Išči po točkah

Začetek: Celje (Brniški potok)

Konec: Dom pri Miklavžu

Razdalja: 100.8 km Čas hoje: 32 ur 5 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 251 m Celje (Brniški potok)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 333 m Pri Štefki (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 410 m Brnica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 456 m Planinski dom na Brnici

Ni opisa
2 km, 30 minut Planinski dom na Brnici - Liboje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 310 m Liboje

Ni opisa
3.7 km, 1 ura 50 minut Liboje - Dom na Šmohorju

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 781 m Dom na Šmohorju
Planinska postojanka:

Planinski dom stoji tik pod travnatim temenom na vzhodni strani vrha Šmohor (784 m); vrh ima enako ime kot razloženo naselje s cerkvico sv.Mohorja, ki se prvič omenja leta 1421. Na Šmohorju je tudi več starih lip, katerih poreklo sega v 15.stoletje, in tri so v neposredni bližini cerkvice. Ena lipa je JV od doma ob cesti, ki vodi iz Laškega k planinskemu domu. Prvo kočo so laški planinci, ki so bili vključeni, vse od ustanovitve, v zasavsko podružnico, postavili v bližini cerkvice in jo odprli 9.junija 1929. Temelje novega, velikega planinskega doma je laški odsek postavil leta 1940, PD Laško pa je po osvoboditvi nadaljevalo prekinjeno delo in slavnostna otvoritev novega doma je bila 17.avgusta 1952. Društvo je dom prenovilo in posodobilo ter 6.septembra 1987 spet slavnostno praznovalo 35-letnico doma. Planinski dom je stalno odprt, razen ob četrtkih. V dveh gostinskih prostorih je 110 sedežev, sedeži so tudi pri mizah pred domom; v 7 sobah je 27 postelj, v dveh skupnih ležiščih pa 11 postelj, dodatni jogiji; WC v podpritljičju, pritličju, nadstropju; umivalnici, prhi s toplo in mrzlo vodo v nadstropju; centralno ogrevanje, elektrika, telefon. Na robu planinskega travnika so ob gozdu 3 kamini, ki jih lahko proti plačilu najemnine oskrbnici koristijo obiskovalci doma.


6.3 km, 2 uri 30 minut Dom na Šmohorju - Laško

Opis:

Takoj za domom se spustimo na preval do ceste s Šmohorja v Laško; tam takoj zavijemo po zložnem kolovozu proti Maliču. Mimo ruševin nekdanje kmetije je le nekaj korakov do odcepa steze na desno, potem pa se ob zgornjem robu travnika spusti v bližnji gozd. Lepa široka pot se nekoliko nad cesto zvija po listnatem gozdu na jz. pobočju Maliča. Po 20 min. pridemo na cesto, a jo po dveh minutah spet zapustimo. Zavijemo levo na dokaj ravno pot po mešanem gozdu. Desno pod nami še vidimo cesto v Laško. Po 10 min. prijetne hoje se pot bolj strmo spusti na bližnjo gozdno cesto; po njej gremo proti vzhodu. V 5 min. smo na razpotju; nadaljujemo po spodnjem kolovozu in v nekaj minutah pridemo do domačije Pri Malič v zaselku Zamalič na jv. pobočju Maliča. Zaselek sodi v naselje Debro, 280 m, 158 preb., z jedrom na nizki terasi nad dolino Savinje ter manjšimi zaselki na pobočjih Maliča nad dolinama reke Savinje in potoka Rečica. Z odprtega sveta lepo vidimo Laško in stožčasti Hum nad njim, dolino Rečice in Šmihel nad njo, Posavsko hribovje z Velikim Kozjem, Lisco in Bohorjem na v. strani doline Savinje ter gorski hrbet na j. strani doline Rečice od Šmihela proti Kalu.

Med hišo in gospodarskim poslopjem stopimo na kolovoz, ki nas popelje po travniku navzdol v gozd. Kolovoz se zložno spušča po mešanem gozdu na jv. pobočju Maliča, se po 10 min. od domačije obrne okoli roba in še naprej zložno spušča. Po 5 min. se priključimo na gozdno cesto, ki pride s pobočja. Kmalu pridemo do domačije, potem pa se v 10 min. spustimo po cesti do razpotja, na katerem zavijemo na levo cesto. Le nekaj korakov naprej je novo razpotje; nadaljujemo po levi cesti, ki se zložno spušča po v. pobočju hriba nad nami. Lep pogled na Laško in Šmihel. Mimo hiše Debro 31 se po kolovozu spustimo proti gozdu, po njem pa le nekaj korakov do travnatega pobočja. Steza ob robu travnika pelje navzdol proti bližnjemu gozdu. Spet pridemo na kolovoz in se po bukovem gozdu sprva zložno, potem pa precej strmo spuščamo do prvih hiš naselja Debro. Po asfaltirani ulici Pot na Šmohor se v bližini velike samopostrežne trgovine spustimo v dolino Rečice. Od cestnega razpotja je 20 min., od Doma na Šmohorju pa 1 h 30.

Pri trgovini zavijemo po lokalni cesti in skozi podvoz pod železniško progo Zidani Most–Celje do magistralne ceste Celje–Zidani Most. Do mosta čez Savinjo se cesta imenuje Zdraviliška cesta. Mimo stavbe Zdravilišča Laško pridemo na Trg svobode na desnem bregu Savinje, kjer so ŽP in AP, hotel Hum in turistična poslovalnica.

višina: 222 m Laško

LAŠKO, 228 m, 3408 preb. Mesto leži v kotlinici ob reki Savinji med Celjem in Zidanim Mostom; obdajajo ga vzpetine Hum (583 m) na s., Lisca (580 m) na v., Strmca (455 m) na z. in Šmihel (442 m) na sz. Laško in bližnja okolica so bili naseljeni že okoli leta 800 pr. n. št., to pa potrjujejo tudi arheološke najdbe v grobovih na jv. pobočju Starega gradu. Na Rimljane spominja še nekaj kamnitih spomenikov, vzidanih v pročelja hiš in župnijske cerkve. Skozi Laško je peljala rimska cesta iz Celeie v Neviodunum, Rimljani pa so poznali tudi tamkajšnje tople vrelce. Na nekdanje rimsko obdobje prav tako spominja ime mesta. Od leta 1016 je bila laška pokrajina v lasti savinjskih mejnih grofov, ki so jih nasledili Bernard Spanheimski, grofje Traungau in Babenberžani. Laško je bilo prvič omenjeno leta 1147, leta 1227 pa že kot trg. Gospoščina je leta 1278 postala last Habsburžanov, leta 1336 celjskih grofov, in ko so ti izumrli, leta 1456 spet Habsburžanov. Leta 1620 so gospoščino kupili baroni Mosconi. Stari del Laškega je stisnjen med Savinjo in vznožjem Huma. Na pobočju nad njim stoji Stari grad, zgrajen v 11. ali 12. stol.; v 15. stol. so ga utrdili za obrambo pred Turki. Grad, imenovan Tabor, je zdaj prenovljen za kulturne, turistične in gostinske namene. Laško se je začelo hitreje razvijati v 19. stol. Leta 1816 so zgradili cesto Celje–Zidani Most in ta je kraj povezala s svetom. Leta 1825 je začela obratovati pivovarna, leta 1835 rudnik rjavega premoga, leta 1848 je Laško postalo sedež sodnega okraja, leta 1854 pa je bilo odprto zdravilišče. Ko so leta 1849 zgradili železnico Dunaj–Trst, se je Laško začelo širiti na desni breg Savinje.

Vse do leta 1918 so imeli gospodarsko premoč v kraju Nemci, čeprav je bila večina prebivalcev Slovencev. Leta 1869 je bila v Laškem ustanovljena čitalnica, leta 1891 Družba sv. Cirila in Metoda, leta 1892 Bralno društvo, leta 1899 pa še hranilnica in posojilnica. V društvih so spodbujali narodno zavest, s hranilnico in posojilnico pa so si želeli zagotoviti neodvisnost od nemških vplivov.

Na razvoj Laškega so vplivali industrija, zdravilišče, trgovina, gostinstvo, obrt, promet, turizem in sedež upravnih organov. Število prebivalcev se je od leta 1881 do leta 1991 povečalo za 276 odstotkov. Leta 1927 je Laško postalo mesto. Danes mu dajejo pečat Pivovarna Laško, Zdravilišče Laško, Kmetijska zadruga, Trgovsko podjetje Izbira, lesna industrija PARON, tovarna izolacijskega materiala TIM v Spodnji Rečici pri Laškem ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic. V Laškem je sedež občine,upravne enote, tam so banka, pošta, zdravstveni dom, osnovna šola, hotela Hum in Savinja, samopostrežne in druge trgovine, gostilne, turistične poslovalnice itd.

Med okupacijo so prebivalci Laškega doživljali hude čase. Že leta 1941 je okupator izgnal približno 300 zavednih Slovencev. V laških zaporih so bili zaprti tudi številni rudarji iz Hrastnika, Trbovelj in Zagorja ob Savi. V začetku maja 1941 je bil ustanovljen odbor OF. Zaradi zelo močne nemške postojanke so v mestu lahko delovale le manjše skupine in posamezniki. Precej prebivalcev je na skrivaj odšlo v partizane. Partizanske enote so večkrat napadle pomembne objekte. V noči z 2. na 3. julij 1942 je 1. štajerski bataljon napadel rudnik Laško. Šlandrova brigada je 10. avgusta 1944 napadla močno utrjeno nemško postojanko, vendar ji je ni uspelo zavzeti. Okupator je v mestu ustrelil dve skupini talcev; v vsaki je bilo po deset ljudi. Zavezniška letala so od novembra 1944 večkrat bombardirala Laško. Na padle borce in žrtve fašizma spominja lep spomenik v parku ob Savinji, na izgnance pa spominska plošča v zdraviliškem parku.

Iz Laškega je doma več pomembnih Slovencev, med njimi tudi strokovni pisatelj, geograf in zgodovinar ter prvi predsednik Slovenskega planinskega društva Fran Orožen (1853–1912).

V Laškem si moramo ogledati tamkajšnjo bogato kulturno dediščino. Najpomembnejši umetnostni spomenik je romanska župnijska cerkev sv. Martina iz 13. stol. s poznejšimi gotskimi in baročnimi dozidavami. V dvorcu Laško iz leta 1675 je zdaj muzej. Baročni dvorec Štok, prvič omenjen leta 1506, je ena najstarejših stavb v mestu; v njem je zdaj knjižnica. Na Aškerčevem trgu pred cerkvijo je Marijino znamenje iz leta 1735, na Orožnovem trgu pa znamenje Ecce homo iz začetka 19. stol.

Ob mostu čez Savinjo so leta 2000 postavili visok spomenik kralju piva, ki sedi na sodu z gamsovo glavo, zaščitnim znakom laškega piva.


6.1 km, 1 ura 45 minut Laško - Vrh nad Laškim

Opis:

Od ŽP in AP Laško zavijemo proti mostu čez Savinjo, onkraj mostu pa takoj desno po Trubarjevem nabrežju proti pivovarni. Za pivovarno se nam priključi glavna ulica skozi mesto. Kmalu smo pri podvozu pod železniško progo, na drugi strani pa se že približamo naselju Marija Gradec, 227 m, 268 preb. Po mostu čez potok Lahomnico, ki se v bližini izliva v Savinjo, pridemo na cestno križišče. Do sem smo hodili 20 min. Na vzpetini nad naseljem stoji cerkev Matere božje, zgrajena v poznogotskem slogu od 1503 do 1506. Leta 1526 so jo poslikali z gotskimi in renesančnimi freskami, te pa so zdaj veliko kulturno bogastvo. Okrog cerkve je bil utrjen tabor. V naselju stoji graščina Gradec, prvič omenjena leta 1428 kot dvorec celjskih grofov. Po cerkvi in graščini je kraj dobil tudi svoje ime.

Na križišču zavijemo levo po asfaltirani cesti nad Lahomnico in ob njej. Ob zložno se dvigajoči cesti so številne nove hiše. Po 20 min. pridemo na prvo razpotje, ki vodi v naselje Harje, po nekaj minutah pa pri hiši Lahomno 26 na drugo. Leva cesta po dolini vodi v Breze, od nje se odcepi nova, boljša cesta na Vrh nad Laškim. TV nadaljuje desno po stari cesti na Vrh. Ozka asfaltirana cesta se zložno vzpenja po planoti med Žimerkom (552 m) na j. in nižjim Špičjekom (388 m) na s. strani. Na planoti se izmenjujejo travniki in lepo obdelana polja. Po 20 min. smo že v gručastem naselju Stopce, 327 m, 47 preb. Skozi vas gremo zložno navzgor. Onkraj vasi postane cesta makadamska in se še naprej zložno dviga. Po 15 min. pridemo v listnati gozd in tam se cesta nekoliko zravna. Kmalu smo iz gozda. Pri lesenem križu jo uberemo po bližnjici naravnost navzgor po travniku in tako presekamo velik levi ovinek. Če se ozremo nazaj, se nam odpre lep pogled na Tovsti vrh, Malič, Gozdnik, Mrzlico in še naprej. Po nekaj minutah vzpona smo spet na cesti, ki je znova asfaltirana; po njej 10 min. zložno navzgor na sleme s kapelico in do prvih hiš naselja Vrh nad Laškim. Na j. strani slemena je kotlina z naseljem Žigon, ki jo obroblja gozdnato hribovje na s. strani doline Gračnice. Na jz. strani lepo vidimo Veliko Kozje nad dolino Savinje, na vzpetini v tej smeri pa se beli cerkev sv. Miklavža. Od kapelice naprej pelje cesta po slemenu proti vzhodu. Zagledamo vzpetino s cerkvijo sv. Lenarta in gručasto vas pod njo. Po 10 min. smo pri spomeniku žrtvam fašističnega nasilja, po nekaj korakih pa že na križišču v središču vasi, do katerega pripelje boljša cesta iz Laškega.

višina: 543 m Vrh nad Laškim

VRH NAD LAŠKIM, 540 m, 137 preb. Prijazna gručasta vas, nekdaj imenovana Sv. Lenart, leži na slemenu med potokom Lahomnico na s. in rečico Gračnica na j. strani. Vrhu pripada tudi zaselek Gora pod gozdnatim slemenom na z. strani. Skozi vas pelje lokalna cesta Laško–Jurklošter. Na hribčku nad vasjo je župnijska cerkev sv. Lenarta, prvič omenjena leta 1443, zdajšnjo stavbo pa so postavili v letih 1720–1738. Poleg cerkve je podružnična šola osnovne šole Primoža Trubarja iz Laškega. Zasilno šolo so v tem kraju odprli leta 1863, redni pouk v njej pa se je začel leta 1871. S hribčka je lep razgled po Posavskem hribovju. Kraj se ponaša tudi s končno avtomatsko telefonsko centralo. Vrh sodi na območje pošte Laško. V vasi sta trgovina in gostilna. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa je zaposlenih v Laškem in Celju. Polja se lepo obdelana, precej je sadovnjakov, na vršnem slemenu pa so tudi gozdovi.
V svojem znamenitem pohodu na Štajersko – februarja 1944 – je šel prek Vrha proti Svetini in Štoram del XIV. divizije. Na žrtve fašističnega nasilja 1941–1945 spominja lep spomenik ob cesti tik pred vasjo.



Opis:

Na v. razpotju v vasi nadaljujemo TV nekaj časa po desni asfaltirani cesti v Jurklošter; leva pelje v Grahovše. Najprej se zložno spuščamo po j. pobočju slemena. Za ostrim ovinkom je odcep stranske ceste v naselje Žigon, TV pa gre naravnost proti hribu Voluš, ki ga vidimo na jv. strani. Če se ozremo nazaj, lepo vidimo cerkev sv. Lenarta pa Vrhu. Kmalu smo pri prvi hiši razloženega naselja Gozdec, 452 m, 52 preb.; jedro naselja je desno pod cesto. Še naprej se držimo glavne ceste, po kateri pridemo v gručasto naselje Velike Gorelce, 479 m, 71 preb. Z Vrha smo hodili 30 min. K Velikim Gorelcam spadajo tudi vse samotne domačije nad dolino potoka Mišnica.

Pri zadnji hiši nasproti AP, Velike Gorelce 15, zavijemo z glavne ceste desno na staro cesto v dolino Gračnice. Po nekaj minutah je razpotje; od tod gremo po levi cesti navzdol mimo transformatorja do bližnjega novega razpotja, pri katerem se po levi cesti spustimo navzdol v gozd. Cesta je čedalje slabša. Spušča se po strmem v. pobočju klanca Babje koleno (623 m) nad ozko dolino Mišnice. Ob poti vidimo leseno kapelico z Marijinim kipom, nekaj korakov naprej pa še obcestni kamen, spomin na nekdanjo cesto. Po 10 min. smo iz gozda; zagledamo hiše v dolini Mišnice in asfaltirano cesto z Vrha, ki smo jo zapustili na Velikih Gorelcah. Na v. strani doline se vzpenja z. pobočje Voluša (786 m). Po 30 min. od AP smo pri treh hišah, ki so še del naselja Velike Gorelce. Nekaj korakov naprej čez stari most prečkamo Mišnico in se priključimo asfaltirani cesti, po kateri je le nekaj korakov do regionalne ceste Rimske Toplice–Jurklošter. Ob cestnem križišču je zaselek Mišji Dol, ki že sodi v naselje Jurklošter.

Na križišču zavijemo levo proti Jurkloštru. Cesta je ves čas speljana ob rečici Gračnica. Dolina je ponekod tako ozka, da je prostora le za cesto in rečico. Levo se nad dolino dvigajo strma j. pobočja Voluša, na levem bregu Gračnice pa s. pobočja Tajne (Sv. Trojica, 851 m). V dolini gremo mimo posamičnih hiš Jurkloštra. Po 45 min. hoje ob Gračnici zagledamo središče Jurkloštra. Tik pred njim se po dolini potoka Lahomščica odcepi cesta na Lisco (10 km) in na Breg (12 km).

višina: 355 m Jurklošter

JURKLOŠTER, 355 m, 71 preb. Razpotegnjeno naselje leži v ozki dolini rečice Gračnica med pobočji Voluša na s. in Šlosberka (727 m) na j. strani. Jurkloštru pripadata tudi gručasta zaselka Spodnji in Zgornji Voluš na jz. pobočju Voluša. Središče naselja je na Glažuti, ob sotočju Gračnice in potoka Lahomščica, ki priteče izpod Lisce. Tam je od leta 1802 do 1860 obratovala steklarna, ob njej je nastalo naselje Jurklošter. Ime kraja je sestavljenka imena prvega posestnika Jurja in besede klošter-samostan. Steklarno je nasledila papirnica, ki je obratovala do 1. svet. vojne. Na Glažuti je obrat Gozdnega gospodarstva Celje, tam so krajevni urad, pošta, bencinska črpalka, trgovina in gostilna. Podružnična šola osnovne šole Antona Aškerca iz Rimskih Toplic je pri nekdanjem samostanu. Pouk v šoli v tem kraju se je začel leta 1859. Prebivalci so zaposleni v gozdarstvu, nekaj pa se jih vozi na delo v Laško in Celje.

Skozi Jurklošter je vodila rimska cesta iz Celeie v Neviodunum v Posavju.

Posebna znamenitost Jurkloštra je nekdanji samostan in samostanska, zdaj župnijska cerkev. Kartuzijanski samostan je leta 1170 ustanovil krški škof Henrik. Samostansko cerkev so zidali do leta 1227. Kartuzijancem so bili zelo naklonjeni celjski grofje, zato so jim odstopili desetino, jih denarno podpirali, jim darovali nova posestva in jim potrjevali sodno imuniteto. V samostanski cerkvi je bila leta 1428 verjetno pokopana Veronika Deseniška. Leta 1471 so samostan izropali Turki. Po urbarju iz leta 1542 je imel samostan na svojih posestvih 450 podložnikov. Leta 1591 je cesar Ferdinand II. samostan odvzel kartuzijancem in ga dodelil jezuitom; ti so ga upravljali do leta 1773, ko je bil jezuitski red razpuščen. Samostan je postal državna last. Leta 1780 so ga porušili in k cerkvi prizidali graščino v poznobaročnem slogu. Ta je bila delno porušena med NOB, nepoškodovana pa sta ostala poznoromanska cerkev sv. Mavricija (od leta 1856 je župnijska cerkev) in obrambni stolp. Posebna zanimivost cerkve je kamnit gotski strešni stolpič iz 14. stol., na Slovenskem sicer nekaj posebnega.

Jurklošter je imel med NOB pomembno vlogo. Jeseni 1941 se je tam na svojem znamenitem brežiškem pohodu prebijal 1. štajerski bataljon, da bi z akcijami okupatorju preprečil preseljevanje Slovencev iz Posavja. Od jeseni 1942 je na širšem območju Jurkloštra deloval Kozjanski bataljon. Na bližnjem Volušu in v Lahovem Grabnu pod Lisco sta bili partizanski bolnišnici, ki nista bili nikdar izdani. Skozi Jurklošter in po dolini Gračnice se je 12. in 13. februarja 1944 po globokem snegu prebijal del XIV. divizije na svojem zgodovinskem pohodu na Štajersko. Poleti 1944 je Kozjanski odred zavzel in uničil orožniško postajo v Jurkloštru. Ko je bilo jeseni 1944 to območje osvobojeno, sta bila v Jurkloštru poveljstvo Kozjanskega odreda in poveljstvo območja. Decembra 1944 je nemška vojska zasedla Jurklošter, požgala hiše in izgnala prebivalce.

V Jurkloštru so 18. junija 1989 v spomin na partizansko saniteto in kmete, ki so veliko prispevali k zmagi nad okupatorjem, odkrili spomenik. Na njem piše: 

»Iz krhkosti mesečine in sanj,
vonja lipe in kruha,
je treba ljubiti svet in ljudi.
V spomin partizanski saniteti in kmetom
na Kozjanskem.«

V bližini Jurkloštra je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-25. Kurirji so najprej taborili pod šotori v gozdu, zadnjo zimo pa v podzemnem bunkerju, ki ga Nemci niso nikoli odkrili. Sprva so bili na postaji le štirje kurirji, potem pa se je njihovo število povečalo. Prvi komandir postaje je bil Milutin, ki je padel spomladi 1944, kurir Jože Ban - Jernej pa je padel 2. maja 1945. Postaja je vzdrževala zveze s S-24 na območju Zabukovice, S-27 na Bohorju, S-5 na območju Radeč pri Zidanem Mostu in S-6 pri Miklavžu nad Rimskimi Toplicami. Zelo tvegana in dolga je bila pot do postaje S-24, saj je prečkala zastražene ceste, reko Savinjo in železniško progo Zidani Most–Celje.


3.7 km, 1 ura 20 minut Jurklošter - Glažuta

Opis:

lz Jurkloštra (355 m) po cesti Jurklošter—Breg ob potoku Lahomščica do 30 min oddaljene domačije Jereb, kjer malo naprej zavije na levo stranska cesta h kmetiji Petan, malo nad dolino. Od Petana po kolovozu do Glažute, kjer se pridruži pot iz Henine, zaselka ob cesti Jurklošter—Breg.

višina: 525 m Glažuta

Ni opisa
1.3 km, 50 minut Glažuta - Lisca sedlo

Opis:

Z Glažute po slabem kolovozu in pozneje po poti strmo na sedlo (810 m) med Lisco na z. in Ješovcem (934 m) na v. strani, kjer se pridružimo Zasavski planinski poti.

višina: 806 m Lisca sedlo

Ni opisa
1.7 km, 40 minut Lisca sedlo - Planina Lisca

Opis:

S sedla proti Lisci do ceste in po njej proti domu.

višina: 939 m Planina Lisca
Planinska postojanka:

Prvo kočo na Lisci je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj in pionir planinstva na tem območju; otvoritev je bila 21. avgusta 1902. V zahvalo graditelju so jo poimenovali Jurkova koča. Bila je majhna in po 1. svetovni vojni ni več zadoščala za naraščajoči obisk Lisce. Zato je Posavska podružnica SPD zgradila zraven Jurkove koče večji planinski dom in ga odprla 19. junija 1932. Jurkovo kočo in planinski dom so partizani požgali 28. junija 1944, da bi preprečili nemškim enotam bivanje v domu. PD Lisca Sevnica je leta 1948 Jurkovo kočo na novo zgradilo. Leta 1970 so namesto dotrajane koče začeli graditi novo, sodobnejšo Jurkovo kočo, ki so jo odprli 19. avgusta 1972 ob proslavljanju 70-letnice te koče.Koča je odprta po dogovoru ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine tudi med tednom. V koči praviloma ne strežejo, hrana in pijača je na voljo v sosednjem Tončkovem domu. Po dogovoru s PD Lisca pa je v koči možno prenočiti. V gostinskem prostoru je 20 sedežev; na skupnem ležišču je 27 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.


LISCA, 948 m, je vrh Posavskega hribovja, in sicer v veliki litijski gubi, ki se vleče od Ljubljanske kotline prek Slivne, Zasavske Svete gore, Kuma, Velikega Kozja, Lisce proti Bohorju. Skupaj z Velikim Kozjem, s katerim ga veže sleme Sv. Lovrenca, tvori pogorje, ki se razteza med dolinami Savinje na z. , Gračnice na s. , Sevnične na v. in Save na j. Pogorje je zgrajeno iz triasnih apnencev in dolomitov. Na severu je razrezano z mnogimi ozkimi dolinami in grapami pritokov reke Gračnice; najpomembnejša je Lahovnica, ki izvira pod Lisco in teče po dolini skozi Lahov Graben ter se v Jurkloštru izliva v Gračnico. Južna stran ni tako razčlenjena kot severna, dokaj široka slemena loči le nekaj potokov. Severna strma pobočja so večinoma gozdnata, prevladujejo listavci, precej je tudi iglavcev, zlasti smrek. J. položnejša pobočja so deloma gozdnata, precej pa je po slemenih okrog naselij in zaselkov obdelovalnih površin, pa tudi samotnih kmetij. Največje naselje je Razbor (479 m) na razglednem slemenu Razborskega hriba med Podvinskim in Liškim potokom. Na nižjih prisojnih legah so tudi vinogradi. Lisca, Lovrenc in Veliko Kozje se ponašajo s pestro floro. Zanimiva so zlasti rastišča alpskih vrst; tod uspevajo Clusijev svišč, dlakavi sleč, skalna špajka, rumeno milje, alpska mastnica, dvocvetna vijolica. Med mnogimi srednjeevropskimi vrstami velja omeniti zlati klobuk, brstično lilijo in šopasto zvončico. Znan je podatek, da je ugledni botanik Henrik Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, obiskal 24. julija 1834 Lisco in nabral razne rastline, zlasti razne vrste travniške zlatice.
Lisca ima dolgo zgodovino, na njenem območju pa je tudi veliko naravnih, kulturnih in drugih zanimivosti. Poznali so jo že Rimljani. Čez prelaz na z. strani vrha je peljala rimska cesta iz Celja v Posavje. Na Lisci je rimski vojaški oddelek Tavriskov (s sedanjega Salzburškega, Koroškega in Štajerskega) postavil spomenik svojemu poveljniku in rimskemu vojskovodju Marcusu Ulpiusu Rutilianusu, ki je umrl v Celju leta 237 n. š. Pod Lisco je sredi gozdov nad Lahovim grabnom postavil leta 1785 sevniški graščak Josip Wintershofer steklarno, ki so jo leta 1802 premestili v Jurklošter; tam, kjer je stala prvotna steklarna, je zdaj kmetija Glažuta. Ob poti z Razbora na Lisco stoji 20 min pod vrhom cerkev sv. Jošta iz konca 17. stoletja z obokano notranjostjo. Na Rudi, zaselku v bližini Razborja, so razvaline srednjeveškega gradu. Na slemenu proti Velikemu Kozju stoji cerkev sv. Lovrenca iz 17. stoletja; pravokotna ladja je sklenjena z osmerokotnim prezbiterijem, v katerem je glavni oltar iz leta 1695. Lisca je že ob koncu prejšnjega stoletja privabljala planince; leta 1899 jo je v Planinskem vestniku opisal Fran Orožen, takratni načelnik SPD. Posebno zaslužen za razvoj planinstva na Lisci pa je Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj na Razborju, ki je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil na Lisci prvo kočo.

Z vrha Lisce, na katerem stoji operativni center za obrambo pred točo, je izredno lep razgled. Od s. proti v. vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč. Donačko goro, lvanščico. Od v. proti j. seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega Roga, Kleka in Snežnika. Od j. proti z. vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd in Julijce s Triglavom. Od z. proti s. so v ozadju Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro in Golico. S ploščadi pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in na Dolenjsko gričevje na j. strani doline.


0.5 km, 10 minut Planina Lisca - Sv. Jošt

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod je pot po bukovem gozdu zložnejša. Po 20 min od cerkve smo na velikem travniku na Lisci in kmalu tudi v domu.

višina: 786 m Sv. Jošt

Ni opisa
1.8 km, 20 minut Sv. Jošt - Volarič (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti gremo do vznožja strme vršine Lisce. Nad cestnim križiščem gremo na levo pot, ki se po kolovozu vzpne v zaselek Polje, potem pa se strmo dvigne po j. rebri do cerkve sv. Jošta, kjer se pridruži poti z Razborja.

višina: 447 m Volarič (razpotje)

Ni opisa
1.5 km, 20 minut Volarič (razpotje) - Krakovo

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V Krakovem zavijemo na levo in se po stranski cesti povzpnemo v zaselek Hudo Brezje. Od tod po bližnjici do ceste v Podgorici, kjer se priključi pot prek Zajčje gore.

višina: 249 m Krakovo

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 10 minut Krakovo - Sevnica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

lz Sevnice (181 m) prek Krakovega. Po cesti iz Sevnice na Planino pri Sevnici do zaselka Krakovo, ki je del razložene vasi Orešje nad Sevnico; do sem 60 min.

višina: 181 m Sevnica

Ni opisa
3 km, 1 ura Sevnica - Grmašca

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 301 m Grmašca

Ni opisa
5.3 km, 1 ura 50 minut Grmašca - Reguše

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 415 m Reguše

Ni opisa
1 km, 20 minut Reguše - Gomila

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 407 m Gomila

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 10 minut Gomila - Bučka

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 273 m Bučka

BUČKA, 290 m, 114 preb. Razložena vas stoji na slemenu hriba Bučka na jv. Krškega gričevja. Gručasto jedro je na vrhu hriba, na katerem stoji poznorenesančna župnijska cerkev sv. Matije iz okoli leta 1600. Velja si ogledati njeno notranjost, saj je bogat umetnostni spomenik. V triladijski dvorani je baročna oprema. Veliki zlati oltar je iz druge polovice 17. stol., stranska oltarja z bogatimi rezbarijami rastlinske ornamentike pa iz okoli leta 1700. V kraj Bučka sodi tudi vinogradniški zaselek Sleme na sz. strani. Skozi vas pelje regionalna asfaltirana cesta Sevnica–Škocjan. Bučka sodi v dostavni okoliš pošte Škocjan. V vasi je zadružni dom s trgovino in točilnico. Šola je bila ustanovljena leta 1858, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1896. Kraj vasi stoji stara, s skodlami krita cerkev sv. Martina. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom in vinogradništvom. J. pobočja Bučke so zasajena s trto in sadnim drevjem.

Tik pod Bučko proti Škocjanu je bila med okupacijo nemško-italijanska meja. Bučka je bila na nemški strani. Novembra 1941 so Nemci preselili prebivalce v Nemčijo in tam naselili Kočevarje. Borci Mokronoške in Novomeške čete so 1. novembra 1941 napadli nemško obmejno postojanko, vendar so se po hudem boju umaknili, ker so Nemcem prišle na pomoč močne enote. Aprila 1943 sta 13. proletarska brigada in Cankarjeva brigada napadli nemško postojanko na Bučki ter uničili poštno poslopje in kaplanijo. Po kapitulaciji Italije so enote 7. korpusa NOV s svobodnega ozemlja na Dolenjskem napadale nemško zasedbeno območje proti Savi. V eni od akcij je Železničarska brigada oktobra 1943 za nekaj dni zavzela Bučko. Na zadružnem domu je spominska plošča 13 padlim borcem NOV nekdanje občine Bučka. Ob cesti pri šoli pa stoji spomenik, na katerem piše:

»Pri prvi partizanski borbi proti fašističnim osvajalcem na Dolenjskem je padel 1. 11. 1941 Sašek Jožko iz Ljubljane.«


3.7 km, 1 ura Bučka - Škocjan

Opis:

Od poslopja s skrinjico nadaljujemo TV po regionalni cesti proti Škocjanu. Zložno se spuščamo skozi vas. Na prvem križišču pod vasjo gremo naprej po levi cesti, desna pelje na bližnje Stopno; na vrhu razglednega griča (353 m) je božjepotna Marijina cerkev iz 17. stol. Cesta teče precej ravno po v. pobočju Hriba z lepim razgledom na Krško polje in Gorjance. Po 15 min. smo v razloženem naselju Jerman Vrh, 270 m, 52 preb., ki so ga Nemci 11. oktobra 1943 delno požgali in prebivalce internirali. Po še vedno dokaj ravni cesti pridemo kmalu do posameznih hiš razloženega naselja Stara Bučka, 240 m, 101 preb. Gručasto središče vasi je ob stranski cesti na v. pobočju slemena, ki se vleče proti Hribu. Tam je še en odcep stranske ceste na Stopno, cesta proti Škocjanu pa se začne v blagih ovinkih spuščati proti Škocjanu. Po približno 10 min. od zadnjega odcepa na Stopno zapustimo regionalno cesto in zavijemo levo po gozdni cesti navzdol. Ko pridemo iz gozda, že zagledamo Škocjan. Hitro smo v Hrastuljah, 180 m, 162 preb., gručastem naselju na prisojnem pobočju nad dolino reke Radulje. Po asfaltirani cesti se med novimi hišami spustimo v Škocjan.

višina: 165 m Škocjan

ŠKOCJAN, 172 m, 233 preb. Središčno gručasto naselje leži v dolini reke Radulja v j. delu Krškega gričevja. Tam je pomembno cestno križišče regionalnih cest proti Sevnici, Mokronogu ter do avtomobilske ceste Ljubljana–Zagreb. Območje Škocjana je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi. Zahodno od naselja so odkrili gomile in gradišča iz tega obdobja ter rimske grobove. V fevdalni dobi je bilo območje Škocjana v posesti freisinških škofov. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1291, ko je štelo osem kmetij. Tudi pozneje se je počasi razvijalo: leta 1660 je imelo le 10 hiš in 64 prebivalcev, leta 1820 pa 30 hiš in 169 prebivalcev. Hitreje je napredovalo v drugi polovici 19. stol., ko je postalo središče širšega okoliša. Zelo razgibano je bilo društveno življenje. Leta 1897 so ustanovili hranilnico in posojilnico, leta 1900 gasilsko in leta 1903 izobraževalno društvo. Nedeljska šola je bila odprta leta 1821, redna pa 1852. Škocjan ima tudi zelo staro cerkveno zgodovino. Cerkev sv. Kancijana je bila že leta 1320 omenjena kot župnijska. Zdajšnjo obliko je dobila leta 1778; od srednjeveške cerkve je ostal le del s. stene. Na oboku so slike slikarja Mateja Sternena. V cerkvi je spominska plošča, posvečena misijonarju v Sudanu in potopiscu Ignaciju Knobleharju (1819–1858), rojenemu v Škocjanu. Tam je bil doma tudi jezikoslovec in pisec šolskih knjig Franc Metelko (1789–1860).

Škocjan je od začetka leta 1995 spet samostojna občina, kot je bil do leta 1955. Občina ima 3010 prebivalcev, ki živijo v 38 naseljih. V Škocjanu so osnovna šola, pošta, krajevni urad upravne enote Novo mesto, poslovalnica Dolenjske banke, zdravstvena postaja, lekarna, več trgovin in gostiln ter obrtnih delavnic. V gostilni Marinčič Janeza Leskovarja, Škocjan 37, telefon: 07/307 61 15, so tudi prenočišča.

Na širšem območju Škocjana se je najprej bojeval Dolenjski bataljon, pozneje pa 2. bataljon Dolenjskega odreda, ki je 23. maja 1942 iz Škocjana za nekaj časa pregnal Italijane. Septembra 1942 so Italijani v veliki ofenzivi napadli partizanske enote, tako da so se pred veliko močnejšimi enotami umaknile drugam. Po ofenzivi so se maščevali nad zavednimi Slovenci ter jih precej usmrtili ali poslali v internacijo. Jeseni 1943 je tam divjala velika nemška ofenziva, s katero so hoteli Nemci po kapitulaciji Italije širše slovensko ozemlje »očistiti« partizanskih enot. Kljub velikanski premoči jim to ni uspelo. V bližini osnovne šole je spomenik padlim borcem NOV.


2.7 km, 1 ura Škocjan - Mrzla gora

Opis:

Iz Škocjana gremo nekaj korakov po regionalni cesti proti Novemu mestu, pri prvi hiši pa nas kažipot usmeri desno navzgor po kolovozu. Kmalu pridemo v listnati gozd in po njem zložno nadaljujemo po pobočju nad regionalno cesto. Po 10 min. smo iz gozda pri samotni hiši Dolnja Stara vas 43, od tam pa gremo po spodnji poti proti gozdnati Mrzli gori, ki jo vidimo v bližini. Prek polj in travnikov ter skozi drevesnico pridemo v središče gručastega naselja Dolnja Stara vas, 200 m, 127 preb. Le-to leži na valoviti lapornati terasi nad dolino Radulje. Na z. strani naselja stoji cerkev Svete trojice. Iz Škocjana do razpotja pri kapeli sredi vasi smo hodili 25 min.

Pri kapeli izberemo levo cesto do zadnje velike nove hiše v vasi, od nje pa se po strmem kolovozu povzpnemo na hribček nad vasjo. Pot se zravna in kmalu pripelje mimo vinogradov do vznožja Mrzle gore (362 m). S poti se odpira prijazen pogled na Krško gričevje z Bučko in Velikim Trnom na sv. ter na gričevnat svet proti Mokronogu in Tržišču na z. strani. Na razpotju ob vznožju gore jo uberemo po kolovozu naravnost navzgor mimo stare hruške v listnati gozd. Kolovoz se kmalu konča, potem pa se po stezi zložno vzpnemo po v. pobočju Mrzle gore do drugega, slabega kolovoza in po njem na široko teme Mrzle gore.

višina: 359 m Mrzla gora

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Mrzla gora - Vinji vrh

Opis:

Po 15 min. od razpotja ob vznožju pridemo do asfaltirane ceste, po kateri se med vinogradi in mimo počitniških hiš in zidanic zložno spustimo po slemenu proti Malemu Vinjemu vrhu, ki ga vidimo v bližini. Na prvem razpotju se priključimo asfaltirani cesti iz doline in nadaljujemo pot po slemenu proti Malemu Vinjemu vrhu, na katerega se povzpne steza po travnatem v. pobočju proti cerkvi sv. Janeza Krstnika.

višina: 371 m Vinji vrh

VINJI VRH, 320 m, 161 preb. Razloženo naselje leži na j. pobočju in na slemenu hriba Vinji vrh, ki se dviga na s. strani nad dolino reke Krke. Vinogradi pokrivajo skoraj ves Vinji vrh, le na s. in sz. pobočju so listnati gozdovi. Med vinogradi so domačije in zidanice ter počitniške hišice, ki so zelo spremenile nekdanjo kmečko podobo kraja. K naselju Vinji Vrh sodi tudi zaselek Straža na v. strani hriba. Na najvišji točki slemena (392 m) je cerkev sv. Jožefa. Na tem kraju sta nekdaj stali dve cerkvi, vendar sta leta 1815 pogoreli, ker je vanju udarila strela. Obnovili so le eno. Na Malem Vinjem vrhu (369 m) na v. strani slemena se beli daleč vidna cerkev sv. Janeza Krstnika, obnovljena leta 1996.

Na Vinjem vrhu so odkrili pomembna zgodovinska najdišča. Okoli cerkve sv. Jožefa je halštatsko utrjeno gradišče, gomile iz te dobe pa so našli v gozdovih na z. pobočju Vinjega vrha. Znane so tudi izkopanine iz rimskih časov in zgodnjega srednjega veka; hrani jih Narodni muzej v Ljubljani. Vinji Vrh je bil prvič omenjen leta 1074, ko je freisinški škof prepustil oglejskim patriarhom deset kmetij.

Od cerkve sv. Janeza je razgled boljši kot od cerkve sv. Jožefa. Čudovit razgled se ponuja proti s. na dolino Radulje ter na Krško gričevje in Posavsko hribovje do Bohorja, Lisce in Kuma, proti v. na Krško polje in Brežiško kotlino, proti jv. in j. na dolino Krke in Gorjance ter proti z. do Roga. Na robu gričevja nad Krko je naselje Bela Cerkev, tik pod Gorjanci pa opazimo Šentjernej.



Opis:

Od cerkve sv. Janeza se po z. pobočju Malega Vinjega vrha po asfaltirani cesti strmo spustimo na sleme. Po njem gremo do cerkve sv. Jožefa. Po temenu slemena, med vinogradi z zidanicami in počitniškimi hišicami pelje asfaltirana cesta. Levo ob cesti je starejša zidanica, na kateri je pritrjena spominska plošča z napisom: »Septembra 1941 je bil tu na sestanku OF razdeljen Šentjernejski rajon na 7 terenov.« Cesta se nekoliko vzpne na Vršiček (389 m), srednjo vzpetino Vinjega vrha, potem pa se spusti na preval, kjer se na levo odcepi cesta v Belo Cerkev. S prevala se vzpnemo naravnost proti cerkvi sv. Jožefa na najvišji točki Vinjega vrha. Z Malega Vinjega vrha je 30 min.

Od cerkve sv. Jožefa nadaljujemo TV po asfaltirani cesti, ki se mimo počitniških hišic spušča po s. pobočju Vinjega vrha proti Šmarjeti. Po nekaj minutah zapustimo cesto in zavijemo levo na stezo v listnati gozd Boršt. Tam se naši poti pridruži Zdraviliška pot, ki jo spremlja do Šmarjeških Toplic. Steza je sprva ravna, potem pa zložno sestopimo do gozdne ceste. Od cerkve sv. Jožefa je 15 min. Gozdna cesta se spušča v smeri proti j. Kmalu gremo mimo počitniških hišic, po nekaj minutah pa se priključimo asfaltirani cesti, ob kateri stoji samotna domačija Strelac 11. Gručasto naselje Strelac, 215 m, 47 preb., leži z. od naše poti nad Šmarjeto, ob naši poti pa je zaselek Mlada Vina. Kraj je dobil ime po obmejni strelski postojanki, ki je tam stala v 12. stol. za obrambo pred Madžari. Asfaltirana cesta se počasi spušča v dolino potoka Toplica. Po 15 min. od samotne domačije se svet odpre, okoli nas so polja, pred nami pa zaselek Zgornja Družinska vas, imenovan tudi Požarnice, ki je del naselja Družinska vas, 160 m, 295 preb. Spodnji del naselja leži v dolini Toplice ob cesti Novo mesto–Šmarjeta. Na križišču pri AP v Zgornji Družinski vasi gremo naravnost mimo gostilne Pri Amerikancu do bližjega novega križišča, na katerem zavijemo desno proti Šmarješkim Toplicam. Ob cesti je veliko družinskih in počitniških hiš. Po 15 min. od zadnjega križišča pridemo na cesto Novo mesto–Šmarjeta; po njej zavijemo proti bližnjemu križišču, pred katerim prečkamo potok Prinovec. Na križišču zavijemo levo v Šmarješke Toplice, desna cesta pelje v Šmarjeto. Po nekaj minutah smo v središču novega naselja.

višina: 182 m Šmarješke Toplice

ŠMARJEŠKE TOPLICE, 169 m, 492 preb. Novo naselje je nastalo v dolini potoka Toplica ob Zdravilišču Šmarješke Toplice; tam je bil prej manjši zaselek Šmarješke Toplice, ki je bil del naselja Družinska vas. Staro naselje leži na jv. obronkih Raduljskega hribovja nad izvirom Toplice; sestavljata ga dva gručasta zaselka Gornje Toplice in Dolnje Toplice. V Gornjih Toplicah je cerkev sv. Štefana. Tam nas bo pot vodila proti Trški gori. V novem naselju so v bližini zdravilišča pošta, trgovina in gostilna. Prenočiti je mogoče v hotelu in pri zasebnikih.

Začetek Šmarjeških Toplic sega v leto 1790, ko je neki Špehek ogradil spodnji izvir z vejami in ob njem postavil leseno kolibo. V 2. polovici 19. stol. so grofje Margheri z bližnjega Starega gradu ogradili spodnji in zgornji izvir, pozneje pa so zgradili še preprosto leseno kopališče. Toplice je potem kupil častnik Zajec in sezidal dve kopališči. Od Zajca jih je kupila družina dr. Viktorja Gregoriča iz Novega mesta in uredila dva bazena, kabine in tujske sobe. Zdravilišče se je po 2. svet. vojni zelo razvilo, zlasti v zadnjih letih, odkar ga upravlja družba Krka Zdravilišča Novo mesto. Zdravilišče Šmarješke Toplice sodi med najpomembnejša slovenska zdravilišča. S termalno vodo s temperaturo 32°C, ki vsebuje predvsem kalcij, magnezij in ogljikov dioksid, zdravijo bolezni srca in ožilja, revmatska obolenja, psihosomatske bolezni in poškodbe lokomotornega sistema. Zdravilišče sestavljajo trije med seboj povezani hoteli: hotela kategorije B Toplice in Krka ter hotel Šmarjeta kategorije A. Zmogljivosti hotelov so 300 ležišč, 530 sedežev v dveh restavracijah, klubski saloni za seminarje in prireditve, savna, fitnes in drugo. V hotelu sta dva notranja bazena s termalno vodo, gostom in izletnikom so namenjeni trije zunanji bazeni, med njimi je tudi znameniti leseni bazen nad termalnim vrelcem, ter športni center. Prelepi so sprehodi na bližnje hribčke, ki obkrožajo dolino.


7.9 km, 2 uri 10 minut Šmarješke Toplice - Nova Gora

Opis:

TV nadaljujemo po asfaltirani cesti mimo Zdravilišča proti jz. in po gričevju pred nami. Tam se začenja Raduljsko hribovje, ki se razteza med dolinama reke Radulje na s. in reke Krke na jv., magistralno cesto Karteljevo–Otočec na jz. in j. ter dolino potoka Toplica na v. Po 10 min. zložne hoje smo na razpotju s kapelico: desna cesta pelje v Žaloviče, TV pa po levi, ki se položno spusti do potoka Toplica. Onstran potoka pridemo skozi gozd zložno navzgor v gručasti zaselek Dolnje Toplice, zaselek Gornje Toplice s cerkvijo sv. Štefana pa vidimo na slemenu nad spodnjim zaselkom. Oba sta najstarejša dela naselja Šmarješke Toplice, saj sta bila prvič omenjena že leta 1392. Od zdravilišča do Dolnjih Toplic je 25 min. Asfaltirana cesta pelje skozi zaselek, potem pa nas po precej ravni planoti s polji in travniki vodi proti slemenu pred nami. Kažipot nam je visok drog električnega daljnovoda na slemenu. Preden se cesta zložno vzpne na sleme, je na levi mlad smrekov gozd. Jz. del planote se imenuje Brezje in sodi k Herinji vasi. Po 25 min. iz Dolnjih Toplic smo na križišču v bližini električnega daljnovoda; ob njem je lična kapelica. Leva cesta pelje na Otočec, desna z našo potjo pa po slemenu na Paho. Kmalu za križiščem nam krajevna tabla pove, da smo na območju Herinje vasi, 313 m, 86 preb.; gručasto jedro vasi je nekaj metrov pod cesto na prisojni strani slemena, nekaj hiš pa je tudi ob naši poti. Naravnost na hrbtu nad dolino potoka Lešnica opazimo zvonik cerkve na Trški gori. Nekaj korakov za tablo Herinja vas se na levo odcepi planinska pot mimo Starega gradu na Trško goro. Naša pot se zložno vzpenja po jv. vinorodnem slemenu Grčevja. Ko se po 15 min. zravna, smo na Pahi, 370 m, 32 preb., v gručasti vasi na jv. pobočju Grčevja, ki se dviga na s. strani doline potoka Lešnica. Odpočijemo se lahko v bifeju »Na Pahi«. Od Zdravilišča Šmarješke Toplice smo hodili nekaj minut več kot uro.

Na križišču v bližini bifeja nadaljujemo pot proti temenu Grčevja naravnost navzgor po asfaltirani cesti med vinogradi, novimi hišami in zidanicami. Od Pahe do cerkve na Trški gori nas spremlja pohodna pot Cvičkova gaz. Po 10 min. je razpotje s kapelico, naša pot pa gre po desni cesti v hrib. Po nekaj minutah smo na drugem razpotju pri domu Lovske družine Otočec na desni. Mimo lovskega doma gremo še naprej po asfaltirani cesti navzgor. Kmalu pridemo na teme slemena; na prisojni strani Grčevja nad dolino Lešnice so obsežni vinogradi z zidanicami in razloženima naseljema Gorenje in Srednje Grčevje, na s. strani pa listnati gozdovi. Ko se cesta zravna, so ob njej hiše, počitniške hišice in zidanice naselja Srednje Grčevje, 430 m, 52 preb. Odpira se lep razgled proti Gorjancem, Novemu mestu, na dolino Lešnice ter na hrbet, ki veže Trško goro s Hmeljnikom. Po 30 min. od križišča na Pahi pridemo pri kapelici in hiši Srednje Grčevje 14 na križišče: desna cesta pelje na Sela pri Štavberku, leva s TV pa nadaljuje naravnost navzgor proti cerkvi sv. Jurija, ki je bila pozidana že v srednjem veku.

TV pelje mimo cerkve sv. Jurija zložno navzgor po slemenski asfaltirani cesti, ki se kmalu nad cerkvijo zravna. Prijetno hojo po temenu pobočja z vinogradi, zidanicami in domačijami popestrijo pogledi na Trško goro, Otočec ob Krki, Trdinov vrh na Gorjancih in na Novo mesto, pa tudi na Rog na obzorju. Držimo se slemenske ceste, stranske vodijo do razloženih domačij na j. pobočju. Po 30 min. od cerkve pridemo v zaselek Runčec z zidanicami; ta leži pod vrhom Pri turnu (605 m) in spada v Srednje Grčevje. Nekaj minut za zaselkom postane cesta makadamska. Kmalu smo tudi na križišču pri Novi Gori; nadaljujemo po levi cesti.

višina: 569 m Nova Gora

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo po levi cesti. Sprejme nas listnati gozd. Ravna cesta na pobočju Hmeljniškega Boršta nad povirjem potoka Lešnica nas po 30 min. prijetne hoje po gozdni tišini pripelje na razpotje. Desna cesta zavije proti gradu Hmeljnik, do katerega je le 200 m. Od tam se nam pridruži Trdinova pot, označena s Knafelčevimi markacijami in črko "T", ki nas bo spremljala do Tolstega vrha.

višina: 537 m Grad Hmeljnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od razpotja hodimo po hrbtu, ki se vleče od Hmeljnika do Trške gore na j. strani doline Lešnice. Vse do Trške gore je cesta asfaltirana. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti na stranske kolovoze in ceste. Naša cesta se precej spušča. Po 10 min. smo iz gozda. Na prisojnem pobočju so lepi vinogradi z zidanicami ter vasjo Gorenje Kamenje in cerkvijo Svetega duha na pobočju nad njo. Ko pridemo do razpotja pri križu, nadaljujemo po levi slemenski cesti. Hiše ob cesti so že v razloženem naselju Golušnik, 440 m, 12 preb. Na Železničarskem domu, Golušnik 84, je spominska plošča v NOB padlim železničarjem. Na njej piše:

"Zakaj v samoti dom stojiš,
očem, rodovom poznim govoriš,
v spomin trpljenju proletarcev,
spomin krvi železnih bratov."

Pot nadaljujemo po slemenski cesti proti Trški gori; spremljajo nas hiše naselja Golušnik. Na prisojnem pobočju pod nami opazimo gručasto Ždinjo vas s cerkvijo sv. Jakoba, do katere se spusti stranska cesta, v kotlini za njo pa Novo mesto. Če se ozremo na s. stran, vidimo na pobočju nad dolino Lešnice razložene domačije in zidanice Gorenjega in Srednjega Grčevja. Cesta se spusti na preval med Golušnikom in Trško goro z zaselkom Burjevci; ob poti je veliko novih zidanic. Na razpotju pri visokem kužnem znamenju gremo naravnost po asfaltirani cesti. Kmalu zagledamo cerkev na Trški gori, do katere je le še nekaj minut. Od razpotja v bližini gradu Hmeljnik smo hodili 60 min.

višina: 418 m Trška gora

TRŠKA GORA, 350 m, 124 preb. Razloženo naselje stoji na prisojnem pobočju Trške gore (428 m) v j. delu Raduljskega hribovja. Hiše, zidanice in počitniške hišice so raztresene med vinogradi. Jedro naselja je na vrhu gore pri romarski cerkvi Marijinega rojstva, zgrajeni leta 1620. Postaviti jo je dal stiški opat Jakob Reinprecht. Vinogradi so bili nekdaj v lasti stiškega samostana; leta 1135 mu jih je podaril oglejski patriarh. Pri cerkvi rastejo štiri več sto let stare lipe; najdebelejša obsega kar 830 cm. Nedaleč od cerkve je gostilna Krkin hram, last družbe Krka Zdravilišča Novo mesto. Ob vznožju Trške gore stojijo poslopja Srednje kmetijske šole Grm. Trška Gora sodi v dostavni okoliš pošte Otočec.

Na Trški gori so partizani 19. marca 1942 organizirali veliko zborovanje, na katerem so množici izletnikov predstavili svoj program. Na ta dogodek spominja pomnik pri cerkvi.

Od cerkve je prelep razgled. Na v. strani leži Krško polje, po katerem se vije reka Krka, nad njim se dvigajo Gorjanci s Trdinovim vrhom, ki ga prepoznamo po visokem radiotelevizijskem in telekomunikacijskem stolpu, v tej smeri pa ob vznožju Gorjancev opazimo Šentjernej. Na j. strani Trške gore leži Novomeška kotlina, lepo vidimo Novo mesto, za kotlino pa se dvigata Kočevski rog in Straška gora.

Na Trško goro lahko pridemo tudi po markirani poti iz Novega mesta (1 h 30).


3.9 km, 1 ura Trška gora - Otočec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 176 m Otočec

OTOČEC, 173 m, 683 preb. Večje gručasto naselje stoji na terasi nad levim bregom reke Krka ob stari cesti Novo mesto–Zagreb. Okoli prvotnega naselja okoli cerkve sv. Petra so zgradili precej stanovanjskih blokov in družinskih hiš, s. od magistralne ceste pa sta zrasli novi naselji Starine in Dobrava. Število prebivalcev se je zelo povečalo. Leta 1910 je imel kraj le 203 prebivalce, ki so se preživljali s kmetijstvom in vinogradništvom. Zdaj je večina zaposlenih v Novem mestu ter v gostinstvu in turizmu v domačem kraju. V naselje Otočec sodita tudi Hotel Grad Otočec in Športhotel, oba v lasti družbe Krka Zdravilišča Novo mesto. Naselje se je prej imenovalo Št. Peter po renesančni župnijski cerkvi sv. Petra, ki je bila prvič omenjena leta 1526, pozneje pa je bila večkrat predelana. Območje Otočca je bilo naseljeno že zgodaj, o tem pa pričajo halštatske gomile, ki so jih našli v vaški gmajni, ter rimski grobovi, odkriti na župnijskih njivah. Šolo imajo od leta 1866. Zdaj so na Otočcu pošta, krajevni urad upravne enote Novo mesto, dve trgovini, dve gostišči in več obrtnih delavnic.

Približno 15 min. ob Krki navzdol stoji na otočku grad Otočec. Zgrajen je bil v 13. stol. in je pripadal Višnjegorcem. Sprva je stal na desnem bregu Krke, šele pozneje pa so Krko speljali tudi po desni umetni strugi, da bi grad tako zavarovali pred napadalci. Grad je menjal več lastnikov. V obdobju turških vpadov so ga utrdili z obzidjem in štirimi, še zdaj ohranjenimi stolpi. Leta 1560 ga je kupil vrhovni poveljnik hrvaško-slavonske vojne krajine Ivan Lenković. Po letu 1632 je imel še nekaj lastnikov. Grad so večkrat prezidali, zato je stavba mešanica romanskih, gotskih, renesančnih in drugih zidav. V 18. stol. so dozidali kapelo. Maja 1942 so ga zasedli Italijani, vendar so ga zaradi partizanskih groženj kmalu zapustili. Potem so ga partizani zažgali, da bi na ta način preprečili nastanitev okupatorjeve vojske. Po osvoboditvi je bil obnovljen in preurejen za gostinske in turistične namene. V njem je zdaj Hotel Grad Otočec. Na desnem bregu Krke so kamp in kopališče na prostem ter lepa sprehajališča.

Na terasi nad magistralno cesto stoji Športhotel Otočec z novo športno dvorano, rekreaciji pa so namenjena tudi teniška in druga športna igrišča na prostem. Ob magistralni cesti sta tehnična baza AMZS in bencinska črpalka z gostiščem.


7.3 km, 2 uri 10 minut Otočec - Dolenji Suhadol

Opis:

Od pošte na Otočcu nadaljujemo TV po asfaltirani cesti na levem bregu Krke do 20 min. oddaljenega gradu Otočec. Na zeleni gladini Krke lahko opazujemo labode, divje race in druge vodne ptice. S ceste zavijemo po mostu čez Krko, mimo gradu in čez umetno strugo Krke na desni breg. Tam zavijemo levo po asfaltirani cesti, ki povezuje Otočec z regionalno cesto Novo mesto–Šentjernej. Nekaj minut hodimo ob Krki, potem pa se začne cesta zložno vzpenjati po iglastem gozdu. Po 30 min. od Krke pridemo do regionalne ceste (desno Novo mesto – 8 km, levo Šentjernej – 12 km) in jo prečkamo. Po stezi se spustimo na bližnji travnik, naredimo nekaj korakov ob njegovem desnem robu in že stopimo na kolovoz, ki nas popelje v gozd. Pot po mešanem gozdu je nekaj časa ravna, potem pa se spusti do potočka. Ko ga prečkamo, se po stezi po kratkem pobočju vzpnemo na ravnino, na kateri se priključimo gozdni cesti. Kmalu smo iz gozda; na obzorju zagledamo Trdinov vrh. Čez travnik in polje pridemo v gručasto vasico Brezje, 210 m, 16 preb. Od ceste Novo mesto–Šentjernej smo hodili 15 min. Vasica leži na vrtačasti planoti nad povirjem Brezoviškega potoka. Zaradi skope zemlje, ki ne daje dovolj za preživljanje, se število prebivalcev ne spreminja; že leta 1869 je v Brezju živelo 15 ljudi.

Pri novi hiši v Brezju zavijemo po kolovozu navzdol v gozd. Tu in tam se nam pokaže Tolsti vrh. Po 5 min. zavijemo desno na stranski kolovoz. Ta se po zaraščenem pobočju v 5 min. spusti do potočka, enega od izvirov Brezoviškega potoka. Prečkamo potoček in se na drugi strani precej strmo vzpnemo po pobočju; paziti moramo na markacije, saj steze ni. Po 5 min. vzpona pridemo na hrbet med dvema pritokoma Brezoviškega potoka. Precej raven kolovoz pelje po listnatem gozdu proti jugu. Na naši poti je več razpotij in križišč gozdnih kolovozov, zato pozorno spremljamo markacije, da ne zgrešimo prave poti. Po 30 min. od potočka pridemo do regijskega odlagališča odpadkov levo pod potjo; tam je bil prej peskokop kremenčevega peska. Po stezi ob ograji in po gozdu smo v 5 min. na ovinku asfaltirane ceste Velike Brusnice–Tolsti Vrh. Pred nami so Gorjanci s Trdinovim vrhom, pod nami na desni pa gručasto jedro vasi Leskovec, 260 m, 48 preb. Zavijemo levo proti Tolstemu vrhu. Po 10 min. smo na razpotju v Dolenjem Suhadolu: po desni cesti bomo šli proti Gabrju, ko se bomo vračali s Tolstega vrha, zdaj pa gremo po levi na Tolsti vrh. Ob cesti so hiše in zidanice zaselka Drenik, ki je del naselja Leskovec. Po nekaj minutah od razpotja nas krajevna tabla opozori, da smo prišli v razloženo naselje Tolsti Vrh, pred nami pa se dviga vinorodni Tolsti vrh. Na začetku naselja je razpotje.

višina: 323 m Dolenji Suhadol

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Dolenji Suhadol - Za Bečem

Opis:

Od razpotja se po levi asfaltirani cesti spustimo v dolino hudourniškega Vrtaškega potoka, ki izvira v bližini Krvavega kamna na Gorjancih. Takoj pod razpotjem je še nad dolino gručasto središče vasi Dolenji Suhadol, 330 m, 128 preb. V vasi so zgradili precej novih hiš, ko je bil kraj povezan z asfaltirano cesto z Velikimi Brusnicami, od koder so dobre zveze z Novim mestom. Prvi podatki o vasi segajo v leto 1291. Cesta se iz vasi zložno spušča v dolino po vrtačastem hribovitem svetu.

višina: 339 m Za Bečem

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Za Bečem - V Grabnu

Opis:

Nadaljujemo v dno doline in do Vrtaškega potoka, kjer je majhen zaselek V Grabnu, ki že sodi v naselje Gorenji Suhadol, 349 m, 54 preb.

višina: 327 m V Grabnu

Ni opisa
3.3 km, 1 ura 30 minut V Grabnu - Škrince

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 713 m Škrince

Ni opisa
1.2 km, 40 minut Škrince - Lovska koča

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 863 m Lovska koča

Ni opisa

Opis:

Gremo po cesti naravnost.

višina: 904 m Krvavi kamen (razpotje)

Ni opisa

Opis:

V 10 min pridemo na novo križišče cest pri Krvavem kamnu.

višina: 921 m Krvavi kamen

Ni opisa

Opis:

Pot nadaljujemo naravnost proti Domu IMV Revoz pri Sv. Miklavžu (964 m). Od Doma Vinka Paderšiča do Sv. Miklavža 1 h 10.

višina: 957 m Sv. Miklavž (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot nadaljujemo naravnost proti Domu IMV Revoz pri Sv. Miklavžu (964 m). Od Doma Vinka Paderšiča do Sv. Miklavža 1 h 10.

višina: 956 m Dom pri Miklavžu

Ni opisa