Išči po točkah

Začetek: Janžev vrh

Konec: Črepič

Razdalja: 118.2 km Čas hoje: 32 ur 20 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 294 m Janžev vrh

Ni opisa
10.2 km, 2 uri 50 minut Janžev vrh - Gornja Radgona

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 210 m Gornja Radgona

Ni opisa
11.2 km, 2 uri Gornja Radgona - Apače

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 218 m Apače

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 260 m Spodnja Kungota

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 40 minut Spodnja Kungota - Melje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 264 m Melje

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Melje - Maribor

Opis:

Pod nadvozom hitre ceste pridemo na pomembno cestno križišče proti Ljubljani in Zagrebu. Hojo nadaljujemo po Meljski cesti in na desni vidimo velike Intesove silose, nato pa gremo pod železniškim nadvozom do Partizanske ceste. Na levi strani je ob križišču Mlinske, Meljske in Partizanske ceste glavna avtobusna postaja, ena najlepših v Sloveniji. S križišča gremo po Partizanski cesti proti franči?škanski Marijini cerkvi, po Slovenski in Gosposki ulici ter Ulici 10. oktobra na Slomškov trg. Tam bomo pri vratarju poštne palače dobili žig TV.

višina: 266 m Maribor

MARIBOR, 270 m, 112.833 preb. Drugo največje slovensko mesto leži na prodnem nanosu, ki ga je v davni preteklosti naplavila reka Drava in izoblikovala 5 km široko Mariborsko ravnino. Z njo se stikajo Pohorje, Dravska dolina, Kozjak, Slovenske gorice in Dravsko polje. Globoka struga Drave, ki si je utrla pot skozi prodni nanos, deli mesto na dva dela.

Najstarejše sledi bivališč na območju zdajšnjega mesta so iz mlajše kamene dobe: to dokazujejo kamnite sekire, kopače in drugo orodje, ki so ga našli na različnih krajih. Naselitev v pozni bronasti dobi potrjujejo najdbe glinaste posode in bronastega nakita v žarnih grobiščih, odkritih ob današnji Mladinski ulici. Po 8. stol. pr. n. št. so se prebivalci zaradi vdora tujih ljudstev umaknili na obronke Pohorja. V rimski dobi je bilo v bližini Drave križišče dveh pomembnejših cest iz Celeie proti severu in iz Poetovia na Koroško. Dravo so prečkali z brodom, v okolici zdajšnjega Vojašniškega trga pa je bil brodarski zaselek. Temelje Mari¬bora je postavil Bernard Spanheimski (1096–1147), ki je na griču Piramida za obrambo pred Madžari zgradil grad Marchpurch (grad v marki), prvič omenjen leta 1164. Ob vznožju griča je nastala nova naselbina in se poimenovala po gradu. Postala je upravno središče z deželnosodnim uradom in leta 1189 sedež župnije. Kot trg je bila prvič omenjena leta 1209, kot mesto pa leta 1254. V drugi polovici 13. stol. so mesto zavarovali z obzidjem in mu v 14. stol. dodali še vogalne obrambne stolpe. Zaradi ugodne prometne lege se je mesto hitro razvijalo, zlasti pa so se v njem razvijali trgovina, vinarstvo, oljarstvo in usnjarstvo. Leta 1450 je imelo približno 185 hiš in nekaj več kot 1000 prebivalcev. V drugi polovici 15. stol. je mesto zaradi gospodarske krize, pustošenja Turkov v okolici, požarov in kuge začelo stagnirati; razvoj je zastal vse do 18. stol. Turki so ga dvakrat oblegali, a ga niso mogli zavzeti. Med leti 1362 in 1797 so mesto kar enajstkrat skoraj popolnoma ali le delno uničili požari. Kuga je morila petkrat, prvič 1348, zadnjič 1681.

Šolstvo je bilo omenjeno že leta 1224. Prvo gimnazijo, ki je bila najprej pet-razredna, od leta 1848 pa osemrazredna, so leta 1758 ustanovili jezuiti. Tudi zdravstvo je bilo omenjeno že leta 1243, prva bolnišnica za onemogle pa je bila ustanovljena leta 1348.

Leta 1729 je bila zgrajena pomembna trgovska cesta z Dunaja skozi Maribor v Trst, sočasno pa sta bili obnovljeni cesti iz Maribora na Koroško ter skozi Ptuj na Hrvaško. Maribor je postal prometno križišče, v njem pa so se razmahnile trgovina ter mlinarska, usnjarska in pivovarska obrt. Od leta 1752 je tudi upravno središče območja med Dravo in Muro. Gledališče je bilo ustanovljeno leta 1785, leta 1795 prva tiskarna in leta 1799 mestna bolnišnica. Po letu 1810 so začele obratovati prve živilske tovarne. Leta 1850 je bilo v mestu skupaj s predmestji 516 hiš, v njem pa je živelo 4168 prebivalcev.

Hitrejši razvoj je mestu omogočila južna železnica Dunaj–Trst, ki je skozi Maribor stekla leta 1846. Leta 1863 je bila zgrajena železniška proga od Maribora po Dravski dolini na Koroško do Celovca. Leta 1860 so začele delati velike železniške delavnice, s tem pa se je začela industrializacija Maribora. Obrtne delavnice so preraščale v tovarne, zgradili so tudi nove, zlasti tekstilne. Zaradi industrije in trgovine je postalo mesto privlačno za nemške podjetnike in uslužbence, ti pa so z gospodarsko močjo, šolstvom in državno upravo mesto načrtno germanizirali. Tamkajšnji zavedni Slovenci so začeli odločen narodnostni boj z Nemci in nemškutarji. V tem obdobju se je poleg nemškega imena Marburg vse bolj uveljav¬ljavljalo tudi slovensko ime Maribor. Pomembna spodbuda za krepitev narodne zavesti je bila premestitev sedeža lavantinske škofije leta 1859 iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. Škof Anton Martin Slomšek je hkrati prenesel v Maribor tudi bogoslovje, to pa je bila prva visoka šola v mestu. Vzgajala in izobraževala je slovenske duhovnike, ki so imeli velike zasluge za ohranjanje slovenstva na Spodnjem Štajerskem. Leta 1861 so Slovenci v Mariboru ustanovili čitalnico in se v njej začeli navduševati za »zedinjeno« Slovenijo. Leta 1867 je začel izhajati tednik Slovenski gospodar, leta 1868 pa v uredništvu pisatelja Josipa Jurčiča tudi prvi slovenski dnevnik Slovenski narod, vendar se je že leta 1872 preselil v Ljubljano. Leta 1871 so v Mariboru odprli prvo slovensko tiskarno. Da bi se slovenski kmetje otresli gospodarske odvisnosti od nemških denarnih zavodov, je bila 1882 ustanovljena Slovenska posojilnica. Leta 1899 je bil zgrajen velik Narodni dom, ki je postal središče Slovencev iz mesta in okolice. Konec 19. in v začetku 20. stol. je bilo ustanovljenih več slovenskih kulturnih, športnih in delavskih društev. Pred 1. svet. vojno pa so se v mestu zelo zaostrila nasprotja med Nemci in Slovenci.

Ob koncu 1. svet. vojne se je nemška mestna oblast izrekla za priključitev Maribora k Avstriji. Temu se je 1. novembra 1918 uprl general Rudolf Maister ter skupaj s prostovoljci v mestu prevzel vojaško oblast in zasedel območje do slovenske narodnostne meje. Njegov odločen boj je bil potrjen z mirovno pogodbo v Saint Germainu 10. septembra 1919; prav na podlagi te pogodbe sta bili namreč Spodnja Štajerska in Mežiška dolina priključeni k Jugoslaviji.

V obdobju med obema svetovnima vojnama se je v Mariboru zelo razvila industrija. V mestu je bilo 15 tekstilnih ter več kovinskih, kemičnih in živilsko-predelovalnih tovarn. Po 1. svet. vojni so bili ustanovljeni Slovensko narodno gledališče, Študijska knjižnica, Pokrajinski muzej, izhajali so slovenski časopisi, organizirano je bilo slovensko šolstvo, delovali sta dve založbi itd. V tem obdobju pa so se zelo zaostrila socialna vprašanja. Delavci so s številnimi stavkami zahtevali izboljšanje slabih življenjskih razmer. Po 1. svet. vojni se je delež nemškega prebivalstva v mestu zelo zmanjšal. Po popisu prebivalstva je leta 1931 živelo v mestu 8,3 odstotka Nemcev, vendar so imeli pomemben kapitalski delež v industriji, bančništvu in trgovini. Protislovensko delovanje nemške manjšine se je okrepilo zlasti v zadnjih letih pred 2. svet. vojno, saj je načrtno pripravljala nemško zasedbo Spodnje Štajerske.

Obdobje okupacije je med najbolj žalostnimi poglavji v zgodovini Maribora. 8. aprila 1941 so v mesto vkorakali nemški okupatorji in na Spodnjem Štajer¬skem vzpostavili nemško oblast. Nacisti so takoj začeli izvajati ukrepe, s katerimi naj bi ponemčili Maribor in vse okupirano ozemlje. Tudi Adolf Hitler je 26. aprila 1941 na velikem zborovanju v Mariboru zahteval: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Toda že v noči z 28. na 29. april so trije skojevci v mestu izvedli prvo sabotažno akcijo: v Volkmerjevem prehodu sredi Maribora so zažgali dva avtomobila nemških oficirjev. Akcija je imela velik odmev tako v Mariboru kot v okolici. Nemci so že pred Hitlerjevim obiskom začeli zapirati zavedne Slovence, zlasti izobražence. Zbirno taborišče za slovenske izgnance je postala meljska vojašnica. Poleti 1941 so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izgnali 4434 Mariborčanov, 127 pa so jih izgnali v Nemčijo. Slovenska beseda je bila pregnana iz šol, uradov, trgovin in cerkva, zaprli so vse slovenske kulturne ustanove in razpustili vsa slovenska društva. Slovenske knjige in tiste v slovan¬skih jezikih so zaplenili in jih odpeljali v tovarne papirja. V koncentracijskih taboriščih je umrlo 137 Mariborčanov. Na dvorišču sodnih zaporov so ustrelili 661 talcev iz vse Spodnje Štajerske, med njimi 204 iz Maribora. Številne žrtve in veliko gmotno škodo je povzročilo tudi zavezniško bombardiranje Maribora leta 1944 in v začetku 1945: življenje je izgubilo 482 ljudi, porušenih ali poškodovanih pa je bilo 47 odstotkov vseh hiš. Maribor je bil osvobojen 9. maja 1945.

Kljub temu da je bil v Mariboru nameščen nemški okupacijski aparat za Spodnjo Štajersko skupaj z močno vojaško posadko ter kljub strahovitemu nemškemu nasilju nad zavednimi Slovenci – ali pa morda prav zato – se je v mestu in njegovi okolici razmahnilo narodnoosvobodilno gibanje. V Mariboru so ilegalno delovale slovenske politične organizacije, ki so hrabrile prebivalstvo, organizirale akcije proti okupatorju in pomagale pri oskrbi partizanskih enot na Pohorju. Med ustreljenimi talci je bilo tudi veliko vidnejših organizatorjev vstaje, ki so bili bodisi izdani ali ujeti, med njimi Slavko Šlander, Slava Klavora, Rado Iršič, Bojan Ilich, Jože Hermanko, Franc Vrunč, Jože Kerenčič in Leon Novak. Nemci so sodelavce osvobodilnega gibanja streljali še neposredno pred osvoboditvijo. Aprila 1945 so ob bombnih lijakih v Spodnjem Radvanju ustrelili približno 200 političnih zapornikov iz mariborskih zaporov.

Podrobnejši opis narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru bi bil preobširen, zato priporočam ogled Muzeja narodne osvoboditve v Ulici heroja Tomšiča 5. Na narodnoosvobodilni boj in žrtve nemške okupacije spominja več spomenikov in spominskih plošč, med drugimi osrednji spomenik osvoboditvi na Trgu svobode, delo kiparja Slavka Tihca, spomenik v Volkmerjevem prehodu, ki spominja na prvo akcijo proti okupatorju, in spomenik ustreljenim talcem na zidu sodnih zaporov v Ulici talcev 11, kjer je tudi nekaj žar s pepelom nekaterih talcev.

Prva naloga po vojni je bila obnova tega najbolj porušenega slovenskega mesta. Po obnovi se je Maribor naglo razvijal in postal gospodarsko, kulturno, izobraže¬valno, zdravstveno, oskrbovalno, turistično in prometno središče severovzhodne Slovenije. Leta 1991 je bilo v industriji zaposlenega 40 odstotkov aktivnega prebivalstva. Najpomembnejša podjetja so bila Metalna, Tovarna vozil in toplotne tehnike, tekstilne tovarne, Henkel-Zlatorog, Marles, Elektrokovina, Hidromontaža in še nekatera druga. Mariborska industrija, zlasti največja podjetja, je v zadnjem desetletju zašla v velike težave, tako da je nekaj industrijskih velikanov prenehalo obratovati. Iz nekdanjih velikih tovarn je nastalo več manjših podjetij.

Kulturni utrip mestu dajejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mariborska filharmonija, Lutkovno gleda¬lišče, Umetnostna galerija, Pokrajinski muzej, Pokrajinski arhiv, več knjižnic ter številna kulturna društva, zbori in skupine, med njimi svetovno znani Mladinski pevski zbor Carmina Slovenica ter kakovostni pihalni orkester Kulturno-umetniškega društva Pošta. Leta 1975 ustanovljena Univerza s številnimi fakultetami in sodobno knjižnico je najpomembnejša izobraževalna in znanstveno-raziskovalna usta¬nova na Štajerskem. K mladostni živahnosti mesta prispevajo številne srednje, strokovne in osnovne šole.

Bolnišnica je prerasla regijski pomen in postaja drugi klinični center v Sloveniji. V mestu je tudi sodoben zdravstveni dom in več lekarn. Trgovska podjetja s številnimi velikimi in manjšimi trgovinami oskrbujejo mestno in okoliško prebivalstvo. Na obrobju mesta je bilo zgrajenih več velikih trgovskih centrov. Svoje storitve ponuja gostom več hotelov, za lačne in žejne pa skrbi precejšnje število restavracij in gostiln. Maribor je postal tudi živahno turistično središče. Svetovno znana prireditev je postalo smučarsko tekmovanje za zlato lisico, to pa v mesto pod Pohorjem privabi številne domače in tuje obiskovalce. Tudi poletni festival na Lentu, športna tekmovanja, kulturne prireditve, trgovine, Pohorje in druge znamenitosti privabljajo v Maribor vse več obiskovalcev iz domovine in tujine.

Maribor je pomembno cestno in železniško križišče, v bližini je tudi letališče. Razvit je mestni, primestni in medkrajevni avtobusni promet. V tem mestu ima sedež tudi družba Pošta Slovenije, tam je tudi sedež poslovnih enot Telekoma Slovenije. V mestu lahko poštne storitve opravimo na 16 poštah. V poštnem centru je 20. oktobra 1996 začel delati prvi avtomatski pisemski usmerjevalnik v Sloveniji, leta 2003 pa so odprli tudi sodobni poštni logistični center. V Mariboru imajo sedež Nova kreditna banka Maribor, Poštna banka Slovenije in Krekova banka, v mestu pa je tudi več poslovalnic drugih bank. Meščanom in okoličanom ponujajo svoje storitve tudi številne obrtne, proizvodne in storitvene delavnice.

Zanimiva je tudi zgodovina pošte, telegrafa in telefona. Poštna zveza med Gradcem in Ljubljano je bila vzpostavljena že leta 1522. Poštna postaja je bila tudi v Mariboru; prvič je bila omenjena leta 1528. Pošto so sprva peš prenašali poštni sli, od leta 1578 tudi sli jezdeci. Leta 1670 so prvič prepeljali pošto in potnike s poštnim vozom. Prvega pismonošo je Maribor dobil leta 1728, imenoval pa ga je mestni svet. Prva poštna kočija na progi Gradec–Maribor–Celje–Ljublja¬na–Trst je peljala leta 1750. Leta 1784 je bila poštna postaja povišana v prometno pošto, leta 1837 pa je postala državni poštni urad. Po zgraditvi železnice so začeli pošto prevažati z vlaki. Leta 1847 je začela poslovati kolodvorska pošta. Velik pomen za razvoj poštne dejavnosti je imela nova poštna palača na Slomškovem trgu, slovesno odprta 4. novembra 1894. V palači ima zdaj sedež družba Pošta Slovenije, v njej pa je tudi nekdaj glavna mariborska pošta. Telegraf je začel delovati leta 1847, za javnost pa so ga odprli 15. februarja 1850. Prva javna ročna telefonska centrala je bila vključena v promet 16. decembra 1897. Leto pozneje je bilo vanjo vključenih 51 naročnikov. Prva krajevna avtomatska tele¬fonska centrala je začela delovati 8. septembra 1929 in je imela približno 300 naročnikov. V medkrajevno avtomatsko telefonsko omrežje je bil Maribor vklju¬čen 9. marca 1968, ko je bila zgrajena medkrajevna avtomatska telefonska centrala. Obširen prikaz razvoja pošte, telegrafa in telefona je v zanimivi knjigi Vladimirja Klinarja »Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti v Koroški in Podravski regiji«, ki jo je leta 1991 založilo Ptt podjetje Maribor in jo toplo priporočam.

V Mariboru si velja ogledati vsaj najpomembnejše zgodovinske in kulturne spomenike. Lepo sta obnovljena stari del mesta Lent ob Dravi z obrambnimi stolpi ter Glavni trg z rotovžem iz leta 1515, kužnim znamenjem iz leta 1743 ter nekdanjim jezuitskim kompleksom z Alojzijevo cerkvijo iz leta 1769. Predhodnica mogočne stolne cerkve sv. Janeza Krstnika na Slomškovem trgu je prvotna enoladijska romanska cerkev iz prve polovice 12. stol. V 13. stol. so jo prezidali v triladijsko baziliko, pozneje pa večkrat dozidavali in obnavljali. Zdaj kaže po večini gotsko podobo. V kripti cerkve je pokopan škof Anton Martin Slomšek (1800–1862), njegov spomenik pa stoji ob parku pred cerkvijo. Pri cerkvi je svetilni steber iz leta 1517. Na Slomškovem trgu je tudi lepa palača nekdanje Mestne hranilnice z neorenesančnim pročeljem, zgrajena leta 1890; v njej je zdaj rektorat Univerze v Mariboru. Na tem trgu je tudi stavba gledališča v klasicističnem slogu, zgrajena v prvi polovici 19. stol. Poleg starega poslopja je sodobno gledališko poslopje, odprto leta 1994. Na Grajskem trgu je mestni grad iz 15. stol. z loretansko kapelo iz let 1655 do 1661, viteško dvorano iz okoli 1680 in s poznobaročnim stopniščem; v gradu je zdaj Pokrajinski muzej. Na s. strani gradu stoji kip pisatelja Josipa Jurčiča, na Trgu generala Maistra pa kip generala in pesnika Rudolfa Maistra. Zelo lep je Mestni park, ki so ga zasadili leta 1872 ter med leti 1889 in 1896; sega do vznožja z vinogradi zasajenega Mestnega vrha. Na j. robu parka je spomenik borcem za severno mejo, na v. robu parka pa Mestni akvarij; v parku je tudi več sodobnih skulptur. Prijeten je tudi sprehod do Treh ribnikov, iz katerih se je v preteklosti napajal mestni obrambni jarek. V Mariboru je še veliko drugih znamenitosti; literaturo za ogled nam bodo svetovali in ponudili v Mariborskem turistično-informacijskem centru, Partizanska cesta 47, telefon: 02/234 66 11.



Opis:

Od poštne palače na Slomškovem trgu gremo po Poštni ulici na Glavni trg in čez stari most čez Dravo na Trg revolucije, odtod po Dvoržakovi in Gorkega ulici do dvorane Tabor, potem pa po Radvanjski cesti do Streliške ceste onkraj Pekrskega potoka. Po Streliški cesti zavijemo proti vzhodu do bližnje Poti na okope. Na odcepu je opozorilna tabla, ki nam pove, da se tam začenja Slovenska planinska pot (SPP). Do zadnje AP tik pred priključkom Radvanjske ceste na Streliško cesto se lahko prepeljemo z avtobusom mestnega potniškega prometa št. 6, ki vozi od ŽP do Pohorske vzpenjače.

višina: 280 m Maribor (Radvanje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 296 m Zgornje Radvanje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 319 m Rožna Dolina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1026 m Cerkev sv. Bolfenka

Cerkev sv. Bolfenka iz začetka 16. stol. je pomemben kulturni spomenik; leta 1952 je pogorela; Zavod za spomeniško varstvo Maribor jo je obnovil.



Opis:

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa.

višina: 1084 m Anžejev križ (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa, pri katerem zavijemo desno na bližnje Cigelnice (1147 m). Na vrhu je 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.

višina: 1143 m Mariborski razglednik
Vrh: Mariborski razglednik Cigelnica

(1147 m), 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.


Razgledni stolp je leta 1990 obnovilo podjetje Pohorska vzpenjača. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, Ivanščico in druge vrhove v Hrvaškem Zagorju; zlasti lep je pogled na Maribor.



Opis:

Vrnemo se do razpotja poti.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1128 m Cigelnica

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Cigelnica - Pri bukvi (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1083 m Pri bukvi (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1025 m Dom na Glažuti

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1248 m Ruška koča pri Arehu
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi ob cerkvi sv. Areha vzhodno od Žigartovega vrha. Je najstarejša pohorska planinska postojanka, ki jo je zgradila in 8. septembra 1907 odprla Podravska podružnica SPD iz Ruš. Ob njej so postavili še dve koči: leta 1912 Planinko in leta 1922 Čandrovo kočo. Vse tri postojanke so v noči od 11. na 12. november 1943 požgali partizani, da sovražnik ne bi imel v njih zatočišča. Že 20. oktobra 1946 je PD Ruše odprlo novo Ruško kočo, ki so jo zgradili na temeljih požgane Planinke. V bližini koče so 31. julija 1955 odprli pionirsko planinsko kočo, ki pa so jo že leta 1958 preuredili za skupna ležišča. Leta 1957 so iz doline napeljali elektriko. Kočo so leta 1977 popolnoma obnovili ter uredili centralno ogrevanje. Zaradi vse večjega obiska so na starih temeljih zgradili še novo Čandrovo kočo, ki so jo odprli septembra 1987. Ime ima po stari pohorski rodbini Robnik-Čander, ki je podarila zemljišče za vse planinske postojanke pri Arehu. Leta 1990 so postavili sončne kolektorje za ogrevanje sanitarne vode.Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, kopalnica, v sobah umivalniki, topla in mrzla voda. V Čandrovi koči je 9 sob apartmajskega tipa s po 4 posteljami, WC in prho, predprostorom in omaro za smučarsko opremo; gosti Čandrove koče si lahko sami kuhajo v skupni kuhinji. Vsi prostori v obeh kočah so centralno ogrevani; elektrika, telefon.

Foto: Andrejj



Opis:

TV nadaljujemo po lokalni cesti proti Šumiku. Za hotelom Areh pridemo v mešan gozd.

višina: 0 m Kopišče (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min. nas kažipot usmeri na levo na široko gozdno pot po jv. pobočju Žigartovega vrha (1346 m). Na tem vrhu je Podravska podružnica SPD postavila in 6. septembra 1903 odprla 37 m visok razgledni stolp, prvi slovenski planinski objekt na Pohorju; novembra 1904 ga je porušil močan vihar. Po dokaj ravni poti kmalu pridemo na razpotje, na katerem zavijemo po desni poti nekoliko navzgor.

višina: 1283 m Žigartov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Potem pridemo na veliko gozdno jaso, ki jo že zarašča mlad smrekov gozd. Proti j. se odpre pogled na obširne gozdove in na Veliki vrh (1344 m). Po razritem kolovozu, ki se spušča po mladem gozdu, pridemo do gozdne ceste in jo prečkamo. Takoj pod cesto je na desni velika jasa s tabornim prostorom tabornikov Rodu črnega mrava. Po slabšem kolovozu se zložno spuščamo po s. strani Peršetovega vrha (1242 m). Iz smrekovega pridemo najprej v bukov, potem pa v mešani gozd. Kolovoz postaja kamnit in se vse strmeje spušča. Ko se svet zravna, je ob poti tonalitni spomenik, na katerem piše: »Neznanemu partizanu in partizanki, ki sta dala življenje, da mi živimo, zato naj vama pohorski gozdovi slavo donijo.« Od Ruške koče do spomenika smo hodili eno uro.

Nekaj korakov od spomenika je razpotje več gozdnih poti. Zavijemo desno proti zahodu. Široka pot nas pripelje na jaso pri Tinčevi bajti, ki jo zarašča mladi gozd.

višina: 1104 m Tinčeva bajta (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tu na levi vidimo streho lovske koče. Pot nas po 10 min. od spomenika pripelje do lokalne ceste Šumik–Sveti Trije Kralji–Slovenska Bistrica. Kažipot ob cesti nas opozori, da ta cesta vodi mimo partizanske bolnišnice »Jesen«. Prečkamo cesto in nadaljujemo po slabši gozdni cesti, ki je zaprta za motorna vozila.

višina: 1107 m Bajgotov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah smo na majhni jasi, s katere se po kamniti poti zložno vzpnemo na zaraščeno nekdanjo jaso. Pot se zložno dviga med gostim drevjem na preval nekaj pod Bajgotovim vrhom (1161 m) na levi. Sledi precej strm spust. Na desni že opazimo globino ob Lobnici s pragozdom, slišimo pa tudi šumenje vode. Po 10 min. spusta prečkamo lokalno cesto Šumik–Osankarica in po nekaj korakih smo že na cesti Areh–Šumik–Klopni vrh.

višina: 1055 m Bajgot (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do majhne ravnice Pri Bajgotu ali na Šumiku.

višina: 1036 m Pri Bajgotu, Šumik

PRI BAJGOTU ali na ŠUMIKU, 1030 m, je urejena izletniška točka ob sotočju Lobnice in Črnave. Tam je križišče več planinskih poti. Na Lobnici je ohranjen del leta 1837 zgrajene 11 km dolge drče, po kateri so spravljali debla do žag v dolini. Pri mostu se začne pot v Pohorski pragozd, do obeh slapov in naprej v Ruše. Do 24 m visokega slapa Veliki Šumik, kjer pada Lobnica čez visok tonalitni prag, je 20 min., do 9 m visokega Malega Šumika, kjer pada Lobnica po ozkem kamnitem žlebu v tolmun, pa 35 min. Zadnji del poti do Velikega Šumika sodi med zahtevne poti. Ob Malem Šumiku so tonalitne Ravbarske peči. Po ljudski pripovedki so se tam skrivali rokovnjači, po katerih je pečina dobila ime. Pohorski pragozd obsega 58 ha in je zavarovan kot naravni rezervat. Je zadnji ostanek pohorskega naravnega pragozda. Zaradi nedostopnih strmin ob Lobnici v njem doslej še niso sekali. V pragozdu rastejo bukve, smreke in jelke, pa tudi veliko redkih rastlin, med njimi rjasti sleč, alpski srobot, nenavadni kamnokreč in omejelistna zlatica. Pohodnikom priporočamo ogled pragozda in slapov. Pot so leta 1991 obnovili in zavarovali.

Avgusta 1941 je na Šumiku taborila Pohorska četa in od tod 11. avgusta odšla v napad na Ribnico na Pohorju. Takrat še ni bilo gozdnih cest. Na širšem območju Šumika so se partizanske enote večkrat bojevale z Nemci, iz oporišč na Pohorju pa so napadale pomembne točke v dolini, npr. železniško progo Maribor–Dravo¬grad, elektrarno Fala, Lovrenc na Pohorju in druge kraje, v katerih so imeli Nemci svoje postojanke. Enote XIV. divizije so se 29. junija 1944 na Šumiku spopadle z Nemci in jih pregnale. Tedaj je padlo 6 borcev NOV, med njimi narodni heroj Dušan Remih - Duško. Na ta boj nas spominja preprost spomenik ob cesti proti bližnjemu Gozdarskemu domu.



Opis:

SPP gre od Šumika nekaj korakov navzgor po cesti proti Gozdarskemu domu nad Šumikom in Klopnemu vrhu; ko prekoračimo Lobnico, gremo s ceste po bližnjici na levo proti razpotju.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1094 m Matevž (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1210 m Radovna (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1248 m Trije žeblji

Nekdaj je bila tu meja med falsko, konjiško in slovenskobistriško gospoščino, označevali pa so jo v drevo zabiti trije žeblji z grbi gospoščin. Ime Trije žeblji se je ohranilo.



Opis:

Od Treh žebljev nas vodi lepa ravna pot po gozdnati planoti z ozkimi jasami. Po 10 min. se z desne priključi pot s Klopnega vrha.

višina: 1281 m Kladje (razpotje)

Ni opisa

Opis:

TV gre levo proti Pesku. Približno 10 min. hodimo do gozdne poseke na j. strani, od koder se pokaže Rogla. TV se ne spusti po kolovozu, temveč gre po poti desno v gozd in po 5 min. doseže gozdno cesto na Kladju. Po cesti gremo desno proti zahodu. Po nekaj minutah hoje skrajšamo ovinek po bližnjici na levo. Le nekaj korakov po cesti in spet nas markacije popeljejo na pot desno, tako da skrajšamo velik cestni ovinek. Ko znova pridemo na cesto, smo že blizu potoka Črnava, ki priteče iz Skrbinskega borovja na j. strani Klopnega vrha. Od Treh žebljev je 30 min.

Prečkamo Črnavo in se onkraj mostu zložno vzpnemo po stezi na levo prek majhnega travnika do gozda. Pot se zravna ter nas po gozdu in čez jase v 10 min. spet pripelje na cesto, ki smo jo zapustili pri mostu. Po cesti gremo levo; že po nekaj minutah nas opozorilo na skali usmeri s ceste desno na široko pot, ki poteka vzporedno s cesto. Po 5 min. se naša TV pridruži SPP, ki pride s Klopnega vrha.

višina: 0 m Brvni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Kmalu spet pridemo na gozdno cesto, vendar že po nekaj korakih zavijemo desno na pot, ki prečka potoček izpod bližnjega Brvnega vrha (1332 m). Po slabem kolovozu se zložno vzpnemo na širok hrbet na j. strani Brvnega vrha, od tam pa se spustimo do drugega potočka. Kmalu smo na Zgornji brvi, kjer pridemo na regionalno cesto Oplotnica-Pesek-Lovrenc na Pohorju. Tam se ji priključi gozdna cesta s Klopnega vrha, nekoliko naprej pa še pot iz Lovrenca na Pohorju. Od razpotja, na katerem se je TV združila s SPP, je 30 min.

višina: 1269 m Zgornja brv

Ni opisa
2.4 km, 45 minut Zgornja brv - Koča na Pesku

Opis:

Na Zgornji brvi zavijemo po regionalni cesti na desno. Do 45 min. oddaljenega Doma na Pesku se cesta ves čas zložno dviga. Obdaja nas gozd, le sem in tja se odpre pogled na Roglo.

višina: 1389 m Koča na Pesku
Planinska postojanka:

Koča na Pesku (1386 m) stoji na prevalu med Oplotnico in Radoljno, kjer se na regionalno cesto Oplotnica—Lovrenc na Pohorju priključi lokalna cesta Zreče—Rogla—Pesek. Prvo kočo je leta 1929 postavila Dravinjska podružnica SPD iz Slovenskih Konjic; septembra 1941 so jo požgali partizani. Leta 1951 je novo kočo zgradilo PD Oplotnica.

S kočo upravlja hotel Planja na Rogli. Oskrbovana je vse leto; imajo 40 postelj in restavracijo za 70 oseb. Njihova kuhinja slovi predvsem po divjačinskih specialitetah in po domači hrani. Od tam vodijo številne poti, ki jih lahko spoznate peš ali s konjskega sedla v poletnih mesecih.


1.3 km, 30 minut Koča na Pesku - Rogla

Opis:

Do Doma na Pesku lahko pridemo tudi iz Lovrenca na Pohorju (3 h) in iz Oplotnice (5 h). Pripeljemo se lahko iz Oplotnice (19 km), Lovrenca na Pohorju (12 km) in iz Zreč čez Roglo (asfalt, 20 km).

Na Pesku se spet začasno poslovimo od SPP, saj ta mimo »Mašinžage« zavije k Lovrenškim jezerom. TV proti Rogli začnemo po asfaltirani cesti na Roglo. Na koncu jase se na desno odcepi markirana pot, po kateri bomo nadaljevali našo pot. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti. Po 10 min. prečkamo potoček, potem pa se vzpnemo po kratkem, strmejšem pobočju. Ko pridemo na položnejši svet, gremo čez majhno barje. Po 30 min. od Peska pridemo na majhno, delno poraslo jaso in pred seboj zagledamo razgledni stolp na Rogli. Še nekaj korakov, pa smo pri stolpu. Ker je z njega zelo lep razgled, se povzpnimo še sami; gotovo nam ne bo  žal.

višina: 1516 m Rogla
Vrh:

Južno od Peska se dviga Rogla (1517 m), najvišji vrh v osrednjem delu Pohorja; na njem stoji 30 m visok kovinski razgledni stolp, ki ga je postavilo PD Slovenske Konjice. S stolpa seže pogled do lvanščice, Medvednice, Gorjancev, Snežnika, Julijcev, Kamniških in Savinjskih Alp, Pece, Golice, Kozjaka in Slovenskih goric, ob čistem ozračju tudi do Visokih in Nizkih Tur, Štajerskih Alp in Panonske nižine. Malo naprej od stolpa je RTČ Rogla s hotelom Planja. S Peska do razglednega stolpa je 30, do hotela Planja pa 45 min. Če želimo ob SPP obiskati še Roglo, napravimo ovinek mimo razglednega stolpa in hotela Planja do sedla Komisija na s. strani Ostruščice, kjer se znova pridružimo SPP s Peska. Pot je označena, je pa uro daljša od direktne smeri.


1 km, 15 minut Rogla - Rogla (naselje)

Opis:

Od stolpa nadaljujemo po planoti, porasli s smrekami, proti hotelu Planja na jz. strani. Kmalu je ob poti zgornja postaja prvega smučišča, nekoliko naprej pa že pridemo na asfaltirano cesto s Peska. Po njej gremo mimo športnih igrišč in naselij do hotela Planja, v katerem je središče Klimatsko-zdraviliškega in smučarskega centra Rogla.

višina: 1477 m Rogla (naselje)

ROGLA je eden od treh velikih turistično-rekreacijskih središč na Pohorju. Smu-čišča se razprostirajo na 100 ha. V centru so športna dvorana, teniška igrišča, igrišča za nogomet, rokomet, košarko in odbojko, pokrit bazen in različna orodja za izboljšanje kondicije. Prenočišča so v hotelu Planja, v depandansi Brinje in v bungalovih. Na Rogli je tudi trgovina in več manjših gostišč. Pred zgraditvijo hotela je na tem kraju stala Koča na Rogli, last PD Zreče, zdaj pa je delno vgrajena v gostinski del hotela Planja.

Območje Rogle je imelo pomembno vlogo med NOB, saj so čezenj vodile partizanske poti z j. na s. stran Pohorja. Po prihodu XIV. divizije na Štajersko se je v partizanske enote vključevalo vedno več borcev. Na Rogli je bil 27. junija 1944 ustanovljen 2. pohorski odred. Poleti 1944 je na Rogli delovala baza za sprejem pomoči, ki so jo odmetavala zahodna zavezniška letala. Na Skrivnem vrhu, z. od Rogle, je bila skrita partizanska tehnika »Sova«. Pod Javoričem, v bližini poti TV proti Ribniški koči, je leta 1944 delovala partizanska bolnišnica Tihi dol. Na Rogli je tudi več spomenikov padlim borcem NOV. Od razglednega stolpa proti hotelu je grob petih borcev 4. operativne cone s spomenikom, ob poti proti Ribniški koči grob s spomenikom šestim padlim borcem, na j. pobočju pod razglednim stolpom pa spomenik in grob dvanajstih padlih borcev. Vsi so padli na Rogli, to pa priča, da so se enote NOV tam večkrat spopadle z Nemci.

Na Roglo se lahko pripeljemo po regionalnih cestah iz Zreč (14 km), Oplotnice (22 km) in iz Lovrenca na Pohorju (15 km). Dostopi so po označenih planinskih poteh, in sicer iz Zreč skozi Resnik (3 h 30) ali skozi Gorenje (3 h), iz Mislinje čez Tolsti vrh (4 h) in iz Vitanja po Konjiški spominski poti (4 h) ali čez Ovčarjev vrh (3 h 30).



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1427 m Petrova koča (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1454 m Kraguljišče

Ni opisa
11.3 km, 2 uri 30 minut Kraguljišče - Mislinja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 592 m Mislinja

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Mislinja - Šentlenart

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 589 m Šentlenart

Ni opisa
2.1 km, 1 ura Šentlenart - Črepič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 786 m Črepič

Ni opisa