Išči po točkah

Začetek: Dom Andreja Žvana-Borisa na Poreznu

Konec: Koča na Hleviški planini

Razdalja: 42.3 km Čas hoje: 13 ur 55 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

Planinska postojanka:

Dom stoji na severni strani malo pod vrhom Porezna (1630 m). Prvo kočo, ki je stala na vrhu, je zgradila Cerkljanska podružnica SPD in jo odprla 11. avgusta 1907. Leta 1922 je kočo zasedla italijanska obmejna straža; od nje so leta 1945 ostale le ruševine. PD Cerkno je leta 1946 sklenilo, da ne bodo obnovili stare koče, temveč da bodo v planinsko postojanko preuredili italijansko vojašnico tik pod vrhom. Kočo so odprli 14. avgusta 1949. Leta 1974 so kočo poimenovali po narodnem heroju Andreju Žvanu-Borisu (1915-1945), ki je padel v bojih z Nemci na Poreznu 24. marca 1945. Leta 1980 so se lotili obnove in dogradnje. Nad zidanim pritličjem so zgradili leseno drugo etažo, stare prostore pa obnovili. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli 14. septembra 1986. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 7 sobah je 31 postelj, na skupnem ležišču pa 33 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v prvem gostinskem prostoru lončena peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Leta 1998 so na koči montirali tudi fotovoltaični sistem za oskrbo koče z električno energije v okviru akcije ekološka sanacija planinskih koč.



Opis:

Od Doma Andreja Žvana - Borisa se v 10 min. povzpnemo na vrh Porezna, na katerem je tudi spomenik padlim borcem NOV.

višina: 1629 m Porezen
Vrh:

Porezen (1630 m) je gora nad Baško grapo, Selško dolino in dolino Cerknice; je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja. Na jv. strani se nadaljuje v Počanski gori (1259 m), na jz. strani pa stoji Kojca (1303 m). Porezen je grajen iz apnencev in skrilavcev. S. in v. pobočja so gozdnata, j. in z. pa so večinoma pokrita s pašniki in senožetmi. Na Poreznu raste značilno alpsko cvetje, med drugimi lepi jeglič, panonski svišč in alpska možina.

Med obema svetovnima vojnama so Italijani vrh Porezna močno utrdili. Še zdaj so vidni dolgi betonirani podzemni hodniki do utrdb, ki so bile obrnjene proti takratni državni meji. Med NOB so na območju Porezna delovale razne enote NOV, tod so bila tudi osvobojena ozemlja na Cerkljanskem. Med zadnjo veliko sovražnikovo ofenzivo, marca 1945, so Nemci v gosti megli presenetili borce NOV, ki so počivali v utrdbah in podzemnih hodnikih; v boju je padla 36 borcev, 145 pa so jih ujeli in jih vse postrelili v vasi Jesenica pod Kojco. Na vrhu Porezna stoji spomenik v spomin na žrtve te tragedije.

Razgled s Porezna je čudovit. Na v. strani 'le v bližini hribovit svet Davče s samotnimi kmetijami, za njim Škofjeloško hribovje z Blegošem, Polhograjsko hribovje, Ljubljanska kotlina in Posavsko hribovje. Na j. strani vidimo najprej strma pobočja Porezna in Počanske gore nad ozko dolino Zapoške s Počami ter dolino Cerknice s Cerknim, središčem Cerkljanskega, naprej pa Bevkov vrh, Idrijsko hribovje in Trnovski gozd, pogled pa seže do Nanosa in Snežnika. Na jz. je pod nami globoka Zakojška grapa, nad njo se dviga Kojca. Proti z. je ob vznožju Porezna Baška grapa, nad njo vrhovi Tolminskih gora, naprej pa Matajur in če je ozračje čisto, vidimo tudi Furlansko nižino in Dolamite. Na s. se nad Baško grapo dvigajo vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora s Koblo, Črno prstjo, Rodico in Voglom, še naprej pa se kaže Krn. Na j. pobočjih nad grapo opazimo vasici Stržišče in Bača pri Podbrdu, za Črno prstjo pa se dviga Triglav. Desno od Koble vidimo Slatnik, Lajnar, Dravh in Ratitovec, na obzorju pa Karavanke in Kamniške Alpe.


0.9 km, 10 minut Porezen - Medgorje Medrce

Opis:

Z vrha se spustimo po stezi, ki se po jv. travnatem hrbtu zvijuga na medgorje Medrce (1410 m), vez med Poreznom in Počansko goro. Tja pripelje tudi slaba gozdna cesta iz Gorenjih Novakov in Davče. Na v. strani medgorja so obširni planinski pašniki. Da ne zaidemo na napačno pot, moramo paziti na kažipote. Na levo se odcepi pot v Davčo in naprej na Črni vrh, kamor sta namenjeni E-7 in LPP, na desno pa v Poče in Cerkno, ki ga vidimo v kotlini na j. strani pogorja.

višina: 1392 m Medgorje Medrce

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Medgorje Medrce - Medrce

Opis:

Na Medrce pripelje slaba gozdna cesta iz Gorenjih Novakov in Davče. Na v. strani medgorja so obširni planinski pašniki. Tu moramo paziti na kažipote, da ne krenemo na napačno pot: na levo zavije pot v Davčo (LPP), na desno v Poče in Cerkno (Geološka pot), po cesti pa na Črni vrh (Idrijsko-Cerkljanska pot). SPP se z Medrc povzpne na vzpetino Jalovec (1410 m), na kateri še stojijo nekdanje italijanske utrdbe

višina: 1409 m Medrce

Ni opisa
0.3 km, 0 minut Medrce - Velbnik

Opis:

Z vrha se na drugi strani spusti v sedlo Velbnik (1331 m). Na desni je lovska koča, levo gozdna cesta.

višina: 1332 m Velbnik

Ni opisa
3.8 km, 1 ura Velbnik - Poljane

Opis:

Pod sedlom pridemo do kolovoza, ki se spušča po j. pobočju Počanske gore (Velika Kopa, 1291 m). Sprva hodimo po gozdu, potem pa po razglednih strmih planinskih senožetih. Desno pod nami vidimo vasi Poče, Gorje in Zakriž ter dolino potoka Zapoške proti Cerknemu. Po uri in pol z vrha Porezna smo na obsežnih, precej položnih planinskih košenicah Labinjske lehe z nekaj seniki. Lastniki košenic so kmetje iz vasi Labinje. Kraj je prijeten za počitek pred nadaljevanjem spusta.

Na Labinjskih lehah prečkamo gozdno cesto in se spustimo proti gozdu, v katerem se pot razcepi: desna gre v Labinje in Cerkno, TV in SPP pa zavijeta po levi proti bolnišnici Franja. Po gozdu se strmo spuščamo proti potoku Trševka. Nekaj časa sledimo potoku, ki ponekod skoraj navpično pada po skalah, potem pa pridemo do travnika in njiv nad vasjo Poljane. Po približno 45 min. od planinskega razpotja na Labinjskih lehah smo v gručastem naselju Poljane, 510 m, 69 preb., pod strmim pobočjem hriba Drnova (1004 m) v zatrepu doline potoka Trševka. Nekaj hiš je še niže v dolini potoka Cerknica, od koder pripelje tudi asfaltirana cesta. Na zložnejšem svetu so njive in travniki, vendar naravne razmere za kmetijstvo niso ugodne; precej prebivalcev je zato zaposlenih v Cerknem.

Med NOB je bil pri Zarigelcu, Poljane 20, nekaj časa štab IX. korpusa NOV in POS. V zadnji ofenzivi, 25. marca 1945, so Nemci požgali štiri hiše. Po nemški ofenzivi se je na Poljane novembra 1943 iz Cerknega preselila kurirska postaja P-35. Prvi komandir postaje je bil Franc Fojkar - Janko Jelovški, v njej pa je bilo sprva 12, pozneje pa tudi 16 kurirjev. Zveze so vzdrževali s postajami P-7 v Gorenji Trebuši, P-21 na Pečinah na Šentviški planoti in G-11 v Davči. Najpomembnejša je bila vsakodnevna jutranja zveza s P-7, saj so kurirji poleg pošte prevzemali tudi svežnje Partizanskega dnevnika, namenjenega na Gorenjsko. Pošiljk, predvsem literature, je bilo toliko, da sta jo dva kurirja komaj zmogla. Nekaj časa so pošiljke tovorili tudi z mulo.

višina: 508 m Poljane

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Poljane - Podnjivč

Opis:

Skozi vas gremo do potoka in potem levo po precej ravni makadamski cesti ob vznožju Drnovega. Na s. stran se odpre pogled na Črni vrh (1291 m) s smučarskim centrom Cerkno ter na razloženo naselje Gorenji Novaki na njegovem pobočju. Po 30 min. prijetne hoje s Poljan pred zaselkom Podnjivč prečkamo potok Maška, ki priteče po grapi med hriboma Drnova in Veliki Njivč (915 m). Kmalu smo pri veliki domačiji v zaselku Podnjivč, ki je del naselja Dolenji Novaki, 530 m, 206 preb.

višina: 510 m Podnjivč

Ni opisa
0.3 km, 0 minut Podnjivč - Soteska Pasice

Opis:

Skozi vas gremo do potoka in potem levo po precej ravni makadamski cesti ob vznožju Drnovega. Na s. stran se odpre pogled na Črni vrh (1291 m) s smučarskim centrom Cerkno ter na razloženo naselje Gorenji Novaki na njegovem pobočju. Po 30 min. prijetne hoje s Poljan pred zaselkom Podnjivč prečkamo potok Maška, ki priteče po grapi med hriboma Drnova in Veliki Njivč (915 m). Kmalu smo pri veliki domačiji v zaselku Podnjivč, ki je del naselja Dolenji Novaki, 530 m, 206 preb. Ko smo mimo domačije, zagledamo sotesko Pasice. Desno pod nami buči v strmi grapi Cerenščica, ki priteče iz soteske. Po mostu gremo na drugo stran potoka. Tam je velik parkirni prostor, do katerega pripelje asfaltirana cesta iz Cerknega, ter gostišče. TV in SPP zavijeta po urejeni turistični poti do 10 min. oddaljene bolnišnice. Pot v tesen je dobro zavarovana, ponekod je vklesana v skalo, drugod pa so narejeni mostički, stopnice in hodniki.

višina: 511 m Soteska Pasice

Soteska Pasice je bila s petimi slapovi, brzicami, delovanjem vode, ki je oblikovala erozijske lonce in navpičnimi stenami zanimiv cilj za planince že v začetku 20. stoletja. Cerkljanska podružnica SPD je 23. avgusta 1908 z večjim društvenim pohodom odprla pot skozi sotesko, za katero se imamo zahvaliti g. tehniku Petru Brelihu, ki je prebil večji del svojih počitnic v Pasicah ter lastnoročno obdelal strmo skalovje in izsekaval stopinje« (PV 1909, str. 75). Po 1. svetovni vojni, ko je to območje pripadlo Italiji in so bila slovenska društva prepovedana, je pot propadla.


5.7 km, 2 uri 10 minut Soteska Pasice - Kolinc (razpotje)

Opis:

Nadaljujemo po asfaltirani cesti v 15 min spustimo v dolino Cernice (ime Cerknica ima potok šele od Loga navzdol) do ceste Cerkno-Črni vrh. Na razpotju zavijemo po cesti na levo proti Črnemu vrhu. Po 5 min sta na desni dve novi hiši, na levi pa škarpa, na kateri je opozorilo, da moramo na desno proti bližnjemu potoku Cernica. Potok prekoračimo po desnem mostu. Mimo staje pridemo na gozdno vlako; po njej se strmo dvignemo do jase in po njej proti bližnjemu gozdu. Po grdem koritu napravimo nekaj korakov, potem pa puščica na drevesu pokaže na desno na rob nad jaso. Slabo vidna steza se vzpne proti gozdu, kjer postane lepa pot, ki se zasuče okoli gozdnega roba in pripelje do razpotja. Tu zavijemo naravnost navzgor po gozdni vlaki. Po nekaj minutah je novo razpotje, odkoder gremo po levi poti naravnost navzgor do bližnje stare italijanske vojaške ceste, po kateri bomo šli na desno. Iz doline Cernice do ceste smo hodili dobrih 30 minut.

Cesto so zgradili po prvi svetovni vojni, ko so ti kraji pripadli Italiji in je v zaledju državne meje povezovala Novake s Kladjem. Je še kar dobro ohranjena. Po cesti stopamo zložno navzgor najprej po z. pobočju Mrovljevega griča (742 m), potem po z. pobočju Škofelj (973 m). Večinoma je speljana po gozdu, vmes pa so nad cesto in pod njo strme košenice. Kjer se svet odpre, vidimo na desni globoko pod nami dolino Cerknice, na pobočju onstran doline vas Labinje, zadaj kopasto Kojco in na desni greben Cimprovke. Če se ozremo nazaj, objame pogled Gorenje Novake in Črni vrh. Po okoli pol ure pridemo na piano na jz. pobočju Škofelj. Pod nami so strme senožeti, v kotlu na jz. strani zagledamo Cerkno, naprej pa Šebreljsko planoto in Trnovski gozd. Kmalu se začne cesta zložno spuščati po j. pobočju Škofelj. Po nekaj minutah pridemo na j. rob, kjer se cesta v kolenu obrne proti jv. Odpre se pogled na Cerkljanski vrh in Kladje ter na cesto Kladje-Hotavlje, do katere moramo priti. Proti v. se že pokaže hrbet med Kladjem in Ermanovcem. Na levi strani ceste je razpadajoča škarpa, ki varuje travnate strmine Škofelj. Na pobočju pod nami je ob cesti Kladje-Cerkno vas Čeplez. Kmalu smo na senožeti, na kateri so ob cesti tri nove počitniške hišice. Zelo lep je pogled proti Kladju in Cerkljanskemu vrhu, na Vojskarsko in Šebreljsko planoto, Trnovski gozd, Kojco, Počansko goro in Porezen ter na vas Planina na pobočju pod nami. Po cesti pridemo v gozd in kmalu do ceste Kladje-Hotavlje. Po njej gremo na levo zložno navzgor na bližnji preval Vrh Ulce (814 m). Od priključka na nekdanjo vojaško cesto do prevala smo hodili okoli 1 h. Vrh Ulce smo na razvodju med Črnim in Jadranskim morjem. Na s. prevala izvira Podplečica, ki teče v Kopačnico, ta pa na Hotavljah v Poljansko Soro. Na j. strani priteče izpod Kladja Oresovka, ki se v Cerknem izliva v Cerknico, ta pa pri Želinu v Idrijco. Na prevalu je leseno znamenje. Na levo gre steza na Škofje.

višina: 815 m Kolinc (razpotje)

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Kolinc (razpotje) - Vrata

Opis:

SPP krene na desno po gozdnem kolovozu, nekaj minut zložno vkreber, potem pa malo navzdol. Levo pred nami je v bližini kmetija Jeram.

višina: 830 m Vrata

Ni opisa
1.2 km, 30 minut Vrata - Laniščar

Opis:

Na cestnem razpotju gremo naravnost navzgor (na desno se pride na Kladje, na levo do Jerama in v Podpleče) po travnatem pobočju. Na levo lep pogled na dolino Kopačnice, Blegoš, Črni vrh in nazaj na travnato sleme Škofja. Pridemo do električnega daljnovoda; na desni vidimo kmetijo Rotovž, mi pa nadaljujemo po kolovozu nad kmetijo Jeram proti gozdu. Sledi zložen vzpon po ponekod zaraščenem gozdnem kolovozu. Pod električnim daljnovodom pridemo na širok hrbet in do asfaltne ceste Kladje-Ermanovec. Na kažipotu piše, da je do planinske koče še 30 minut. Z Vrh Ulce smo hodili 45 minut.

Po cesti krenemo levo proti bližnji kmetiji Lanišar. Na j. pobočju na desni so razmetane kmetije razloženega naselja Podlanišče. Na drugi strani doline čepi na slemenu vas Nova Oselnica, z. od nje pa se dviga Bevkov vrh. Daleč za Bevkovim vrhom se na obzorju vleče rob Trnovskega gozda, levo od njega je za Idrijskim hribovjem Nanos, na skrajnem j. obzorju pa vidimo Snežnik.

višina: 921 m Laniščar

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Laniščar - Kladje

Opis:

Od Lanišarja do Kladja gremo ves čas po asfaltni cesti, ki se zložno spušča. Na prisojnih bregeh so domačije razloženega naselja Podlanišče (660-800 m), ki spada v občino Čerkno. Z Ermanovca do Ledin nas bo spremljala Loška planinska pot.

Od Planinske koče na Ermanovcu do Kladja je 1 h.

višina: 788 m Kladje

Kladje, 787 m, je preval, na katerem se cesta iz Sovodnja prevesi proti Cerknem. Na prevalu je zaselek enakega imena, ki je del razložene vasi Podlanišče. Tu se stikata Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, tod teče razvodje med povodjem Idrijce in Poljanščice ter med Jadranskim in Črnim morjem. Na Kladju je AP avtobusnih prog Škofja Loka—Cerkno in Ljubljana—Cerkno.


1.9 km, 50 minut Kladje - Cerkljanski Vrh

Opis:

S Kladja napravimo nekaj korakov po asfaltni cesti, ki pelje skozi razloženo naselje Cerkljanski Vrh (500-900 m) v Plužnje, Otalež in naprej v dolino Idrijce. S ceste krenemo na levo v bukov gozd. Pot se zložno dviga na planoto s kmetijo Slomovčan malo pod potjo. Po ravnem kolovozu pridemo na neizrazit preval (902 m), kjer je cestno križišče; leva cesta pelje v Novo Oselico in Sovodenj, desna do samotnih kmetij na Cerkljanskem Vrhu, naravnost pa je cesta Kladje—Plužnje. S prevala gremo po stezi na vrh senožeti proti drogovom električnega voda z markacijami. Z vrha hribčka se spustimo po gozdu spet na cesto. Pred seboj zagledamo Bevkov vrh, desno pa Pluženjsko goro (1012 m) s TV pretvornikom. Po cesti se spustimo navzdol do cestnega križišča na prevalu Veharše. S Kladja smo hodili 1 h. Desna cesta pelje v Otalež, leva navzdol v novo Oselico in Sovodenj, srednja navzgor po s. pobočju Bevkovega vrha v Laniše. Kažipot »Bevkov vrh« nas usmeri po srednji cesti zložno navzgor. Kmalu zavijemo s ceste desno vkreber po kolovozu na travnik, potem pa se zelo strmo dvigamo po s. gozdnatem pobočju. Po 10 min od ceste zapustimo kolovoz in nadaljujemo na desno po stezi strmo navzgor. Le 5 min premagujemo strmino, potem pa pridemo na travnato sz. ramo Bevkovega vrha. Na začetku travnika zavijemo desno proti električnemu daljnovodu in kapelici. S prevala Veharše je 30 min.

S Kladja do kapelice na Bevkovem vrhu je 1 h 30.

višina: 923 m Cerkljanski Vrh

CERKLJANSKI VRH, 890 m, 76 preb. Razloženo naselje leži na hribovitem svetu z globokimi grapami med Pluženjsko goro (1012 m) na j., Trševjem (958 m) na jv. in Velikim vrhom (881 m) na sz., proti s. in sv. pa sega skoraj do Kladja in potoka Podjelovščica. V Volkovi grapi je prenehujoč izvir Zaganjalka, ki narašča in upada v 7-minutnih presledkih. Voda po nekaj metrih odteka v potok Zaganjalčica, ta pa se nekaj metrov nad Želinom izliva v Idrijco. Naselje sestavljajo samotne kmetije brez vaškega jedra. Obsežno območje prečka lokalna cesta Kladje–Otalež. Stare domačije so prostorne enonadstropne hiše cerkljanskega tipa, nekaj hiš pa je novih. Precej je zidanih dvojnih kozolcev, značilnih za Cerkljansko. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo, nekateri pa so zaposleni v Cerknem; tudi otroci odhajajo v šolo v ta kraj.

V težko dostopnem gozdu je bila od konca 1943 do 16. aprila 1945 podružnica Partizanske bolnišnice Franja. V leseni baraki je bilo prostora za 22 ranjencev. Med zadnjo ofenzivo so jo Nemci odkrili in požgali, vendar so ranjence k sreči pred tem preselili v bolnišnico Franja.


0.6 km, 10 minut Cerkljanski Vrh - Veharše

Opis:

Desna cesta pelje do dveh domačij, mi pa nadaljujemo po levi, ki se po z. pobočju hriba Trševje spusti na preval Veharše. Pred seboj zagledamo Bevkov vrh, desno pa Pluženjsko goro z rtv-pretvornikom. Od Bendeta na Veharše je 20 min. Na prevalu je cestno križišče: desna cesta pelje v Otalež, leva navzdol v Novo Oselico in Sovodenj, srednja navzgor po s. pobočju Bevkovega vrha v Laniše. S prevala Veharše nadaljujemo po desni cesti do bližnje kmetije Ravan, Cerkljanski Vrh 24. Nasproti nove hiše gremo mimo kozolca po travniškem kolovozu proti vrhu, ki ga vidimo pred seboj. Po 5 min. se kolovoz obrne desno proti gozdu. Pridemo do ostrega ovinka, od tam pa zložno navzgor do travnika. Kažipot nas usmeri na stezo po travnatem pobočju, po kateri se precej strmo dvignemo do kapelice na sz. rami Bevkovega vrha. Od kmetije Ravan do kapelice je 30 min.

višina: 872 m Veharše

Ni opisa

Opis:

S prevala Veharše nadaljujemo po desni cesti do bližnje kmetije Ravan, Cerkljanski Vrh 24. Nasproti nove hiše gremo mimo kozolca po travniškem kolovozu proti vrhu, ki ga vidimo pred seboj. Po 5 min. se kolovoz obrne desno proti gozdu. Pridemo do ostrega ovinka, od tam pa zložno navzgor do travnika. Kažipot nas usmeri na stezo po travnatem pobočju, po kateri se precej strmo dvignemo do kapelice na sz. rami Bevkovega vrha. Od kmetije Ravan do kapelice je 30 min.

višina: 1024 m Bevkov vrh (kapelica)

Ni opisa

Opis:

Od kapelice nadaljuje TV po slemenu zložno navzdol do bližnje Bevkove domačije, p. d. Pri Slabetu, Otalež 51, na sz. strani vrha.

višina: 1010 m Slabe

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Slabe - Rinkova ravan

Opis:

Mimo domačije se spustimo do gozdne ceste, jo prečkamo in gremo po travniku proti smrekam in električnemu daljnovodu na bližnjem robu. Odpre se lep pogled na dolino Idrijce globoko pod nami, na vas Otalež, 550 m, 148 preb., nad dolino in na samotno domačijo Na Hmenici na slemenu pod našo potjo. Na j. strani doline se dviga strmo gozdnato pobočje Idrijskega hribovja z Jelenkom. Po ravnem gozdnem kolovozu v bližini Bevkovega vrha pridemo kmalu do poti in po njej pod daljnovodom na senožet. Na jv. strani vidimo hribovito območje Mrzlega Vrha in Sivko. Mimo stebra električnega daljnovoda gremo po stezi zložno navzdol do travniškega kolovoza, ki nas po levi strani daljnovoda pripelje na cesto in do domačije Pleč, Jazne 31. Z Bevkovega vrha je 30 min.

Jazne, 680 m, 114 preb., so razloženo naselje na pobočjih nad dolino Idrijce v j. delu Cerkljanskega hribovja. Naselje sestavljata dva gručasta zaselka Dolenje in Gorenje Jazne ter samotne kmetije. Pri domačiji Pleč gremo nekaj korakov do ostrega ovinka, tam pa se po cesti spustimo proti stebru električnega daljnovoda. Kmalu pod domačijo se levo odcepi planinska pot v Sovodenj. Lepo vidimo Gorenje Jazne s cerkvijo sv. Nikolaja, nekoliko niže Dolenje Jazne, v dolini pa Spodnjo Idrijo.

višina: 851 m Rinkova ravan

Ni opisa
2.3 km, 30 minut Rinkova ravan - Znojile

Opis:

Na razpotju pred Jaznami zavijemo po levi gozdni cesti zložno proti telefonskemu vodu in pod velikim hlevom v gozd. Naša pot se zložno spušča proti cesti Sovodenj-Jazne-dolina Idrijce. Zadnji del spusta skrajšamo po bližnji stari cesti ob telefonskem vodu. Na asfaltirano cesto stopimo na prevalu med porečjema Idrijce in Poljanske Sore. Na hribčku na levi je domačija Kanavc. Od Plečeve domačije do ceste je 30 min.

Po asfaltirani cesti se spustimo na levo v gornjo dolino potoka Javorščica do 15 min. oddaljene domačije Lanišar, Jazne 24. Nad vhodom je vklesana letnica 1841. Pri domačiji zapustimo asfaltirano cesto in zavijemo na desno po gozdni cesti mimo kozolca do 10 min. oddaljenega naselja počitniških hišic.

višina: 674 m Znojile

Ni opisa
1.2 km, 40 minut Znojile - Sivka (Likar)

Opis:

Kmalu za naseljem zavijemo z gozdne ceste na levo na stari kolovoz, ki se vzpenja nad novo gozdno cesto in pripelje iz gozda na vzpetino z Ocvirkovo domačijo, Jazne 22; od Lanišarja je 25 min. Mimo domačije gremo dve minuti po cesti, potem pa zavijemo po stezi precej strmo po travniku v gozd. Steza se razširi v kolovoz in po njem pridemo v 20 min. do Likarjeve domačije, Mrzli Vrh 13.

višina: 842 m Sivka (Likar)

Ni opisa
2.1 km, 40 minut Sivka (Likar) - Mrzli Vrh

Opis:

Od Likarja nadaljuje TV po precej ravni gozdni cesti proti v. robu planote. Na s. strani v bližini lepo vidimo hribovje nad ozko dolino gornje Javorščice s samotnimi kmetijami razloženega naselja Koprivnik ter Novo Oselico in Porezen, če pa se ozremo nazaj, vidimo Bevkov vrh, ki je s te strani kar občudovanja vreden hrib. Po 15 min. od Likarja smo pri Tušarjevi domačiji, Mrzli Vrh 11. Pred domačijo zapustimo cesto in se po kolovozu nad kotlinico na desni povzpnemo ob telefonskem vodu na sleme z lokalno cesto Sovodenj-Ledine. Po cesti gremo desno do bližnje domačije Na Vodicah, v kateri hranijo žig TV. Od Tušarja je 15 min.

višina: 950 m Mrzli Vrh

MRZLI VRH, 840 m, 50 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na valoviti planoti na s. in v. strani Sivke (1008 m). Del naselja je v občini Žiri, del pa v občini Idrija. Tam poteka razvodje med rekama Idrijca in Poljanska Sora. Na planoti so obsežni pašniki in košenice ter nekaj manjših njiv. Na kmetijah se povečini ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Med obema vojnama je bila v bližini italijansko-jugoslovanska državna meja.

Sivka je razgledni vrh na v. hrbtu Cerkljanskega hribovja nad dolino Idrijce. S travnatega vrha je lep razgled na Cerkljansko, Idrijsko in Škofjeloško hribovje, na Julijce s Triglavom in na Jelenk na drugi strani Idrijce. Tik pod vrhom stoji dolgo nizko poslopje nekdanje italijanske vojašnice, v kateri je bilo nekaj časa po 2. svetovni vojni planinsko zavetišče.


2.7 km, 35 minut Mrzli Vrh - Ledine

Opis:

Z Vodic nadaljuje TV po lokalni cesti v Ledine. Po nekaj korakih smo pri silosu, pri katerem se na levo odcepi cesta v Žiri. Naša cesta se nekaj minut zložno vzpenja na preval, na katerem stoji kapelica, ob njej pa je v senci nekaj klopi za počitek. Tam se odcepi pot do 15 min. oddaljenega poslopja nekdanje italijanske vojašnice tik pod vrhom Sivke, TV pa gre naprej po cesti, ki je od prevala asfaltirana. Levo vidimo kmetiji na Mrzlem Vrhu. Pridemo v gozd, nekoliko niže pa se priključi gozdna cesta od nekdanje italijanske vojašnice. Cesta se zložno spušča po gozdnatem pobočju Trepalove Sivke (969 m) na levi. Po 30 min. pridemo do partizanskega grobišča ob ovinku ceste tik nad Ledinami, od tam pa se po cesti in bližnjici spustimo v vas.

višina: 784 m Ledine

LEDINE, 790 m, 77 preb. Gručasto naselje leži na zakraseli planoti, ki se dviga med Spodnjo Idrijo in Žirmi. Na s. strani zapira planoto gozdnata Trepalova Sivka, na z. pa prav tako gozdnato Gradišče (998 m). Po ustnem izročilu naj bi na Gradišču nekdaj stal grad, vendar zdaj o njem ni nobenih sledov. V kroniki, ki jo hranijo v župnišču, piše, da se je kraj prvotno imenoval Linta. Župnijska cerkev sv. Jakoba je bila zgrajena leta 1540; v njej sta dragoceni sliki slikarja Jurija Šubica. V Ledinah je bil rojen pesnik in zbiratelj ljudskega pesništva Anton Žakelj - Ledinski (1811–1881); na rojstni hiši je spominska plošča. Med NOB so se v vasi zadrževale Vojkova, Gradnikova in Kosovelova brigada. Prebivalci se delno preživljajo s kmetijstvom, nekaj pa je zaposlenih v Spodnji Idriji in Žireh. V Ledinah je podružnična osnovna šola, okrepčamo pa se lahko v turistični kmetiji »Pr’ Jureč«, Ledine 19, telefon: 05/377 90 96.



Opis:

Iz Ledin gremo po asfaltni cesti proti 30 min oddaljenemu Ledinskemu Razpotju. Cesta pelje po lepi planoti z njivami in travniki. Kmalu za vasjo se na levo odcepi cesta v Ledinske Krnice, ki jih vidimo v bližini. 


Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah pridemo do velike hiše, pri kateri stoji nekdanja italijanska utrdba; tu skrene LPP na levo proti Vrsniku. Po 15 min smo na cestnem razpotju: desna zavije v vas Pečnik (785 m), naravnost gre na Ledinsko Razpotje.

višina: 764 m Pečnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Spustimo se po stari, bližji cesti na Ledinsko Razpotje, kjer se priključi na regionalno cesto Žiri-Spodnja Idrija.

višina: 711 m Ledinsko razpotje

Ledinsko Razpotje (705 m) je eden izmed treh zaselkov vasi Pečnik; leži ob regionalni cesti Žiri-Spodnja Idrija, ki se tu prevali iz Poljanske doline v dolino Idrijce. Na hiši Pečnik št. 2, kjer je bila nekdaj gostilna, je stara napisna plošča, ki jo je namestilo Slovensko planinsko društvo; na njej piše, da je tu razvodje med Črnim in Jadranskim morjem.



Opis:

Z Ledinskega Razpotja nadaljujemo SPP po lokalni asfaltni cesti na Gore; ta se malo pod zaselkom odcepi od regionalne ceste v Spodnjo Idrijo.

višina: 704 m Vrh Golice (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Kmalu pridemo na malo planoto z nekaj hišami na levi. Na razcepu ceste nadaljujemo po desni, ki se zložno vzpenja po gozdnatem s. pobočju Golice (845 m). Po približno pol ure se cesta prevali na j. pobočje Cajnega vrha (883 m); zagledamo dolino Idrijce in v njenem z. delu naselje Spodnjo Idrijo. Kmalu pridemo do odcepa stranske ceste proti dolini, po kateri pa ne smemo.

višina: 842 m Marutnik

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Marutnik - Idrija

Opis:

Malo pred vasjo nas kažipot "Idrija" na drevesu ob cesti opozori, da skrenemo s ceste na komaj vidno stezo po strmi senožeti proti gozdu; markacije so na redkih smrekah na desnem robu senožeti, nad katero poteka električni daljnovod. Ko steza, ki je po spodnjem delu senožeti vidnejša, pride v gozd, stopimo na kolovoz, po katerem nekaj časa sestopamo, ovinke pa krajšamo po bližnjicah. Pazimo na markacije, ker moramo po približno 15 min spusta na ozko stezo, ki pelje strmo navzdol po mešanem, potem po nizkem bukovem gozdu vse po jv. pobočju Cajnega vrha. Proti dolini, kjer že vidimo Idrijo, postane steza kamnita. Po slabi uri spusta smo pri prvi hiši nad Idrijo, odkoder se po Župančičevi ulici spustimo v mesto. Ob slabem vremenu, v megli ali ponoči je bolj varno iti v Idrijo po cesti skozi vas Gore, odkoder je še 8 km.

Z Ledinskega Razpotja v Idrijo je 2 h.

višina: 326 m Idrija

Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz. Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m), na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec (706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju. Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930 uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18. stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo uprizorilo prvo slovensko predstavo.

V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih, saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom. Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo. Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB.

Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge organizacije in društva.

Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo, najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja. (Informacije ++386 (0)5 3771142, http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm )

Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.


1.4 km, 40 minut Idrija - Kotli (razpotje)

Opis:

Od AP Idrija gremo po glavni mestni ulici in po Glavnem trgu do vznožja vzpetine z gradom, kjer zavijemo levo čez Nikovo; kmalu nas planinski kažipot usmeri na desno po Kajuhovi ulici navzgor. Pri hiši št. 41 se konča precej strma ulica in preide v položnejši gozdni kolovoz. lz Idrije smo v 20 min na ovinku gozdne ceste, nad katerim stoji kapelica. Kažipot »Lovska pot«, po kateri pelje SPP, nas usmeri z ovinka nekaj korakov po cesti na desno, potem pa na levo na stezo.

višina: 471 m Kotli (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Steza se lepo zvije navzgor po mešanem in nato smrekovem gozdu, kmalu postane precej raven gozdni kolovoz; pri mizi in klopi skrajšamo ovinek, potem pa se zmerno vzpenjamo po v. gozdnatem pobočju Hleviške planine. Z desnega strmega pobočja priteče skromen potoček. Ko smo na poti že 45 min, postane gozdni kolovoz steza, ki se precej strmo dviga po gostem gozdu proti razgledišču. Po uri vzpona iz Idrije pridemo do gozdne ceste in razgledišča z mizo in klopmi, odkoder vidimo v kotlini na s. Idrijo, gore nad Idrijco od Bevkovega vrha do Jeličnega Vrha, zadaj pa Porezen in Spodnje Bohinjske gore, z. nad Idrijo pa na levem bregu Idrijce Kobalove planine in Jelenk.

Od razgledišča gremo po precej ravni gozdni cesti; kmalu pridemo do lokalne ceste, ki pripelje iz doline Idrijce in Čekovnika; po njej gremo naravnost do kamnoloma, kjer nas kažipot usmeri s ceste na kolovoz, po katerem se vzpnemo do koče. Kadar je koča zaprta, lahko gremo pri kamnolomu po spodnjem ravnem kolovozu do bližnje domačije pri Čarju, kjer hranijo planinske žige.

Iz Idrije do Koče na Hleviški planini je l h 30.

Planinska postojanka:

Koča stoji ob zgornjem robu velike jase malo pod vrhom Hleviške planine, enem izmed vrhov hribovitega območja med Idrijco in Nikovo. Prvo postojanko so idrijski planinci uredili v hiši, ki so jo odkupili od gozdarja Križiča in jo odprli 20. julija 1948. Hleviška planina je priljubljena izletniška točka Idrijčanov in točka na Slovenski planinski poti, zato je koča kmalu postala premajhna. Leta 1953 so poleg stare začeli graditi novo, večjo kočo; odprli so jo 19. junija 1955. V koči so pozneje marsikaj izboljšali: leta 1975 so napeljali vodovod, leta 1979 pa so jo temeljito obnovili. V letih 1985 do 1989 je PD Idrija kočo povečalo in posodobilo: zgradili so prizidek, posodobili notranje prostore in uredili zunanjost stavbe. Slovesna otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 18. junija 1989 ob praznovanju 85-letnice PD Idrija. Ponovna temeljita obnova je potekala v letih 2000 - 2005, ko je bila 50 letnica otvoritve koče. Urejena je tudi zimska soba. Koča je odprta od petka, od 16. ure, do nedelje, do 19. ure in ob praznikih. Štampiljka SPP je tudi nekaj metrov stran od koče proti vrhu Hleviške planine. V dveh gostinskih prostorih je 45 sedežev, točilni pult, nekaj sedežev postavijo tudi pred kočo; v treh sobah je 15 postelj, gostinski in spalni prostori so ogrevani s pečjo, oziroma centralno kurjavo; WC, tuš, umivalnica s tekočo vodo, elektrika.