Išči po točkah

Začetek: Dolgi most

Konec: Tumova koča na Slavniku

Razdalja: 144.2 km Čas hoje: 44 ur Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 295 m Dolgi most

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Dolgi most - Dolgi most (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po Hladnikovi ulici prečkamo Ljubljanico, nato pa takoj zavijemo levo navzgor ob Ljubljanici, pa ob Marentičevi ulici čez Pot na Rakovo jelšo ter ob Cesti dveh cesarjev.  Ko pridemo do Barjanske ceste, gremo po tej čez reko Mali Graben, nato pa sleidmo poti skozi Murgle vse do Avtotehnike Gruda.

višina: 294 m Dolgi most (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 296 m Notranje Gorice

Ni opisa
3.6 km, 1 ura Notranje Gorice - Jezero

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Jezero

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 20 minut Jezero - Tomišelj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 299 m Tomišelj

Ni opisa
6.6 km, 1 ura 50 minut Tomišelj - Iška

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 338 m Iška

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
7.1 km, 2 uri 40 minut Dom v Iškem Vindgarju - Krvava Peč

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 731 m Krvava Peč

KRVAVA PEČ, 726 m, 26 preb. Gručasto naselje leži na prevalu med Sv. Lenartom in Repičnikom (920 m) nad sotesko reke Iška. V Krvavo Peč pripelje asfaltirana cesta iz Roba (7 km), gozdne ceste pa jo povezujejo s Kureščkom, Selom pri Robu in Blokami. Kraj, ki je bil prvič omenjen leta 1425, se je najprej imenoval Rožna vas, zdajšnje ime pa je dobil po nekem vpadu Turkov, ki so po izročilu z bližnje skale v Iško vrgli dve deklici, njuna kri pa je pordečila skalo. Na hribčku Sv. Lenarta stoji podružnična cerkev sv. Lenarta, poleg nje pa je na robu nad sotesko naselje počitniških hišic. Globoko pod nami lepo vidimo sotesko Iške. Pri cerkvi je bilo prazgodovinsko gradišče. Celotno območje je kraški svet, njive in travniki so v zakraseli dolini Polje na v. strani naselja. V vasi je veliko šolsko poslopje, vendar v njem ni več pouka. Število prebivalcev se je zelo zmanjšalo: leta 1890 jih je bilo 154, leta 1931 še 134, leta 1961 pa le 61. Tudi v zadnjih tridesetih letih se število prebivalcev še naprej zmanjšuje: vzroka sta predvsem slaba zemlja, ki ne omogoča sodobnega kmetovanja, ter oddaljenost od večjih središč, s katerimi ni avtobusnih zvez. V vasi ni trgovine in tudi ne gostilne.

Gozdovi okoli vasi, globoka in težko prehodna soteska Iške ter na drugi strani obsežna gozdnata prostranstva Krima so bili zaradi bližine Ljubljane pomembna območja NOB. Že leta 1941 je tam delovala Krimska četa. V soteski Iške je bila od leta 1941 naprej partizanska bolnišnica Krvavica, ki je okupator ni nikoli odkril. Spomladi 1942 je na tem območju divjala velika italijanska ofenziva, med njo pa so Italijani požgali več vasi, 22. marca tudi Krvavo Peč. Poleti 1942 so v teh krajih potekali hudi boji, saj so hoteli Italijani z dobro pripravljeno ofenzivo streti NOB. Zasilno obnovljeno Krvavo Peč so 8. avgusta 1942 znova požgali, vse moške pa izgnali v internacijo. Hude boje je 24. januarja 1943 v Krvavi Peči bojevala Šercerjeva brigada in premagala Italijane, ki so oblegali Mokrec. Na območju Krvave Peči in Mokreca so Tomšičeva, Šercerjeva in Gradnikova brigada od 25. do 27. avgusta 1943 razbile zadnjo italijansko ofenzivo. V spomin na te boje so na poslopje šole vzidali spominsko ploščo. Na padle borce in žrtve okupatorja pa spominja pomnik na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta.


0.7 km, 10 minut Krvava Peč - Podkraj (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Leva cesta pelje v 2 km oddaljeno vas Bukovec, naša pa se po v. pobočju Sv. Lenarta spusti v Krvavo Peč.

višina: 777 m Podkraj (razpotje)

Ni opisa
3.7 km, 1 ura 10 minut Podkraj (razpotje) - Predgozd (Mačkovec)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V Predgozdu nas E-7 zapusti, do Krvave Peči pa se nam pridruži E-6. Pri kmetiji odprtih vrat nas kažipot usmeri po gozdni cesti proti Krvavi Peči. Takoj na začetku obširnih gozdov na Mačkovcu je ob cesti gozdarska hiša. Po 10 min. smo na prvem razpotju: desna gozdna cesta pelje v gozdove Tolstega vrha, po levi pa nadaljujemo našo pot v Krvavo Peč (4 km). Na razpotju je obvestilo, da smo na območju medvedov. Cesta je precej ravna, ob njej raste zavarovana mogočna jelka. Po 20 min. smo na drugem razpotju; pot nadaljujemo po desni, "glavni" cesti, ki se zelo zložno spušča do tretjega razpotja, na katerem nas kažipot "Krvava Peč 2,5 km", usmeri v levo. V nekaj minutah pridemo na obširno planoto Laze; na s. strani zagledamo Mokrec. Cesta po planoti je precej ravna, potem pa se strmo spusti. Ko se spet zravna, pridemo na razpotje na jv. strani vzpetine Sv. Lenart (805 m).

višina: 831 m Predgozd (Mačkovec)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na drugi strani mostu je postavljena opozorilna tabla, da se kilometer navzdol začenja gozdni rezervat Iška Kočevsko-ribniškega gozdnogospodarskega območja. Cesta se začne vzpenjati na rob Rutarske planote. Na levi priteče izpod planote pritok Iške. Skoraj vso pot nas bo spremljal po grapi na levi strani, razen v spodnjem delu, kjer se cesta ovinkasto zvije okoli skalovja. Cesta se iz soteske dviga po jv. pobočju Mačkovca. Kljub strmini nam ni vroče, saj ves čas hodimo po gozdu. Ko po 45 min. premagamo strmino, pridemo na plano in v zaselek Predgozd, ki sodi v 20 min. oddaljeno naselje Selo pri Robu. V zaselku je nekdanja gozdarska hiša, zdaj kmetija odprtih vrat Silve Kraševec, Selo pri Robu 14, telefon: 01/788 94 62. Odprta je vse leto in ima 13 ležišč. Na lesenih tablah, nameščenih okoli lipe pred hišo, piše v slovenskem, hrvaškem, nemškem in angleškem jeziku, da se tam križata evropski pešpoti št. 6 Baltik-Jadran in št. 7 Atlantik-Črno morje.

višina: 611 m Kregane Laze (razpotje)

Ni opisa
2.7 km, 1 ura Kregane Laze (razpotje) - Zavrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 800 m Zavrh

ZAVRH, 800 m, 15 preb. Obcestno naselje leži na oblem razvodnem slemenu med porečjema reke Iške na s. in reke Cerkniščice na j. strani slemena. Na jz. je na hribu Sv. Urh v bližini enako imenovana podružnična cerkev, na jv. strani pa se dviga hrib Resje (820 m). Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom in gozdarstvom; obdelovalna zemlja je slabe kakovosti. Na tem območju so zgradili več počitniških hišic. Zavrh sodi v dostavni okoliš pošte Nova vas. Skozi Zavrh je speljana 21 km dolga Krpanova pot. V tem kraju je Fran Levstik slišal ljudsko zgodbo o prebrisanem silaku Martinu Krpanu, po kateri je napisal znamenito umetno pripovedko.

Na začetku vasi stoji spomenik v obliki skale, na kateri sta pritrjeni dve plošči. Na eni piše, da je bil v tem kraju 27. avgusta 1944 ustanovljen jurišni bataljon XVIII. divizije NOV in POS. Na drugi plošči pa preberemo, da je na območju soteske Iške in v okoliških vaseh od 1942 do 1945 delovala kurirska postaja TV-10 in da so padli kurirji te postaje Jože Bečaj, Anton Intihar, Jože Lah in Stane Zakrajšek.

TV-10 je bila ena prvih kurirskih postaj v Sloveniji. Ob ustanovitvi je imela šest kurirjev, pozneje pa se je njihovo število povečalo. Prvi komandir je bil Jože Baraga. Vzdrževala je zveze s TV-1 na Krimu, TV-17 na Ljubljanskem vrhu in TV-11 na Veliki gori nad Ribnico. Med ofenzivo oktobra 1943 so postajo izsledili in napadli Nemci; med umikom je bil smrtno zadet kurir Jože Bečaj - Vinko. Novembra 1944 se je postaja zaradi stalne nemške nevarnosti umaknila v Spodnjo Brigo na Kočevskem in tam delovala kot pomožna postaja med TV-12 in TV-13.


3.5 km, 1 ura Zavrh - Sveta Trojica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po poti med župniščem in cerkvijo se spustimo na star kolovoz in po njem do dveh domačij na s. pobočju hriba s cerkvijo Sv. trojice. Pri prvi hiši s številko Sv. Trojica 6 zavijemo pod obokom pred hišo desno v sadovnjak in gremo po levi stezi navzdol po travniku k novi hiši Bočkovo 2a ter mimo nje in po mostu čez potok Zviršček na cesto Ravnik–Cerknica. Do tja smo potrebovali 10 min. Po cesti naredimo nekaj korakov navzgor do odcepa asfaltirane ceste levo na Hiteno. Spet gremo nekaj korakov po asfaltirani cesti, potem pa zavijemo levo po starem kolovozu v gozd. Kolovoz napravi velik ovinek, zato ga kmalu zapustimo in jo uberemo po bližnjici navzgor skozi gozd in po travniku na ravnino. Tam se vrnemo na kolovoz, ki se kmalu priključi lokalni cesti iz doline. Že zagledamo hiše in po 20 min. iz doline smo v gručasti vasici Bočkovo, 705 m, 17 preb. Prijazna vasica ždi v kotlinici z njivami in travniki na terasi s. nad dolino Zvirščka. Tik pred vasjo opazimo na sz. strani belo cerkev sv. Jakoba v Štrukljevi vasi, na bližnjem v. slemenu pa gručasto naselje Hiteno.

Iz Bočkovega se po lokalni cesti zložno vzpnemo po pobočju med travniki in njivami v 10 min. oddaljeno gručasto naselje Zales, 730 m, 22 preb. Če se s poti ozremo proti z., vidimo na j. strani doline Cerkniščice podolgovato Slivnico in Lisec, na s. pa koničasto Veliko Špičko (955 m) nad Begunjami pri Cerknici. Zales leži na terasi na jz. pobočju hriba s cerkvijo sv. Urha (857 m). Našo pot nadaljujemo po cesti naravnost po slemenu proti gozdnati rebri do razpotja, na katerem zavijemo desno navzgor po razdrapanem kolovozu. Ko se ta zravna, je tudi pot lepša. Lepo vidimo cerkev Sv. trojice na j. strani. Po 20 min. pridemo na razpotje v bližini zaselka Pajkovo z razvalinami gradu, ki ga je dal leta 1686 zgraditi grof Auersperg. Grad so 25. julija 1942 požgali Italijani. V bližini razvalin je hiša s številko Hiteno 7; na spominski plošči preberemo, da je bilo 28. junija 1942 tam zborovanje z volitvami narodnoosvobodilnega odbora, nad ploščo pa je vzidan kamnit grb Auerspergov. Prijazna gospodinja vam bo z veseljem pokazala sliko nekdanjega gradu in povedala marsikaj zanimivega o njegovih gospodarjih.

Z razpotja se cesta zelo zložno dviga po j. pobočju hriba Sv. Urh. Ko se vzpnemo na preval med Sv. Urhom in vzpetino Reber (841 m) na desni, se cesta zravna, potem pa položno spusti po v. pobočju Sv. Urha do razpotja, na katerem se priključi boljši cesti, ki pride s Polšeč na levi. Pred nami je Zavrh; le še nekaj minut in že smo v vasi. Od razpotja v Pajkovem je 20 min.

višina: 729 m Sveta Trojica

SVETA TROJICA, 710 m, 12 preb. Gručasto naselje leži na hribčku Sv. trojica (730 m) okoli župnijske cerkve z enakim imenom. Po 2. svet. vojni se je do leta 1991 imenovalo Šivče, po zaselku na terasi pod cerkvijo. Mimo pelje cesta Velike Bloke–Cajnarje. V. pod vasjo teče po dolini potok Zviršček, pritok reke Cerkniščice. Kraj sodi v dostavni okoliš pošte Nova vas, 7 km. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom; dobro uspeva predvsem sadje. Največ prebivalcev je imela Sveta Trojica leta 1910, ko jih je tam živelo 50; po 2. svet. vojni se je število prebivalcev zelo zmanjšalo, tako da so zapr1i osnovno šolo, ki so jo obiskovali tudi otroci iz sosednjih krajev. Sv. Trojica je sicer znana tudi iz pripovedke o Martinu Krpanu.

Na območju Sv. Trojice so se partizanske enote večkrat bojevale z okupatorjevimi enotami in njihovimi sodelavci. Več bojev je imela Šercerjeva brigada; v noči na 28. januar 1943 se je spopadla z Italijani in jih prisilila, da so se umaknili s tega območja. Pomembno zmago nad nemškimi in domobranskimi četami je 27. in 28. septembra 1944 tam izbojevala XVIII. divizija NOV; odbila je napad ter sovražnika pregnala nazaj do Rakeka.


3.3 km, 50 minut Sveta Trojica - Dom pod Liscem

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Zagledamo naselje Velike Bloke in nekaj naprej Novo vas. Pred Velikimi Blokami je ob cesti veliko poslopje Doma pod Liscem. Z Radleka smo v 30 min. prišli na razpotje pri transformatorju tik pred krajevno tablo naselja Velike Bloke, 728 m, 200 preb. V naselju sta dve gostilni in trgovina. TV ne gre v naselje, temveč se na razpotju obrne proti Sv. Trojici, kamor pokaže tudi cestni kažipot.

Cesta pelje po lepi travnati Bloški planoti, porasli s skupinami smrek in borov. Po 10 min. pridemo v gručasto naselje Ulaka, 735 m, 37 preb. Gremo skozi vas. Onkraj vasi so obširna polja in travniki. Na nizki vzpetini na levi strani ceste zagledamo cerkev sv. Miklavža. Čeprav nas pot vodi po ravni planoti, nas hoja ne utruja, saj na vsakem koraku opazimo nove lepote pokrajine. Kmalu za vzpetino s cerkvijo sv. Miklavža prečkamo potoček, pritok Bloščice, ki teče v. od ceste. Po 30 min. od razpotja na Velikih Blokah smo na pomembnejšem razpotju: leva cesta pelje proti Podslivnici in Begunjam pri Cerknici, naravnost proti Sv. Trojici. Na planoti je že več iglastih gozdov z jasami. Ko smo po nekaj minutah na vrhu nizkega slemena, se začnemo zložno spuščati v dolino potoka Zviršček. Kmalu zagledamo zvonik cerkve Svete trojice, potem pa se po stranski asfaltirani cesti spustimo v Sv. Trojico; od zadnjega razpotja je 20 min.

višina: 731 m Dom pod Liscem

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Dom pod Liscem - Radlek

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Radleku se poslovimo od Notranjske planinske poti, saj na razpotju zavije po desni cesti v Novo vas, mi pa nadaljujemo po levi cesti proti Velikim Blokam. Spustimo se skozi vas, potem pa se zložno vzpnemo na rob ob sv. vznožju hriba Lisec na desni. Takoj za vasjo se nam na levi pokaže Slivnica. Cesta se z roba zložno spušča do razpotja, na katerem se naša pot obrne proti vzhodu.

višina: 779 m Radlek

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Radlek - Radlek (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Cesta se zložno dviga po j. pobočju Pogorelca (807 m). Ko pridemo na plano, se odpre prelep pogled na Bloško planoto ter na Križno goro in Snežnik na j. strani. Cesta se zravna in nas v 20 min. od zadnjega razpotja pripelje v gručasto vas Radlek, 780 m, 34 preb., na prevalu med Liscem (872 m) na v. in Hribom (805 m) na j. strani. Tik pred vasjo je ob cesti plošča v spomin na Ivana Furlana - Draga, drugega komandanta Notranjskega odreda, ki je 14. junija 1944 padel v tem kraju v boju z okupatorjem, star komaj 24 let. Sredi vasi je razpotje, nad njim pa nova kapela sv. Križa.

višina: 778 m Radlek (razpotje)

Ni opisa
2.1 km, 30 minut Radlek (razpotje) - Bločice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 623 m Bločice

Na začetku vasi stoji cerkev sv. Primoža in Felicijana, v kateri so odkrili freske iz 16. stol. Na j. strani naselja je kraško Bločiško polje s stalnima izviroma Močila in Korita, ki kmalu ponikneta. V okolici je precej kraških jam. V eni izmed njih so imeli partizani skladišče orožja, zato so jo začeli imenovati »Partizanski magazin«. Nemci so 25. junija 1944 vas bombardirali in požgali.


6.2 km, 1 ura 40 minut Bločice - Lož

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Loža v Grahovo je TV speljana po regionalni cesti. Ker je precej prometna, bodimo pri hoji previdni! Cesta se najprej ovinkasto vzpne nad Loško dolino. Če se ozremo nazaj, vidimo Lož in celotno dolino ter Snežnik na j. obzorju. Po 15 min. se cesta zravna, potem pa teče precej ravno po zakraselem svetu, poraslem z mešanim gozdom. Na z. strani se najprej v bližini dviga Tolsti vrh (757 m), nekaj naprej in stran od ceste pa je Križna gora (857 m) z baročno romarsko cerkvijo sv. Križa. Ko se svet odpre in se začne cesta zložno spuščati, zagledamo pred seboj naselje Bloška Polica, 685 m, 78 preb. Petnajst minut pred naseljem se na levo odcepi cesta do Križne jame, ki slovi po lepih kapnikih in podzemnih jezerih. Iz Loža na Bloško Polico smo hodili 1 h 15 min. Gručasto naselje leži na terasi na j. pobočju Bloške planote. Sredi naselja je razpotje, s katerega pelje pomembna cesta v Novo vas in naprej v Sodražico. Pri razpotju stoji cerkev sv. Vincenca s poznogotskimi freskami iz okoli 1500 in poslikanim stropom iz leta 1693.

Z razpotja nadaljujemo TV po levi cesti proti Cerknici. Zelo zložno se spuščamo do 15 min. oddaljenega obcestnega naselja Bločice, 633 m, 105 preb., na j. pobočju Bloške planote.

višina: 589 m Lož

LOŽ, 590 m, 539 preb. Razpotegnjeno gručasto naselje stoji na obeh straneh regionalne ceste Rakek–Stari trg pri Ložu ob s. robu Loške doline. Na v. strani se tik nad naseljem dviga hrib Pusti grad (698 m) z razvalinami srednjeveškega gradu, na s. strani doline Križni vrh (692 m) in za njim Križna gora, na z. strani pa hribi med Loško dolino in Cerkniškim jezerom z Jesenovcem (819 m). Mimo naselja teče potok Brežiček, ki priteka iz Mrzle jame v bližini pokopališča s. od naselja.

Lož je bil prvič omenjen leta 1237, že čez nekaj več kot sto let pa je prerasel sosednji Stari trg, od katerega je leta 1348 prevzel tržne pravice. Grad je skupaj z gospoščino najprej pripadal oglejskim patriarhom, potem pa grofom Vovbrškim, Ortenburžanom in Celjanom. V bojih med Celjani in Habsburžani 1439/40 so habsburške čete grad razdejale. Po obnovitvi so ga dajali v fevd različnim družinam. Od 17. stol. naprej je bil v lasti turjaških grofov. Lož je bil v letih 1471, 1472 in 1476 tarča turških napadov. Cesar Friderik III. ga je iz obrambnih in gospodarskih razlogov leta 1477 povzdignil v mesto, okoli njega pa so zgradili obzidje. Meščani so se ukvarjali s trgovino in obrtjo, zlasti z usnjarstvom in čevljarstvom. Kljub uspešni trgovini se Lož ni razvil v večji kraj. Največ prebivalcev je imelo mesto leta 1880, in sicer 633. Od leta 1868 do 2. svet. vojne je bilo v Ložu okrajno sodišče. Po 2. svet. vojni so Ložu vzeli mestne pravice. Z razvojem kovinske industrije je Lož spet postal pomembnejši, število prebivalcev pa se po letu 1953, ko jih je bilo najmanj – le 281, spet povečuje.

V naselju imajo samopostrežno trgovino, gostilno in okrepčevalnico.

Po italijanski zasedbi leta 1941 je bila v Ložu nameščena italijanska posadka; 19. oktobra 1941 so jo napadli borci Krimskega bataljona in jo uničili. V spopadu je padlo 37 italijanskih vojakov, pet pa so jih ujeli; padli so tudi trije partizani. V italijanski ofenzivi so okupatorji 1. avgusta 1942 požgali skoraj vse hiše; ustrelili so 29 moških, številne družine pa odpeljali v internacijo. Na padle borce in žrtve okupatorjevega nasilja opozarja spomenik ob glavni cesti sredi Loža.

V Ložu so bili rojeni narodna heroja Slavko Kovač - Smeli (1919–1942) in Janez Hribar (1909–1967), pripovednik in dramatik Fran Milčinski (1867–1932), strokovni pisatelj in arhitekt Dušan Grabrijan (1899–1952) ter naravoslovec, pedagog in kemik Maks Prezelj (1894–1980).


1.1 km, 20 minut Lož - Stari trg pri Ložu

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz središča Starega trga nadaljujemo TV po regionalni cesti v km oddaljeni Lož. Cesta skozi novi del Starega trga se imenuje Cesta Notranjskega odreda. Pred nami se dviga Križna gora (857 m). Takoj za krajevno tablo, ki označuje konec naselja Stari trg, smo že pri sodobni tovarni Kovinoplastike v Ložu. Regionalna cesta skozi Lož se imenuje Cesta 19. oktobra; po njej pridemo pri gostilni Franca Mlakarja v središče kraja.

višina: 581 m Stari trg pri Ložu

STARI TRG PRI LOŽU, 580 m, 838 preb., je prometno, gospodarsko in kulturno središče Loške doline, najvišjega kraškega polja v porečju vzhodnega kraka Ljubljanice. Nad gručastim naseljem se dviga vzpetina Ulaka (683 m), na kateri je stalo prazgodovinsko gradišče, našli pa so tudi sledove poselitve iz rimske dobe. Skozi naselje teče potok Brežiček, ki se jv. od naselja izliva v Veliki Obrh. Kraj je bil prvič omenjen kot trg leta 1237, leta 1348 pa so trške pravice prenesli v sosednji Lož. Stari trg je s tem izgubil pomen. Zelo se je razvil po 2. svet. vojni, ko je spet postal središčno naselje v dolini. Z novim stanovanjskim naseljem ob cesti proti Ložu se je že skoraj spojil s tem krajem. Le majhno število prebivalcev se še ukvarja s kmetijstvom, večina je zaposlenih v domačem kraju ter v Ložu in Cerknici. Od 1. januarja 1995 je v Starem trgu spet sedež samostojne občine Loška dolina. To je bila sicer tudi do leta 1961, tedaj pa so jo priključili občini Cerknica. Pomembna industrijska obrata sta SVEA lesna industrija in Kovinoplastika Lož. V Starem trgu imajo zdravstveni dom, lekarno, pošto, poslovalnico Nove Ljubljanske banke, osnovno šolo, gozdni obrat Snežnik, samopostrežno in več drugih trgovin, nekaj gostinskih lokalov ter manjših podjetij in obrtnih delavnic. Župnijska cerkev sv. Jurija je bila zgrajena sredi 12. stol. v romanskem slogu; pozneje so jo obokali in večkrat prezidali. Zdajšnja stavba je barokizirana triladijska bazilika s samostojnim zvonikom.

Aprila 1941 so Loško dolino zasedli Italijani. Zavedni Slovenci so se kmalu po zasedbi vključili v narodnoosvobodilno gibanje. Ustanovili so Loško četo in ta je že jeseni 1941 izvajala akcije na območju Loške doline. V začetku maja 1942 so borci Notranjskega odreda skupaj z narodno zaščito izvedli obsežno akcijo za osvoboditev Loške doline. Italijanska posadka se je 11. maja iz Starega trga umaknila v Cerknico. Italijani so ob podpori tankov 16. maja vdrli v Stari trg, pobili 11 pripadnikov narodne zaščite in požgali več hiš. Naslednji dan so se umaknili iz Loške doline, tako da je bila potem več kot dva meseca svobodna. Oblast so prevzeli odbori OF in jo zadržali do konca julija. Med mesec dni trajajočo ofenzivo so Italijani konec julija 1942 zasedli Loško dolino; tedaj so požgali večino vasi, veliko ljudi pa pobili ali odgnali v internacijo. Na Ulaki so 1. avgusta ustrelili 30 mož in fantov iz Starega trga in Loža. Po italijanski kapitulaciji so želeli jeseni 1943 z veliko ofenzivo na Notranjskem uničiti partizanske enote tudi Nemci. Zasedli so Loško dolino, vendar se je narodnoosvobodilno gibanje še naprej krepilo. Enote 7. korpusa NOV so poleti 1944 izvedle ofenzivo proti nemškemu okupatorju in njegovim domačim sodelavcem ter osvobodile celotno Loško dolino. V šolskem letu 1944/45 je v Starem trgu delovala partizanska gimnazija z dvema razredoma, v katerih je bilo 56 dijakov. Na NOB spominja veličasten spomenik na Ulaki – to je pravzaprav grobnica 419 borcev NOV in žrtev fašizma iz Loške doline.

Tudi kurirska postaja TV-18 s sedežem na območju pošte Stari trg pri Ložu ima svoj pomnik. Delavci Ptt-podjetja Ljubljana so 4. julija 1984 v Starem trgu odprli novo poštno poslopje, na njegovem pročelju pa so v spomin na kurirsko postajo in na padle kurirje namestili oznako postaje TV-18 in spominsko ploščo padlim kurirjem. Spominska plošča je tudi v notranjosti pošte, v prostoru za stranke, ob njej pa je pod umetniško sliko kurirja tudi stalna razstava o delu kurirjev na TV-18 in o zvezah te postaje z drugimi postajami.

Stari trg pri Ložu ima vsak dan več avtobusnih zvez z ŽP na Rakeku (24 km) in Ljubljano (64 km).

Iz Starega trga sta doma slikar Lojze Perko (1909–1980) in pesnica Marička Žnideršič (roj. 1914).


4.6 km, 1 ura 10 minut Stari trg pri Ložu - Šmarata

Opis:

Zbudil sem se v oblačno jutro in pogled na Veliki Snežnik skozi okno sobe ni bil prav nič vzpodbuden, a sem se vseeno odločil za nadaljevanje poti!

Na koncu vasi Markovec se približno 2 km daleč vidi Stari trg. V centru mesta je treba zaviti najprej v smeri Pudob, takoj za pošto pa na desno po asfaltni cesti v smeri Nadleska.

Sredi vasi Nadlesk je na desni ogledalo in tam zaviješ desno gor do cerkve, ki jo omenjajo v knjižici.

Markacije, kje zaviješ v Nadlesku s ceste proti Obrhu, so korektne. Po gladini vode v  Obrhu sem z mostu videl plavati labode.

Ampak potem markacije izginejo! Če greš naravnost do novega špornega centra jih ne vidiš. In sem se vrnil do mosta in krenil levo dobesedno takoj z mostu. Makadamska pot vodi po travnikih v dolgem desnem ovinku do vasi Šmarata. Prav na koncu vasi (a moraš vprašati vaščane, sicer ne najdeš poti med hišami) je cerkvica in tam sem ponovno videl markacijo E6.

višina: 584 m Šmarata

Ni opisa
1 km, 20 minut Šmarata - Grad Snežnik

Opis:

Nadaljevanje poti do Kozarišča oziroma gradu Snežnik je potem dobro označeno. Grad je lepo obnovljen a v sosednjih poslopjih, kjer je Informacijski center (tako piše na vratih!), v soboto ob 9. uri ni bilo žive duše. In seveda ne duha ne sluha o žigu.

višina: 578 m Grad Snežnik

Ni opisa
5 km, 1 ura 50 minut Grad Snežnik - Martinčev laz

Opis:

Od gradu Snežnik (581 m) po E-6 naravnost navzgor po v. pobočju Vrtače (822 m) in Gabrovega vrha (934 m) na Martinčev laz na z. strani Leskovega vrha (950 m). Do sem 2 h.

višina: 910 m Martinčev laz

Ni opisa

Opis:

Tu zapustimo E-6 in nadaljujemo po gozdni cesti, ki pelje po precej ravni kraški planoti, kjer so med gozdovi Bički, Leskovi in Skrivni lazi. Na odcepih stranskih gozdnih cest pazimo na markacije. Po dveh urah pridemo v veliko gozdarsko naselje v Leskovi dolini ob cesti Stari trg—Mašun—Knežak. Na drugi strani ceste gremo po v. pobočju Velike Kalvarije (1075 m) do križišča gozdnih cest na Čaši, od tod navzgor po gozdni cesti na v. strani Tjure (1336 m) do s. vznožja Gašperjevega hriba (1402 m). S ceste se strma pot vzpne na skalnat greben, potem pa po j. travnatem pobočju na vrh Snežnika. lz Leskove doline 3 h, skupaj 7 h.

Vrh:

VELIKI SNEŽNIK, 1796 m, je najvišji vrh v visoki Snežniški planoti, ki se vzpenja nad Cerkniškim, Loškim in Babnim poljem na sv. ter nad Reško dolino in dolino Zgornje Pivke na jz. Planota se na sz. spušča v Postojnska vrata, ki jo ločijo od Hrušice, na jv. pa jo zareza Gomanjškega prečnega dola loči od Snježnika, Risnjaka in drugih gora Gorskega Kotarja. Snežniška planota spada v Dinarski gorski sistem; povečini sestoji iz krednega apnenca in dolomita. Na njenem zakraselem površju se vrstijo nešteti kotliči, vrtače in brezna, drage in doli, med njimi se dvigajo številni čoki, roglji ter nižji in višji oblasti vrhovi in gore. Po vsej planoti rastejo do višine okrog 1500 m nepregledni smrekovi in bukovi gozdovi, prepreženi z gosto mrežo gozdnih cest, v njih pa je tudi več gozdarskih in lovskih postojank. Snežnik je le 28 km oddaljen od morja, zato ima obilo padavin, pozimi snega, ki leži dolgo v pomlad; kljub temu tu ni potokov, ker voda sproti izginja v kraški svet in pod površjem odteka v pritoke Pivke, Unca, Reke, Rečine in Kolpe. V ledeni dobi je bila okolica Snežnika pokrita z ledom. V snežniških gozdovih, tudi v bližini vrha, je mnogo kotlin-mrazišč, kjer je temperatura stalno nižja in pade pozimi do —32° C.
Snežnik ima dva vrha: Veliki Snežnik, na katerem je planinsko zavetišče, in sosednji Mali Snežnik (1688 m), ki ga od Velikega loči le sedlo. Ponekod dodajajo imenu Snežnik še oznako Notranjski, da bi ga ločili od Goteniškega Snežnika. Zaradi redke planinske flore je bilo območje nad 1450 m okoli Malega in Velikega Snežnika leta 1964 razglašeno z republiško odredbo za naravno znamenitost. Tod rastejo travnolistna vrčica, Scopolijev repnjak, Justinova zvončica, kobulnica, dlakavi sleč, kraška vrsta planike, rdeča murka, Clusijev svišč, panonski svišč in druge cvetice.
Valvasor je o Snežniku zapisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske:
»Ta gora, ki se na splošno Snežnik imenuje, je s svojim 124 koničastim vrhom pravi prebijač oblakov. Dvigne se tako visoko, da se z njegovega vrha lahko tvoje oko sprehaja po vsej deželi daleč naokrog in da lahko tvoji vidni žarki poletijo tudi preko morja v Italijo, v Dalmacijo, Hrvaško, v Turčijo in vsepovsod naokoli. « K Valvasorjevemu razgledu ni kaj dodati, le Bosna ni več turška.


Planinska postojanka:

Zavetišče stoji tik pod vrhom Velikega Snežnika (1796 m), najvišjega vrha Snežniškega pogorja, ki je obenem tudi najvišji izvenalpski vrh. Ilirskobistriška podružnica SPD je nameravala postaviti kočo v sedlu pod vrhom, vendar ji tega niso dovolili. Zato so postavili kočo v Črnem dolu, zahodno od Sviščakov; odprli so jo 5. julija 1914 in jo poimenovali po narodnem buditelju in pesniku Miroslavu Vilharju (1818-1871). Kočo je po 2. svetovni vojni prevzelo gozdno gospodarstvo, leta 1972 pa taborniška organizacija. PD Ilirska Bistrica je leta 1958 prevzelo nekdanjo vojaško opazovalnico na vrhu Snežnika in iz ostankov sezidalo planinsko zavetišče, ki ga je odprlo leta 1961. Pozneje so dogradili dodatne prostore. Leta 1977 so začeli s povečavo in obnovo zavetišča, vsa dela pa so zaključili leta 1994. V malem poslopju pri zavetišču bodo uredili še bivak z zimsko sobo. Leta 1993 je zavetišče dobilo mobitel. Zavetišče je odprto od 1. maja do 15. oktobra ob sobotah, nedeljah in praznikih; če je vreme ugodno, je odprto tudi v preostalem delu leta, med drugim tudi pozimi v lepšem vremenu, a ni odveč prej poklicati. Avgusta (morda letos že julija) je odprto vse dni. V dveh dnevnih prostorih je 80 sedežev; v dveh sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; dve stranišči; dnevna prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Na podstrešju funkcionalni prostori Radio kluba Snežnik Ilirska Bistrica.



Opis:

Od zavetišča se spustimo približno 200 m po stezi, po kateri smo prišli na Snežnik, potem pa zavijemo navzdol med rušjem na travnato planoto med obema vrhovoma Snežnika. Kamnita steza zavije na v. pobočje Malega Snežnika, po katerem sestopamo proti veliki skali nad potjo. Po gruščnati stezi moramo hoditi previdno. Kmalu pridemo v gosto rušje in po njem na majhno ravninico, do katere pripelje slaba gozdna cesta s Sviščakov. Do tja je 30 min. Opozorilna tabla »Botanični rezervat« pove, da je območje od tam do vrha zavarovano. Zelo lep je pogled na Veliki Snežnik in na skalovje Malega Snežnika.

Z ravninice (1564 m) se zložno spuščamo po gozdni cesti na z. pobočju Gornjega Loma (1582 m). Na jz. strani zagledamo poseke s smučišči na hribu Udnik pri Sviščakih in zeleno dolino Grda draga z lovsko kočo. Po 10 min. po kratki bližnjici skrajšamo cestni ovinek. Prečkamo cesto in nadaljujemo naravnost po lepem bukovem gozdu, sprva po ravnem, potem pa se po gruščnatem kolovozu precej strmo spustimo po kraškem pobočju. Po 15 min. od ceste stoji levo ob kolovozu na kamnitem podstavku velik kovinski križ. Kolovoz se precej ravno zvije okoli hrbta Dolnjega Loma (1483 m), potem pa se zložno spušča v smeri proti j. Pod strmim pobočjem opazimo globoko pod nami Grdo drago. Deset minut od križa prečkamo gozdno cesto v Lomovo dolino in se zelo zložno vzpnemo po bukovem gozdu proti bližnjemu robu. Po kolovozu gremo zložno navzdol po pobočju nad gozdno cesto Sviščaki–Snežnik; vse bolj se ji približujemo. Po 15 min. pridemo na ravninico s kapelico sv. Gabrijela in na gozdno cesto Sviščaki–Snežnik.

Ravna cesta nas v 5 min. pripelje na razpotje; naravnost gre na Sviščake (1 km). Takoj za razpotjem zavije TV s ceste desno navzdol. Po 10 min. pridemo v naselje počitniških hišic in skozenj na rob nad travnato dolino, tam pa nas kažipot usmeri po bližnjici v dolino. Na robu doline je vodnjak, pri katerem je Planinsko društvo Snežnik Ilirska Bistrica pritrdilo prisrčno obvestilo: »Kdor pil snežniško bo vodico, zdrav um imel bo in glavico.«

Planinska postojanka:

Dom stoji na robu gozdne jase pod vznožjem Snežnika v bližini turistično-rekreacijskega centra z manjšim smučiščem in naseljem počitniških hišic. Na Sviščakih je italijanska planinska organizacija (CAI) odprla leta 1924 napol vojaško planinsko postojanko, ki je ob koncu vojne pogorela. PD Ilirska Bistrica je po 2. svetovni vojni prevzelo hlev ob razpadajočem planinskem domu, ga temeljito popravilo in opremilo ter ob otvoritvi, 12. avgusta 1951, poimenovalo v Cankarjevo kočo. Po letu 1963 so kočo povečali in obnovili v lep planinski dom, ki je bil svečano odprt 21. julija 1968. Še bolj so ga posodobili leta 1983, ko je dom dobil vodovodno napeljavo, elektriko in sanitarije v prizidku. Leta 1993 je bil dom vključen v mobitelsko omrežje. Dom je stalno odprt, razen ob torkih. V gostinskem prostoru je 38 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 80 do 100 sedežev; na skupnem ležišču pa 11 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s centralno kurjavo; tekoča voda, elektrika, mobitel. 



Opis:

S Sviščakov nadaljuje TV skupaj z E-6 po cesti v Ilirsko Bistrico do 3 km oddaljene Okrogline. Cesta se zložno spušča po bukovem gozdu. Po 15 min. se na desno odcepi gozdna cesta v Črni dol, kjer so ilirskobistriški planinci leta 1912 postavili prvo kočo na območju Snežnika.

višina: 1197 m Sviščaki (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nadaljnjih 30 min. pridemo na razpotje Okroglina (1156 m), na katerem se odcepi gozdna cesta na Gomance. Ob razpotju stoji velika gozdarska hiša.

Z Okrogline do vznožja Kozleka moramo zelo paziti na markacije in kažipote, ker je tam veliko razpotij in cestnih križišč. Za spravilo lesa delajo tudi nove vlake, kolovoze in gozdne ceste. Na Okroglini zavijemo levo po cesti na Gomance, vendar jo že po nekaj korakih zapustimo. Nasproti dveh gozdarskih stavb zavijemo na kolovoz po bukovem gozdu. Pot je sprva precej ravna, nekaj časa nas spremlja električni daljnovod. Potem se kolovoz zložno spušča do razpotja, ob katerem stoji velik mejnik. Iz bukovega smo prišli v smrekov gozd. Levo nad globeljo se dviga hrib Bukovec (1370 m); po njegovem pobočju pelje cesta na Gomance. Pri mejniku nadaljujemo po desnem kolovozu, po katerem smo v nekaj minutah na razpotju gozdnih cest. Desna pripelje od lokalne ceste Ilirska Bistrica?Sviščaki. Z Okrogline smo hodili 25 min.

Nadaljujemo po levi gozdni cesti, ki se zložno vzpenja. Na levi je globel Mrzle doline. Po 10 min. zavijemo s ceste desno na kolovoz; v nekaj minutah smo na novem razpotju. Levi kolovoz po bukovem gozdu nas kmalu pripelje na velik travnik. Po slabo vidni stezi, ki pa je na kamnih dobro označena, pridemo do borovega gozda. S travnika, na katerega levem robu stoji lovska preža, se nam pokaže Učka. Pot po gozdu se zložno spušča. Tik nad potjo se dviga kamniti vrh Kljunovec (1221 m), s katerega je zelo lep pogled na Kozlek, Kuteževski dol pred njim ter proti Učki in Slavniškemu pogorju. S travo porasla pot po borovem gozdu kmalu pride na plano. Pred nami je južni rob Snežniške planote, imenovan Gure. Na rob je speljana nova gozdna cesta, po kateri nadaljujemo pot proti Kozleku. Z Okrogline do ceste je 60 min.

Z roba Snežniške planote gremo naprej po razdrapani kamniti gozdni cesti. Kraški svet je redko poraščen. Levo se širijo prostrana travnata pobočja z vrhovi, ki se vrstijo vse do meje s Hrvaško na Gomancah; najbližji je Šeštanov vrh (1193 m). Po 10 min. postane gozdna cesta boljša. Obdaja nas borov gozd. Kmalu se z j. smeri obrne proti z. in se zložno spušča proti Kozleku, ki ga vidimo pred seboj. Iz gozda pridemo na prostrane travnike Kuteževskega dola. 

TV nadaljuje po kolovozu ob j. robu doline. Nad dolom se na s. strani vzpenja travnato pobočje Škrapna, na j. pa gozdnata vzpetina Gradišče (874 m) na robu strmega pobočja Strmce, po katerem se Snežniška planota spusti v Podgoro. Na Gradišču je bila predrimska naselbina, ki je bila del obrambnega sistema ilirsko-keltskega prebivalstva pred Rimljani na grebenu nad Reško dolino. Ostanki naselbine in obrambnega zidu so še vidni. Po 15 min. hoje po odprtem svetu se naša pot na razpotju obrne proti jugu in v. vznožju Kozleka. Kmalu pridemo do kamnite ograje, ob kateri gremo nekaj minut do razpotja; leva pot pelje na Gradišče in v Trpčane v Podgori, steza na desno pa zavije strmo navzgor po v. gozdnatem pobočju Kozleka.

višina: 847 m Gradišče (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min. pridemo na razgledni rob, po katerem se z manjšimi odmiki vse do vrha vzpenjamo v gozd. Pri hoji po robu moramo biti previdni, zlasti če je steza mokra, pa tudi pri premagovanju nekaterih kamnitih delov steze in ko zaobidemo skalni prag tik pod vrhom. Od vznožja do koče smo se vzpenjali 25 min.

višina: 996 m Kozlek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Kozlek na zavetni strani južnega roba visoke Snežniške planote, ki se strmo dviga nad Zgornjo Reško dolino. Kozlek je najvišji vrh tega roba. Kočo so zgradili planinci Planinske skupine Podgora, ki deluje v vaseh Zgornje Reške doline. Temeljni kamen so vzidali 1. maja 1990. Delo je napredovalo počasi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ki so jih zbirali z nabiralnimi akcijami. Večino dela in prevozov materiala so opravili s prostovoljnim delom. Kočo so slovesno odprli 1. maja 1994 ob 37. prvomajskem srečanju na Kozleku.Koča je odprta ob nedeljah od 1. maja do 15. oktobra. Postrežejo s hladnimi pijačami in toplimi napitki. V gostinskem prostoru je 16 sedežev, pred kočo pa še 20; na skupnem ležišču je 10 ležišč; suho stranišče; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat za elektriko.



Opis:

Od koče se po z. razglednem pobočju zložno spustimo v sedlo med Kozlekom in Srednjim vrhom. Sledi zložen vzpon na Srednji vrh (923 m), drugi najvišji vrh na j. robu Snežniške planote. Razgled je enak kot s Kozleka. Od koče je 20 min.

višina: 922 m Srednji vrh

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Srednji vrh - Sopil

Opis:

S Srednjega vrha se pot zložno spusti po z. poraščenem pobočju na sedlo med Srednjim vrhom in vrhom Sopil (870 m), od koder je le kratek vzpon na vrh.

višina: 869 m Sopil

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Sopil - Sopil (razpotje)

Opis:

Po z. grebenu Sopila se zložno spustimo na majhno ravnino z razpotjem: desna pot gre do ceste Ilirska Bistrica-Sviščaki, TV pa na levo v dolino.

višina: 791 m Sopil (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ker me je oskrbik na Snežniku prijazno opozoril, da v Ilirski Bistrici žiga ne bom dobil, ker je gostilna ob nedeljah zaprta, tja sploh nisem šel.

Šel sem kar naravnost mimo mesta proti Zarečju in si privoščil opoldanski obed in pivo v gostišču Škorpijon. Na mostu pred gostilno sta dve markaciji E6 oziroma nekoč sta bili. Sedaj sta to samo dve rumeni pegi, rdeč krog okoli ni viden!

višina: 609 m Gabrje (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 415 m Ilirska Bistrica

ILIRSKA BISTRICA, 407 m, 4869 preb. Mestno naselje leži v dolini reke Reke med Snežniško planoto in gričevnatimi Brkini. Skozi mesto peljeta mednarodna cesta Postojna–Reka in železniška proga Pivka–Reka; Ilirska Bistrica je obmejna železniška postaja. Mesto sestavljata dve stari naselji Bistrica in Trnovo, ki sta bili do leta 1927 samostojni. Vas Bistrica je bila prvič omenjena leta 1300, okrog leta 1830 pa že kot Ilirska Bistrica. Pisni dokumenti omenjajo Trnovo kot prafaro že leta 1260. To območje je bilo naseljeno že v predzgodovinski dobi. Na Gradišču nad Trnovim so ohranjeni ostanki japodskega gradišča in okopov. Na skalnati vzpetini Gradina so še vidni temelji gradu bistriških gospodov, ki naj bi stal že v 12. stol.
Naselje Bistrica se je razvijalo ob rečici Bistrica, ob kateri so delovali številni mlini in žage. Že v začetku 19. stol. je les za prodajo v Trst in na Reko rezalo 26 žag. Žagarstvo, mlinarstvo, trgovina z lesom, obrt in ugodna prometna lega so vplivali na razvoj kraja, zlasti še po letu 1873, ko je bila zgrajena železniška proga. Gospodarski razvoj je vplival tudi na prebujanje narodne zavesti in ustanavljanje društev. Narodno čitalnico so ustanovili leta 1864, gasilsko društvo 1886, telovadno društvo Sokol in planinsko društvo pa leta 1907. Ilirska Bistrica je leta 1911 postala trg, leta 1932 pa mesto.

Trnovo je bilo do 2. svetovne vojne po večini kmečko naselje, čeprav se je že v 19. stol. hitreje razvijalo tudi na drugih področjih. Leta 1814 je v kraju odprla vrata ljudska šola, prva na območju zdajšnje ilirskobistriške občine. Pomembna šolska ustanova za dekleta je bil samostan šolskih sester De Notre Dame, zgrajen leta 1888. V Trnovem so bili tudi hranilnica in posojilnica, zadružna mlekarna in telovadno društvo Orel. Župnijska cerkev sv. Petra na vzpetini med Trnovim in Bistrico pa je krajane povezovala že pred združitvijo obeh naselij.

Ilirska Bistrica je upravno, gospodarsko, kulturno in prometno središče pokrajine ob zgornjem toku Reke. V mestu je sedež občine, upravne enote, sodišča ter drugih ustanov in organizacij občinskega pomena, pa tudi dve pošti, banka, zdravstveni dom, lekarna, dve osnovni šoli, glasbena šola, več blagovnic, trgovin in gostiln. Meščani in okoličani so zaposleni v več gospodarskih podjetjih; najpomembnejša so lesna industrija Lesonit in prevozniško podjetje Transport. Za razvoj mesta so pomembna tudi manjša zasebna podjetja in obrtne delavnice.

V obdobju med 1. in 2. svetovno vojno je bila Ilirska Bistrica pod Italijo, ta država pa je popolnoma zatrla delovanje slovenskih organizacij, ustanov, šol in društev. Med 2. svetovno vojno so bile v mestu, ki leži na pomembnem prehodu proti morju, močne italijanske, pozneje pa nemške vojaške enote. Kljub temu se je narodnoosvobodilno gibanje razmahnilo tudi tam. Že leta 1941 je bil ustanovljen terenski odbor OF. V bližini mesta so se v začetku leta 1942 zadrževali borci 1. primorske čete, spomladi in poleti 1942 pa je na širšem območju delovala Brkinska četa. Po kapitulaciji Italije je Brkinsko-bistriški odred za nekaj dni osvobodil mesto, potem pa ga je zasedla nemška vojska. Mesto je bilo osvobojeno 28. aprila 1945, po bojih 4. armade jugoslovanske vojske, ki je napredovala proti Trstu. V hiši v Gubčevi ulici 1 je bila 7. maja 1945 podpisana brezpogojna kapitulacija 97. nemškega korpusa; na hiši je spominska plošča. Na Brinškovem hribu, ki je urejen kot park, stoji mogočen spomenik z grobnico 284 borcev NOV, ki so padli za osvoboditev mesta. Na hiši ob križišču Bazoviške in Cankarjeve ulice je spominska plošča borcem 3. prekomorske in 1. tankovske brigade, ki so padli za osvoboditev Ilirske Bistrice. V parku ob občinskem poslopju stoji doprsni kip borke 3. prekomorske brigade Nade Žagar, hčerke narodnega heroja Staneta Žagarja. Na Brinškovem hribu stoji tudi leta 2001 odkrit spomenik padlim članom organizacije TIGR in protifašistom iz doline Reke, Brkinov in Zgornje Pivke.

V mestu si velja ogledati zavarovano staro mestno jedro Gorenji kraj z značilnostmi stare arhitekture, občinsko poslopje v beneškem slogu, bistriško cerkev sv. Jurija iz leta 1752 z baročnimi oltarji in rezljanimi klopmi iz leta 1686, trnovsko župnijsko cerkev sv. Petra z gotskim prezbiterijem, kamnitimi oltarji v kraškem baroku in ravnim stropom, ki ga je leta 1960 poslikal slikar Tone Kralj. Prelep slap Sušec, prek katerega vre voda iz notranjosti Snežniške planote, je 10 min. oddaljen od starega mestnega jedra Bistrice (v sušnem obdobju slap presahne).


10.2 km, 3 ure 15 minut Ilirska Bistrica - Pregarje

Opis:

Pri nekdanjem hotelu Turist v središču Trnovega nas TV popelje po Ulici Toneta Tomšiča do železniške postaje, pri kateri zavijemo desno po Vojkovem drevoredu do regionalne ceste Ilirska Bistrica–Podgrad, po njej prečkamo železniško progo, gremo po Ulici Nikole Tesle mimo lesne industrije Lesonit in čez reko Reko do razpotja onkraj mostu. Kažipot Zarečje nas usmeri na desno.

Po asfaltirani cesti z lepim razgledom na ilirskobistriško kotlino in Snežniško planoto pridemo v Zarečje, 436 m, 171 preb., gručasto vas na nizkem slemenu v. roba Brkinov. Od nekdanjega hotela Turist je 45 min. Gremo skozi vas in v 10 min. za vasjo pridemo po cesti zložno navzdol do razpotja. Desna asfaltirana cesta pelje na bližnje Brce, TV pa po ožji asfaltirani cesti na levo do ribogojnice Bubec v dolini potoka Posrtev med slemeni Brkinov. Na s. strani se vleče sleme z vzpetinama Breg (540 m) in Vetrnica (597 m), na j. pa sleme z vzpetinama Kozare (598 m) in Dobinje brdo (565 m). Ozka asfaltirana cesta vodi nekaj časa po planem, nekaj časa pa po listnatih gozdičkih. Tudi pobočji obeh slemen nad dolino sta po večini poraščeni z listnatimi gozdovi. Po uri in pol od ribogojnice se dolina nekoliko razširi; vidimo majhne sadovnjake in njive. Pridemo v zaselek Posrtvica (479 m) v zatrepu doline pod vzpetino Kosmatica (541 m) na s. strani. Zaselek z znano domačijo Dekleva, p. d. Pri Čepinarjevih, je sestavni del kraja Pregarje. Iz Ilirske Bistrice je 2 h 30 min.

Pot nadaljujemo nasproti domačije Dekleva po nekdanjem kamnitem kolovozu, ki se vzpenja po pobočju slemena Podjavorje, nad katerim se pne vrh Javorje (644 m). Kmalu pridemo na odprt svet s sadovnjaki, od koder je lep pogled na ozko dolino Posrtvice. Spet pridemo v listnati gozd; ko smo kmalu zunaj, se nam na v. strani pokažeta Veliki Snežnik in j. rob Snežniške planote. Pot postane položnejša, nekaj časa gre po gozdičkih, nekaj pa med sadovnjaki. Po nekaj več kot pol ure vzpona iz doline se naša pot priključi slemenski gozdni cesti. Na desni se širijo lepa slemena proti severu do doline reke Reke, pred seboj pa že vidimo prve hiše na Pregarjah. Pri hiši št. 91 pridemo na asfaltirano slemensko cesto. Po njej zavijemo desno v središče naselja. Iz Posrtvic je 45 min.

višina: 702 m Pregarje

Brkini, pokrajina na flišnem hribovju med dolino Reke na s., Matarskim podoljem na j., Krasom na z. in glavno cesto Ilirska Bistrica—Rupa na v. Zaradi hribovitega značaja se je pokrajine oprijelo tudi ime Brkinsko hribovje. Osrednji hrbet hribovja se vzpenja 700-800 m visoko; najvišji je z. del, kjer je pri cerkvici sv. Socerba nad Artvižami najvišja točka Brkinov. Brkini so dolgi 25 km, široki 7 km, obsegajo pa okoli 180 kvadratnih kilometrov. Gričevnat svet je iz eocenskih peščencev in laporja. Potoki s s. pobočij se iztekajo v Reko, z j. pobočij pa tečejo proti Motarskemu podolju, nad katerim poniknejo; kam se odtekajo vode iz tega podolja še ni ugotovljeno, domnevajo pa, da nekaj potokov odteka po podzemnih poteh v Kvarnerski, nekaj pa v Tržaški zaliv. Na položnih in plečatih hribih dobro uspeva sadno drevje, precej je tudi njiv in travnikov. Na s. pobočjih prevladuje listnati gozd, v glavnem bukev in hrast. Nekdaj je bilo to območje izrazito kmetijsko, zdaj pa je veliko ljudi zaposlenih v bližnjih večjih krajih (Ilirska Bistrica, Kozina, Podgrad). Naselja, večinoma so gručasta, stoje na slemenih in stranskih hrbtih. Središče Brkinov so Pregarje (704 m), velika vas na širokem slemenu na v. strani Karlovice (771 m).

PREGARJE, 704 m, 216 preb., so pokrajinsko središče Brkinov. Naselje je razpotegnjeno na slemenu v. od Karlovice (771 m) ob slemenski cesti Harije–Tatre, ki na z. strani vasi prečka regionalno cesto Prem–Obrov. V vasi, ki sodi v dostavni okoliš pošte Obrov, so osnovna šola, trgovina in sedež krajevne skupnosti. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ilirski Bistrici in Podgradu. Zanimiva je župnijska cerkev sv. Lovrenca na Jezeru iz leta 1648. Ob cesti pod cerkvijo je spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja.

Pregarci so dejavno sodelovali v NOB. Že leta 1941 so ustanovili terenski odbor OF. Duša boja proti okupatorju je bil Rudi Mahnič - Brkinc (1917–1943), ki se je skupaj s starši preselil na Pregarje iz Rojana pri Trstu. Leta 1941 se je vključil v NOB; opravljal je več pomembnih vojaških in političnih dolžnosti. Padel je v bojih z Nemci v Beneški Sloveniji 19. novembra 1943. Leta 1951 je bil razglašen za narodnega heroja. V bližini šole je spomenik z njegovim doprsnim kipom. Na stavbi, v kateri je trgovina, je spominska plošča, ki obuja spomin na pet borcev Istrskega odreda, padlih v boju z Nemci 12. decembra 1943 na Pregarjah. Zaradi sodelovanja z NOB so Nemci 18. maja 1944 vas požgali in nekaj ljudi pometali v ogenj.

V bližini vasi Čelje, ki jo vidimo na sv., je bila oktobra 1943 ustanovljena kurirska postaja P-2a. Na njej je bilo od osem do deset kurirjev, ki so vzdrževali zveze s P-1 pri Mašunu, P-2 na Slavniku in P-3 v Lažah pri Senožečah. Pošto so prenašali v težavnih razmerah, saj so se morali prebijati čez reko Reko, železniško progo in cesto Postojna–Reka, na kateri je imel okupator močne zasede. Prvi komandir je bil Jože Žiberna - Štefan iz Topolca pri Ilirski Bistrici.


1 km, 20 minut Pregarje - Karlovica

Opis:

S Pregarij nadaljuje TV po razgledni asfaltirani cesti, speljani po osrednjem, najvišjem slemenu Brkinov. S križišča na koncu vasi, od koder se na levo spusti cesta v Obrov (7 km), na desno pa zavije na Prem (12 km), gremo naravnost navzgor. Desno nad cesto je vzpetina Karlovica z velikim zbiralnikom za vodo. S te vzpetine je lep pogled na Pregarje, na v. del Brkinov, Reško dolino in na Snežnik.

višina: 769 m Karlovica

Ni opisa

Opis:

Ko se cesta zravna, smo v gručasti vasi Gabrk, 740 m, 33 preb., na z. strani Karlovice; s Pregarij je 30 min. Na v. robu vasi stoji cerkvica Svete trojice. Nemci so 18. maja 1944 vas požgali. Z Gabrka pridemo po slemenski cesti v 15 min. na Rjavče, 765 m, 31 preb., gručasto naselje na širokem slemenu, s katerega se proti j. spušča stranski hrbet Kratko brdo (733 m). Spomladi 1942 je bila v tej vasi ustanovljena Brkinska četa; to je zapisano tudi na spomeniku 12 padlim borcem in žrtvam okupatorjevega nasilja sredi vasi.

Spominska plošča na hiši Rjavče 3 pa pove, da je od 5. oktobra 1943 do 6. marca 1944 v vasi bival Istrski odred in da je bila na Rjavčah 11. septembra 1944 prva seja skupščine okrajnega NOO za okraj Brkini. Decembra 1942 je bila v bližini vasi prva kurirska javka za brkinsko območje.

Takoj za vasjo je ob cesti znamenita cerkev sv. Mavra, ob njej pa tri mogočne lipe. Na zvoniku je vklesana letnica 1676. Od cerkve je lep razgled: na j. strani vidimo Slavnikovo gorovje in hribovje Čičarije, na s. pa se nad Vremsko dolino dviga Vremščica.

višina: 750 m Sv. Maver (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Cca 300 metrov za cerkvico zaviješ levo, sedaj je to asfaltna cesta in ne več makadam. Ko si že na njej in se ozreš čez levo ramo, vidiš na električnem drogu oznako E6! A potem ni vidne markacije, ki jo v knjižici omenjajo (pridemo do travnika na desni in se spustimo po njem do kolovoza). Tako sem šel po asfaltu do Ritomerč. Res je na koncu vasi kolovoz desno in potem skozi gozd nekaj časa do travnika. Tam je na samotnem drevesu sicer markacija, ampak brez oznake, kako nadaljevati. Zato sem se odločil, da grem desno dol po asfaltni cesti, nato na križišcu levo do vasi Slivje in nato levo proti jami Dimnice. Oznaka za jamo Dimnice je na cesti.

višina: 577 m Jama Dimnice (razcep)

Ni opisa

Opis:

Čez nekaj minut že zagledamo cerkveni zvonik in prve hiše v Markovščini. Mimo cerkve sv. Antona Padovanskega in levo skozi vas pridemo do mednarodne ceste Trst-Kozina-Reka.

višina: 563 m Markovščina

MARKOVŠČINA, 567 m, 115 preb. Gručasto naselje leži v osrednjem delu Matarskega podolja ob mednarodni cesti Trst–Reka. Markovščina je na poti TV iz Ilirske Bistrice na Slavnik edini kraj z gostinsko ponudbo; gostilna Baša je odprta od 12. do 22.ure, ob ponedeljkih in torkih je zaprta. V bližini je več kraških jam in brezen: Drsnica, Mačinovske jame in Jama pod Mavrovcem. V Markovščini so enote slovenske partizanske vojske po kapitulaciji Italije oz. od 12. do 15. septembra 1943 razorožile približno 20.000 italijanskih vojakov.

Markovščina je izhodišče za obisk dvojnega brezna Dimnice v smeri proti Slivju.

MATARSKO PODOLJE, imenovano tudi Podgrajsko, je suha kraška dolina, ki se razteza od Kozine na sz. do dolinskega prevala pri Starodu na jv.; na s. strani podolja se dviga Brkinsko hribovje, na jz. pa Slavniško pogorje. Podolje z nadmorsko višino od 500 do 700 m je dolgo približno 25 km in široko od 2 do 3 km. V celoti je zakraselo; na površju so veliki doli in vrtače, pod njim pa kraške jame in brezna. Na površju ni tekoče vode; vode z Brkinov ponikajo v slepih dolinah ob robu podolja, potem pa tečejo po podzemnih poteh proti izvirom Rižane in kraškim izvirom v Istri. Na podolju so kraški gozdovi, pašniki in gmajne. Poseljeno je le ob cesti Kozina–Reka.



Opis:

Nasproti ceste, po kateri smo prišli iz Slivja, gremo mimo opuščenega vodnjaka na kolovoz, ki nas prek planote, porasle z brinjem in grmičevjem ter delno pogozdene z borovci, v 30 min. pripelje do asfaltirane ceste Markovščina–Skadanščina. Po njej gremo nekaj minut levo navzgor, potem pa se na desno odcepi steza, ki nas ob telefonski napeljavi popelje na hrib Rožce do cerkvice sv. Roka in mimo nje v gručasto naselje Skadanščina, 575 m, 45 preb. Iz Markovščine je 45 min. Od cerkvice je lep razgled na kraški svet Matarskega podolja in na Brkine nad njim, na drugi strani pa na Slavnik in vrhove v Čičariji. Pred vasjo je ob cesti lep spomenik v obliki kamnitega stebra, ki so ga postavili v spomin na vaščane, padle med NOB. Na hiši ob cesti v središču vasi sta dve plošči: na zgornji piše, da je bil 15. novembra 1943 tam ustanovljen 2. bataljon Istrskega odreda NOV, na spodnji pa so imena štirih borcev Istrskega odreda, ki so 15. in 16. junija 1944 v tej vasi padli v boju z Nemci.

višina: 567 m Skadanščina

Skadanščina, 580 m, 45 preb., je gručasta vasica v zavetni legi na j. pobočju hriba Rožce, na katerem stoji cerkvica sv. Roka. Izpred cerkvice je lep razgled na kraški svet Motarskega podolja in na Brkine ter vrhove v hrbtu Čičarije od Slavnika do Učke.



Opis:

Iz Skadanščine nadaljuje TV po kamnitem vaškem kolovozu proti Slavniku, ki ga vidimo pred seboj. Nekaj časa je pot precej ravna, na obeh straneh je kraški svet z njivami in travniki, potem pa se zložno vzpenja med leskovjem in brinjem ter po mešanem gozdu. Čez pol ure pridemo na precej ravno, z grmovjem poraslo planoto; ob poti je vodnjak s kapnico, vendar voda ni pitna. Kolovoz se začne kmalu vzpenjati po lepem bukovem gozdu. Ko po 15 min. prečkamo gozdno cesto, nadaljujemo po kolovozu precej navkreber po jv. pobočju Slavnika, poraslem z bukovim gozdom. Ob robu gozda se kolovoz konča in naprej gremo čez planinske travnike po ozki stezi proti vrhu Slavnika z radiotelevizijskim stolpom in Tumovo kočo pod njim. Iz Skadanščine je 2 h.

višina: 1017 m Tumova koča na Slavniku
Vrh:

Slavnik (1028 m) je najvišji vrh v slovenskem delu Čičarije, kraške pokrajine v sv. delu Istre. To je hribovit svet, ki meji na s. na Motarsko podolje, na j. na Rdečo Istro, na z. sega do Kozine in kraškega roba nad Črnim Kalom, na v. do Brgudskega podolja nad Reškim zalivom. Rdeča Istra je dobila ime po značilni rdeči zemlji, medtem ko spada Čičarija v Belo Istro, ki ima ime po golih in svetlih apniških površinah. Staro goropisno ime Slavnik ne velja samo za vrh, temveč za ves gorski svet slovenske Čičarije, ki ga imenujemo tudi Slavniško pogorje, skrajšano Slavnik. Ves hrbet je sestavljen iz apnenca in dolomita. Do višine 850 m je poraslo z grmovjem in gozdovi, vrhove pa pokrivajo pašniki. Znamenit je rastlinski svet: bledorumeni ušivec, ki ga je tu prvič našel Muzio Tommasini, najboljši poznavalec kraške flore, in ga leta 1839 opisal v strokovnem glasilu; kraški kosmatinec, tržaški svišč, narcise, potonike, zlati koren, navadni jesenček, ilirska perunika, brstična in kranjska lilija in še več drugih. Na jz. gozdnatih pobočjih raste drevje, značilno za submediteranski gozd: črni gaber s travo ojstrico v podrasti, trokrpi javor, puhasti hrast in mali jesen, na s. strani pa prevladuje bukov gozd. Z odlokom o razglasitvi naravnih in kulturnih spomenikov na območju občine Sežana, je bil Slavnik leta 1992 zavarovan kot naravni spomenik. S Slavnika je obširen razgled. Proti sv. seže pogled prek Matarskega podolja, Brkinov, Vremščice in Nanosa do Kamniških Alp; proti v. vidimo Javornike, Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju s Snježnikom; od v. proti j. je najprej obširen hribovit svet s Kojnikom, Žbevnico in Učko, na obzorju pa Kvarnerski zaliv; na j. je ob vznožju planota Podgorskega Krasa, naprej Šavrinsko gričevje, vidimo pa tudi skoraj vso Istro in obmorska mesta med Koprom in Umagom; proti z. je tik pod nami Grmada ali Mali Slavnik (1001 m), za njo in z. delom Slavnika proti Kozini in Prešnici pa zdrsi pogled prek Petrinjsko-Socerbskega Krasa do Tržaškega zaliva s Trstom in ob dobri vidljivosti še naprej do Benetk; od z. proti s. se za Senožeškimi in Vipavskimi hribi zvrstijo hribi na Krasu s Trsteljem, Trnovski gozd, Julijci s Triglavom, Karavanke, ob ugodnem vremenu pa v daljavi zazremo Dolomite ter Karnijske in Ziljske Alpe. Kaj vse vidimo, nam pomaga ugotoviti razgledna plošča na vrhu, ki jo je leta 1995 postavilo Obalno PD Koper.


Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Slavnika (1082 m), ki je zadnji severni tisočak Čičarije, ki se proti jugozahodu spusti v Podgorski Kras, proti severu pa v Matarsko podolje. Zamisel o gradnji koče na Slavniku so sprejeli na ustanovnem občnem zboru PD Koper leta 1949. Z gradnjo so začeli leta 1955 in 24. junija 1956 so v kletnih prostorih že odprli zasilno oskrbovano planinsko postojanko. Kočo so v celoti dogradili in jo svečano odprli 7. julija 1957. Poimenovali so jo po dr. Henriku Tumi (1858-1935), znanem slovenskem alpinistu, planinskem ideologu, botaniku, politiku in narodnem buditelju. Med leti 1988 in 1994 so kočo temeljito prenovili. Zgradili so prizidek za sanitarije in večji vhodni predprostor, zaščitili fasado s kovinsko oblogo, obnovili vse notranje instalacije, prostore in opremo ter povečali jedilnico.Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine pa tudi med tednom po poprejšnjem dogovoru z z najemnico Angelco Ban. V gostinskem prostoru je 70 sedežev; v sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; voda kapnica, elektrika.