Išči po točkah

Začetek: Jeruzalem

Konec: Triglav

Razdalja: 262.1 km Čas hoje: 85 ur 55 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 341 m Jeruzalem

JERUZALEM, 338 m, 100 preti., je razloženo naselje na slemenu v gričevnatih Ljutomersko-Ormoških goricah s strnjenim jedrom pri Marijini cerkvi, trgovini in znanem gostišču Jeruzalem. Jeruzalem je tudi razgledni vrh, 347 m, na slemenu sv. od cerkve; po njem imenujejo tudi vzhodni del Ljutomersko-Ormoških goric. To je najbolj v. območje Slovenskih goric. Sestavljeno je iz srednjeeocenskih sivih laporjev, trdih apnenih peščenjakov in litavskih apnencev. Prisojna pobočja so zasajena v glavnem z vinsko trto, nekaj je tudi njiv in sadovnjakov; osojna pobočja, doline in grape pokrivajo travniki in listnati gozdovi. Naravni pogoji za vinogradništvo so tod zelo ugodni; iz okolice Jeruzalema prihajajo vina vrhunske kvalitete. Baročno cerkev Žalostne Matere božje so začeli zidati leta 1652, posve¬čena pa je bila leta 1717. Podobo Žalostne Matere božje so v 13. stoletju prinesli iz Jeruzalema križarji; takrat so jo namestili v stolp, ki so ga postavili na mestu, kjer je zdaj cerkev. Po Jeruzalemu je kraj dobil tudi ime. Notranja baročna arhitektura in oprema imata velik umetnostno-zgodovinski pomen. Ob cerkveno ladjo je prislonjena kapela sv. Ane s podobo sv. Ane iz druge četrtine 18. stoletja. V zvoniku je zvon iz 16. stoletja. Tik pod Jeruzalemom je ob cesti proti Miklavžu Babji klanec, kjer naj bi leta 1664 pogumne domačinke premagale Turke. Pri cerkvi je manjši arboretum. Stavba, v kateri je gostišče Jeruzalem, je bila nekdaj graščina.
Razgled z Jeruzalema je čudovit, zlasti na bližnjo okolico. Škoda, da ni več razglednega stolpa. Na s. strani gričevja vidimo Mursko polje, na drugi strani Mure ravno Prekmurje z Mursko Soboto, pogled pa se ustavi na gričevnatem Goričkem. Na v. so v bližini po slemenih razložena naselja Gomila pri Kogu, Kog in Miklavž pri Ormožu, gričevje pa prehaja v Medjimursko ravnino. Na j. je v bližini Mihalovski vrh s cerkvijo Vseh svetnikov in jedrom razpotegnjenega naselja Mihalovci; del naselja pri cerkvi imenujejo Svtinje. Z. od Svetinj vidimo dolino Pavlovskega potoka z Ivanjkovci. Na j. strani prehajajo gorice v ravnino ob Dravi, tik pred ravnino pa se dviga razgledni grič Hum s cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Na j. obzorju se zvrstijo Ivanščica, Medvednica in Gorjanci, na jz. Posavsko hribovje, na z. pa za obširnim gričevjem Slovenskih goric Pohorje.


6.5 km, 1 ura 50 minut Jeruzalem - Kamenščak

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 241 m Kamenščak

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Kamenščak - Cezanjevci

Opis:

Spustimo se mimo pokopališča po severnem pobočju slemena in kmalu zagledamo Cezanjevce. Na križišču pri kapelici zavijemo levo (desna cesta pelje po dolini Ščavnice v Ljutomer) v središče naselja pri cerkvi in šoli.

višina: 183 m Cezanjevci

CEZANJEVCI, 183 m, 228 preb. Strnjeno obcestno naselje leži ob vznožju Kamenščaka na j. robu Ščavniške doline, ki tam prehaja v Mursko polje. S. od naselja teče reka Ščavnica; ker je zdaj meliorirana, ne poplavlja več. Po izkopaninah številnih predmetov s. od naselja domnevajo, da je bila tam rimska postaja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1319 kot Zesan. Župnijska cerkev sv. Roka in Sebastjana v renesančnem slogu je bila zgrajena leta 1676; v glavnem oltarju je slika H. A. Weissenkircherja iz leta 1682, znana kot največja slikarska umetnina na tem območju. Šola je bila ustanovljena leta 1827; prvo šolsko poslopje so zgradili leta 1900, novo šolo pa leta 1963. V vasi je tudi trgovina. Prebivalci se ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo, precej je zaposlenih v Ljutomeru.


8.9 km, 2 uri 30 minut Cezanjevci - Mala Nedelja

Opis:

Ob lokalni cesti iz Cezanjevcev v Križevce pri Ljutomeru stoji na drugi strani Ščavnice Ribičev mlin. Predvojni lastnik mlina, oljarne in žage Ivan Ribič se je takoj po okupaciji pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Prvi sekretar OF za Ljutomer Jakob Babič, ki so ga Nemci ustrelili 16. oktobra 1941, je bil Ribičev svak. Drugi Ribičev svak Franček Babič je skupaj s 15-letnim Ribičevim sinom Jankom (1928–1944) organiziral narodnoosvobodilno gibanje po vsej okolici. V Babičevem mlinu sta bila v začetku aprila 1944 nastanjena partizana Danijel Hojs - Ljubo in Franc Belšak - Maks, vendar so ju izdali. Tako je 6. aprila mlin obkolilo 60 nemških orožnikov in gestapovcev. Partizana sta sprejela neenak boj in se skušala prebiti iz obroča. Okupator je imel pet mrtvih, pri preboju pa je padel partizan Belšak. Partizan Hojs in gospodar mlina sta se prebila iz obroča, Nemci pa so aretirali vso Ribičevo družino. Pozneje so se za svoje izgube tudi maščevali: 25. aprila so iz ptujskih zaporov pripeljali 25 talcev in jih pri mlinu ustrelili. O tem priča spomenik v njegovi bližini. Na Ribičevi hiši je zdaj spominska plošča v spomin na sina Janka, ki je padel 6. aprila 1944 v bližnjih Vogričevcih. Na gasilskem domu je vzidana plošča 21 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma iz Cezanjevcev.

S cestnega razpotja v bližini šole nadaljujemo TV po levi asfaltirani cesti proti Branoslavcem; desna pelje k Ribičevemu mlinu in v Križevce pri Ljutomeru. Precej časa so ob cesti še hiše naselja Cezanjevci. Levo se dviga gozdnato sleme Kamenščaka, desno se širijo polja in travniki in na samoti zagledamo Ribičev mlin. Ravna cesta ob j. robu Ščavniške doline nas v pol ure pripelje na razpotje tik pred naseljem Branoslavci. Leva cesta se vzpne na Zgornji Kamenščak, po desni pa takoj pridemo v Branoslavce, 183 m, 163 preb., strnjeno obcestno naselje ob izteku doline potoka Turje v Ščavniško dolino. Na obeh straneh ceste opazimo velike rastlinjake. Naselje je bilo prvič omenjeno v deželnoknežjem urbarju iz 1265–1267. Na razpotju pri kapelici na začetku vasi nas kažipot Mala Nedelja usmeri na levo asfaltirano cesto. Levo in desno se razprostirajo polja in travniki, pred seboj pa zagledamo v. pobočje Radoslavskega brega in na slemenu Malo Nedeljo. Po 10 min. od razpotja v Branoslavcih stoji ob cesti samotna hiša Vogričevci 5. Na spominski plošči je zapisano: »V tej Filipičevi hiši je bila postojanka OF, kjer je 6. aprila 1944 padel v borbi član SKOJ-a Ribič Janko.« Ob cesti naprej je nekaj hiš razloženega naselja Vogričevci, 195 m, 163 preb. Na naslednjem razpotju se stranska cesta odcepi v središče Vogričevcev, TV pa zavije po desni cesti proti Radoslavskemu bregu do bližnjega križišča. Cestni kažipoti povedo, da pelje leva cesta v Moravce, desna k Mali Nedelji in v Videm ob Ščavnici. Iz Cezanjevcev smo do razpotja hodili eno uro.

TV zavije po cesti proti Moravcem. Po 300 m nas kažipota »Lovski dom« in »TV« usmerita desno na asfaltirano cesto, ki se položno vije med nasadi jablan po v. pobočju Radoslavskega brega. Po nekaj minutah pridemo na ravnico in na desni opazimo lovski dom. Pot nadaljujemo po 4 km dolgem slemenu Radoslavskega brega med dolino potoka Turja na s. in dolino potoka Bukovnica na j. strani slemena. Sleme se dviga od vzhoda proti zahodu; višina pri lovskem domu je 227 m, pri Mali Nedelji 280 m. V dolini potoka Turja leži naselje Radoslavci, 195 m, 307 preb., in po njem je sleme dobilo ime. V Radoslavcih je bil rojen pesnik in narodni buditelj dr. Radoslav Razlag (1826–1880). Od lovskega doma naprej hodimo po slabi makadamski cesti, ves čas po temenu slemena, tu pa tam mimo raztresenih hiš zaselka Radoslavski Breg, ki je del naselja Radoslavci. Levo so nasadi jablan, potem pa pridemo v mešani gozd. Z razpotja pred hišo Radoslavci 65 gremo naravnost po slemenu. Kmalu smo pri samotni hiši Sitarovci 4; od lovskega doma smo hodili 30 min. Za hišo pridemo v mešani gozd. Cesta kmalu postane slab kolovoz. Hoja po gozdu je prijetna, najprej po ravnem, potem pa zložno navzgor po slemenu Kuršenščaka (261 m), ki povezuje Radoslavski breg in vzpetino z Malo Nedeljo. Po 20 min. pridemo iz gozda do razloženega slemenskega naselja Kuršinci, 260 m, 178 preb. Pri tamkajšnjem križu se naša pot priključi lokalni cesti iz doline Bukovnice k Mali Nedelji. Po asfaltirani cesti se zložno vzpenjamo proti Mali Nedelji, ki jo vidimo pred seboj. Z desne se priključi cesta iz doline potoka Turja. Na razpotju, tik pod vzpetino s cerkvijo, na katerem se z leve priključi druga lokalna cesta iz doline Bukovnice, zapustimo cesto in se po stopnicah povzpnemo k cerkvi, od nje pa se spustimo v središče naselja.

višina: 276 m Mala Nedelja

MALA NEDELJA, 280 m, 117 preb. Razloženo naselje z gručastim jedrom je na slemenu med potokoma Turja in Bukovnica. H kraju sodijo tudi zaselki Čreta, Kolmenščak in del Cerkvenjaka. Po 2. svet. vojni se je kraj do leta 1992 imenoval Bučkovci. Mala Nedelja je bila prvič omenjena leta 1441, in sicer župnijska cerkev Svete trojice. Med leti 1521 in 1547 so cerkev povečali in dozidali zvonik. Stranski oltar sodi med »zlate« oltarje druge polovice 17. stol., takšni oltarji pa so v tem delu Slovenije zelo redki. Cerkev so v obdobju turških vpadov obdali s taborskim obzidjem, vendar so ga leta 1785 podrli. Leta 1707 so vas oropali kruci. Šola je bila ustanovljena leta 1783, prvo leseno šolsko stavbo pa so postavili dve leti pozneje. Iz pisnih virov je razvidno, da je že leta 1650 otroke poučeval organist in cerkovnik Janez Raisperger. V dobi narodnega preporoda so se prebivalci odlikovali po narodni zavednosti. K temu je veliko pripomogel narodni buditelj in zgodovinar Anton Krempl (1790–1844), sicer tamkajšnji župnik od 1836 do smrti. V njegov spomin so pri Mali Nedelji 15. septembra 1867 organizirali »besedo« predhodnico slovenskih narodnih taborov; na njej se je zbralo več tisoč ljudi in zahtevalo narodne pravice. Leta 1895 so Kremplu pri cerkvi odkrili lep spomenik, na njem pa so vklesani verzi:
»Počivaj mirno narodnjak
v gomili častni svoji davni,
saj zemlja je slovenska tu,
kjer spavaš ti, Anton naš slavni.
A narod le, učiš nas ti,
ki zemljo svojo ljubi, brani,
ki dela, trudi se za njo,
zasluži, da si jo ohrani.«

Pri stari šoli so ob 100. obletnici rojstva leta 1926 odkrili bronasti doprsni kip pesnika Radoslava Razlaga, ki je pri Mali Nedelji preživel mladost. Na godbenem domu je vzidana spominska plošča kapelniku in glasbeniku Janku Prelogu (1900–1965).

Nemci so 8. marca 1945 v Senčarjevem sadovnjaku blizu pokopališča ustrelili 19 talcev, ki so jih pripeljali iz ptujskih zaporov. S tem so se maščevali za smrt nacista in okupatorskega župana pri Mali Nedelji Ferda Lupše, ki so ga ubili partizani. Na kraju, na katerem so ustrelili talce, je zdaj spomenik. Ob glavni cesti v bližini stare šole je spomenik 17 padlim borcem in žrtvam fašizma iz tega kraja.

Pri Mali Nedelji so osnovna šola, pošta, samopostrežna trgovina, zdravstvena postaja, nekaj gostiln in nekaj obrtnih delavnic.



Opis:

Iz središča Male Nedelje gremo naprej po asfaltirani slemenski cesti proti zahodu. Zložno se spustimo mimo gasilskega doma in športnega igrišča in kmalu opazimo hiše razloženega naselja Moravci. Po 10 min. pridemo pri kapelici na razpotje: leva cesta se spusti v Moravske Toplice v dolini Bukovnice, TV pa zavije desno po slemenski cesti med po večini novimi hišami naselja Drakovci, 265 m, 247 preb., ki je razloženo na s. pobočju slemena nad dolino potoka Turja; na slemenu je le nekaj zaselkov. Ob slemenski cesti se vrstijo stare in nove hiše. S temena slemena ne smemo zaviti ne na levo ne na desno, ker bi prišli v dolino. Pri hoji po valovitem slemenu zagledamo na gričevju nad dolino potoka Turja vasico Stara Gora, 282 m, z baročno cerkvijo Svetega duha, zgrajeno med leti 1674 in 1697, za njo pa se na obzorju beli cerkev na Kapeli. Z razpotja v Drakovcih se zložno vzpnemo naravnost na Moravski vrh (329 m). Ob cesti so stare in nove hiše zaselka Moravski Vrh, ki sicer sodi v razloženo naselje Moravci v Slovenskih goricah, 285 m, 385 preb. Njegovo središče je v Moravski grabi na j. strani slemena. Ko se cesta vzpne na Moravski vrh, zagledamo nad drevjem na jz. strani vrh razglednega stolpa na Gomili. Na Moravskem Vrhu se lahko okrepčamo v turistični kmetiji Žinko. Cesta se zložno spusti proti Malemu Moravščaku.

višina: 310 m Mali Moravščak

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do bližnjega križišča cest na prevalu med Moravskim vrhom in Gomilo; od Male Nedelje je nekaj več kot uro hoda. Leva cesta pelje po dolini Bukovnice v Ljutomer (19 km), TV pa nadaljuje na Gomilo po desni cesti, ki vodi na Ptuj (16 km). Po 5 min. nas kažipot opozori, da moramo na Gomilo levo po stranski cesti.

višina: 0 m Senčak (razpotje)

Ni opisa
5.8 km, 1 ura 30 minut Senčak (razpotje) - Smolinski vrh

Opis:

Nadaljujemo do regionalne ceste Ljutomer?Ptuj. Do ceste bomo hodili 10 min. Na razpotju je avtobusna postaja. Zavijemo levo do 5 min. oddaljenega razpotja: desna cesta pelje v Videm ob Ščavnici in Gornjo Radgono, leva na Ptuj. TV nadaljuje naravnost po makadamski cesti proti Kokolajnščaku. Po 5 min. stopimo pri hiši Senčak 3 na asfaltirano cesto, na razpotju za hišo pa nadaljujemo po desni cesti. Od tod naprej bomo vse do priključka na cesto Videm ob Ščavnici?Cerkvenjak hodili po razglednem razvodnem slemenu med rekama Pesnica in Ščavnica. Očaral nas bo lep razgled na obširen gričevnat svet z vinogradi, sadovnjaki, polji in travniki ter razloženimi naselji po slemenih in pobočjih oblih gričev. Hodimo po lepi ravni cesti med vinogradi in sadovnjaki; na desni opazimo Moravski vrh, po katerem smo prišli od Male Nedelje na Gomilo. Ob cesti je precej novih hiš. Na hribčku na levi je kapelica, blizu nje pa hiša št. 2 razloženega naselja Kokolajnščak, 292 m, 74 preb. Kmalu smo na razpotju pri hiši Gibina 6: desna cesta se spusti v dolino potoka Pinkava, TV pa gre naravnost po slemenu. Ob cesti je nekaj hiš razloženega naselja Gibina, 280 m, 85 preb., potem pa spet naselja Kokolajnščak. Teme slemena razmejuje občino Sv. Jurij ob Ščavnici, v katero sodi Kokolajnščak, in občino Juršinci, v katero sodi Gibina; zato hodimo mimo hiš enega in drugega naselja. Po 50 min. z Gomile pridemo na razpotje pri križu in do velike nove hiše Kokolajnščak 12.

Na razpotju najprej zavijemo levo in takoj potem desno po slemenski asfalti?rani cesti. Še vedno vidimo hiše naselja Kokolajnščak. Po 15 min. od razpotja se na levi strani pojavijo prve hiše razloženega naselja Slavšina; 295 m, 163 preb., na desni pa naselja Galušak, 300 m, 68 preb. Z najvišje vzpetine Borošak seže pogled do Prekmurja, Ivanjščice, Donačke gore, Boča, Pohorja in Kozjaka. Pridemo na razpotje, ob katerem stoji križ. Od tam se zelo zložno vzpnemo do 15 min. oddaljenega križišča. Ob njem stoji kapelica Lurške Marije in nekaj hiš razloženega naselja Novinci, 260 m, 189 preb. Nadaljujemo po slemenski cesti. Na desni so še vedno hiše naselja Galušak, na levi pa že razloženega naselja Smolinci, 314 m, 127 preb. Po 15 min. od kapelice pridemo do značilne s slamo krite stare slovenskogoriške domačije na levi strani ceste. Za njo se dviga sleme Smolinskega vrha (322 m) z zaselkom Gornji Smolinci, prvič omenjenim že leta 1280.

višina: 320 m Smolinski vrh

Ni opisa
2.5 km, 40 minut Smolinski vrh - Kadrenci

Opis:

Po nekaj korakih od stare domačije smo na novem razpotju: leva cesta vodi v bližnje središče Smolincev, po desni pa nadaljujemo TV zelo zložno proti hiši Smolinci 94 in križu, od koder se asfaltirana cesta nekoliko spusti po mešanem gozdu, potem pa se zravna. Pot nas vodi mimo hiše Kraljevci 5 na desni, na levi pa so hiše razpotegnjenega naselja Župetinci. Strnjeno ravninsko jedro naselja Kraljevci, 240 m, 157 preb., leži ob cesti Cerkvenjak-Videm ob Ščavnici, na s. strani slemenske ceste pa je le nekaj hiš. V Kraljevcih je bil rojen pesnik, pripovednik in narodni buditelj Davorin Trstenjak (1817-1890). Naselje Župetinci, 280 m, 154 preb., leži na j. pobočjih slemena nad dolino Župetinskega potoka, le nekaj hiš je ob slemenski cesti. Po 20 min. pridemo od razpotja v Smolincih do novega razpotja, ob katerem spet stoji križ. Leva cesta pelje v Župetince; če stopimo nekaj korakov po njej, vidimo na sz. strani Cerkvenjak. TV se od razpotja spusti po desni cesti na z. strani Kočkega vrha (308 m) do regionalne ceste Videm ob Ščavnici-Cerkvenjak. Dosežemo jo v 20 min.

višina: 304 m Kadrenci

Ni opisa
1.4 km, 30 minut Kadrenci - Cerkvenjak

Opis:

Na v. strani razpotja stoji tabla z napisom: "Občina Sv. Jurij ob Ščavnici. Dobrodošli." Na z. strani se začne občina Cerkvenjak. Z Gomile do tod je 2 h 30 prijetne zložne hoje.

TV nadaljujemo po regionalni cesti na levo proti Cerkvenjaku. Po kratkem zložnem vzponu se cesta zravna. Pridemo v razloženo naselje Cogetinci, 280 m, 294 preb., ki se razteza s. od ceste in z. od Grabonoškega vrha (308 m). Na desni strani ceste je kapelica, pred njo pa velika granata. Kmalu zagledamo v bližini Cerkvenjak. Tam smo v nekaj minutah. Od priključka na regionalno cesto do pošte v središču naselja smo hodili 30 minut.

višina: 332 m Cerkvenjak

CERKVENJAK, 330 m, 150 preb. Razloženo naselje leži na trikrakem slemenu, ki je razvodnica med Pesniško in Ščavniško dolino. Gručasto središče naselja je pod vzpetino z župnijsko cerkvijo sv. Antona Puščavnika na vrhu slemena (341 m). Tam je križišče cest proti Ptuju, Lenartu, Gornji Radgoni in Ljutomeru. Območje kraja je bilo naseljeno že v predzgodovinski dobi. V vasi so leta 1953 našli kamnito sekiro; zdaj jo hranijo v šolski zbirki. Cerkvenjak je bil prvič omenjen leta 1299, svoje ime pa je dobil po prvotni cerkvi, ki je bila zgrajena že pred tem letom. Zdajšnja cerkev je bila zgrajena v poznogotskem slogu med leti 1516 in 1546, v letih 1825 in 1873 pa so jo povečali. Staro ime naselja so leta 1907 spremenili v Sv. Anton v Slovenskih goricah, vendar so ga leta 1952 spet imenovali po starem. Kljub temu ga ljudje še vedno imenujejo Sv. Anton. Zasilni šolski pouk so uvedli že leta 1687 in ga izvajali v mežnariji, rednega pa leta 1783. Prvo šolsko poslopje so zgradili leta 1813. V bližini cerkve je kužno znamenje iz leta 1529. Kraj je vedno slovel po kulturni dejavnosti. Na kulturnem domu je spominska plošča z napisom: »Na vas je slonela kultura, najsvetlejša tradicija našega kraja. Vlado Tušak 1910–1992, Vlado Lorber 1908–1986. Vaše delo je zgled nam in naslednjim rodovom. Ob 100-letnici organiziranega kulturnega dela KUD Cerkvenjak.« Ob plošči sta reliefa obeh kulturnikov. Pred domom stoji visok obelisk v spomin padlim borcem NOV in talcem iz tega kraja; na podstavku lahko preberemo, da je bil prvi partizanski napad na okupatorjevo postojanko v tem kraju izveden 14. julija 1942.

Cerkvenjak je občinsko središče. V kraju so osnovna šola, pošta, zdravstvena postaja, kmetijska zadruga, samopostrežna trgovina, več gostiln in storitvenih delavnic. V Cerkvenjaku si lahko ogledamo zasebno muzejsko zbirko Feliksa Rajha (telefon: 02/703 51 60); v šestih sobah so razstavljeni predmeti, ki so jih nekoč uporabljali slovenskogoriški kmeti, sadjarji in vinogradniki, kulturnozgodovinska zbirka in veliko izvirnih fotografij. Sredi vasi stoji informacijska tabla s predstavitvijo občinskega središča in z zemljevidom občine, na katerem so označene kulturnozgodovinske in turistične znamenitosti.

Cerkvenjak je občinsko središče. V kraju so osnovna šola, pošta, zdravstvena postaja, kmetijska zadruga, samopostrežna trgovina, več gostiln in storitvenih delavnic. V Cerkvenjaku si lahko ogledamo zasebno muzejsko zbirko Feliksa Rajha (telefon: 02/703 51 60); v šestih sobah so razstavljeni predmeti, ki so jih nekoč uporabljali slovenskogoriški kmeti, sadjarji in vinogradniki, kulturnozgodovinska zbirka in veliko izvirnih fotografij. Sredi vasi stoji informacijska tabla s predstavitvijo občinskega središča in z zemljevidom občine, na katerem so označene kulturnozgodovinske in turistične znamenitosti.


6.8 km, 1 ura 30 minut Cerkvenjak - Zgornja Senarska

Opis:

Na križišču v središču Cerkvenjaka zavijemo po desni regionalni cesti proti Lenartu. Ovinkasta cesta se sprva dokaj strmo spušča po z. pobočju slemena. Pred nami se razgrinjajo Slovenske gorice, lepo vidimo cerkev Svete trojice. Daleč na obzorju se rišejo obronki Pohorja. Pridemo v razloženo naselje Brengova, 240 m, 273 preb. Na pobočju nad Pesniško dolino gremo najprej skozi zaselek Zgornja Brengova. Ko se cesta zravna, pridemo v zaselek Spodnja Brengova ob Brengovskem potoku. V Anželovem gozdu so leta 2004 izkopali rimsko gomilo z lepo ohranjeno grobnico, a je bila, žal, že izropana. Po 45 min. od Cerkvenjaka prispemo na v. rob zamočvirjene doline potoka Drvanje, ki ima dva rokava. Prečkamo dolino in pridemo na križišče na desnem bregu glavne struge Drvanje. Desna cesta vodi v Sveto Trojico, leva do farme govejih pitancev Verjane. Cesta, po kateri nadaljuje naša TV, se zložne vzpne naravnost na vzpetino med Drvanjo in staro strugo Pesnice. Na drugi strani vzpetine pridemo v gručasto naselje Spodnja Senarska, 230 m, 114 preb., na sv. robu meliorirane Pesniške doline. Ovinkasta cesta nas popelje skozi Spodnjo Senarsko in zaselek Srednja Senarska. Na sz. strani zagledamo na vzpetini mesto Lenart v Slovenskih goricah, na jz. strani doline pa podolgovato sleme z Zavrhom. Po široki dolini pridemo do regionalne ceste Ptuj–Lenart; od Cerkvenjaka je 1 h 45 min.

višina: 231 m Zgornja Senarska

Ni opisa

Opis:

Na križišču zavijemo levo proti Ptuju.

višina: 231 m Velka (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Najprej gremo čez staro strugo reke Pesnice, kmalu pa tudi čez regulirano. Na drugi strani reke je ob cesti krajevna tabla naselja Gočova, 231 m, 279 preb., vendar naša pot ne gre skozenj. Po 25 min. od križišča zavijemo desno po slabi makadamski cesti na Gočovski vrh (313 m), na katerem med visokimi topoli vidimo hiše enako imenovanega zaselka. Ovinkasta cesta po sv. pobočju Gočovskega vrha, z lepim pogledom na Pesniško dolino in na gričevje s Cerkvenjakom, nas v 15 min. pripelje na ravno sleme z zaselkom Gočovski Vrh in hišnimi številkami Gočove. Od prve hiše naprej je cesta asfaltirana.

Po nekaj korakih je na desni vrtnarija. Slemenska cesta nas vodi skozi zaselek; najprej je ravna, ko pa se zložno vzpne, se nam na drugem slemenu pokaže razgledni stolp na Zavrhu. Kmalu se spustimo do razpotja. Tam zapustimo asfaltirano cesto, ki se spusti v Gočovo; od prve hiše na Gočovskem Vrhu je 10 min. Po asfaltirani cesti zavijemo desno mimo novih hiš in se ob robu gozda spustimo v dolinico potoka Črnec. Od tod se cesta zložno zvije po jv. pobočju slemena proti hišam naselja Nadbišec, 338 m, 93 preb. To je razloženo slemensko naselje v povirju potoka Črnec z jedrom na temenu slemena. Na domačiji Alojza Rojka je bil od decembra 1944 do osvoboditve sedež okrajnega odbora OF Lenart. Ko pridemo na teme slemena, se cesta obrne proti zahodu. Z leve se priključi asfaltirana cesta iz Biša v Pesniški dolini; po tem kraju je poimenovan Nadbišec, ki leži nad Bišem. Od razpotja na Gočovskem Vrhu je 30 min. hoje.

Slemenska cesta nas vodi skozi središčni del naselja Nadbišec; ob cesti je veliko novih hiš. Kmalu se začne zložno spuščati po slemenu; odpre se lep pogled proti s. na Jezero Radehova in Lenart v Slovenskih goricah. Po 20 min. zapustimo asfaltirano cesto na velikem ovinku proti Zavrhu. Zavijemo desno po kolovozu proti Marijini kapeli in hišam, ki sodijo v razloženo naselje Gradenšak, 260 m, 25 preb. V 10 min. se zložno vzpnemo na drugo sleme, ki se vleče od Pesniške doline v smeri proti jz., na njem je Zavrh. Na desni so vinogradi, na s. strani pa spet vidimo Pesniško dolino, Jezero Radehova in Lenart, bolj vzhodno pa Trojiško jezero in Sv. Trojico. Kmalu pridemo na asfaltirano cesto iz Pesniške doline proti Zavrhu. Po njej zavijemo levo in gremo zložno navzgor, najprej med hišami naselja Gradenšak, kmalu pa že naselja Zavrh. V dolini Ruperškega potoka zagledamo gručasto naselje Spodnja Voličina, na slemenu v bližini pa razgledni stolp v Zavrhu. Po nekaj minutah smo na razpotju, na katerem se z leve priključi cesta iz Nadbišca, ki smo jo zapustili pri Marijini kapeli. Po slemenski cesti gremo med hišami naselja Zavrh do 15 min. oddaljenega razglednega stolpa.

višina: 369 m Zavrh (Slovenske gorice)

ZAVRH, 370 m, 320 preb. Obcestno naselje leži na razglednem slemenu med Pesniško dolino na s. in dolino Črmljenskega potoka na j. strani. Naselje ima tri dele: na vzdolžnem slemenu sta Zgornji Zavrh na z. in Srednji Zavrh na v. strani, na stranskem slemenu proti j. pa Spodnji Zavrh. Slemeni se stikata pri razglednem stolpu; tam je tudi razpotje cest in središče kraja s trgovino, gostiščem in AP. Kovinski, 17 m visok Maistrov razgledni stolp je leta 1982 postavilo Turistično društvo Zavrh namesto prejšnjega lesenega. Stolp so poimenovali po sloven¬skem generalu in pesniku Rudolfu Maistru - Vojanovu (1874–1934), ki je rad prihajal v ta kraj na počitnice. Temu lepemu kraju je posvetil tudi znano pesem Završki fantje. Na spominski plošči pri razglednem stolpu piše: »S tega kraja je občudoval lepoto Slovenskih goric in jo opeval.« Nasproti stolpa je vila Fekonja, v kateri je stanoval; v njej je zdaj Maistrova spominska soba s fotografijami in dokumenti iz njegovega življenja; ključ hranijo v baru Maistrova klet v isti hiši. Prebivalci Zavrha so po večini zaposleni v Lenartu in Mariboru, na manjših kmetijah pa se ukvarjajo s sadjarstvom, poljedelstvom in vinogradništvom. Razgledni stolp in lepota kraja privabljata številne izletnike. Ob cesti proti Gradenšaku je nedaleč od stolpa turistična kmetija Šuman.

Z Maistrovega stolpa je prelep razgled. Na v. je v bližini široka dolina reke Pesnice, za njo slemena Slovenskih goric proti Gomili in Negovi s Cerkvenjakom v ospredju. Na jv. vidimo za Haloškim gričevjem hrvaške hribe Ravno goro, Ivanščico in Kalnik. Na j. strani se širijo slemena Slovenskih goric proti Ptujskemu in Dravskemu polju, za ravnino se vzpenjajo gričevnate Haloze, nad katerimi se dvigajo Macelj, Donačka gora in Boč. Na z. strani se slemena Slovenskih goric najvišje dvignejo v vzpetinah Hum (424 m), Grmada (460 m) in Kozjak (406 m), naprej pa se pogled ustavi na Pohorju in Kozjaku. Na s. strani slemena je dolina Ruperškega potoka s Spodnjo Voličino, naprej pa Pesniška dolina z Lenartom; levo od mesta leži jezero Komarnik s Črnim lesom, desno od Lenarta vidimo najprej Jezero Radehova, potem Trojiško jezero in Sv. Trojico v Slovenskih goricah, naprej pa obširno gričevje Slovenskih goric proti Murskemu polju.



Opis:

Našo pot do Zgornje Korene nadaljujemo po asfaltirani cesti, speljani ves čas po glavnem slemenu med povirjem pritokov Ruperškega potoka na s. ter Črmljenskega potoka in potoka Rogoznica na j. strani slemena. Podolgovato sleme je tudi razvodje med rekama Pesnica in Drava. Na obeh straneh ceste so hiše Zgornjega Zavrha. V dolini Ruperškega potoka vidimo Spodnjo Voličino, na gričevnatem svetu z. nad dolino pa razloženo naselje Zgornja Voličina. Cesta se zložno spušča; v 15 min. pridemo na razpotje, ob njem stoji kapelica. Desna cesta se spusti v Spodnjo Voličino in proti Lenartu, po levi pa se nadaljuje TV. Kmalu za razpotjem se odcepi stranska cesta do bližnjega Lovskega doma Voličina. Mimo kapelice smo v nekaj minutah na novem razpotju: leva cesta se spusti v Selce in proti Ptuju, po desni, slemenski, gremo proti Zgornji Koreni. Krajevna tabla nas opozori, da smo prišli v naselje Dolge Njive, 370 m, 121 preb., s strnjenim obcestnim delom ob slemenski cesti in razloženimi domačijami na j. in s. pobočjih. Kmalu za razpotjem je bife Fras. Sprva so nove in stare hiše na obeh straneh ceste, potem samo na levi. Desno pod cesto je precej strmo pobočje z bukovim gozdom proti povirju Ruperškega potoka. Po 20 min. od razpotja pred Dolgimi Njivami se z desne priključi cesta iz Spodnje Voličine, po nekaj korakih pa se levo odcepi prva cesta v Žikarce. Slemenska cesta preide na s. pobočje razglednega griča Novi vrh (405 m) in se po njem v 10 min. zložno spusti do novega razpotja, ob katerem stoji križ; tam je tudi AP. Zaselek Novi Vrh na z. pobočju griča sodi v razloženo naselje Žikarce, 350 m, 356 preb., ki leži na stranskih j. slemenih med pritoki potoka Rogoznica. Na razpotju zavije v Žikarce še druga cesta, TV pa nadaljujemo po slemenski cesti proti Zgornji Koreni, ki jo že vidimo pred seboj. V smeri proti jz. se na robu Slovenskih goric dvigata z gozdom poraščena vrhova Grmada in Kozjak. Kmalu za razpotjem sta ob cesti dve krajevni tabli: Žikarce in Zgornja Korena. Ob cesti so hiše naselja Žikarce, na slemenu pa se začenja Zgornja Korena. Po 10 min. od zadnjega razpotja pridemo do gostilne Dvoršak ob cestnem križišču v Zgornji Koreni.

višina: 364 m Zgornja Korena

ZGORNJA KORENA, 350 m, 376 preb. Razloženo središčno naselje leži v dolini Korenskega potoka in na zložnih pobočjih nad dolino. Središče kraja je strnjeno jedro pri župnijski cerkvi sv. Barbare na vrhu slemena (392 m). Cerkev je bila zgrajena leta 1787 namesto kapele, ta pa je bila prvič omenjena že leta 1639. Na cestnem križišču stoji znamenje v spomin na kugo, ki je v teh krajih morila v letih 1710 do 1712. Pri Ferkovem gradiču ob cesti čez hrib stoji kamnit kip sv. Riharda, ki so ga leta 1856 postavili takratni lastniki vinogradov iz Gradca. V bližnjem kamnolomu so apnenec lomili že Rimljani. Šolski pouk so začeli izvajati leta 1812, leto pozneje pa so zgradili tudi šolsko poslopje. V Zgornji Koreni je bil rojen dr. Joža Glonar (1885–1946), literarni zgodovinar, prevajalec, bibliotekar in leksikograf. Krajani so uglednemu rojaku pri cerkvi sv. Barbare postavili doprsni kip. Od cerkve, do katere je od gostilne Dvoršak le nekaj minut, je čudovit razgled na Slovenske gorice, Dravsko polje, Pohorje in Kozjak.

Narodnoosvobodilno gibanje se je v tem delu Slovenskih goric razmahnilo jeseni 1943, ko je bila tam ustanovljena organizacija OF. Od oktobra 1943 je na območju Korene delovala partizanska tehnika. V gozdu Boršt, j. od Zgornje Korene, je bila avgusta 1944 ustanovljena kurirska postaja S-17. Prvi komandir je bil Alfred Pirher - Ivo, pri tej postaji pa je delovalo 14 kurirjev. Bivali so v zemljanki, hrano pa so jim kuhali na Zelenkovi domačiji. Kurirji so vzdrževali zveze s S-13 v Planici nad Framom, S-16 na Tojzlovem vrhu na Kozjaku in s S-14 pri Moškanjcih. Najtežavnejša je bila zveza s        S-13, saj so se morali s čolnom prepeljati čez Dravo, prečkati odprto Dravsko polje, ki je bilo prepredeno s številnimi komunikacijami, in se prebiti čez močno zastraženo železniško progo in glavno cesto Maribor–Celje. Kurirji so izvajali tudi vojaške akcije; tako so npr. oktobra 1944 napadli orožniško postajo v Zgornji Koreni. Pri opravljanju kurirskih nalog sta padla kurirja Karel Žižek - Drago in Konrad Pušnik.

V Zgornji Koreni so zdaj osnovna šola, pošta, trgovina in gostilna ter več obrtnih delavnic. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom in vinogradništvom, številni pa so zaposleni v Mariboru.


3.3 km, 1 ura Zgornja Korena - Zimica

Opis:

S križišča pred gostilno Dvoršak nadaljujemo TV proti sz. po asfaltirani cesti, ki pelje v Zimico in naprej v Zgornji Duplek. Ovinkasta cesta se precej strmo spušča (14 %) po sz. pobočju slemena v dolino Korenskega potoka, ki jo vidimo ob vznožju slemena. Po 15 min. smo na križišču s kapelico in AP. Leva cesta pelje skozi Spodnjo Koreno v Spodnji Duplek, desna do bližnjih domačij. TV gre naravnost (kažipot Hrastovec). Ovinkasta cesta se zložno zvije po slemenu Korenskega vrha (336 m) proti hišam enako imenovanega zaselka, ki sodi še v Zgornjo Koreno. Po nekaj manj kot 15 min. hoje pridemo do križišča z AP; desna cesta vodi v Hrastovec, leva v Spodnji Duplek. Na križišču zavijemo navzdol do nekaj minut oddaljenega razpotja v dolini Zimiškega potoka; TV nadaljujemo po levi cesti. Pozdravljajo nas sadov-njaki in vinogradi, ob poti so že prve hiše razloženega naselja Zimica, 323 m, 557 preb. Cesta nas pripelje v gručasto središče naselja s kapelo sv. Jakoba ob cestnem križišču. Tam je tudi samopostrežna trgovina. Desna cesta pelje v Jablance, leva v Zgornji Duplek. Tabla pri kapeli nas opozori, da smo prišli v krajinski park Kamenščak, po katerem bomo hodili do Metave. Iz Zgornje Korene smo hodili 60 minut.

višina: 318 m Zimica

Ni opisa
6.9 km, 3 ure Zimica - Malečnik

Opis:

V središču Zimice se po asfaltirani cesti odpravimo proti Zgornjemu Dupleku. Najprej je na levi Bar kafe Luna, ob cesti pa hodimo mimo po večini novih hiš.Po nekaj minutah smo pri novi hiši Zimica 56a, pri kateri z regionalne ceste zavijemo desno po asfaltirani dovozni cesti proti gozdu. Pred gozdom se na levo odcepi gozdni kolovoz, po katerem se zložno spustimo v dolinico manjšega pritoka Žitečkega potoka. Kmalu prečkamo potoček, od tam pa nas kolovoz popelje čez travnik v gozd. Kolovoz se razširi v gozdno cesto, po kateri pridemo do prvih hiš zaselka Pečice, ki je del naselja Zgornji Duplek. Pečice ležijo ob j. vznožju hriba Zimičniki (402 m) in blizu sotočja Žitečkega potoka in potočka, ob katerem smo prišli iz Zimice. Po lokalni cesti skozi zaselek gremo do asfaltirane ceste Zgornji Duplek-Metava-Trčova-Malečnik. Iz Zimice smo hodili 40 min. Hojo nadaljujemo po cesti ob Žitečkem potoku. Po 10 min. je novo razpotje: desna cesta vodi po dolini v bližnje središče razloženega naselja Metava, 281 m, 272 preb. TV se po cesti zložno vzpne po v. pobočju slemena, ki veže Kamenščak s Trčovskim vrhom. Ob cesti je veliko novih hiš naselja Metava. Po 15 min. smo na prevalu, od koder se v 10 min. precej strmo spustimo v dolino Drave in do lokalne ceste Malečnik-Zgornji Duplek. Odpre se nam prelep pogled na Dravsko polje, Pohorje in Maribor ter na Gorco in Malečnik v bližini.    

Na razpotju zavijemo po cesti proti Mariboru. Levo je stara struga Drave, glavni tok pa je speljan po prekopu hidroelektrarne Zlatoličje na zahodni strani stare struge. Table ob cesti nas opozarjajo, da se ob stari strugi Drave razteza krajinski park Drava. Ob cesti je ravninski del naselja Trčova, 280 m, 687 preb.; na pobočju nad dolino so razloženi zaselki Zgornja Trčova, Lisičnik in Globoko. Naselje Trčova preide v razloženo naselje Celestrina, 315 m, 280 preb., katerega večji del je na južnem pobočjih hriba Vavtošek (418 m) ob cesti Malečnik-Ruperče. Po 40 min. se naši cesti priključi cesta iz Pernice v Pesniški dolini. Do razpotja so ob cesti hiše naselja Celestrina, naprej pa naselja Malečnik.

višina: 248 m Malečnik

MALEČNIK, 280 m, 535 preb. Razloženo naselje leži na j. pobočjih razglednega hriba Gorca (350 m), na njem je poznogotska Marijina cerkev, zgrajena leta 1517. V glavnem oltarju je gotski Marijin kip iz okoli 1600. Do leta 1820 jo je obdajalo taborsko obzidje. Ob poti do cerkve je 14 kapelic križevega pota. Staro jedro naselja je ob župnijski cerkvi sv. Petra, ki je bila prvič omenjena leta 1236. Prvotna romanska cerkev je bila leta 1730 prezidana v baročnem slogu; v cerkvi so bogati oltarji in slikarije mariborskih ter graških slikarjev in kiparjev iz prve polovice 18. stoletja. Šola deluje od leta 1760. Na jv. pobočjih nad dolino raste žlahtna trta. Večina prebivalcev je zaposlenih v Mariboru. V naselju je več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic.


3.7 km, 1 ura Malečnik - Melje

Opis:

Od razpotja na začetku Malečnika nadaljujemo TV proti Mariboru, po cesti ob stari strugi Drave. Med strugo in cesto vidimo teniška igrišča, nekoliko naprej pa je ob cesti znano gostišče Črni baron, pri katerem se v gorice odcepi »vinska cesta«. Desno se tik ob cesti dviga strmi Meljski hrib (398 m). Po 30 min. lokalna cesta zavije na most čez Dravo in prekop Zlatoličje v Maribor.

TV nadaljujemo po stari makadamski cesti med strugo Drave in Meljskim hribom, sicer zaprti za motorna vozila. Od tam lahko opazimo kapelico na hribu Piramida nad Mariborom, na Dravi pa kmalu vidimo zapornice, za katerimi se glavni tok reke preusmeri v prekop hidroelektrarne Zlatoličje. Jez je precej zvišal gladino Drave, tako da je široka, globoka in mirna reka skozi mesto spremenjena v jezero. Takoj za zapornicami pri¬demo na Meljsko cesto in v Maribor. Meljska cesta nas vodi skozi mestno naselje Melje, eno izmed mariborskih industrijskih četrti.

višina: 264 m Melje

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Melje - Maribor

Opis:

Pod nadvozom hitre ceste pridemo na pomembno cestno križišče proti Ljubljani in Zagrebu. Hojo nadaljujemo po Meljski cesti in na desni vidimo velike Intesove silose, nato pa gremo pod železniškim nadvozom do Partizanske ceste. Na levi strani je ob križišču Mlinske, Meljske in Partizanske ceste glavna avtobusna postaja, ena najlepših v Sloveniji. S križišča gremo po Partizanski cesti proti franči?škanski Marijini cerkvi, po Slovenski in Gosposki ulici ter Ulici 10. oktobra na Slomškov trg. Tam bomo pri vratarju poštne palače dobili žig TV.

višina: 266 m Maribor

MARIBOR, 270 m, 112.833 preb. Drugo največje slovensko mesto leži na prodnem nanosu, ki ga je v davni preteklosti naplavila reka Drava in izoblikovala 5 km široko Mariborsko ravnino. Z njo se stikajo Pohorje, Dravska dolina, Kozjak, Slovenske gorice in Dravsko polje. Globoka struga Drave, ki si je utrla pot skozi prodni nanos, deli mesto na dva dela.

Najstarejše sledi bivališč na območju zdajšnjega mesta so iz mlajše kamene dobe: to dokazujejo kamnite sekire, kopače in drugo orodje, ki so ga našli na različnih krajih. Naselitev v pozni bronasti dobi potrjujejo najdbe glinaste posode in bronastega nakita v žarnih grobiščih, odkritih ob današnji Mladinski ulici. Po 8. stol. pr. n. št. so se prebivalci zaradi vdora tujih ljudstev umaknili na obronke Pohorja. V rimski dobi je bilo v bližini Drave križišče dveh pomembnejših cest iz Celeie proti severu in iz Poetovia na Koroško. Dravo so prečkali z brodom, v okolici zdajšnjega Vojašniškega trga pa je bil brodarski zaselek. Temelje Mari¬bora je postavil Bernard Spanheimski (1096–1147), ki je na griču Piramida za obrambo pred Madžari zgradil grad Marchpurch (grad v marki), prvič omenjen leta 1164. Ob vznožju griča je nastala nova naselbina in se poimenovala po gradu. Postala je upravno središče z deželnosodnim uradom in leta 1189 sedež župnije. Kot trg je bila prvič omenjena leta 1209, kot mesto pa leta 1254. V drugi polovici 13. stol. so mesto zavarovali z obzidjem in mu v 14. stol. dodali še vogalne obrambne stolpe. Zaradi ugodne prometne lege se je mesto hitro razvijalo, zlasti pa so se v njem razvijali trgovina, vinarstvo, oljarstvo in usnjarstvo. Leta 1450 je imelo približno 185 hiš in nekaj več kot 1000 prebivalcev. V drugi polovici 15. stol. je mesto zaradi gospodarske krize, pustošenja Turkov v okolici, požarov in kuge začelo stagnirati; razvoj je zastal vse do 18. stol. Turki so ga dvakrat oblegali, a ga niso mogli zavzeti. Med leti 1362 in 1797 so mesto kar enajstkrat skoraj popolnoma ali le delno uničili požari. Kuga je morila petkrat, prvič 1348, zadnjič 1681.

Šolstvo je bilo omenjeno že leta 1224. Prvo gimnazijo, ki je bila najprej pet-razredna, od leta 1848 pa osemrazredna, so leta 1758 ustanovili jezuiti. Tudi zdravstvo je bilo omenjeno že leta 1243, prva bolnišnica za onemogle pa je bila ustanovljena leta 1348.

Leta 1729 je bila zgrajena pomembna trgovska cesta z Dunaja skozi Maribor v Trst, sočasno pa sta bili obnovljeni cesti iz Maribora na Koroško ter skozi Ptuj na Hrvaško. Maribor je postal prometno križišče, v njem pa so se razmahnile trgovina ter mlinarska, usnjarska in pivovarska obrt. Od leta 1752 je tudi upravno središče območja med Dravo in Muro. Gledališče je bilo ustanovljeno leta 1785, leta 1795 prva tiskarna in leta 1799 mestna bolnišnica. Po letu 1810 so začele obratovati prve živilske tovarne. Leta 1850 je bilo v mestu skupaj s predmestji 516 hiš, v njem pa je živelo 4168 prebivalcev.

Hitrejši razvoj je mestu omogočila južna železnica Dunaj–Trst, ki je skozi Maribor stekla leta 1846. Leta 1863 je bila zgrajena železniška proga od Maribora po Dravski dolini na Koroško do Celovca. Leta 1860 so začele delati velike železniške delavnice, s tem pa se je začela industrializacija Maribora. Obrtne delavnice so preraščale v tovarne, zgradili so tudi nove, zlasti tekstilne. Zaradi industrije in trgovine je postalo mesto privlačno za nemške podjetnike in uslužbence, ti pa so z gospodarsko močjo, šolstvom in državno upravo mesto načrtno germanizirali. Tamkajšnji zavedni Slovenci so začeli odločen narodnostni boj z Nemci in nemškutarji. V tem obdobju se je poleg nemškega imena Marburg vse bolj uveljav¬ljavljalo tudi slovensko ime Maribor. Pomembna spodbuda za krepitev narodne zavesti je bila premestitev sedeža lavantinske škofije leta 1859 iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. Škof Anton Martin Slomšek je hkrati prenesel v Maribor tudi bogoslovje, to pa je bila prva visoka šola v mestu. Vzgajala in izobraževala je slovenske duhovnike, ki so imeli velike zasluge za ohranjanje slovenstva na Spodnjem Štajerskem. Leta 1861 so Slovenci v Mariboru ustanovili čitalnico in se v njej začeli navduševati za »zedinjeno« Slovenijo. Leta 1867 je začel izhajati tednik Slovenski gospodar, leta 1868 pa v uredništvu pisatelja Josipa Jurčiča tudi prvi slovenski dnevnik Slovenski narod, vendar se je že leta 1872 preselil v Ljubljano. Leta 1871 so v Mariboru odprli prvo slovensko tiskarno. Da bi se slovenski kmetje otresli gospodarske odvisnosti od nemških denarnih zavodov, je bila 1882 ustanovljena Slovenska posojilnica. Leta 1899 je bil zgrajen velik Narodni dom, ki je postal središče Slovencev iz mesta in okolice. Konec 19. in v začetku 20. stol. je bilo ustanovljenih več slovenskih kulturnih, športnih in delavskih društev. Pred 1. svet. vojno pa so se v mestu zelo zaostrila nasprotja med Nemci in Slovenci.

Ob koncu 1. svet. vojne se je nemška mestna oblast izrekla za priključitev Maribora k Avstriji. Temu se je 1. novembra 1918 uprl general Rudolf Maister ter skupaj s prostovoljci v mestu prevzel vojaško oblast in zasedel območje do slovenske narodnostne meje. Njegov odločen boj je bil potrjen z mirovno pogodbo v Saint Germainu 10. septembra 1919; prav na podlagi te pogodbe sta bili namreč Spodnja Štajerska in Mežiška dolina priključeni k Jugoslaviji.

V obdobju med obema svetovnima vojnama se je v Mariboru zelo razvila industrija. V mestu je bilo 15 tekstilnih ter več kovinskih, kemičnih in živilsko-predelovalnih tovarn. Po 1. svet. vojni so bili ustanovljeni Slovensko narodno gledališče, Študijska knjižnica, Pokrajinski muzej, izhajali so slovenski časopisi, organizirano je bilo slovensko šolstvo, delovali sta dve založbi itd. V tem obdobju pa so se zelo zaostrila socialna vprašanja. Delavci so s številnimi stavkami zahtevali izboljšanje slabih življenjskih razmer. Po 1. svet. vojni se je delež nemškega prebivalstva v mestu zelo zmanjšal. Po popisu prebivalstva je leta 1931 živelo v mestu 8,3 odstotka Nemcev, vendar so imeli pomemben kapitalski delež v industriji, bančništvu in trgovini. Protislovensko delovanje nemške manjšine se je okrepilo zlasti v zadnjih letih pred 2. svet. vojno, saj je načrtno pripravljala nemško zasedbo Spodnje Štajerske.

Obdobje okupacije je med najbolj žalostnimi poglavji v zgodovini Maribora. 8. aprila 1941 so v mesto vkorakali nemški okupatorji in na Spodnjem Štajer¬skem vzpostavili nemško oblast. Nacisti so takoj začeli izvajati ukrepe, s katerimi naj bi ponemčili Maribor in vse okupirano ozemlje. Tudi Adolf Hitler je 26. aprila 1941 na velikem zborovanju v Mariboru zahteval: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Toda že v noči z 28. na 29. april so trije skojevci v mestu izvedli prvo sabotažno akcijo: v Volkmerjevem prehodu sredi Maribora so zažgali dva avtomobila nemških oficirjev. Akcija je imela velik odmev tako v Mariboru kot v okolici. Nemci so že pred Hitlerjevim obiskom začeli zapirati zavedne Slovence, zlasti izobražence. Zbirno taborišče za slovenske izgnance je postala meljska vojašnica. Poleti 1941 so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izgnali 4434 Mariborčanov, 127 pa so jih izgnali v Nemčijo. Slovenska beseda je bila pregnana iz šol, uradov, trgovin in cerkva, zaprli so vse slovenske kulturne ustanove in razpustili vsa slovenska društva. Slovenske knjige in tiste v slovan¬skih jezikih so zaplenili in jih odpeljali v tovarne papirja. V koncentracijskih taboriščih je umrlo 137 Mariborčanov. Na dvorišču sodnih zaporov so ustrelili 661 talcev iz vse Spodnje Štajerske, med njimi 204 iz Maribora. Številne žrtve in veliko gmotno škodo je povzročilo tudi zavezniško bombardiranje Maribora leta 1944 in v začetku 1945: življenje je izgubilo 482 ljudi, porušenih ali poškodovanih pa je bilo 47 odstotkov vseh hiš. Maribor je bil osvobojen 9. maja 1945.

Kljub temu da je bil v Mariboru nameščen nemški okupacijski aparat za Spodnjo Štajersko skupaj z močno vojaško posadko ter kljub strahovitemu nemškemu nasilju nad zavednimi Slovenci – ali pa morda prav zato – se je v mestu in njegovi okolici razmahnilo narodnoosvobodilno gibanje. V Mariboru so ilegalno delovale slovenske politične organizacije, ki so hrabrile prebivalstvo, organizirale akcije proti okupatorju in pomagale pri oskrbi partizanskih enot na Pohorju. Med ustreljenimi talci je bilo tudi veliko vidnejših organizatorjev vstaje, ki so bili bodisi izdani ali ujeti, med njimi Slavko Šlander, Slava Klavora, Rado Iršič, Bojan Ilich, Jože Hermanko, Franc Vrunč, Jože Kerenčič in Leon Novak. Nemci so sodelavce osvobodilnega gibanja streljali še neposredno pred osvoboditvijo. Aprila 1945 so ob bombnih lijakih v Spodnjem Radvanju ustrelili približno 200 političnih zapornikov iz mariborskih zaporov.

Podrobnejši opis narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru bi bil preobširen, zato priporočam ogled Muzeja narodne osvoboditve v Ulici heroja Tomšiča 5. Na narodnoosvobodilni boj in žrtve nemške okupacije spominja več spomenikov in spominskih plošč, med drugimi osrednji spomenik osvoboditvi na Trgu svobode, delo kiparja Slavka Tihca, spomenik v Volkmerjevem prehodu, ki spominja na prvo akcijo proti okupatorju, in spomenik ustreljenim talcem na zidu sodnih zaporov v Ulici talcev 11, kjer je tudi nekaj žar s pepelom nekaterih talcev.

Prva naloga po vojni je bila obnova tega najbolj porušenega slovenskega mesta. Po obnovi se je Maribor naglo razvijal in postal gospodarsko, kulturno, izobraže¬valno, zdravstveno, oskrbovalno, turistično in prometno središče severovzhodne Slovenije. Leta 1991 je bilo v industriji zaposlenega 40 odstotkov aktivnega prebivalstva. Najpomembnejša podjetja so bila Metalna, Tovarna vozil in toplotne tehnike, tekstilne tovarne, Henkel-Zlatorog, Marles, Elektrokovina, Hidromontaža in še nekatera druga. Mariborska industrija, zlasti največja podjetja, je v zadnjem desetletju zašla v velike težave, tako da je nekaj industrijskih velikanov prenehalo obratovati. Iz nekdanjih velikih tovarn je nastalo več manjših podjetij.

Kulturni utrip mestu dajejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mariborska filharmonija, Lutkovno gleda¬lišče, Umetnostna galerija, Pokrajinski muzej, Pokrajinski arhiv, več knjižnic ter številna kulturna društva, zbori in skupine, med njimi svetovno znani Mladinski pevski zbor Carmina Slovenica ter kakovostni pihalni orkester Kulturno-umetniškega društva Pošta. Leta 1975 ustanovljena Univerza s številnimi fakultetami in sodobno knjižnico je najpomembnejša izobraževalna in znanstveno-raziskovalna usta¬nova na Štajerskem. K mladostni živahnosti mesta prispevajo številne srednje, strokovne in osnovne šole.

Bolnišnica je prerasla regijski pomen in postaja drugi klinični center v Sloveniji. V mestu je tudi sodoben zdravstveni dom in več lekarn. Trgovska podjetja s številnimi velikimi in manjšimi trgovinami oskrbujejo mestno in okoliško prebivalstvo. Na obrobju mesta je bilo zgrajenih več velikih trgovskih centrov. Svoje storitve ponuja gostom več hotelov, za lačne in žejne pa skrbi precejšnje število restavracij in gostiln. Maribor je postal tudi živahno turistično središče. Svetovno znana prireditev je postalo smučarsko tekmovanje za zlato lisico, to pa v mesto pod Pohorjem privabi številne domače in tuje obiskovalce. Tudi poletni festival na Lentu, športna tekmovanja, kulturne prireditve, trgovine, Pohorje in druge znamenitosti privabljajo v Maribor vse več obiskovalcev iz domovine in tujine.

Maribor je pomembno cestno in železniško križišče, v bližini je tudi letališče. Razvit je mestni, primestni in medkrajevni avtobusni promet. V tem mestu ima sedež tudi družba Pošta Slovenije, tam je tudi sedež poslovnih enot Telekoma Slovenije. V mestu lahko poštne storitve opravimo na 16 poštah. V poštnem centru je 20. oktobra 1996 začel delati prvi avtomatski pisemski usmerjevalnik v Sloveniji, leta 2003 pa so odprli tudi sodobni poštni logistični center. V Mariboru imajo sedež Nova kreditna banka Maribor, Poštna banka Slovenije in Krekova banka, v mestu pa je tudi več poslovalnic drugih bank. Meščanom in okoličanom ponujajo svoje storitve tudi številne obrtne, proizvodne in storitvene delavnice.

Zanimiva je tudi zgodovina pošte, telegrafa in telefona. Poštna zveza med Gradcem in Ljubljano je bila vzpostavljena že leta 1522. Poštna postaja je bila tudi v Mariboru; prvič je bila omenjena leta 1528. Pošto so sprva peš prenašali poštni sli, od leta 1578 tudi sli jezdeci. Leta 1670 so prvič prepeljali pošto in potnike s poštnim vozom. Prvega pismonošo je Maribor dobil leta 1728, imenoval pa ga je mestni svet. Prva poštna kočija na progi Gradec–Maribor–Celje–Ljublja¬na–Trst je peljala leta 1750. Leta 1784 je bila poštna postaja povišana v prometno pošto, leta 1837 pa je postala državni poštni urad. Po zgraditvi železnice so začeli pošto prevažati z vlaki. Leta 1847 je začela poslovati kolodvorska pošta. Velik pomen za razvoj poštne dejavnosti je imela nova poštna palača na Slomškovem trgu, slovesno odprta 4. novembra 1894. V palači ima zdaj sedež družba Pošta Slovenije, v njej pa je tudi nekdaj glavna mariborska pošta. Telegraf je začel delovati leta 1847, za javnost pa so ga odprli 15. februarja 1850. Prva javna ročna telefonska centrala je bila vključena v promet 16. decembra 1897. Leto pozneje je bilo vanjo vključenih 51 naročnikov. Prva krajevna avtomatska tele¬fonska centrala je začela delovati 8. septembra 1929 in je imela približno 300 naročnikov. V medkrajevno avtomatsko telefonsko omrežje je bil Maribor vklju¬čen 9. marca 1968, ko je bila zgrajena medkrajevna avtomatska telefonska centrala. Obširen prikaz razvoja pošte, telegrafa in telefona je v zanimivi knjigi Vladimirja Klinarja »Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti v Koroški in Podravski regiji«, ki jo je leta 1991 založilo Ptt podjetje Maribor in jo toplo priporočam.

V Mariboru si velja ogledati vsaj najpomembnejše zgodovinske in kulturne spomenike. Lepo sta obnovljena stari del mesta Lent ob Dravi z obrambnimi stolpi ter Glavni trg z rotovžem iz leta 1515, kužnim znamenjem iz leta 1743 ter nekdanjim jezuitskim kompleksom z Alojzijevo cerkvijo iz leta 1769. Predhodnica mogočne stolne cerkve sv. Janeza Krstnika na Slomškovem trgu je prvotna enoladijska romanska cerkev iz prve polovice 12. stol. V 13. stol. so jo prezidali v triladijsko baziliko, pozneje pa večkrat dozidavali in obnavljali. Zdaj kaže po večini gotsko podobo. V kripti cerkve je pokopan škof Anton Martin Slomšek (1800–1862), njegov spomenik pa stoji ob parku pred cerkvijo. Pri cerkvi je svetilni steber iz leta 1517. Na Slomškovem trgu je tudi lepa palača nekdanje Mestne hranilnice z neorenesančnim pročeljem, zgrajena leta 1890; v njej je zdaj rektorat Univerze v Mariboru. Na tem trgu je tudi stavba gledališča v klasicističnem slogu, zgrajena v prvi polovici 19. stol. Poleg starega poslopja je sodobno gledališko poslopje, odprto leta 1994. Na Grajskem trgu je mestni grad iz 15. stol. z loretansko kapelo iz let 1655 do 1661, viteško dvorano iz okoli 1680 in s poznobaročnim stopniščem; v gradu je zdaj Pokrajinski muzej. Na s. strani gradu stoji kip pisatelja Josipa Jurčiča, na Trgu generala Maistra pa kip generala in pesnika Rudolfa Maistra. Zelo lep je Mestni park, ki so ga zasadili leta 1872 ter med leti 1889 in 1896; sega do vznožja z vinogradi zasajenega Mestnega vrha. Na j. robu parka je spomenik borcem za severno mejo, na v. robu parka pa Mestni akvarij; v parku je tudi več sodobnih skulptur. Prijeten je tudi sprehod do Treh ribnikov, iz katerih se je v preteklosti napajal mestni obrambni jarek. V Mariboru je še veliko drugih znamenitosti; literaturo za ogled nam bodo svetovali in ponudili v Mariborskem turistično-informacijskem centru, Partizanska cesta 47, telefon: 02/234 66 11.



Opis:

Od poštne palače na Slomškovem trgu gremo po Poštni ulici na Glavni trg in čez stari most čez Dravo na Trg revolucije, odtod po Dvoržakovi in Gorkega ulici do dvorane Tabor, potem pa po Radvanjski cesti do Streliške ceste onkraj Pekrskega potoka. Po Streliški cesti zavijemo proti vzhodu do bližnje Poti na okope. Na odcepu je opozorilna tabla, ki nam pove, da se tam začenja Slovenska planinska pot (SPP). Do zadnje AP tik pred priključkom Radvanjske ceste na Streliško cesto se lahko prepeljemo z avtobusom mestnega potniškega prometa št. 6, ki vozi od ŽP do Pohorske vzpenjače.

višina: 280 m Maribor (Radvanje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 296 m Zgornje Radvanje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 319 m Rožna Dolina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1026 m Cerkev sv. Bolfenka

Cerkev sv. Bolfenka iz začetka 16. stol. je pomemben kulturni spomenik; leta 1952 je pogorela; Zavod za spomeniško varstvo Maribor jo je obnovil.



Opis:

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa.

višina: 1084 m Anžejev križ (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa, pri katerem zavijemo desno na bližnje Cigelnice (1147 m). Na vrhu je 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.

višina: 1143 m Mariborski razglednik
Vrh: Mariborski razglednik Cigelnica

(1147 m), 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.


Razgledni stolp je leta 1990 obnovilo podjetje Pohorska vzpenjača. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, Ivanščico in druge vrhove v Hrvaškem Zagorju; zlasti lep je pogled na Maribor.



Opis:

Vrnemo se do razpotja poti.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1128 m Cigelnica

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Cigelnica - Pri bukvi (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1083 m Pri bukvi (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1025 m Dom na Glažuti

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1248 m Ruška koča pri Arehu
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi ob cerkvi sv. Areha vzhodno od Žigartovega vrha. Je najstarejša pohorska planinska postojanka, ki jo je zgradila in 8. septembra 1907 odprla Podravska podružnica SPD iz Ruš. Ob njej so postavili še dve koči: leta 1912 Planinko in leta 1922 Čandrovo kočo. Vse tri postojanke so v noči od 11. na 12. november 1943 požgali partizani, da sovražnik ne bi imel v njih zatočišča. Že 20. oktobra 1946 je PD Ruše odprlo novo Ruško kočo, ki so jo zgradili na temeljih požgane Planinke. V bližini koče so 31. julija 1955 odprli pionirsko planinsko kočo, ki pa so jo že leta 1958 preuredili za skupna ležišča. Leta 1957 so iz doline napeljali elektriko. Kočo so leta 1977 popolnoma obnovili ter uredili centralno ogrevanje. Zaradi vse večjega obiska so na starih temeljih zgradili še novo Čandrovo kočo, ki so jo odprli septembra 1987. Ime ima po stari pohorski rodbini Robnik-Čander, ki je podarila zemljišče za vse planinske postojanke pri Arehu. Leta 1990 so postavili sončne kolektorje za ogrevanje sanitarne vode.Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, kopalnica, v sobah umivalniki, topla in mrzla voda. V Čandrovi koči je 9 sob apartmajskega tipa s po 4 posteljami, WC in prho, predprostorom in omaro za smučarsko opremo; gosti Čandrove koče si lahko sami kuhajo v skupni kuhinji. Vsi prostori v obeh kočah so centralno ogrevani; elektrika, telefon.

Foto: Andrejj



Opis:

TV nadaljujemo po lokalni cesti proti Šumiku. Za hotelom Areh pridemo v mešan gozd.

višina: 0 m Kopišče (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min. nas kažipot usmeri na levo na široko gozdno pot po jv. pobočju Žigartovega vrha (1346 m). Na tem vrhu je Podravska podružnica SPD postavila in 6. septembra 1903 odprla 37 m visok razgledni stolp, prvi slovenski planinski objekt na Pohorju; novembra 1904 ga je porušil močan vihar. Po dokaj ravni poti kmalu pridemo na razpotje, na katerem zavijemo po desni poti nekoliko navzgor.

višina: 1283 m Žigartov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Potem pridemo na veliko gozdno jaso, ki jo že zarašča mlad smrekov gozd. Proti j. se odpre pogled na obširne gozdove in na Veliki vrh (1344 m). Po razritem kolovozu, ki se spušča po mladem gozdu, pridemo do gozdne ceste in jo prečkamo. Takoj pod cesto je na desni velika jasa s tabornim prostorom tabornikov Rodu črnega mrava. Po slabšem kolovozu se zložno spuščamo po s. strani Peršetovega vrha (1242 m). Iz smrekovega pridemo najprej v bukov, potem pa v mešani gozd. Kolovoz postaja kamnit in se vse strmeje spušča. Ko se svet zravna, je ob poti tonalitni spomenik, na katerem piše: »Neznanemu partizanu in partizanki, ki sta dala življenje, da mi živimo, zato naj vama pohorski gozdovi slavo donijo.« Od Ruške koče do spomenika smo hodili eno uro.

Nekaj korakov od spomenika je razpotje več gozdnih poti. Zavijemo desno proti zahodu. Široka pot nas pripelje na jaso pri Tinčevi bajti, ki jo zarašča mladi gozd.

višina: 1104 m Tinčeva bajta (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tu na levi vidimo streho lovske koče. Pot nas po 10 min. od spomenika pripelje do lokalne ceste Šumik–Sveti Trije Kralji–Slovenska Bistrica. Kažipot ob cesti nas opozori, da ta cesta vodi mimo partizanske bolnišnice »Jesen«. Prečkamo cesto in nadaljujemo po slabši gozdni cesti, ki je zaprta za motorna vozila.

višina: 1107 m Bajgotov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah smo na majhni jasi, s katere se po kamniti poti zložno vzpnemo na zaraščeno nekdanjo jaso. Pot se zložno dviga med gostim drevjem na preval nekaj pod Bajgotovim vrhom (1161 m) na levi. Sledi precej strm spust. Na desni že opazimo globino ob Lobnici s pragozdom, slišimo pa tudi šumenje vode. Po 10 min. spusta prečkamo lokalno cesto Šumik–Osankarica in po nekaj korakih smo že na cesti Areh–Šumik–Klopni vrh.

višina: 1055 m Bajgot (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do majhne ravnice Pri Bajgotu ali na Šumiku.

višina: 1036 m Pri Bajgotu, Šumik

PRI BAJGOTU ali na ŠUMIKU, 1030 m, je urejena izletniška točka ob sotočju Lobnice in Črnave. Tam je križišče več planinskih poti. Na Lobnici je ohranjen del leta 1837 zgrajene 11 km dolge drče, po kateri so spravljali debla do žag v dolini. Pri mostu se začne pot v Pohorski pragozd, do obeh slapov in naprej v Ruše. Do 24 m visokega slapa Veliki Šumik, kjer pada Lobnica čez visok tonalitni prag, je 20 min., do 9 m visokega Malega Šumika, kjer pada Lobnica po ozkem kamnitem žlebu v tolmun, pa 35 min. Zadnji del poti do Velikega Šumika sodi med zahtevne poti. Ob Malem Šumiku so tonalitne Ravbarske peči. Po ljudski pripovedki so se tam skrivali rokovnjači, po katerih je pečina dobila ime. Pohorski pragozd obsega 58 ha in je zavarovan kot naravni rezervat. Je zadnji ostanek pohorskega naravnega pragozda. Zaradi nedostopnih strmin ob Lobnici v njem doslej še niso sekali. V pragozdu rastejo bukve, smreke in jelke, pa tudi veliko redkih rastlin, med njimi rjasti sleč, alpski srobot, nenavadni kamnokreč in omejelistna zlatica. Pohodnikom priporočamo ogled pragozda in slapov. Pot so leta 1991 obnovili in zavarovali.

Avgusta 1941 je na Šumiku taborila Pohorska četa in od tod 11. avgusta odšla v napad na Ribnico na Pohorju. Takrat še ni bilo gozdnih cest. Na širšem območju Šumika so se partizanske enote večkrat bojevale z Nemci, iz oporišč na Pohorju pa so napadale pomembne točke v dolini, npr. železniško progo Maribor–Dravo¬grad, elektrarno Fala, Lovrenc na Pohorju in druge kraje, v katerih so imeli Nemci svoje postojanke. Enote XIV. divizije so se 29. junija 1944 na Šumiku spopadle z Nemci in jih pregnale. Tedaj je padlo 6 borcev NOV, med njimi narodni heroj Dušan Remih - Duško. Na ta boj nas spominja preprost spomenik ob cesti proti bližnjemu Gozdarskemu domu.



Opis:

SPP gre od Šumika nekaj korakov navzgor po cesti proti Gozdarskemu domu nad Šumikom in Klopnemu vrhu; ko prekoračimo Lobnico, gremo s ceste po bližnjici na levo proti razpotju.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1094 m Matevž (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1210 m Radovna (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1248 m Trije žeblji

Nekdaj je bila tu meja med falsko, konjiško in slovenskobistriško gospoščino, označevali pa so jo v drevo zabiti trije žeblji z grbi gospoščin. Ime Trije žeblji se je ohranilo.



Opis:

Od Treh žebljev nas vodi lepa ravna pot po gozdnati planoti z ozkimi jasami. Po 10 min. se z desne priključi pot s Klopnega vrha.

višina: 1281 m Kladje (razpotje)

Ni opisa

Opis:

TV gre levo proti Pesku. Približno 10 min. hodimo do gozdne poseke na j. strani, od koder se pokaže Rogla. TV se ne spusti po kolovozu, temveč gre po poti desno v gozd in po 5 min. doseže gozdno cesto na Kladju. Po cesti gremo desno proti zahodu. Po nekaj minutah hoje skrajšamo ovinek po bližnjici na levo. Le nekaj korakov po cesti in spet nas markacije popeljejo na pot desno, tako da skrajšamo velik cestni ovinek. Ko znova pridemo na cesto, smo že blizu potoka Črnava, ki priteče iz Skrbinskega borovja na j. strani Klopnega vrha. Od Treh žebljev je 30 min.

Prečkamo Črnavo in se onkraj mostu zložno vzpnemo po stezi na levo prek majhnega travnika do gozda. Pot se zravna ter nas po gozdu in čez jase v 10 min. spet pripelje na cesto, ki smo jo zapustili pri mostu. Po cesti gremo levo; že po nekaj minutah nas opozorilo na skali usmeri s ceste desno na široko pot, ki poteka vzporedno s cesto. Po 5 min. se naša TV pridruži SPP, ki pride s Klopnega vrha.

višina: 0 m Brvni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Kmalu spet pridemo na gozdno cesto, vendar že po nekaj korakih zavijemo desno na pot, ki prečka potoček izpod bližnjega Brvnega vrha (1332 m). Po slabem kolovozu se zložno vzpnemo na širok hrbet na j. strani Brvnega vrha, od tam pa se spustimo do drugega potočka. Kmalu smo na Zgornji brvi, kjer pridemo na regionalno cesto Oplotnica-Pesek-Lovrenc na Pohorju. Tam se ji priključi gozdna cesta s Klopnega vrha, nekoliko naprej pa še pot iz Lovrenca na Pohorju. Od razpotja, na katerem se je TV združila s SPP, je 30 min.

višina: 1269 m Zgornja brv

Ni opisa
2.4 km, 45 minut Zgornja brv - Koča na Pesku

Opis:

Na Zgornji brvi zavijemo po regionalni cesti na desno. Do 45 min. oddaljenega Doma na Pesku se cesta ves čas zložno dviga. Obdaja nas gozd, le sem in tja se odpre pogled na Roglo.

višina: 1389 m Koča na Pesku
Planinska postojanka:

Koča na Pesku (1386 m) stoji na prevalu med Oplotnico in Radoljno, kjer se na regionalno cesto Oplotnica—Lovrenc na Pohorju priključi lokalna cesta Zreče—Rogla—Pesek. Prvo kočo je leta 1929 postavila Dravinjska podružnica SPD iz Slovenskih Konjic; septembra 1941 so jo požgali partizani. Leta 1951 je novo kočo zgradilo PD Oplotnica.

S kočo upravlja hotel Planja na Rogli. Oskrbovana je vse leto; imajo 40 postelj in restavracijo za 70 oseb. Njihova kuhinja slovi predvsem po divjačinskih specialitetah in po domači hrani. Od tam vodijo številne poti, ki jih lahko spoznate peš ali s konjskega sedla v poletnih mesecih.


1.3 km, 30 minut Koča na Pesku - Rogla

Opis:

Do Doma na Pesku lahko pridemo tudi iz Lovrenca na Pohorju (3 h) in iz Oplotnice (5 h). Pripeljemo se lahko iz Oplotnice (19 km), Lovrenca na Pohorju (12 km) in iz Zreč čez Roglo (asfalt, 20 km).

Na Pesku se spet začasno poslovimo od SPP, saj ta mimo »Mašinžage« zavije k Lovrenškim jezerom. TV proti Rogli začnemo po asfaltirani cesti na Roglo. Na koncu jase se na desno odcepi markirana pot, po kateri bomo nadaljevali našo pot. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti. Po 10 min. prečkamo potoček, potem pa se vzpnemo po kratkem, strmejšem pobočju. Ko pridemo na položnejši svet, gremo čez majhno barje. Po 30 min. od Peska pridemo na majhno, delno poraslo jaso in pred seboj zagledamo razgledni stolp na Rogli. Še nekaj korakov, pa smo pri stolpu. Ker je z njega zelo lep razgled, se povzpnimo še sami; gotovo nam ne bo  žal.

višina: 1516 m Rogla
Vrh:

Južno od Peska se dviga Rogla (1517 m), najvišji vrh v osrednjem delu Pohorja; na njem stoji 30 m visok kovinski razgledni stolp, ki ga je postavilo PD Slovenske Konjice. S stolpa seže pogled do lvanščice, Medvednice, Gorjancev, Snežnika, Julijcev, Kamniških in Savinjskih Alp, Pece, Golice, Kozjaka in Slovenskih goric, ob čistem ozračju tudi do Visokih in Nizkih Tur, Štajerskih Alp in Panonske nižine. Malo naprej od stolpa je RTČ Rogla s hotelom Planja. S Peska do razglednega stolpa je 30, do hotela Planja pa 45 min. Če želimo ob SPP obiskati še Roglo, napravimo ovinek mimo razglednega stolpa in hotela Planja do sedla Komisija na s. strani Ostruščice, kjer se znova pridružimo SPP s Peska. Pot je označena, je pa uro daljša od direktne smeri.


1 km, 15 minut Rogla - Rogla (naselje)

Opis:

Od stolpa nadaljujemo po planoti, porasli s smrekami, proti hotelu Planja na jz. strani. Kmalu je ob poti zgornja postaja prvega smučišča, nekoliko naprej pa že pridemo na asfaltirano cesto s Peska. Po njej gremo mimo športnih igrišč in naselij do hotela Planja, v katerem je središče Klimatsko-zdraviliškega in smučarskega centra Rogla.

višina: 1477 m Rogla (naselje)

ROGLA je eden od treh velikih turistično-rekreacijskih središč na Pohorju. Smu-čišča se razprostirajo na 100 ha. V centru so športna dvorana, teniška igrišča, igrišča za nogomet, rokomet, košarko in odbojko, pokrit bazen in različna orodja za izboljšanje kondicije. Prenočišča so v hotelu Planja, v depandansi Brinje in v bungalovih. Na Rogli je tudi trgovina in več manjših gostišč. Pred zgraditvijo hotela je na tem kraju stala Koča na Rogli, last PD Zreče, zdaj pa je delno vgrajena v gostinski del hotela Planja.

Območje Rogle je imelo pomembno vlogo med NOB, saj so čezenj vodile partizanske poti z j. na s. stran Pohorja. Po prihodu XIV. divizije na Štajersko se je v partizanske enote vključevalo vedno več borcev. Na Rogli je bil 27. junija 1944 ustanovljen 2. pohorski odred. Poleti 1944 je na Rogli delovala baza za sprejem pomoči, ki so jo odmetavala zahodna zavezniška letala. Na Skrivnem vrhu, z. od Rogle, je bila skrita partizanska tehnika »Sova«. Pod Javoričem, v bližini poti TV proti Ribniški koči, je leta 1944 delovala partizanska bolnišnica Tihi dol. Na Rogli je tudi več spomenikov padlim borcem NOV. Od razglednega stolpa proti hotelu je grob petih borcev 4. operativne cone s spomenikom, ob poti proti Ribniški koči grob s spomenikom šestim padlim borcem, na j. pobočju pod razglednim stolpom pa spomenik in grob dvanajstih padlih borcev. Vsi so padli na Rogli, to pa priča, da so se enote NOV tam večkrat spopadle z Nemci.

Na Roglo se lahko pripeljemo po regionalnih cestah iz Zreč (14 km), Oplotnice (22 km) in iz Lovrenca na Pohorju (15 km). Dostopi so po označenih planinskih poteh, in sicer iz Zreč skozi Resnik (3 h 30) ali skozi Gorenje (3 h), iz Mislinje čez Tolsti vrh (4 h) in iz Vitanja po Konjiški spominski poti (4 h) ali čez Ovčarjev vrh (3 h 30).



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1427 m Petrova koča (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1454 m Kraguljišče

Ni opisa
11.3 km, 2 uri 30 minut Kraguljišče - Mislinja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 592 m Mislinja

Ni opisa
3.3 km, 50 minut Mislinja - Dovže

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 522 m Dovže

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Dovže - Mislinjska Dobrava

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 502 m Mislinjska Dobrava

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Mislinjska Dobrava - Turiška vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 482 m Turiška vas

Ni opisa
4.5 km, 1 ura 20 minut Turiška vas - Grad Vodriž

Opis:

Ampak ko prideš do bivšega odpada si pred gradbiščem! In moraš ob znaku na kovinskem stebričku kar naravnost čez kupe zemlje do gozda (cca 300 m) in tam poiskati markacijo in nadaljevati skozi gozd.

Je pa na asfaltni cesti, kjer je znak da greš levo na Vodriž, mala past. Na drogu je znak, ki na hitro pomeni, da bi moral desno čez most! Pa moraš na levo!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

višina: 603 m Grad Vodriž

Ni opisa

Opis:

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

Kmetijo Strgar so obnovili. Prekopali so cel hrib in seveda ko prideš iz gozda,  si izgubljen. A moraš hrabro mimo psa na dvorišču nove hiše in potem desno dol do križišča asfaltiranih cest kjer vidiš smerokaz.

Potem se pot vije (delno asfaltirana, delno makadamska) cca 7 km do Razborja. Pogled je res "lep", najprej skozi drevje vidiš samo obrise termoelektrarne Šoštanj, kmalu pa se v vsej veličini pokaže dolina s termoelektrarno, ki bruha dim. Pa čeprav je skoraj samo para, ni idilično, ampak socrealistično.

Preden prideš v Razbor je lepo označeno, kje moraš v gostlino Pečolar in po žig. A pozor: ob ponedeljkih je gostilna zaprta!

višina: 715 m Spodnji Razbor

Ni opisa

Opis:

Z letališča se je treba vrniti ob letališki stezi na asfaltno cesto in nato desno. Ampak ko prideš do bivšega odpada si pred gradbiščem! In moraš ob znaku na kovinskem stebričku kar naravnost čez kupe zemlje do gozda (cca 300 m) in tam poiskati markacijo in nadaljevati skozi gozd.

Je pa na asfaltni cesti, kjer je znak da greš levo na Vodriž, mala past. Na drogu je znak, ki na hitro pomeni, da bi moral desno čez most! Pa moraš na levo!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

Kmetijo Strgar so obnovili. Prekopali so cel hrib in seveda ko prideš iz gozda,  si izgubljen. A moraš hrabro mimo psa na dvorišču nove hiše in potem desno dol do križišča asfaltiranih cest kjer vidiš smerokaz.

Potem se pot vije (delno asfaltirana, delno makadamska) cca 7 km do Razborja. Pogled je res "lep", najprej skozi drevje vidiš samo obrise termoelektrarne Šoštanj, kmalu pa se v vsej veličini pokaže dolina s termoelektrarno, ki bruha dim. Pa čeprav je skoraj samo para, ni idilično, ampak socrealistično.

Preden prideš v Razbor je lepo označeno, kje moraš v gostlino Pečolar in po žig. A pozor: ob ponedeljkih je gostilna zaprta!

višina: 882 m Sv. Danijel

Ni opisa
2.6 km, 40 minut Sv. Danijel - Ocvirkov vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 730 m Ocvirkov vrh

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Ocvirkov vrh - Sedlar

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 758 m Sedlar

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Sedlar - Vidmar (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 829 m Vidmar (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1046 m Kreže

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Kreže - Orlov vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Strmo pobočje pada proti potoku Slanica. Sprejme nas smrekov gozd. Ko pridemo na plano, zavije kolovoz levo proti bližnji Orlovi domačiji.

višina: 1110 m Orlov vrh

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Orlov vrh - Andrejev dom na Slemenu

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V dolini potoka Slanice se naši TV pridruži E-6. Od doma jo uberemo po ravnem kolovozu, vendar se začne kmalu spuščati po jv. pobočju Orlovega vrha (1109 m).

višina: 1089 m Andrejev dom na Slemenu
Planinska postojanka:

Dom stoji na prisojni jasi na severovzhodni strani vrha Sleme (1167 m) v slemenu, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem.

Sleme se imenuje tudi bližnji preval, kjer se regionalna cesta Šoštanj-Črna prevesi s Štajerskega na Koroško. Dom so v letih 1951/52 zgradili na pobudo PD Šoštanj s prostovoljnim delom ljubiteljev gora in predvsem takratnih delavcev Tovarne usnja Šoštanj; slovesno so ga odprli 21. septembra 1952. Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981), pobudniku gradnje doma, takratnem predsedniku PD Šoštanj in direktorju Tovarne usnja Šoštanj. Leta 1960 so začeli graditi depandanso, ki so jo odprli 16. julija 1961. Do leta 1975 je dom upravljalo PD Šoštanj, potem pa ga je prevzela Tovarna usnja, ki je dom obnovila in sodobno opremila, pozneje pa so uredili centralno ogrevanje, napeljali telefon in uredili okolico.

Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 84 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 52 sedežev; v 15 sobah je 31 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 52 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


test



Opis:

Tik za Andrejevim domom na z. strani, kjer smo prišli z Uršlje gore, nas kažipot usmeri po gozdni cesti navzgor na gozdni hrbet, kjer se priključimo na gozdno cesto Sleme - Bele Vode. Po 25 min hoje po skoraj ravni cesti smo na razcepu cest: leva, boljša pelje v Bele Vode 4 km, po kolovozu na desno pa nadaljuje SPP.

višina: 1082 m Tolsti vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah se na levo odcepi vkreber širša gozdna pot po s. pobočju Tolstega vrha (1185 m).

višina: 1185 m Tolsti vrh

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 20 minut Tolsti vrh - Kramarica (razpotje)

Opis:

Ko pridemo na malo jaso na j. strani vrha, se pot zravna in pelje naprej po hrbtu, poraslem s smrekovim gozdom. Na levi ob poti so ruševine nekdanje kapelice, še malo naprej pa kažipot PD Črna pove, da gremo proti Smrekovcu. Od tod se pot zmerno dvigne na precej ravno sleme in po njegovi j. strani preide na z. stran. S poti se večkrat med drevjem pokaže na levi Smrekovec, pred njim pa globoka soteska potoka Štajerska Kramarica proti Belim Vodam. Lepa pot se drži glavnega hrbta; malo je ravna, malo se vzpenja, pa spet spušča. Po dobri uri od Andrejevega doma pridemo na rob s starimi čokatimi bukvami, ki predstavljajo lastniško mejo med kmetijami na Koroški in Štajerski strani. Pot se kmalu prevesi na j. stran hrbta, potem pa se spusti po smrekovem gozdu na j. pobočju Staknetovega vrha (1257 m) mimo studenca ob poti in postane slab kolovoz, po katerem se še naprej spuščamo do prevala Kramarica (1124 m). Od Andrejevega doma 1 h 30. Čez preval je v dobi tovorništva tekla pomembna pot iz Šaleške in Spodnje Savinjske doline na Koroško. Na prevalu stoji stara kapelica, ob njej je grob štirih borcev NOV, ob robu gozda pa je počivališče z mizami in klopmi.

višina: 1125 m Kramarica

Ni opisa

Opis:

S prevala pridemo po široki gozdni poti do bližnjega križišča gozdnih cest: proti v. v Bele Vode in Šoštanj, proti z. na Ludranski Vrh in v Črno, naravnost pa do Doma na Smrekovcu, na Golte in na Ljubno ob Savinji.

višina: 1156 m Kramarica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

S križišča gremo po cesti proti Domu na Smrekovcu. Kmalu nad križiščem se s ceste odcepi proti domu bližnjica, ki je sprva zelo strma (kažipot: do doma 45 min).

višina: 1169 m Smrekovec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1359 m Roma

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Roma - Dom na Smrekovcu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1375 m Dom na Smrekovcu
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu planine Roma na južnem pobočju Smrekovca. Prvo kočo je zgradila Šaleška podružnica SPD v Šoštanju in jo odprla 3. septembra 1933. Partizani so jo 12. avgusta 1942 požgali. Leta 1949 je prevzelo pogorišče PD Črna na Koroškem, ki je zgradilo in 30. septembra 1951 odprlo novo postojanko. V letih 1958 do 1962 so postavili 3 počitniške hišice. Leta 1976 so kočo povečali in obnovili; ob otvoritvi 26. junija 1977, so jo preimenovali v Dom na Smrekovcu. Leta 1983 so dom priključili na električni daljnovod iz Šoštanja.Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za večje skupine ga po dogovoru odprejo tudi ob drugih dnevih.V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 8 sobah je 36 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; v počitniških hišicah je 13 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.


1.5 km, 20 minut Dom na Smrekovcu - Atelsko sedlo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Atelsko sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 606 m Tratičnek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 703 m Roban (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

višina: 892 m Robanova planina

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.


2.8 km, 2 uri 25 minut Robanova planina - Molička planina

Opis:

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

višina: 1754 m Molička planina

Prva planinska koča.



Opis:

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.


Ni opisa

Opis:

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.

višina: 1896 m Mala Ojstrica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

višina: 1809 m Kocbekov dom na Korošici
Planinska postojanka:

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2110 m Srebrno sedlo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2231 m Debeli sneg (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2173 m Sukalnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tod se naša steza spusti po travni vesini na Sukavnik.

višina: 2117 m Sukalnik

Ni opisa

Opis:

Sukavnik se imenuje uravnani del jz. grebena Planjave, kjer se pot prevesi z j. pobočja v z. ostenje. Od tod se odpre pogled na bližnjo Brano, Tursko goro, Skuto, Rinke ter na Mrzlo goro onkraj Kamniškega sedla. S temena Sukavnika se steza spusti po ploščati vesini, ki je pretežno poraščena s travo, deloma skalna, v zgornjo grapo pod Rdečim kupom, skalnim izrastkom rdečkaste barve, ker vsebuje železo. Obdaja nas od strel razrito krušljivo skalno površje; ob nevihtah nevaren prehod! Po stezi, zavarovani z žično vrvjo in klini, se potem pod Rdečim kupom in skalami spustimo v Wisiakovo grapo, ime ima po znanem predvojnem alpinistu Sandiju Wisiaku, ki se je leta 1933 tukaj ponesrečil. lz grape se dvignemo tik pod visokimi stenami na travnat pregib v z. ostenju Planjave, ki mu pravijo Lajšta. Od tod se nadelana steza po policah in grapah v z. ostenju Planjave spusti do vznožja skal. Pod osamljeno skupino rogljev, ki se imenuje Babe, najprej prečimo melišče, potem pa se po travnatem pobočju Kamniškega sedla spustimo do Kamniške koče. S Sukavnika 1 h.

Z Ojstrice do Kamniške koče je 4 h. Pot je zahtevna. Priporočamo previdnost pri prečenju snežišč v zgodnjem poletju, pri sestopu z Ojstrice na Škarje, pri spustu pod Lučko Babo in s Sukavnika do vznožja stene.

višina: 1865 m Koča na Kamniškem sedlu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.



Opis:

Od Kamniške koče gre SPP po travnati ruši proti Brani na z. strani. Po precej ravni poti pridemo kmalu do prvega razpotja, kjer se na desno odcepi pot k Frischaufovemu domu na Okrešlju. 

višina: 1914 m Boštjanca

Ni opisa

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Planinska postojanka:

Dom stoji na spodnjem robu ledeniške krnice Okrešelj nad zgornjim koncem Logarske doline. Imenuje se po dr. Johannesu Frischaufu (1837-1924), profesorju na graški univerzi, neutrudnemu oznanjevalcu lepot Savinjskih Alp, humanistu in prijatelju Slovencev. Prvo kočo na Okrešlju je leta 1876 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1907 je pomladanski plaz z Mrzle gore kočo porušil. Še istega leta je Savinjska podružnica SPD začela graditi na bližnjem, bolj varnem mestu, nov dom, ki so ga slovesno odprli 2. avgusta 1908 in poimenovali po dr. J. Frischaufu; na tem mestu stoji današnji dom. Leta 1932 so dom prenovili. Po osvoboditvi ga je leta 1951 opremilo in odprlo PD Celje. V letih 1959-1961 so ga prenovili oziroma zgradili skoraj na novo; otvoritev obnovljenega in povečanega doma je bila 24. seprembra 1961. Leta 1960 so postavili tovorno žičnico. Leta 1988 je PD Celje začelo dom dozidavati in temeljito obnavljati. Zgradili so nove sanitarije in prizidek za zunanjo strežbo, s prezidavami pa so posodobili prenočitvene zmogljivosti. Povečani in obnovljeni dom so slovesno odprli 21. septembra 1991.Dom je odprt od 1. maja do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev in točilni pult; pri mizah pred domom 80 sedežev; v 11 sobah je 45 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 35 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevana s kmečko pečjo, v treh sobah centralno ogrevanje; tekoča voda. Dom so v letih 1998 - 2000 v okviru ekološke sanacije planinskih koč temeljito obnovili, tako, da je priključen na lastno biološko čistilno napravo, ima plinsko postajo in je priključen na električno omrežje. Ima tudi telefonsko linijo, internet, poslovanje preko POS-terminala s karticami in radijsko zvezo. Zato je oskrbovan praktično preko celega leta.



Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1421 m Okrešelj (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1829 m Mrzli dol

Ni opisa
0.6 km, 40 minut Mrzli dol - Savinjsko sedlo

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 2000 m Savinjsko sedlo

Ni opisa

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1928 m Jezersko sedlo (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1724 m Kranjska koča (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1689 m Kranjska koča na Ledinah
Planinska postojanka:

Koča stoji na planoti Ledine tik ledenika pod Skuto. Na tem mestu je nekdaj stala ovčarska koliba, na Ledinah so namreč pasli ovce z Jezerskega. PD Kranj je začelo s pripravami za gradnjo leta 1973, leta 1975 so postavili tovorno žičnico, julija 1976 pa so začeli graditi. Kočo so odprli 31. julija 1977. Koča se po svoji arhitekturi razlikuje od drugih planinskih postojank, vendar se ujema s pokrajino, ki jo obdaja. Na strehi koče je ploščad za pristajanje helikopterjev. Leta 1992 so kočo temeljito obnovili in namestili fotovoltne celice za pridobivanje električne energije. Leta 2002 so kočo priključili na čistilno napravo in povečali fotovoltaični sistem. Koča je poleg planincev in alpinistov namenjena tudi smučarjem, saj je na ledeniku pod Skuto  visokogorsko smučišče, kjer je možno smučati tudi poleti.  Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 6 sobah je 60 postelj, skupnih ležišč ni; WC, dve umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, radijska zveza; tovorna žičnica.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1591 m Žrelo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1296 m Štularjeva planina

Ni opisa

Opis:

SPP zavije nad Štularjevo planino po gozdu proti Makekovemu prevalu v gorskem hrbtu med dolinama Makekove Kočne na levi in Ravenske Kočne na desni. Z gozdom poraščeni gorski hrbet je podaljšek sv. grebena Kočne, ki se konča s Skubrovim vrhom (1276 m) na j. strani Planšarskega jezera. Smo na območju, kjer poteka geološka meja med Karavankami ter Kamniškimi in Savinjskimi Alpami. Na prevalu se še enkrat ozrimo nazaj na vrhove nad sklepom Ravenske Kočne: Malo in Veliko Babo, Križ, Skuto in Dolgi hrbet; na z. strani je pod nami prelepa dolina Makekove Kočne, ki ima ime po stari Makekovi domačiji na začetku doline. Z Makekovega prevala se pot spušča po gozdnatem pobočju na jz. strani Visokega vrha (1459 m) in Javornika (1399 m) v začetek doline Makekove Kočne. Pri Makekovem marofu napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa po poti skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo pri Mlinarju spet na cesto, ni več daleč do središča Zgornjega Jezersko pri Kazini.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko je 1 h 30.

višina: 884 m Zgornje Jezersko

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.



Opis:

Od hotela Kazina nadaljujemo proti Spodnjem Jezerskem.


Ni opisa

Opis:

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 760 m Spodnji kraj

Ni opisa

Opis:

Od hotela Kazina nadaljujemo po cesti proti Kranju.

višina: 749 m Spodnji kraj (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Spustimo se na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 714 m Spodnje Jezersko

Ni opisa

Opis:

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

višina: 727 m Reka (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.


Ni opisa

Opis:

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.

višina: 998 m Jekarica

Ni opisa
2.4 km, 1 ura 30 minut Jekarica - Javorniški preval

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1471 m Javorniški preval

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1121 m Dom pod Storžičem
Planinska postojanka:

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 819 m Slaparska vas

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Slaparska vas - Grahovše

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 808 m Grahovše

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Grahovše - Lom pod Storžičem

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 690 m Lom pod Storžičem

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Slap

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Slap - Tržič

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

lz Tržiča po Cankarjevi cesti ob Tržiški Bistrici skozi naselje Slap.

višina: 514 m Tržič

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.



Opis:

Pri AP v Tržiču gremo po mostu čez Tržiško Bistrico na Trg svobode, kjer takoj za poslopjem Gorenjske banke zavijemo po ozki Blejski ulici navzdol do potoka Mošenika. Po mostu na drugo stran, potem pa po klancu Kovrtnice navzgor ter skozi podvoz pod mednarodno cesto, ki pelje čez Ljubelj v Avstrijo, v naselje Bistrica. Po cesti skozi naselje pridemo do križišča pri velikem kostanju, kjer zavijemo desno navzgor po ulici Pot na Bistriško planino, ki se dokaj strmo vzpenja do kapelice na sedlu Pungart. Ves čas imamo pred seboj cerkev sv. Jurija na hribčku levo od sedla; na desni pa so še komaj vidne razvaline Hudega gradu.

višina: 0 m Bistrica pri Tržiču

Ni opisa

Opis:

Na Pungartu se odcepi na levo cesta k cerkvi sv. Jurija, na desno pa pot na Dobrčo čez Bistriško planino. SPP gre po cesti naravnost proti regionalni cesti Tržič-Begunje, ki jo kmalu zagledamo na pobočju pod nami. Po nekaj minutah stopimo na asfaltno cesto; po njej zložno navkreber do Brezij pri Tržiču.

višina: 677 m Brezje pri Tržiču

Brezje pri Tržiču, 680 m, 361 preb., je vas na prisojnem pobočju vzpetine Vaško (1046 m) ob regionalni cesti Tržič - Begunje na Gorenjskem, imenovani tudi »Podgorska cesta«, ker povezuje vasi pod goro Dobrča. Vaško je jv. del grebena Breške gore, ki se kot podaljšek Dobrče spušča proti Brezjam. AP, trgovina, gostilna. Zanimiva cerkvica sv. Neže.


1.5 km, 30 minut Brezje pri Tržiču - Hudi graben

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Hudi graben

Ni opisa
3 km, 50 minut Hudi graben - Slatna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 637 m Slatna

Ni opisa
2.4 km, 40 minut Slatna - Begunje na Gorenjskem

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 584 m Begunje na Gorenjskem

Ni opisa
2.6 km, 40 minut Begunje na Gorenjskem - Rodine

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 539 m Rodine

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Rodine - Moste

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 545 m Moste

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Moste - Ratibovec (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 566 m Ratibovec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 558 m Slovenski Javornik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 576 m Jesenice (gimnazija)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 593 m Hrušica pri Jesenicah

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 50 minut Hrušica pri Jesenicah - Mojstrana

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 650 m Mojstrana

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 729 m Na škedanjcih (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 847 m Kosmačev preval

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa
2.3 km, 1 ura 10 minut Lengarjev rovt - Pri studencu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1342 m Pri studencu

Ni opisa
1.7 km, 1 ura 30 minut Pri studencu - pekel (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa
0.4 km, 20 minut pekel (razpotje) - Pekel

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2098 m Pekel

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2321 m Dom Valentina Staniča
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali planoti tik pod Visoko Vrbanovo špico. Prvo kočo je na tem mestu odprla 30. junija 1887 kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva in jo poimenovala "Deschmannhaus po Dragotinu Dežmanu (1821-1889), politiku, arheologu in kustosu ljubljanskega muzeja. Po 1. svetovni vojni je kočo prevzelo SPD, ki jo je preimenovalo v Staničevo kočo po Valentinu Staniču (1774-1847), največjemu alpinistu takratne dobe v Evropi. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Dovje-Mojstrana, leta 1950 pa PD Javornik-Koroška Bela. Leta 1959 so se odločili, da kočo obnovijo in povečajo. Leta 1961 so začeli z gradnjo in obnovo ter ob 70-letnici SPD odprli 25. avgusta 1963 novi dom. V obdobju 1964-1970 so dom posodobili in za zimske obiskovalce usposobili poleg doma manjšo kočo. Leta 1989 so nad ravno streho postavili ostrešje; na podstrešju so pridobili nova ležišča. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka julija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 16 sobah je 111 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; v zimski sobi je 6 ležišč; v koči je WC in umivalnica z mrzlo vodo, zunaj pa suho stranišče; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.


0.8 km, 35 minut Dom Valentina Staniča - Rž

Opis:

Kažipot ob križišču poti na j. strani doma nam pokaže pot proti Triglavskemu domu na Kredarici. Pot se od križišča zložno dviga prek nekaterih grbin in po dolgem melišču na s. pobočju Rži (2538 m) proti vrhu.

višina: 2537 m

Ni opisa

Opis:

Vrh Rži zaobidemo po sz. strani, kjer nam pomagajo klini in žična vrv čez krušljivo skalovje. Pot proti Kredarici sledi grebenu; prek krušljivih mest, kjer nam pomagajo klini in žične vrvi, gremo malo gor, malo dol. Po uri hoje pridemo na kopasto Kredarico (2541 m). Po njenem položnem hrbtu smo po nekaj minutah mimo kapele in meteoroloških naprav pri Triglavskem domu.

Od Doma Valentina Staniča do Triglavskega doma na Kredarici je 1 h. Pot je uvrščena med zahtevne poti.

višina: 2515 m Triglavski dom na Kredarici
Planinska postojanka:

Dom stoji na Kredarici, vzpetini v grebenu med Rjavino in Triglavom. Prvo Triglavsko kočo na Kredarici je na svetu, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo SPD; slavnostno so jo odprli 10. avgusta 1896. Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo ob otvoritvi, 8. septembra 1909, preimenovali v Triglavski dom na Kredarici. Po 2. svetovni vojni upravlja dom PD Ljubljana-matica, ki je v letih 1953 in 1954 zgradilo velik prizidek in s tem povečalo zmogljivost doma; povečani dom so odprli 8. avgusta 1954. Zaradi vedno večjega obiska dom ni bil več kos svojim nalogam, zato se je PD Ljubljana-matica odločilo za povečavo doma. Z veliko družbeno pomočjo je v poletnih sezonah 1982 in 1983 zgradilo in opremilo velik trinadstropni prizidek in ga funkcionalno povezalo s starim objektom; slovesna otvoritev je bila 17. septembra 1983 v počastitev 90-letnice ustanovitve SPD. Leta 1984 so obnovili še stari dom in s sklepno slovesnostjo 20. oktobra 1984 so bila vsa dela s povečavo in obnovo končana. V prizidku doma je tudi meteorološka postaja. PD Ljubljana-matica si zelo prizadeva izboljšati ekološke probleme na Kredarici. Leta 1992 so montirali prvih 20 sončnih celic, ki spreminjajo sončno v električno energijo. Ta sistem so z leti močno povečali, leta 1998 pa so ga dopolnili še z vetrnim generatorjem. Leta 1994 so zgradili zunanje suho stranišče, ki zaradi slabe izvedbe projekta ne deluje dobro. Leta 1992 so vključili mobitel, sedaj pa ima dom normalno telefonsko povezavo. Dom je odprt vse leto; redno je oskrbovan od konca junija do konca septembra, ob drugem času pa postrežejo meteorologi in omogočijo prenočevanje. V petih gostinskih prostorih je 300 sedežev, dva točilna pulta; v 30 sobah je 140 postelj, na 8 skupnih ležiščih pa 160 ležišč; WC in umivalnice z mrzlo vodo v vseh nadstropjih; v jedilnici kmečka peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel.



Opis:

Izpred Triglavskega doma se spustimo nekoliko navzdol na sedelce pod Malim Triglavom, kjer se razcepijo poti desno v Vrata, levo na Planiko in naravnost na Triglav. S sedelca se vzpnemo po gruščnati rebri naravnost navzgor proti veliki, že od dale vidni markaciji, ki nam pokaže smer v skalovje Malega Triglava. Kmalu se srečamo s klini in z v skalo vsekanimi stopnicami, ki nas popeljejo v levo okrog skalnatega roba. Množica klinov, žične vrvi in vsekane stopinje nam olajšajo vzpon čez dosti strmo in izpostavljeno v. steno Malega Triglava. Ko smo že precej visoko, zavije pot po polički na desno in z nje strmo ob klinih in žični vrvi doseže položnejši greben. Na robu, tik pod slemenom Malega Triglava, se z leve priključi pot s Planike. Kdor je ob vrnitvi namenjen k Planiki, navadno tu pusti nahrbtnik. Še malo vkreber, pa smo na vrhu Malega Triglava (2725 m); za nami je polovica poti.

višina: 2726 m Mali Triglav

Ni opisa
0.7 km, 35 minut Mali Triglav - Triglav

Opis:

Spustimo se na ozek, na obe strani prepaden greben med Malim in Velikim Triglavom. Tega grebena so se najbolj bali prvi obiskovalci Triglava; ko še ni bil zavarovan, so ga morali dobesedno »jahati«. Danes so po grebenu meter visoko napete močne žične vrvi, za katere se držimo, vse skalne ostrine pa so že pred mnogo leti omilili. Greben se zložno spušča proti najnižji grebenski škrbini. Ob poti je spominska plošča koroškemu slikarju Marku Pernhartu (1824-1871), ki je leta 1807 prvi upodobil razgled s Triglava. lz škrbine se ob klinih in žični vrvi dvignemo po strmem grebenskem razu do spominske plošče pesniku Valentinu Vodniku (1758-1819), ki se je leta 1795 povzpel na Mali Triglav. Ploščo sta dala vzidati župnik Jakob Aljaž in Jakob Matjan, kaplan na Jesenicah, ki se je rodil v isti hiši in v isti sobi kot Valentin Vodnik. Na plošči je vklesano:

V spomin VALENTINU VODNIKU,

ki je bil na Triglavu 20. avgusta 1795.

Sklad na skladu se vzdiguje, Golih vrhov kamen zid, Večni mojster ukazuje, Prid zidar seles učit!

Ob 100-letnici postavila Aljaž in Matjan

Kmalu nad ploščo se greben razširi, strmina pa popusti. Ob poti, tik pod vrhom, pokaže puščica na levo k Staničevemu zavetišču, umetno izdolbeni votlini za 4 do 6 oseb, kamor se lahko zatečemo, če nas zaloti nevihta. Takoj nato stopimo na najvišji vrh naše države, Triglav.

Od Triglavskega doma na Kredarici na Triglav je 1 h 15. Vsa pot spada med zelo zahtevne.

višina: 2863 m Triglav
Vrh:

Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz. strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki jih je po naravi narisal Vilko Mazi.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD Ljubljana-Matica.


Planinska postojanka:

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.