Išči po točkah

Začetek: Ilirska Bistrica

Konec: Kubed

Razdalja: 45.9 km Čas hoje: 14 ur 25 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 415 m Ilirska Bistrica

ILIRSKA BISTRICA, 407 m, 4869 preb. Mestno naselje leži v dolini reke Reke med Snežniško planoto in gričevnatimi Brkini. Skozi mesto peljeta mednarodna cesta Postojna–Reka in železniška proga Pivka–Reka; Ilirska Bistrica je obmejna železniška postaja. Mesto sestavljata dve stari naselji Bistrica in Trnovo, ki sta bili do leta 1927 samostojni. Vas Bistrica je bila prvič omenjena leta 1300, okrog leta 1830 pa že kot Ilirska Bistrica. Pisni dokumenti omenjajo Trnovo kot prafaro že leta 1260. To območje je bilo naseljeno že v predzgodovinski dobi. Na Gradišču nad Trnovim so ohranjeni ostanki japodskega gradišča in okopov. Na skalnati vzpetini Gradina so še vidni temelji gradu bistriških gospodov, ki naj bi stal že v 12. stol.
Naselje Bistrica se je razvijalo ob rečici Bistrica, ob kateri so delovali številni mlini in žage. Že v začetku 19. stol. je les za prodajo v Trst in na Reko rezalo 26 žag. Žagarstvo, mlinarstvo, trgovina z lesom, obrt in ugodna prometna lega so vplivali na razvoj kraja, zlasti še po letu 1873, ko je bila zgrajena železniška proga. Gospodarski razvoj je vplival tudi na prebujanje narodne zavesti in ustanavljanje društev. Narodno čitalnico so ustanovili leta 1864, gasilsko društvo 1886, telovadno društvo Sokol in planinsko društvo pa leta 1907. Ilirska Bistrica je leta 1911 postala trg, leta 1932 pa mesto.

Trnovo je bilo do 2. svetovne vojne po večini kmečko naselje, čeprav se je že v 19. stol. hitreje razvijalo tudi na drugih področjih. Leta 1814 je v kraju odprla vrata ljudska šola, prva na območju zdajšnje ilirskobistriške občine. Pomembna šolska ustanova za dekleta je bil samostan šolskih sester De Notre Dame, zgrajen leta 1888. V Trnovem so bili tudi hranilnica in posojilnica, zadružna mlekarna in telovadno društvo Orel. Župnijska cerkev sv. Petra na vzpetini med Trnovim in Bistrico pa je krajane povezovala že pred združitvijo obeh naselij.

Ilirska Bistrica je upravno, gospodarsko, kulturno in prometno središče pokrajine ob zgornjem toku Reke. V mestu je sedež občine, upravne enote, sodišča ter drugih ustanov in organizacij občinskega pomena, pa tudi dve pošti, banka, zdravstveni dom, lekarna, dve osnovni šoli, glasbena šola, več blagovnic, trgovin in gostiln. Meščani in okoličani so zaposleni v več gospodarskih podjetjih; najpomembnejša so lesna industrija Lesonit in prevozniško podjetje Transport. Za razvoj mesta so pomembna tudi manjša zasebna podjetja in obrtne delavnice.

V obdobju med 1. in 2. svetovno vojno je bila Ilirska Bistrica pod Italijo, ta država pa je popolnoma zatrla delovanje slovenskih organizacij, ustanov, šol in društev. Med 2. svetovno vojno so bile v mestu, ki leži na pomembnem prehodu proti morju, močne italijanske, pozneje pa nemške vojaške enote. Kljub temu se je narodnoosvobodilno gibanje razmahnilo tudi tam. Že leta 1941 je bil ustanovljen terenski odbor OF. V bližini mesta so se v začetku leta 1942 zadrževali borci 1. primorske čete, spomladi in poleti 1942 pa je na širšem območju delovala Brkinska četa. Po kapitulaciji Italije je Brkinsko-bistriški odred za nekaj dni osvobodil mesto, potem pa ga je zasedla nemška vojska. Mesto je bilo osvobojeno 28. aprila 1945, po bojih 4. armade jugoslovanske vojske, ki je napredovala proti Trstu. V hiši v Gubčevi ulici 1 je bila 7. maja 1945 podpisana brezpogojna kapitulacija 97. nemškega korpusa; na hiši je spominska plošča. Na Brinškovem hribu, ki je urejen kot park, stoji mogočen spomenik z grobnico 284 borcev NOV, ki so padli za osvoboditev mesta. Na hiši ob križišču Bazoviške in Cankarjeve ulice je spominska plošča borcem 3. prekomorske in 1. tankovske brigade, ki so padli za osvoboditev Ilirske Bistrice. V parku ob občinskem poslopju stoji doprsni kip borke 3. prekomorske brigade Nade Žagar, hčerke narodnega heroja Staneta Žagarja. Na Brinškovem hribu stoji tudi leta 2001 odkrit spomenik padlim članom organizacije TIGR in protifašistom iz doline Reke, Brkinov in Zgornje Pivke.

V mestu si velja ogledati zavarovano staro mestno jedro Gorenji kraj z značilnostmi stare arhitekture, občinsko poslopje v beneškem slogu, bistriško cerkev sv. Jurija iz leta 1752 z baročnimi oltarji in rezljanimi klopmi iz leta 1686, trnovsko župnijsko cerkev sv. Petra z gotskim prezbiterijem, kamnitimi oltarji v kraškem baroku in ravnim stropom, ki ga je leta 1960 poslikal slikar Tone Kralj. Prelep slap Sušec, prek katerega vre voda iz notranjosti Snežniške planote, je 10 min. oddaljen od starega mestnega jedra Bistrice (v sušnem obdobju slap presahne).


10.2 km, 3 ure 15 minut Ilirska Bistrica - Pregarje

Opis:

Pri nekdanjem hotelu Turist v središču Trnovega nas TV popelje po Ulici Toneta Tomšiča do železniške postaje, pri kateri zavijemo desno po Vojkovem drevoredu do regionalne ceste Ilirska Bistrica–Podgrad, po njej prečkamo železniško progo, gremo po Ulici Nikole Tesle mimo lesne industrije Lesonit in čez reko Reko do razpotja onkraj mostu. Kažipot Zarečje nas usmeri na desno.

Po asfaltirani cesti z lepim razgledom na ilirskobistriško kotlino in Snežniško planoto pridemo v Zarečje, 436 m, 171 preb., gručasto vas na nizkem slemenu v. roba Brkinov. Od nekdanjega hotela Turist je 45 min. Gremo skozi vas in v 10 min. za vasjo pridemo po cesti zložno navzdol do razpotja. Desna asfaltirana cesta pelje na bližnje Brce, TV pa po ožji asfaltirani cesti na levo do ribogojnice Bubec v dolini potoka Posrtev med slemeni Brkinov. Na s. strani se vleče sleme z vzpetinama Breg (540 m) in Vetrnica (597 m), na j. pa sleme z vzpetinama Kozare (598 m) in Dobinje brdo (565 m). Ozka asfaltirana cesta vodi nekaj časa po planem, nekaj časa pa po listnatih gozdičkih. Tudi pobočji obeh slemen nad dolino sta po večini poraščeni z listnatimi gozdovi. Po uri in pol od ribogojnice se dolina nekoliko razširi; vidimo majhne sadovnjake in njive. Pridemo v zaselek Posrtvica (479 m) v zatrepu doline pod vzpetino Kosmatica (541 m) na s. strani. Zaselek z znano domačijo Dekleva, p. d. Pri Čepinarjevih, je sestavni del kraja Pregarje. Iz Ilirske Bistrice je 2 h 30 min.

Pot nadaljujemo nasproti domačije Dekleva po nekdanjem kamnitem kolovozu, ki se vzpenja po pobočju slemena Podjavorje, nad katerim se pne vrh Javorje (644 m). Kmalu pridemo na odprt svet s sadovnjaki, od koder je lep pogled na ozko dolino Posrtvice. Spet pridemo v listnati gozd; ko smo kmalu zunaj, se nam na v. strani pokažeta Veliki Snežnik in j. rob Snežniške planote. Pot postane položnejša, nekaj časa gre po gozdičkih, nekaj pa med sadovnjaki. Po nekaj več kot pol ure vzpona iz doline se naša pot priključi slemenski gozdni cesti. Na desni se širijo lepa slemena proti severu do doline reke Reke, pred seboj pa že vidimo prve hiše na Pregarjah. Pri hiši št. 91 pridemo na asfaltirano slemensko cesto. Po njej zavijemo desno v središče naselja. Iz Posrtvic je 45 min.

višina: 702 m Pregarje

Brkini, pokrajina na flišnem hribovju med dolino Reke na s., Matarskim podoljem na j., Krasom na z. in glavno cesto Ilirska Bistrica—Rupa na v. Zaradi hribovitega značaja se je pokrajine oprijelo tudi ime Brkinsko hribovje. Osrednji hrbet hribovja se vzpenja 700-800 m visoko; najvišji je z. del, kjer je pri cerkvici sv. Socerba nad Artvižami najvišja točka Brkinov. Brkini so dolgi 25 km, široki 7 km, obsegajo pa okoli 180 kvadratnih kilometrov. Gričevnat svet je iz eocenskih peščencev in laporja. Potoki s s. pobočij se iztekajo v Reko, z j. pobočij pa tečejo proti Motarskemu podolju, nad katerim poniknejo; kam se odtekajo vode iz tega podolja še ni ugotovljeno, domnevajo pa, da nekaj potokov odteka po podzemnih poteh v Kvarnerski, nekaj pa v Tržaški zaliv. Na položnih in plečatih hribih dobro uspeva sadno drevje, precej je tudi njiv in travnikov. Na s. pobočjih prevladuje listnati gozd, v glavnem bukev in hrast. Nekdaj je bilo to območje izrazito kmetijsko, zdaj pa je veliko ljudi zaposlenih v bližnjih večjih krajih (Ilirska Bistrica, Kozina, Podgrad). Naselja, večinoma so gručasta, stoje na slemenih in stranskih hrbtih. Središče Brkinov so Pregarje (704 m), velika vas na širokem slemenu na v. strani Karlovice (771 m).

PREGARJE, 704 m, 216 preb., so pokrajinsko središče Brkinov. Naselje je razpotegnjeno na slemenu v. od Karlovice (771 m) ob slemenski cesti Harije–Tatre, ki na z. strani vasi prečka regionalno cesto Prem–Obrov. V vasi, ki sodi v dostavni okoliš pošte Obrov, so osnovna šola, trgovina in sedež krajevne skupnosti. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ilirski Bistrici in Podgradu. Zanimiva je župnijska cerkev sv. Lovrenca na Jezeru iz leta 1648. Ob cesti pod cerkvijo je spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja.

Pregarci so dejavno sodelovali v NOB. Že leta 1941 so ustanovili terenski odbor OF. Duša boja proti okupatorju je bil Rudi Mahnič - Brkinc (1917–1943), ki se je skupaj s starši preselil na Pregarje iz Rojana pri Trstu. Leta 1941 se je vključil v NOB; opravljal je več pomembnih vojaških in političnih dolžnosti. Padel je v bojih z Nemci v Beneški Sloveniji 19. novembra 1943. Leta 1951 je bil razglašen za narodnega heroja. V bližini šole je spomenik z njegovim doprsnim kipom. Na stavbi, v kateri je trgovina, je spominska plošča, ki obuja spomin na pet borcev Istrskega odreda, padlih v boju z Nemci 12. decembra 1943 na Pregarjah. Zaradi sodelovanja z NOB so Nemci 18. maja 1944 vas požgali in nekaj ljudi pometali v ogenj.

V bližini vasi Čelje, ki jo vidimo na sv., je bila oktobra 1943 ustanovljena kurirska postaja P-2a. Na njej je bilo od osem do deset kurirjev, ki so vzdrževali zveze s P-1 pri Mašunu, P-2 na Slavniku in P-3 v Lažah pri Senožečah. Pošto so prenašali v težavnih razmerah, saj so se morali prebijati čez reko Reko, železniško progo in cesto Postojna–Reka, na kateri je imel okupator močne zasede. Prvi komandir je bil Jože Žiberna - Štefan iz Topolca pri Ilirski Bistrici.


1 km, 20 minut Pregarje - Karlovica

Opis:

S Pregarij nadaljuje TV po razgledni asfaltirani cesti, speljani po osrednjem, najvišjem slemenu Brkinov. S križišča na koncu vasi, od koder se na levo spusti cesta v Obrov (7 km), na desno pa zavije na Prem (12 km), gremo naravnost navzgor. Desno nad cesto je vzpetina Karlovica z velikim zbiralnikom za vodo. S te vzpetine je lep pogled na Pregarje, na v. del Brkinov, Reško dolino in na Snežnik.

višina: 769 m Karlovica

Ni opisa

Opis:

Ko se cesta zravna, smo v gručasti vasi Gabrk, 740 m, 33 preb., na z. strani Karlovice; s Pregarij je 30 min. Na v. robu vasi stoji cerkvica Svete trojice. Nemci so 18. maja 1944 vas požgali. Z Gabrka pridemo po slemenski cesti v 15 min. na Rjavče, 765 m, 31 preb., gručasto naselje na širokem slemenu, s katerega se proti j. spušča stranski hrbet Kratko brdo (733 m). Spomladi 1942 je bila v tej vasi ustanovljena Brkinska četa; to je zapisano tudi na spomeniku 12 padlim borcem in žrtvam okupatorjevega nasilja sredi vasi.

Spominska plošča na hiši Rjavče 3 pa pove, da je od 5. oktobra 1943 do 6. marca 1944 v vasi bival Istrski odred in da je bila na Rjavčah 11. septembra 1944 prva seja skupščine okrajnega NOO za okraj Brkini. Decembra 1942 je bila v bližini vasi prva kurirska javka za brkinsko območje.

Takoj za vasjo je ob cesti znamenita cerkev sv. Mavra, ob njej pa tri mogočne lipe. Na zvoniku je vklesana letnica 1676. Od cerkve je lep razgled: na j. strani vidimo Slavnikovo gorovje in hribovje Čičarije, na s. pa se nad Vremsko dolino dviga Vremščica.

višina: 750 m Sv. Maver (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Cca 300 metrov za cerkvico zaviješ levo, sedaj je to asfaltna cesta in ne več makadam. Ko si že na njej in se ozreš čez levo ramo, vidiš na električnem drogu oznako E6! A potem ni vidne markacije, ki jo v knjižici omenjajo (pridemo do travnika na desni in se spustimo po njem do kolovoza). Tako sem šel po asfaltu do Ritomerč. Res je na koncu vasi kolovoz desno in potem skozi gozd nekaj časa do travnika. Tam je na samotnem drevesu sicer markacija, ampak brez oznake, kako nadaljevati. Zato sem se odločil, da grem desno dol po asfaltni cesti, nato na križišcu levo do vasi Slivje in nato levo proti jami Dimnice. Oznaka za jamo Dimnice je na cesti.

višina: 577 m Jama Dimnice (razcep)

Ni opisa

Opis:

Čez nekaj minut že zagledamo cerkveni zvonik in prve hiše v Markovščini. Mimo cerkve sv. Antona Padovanskega in levo skozi vas pridemo do mednarodne ceste Trst-Kozina-Reka.

višina: 563 m Markovščina

MARKOVŠČINA, 567 m, 115 preb. Gručasto naselje leži v osrednjem delu Matarskega podolja ob mednarodni cesti Trst–Reka. Markovščina je na poti TV iz Ilirske Bistrice na Slavnik edini kraj z gostinsko ponudbo; gostilna Baša je odprta od 12. do 22.ure, ob ponedeljkih in torkih je zaprta. V bližini je več kraških jam in brezen: Drsnica, Mačinovske jame in Jama pod Mavrovcem. V Markovščini so enote slovenske partizanske vojske po kapitulaciji Italije oz. od 12. do 15. septembra 1943 razorožile približno 20.000 italijanskih vojakov.

Markovščina je izhodišče za obisk dvojnega brezna Dimnice v smeri proti Slivju.

MATARSKO PODOLJE, imenovano tudi Podgrajsko, je suha kraška dolina, ki se razteza od Kozine na sz. do dolinskega prevala pri Starodu na jv.; na s. strani podolja se dviga Brkinsko hribovje, na jz. pa Slavniško pogorje. Podolje z nadmorsko višino od 500 do 700 m je dolgo približno 25 km in široko od 2 do 3 km. V celoti je zakraselo; na površju so veliki doli in vrtače, pod njim pa kraške jame in brezna. Na površju ni tekoče vode; vode z Brkinov ponikajo v slepih dolinah ob robu podolja, potem pa tečejo po podzemnih poteh proti izvirom Rižane in kraškim izvirom v Istri. Na podolju so kraški gozdovi, pašniki in gmajne. Poseljeno je le ob cesti Kozina–Reka.



Opis:

Nasproti ceste, po kateri smo prišli iz Slivja, gremo mimo opuščenega vodnjaka na kolovoz, ki nas prek planote, porasle z brinjem in grmičevjem ter delno pogozdene z borovci, v 30 min. pripelje do asfaltirane ceste Markovščina–Skadanščina. Po njej gremo nekaj minut levo navzgor, potem pa se na desno odcepi steza, ki nas ob telefonski napeljavi popelje na hrib Rožce do cerkvice sv. Roka in mimo nje v gručasto naselje Skadanščina, 575 m, 45 preb. Iz Markovščine je 45 min. Od cerkvice je lep razgled na kraški svet Matarskega podolja in na Brkine nad njim, na drugi strani pa na Slavnik in vrhove v Čičariji. Pred vasjo je ob cesti lep spomenik v obliki kamnitega stebra, ki so ga postavili v spomin na vaščane, padle med NOB. Na hiši ob cesti v središču vasi sta dve plošči: na zgornji piše, da je bil 15. novembra 1943 tam ustanovljen 2. bataljon Istrskega odreda NOV, na spodnji pa so imena štirih borcev Istrskega odreda, ki so 15. in 16. junija 1944 v tej vasi padli v boju z Nemci.

višina: 567 m Skadanščina

Skadanščina, 580 m, 45 preb., je gručasta vasica v zavetni legi na j. pobočju hriba Rožce, na katerem stoji cerkvica sv. Roka. Izpred cerkvice je lep razgled na kraški svet Motarskega podolja in na Brkine ter vrhove v hrbtu Čičarije od Slavnika do Učke.



Opis:

Iz Skadanščine nadaljuje TV po kamnitem vaškem kolovozu proti Slavniku, ki ga vidimo pred seboj. Nekaj časa je pot precej ravna, na obeh straneh je kraški svet z njivami in travniki, potem pa se zložno vzpenja med leskovjem in brinjem ter po mešanem gozdu. Čez pol ure pridemo na precej ravno, z grmovjem poraslo planoto; ob poti je vodnjak s kapnico, vendar voda ni pitna. Kolovoz se začne kmalu vzpenjati po lepem bukovem gozdu. Ko po 15 min. prečkamo gozdno cesto, nadaljujemo po kolovozu precej navkreber po jv. pobočju Slavnika, poraslem z bukovim gozdom. Ob robu gozda se kolovoz konča in naprej gremo čez planinske travnike po ozki stezi proti vrhu Slavnika z radiotelevizijskim stolpom in Tumovo kočo pod njim. Iz Skadanščine je 2 h.

višina: 1017 m Tumova koča na Slavniku
Vrh:

Slavnik (1028 m) je najvišji vrh v slovenskem delu Čičarije, kraške pokrajine v sv. delu Istre. To je hribovit svet, ki meji na s. na Motarsko podolje, na j. na Rdečo Istro, na z. sega do Kozine in kraškega roba nad Črnim Kalom, na v. do Brgudskega podolja nad Reškim zalivom. Rdeča Istra je dobila ime po značilni rdeči zemlji, medtem ko spada Čičarija v Belo Istro, ki ima ime po golih in svetlih apniških površinah. Staro goropisno ime Slavnik ne velja samo za vrh, temveč za ves gorski svet slovenske Čičarije, ki ga imenujemo tudi Slavniško pogorje, skrajšano Slavnik. Ves hrbet je sestavljen iz apnenca in dolomita. Do višine 850 m je poraslo z grmovjem in gozdovi, vrhove pa pokrivajo pašniki. Znamenit je rastlinski svet: bledorumeni ušivec, ki ga je tu prvič našel Muzio Tommasini, najboljši poznavalec kraške flore, in ga leta 1839 opisal v strokovnem glasilu; kraški kosmatinec, tržaški svišč, narcise, potonike, zlati koren, navadni jesenček, ilirska perunika, brstična in kranjska lilija in še več drugih. Na jz. gozdnatih pobočjih raste drevje, značilno za submediteranski gozd: črni gaber s travo ojstrico v podrasti, trokrpi javor, puhasti hrast in mali jesen, na s. strani pa prevladuje bukov gozd. Z odlokom o razglasitvi naravnih in kulturnih spomenikov na območju občine Sežana, je bil Slavnik leta 1992 zavarovan kot naravni spomenik. S Slavnika je obširen razgled. Proti sv. seže pogled prek Matarskega podolja, Brkinov, Vremščice in Nanosa do Kamniških Alp; proti v. vidimo Javornike, Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju s Snježnikom; od v. proti j. je najprej obširen hribovit svet s Kojnikom, Žbevnico in Učko, na obzorju pa Kvarnerski zaliv; na j. je ob vznožju planota Podgorskega Krasa, naprej Šavrinsko gričevje, vidimo pa tudi skoraj vso Istro in obmorska mesta med Koprom in Umagom; proti z. je tik pod nami Grmada ali Mali Slavnik (1001 m), za njo in z. delom Slavnika proti Kozini in Prešnici pa zdrsi pogled prek Petrinjsko-Socerbskega Krasa do Tržaškega zaliva s Trstom in ob dobri vidljivosti še naprej do Benetk; od z. proti s. se za Senožeškimi in Vipavskimi hribi zvrstijo hribi na Krasu s Trsteljem, Trnovski gozd, Julijci s Triglavom, Karavanke, ob ugodnem vremenu pa v daljavi zazremo Dolomite ter Karnijske in Ziljske Alpe. Kaj vse vidimo, nam pomaga ugotoviti razgledna plošča na vrhu, ki jo je leta 1995 postavilo Obalno PD Koper.


Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Slavnika (1082 m), ki je zadnji severni tisočak Čičarije, ki se proti jugozahodu spusti v Podgorski Kras, proti severu pa v Matarsko podolje. Zamisel o gradnji koče na Slavniku so sprejeli na ustanovnem občnem zboru PD Koper leta 1949. Z gradnjo so začeli leta 1955 in 24. junija 1956 so v kletnih prostorih že odprli zasilno oskrbovano planinsko postojanko. Kočo so v celoti dogradili in jo svečano odprli 7. julija 1957. Poimenovali so jo po dr. Henriku Tumi (1858-1935), znanem slovenskem alpinistu, planinskem ideologu, botaniku, politiku in narodnem buditelju. Med leti 1988 in 1994 so kočo temeljito prenovili. Zgradili so prizidek za sanitarije in večji vhodni predprostor, zaščitili fasado s kovinsko oblogo, obnovili vse notranje instalacije, prostore in opremo ter povečali jedilnico.Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine pa tudi med tednom po poprejšnjem dogovoru z z najemnico Angelco Ban. V gostinskem prostoru je 70 sedežev; v sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; voda kapnica, elektrika.



Opis:

Spust s Slavnika po planinskih markacijah do asfaltne ceste, tam desno cca 1 km (v smeri železniške postaje Podgorje na progi Kozina – Pula!) do gostilne Pod Slavnikom (lastnik Čendak).

višina: 515 m Podgorje

Ni opisa

Opis:

Od tam najprej čez borov gozd cca 200 m do lokalne makadamske ceste. Po njej cca 2,5 km, mimo podhoda pod železniško progo (ki je na desni).

višina: 469 m Zajezeri (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Čez približno 500 m desno čez progo. S prehoda se vidi morje.

višina: 475 m Prehod čez ŽP

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Prehod čez ŽP - Runa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 516 m Runa

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Runa - Obadin (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 442 m Obadin (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 316 m Podpeč (Hrastovlje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 229 m Podpeč (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko že vidiš cestno tablo, da je konec Podpeči, zaviješ levo (planinska markacija). Na levi se spodaj v daljavi vidijo Hrastovlje, naravnost spodaj je farma. Na približno pol poti po bregu navzdol do farme zaviješ levo (markacija na drevesu). Lepo se vidijo Hrastovlje in nazaj na kraškem robu stolp iz beneških časov. In na desni se vidi avtocesta s viaduktom Črni kal, ampak mi je bilo to nerodno slikati ob misli, koliko časa že stoji beneški stolp, kako malo časa pa mora preteči in že naši gradbeniki popravljajo avtocesto in objekte na njej.

Markacij E6 praktično ni, so pa planinske markacije.

višina: 166 m Podpeč - razpotje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 153 m Sv. Štefan (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 119 m Hrastovlje (razpotje)

Ni opisa

Opis:

V Hrastovljah je znana cerkev.

Žiga v gostilni Jakomin nisem mogel dobiti, so bili na poletnem dopustu! Opomba: gostilna je od cerkve naprej, ko že nadaljuješ proti Kubedu.

višina: 170 m Hrastovlje

Ni opisa

Opis:

Opis nadaljevanja poti v knjižici je milo rečeno neroden. Moralo bi pisati: potem ko greš mimo gostilne Jakomin nadaljuješ po kolovozu in naprej naravnost v hrib, ki ga vidiš pred sabo. Ko prideš na vrh do razglednega stolpa, se lepo vidi, od kje si se povzpel.

Pot se potem nadaljuje desno po gozdu ves čas rahlo navzdol po slemenu do Kubeda. Takoj ko prečkaš glavno cesto (Črni kal – Buzet) nadaljuješ naravnost skozi spodnji del naselja. Na desni nad sabo vidiš cerkveni stolp.

V naselje nisem zavil, saj v knjižici sploh ne piše, kje bi lahko iskal žig E6.

višina: 202 m Kubed (razpotje)

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Kubed (razpotje) - Kubed

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 233 m Kubed

Ni opisa