Išči po točkah

Začetek: Notranje Gorice

Konec: Bovec

Razdalja: 116.6 km Čas hoje: 39 ur 20 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 296 m Notranje Gorice

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 10 minut Notranje Gorice - Log pri Brezovici

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Log pri Brezovici

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 377 m Tičnica (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Tičnica (razpotje) - Ferjanka

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 400 m Ferjanka

Ni opisa
1 km, 30 minut Ferjanka - Strmca

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 470 m Strmca

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Strmca - Brezje pri Dobrovi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 336 m Brezje pri Dobrovi

Ni opisa
1.3 km, 30 minut Brezje pri Dobrovi - Boršt

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 437 m Boršt

Ni opisa
0.8 km, 30 minut Boršt - Ključ

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 619 m Ključ

Ni opisa
0.7 km, 15 minut Ključ - Polšna (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 569 m Polšna (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 350 m Dvor pri Polhovem Gradcu

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 697 m Ravnek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 720 m Mala Grmada (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 852 m Mala Grmada

Ni opisa

Opis:

S Setnice po poti, ki se drži jz. grebena, na vrh. lz Polhovega Gradca 1 h 30.

višina: 882 m Polhograjska Grmada
Vrh:

GRMADA, 898 m, je lep razgledni vrh v jv. delu Polhograjskega hribovja, ki se razteza med Poljansko dolino na sz. in Gradaško dolino na j. Prištevamo ga k predgorju Julijskih Alp. Hribovje je dobilo ime po Polhovem Gradcu, najpomembnejšem kraju tega območja. Ljubljančani in planinci ga imenujejo tudi Polhograjski Dolomiti, ker so višji deli zgrajeni iz dolomita; tu prevladujejo strma in visoka slemena, na katerih se marsikje pokaže tudi gola skala. Tudi Grmada ima kljub skromni višini zaradi razdrapanega dolomitskega vrha že kar visokogorsko podobo. Nižje hribovje je iz starih skrilavcev in peščenjakov, kjer prevladujejo široko razpotegnjene kope. Najvišji vrh hirbovja je Pasja ravan (1029 m) v z. delu, drugi je najbližji sosed Grmade Tošč (1021 m), tretja pa je Grmada. Od v. roba pri Šentvidu se čez Toško Čelo, Topol, Grmado, Tošč in Pasjo ravan vleče razvodni hrbet med Gradaščico na j. ter Savo in Poljansko Soro na s. in sz. Z njega se spuščajo proti Savi in Sori stranski hrbti, ki jih ločijo globoke grape in dolinice, po katerih tečejo pritoki obeh rek. V Gradaščico tečejo le kratki potoki, zato so med njimi manjši strmi gorski pomoli. Razgibano hribovje lepo vidimo tudi z Grmade. Hribovje je skromno poseljeno, največ je samotnih kmetij; v zadnjem času so zgradili veliko počitniških hišic. Precej je iglastih in mešanih gozdov.
V hribovju raste tudi nekaj vrst redkih in zaščitenih rastlin: dišeči volčin, Clusijev svišč, kranjska bunika, zlati klobuk, kranjska lilija in lepi čeveljc. Najpomembnejša rastlina je Blagajev volčin, ki so jo odkrili leta 1837 na Polhograjski gori. Domačin jo je prinesel pokazat grofu Blagayu, graščaku v Polhovem Gradcu, ki se je zanimal za rastlinstvo; ta jo je poslal muzejskemu kustosu H. Freyerju v Ljubljano, ki je spoznal, da gre za še nepoznano vrsto volčina in ga imenoval na čast graščaku »Daphne blagayana« — po naše Blagajev volčin. Odkritje je vzbudilo veliko pozornost in že maja naslednje leto jo je prišel pogledat saksonski kralj Friderik Avgust. Blagajev volčin je pri nas zavarovan že od leta 1898. Raste tudi na Grmadi in drugje po Polhograjskem hribovju.
Z Grmade je čudovit razgled na vse strani. Proti v. sega pogled preko Topola-Katarine na Ljubljansko kotlino, Posavsko hribovje in Menino planino. Na j. strani se nad Barjem dvigata Krimsko hribovje s Krimom in Planina nad Vrhniko, zadaj pa se vleče venec gora od Trnovskega gozda, Nanosa, Javornikov do Snežnika. Na z. vidimo za Polhograjskim hribovjem Škofjeloško pogorje z Blegošem, Porezen, Ratitovec in Julijce s Triglavom. Na s. se za Sorškim poljem in Gorenjsko ravnino dvigajo Karavanke in Kamniške Alpe.


0.8 km, 20 minut Polhograjska Grmada - Gonte

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Gont, sedla med Grmado in Toščem, po z. grebenu na Grmado, 20 min.

višina: 776 m Gonte

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Gonte - Mali Tošč

Opis:

Od domačije Gontar naredimo nekaj korakov navzgor po gozdni cesti do razpotja več poti. Na kažipotih piše, da je na Tošč 45 min., Grmado 20 min., Katarino 1 h 20, do Legastje v dolini Ločnice 1 h, v Medvode 3 h, do Doma na Govejku 2 h, na Osolnik 3 h in v Polhov Gradec 1 h. Nad razpotjem zavijemo s ceste levo na poraščen jv. hrbet Malega Tošča. Pot na Tošč je skupna z Ljubljansko mladinsko potjo in Polhograjsko planinsko potjo. Levo je globoka ozka dolina Mačkovega grabna, ki se strmo spušča med Grmado na jv. in Špikom (716 m) na sz. strani doline. Na zgornjem koncu doline opazimo na hribčku (686 m) domačijo Jelovčnik. Na nasprotni strani doline se dviga Polhograjska gora s cerkvijo sv. Lovrenca. Kmalu se steza priključi na gozdno cesto, ki se vzpenja po hrbtu Malega Tošča. Na s. strani se skozi drevje pokaže hrib Osolnik s cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata. Po 5 min. zapustimo cesto, kažipot "Tošč 25 min." nam pokaže levo na stezo, ki se po hrbtu precej strmo vije na Mali Tošč (902 m).

višina: 899 m Mali Tošč

Ni opisa

Opis:

Z Malega Tošča se spustimo na precej ravno sleme, ki veže oba vrhova. Le 5 min. je do razpotja: z desne pripeljeta od Mihelčičevega doma na Govejku E-7 in LPP.

višina: 899 m Tošč (razpotje)

Ni opisa
2.5 km, 50 minut Tošč (razpotje) - Igale

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot vodi prek Igal, rastišča igalke ali Blagajevega volčina (planinec čuva planinsko cvetje!) in bivališča divjih kur in petelina.

Možen obisk kmetije Kozjek (okrepčila).

višina: 822 m Igale

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Igale - Gontarska planina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 901 m Gontarska planina

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tu gre LPP v osrčje Polhograjskih Dolomitov. Kažipot nas usmerja na srednjo pot v gozd (desna pot gre k Sv. Barbari, leva na Govejk); v gozdu se LPP vzpenja, preide v stezo in doseže sleme nad Govejkom.

višina: 690 m Rožnik (razpotje)

Ni opisa
1 km, 30 minut Rožnik (razpotje) - Osolnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo proti jugozahodu k Rožnikovi kmetiji.

višina: 854 m Osolnik

Ni opisa
4.6 km, 1 ura Osolnik - Puštal

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Mimo puštalskega gradu (od 13. st. puštalski gospodje, za reformacije zatočišče luteranov, baroni Wolkensperg, v kapeli velika Quaglieva freska), ob postajah križevega pota na Hribec (baročna cerkvica iz 18. st.). S prevala pod cerkvijo gremo levo v breg na Sten (pogled na Loko, spodnji del Poljanske doline in na Sorško polje), gozdna pot po slemenu.

Dalje po zmerno strmi poti na Pustoto (obeležje NOB), levo v gozd, do podnožja strmega brega Osovnika, steza po strmi košenini k cerkvi (sledovi zemeljskih usadov). Osovnik 857 m, s. skrajnik Polhograjskega hribovja, izreden razgled na Loko, njeno okolico z novimi mestnimi deli in industrijo, na Sorško polje, Kamniške Alpe in Karavanke, gotska cerkev sv. Mohorja in Fortunata iz 1551, grob dveh borcev NOB.

višina: 339 m Puštal

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Puštal - Škofja Loka (Mestni trg)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

LPP gre po Kopališki ulici, med hišami št. 25 in 27 gremo levo dol po pešpoti na Puštalsko brv, onstran brvi na Poličarjevi hiši znak, do kam je segala Sora ob povodnji 1926.

višina: 355 m Škofja Loka (Mestni trg)

Škofja Loka je eno najbolj ohranjenih srednjeveških mest v Sloveniji. Leta 973 je podelil nemški cesar Loko s širšim zaledjem škofom iz bavarskega Freisinga. Tedanja Loka je bila sedanja Stara Loka. Skofje so za svoje upravno središče kmalu po daritvi začeli graditi mesto nad sovodnjem Poljanske in Selške Sore. Naselje se je naglo razvijalo, listina iz 1. 1274 ga že imenuje mesto. V 14. stoletju so ga obdali z obzidjem, skozi katero je vodilo petero vrat. Znotraj obzidja sta se razvila Mestni trg in Lontrg ali Spodnji trg z več ozkimi ulicami. Nad mestom je gospodoval grad. L. 1511 je mesto poškodoval potres. Podjetni škof Filip ga je daj takoj obnoviti. Kakor kažejo letnice na nekaterih stavbah, je sedanje mesto še iz tistega časa ohranilo razpored in obliko hiš. Tudi po požarih, ki so mesto nekajkrat prizadeli, so meščani obnovili hiše v glavnem tako, kakor so bile prej. Gospostvo freisinških škofov je trajalo 830 let, do leta 1803, ko je Avstrija to ozemlje razglasila za državno last. Zelo razvita obrt je do prve svetovne vojne odganjala močnejšo industrijo. Po zadnji vojni pa je industrializacija hitro napredovala, hkrati z njo so se okoli starega dela mesta razvili novi mestni deli, staro jedro pa je kot zgodovinska znamenitost prišlo pod spomeniško varstvo. Med obema vojnama je bilo loško ozemlje upravno razdeljeno na več občin, v mestu je bil nekaj časa sedež okraja. Sedaj spada skoraj vse ozemlje nekdanjega gospostva pod upravno enoto Škofja Loka, ki jo sestavljajo občine Gorenja vas Poljane, Železniki, Žiri in Škofja Loka.

Homanova hiša na levi kaže z letnico 1529 in zdaj odkritimi freskami ter obnovljenim okrasjem svojo starost in nekdanjo veljavo. Nekatere hiše imajo preprosta gotska vrata in okna, druge baročna pročelja. Na Mestnem trgu št. 38 je vzidana renesančna plošča meščana Schwarza, ki je dal 1513 zgraditi tam kapelo. Na starem rotovžu (št. 35) je viden mestni grb. Restavracija Krona je staro gostišče. Marijino znamenje nasproti je dalo mesto postaviti 1751 v zahvalo za odvrnitev kuge in ognja. Nekdanji Dom Partizana (št. 17) ima ohranjeno staro pročelje, v notranjosti je dvorana za kino. Na j. koncu trga so 1972 odkrita Poljanska vrata, vidi se ohranjeno mestno obzidje, ob njem Graben, na stavbi občinske skupščine je plošča o rešitvi zapornikov 1941. Na Kopališki ulici na št. 8 je stara Firbarjeva hiša (nekdaj barvarska delavnica z leso za sušenje blaga).



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kažipotna tablica na avtobusni postaji v Škofji Loki nas usmerja po mostu za pešce čez Selško Soro in mimo tržnice na Mestni trg.

Podrobnjejši opis Škofje Loke in njenih znamenitosti.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 692 m Križna gora

Del Križne gore so Nemci požgali, na požig in v februarju 1944 padle borce opozarja obeležje NOB. Na Kalanovi hiši je plošča v spomin 4 padlim sinovom in hčerki.

Vredno je stopiti do poznogotske cerkve sv. Križa, ki stoji na slemenu malo dalje od vasi, v prezbiteriju so znamenite freske iz legend o sv. Urhu in sv. Korbinijanu, ustanovitelju freisinške škofije, oltar je baročen. V bližini cerkve lovska koča, za splošni obisk odprta ob sobotah in nedeljah. S Slemena je zanimiv razgled na Škofjo Loko in Kranj, Sorško polje, Selško dolino, Škofjeloško pogorje in Ratitovec.


1.5 km, 20 minut Križna gora - Praprotno

Opis:

Mimo Kalanove hiše in kozolca navzdol skozi gozd na travnat breg z redkimi smrekami in grmovjem, spet v gozd in strmo dol do travnika in betonskega praprotniškega mostu. Čez most levo v vasico Praprotno.

višina: 386 m Praprotno

Ni opisa
9.5 km, 2 uri 40 minut Praprotno - Železniki

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 449 m Železniki

ŽELEZNIKI, 450 m, 3156 preb., so gospodarsko, kulturno in upravno središče Selške doline. Dolgo razpotegnjeno mestno naselje leži v ozki dolini, ki se razširi le na s. strani proti Češnjici. Zaradi pomanjkanja prostora so se Železniki razvijali na treh koncih; Rácovnik na sv. strani na desnem bregu Selške Sore, Trnje v sredini in Gorenji Konec na levem bregu na jz. strani. Leta 1966 so priključili do tedaj samostojna naselja Jesenovec, Škovine in Češnjico. Ker v ozki dolini ni bilo prostora, so se Železniki razširili na ravnino proti Češnjici; tam je nastalo novo sodobno središče s šolo, pošto, banko, trgovinami, gostilnami, kopališčem ter stanovanjskim naseljem Na Kresu. Od 1995 so Železniki spet samostojna občina, kot so bili tudi do leta 1961, ko so jih priključili občini Škofja Loka.

Začetki Železnikov segajo v 13. stol., ko so freisinški škofje na to območje naselili fužinarje iz Furlanije. V okolici so kopali železovo rudo, za pogon vodnih kladiv pa so izrabljali Selško Soro. Pozneje so se v kraju naselili železarji iz Krope, Tržiča (Monfalcone) in Borovelj. Najprej so talili rudo v pečeh na veter, pozneje v pečeh na volka in pečeh z dvojnim phalom. Prvi plavž je bil omenjen že leta 1422. V 17. stol. so delovali dva plavža ter dve večji in pet manjših fužin s kladivi na vodni pogon. Po listini iz leta 1628 je železarstvo z oglarstvom in tovorništvom zaposlovalo približno 2000 ljudi. Ob koncu 19. stoletja je začelo zaradi hude angleške in švedske konkurence propadati, 19. junija 1909 pa je ugasnil zadnji plavž. Na fužinarstvo spominja plavž iz leta 1860 v Gorenjem Koncu; zdaj je zavarovan kot tehniški spomenik. Na nekdanje čase spominjajo tudi nekatere stare hiše z nadstropnimi pomoli in železnimi polknicami.

Železniki so leta 1575 postali trg, leta 1966 pa mestno naselje. V kraju je več pomembnih podjetij, v katerih je zaposlena večina aktivnega prebivalstva: tovarna elektromotorjev in gospodinjskih aparatov DOMEL, industrija pohištva ALPLES, kovinarsko podjetje NIKO, podjetje precizne mehanike in elektronike TEHTNICA in še nekaj manjših. Ohranjena je domača obrt klekljanja čipk.

Železniki so zapisani tudi v zgodovino NOB. Že leta 1941 je bila tam močna organizacija OF. Prvi napad na Železnike je 19. novembra 1941 izvedel Cankarjev bataljon. V ofenzivi partizanskih enot na Gorenjskem, oktobra 1943, so srditi boji divjali tudi okrog Železnikov. V noči na 23. januar 1944 je Prešernova brigada napadla orožniško postajo, ki je štela 55 mož. Od 19. do 22. novembra 1944 se je Gradnikova brigada srdito bojevala z nemškimi enotami v Železnikih in kraj tudi zavzela; po hudih bojih od 4. do 7. februarja 1945 so jih Nemci vnovič zasedli. Kraj je bil dokončno osvobojen 6. aprila 1945. Na Trnju v bližini župnijske cerkve stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja iz tega kraja.

Na širšem območju Železnikov so delovale kurirske postaje G-1 v bližini Podlonka na Ratitovcu, G-3 v Martinj Vrhu in G-11 v Davči. Poleg medsebojnih zvez so vzdrževale še zveze z G-2 nad Bohinjem, G-12 v Kropi in P-35 na Poljanah pri Cerknem. G-1 je bila ustanovljena julija 1943, v njej je bilo stalno od osem do deset kurirjev, ki so bivali v bunkerju, vkopanem v zemljo. Poleti 1944 jih je sovražnik izsledil in napadel, vendar so se pravočasno umaknili. Postaja G-3 je bila ustanovljena spomladi 1943, v njej je bilo od sedem do dvanajst kurirjev, ki so sprva bivali v šotorih, pozneje pa v leseni baraki. Najtežavnejša zveza te kurirske postaje je bila zveza z G 1, ker je bilo treba prečkati varovano cesto Škofja Loka–Železniki in Selško Soro. G-11 je začela delati septembra 1943. Sprva je imela pet, pozneje osem kurirjev, ki so si uredili bivališče v baraki. Imela je pomembno nalogo povezave med Primorsko in Gorenjsko. V veliki nemški ofenzivi marca in aprila 1945 so se kurirji v zadnjem hipu umaknili, vendar je bil ob umiku ujet in ustreljen Franc Golja. Na tem območju so partizanske enote vzpostavile tudi telefonske zveze. Poleg zveze Blegoš–Slugova dolina je od sredine 1944 delovala tudi zveza Cerkljansko–Martinj Vrh.

V Železnikih si lahko poleg plavža ogledamo še tehniški muzej v Plavčevi hiši, Na Plavžu 58; v njem je prikazana zgodovina železarstva in spremljajočih dejavnosti ter dejavnosti, s katerimi so se prebivalci ukvarjali po propadu železarstva; telefon: 04/514 73 56. Zanimiva baročna stavba iz leta 1706 je cerkev sv. Frančiška na Logu z Layerjevo sliko in več Metzingerjevimi slikami.

Iz Železnikov je doma več znanih slovenskih osebnosti, med njimi planinski pisatelj Janko Mlakar (1874–1953), literarni kritik France Koblar (1889–1975), znani montanist in ustanovitelj metalurške fakultete v Ljubljani dr. inž. Matija Žumer (1901–1957) ter komandant Gorenjskega odreda Anton Bertoncelj - Zvonko (1913–1944).


1.3 km, 20 minut Železniki - Trnje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz starega središča Železnikov na Trnju nadaljuje TV po regionalni cesti proti Škofji Loki. Najprej gremo skozi naselje Škovine, ki se stiska ob cesti med strmim pobočjem na levi in Selško Soro na desni. Na desnem bregu je naselje Rácovnik. Ko se dolina razširi, smo v naselju Otoki s tovarnama DOMEL in NIKO na desni ter obnovljeno šolo in pokritim kopališčem na levi strani ceste.

višina: 457 m Trnje

Ni opisa
2.4 km, 1 ura 20 minut Trnje - Draboslovski grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 881 m Draboslovski grič

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1030 m Prtovč

Oktobra 1943 so Nemci vas požgali, pet obnovljenih hiš se zdaj stiska v breg, na slemenu proti Pašku 1036 m stoji preprosta cerkvica. V vasi spomenik NOB. Sleme loči grapo Dašnjice od Plenšaka, po obeh grapah so steze za dostop, po s. bregovih Stedel vrha je speljana cesta v Železnike, z nje je razgled na nižje ležeči Podlonk.


2.7 km, 1 ura 30 minut Prtovč - Krekova koča na Ratitovcu

Opis:

S Prtovča (1025 m) skozi Razor. Po kolovozu proti s. skozi gozd v dolino Razor, ki se spušča s prevala Vratca (1511 m) med Gladkim in Kosmatim vrhom. Po travnati in gruščnati dolini proti pečevju. Pod vznožjem prevala se pot  razcepi. Čez Vratca pelje pot na planino Pečana, naša pot pa zavije levo in se po travnatem pobočju v ključih zvije do koče.

1 h 30.

višina: 1644 m Krekova koča na Ratitovcu
Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod Gladkim vrhom (1667 m) na vršnem slemenu Ratitovca, najvzhodnejšega podaljška Julijskih Alp. Prvo kočo je zgradila Selška podružnica SPD in jo odprla 9. avgusta 1925; imenovali so jo Krekova koča po dr. Janezu Kreku (1865-1917), organizatorju slovenskega zadružništva, ki je rad zahajal na Ratitovec. Med NOB je bila koča 1. maja 1943 požgana. Na starih temeljih je PD Železniki postavilo novo kočo in jo odprlo 18. julija 1954. Leta 1968 so zgradili prizidek.  Leta 1987 je bil zgrajen sanitarni prizidek z zimsko sobo. V bivaku na sedelcu, 200m niže od koče, so leta 1990 uredili zimsko sobo z ležišči. V zadnjih letih je koča dobila elektriko in bila tudi temeljito obnovljena in posodobljena. Koča je običajno odprta od sredine junija do sredine septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, razen če je slabo vreme.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 19 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; prvi gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; voda kapnica, elektrika, mobitel. V bivaku so v zimski sobi 4 ležišča, štedilnik, miza in klopi.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po poti do koče.

višina: 1625 m Ratitovec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pri dveh velikih mlakah za napajanje živine nas smerokaz usmeri levo na planino Pečana.

Po markirani poti se lagodno spuščamo v široko dolino, poraslo z mehko planinsko travo. Če hodimo poleti, nas bo celo pot spremljalo pozvanjanje kravjih zvoncev. Ko pridemo do pašnika v dolini, se še nekoliko spustimo tako, da pridemo do staj na planini Pečana. Tam je tik ob poti žig.

višina: 1471 m Planina Pečana

Ni opisa
5.8 km, 1 ura 10 minut Planina Pečana - Bitenjska planina

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Bitenjske planine ob cesti Bohinjska Bistrica—Soriška planina po gozdni cesti in kolovozu čez Ribčevo Planino na planino Pečana.

višina: 921 m Bitenjska planina

Ni opisa

Opis:

Še kilometer je po asfaltirani cesti do pomembnega razpotja regionalnih cest (910 m) nad planino Vresje. Desna asfaltirana cesta gre navzdol v Bohinjsko Bistrico (8 km), leva asfaltirana pa navzgor na Bohinjsko sedlo (5 km) ter naprej v Sorico in na Petrovo Brdo.


Ni opisa
4.7 km, 1 ura 10 minut Bitenjska planina (razpotje) - Nemški Rovt

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Nemški Rovt

Ni opisa
3.5 km, 50 minut Nemški Rovt - Bohinjska Bistrica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 513 m Bohinjska Bistrica

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Bohinjska Bistrica - Brod

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Brod

Ni opisa
2.1 km, 1 ura 10 minut Brod - Široka polica

Opis:

Na praznični dan v petek, smo se povzpeli na Rudnico (946 m) po Ivanovi poti do zelenih Senožeti, kamor kmalu prispemo, ta so že obsijana in opaziti je povsod po travniku prebujanje pomladi. Strmo vzpenjanje proti gori na prvem delu poti se kmalu spremeni v bolj položno in prijetnejše nadaljevanje sončnega pobočja nad vasjo Brod. Neizbrisan pečat so Rudnici dali davni ledeniki, ki so obtesali pobočja. Marsikje se poganjajo čez krošnje vrtoglavi prepadi, le zahodna, fužinarska stan je položna.

V nadaljevanju poti obiščemo še naravno brezno ob stezi, kjer je nekoč stala koča, ki so jo uporabljali takratni domačini - rudarji za pridobivanje rude na gori. Mimo lične drevesne kapelice se teren zravna in kmalu dosežemo razgledni vrh s klopco. Prehod preko zložnega slemena do vrha je mozaik zaokrožen in prelepi alpski kot nam ni več neznanka. Številne poti so vedno prehojene, saj je Rudnica zelo obiskana gora v vseh letnih časih. Stare rudarske poti je že preraslo grmovje, kot opomnik na rudarske dejavnosti je oster in izpostavljen kamniti zob, ki ga je opaziti južno pod Široko polico, pod njim je vodila stara rudarska pot, vez Rudnice z dolino.

višina: 898 m Široka polica

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Široka polica - Za laze

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 585 m Za laze

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Za laze - Stara Fužina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 550 m Stara Fužina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 543 m Kapelica ob mostu

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Planina Spodnji Vogar

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo proti razpotju, na katerem stoji spominska plošča NOB.

višina: 1081 m Spominska plošča NOB

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1486 m Planina Vodični vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1449 m Koča na Planini pri Jezeru
Planinska postojanka:

Koča stoji tik nad jezerom na Planini pri Jezeru v osrčju Fužinskih planin. PD Integral je leta 1975 dobilo od Pašne skupnosti Stara Fužina v najem nekdanjo sirarno, ki so jo naslednje leto prenovili in preuredili v planinsko postojanko. Koča je 31. julija 1981 pogorela. Še istega leta so se odločili, da bodo zgradili novo postojanko. Kupili so zemljišče in pogorišče ter začeli na temeljih pogorele koče graditi novo sodobnejšo planinsko postojanko, ki so jo slovesno odprli 2. septembra 1984. V letih 1992 in 1993 so zgradili triprekatno greznico ter sanirali kanalizacijo ter s tem preprečili onesnaževanje jezerske vode. V teh letih so tudi zgradili novo brunarico. V koči je možno organizirati planinske šole, tečaje in planinska srečanja. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; v 7 sobah je 79 postelj, v brunarici pa 7 ležišč, zimska soba z 9 ležišči; WC in umivalnice z mrzlo vodo so v pritličju in prvem nadstropju; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko. Od junija 2007 dalje ima koča tudi malo čistilno napravo.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1514 m Krištofojca

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1582 m Planina Dedno polje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1692 m Planina Ovčarija

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1855 m Štapce

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Štapce - Dvojno jezero

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1689 m Dvojno jezero

Ni opisa

Opis:

Kmalu zagledamo kočo.

Planinska postojanka:

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.


Dolina Triglavskih jezer. Zgornji rob doline je na Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na v. strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v davnini narinile z v. strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno doline. Na z. strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Spičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti z. in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline, kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti j. pa je vedno bolj odprta. Med s. in j. robom doline je 650 m višinske razlike.

Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer. Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v mogočnem slapu Savica.

V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera.

Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera.

Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade.

Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in globoko 8 m.

Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m. Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.

Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak, alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk, kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še veliko drugega alpskega cvetja.

Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to pokrajino pokrivalo morje.

Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois (1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.

Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki; zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s posebnimi tablami.



Opis:

Pot proti Komni začnemo pri petem jezeru v bližini koče. Zložno se vzpnemo po nizkem pobočju nad jezerom v gozd. Pot se nekaj časa zravna, se obrne proti z., potem se v ključih spusti v kakšnih 100 m nižjo Lopučniško dolino, ki je dal ledenik koritasto obliko. Pridemo na precej ravno planino Lopučnica. Na sz. jo oklepa z rušjem in macesni porasla planota Zgornja Komna, nad katero se dviga skalni greben med Čelom (2228 m) na levi, prek Ploskega Vogla (2348 m) do Velikega ali Lepega Špičja (2398 m). Na j. in jv. stran se gozdnata Lopučniška dolina razprostira do Črnega jezera in Komarče. Od SPP se na desno odcepi pot čez prelaz Velika Vrata (1924 m) v dolino Soče.

višina: 0 m Planina Lopučnica

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 40 minut Planina Lopučnica - Dol za bajarjem

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot čez Velika vrata.

višina: 0 m Dol za bajarjem

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Dol za bajarjem - Planina Za skalo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1543 m Planina Za skalo

Ni opisa
4.1 km, 1 ura 10 minut Planina Za skalo - Pod Zjabci

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 731 m Pod Zjabci

Ni opisa
1.8 km, 20 minut Pod Zjabci - Vrsnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 578 m Vrsnik

Ni opisa
0.3 km, 0 minut Vrsnik - Log

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 547 m Log

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Log - Soča

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 492 m Soča

Ni opisa
6.8 km, 1 ura 50 minut Soča - Spodnja postaja žičnice Golobar

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 459 m Kal - Koritnica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 460 m Bovec

Ni opisa