Išči po točkah

Začetek: Črna na Koroškem

Konec: Triglav

Razdalja: 121.1 km Čas hoje: 47 ur 15 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 576 m Črna na Koroškem

ČRNA NA KOROŠKEM, 573 m, 2341 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v trikraki kotlinici ob reki Meža, v katero se tam izliva Javorski potok. Kotlinico oklepajo strmi vrhovi: na s. Šumahov vrh (1154 m), na z. Navrški vrh (1001 m), na j. Ludranski vrh (1219 m) in na jv. Kavšakov vrh (1089 m). Naselje sestavlja več sosesk. Središče naselja je staro jedro, imenovano Center, tam pa je tudi osrednji trg pod župnijsko cerkvijo sv. Ožbalta, pri kateri je razpotje cest proti Mežici, Šoštanju in Koprivni. Ob cesti proti Mežici je soseska Rudarjevo s stanovanjskimi bloki, naprej pa zaselek Mušenik. V smeri proti Šoštanju je zrasla soseska Lamperče, proti Koprivni pa do leta 1958 samostojno naselje Pristava. Del Črne je tudi zaselek Spodnje Javorje.

Razvoj kraja je tesno povezan s fužinarstvom in rudarstvom. Začetek fužinarstva sega v leto 1620. Takrat se je v Črni naselil Melhior Puc iz Labotske doline, začel v Javorju kopati železovo rudo, ob Meži pa je postavil dve talilni peči. Čez štiri leta je svojo posest prodal grofom Thurnom iz Pliberka, ki so v letih 1772–1775 v Mušeniku zgradili nove fužine; železovo rudo so tovorili iz Hefta na Koroškem. Po zgraditvi železnice Maribor–Celovec leta 1863 so Thurni železarstvo osredotočili na Ravnah; zaradi tega so leta 1892 opustili fužine v Mušeniku, v zameno pa zgradili velik žagarski obrat. Začetki svinčevega rudarstva na območju Črne segajo v leto 1644, ko je Matevž Ludinger tam začel kopati rudo. V okolici so nastajali manjši odkopi, vendar se je rudarjenje končalo, ko je središče rudarjenja na območju Pece postala Mežica. Pod skalo ob robu osrednjega trga je urejena rudarska zbirka z rudarskimi napravami, krajšim rovom in kipoma rudarjev.
Črna je bila naseljena že v srednjem veku, to pa potrjuje tudi leta 1362 ustanovljen vikariat. Takrat so domnevno zgradili prvotno cerkev sv. Ožbalta. Leta 1787 je Črna dobila župnijo, zdajšnja cerkev pa je bila zgrajena leta 1868. V letih 1472 in 1476 so kraj izropali in razdejali Turki. Črna je pogorela dvakrat, leta 1863 in leta 1910. Ohranjena je Rešarjeva hiša z letnico 1576 nad vrati in grškim napisom »Danes meni, jutri tebi«. Zasebni šolski pouk se je začel leta 1823, javna šola pa je bila ustanovljena leta 1882. Od 1863 do 1967 je v Črni obstajala samostojna bolnišnica. Kraj je dobil elektriko leta 1911, ko je gostilničar Hobel zgradil elektrarno na reki Meži.

Črna je zdaj upravno, trgovsko, storitveno in turistično središče Zgornje Mežiške doline. Od 1. januarja 1995 je Črna spet samostojna občina, kot je bila tudi do leta 1958, ko je bila priključena občini Ravne na Koroškem. Pomembna ustanova državnega pomena je center za usposabljanje za delo in varstvo mladine z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Hotel Club Krnes je bil leta 1995 popolnoma obnovljen. V kraju so pošta, osnovna šola, poslovalnica Koroške banke, zdravstveni dom, lekarna, dve samopostrežni in več drugih trgovin, nekaj gostiln, enota Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic. Prebivalci so zaposleni bodisi v domačem kraju bodisi v Mežici, na Prevaljah in Ravnah. S svojo turistično ponudbo pa se Črna čedalje bolj uveljavlja tudi kot turistično središče.

Nemci so Črno zasedli 10. aprila 1941 in v njej namestili močno postojanko. Takoj po zasedbi so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izselili več zavednih slovenskih družin. Organizacija OF je začela delovati zgodaj, ljudje pa so ves čas podpirali narodnoosvobodilno gibanje. Kraj so večkrat napadale partizanske enote. Hudi boji so potekali 20. in 21. januarja 1944, ko je Črno napadel 3. bataljon Šlandrove brigade. Ves avgust 1944 so se borci Vzhodnokoroškega odreda spopadali z nemškimi enotami in jim preprečevali, da bi s te strani napadle osvobojeno ozemlje v Zgornji Savinjski dolini; najhujši boji so potekali od 18. do 24. avgusta; tedaj je padlo večje število Nemcev in tudi nekaj partizanov. Na osrednjem trgu stoji spomenik 225 padlim borcem in žrtvam fašizma iz občine Črna, delo arhitekta Jožeta Plečnika. Na njem piše:
»Postoj tovariš, spomni se na mrtve!
To žrtev, borb in zmag je spomenik.
Vse, kar veliko je, vzkali iz žrtev,
in ti, ki živ si, mrtvim si dolžnik.«

V stari Štulerjevi hiši v Centru, ki je spomeniško zavarovana, je na ogled etnološka zbirka, ki prikazuje življenje Črnjanov v 18., 19. in 20. stoletju. Odprta je ob sobotah in nedeljah dopoldne, ob drugih dnevih pa po dogovoru z Alojzem Repanškom, Center 131, 2393 Črna na Koroškem, telefon: 02/823 83 54. G. Repanšek obiskovalce, če to želijo, popelje tudi po rudarski zbirki v rovu pod skalo v središču kraja.


1.2 km, 20 minut Črna na Koroškem - Pristava

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo po glavni cesti proti središču Črne, lahko pa tudi po stranski ulici mimo stadiona na desnem bregu Meže. Z razpotja v Pristavi je 20 min.

višina: 599 m Pristava

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Pristava - Helenski potok (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Cesta se počasi spušča in po 20 min. smo v naselju Pristava, ki je že del Črne na Koroškem. Tam je sotočje potoka Bistra in Meže, pa tudi odcep stranske ceste v dolino Bistre in do samotnih kmetij razloženega naselja Bistra v enako imenovani dolini. Pristava je po večini novo naselje, zdaj že zraslo s Črno. Pot nadaljujemo po glavni cesti proti središču Črne, lahko pa tudi po stranski ulici mimo stadiona na desnem bregu Meže. Z razpotja v Pristavi je 20 min.

višina: 628 m Helenski potok (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po dolini reke Meže se cesta počasneje spušča proti Črni, ves čas po levem bregu. Dolina je bolj naseljena, poleg starih je ob cesti tudi precej novih hiš in nekaj gostiln. Levo se proti Meži spuščajo strma pobočja Pece, na desnem bregu pa strma pobočja Oraževega hriba (1300 m). Po 20 min. se na levo ob Helenskem potoku odcepi cesta v 2 km oddaljeno naselje Podpeca, nekdanji rudarski kraj Helena.

višina: 668 m Meža (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 756 m Zavetišče pri Pucu

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 799 m Šumel

Ni opisa
3.4 km, 1 ura 30 minut Šumel - Zgornje Sleme

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1307 m Zgornje Sleme

Ni opisa
5.1 km, 1 ura 20 minut Zgornje Sleme - Macesnik (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1119 m Macesnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo mimo Strgarja in Potočnika do Rogerja.

višina: 1238 m Rogar (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Še par minut in smo pri koči.

višina: 1227 m Koča pod Olševo
Planinska postojanka:

Koča pod Olševo (1232 m) je v Strevčevi domačiji v bližini cerkve sv. Duha, kjer je tudi središče razložene hribovske vasi Podolševa, imenovane tudi Sv. Duh. Poprečna višina kmetij je 1108 m; najvišja je Bukovnikova (1327 m), ki je najvišja kmetija na Slovenskem. Planinsko postojanko je v zasebni domačiji odprlo PD Solčava leta 1954.

Koča je stalno odprta; prenočišč ni.


4.2 km, 1 ura 20 minut Koča pod Olševo - Klemenšek (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti gremo proti v. Po 30 min nas kažipot opozori, da je 30 m pod cesto studenec Kisla voda. Od studenca je še 5 km do Sv. Duha, ves čas zložno po cesti.

višina: 1163 m Klemenšek (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z AP pri gostišču Sestre Logar (734 m) čez potok Jezera na hribček s Podbrežnikovo domačijo, potem pa v ključih po strmem gozdnatem pobočju na greben hriba Rifel. Na grebenu se pot obrne proti sz. ter pride na piano pod domačijo Klemenšek in mimo nje na panoramsko cesto.

višina: 734 m Logarska dolina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 894 m Matkov kot

Ni opisa
3.7 km, 1 ura 30 minut Matkov kot - Škaf

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1548 m Škaf

Ni opisa
1.5 km, 2 uri 30 minut Škaf - Mrzla gora

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2196 m Mrzla gora

Ni opisa
0.9 km, 25 minut Mrzla gora - Mrzli dol

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Mrzla gora (2203 m) čez Jezersko in Savinjsko sedlo 3 h 30 min, pot je zelo zahtevna, čelada priporočena.

višina: 1829 m Mrzli dol

Ni opisa
0.6 km, 40 minut Mrzli dol - Savinjsko sedlo

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 2000 m Savinjsko sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1942 m Sedlo pod Babo

Ni opisa
1.3 km, 35 minut Sedlo pod Babo - Velika Baba

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2097 m Velika Baba

Ni opisa
0.5 km, 25 minut Velika Baba - Mala Baba

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2011 m Mala Baba

Ni opisa
1.4 km, 25 minut Mala Baba - Jenkova planina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1487 m Jenkova planina

Ni opisa
2.5 km, 40 minut Jenkova planina - Ancelj (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 970 m Ancelj (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Ancelj (razpotje) - Ancelj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 964 m Ancelj

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Ancelj - Planšarsko jezero

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 901 m Planšarsko jezero

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 884 m Zgornje Jezersko

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.



Opis:

Od hotela Kazina nadaljujemo proti Spodnjem Jezerskem.


Ni opisa

Opis:

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 760 m Spodnji kraj

Ni opisa
5.7 km, 2 uri 20 minut Spodnji kraj - Lovska koča Stanič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1280 m Lovska koča Stanič

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1525 m Brsna lesa

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Brsna lesa - Planina Brsnina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1362 m Planina Brsnina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1371 m Gozdarska koča (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1419 m Košutnikov turn (razpotje)

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 40 minut Košutnikov turn (razpotje) - Planina Pungrat

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1444 m Planina Pungrat

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1865 m Škrbina

Ni opisa
1 km, 50 minut Škrbina - Kladivo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2085 m Kladivo

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Kladivo - Kladivo (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1985 m Kladivo (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Kladivo (razpotje) - Malo Kladivo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2033 m Malo Kladivo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1960 m Kofce gora/Mali turn

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Kofce gora/Mali turn - Toplar

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2000 m Toplar

Ni opisa
0.7 km, 30 minut Toplar - Veliki vrh

Opis:

Po poti tik pod grebenom se približamo vršini Velikega vrha. Na vrh lahko pridemo po strmem v. robu, ali po položnejši poti po j. in z. strani.

Od doma 1 h 30.

višina: 2084 m Veliki vrh
Vrh:

VELIKI VRH V KOŠUTI, 2088 m, je najzahodnejši dvatisočak v Košuti; na s. in sz. strani strmo pada v skalnih stenah proti Zgornjemu Kotu na Koroškem, na jv. strani se v travnih strminah spušča proti planini Kofce in Gebnovemu potoku, proti jz. pa se vleče skalnat, razdrapan greben Zajmenovih peči proti Šentanski dolini. Veliki vrh je zaradi sorazmerno lahkega dostopa s Kofc najbolj obiskan vrh v Košuti.

Razgled z Velikega vrha (in tudi drugih vrhov) je izredno lep. Na s. so v bližini obširna gozdnata pobočja v Kotu, za katerim se dviga Grlovec; v daljavi se kažejo Visoke Ture. Proti v. vidimo ves greben Košute, Obir, Peco in Olševo. Na jv. se dvigajo Kamniške in Savinjske Alpe. Na j. je pod nami planina Kofce, naprej vidimo Kriško goro, del gorenjske ravnine proti Bledu, Ratitovec, Jelovico, Spodnje Bohinjske gore. Proti jz. je pod nami Šentanska dolina s Podljubeljem, nad njo Dobrča, na obzorju pa veličastna kulisa Julijcev s Triglavom. Na z. je nad Šentansko dolino Begunjščica, naprej pa Vrtača in Stol, v bližini pa je najbližja soseda, koničasta Košutica.


0.9 km, 25 minut Veliki vrh - Hajnževo sedlo

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Za izurjene.

višina: 1701 m Hajnževo sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1058 m Hotel Podljubelj

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1280 m Koča Vrtača

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1541 m Planinski dom na Zelenici
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali ravnici Zeleniškega sedla med severnim ostenjem Begunjščice in južnim pobočjem obmejnega grebena Na Možeh. Prvo kočo na Zelenici je leta 1929 zgradilo pet zasebnikov, vendar je niso hoteli dati v najem Tržiški podružnici SPD; koča je bila med okupacijo požgana. Leta 1950 so začeli graditi planinski dom delavci šole milice, ki je bila takrat v Begunjah; nedokončani dom je 15. decembra 1952 prevzelo v najem PD Tržič, ki ga je zasilno usposobilo in naslednje leto tudi odprlo. S pogodbo med RSNZ, ki je bil lastnik zgradbe, in PZS, je 24. julija 1962 dobilo PD Tržič objekt v trajno last. Postojanko so po prevzemu popolnoma dokončali in opremili ter jo slovesno odprli 19. januarja 1966. Leta 1992 so nadzidali vhodni prizidek in s tem pridobili učno sobo. Dom je decembra 1999 popolnoma pogorel in se sedaj postopoma obnavlja.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1431 m Dom pri izviru Završnice
Planinska postojanka:

Dom stoji na zgornji Smokuški planini pod Pungartom na Zelenici, tik ob izviru potoka Završnica, pod mogočnima Begunjščico in Vrtačo. Objekt je bil zgrajen leta 1952, gre za nekdanjo karavlo JLA. Delno je bil obnovljen leta 1970 in je bil kot planinska koča znan s poznejšim imenom Dom Janeza Rezarja oziroma Planinski dom Iskra. PD Žirovnica, ki je bilo ustanovljeno leta 1996, je dom v istem letu z najemno pogodbo prevzelo od lastnika — ministrstva za obrambo RS — za dobo 25 let. Objekt ima svoje lastno vodno zajetje ter električni prildjuček prek kabelske povezave od Doma na Zelenici. PD Žirovnica je stavbo povsem prenovilo.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1183 m Tinčkova koča (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1072 m Tinčkova koča

Lovska koča.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1297 m Stara planina

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Stara planina - Zabreška planina

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Zabreška pot.

višina: 1224 m Zabreška planina

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Zabreška pot.

višina: 1207 m Žirovniška planina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1170 m Valvasorjev dom pod Stolom
Planinska postojanka:

Dom stoji na terasi v južnem pobočju Belščice, ki je severozahodni del Stolovega masiva. Prvotno je na tem mestu stalo rudarsko upravno poslopje, ker so tu kopali železno rudo; pred 1. svetovno vojno je bila v njem nemško-avstrijska postojanka: po vojni jo je prevzela Kranjska podružnica SPD, ki jo je adaptirala in odprla 22. julija 1923; poimenovali so jo po Janezu Vajkardu Valvasorju (1641-1693), piscu, tiskarju in izdajatelju pomembnih del za slovensko kulturo, med drugim tudi obsežne topografije "Slava vojvodine Kranjske.
Malo pred 2. svetovno vojno je Kranjska podružnica SPD zgradila nov dom, ki so ga odprli 11. junija 1939. Partizani so 30. aprila 1943 dom požgali. Po osvoboditvi je pogorišče prevzelo PD Radovljica, ki je zgradilo nov, velik dom in ga odprlo 6. junija 1954. Leta 1996 je bil zgrajen prizidek za nove sanitarije v pritličju in sanitarije in tuše s toplo vodo v nadstropju. Leta 2003 so obnovili ostrešje. Leta 2004 so v mansardi zgradili moderno predavalnico s 35 sedeži in 4 sobe z 12 ležišči s sanitarijami, umivalnico in tušem s toplo vodo. V letu 2005 pa so temeljito obnovili in povečali jedilnico, uredili šank in vhod. Leta 2009 so dogradili pokrito teraso z novim vhodom v dom in pridobili 25 sedežev. Zadnja posodobitev je bila v l. 2010 in sicer z izgradnjo čistilne naprave, centralnega ogrevanja, obnove sob v nadstropju, povečanja kuhinje in shrambe ter zamenjavo vseh starih oken.
Dom je redno odprt od sredine maja do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostorih je  75 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v 7 sobah v pritličju  je  38ležišč , v 4 sobah v mansardi pa 12 ležišč; WC, v vsaki etaži, umivalnica in tuši s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor dodatno ogrevajo s krušno pečjo; tekoča voda, elektrika, radijska zveza, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1071 m Na sušeh (razpotje)

Ni opisa
3.6 km, 50 minut Na sušeh (razpotje) - Koroška Bela

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 622 m Koroška Bela

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Koroška Bela - Slovenski Javornik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 558 m Slovenski Javornik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 576 m Jesenice (gimnazija)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 593 m Hrušica pri Jesenicah

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 50 minut Hrušica pri Jesenicah - Mojstrana

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 650 m Mojstrana

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 729 m Na škedanjcih (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 847 m Kosmačev preval

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa
2.3 km, 1 ura 10 minut Lengarjev rovt - Pri studencu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1342 m Pri studencu

Ni opisa
1.7 km, 1 ura 30 minut Pri studencu - pekel (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa
0.4 km, 20 minut pekel (razpotje) - Pekel

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2098 m Pekel

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2321 m Dom Valentina Staniča
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali planoti tik pod Visoko Vrbanovo špico. Prvo kočo je na tem mestu odprla 30. junija 1887 kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva in jo poimenovala "Deschmannhaus po Dragotinu Dežmanu (1821-1889), politiku, arheologu in kustosu ljubljanskega muzeja. Po 1. svetovni vojni je kočo prevzelo SPD, ki jo je preimenovalo v Staničevo kočo po Valentinu Staniču (1774-1847), največjemu alpinistu takratne dobe v Evropi. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Dovje-Mojstrana, leta 1950 pa PD Javornik-Koroška Bela. Leta 1959 so se odločili, da kočo obnovijo in povečajo. Leta 1961 so začeli z gradnjo in obnovo ter ob 70-letnici SPD odprli 25. avgusta 1963 novi dom. V obdobju 1964-1970 so dom posodobili in za zimske obiskovalce usposobili poleg doma manjšo kočo. Leta 1989 so nad ravno streho postavili ostrešje; na podstrešju so pridobili nova ležišča. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka julija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 16 sobah je 111 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; v zimski sobi je 6 ležišč; v koči je WC in umivalnica z mrzlo vodo, zunaj pa suho stranišče; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.


0.8 km, 35 minut Dom Valentina Staniča - Rž

Opis:

Kažipot ob križišču poti na j. strani doma nam pokaže pot proti Triglavskemu domu na Kredarici. Pot se od križišča zložno dviga prek nekaterih grbin in po dolgem melišču na s. pobočju Rži (2538 m) proti vrhu.

višina: 2537 m

Ni opisa

Opis:

Vrh Rži zaobidemo po sz. strani, kjer nam pomagajo klini in žična vrv čez krušljivo skalovje. Pot proti Kredarici sledi grebenu; prek krušljivih mest, kjer nam pomagajo klini in žične vrvi, gremo malo gor, malo dol. Po uri hoje pridemo na kopasto Kredarico (2541 m). Po njenem položnem hrbtu smo po nekaj minutah mimo kapele in meteoroloških naprav pri Triglavskem domu.

Od Doma Valentina Staniča do Triglavskega doma na Kredarici je 1 h. Pot je uvrščena med zahtevne poti.

višina: 2515 m Triglavski dom na Kredarici
Planinska postojanka:

Dom stoji na Kredarici, vzpetini v grebenu med Rjavino in Triglavom. Prvo Triglavsko kočo na Kredarici je na svetu, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo SPD; slavnostno so jo odprli 10. avgusta 1896. Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo ob otvoritvi, 8. septembra 1909, preimenovali v Triglavski dom na Kredarici. Po 2. svetovni vojni upravlja dom PD Ljubljana-matica, ki je v letih 1953 in 1954 zgradilo velik prizidek in s tem povečalo zmogljivost doma; povečani dom so odprli 8. avgusta 1954. Zaradi vedno večjega obiska dom ni bil več kos svojim nalogam, zato se je PD Ljubljana-matica odločilo za povečavo doma. Z veliko družbeno pomočjo je v poletnih sezonah 1982 in 1983 zgradilo in opremilo velik trinadstropni prizidek in ga funkcionalno povezalo s starim objektom; slovesna otvoritev je bila 17. septembra 1983 v počastitev 90-letnice ustanovitve SPD. Leta 1984 so obnovili še stari dom in s sklepno slovesnostjo 20. oktobra 1984 so bila vsa dela s povečavo in obnovo končana. V prizidku doma je tudi meteorološka postaja. PD Ljubljana-matica si zelo prizadeva izboljšati ekološke probleme na Kredarici. Leta 1992 so montirali prvih 20 sončnih celic, ki spreminjajo sončno v električno energijo. Ta sistem so z leti močno povečali, leta 1998 pa so ga dopolnili še z vetrnim generatorjem. Leta 1994 so zgradili zunanje suho stranišče, ki zaradi slabe izvedbe projekta ne deluje dobro. Leta 1992 so vključili mobitel, sedaj pa ima dom normalno telefonsko povezavo. Dom je odprt vse leto; redno je oskrbovan od konca junija do konca septembra, ob drugem času pa postrežejo meteorologi in omogočijo prenočevanje. V petih gostinskih prostorih je 300 sedežev, dva točilna pulta; v 30 sobah je 140 postelj, na 8 skupnih ležiščih pa 160 ležišč; WC in umivalnice z mrzlo vodo v vseh nadstropjih; v jedilnici kmečka peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel.



Opis:

Izpred Triglavskega doma se spustimo nekoliko navzdol na sedelce pod Malim Triglavom, kjer se razcepijo poti desno v Vrata, levo na Planiko in naravnost na Triglav. S sedelca se vzpnemo po gruščnati rebri naravnost navzgor proti veliki, že od dale vidni markaciji, ki nam pokaže smer v skalovje Malega Triglava. Kmalu se srečamo s klini in z v skalo vsekanimi stopnicami, ki nas popeljejo v levo okrog skalnatega roba. Množica klinov, žične vrvi in vsekane stopinje nam olajšajo vzpon čez dosti strmo in izpostavljeno v. steno Malega Triglava. Ko smo že precej visoko, zavije pot po polički na desno in z nje strmo ob klinih in žični vrvi doseže položnejši greben. Na robu, tik pod slemenom Malega Triglava, se z leve priključi pot s Planike. Kdor je ob vrnitvi namenjen k Planiki, navadno tu pusti nahrbtnik. Še malo vkreber, pa smo na vrhu Malega Triglava (2725 m); za nami je polovica poti.

višina: 2726 m Mali Triglav

Ni opisa
0.7 km, 35 minut Mali Triglav - Triglav

Opis:

Spustimo se na ozek, na obe strani prepaden greben med Malim in Velikim Triglavom. Tega grebena so se najbolj bali prvi obiskovalci Triglava; ko še ni bil zavarovan, so ga morali dobesedno »jahati«. Danes so po grebenu meter visoko napete močne žične vrvi, za katere se držimo, vse skalne ostrine pa so že pred mnogo leti omilili. Greben se zložno spušča proti najnižji grebenski škrbini. Ob poti je spominska plošča koroškemu slikarju Marku Pernhartu (1824-1871), ki je leta 1807 prvi upodobil razgled s Triglava. lz škrbine se ob klinih in žični vrvi dvignemo po strmem grebenskem razu do spominske plošče pesniku Valentinu Vodniku (1758-1819), ki se je leta 1795 povzpel na Mali Triglav. Ploščo sta dala vzidati župnik Jakob Aljaž in Jakob Matjan, kaplan na Jesenicah, ki se je rodil v isti hiši in v isti sobi kot Valentin Vodnik. Na plošči je vklesano:

V spomin VALENTINU VODNIKU,

ki je bil na Triglavu 20. avgusta 1795.

Sklad na skladu se vzdiguje, Golih vrhov kamen zid, Večni mojster ukazuje, Prid zidar seles učit!

Ob 100-letnici postavila Aljaž in Matjan

Kmalu nad ploščo se greben razširi, strmina pa popusti. Ob poti, tik pod vrhom, pokaže puščica na levo k Staničevemu zavetišču, umetno izdolbeni votlini za 4 do 6 oseb, kamor se lahko zatečemo, če nas zaloti nevihta. Takoj nato stopimo na najvišji vrh naše države, Triglav.

Od Triglavskega doma na Kredarici na Triglav je 1 h 15. Vsa pot spada med zelo zahtevne.

višina: 2863 m Triglav
Vrh:

Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz. strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki jih je po naravi narisal Vilko Mazi.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD Ljubljana-Matica.


Planinska postojanka:

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.