Išči po točkah

Začetek: Peca (razpotje)

Konec: Govca/Govešca (Olševa)

Razdalja: 16 km Čas hoje: 6 ur 15 minut Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 0 m Peca (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot se dvigne proti skalnemu robu (razgled na Koroško proti Pliberku) in po travnatem temenu strmo na vrh.

višina: 2121 m Kordeževa glava (Peca)
Vrh:

PECA je mogočna gora v severni verigi Karavank. S. pobočja se spuščajo v Podjuno, v. in j. proti Mežiški dolini, ozka dolina Bele pa na z. loči masiva Pece in Obirja. Peca je popolnoma koroška gora. Čez njo teče državna meja; ena tretjina gore je v naši državi, dve pa v Avstriji. Zgrajena je iz triasnih apnencev. Najvišji vrh je Kordeževa glava (2125 m), prek njega teče državna meja. J. stran vrha je skalnata in prepadna. Vrh ima ime po kmetiji Kordež v dolini Tople na j. strani gore. 

Od Kordeževe glave se proti zahodu vleče slemenski greben Pece. Prvi vrh je Končnikov vrh (2109 m), imenovan po kmetiji Končnik v Topli; tudi čezenj teče državna meja. Naprej je Bistriška špica ali Luška Kopa (2113m), ki je drugi najvišji vrh Pece; ta je že v Avstriji. Med Kordeževo glavo in Končnikovim vrhom je Knipsovo sedlo (2012 m), kjer je planinski mejni prehod do hotela Siebenhtte. Na vseh straneh se v goro zajedajo lepe gorske doline, poseljene s trdnimi kmetijami v dolinah in na prisojnih pobočjih; v naši državi so najbolj znane Topla, Koprivna in Helena. Kjer svet ni bil izkrčen za obdelovanje, so pretežno iglasti gozdovi, ki segajo do ok. 1800 m visoko. Na Peci, zlasti na planoti okrog Kordeževe glave, raste bogata alpska flora; tod najdemo tudi alpsko zlatico, najmanjši jeglič, alpsko azalejo, brezstebelno lepnico in pirenejski kamnokreč.

Notranjost Pece je prevrtana z rudniškimi rovi; precej jih je že opuščenih; dolžina rovov presega 700 km. V gori so bogata ležišča svinčeve rude. Prvo dovoljenje za odprtje rudnika v bližini Črne je leta 1665 dobil Hans Sigmund Ottenfels, potem pa se je okrog Mežice in Črne pojavilo več podjetnikov. Proizvodnja je začela naraščati v zač. 19. stoletja, največja pa je bila v prvih desetletjih po 2. svetovni vojni; leta 1971 so nakopali 363. 316 ton rude, rudnik pa je zaposloval 1725 ljudi. Rudo so topili v žerjavu; plini iz topilnice so v okolici uničili gozdove, grmovje in travnike, potem pa je erozija odplaknila rušo do skalne podlage. To se lepo vidi tudi s Pece. V zadnjih letih se po uvedbi čistilnih naprav in zmanjšanju proizvodnje stanje popravlja.
Pravljica pripoveduje, da v Peci spi priljubljeni Kralj Matjaž s svojo vojsko; ko se mu bo brada trikrat ovila okrog kamnite mize, se bo zbudil in prišel s svojo vojsko pomagat ljudem. V votlini, 10 min od postojanke, je bronast kip Kralja Matjaža, sedečega in spečega za mizo, delo akademskega kiparja Marjana Keršiča-Belača.

S Kordeževe glave je čudovit razgled. Na v. strani se za Mežiško dolino dvigajo Uršlja gora, Pohorje, Paški Kozjak in Boč. Na j. je pod nami dolina Tople, naprej pa vidimo Smrekovško pogorje, Raduho, Olševo in Savinjske Alpe, ob dobri vidljivosti pa na jz. tudi Julijske Alpe s Triglavom. Na z. se vleče veriga gora in vrhov v Karavankah z Obirjem in Košuto v ospredju. Na s. strani je lepa dolina Podjune s Pliberkom in drugimi koroškimi kraji, zadaj se dvigata Golica in Svinška planina ter širna veriga Visokih in Nizkih Tur.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1825 m Gladki vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Do Gladkega vrha 60 min.

višina: 1925 m Govca/Govešca (Olševa)
Vrh:

OLŠEVA, 1929 m, je najvzhodnejša visokogorska gora v j. vrsti Karavank. Ozek, 5 km dolg gorski hrbet se na s. strmo spušča v zgornje porečje reke Meže. Tudi j. pobočja nad teraso s kmetijami v Podolševi so strma, v spodnjem delu nad ozko dolino Savinje pa položnejša. Na v. loči Olševo širok preval Sleme (1254 m) od Raduhe. Na z. prištevamo k Olševi tudi gozdnati greben do Pavličevega sedla (1339 m), v ožjem pomenu pa na tej strani sega Olševa do Strevčevega vrha (1466 m), kjer je bil stari prehod v Železno Kaplo na Koroškem. Olševo sestavljajo zgornjetriasni apnenci in dolomiti, vznožni deli pa so pretežno iz paleozojskih in kristalastih skrilavcev s položnejšimi pobočji, ki so jih izkrčili za samotne kmetije. Z. del gore je precej skalnat in težje prehoden. Smrekov gozd sega skoraj do višine 1700 m. Skrajni z. konec Olševe pripada Avstriji, ves greben z najvišjim vrhom Govco (1929 m) je v naši državi. Pomembnejša vrhova sta še Gladki vrh (1849 m) v. od Govce in Obel kamen (1911 m) nad Potočko zijalko, ki ga prečka državna meja. Po grebenu teče deželna meja med Stajersko in Koroško.
Razgled z Olševe je izredno lep, zlasti na Savinjske Alpe od
Ojstrice do Storžiča ter na gore v Karavankah s Košuto in Obirjem v ospredju ter na Peco in Uršljo goro na s. strani. Med Olševo in Peco se razprostirajo gozdnata pobočja med dolinama Koprivne in Tople s Čofatijevim vrhom. Proti v. se v bližini dvigata Lanež in Raduha, zadaj pa vidimo Smrekovško pogorje. Na j. strani se pogled ustavi na široki terasi, ki se vleče na višini okrog 1200 m od z. proti v. robu gore, po kateri so posejene samotne kmetije in kjer na z. strani stoji cerkev sv. Duha; s terase se spusti pogled na ozko dolino Savinje in v Matkov kot, Logarsko dolino in Robanov kot ter na vrhove, ki jih obkrožajo.