Išči po točkah

Začetek: Idrija

Konec: Škofja Loka (avtobusna postaja)

Razdalja: 46.6 km Čas hoje: 13 ur 30 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 326 m Idrija

Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz. Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m), na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec (706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju. Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930 uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18. stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo uprizorilo prvo slovensko predstavo.

V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih, saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom. Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo. Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB.

Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge organizacije in društva.

Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo, najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja. (Informacije ++386 (0)5 3771142, http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm )

Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.


2.8 km, 1 ura 40 minut Idrija - Marutnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Malo pred vasjo nas kažipot "Idrija" na drevesu ob cesti opozori, da skrenemo s ceste na komaj vidno stezo po strmi senožeti proti gozdu; markacije so na redkih smrekah na desnem robu senožeti, nad katero poteka električni daljnovod. Ko steza, ki je po spodnjem delu senožeti vidnejša, pride v gozd, stopimo na kolovoz, po katerem nekaj časa sestopamo, ovinke pa krajšamo po bližnjicah. Pazimo na markacije, ker moramo po približno 15 min spusta na ozko stezo, ki pelje strmo navzdol po mešanem, potem po nizkem bukovem gozdu vse po jv. pobočju Cajnega vrha. Proti dolini, kjer že vidimo Idrijo, postane steza kamnita. Po slabi uri spusta smo pri prvi hiši nad Idrijo, odkoder se po Župančičevi ulici spustimo v mesto. Ob slabem vremenu, v megli ali ponoči je bolj varno iti v Idrijo po cesti skozi vas Gore, odkoder je še 8 km.

Z Ledinskega Razpotja v Idrijo je 2 h.

višina: 842 m Marutnik

Ni opisa
3 km, 50 minut Marutnik - Vrh Golice (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu pridemo na malo planoto z nekaj hišami na levi. Na razcepu ceste nadaljujemo po desni, ki se zložno vzpenja po gozdnatem s. pobočju Golice (845 m). Po približno pol ure se cesta prevali na j. pobočje Cajnega vrha (883 m); zagledamo dolino Idrijce in v njenem z. delu naselje Spodnjo Idrijo. Kmalu pridemo do odcepa stranske ceste proti dolini, po kateri pa ne smemo.

višina: 704 m Vrh Golice (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Ledinskega Razpotja nadaljujemo SPP po lokalni asfaltni cesti na Gore; ta se malo pod zaselkom odcepi od regionalne ceste v Spodnjo Idrijo.

višina: 711 m Ledinsko razpotje

Ledinsko Razpotje (705 m) je eden izmed treh zaselkov vasi Pečnik; leži ob regionalni cesti Žiri-Spodnja Idrija, ki se tu prevali iz Poljanske doline v dolino Idrijce. Na hiši Pečnik št. 2, kjer je bila nekdaj gostilna, je stara napisna plošča, ki jo je namestilo Slovensko planinsko društvo; na njej piše, da je tu razvodje med Črnim in Jadranskim morjem.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Spustimo se po stari, bližji cesti na Ledinsko Razpotje, kjer se priključi na regionalno cesto Žiri-Spodnja Idrija.

višina: 764 m Pečnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 823 m Mikš (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 968 m Kamniška Sivka

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 842 m Sivka (Likar)

Ni opisa
1.2 km, 10 minut Sivka (Likar) - Znojile

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu za naseljem zavijemo z gozdne ceste na levo na stari kolovoz, ki se vzpenja nad novo gozdno cesto in pripelje iz gozda na vzpetino z Ocvirkovo domačijo, Jazne 22; od Lanišarja je 25 min. Mimo domačije gremo dve minuti po cesti, potem pa zavijemo po stezi precej strmo po travniku v gozd. Steza se razširi v kolovoz in po njem pridemo v 20 min. do Likarjeve domačije, Mrzli Vrh 13.

višina: 674 m Znojile

Ni opisa
2.3 km, 50 minut Znojile - Rinkova ravan

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju pred Jaznami zavijemo po levi gozdni cesti zložno proti telefonskemu vodu in pod velikim hlevom v gozd. Naša pot se zložno spušča proti cesti Sovodenj-Jazne-dolina Idrijce. Zadnji del spusta skrajšamo po bližnji stari cesti ob telefonskem vodu. Na asfaltirano cesto stopimo na prevalu med porečjema Idrijce in Poljanske Sore. Na hribčku na levi je domačija Kanavc. Od Plečeve domačije do ceste je 30 min.

Po asfaltirani cesti se spustimo na levo v gornjo dolino potoka Javorščica do 15 min. oddaljene domačije Lanišar, Jazne 24. Nad vhodom je vklesana letnica 1841. Pri domačiji zapustimo asfaltirano cesto in zavijemo na desno po gozdni cesti mimo kozolca do 10 min. oddaljenega naselja počitniških hišic.

višina: 851 m Rinkova ravan

Ni opisa
2.4 km, 40 minut Rinkova ravan - Ruparski grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 769 m Ruparski grič

Ni opisa
1.2 km, 10 minut Ruparski grič - Sovodenj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 578 m Sovodenj

Ni opisa
6.1 km, 1 ura 30 minut Sovodenj - Trebija

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 427 m Trebija

Ni opisa
2.6 km, 40 minut Trebija - Hotavlje (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 409 m Hotavlje (razpotje)

Ni opisa
2.1 km, 30 minut Hotavlje (razpotje) - Gorenja vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 397 m Gorenja vas

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 386 m Poljane nad Škofjo Loko

POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO, 386 m, 390 preb., so staro naselje, po katerem je dobila ime Poljanska dolina. Kraj je bil prvič omenjen leta 1160, ko je bil tam sedež županije loškega gospostva. Staro gručasto jedro je ob nekdanji regionalni cesti Škofja Loka–Gorenja vas ter ob potoku Ločivnica pred njegovim izlivom v Poljansko Soro. Nova cesta je zdaj speljana zunaj starega jedra. Novi deli naselja so se razširili predvsem nad cesto proti Gorenji vasi, kjer je tudi šola, ter ob cesti proti Volči. V kraju je obrat industrije termičnih izolacij TERMO iz Škofje Loke, tam so tudi pošta, osnovna šola, Kmetijsko-gozdarska zadruga, več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. V gostilni Na Vidmu in pri zasebnikih so na voljo tudi prenočišča. Sodobna cerkev sv. Martina je bila zgrajena leta 1970 namesto nekdanje med vojno poškodovane baročne cerkve iz 18. stol.

Poljane so znane po »poljanski vstaji«; vaščani in okoličani so namreč po napadu Nemcev decembra 1941 na Bukov Vrh množično odšli v partizane. Borci Cankarjevega bataljona so potem v dolini porušili več mostov, da bi s tem preprečili izseljevanje Slovencev, decembra 1941 pa so uničili tudi žandamerijsko postojanko v vasi. Pomembna je bila tudi akcija Prešernove brigade 22. oktobra 1944, ko so partizani uničili nemško postojanko v Poljanah. V spomin 165 padlim borcem za svobodo so leta 1960 v središču vasi postavili lep spomenik, na »poljansko vstajo« pa spominja velika stenska freska na stavbi nasproti spomenika, darilo domačina, borca in akademskega slikarja Iveta Šubica kraju ob 40. obletnici vstaje. Leta 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, so v kraju postavili tudi spominsko znamenje s kažipoti do prestolnic vseh držav članic EU.

Poljane so zapisane tudi v slovenski kulturni zgodovini, saj so bile rojstni kraj številnih znamenitih Slovencev, med njimi pisatelja in politika Ivana Tavčarja (1851–1923) – na njegovi rojstni hiši je spominska plošča, pred hišo pisateljev doprsni kip, pokopan pa je v grobnici pri Tavčarjevem dvorcu na bližnjem Visokem – znanih slikarjev Alojza Šubica (1865–1905) ter bratov Janeza (1850–1889) in Jurija Šubica (1855–1890), podobarja Jožeta Šubica (1862–1929), geografa, zgodovinarja in prevajalca Janeza Jesenka (1838–1908) ter filozofa Aleša Ušeničnika (1868–1952).



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 355 m Škofja Loka (Mestni trg)

Škofja Loka je eno najbolj ohranjenih srednjeveških mest v Sloveniji. Leta 973 je podelil nemški cesar Loko s širšim zaledjem škofom iz bavarskega Freisinga. Tedanja Loka je bila sedanja Stara Loka. Skofje so za svoje upravno središče kmalu po daritvi začeli graditi mesto nad sovodnjem Poljanske in Selške Sore. Naselje se je naglo razvijalo, listina iz 1. 1274 ga že imenuje mesto. V 14. stoletju so ga obdali z obzidjem, skozi katero je vodilo petero vrat. Znotraj obzidja sta se razvila Mestni trg in Lontrg ali Spodnji trg z več ozkimi ulicami. Nad mestom je gospodoval grad. L. 1511 je mesto poškodoval potres. Podjetni škof Filip ga je daj takoj obnoviti. Kakor kažejo letnice na nekaterih stavbah, je sedanje mesto še iz tistega časa ohranilo razpored in obliko hiš. Tudi po požarih, ki so mesto nekajkrat prizadeli, so meščani obnovili hiše v glavnem tako, kakor so bile prej. Gospostvo freisinških škofov je trajalo 830 let, do leta 1803, ko je Avstrija to ozemlje razglasila za državno last. Zelo razvita obrt je do prve svetovne vojne odganjala močnejšo industrijo. Po zadnji vojni pa je industrializacija hitro napredovala, hkrati z njo so se okoli starega dela mesta razvili novi mestni deli, staro jedro pa je kot zgodovinska znamenitost prišlo pod spomeniško varstvo. Med obema vojnama je bilo loško ozemlje upravno razdeljeno na več občin, v mestu je bil nekaj časa sedež okraja. Sedaj spada skoraj vse ozemlje nekdanjega gospostva pod upravno enoto Škofja Loka, ki jo sestavljajo občine Gorenja vas Poljane, Železniki, Žiri in Škofja Loka.

Homanova hiša na levi kaže z letnico 1529 in zdaj odkritimi freskami ter obnovljenim okrasjem svojo starost in nekdanjo veljavo. Nekatere hiše imajo preprosta gotska vrata in okna, druge baročna pročelja. Na Mestnem trgu št. 38 je vzidana renesančna plošča meščana Schwarza, ki je dal 1513 zgraditi tam kapelo. Na starem rotovžu (št. 35) je viden mestni grb. Restavracija Krona je staro gostišče. Marijino znamenje nasproti je dalo mesto postaviti 1751 v zahvalo za odvrnitev kuge in ognja. Nekdanji Dom Partizana (št. 17) ima ohranjeno staro pročelje, v notranjosti je dvorana za kino. Na j. koncu trga so 1972 odkrita Poljanska vrata, vidi se ohranjeno mestno obzidje, ob njem Graben, na stavbi občinske skupščine je plošča o rešitvi zapornikov 1941. Na Kopališki ulici na št. 8 je stara Firbarjeva hiša (nekdaj barvarska delavnica z leso za sušenje blaga).



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kažipotna tablica na avtobusni postaji v Škofji Loki nas usmerja po mostu za pešce čez Selško Soro in mimo tržnice na Mestni trg.

Podrobnjejši opis Škofje Loke in njenih znamenitosti.