Išči po točkah

Začetek: Maribor (Radvanje)

Konec: Tržič

Razdalja: 177.9 km Čas hoje: 74 ur 15 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 280 m Maribor (Radvanje)

Ni opisa

Opis:

TV in SPP imata skupno pot do Šumika. SPP je označena z rdeče-belimi Knafelčevimi markacijami in številko 1. S Streliške ceste zavijemo po Poti na okope do zadnje hiše.


Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo po srednji poti mimo električnega daljnovoda v gozd. Po 20 min. zložnega vzpona po gozdu smo na jasi z zaselkom Habakuk, kjer so našli gomilna grobišča iz halštatskega in antičnega obdobja. Kmalu pridemo do table, ki nas opozori, da smo na območju gradišča Poštela (547 m) iz začetka starejše železne dobe v 8. stol. pr. n. št. Gradišče je bilo obdano s kilometer dolgim obrambnim nasipom, ki je ohranjen še dandanes. Odkrili so temelje svetišča in več stavb iz obdobja od 4. stol. pr. n. št. do 4. stol. n. št. Najdene keramične in kovinske predmete hranijo v mariborskem muzeju. V Poštelo se je prebivalstvo zatekalo tudi pred madžarskimi vpadi v zgodnjem srednjem veku.

višina: 431 m Habakuk (Poštela)

Grobišče Poštela je nastalo v 8. stol. pr.n.š. Naselbina je bila konec starejše železne dobe opuščena, znova pa je oživela v pozni mlajši železni dobi. Naselje je bilo obdano s kilometer dolgim obrambnim nasipom, odkrili so temelje svetišča in več hiš iz obdobja od 4. stol. pr.n.š. do 4. stol. po n.š. Najdene keramične in kovinske predmete hranijo v mariborskem muzeju.



Opis:

Na Pošteli je razpotje. Leva pot pelje mimo Hoške koče do Železničarskega doma, TV pa zavije desno v gozd. Po globokih in ponekod precej strmih kolovozih se vzpenjamo najprej po bukovem, potem mešanem in nazadnje iglastem gozdu. Na poti lahko opazujemo kamnine, značilne za vzhodno Pohorje: kristalaste skrilavce, blestnike, sljudovce in gnajse. Po uri vzpona s Poštele pridemo do Lovskega doma Radvanje in do smučišč na Mariborskem Pohorju. Odpre se lep razgled na Maribor in njegovo okolico. Tam pridemo na cesto, ki pelje do hotela Bellevue, naša pot pa se nekoliko naprej od smučarske žičnice odcepi na desno in nas po travnatem pobočju, mimo počitniških hišic in domov, pripelje do hotela Bellevue in zgornje postaje Pohorske vzpenjače (1040 m). Od Streliške ceste je 2 h 15 hoda.

Od hotela nadaljujemo hojo po asfaltirani cesti do bližnjega odcepa "Sprehajalne poti" proti Mariborski koči. Pred odcepom je malo pod cesto obnovljena poznogotska cerkev sv. Bolfenka iz začetka 16 stol.; je pomemben kulturni spomenik. V cerkvi je več stalnih razstav.

višina: 1026 m Cerkev sv. Bolfenka

Cerkev sv. Bolfenka iz začetka 16. stol. je pomemben kulturni spomenik; leta 1952 je pogorela; Zavod za spomeniško varstvo Maribor jo je obnovil.



Opis:

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa.

višina: 1084 m Anžejev križ (razpotje)

Ni opisa

Opis:

SPP ne pelje mimo razglednika, temveč se pred njim spusti na cesto k Železničarskemu domu.


Ni opisa

Opis:

Nasproti doma zavijemo po bližnjici skozi naselje počitniških hišic do ceste.

višina: 1064 m Mariborska koča (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo po cesti proti Mariborski koči.

višina: 1069 m Mariborska koča
Planinska postojanka:

Koča stoji na mali planoti na južni strani pohorskega hrbta pod Reškim vrhom (1142 m) in Ledinekovim koglom (1182 m). Prvo kočo je na tem mestu odprlo leta 1913 Nemško planinsko društvo iz Maribora. Po 1. svetovni vojni jo je 16. julija 1921 kupila Mariborska podružnica SPD in jo po preureditvi slavnostno odprla 14. maja 1922. Kočo, v kateri so imeli Nemci med okupacijo vojaško postojanko, so partizani 3. septembra 1944 požgali. Mariborski planinci so na starih temeljih postavili novo kočo in jo odprli 14. julija 1946. Zunanjost koče je še zdaj taka, kot je bila ob otvoritvi, v notranjosti pa so pozneje marsikaj izboljšali. Leta 1954 so napeljali telefon. Leta 1990 je PD Maribor-matica načrtovalo, da bo zgradilo novo kočo, vendar so zaradi finančnih težav gradnjo odložili. V letih 1992 in 1993 so prenovili staro kočo, na novo opremili spalne prostore, uredili sanitarije, napeljali nov vodovod itd. Koča je stalno odprta. V gostinskem prostoru je 60, v točilnici 20 in na terasi pred kočo 80 sedežev; v treh sobah je 8 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 27 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Foto: Andrej Jakobčič


0.9 km, 20 minut Mariborska koča - Pri bukvi

Opis:

Pri Mariborski koči stopimo na gozdno cesto, po kateri zavijemo levo do bližnjega razpotja. TV gre po desni cesti do prevala Pri bukvi (1132 m) med Ledinekovim koglom (1182 m) in Reškim vrhom (1142 m), do tja pa pripelje pot iz Bistrice pri Limbušu.

višina: 1135 m Pri bukvi

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo po cesti mimo Reškega vrha do razpotja, na katerem se odcepi cesta do doma na Glažuti. TV pelje naprej po levi gozdni cesti, sprva precej ravno, potem zložno prek Sedovca (1231 m), nato pa se blago spusti do majhne jase, na kateri je na desni transformator s priključkom električnega daljnovoda iz Dravske doline. Z leve se priključi pot iz Frama. 

višina: 1113 m Planinski dom Zarja

Ni opisa

Opis:

Kmalu pridemo na asfaltirano cesto Hoče–Areh.


Ni opisa

Opis:

Po njej gremo desno proti Arehu. Ob cesti stoji dobro ohranjeno nadstropno znamenje. Nekaj korakov naprej je kapelica iz 18. stol.; pri njej je izviral zdravilni studenec, ki ga je uredila Podravska podružnica SPD. Po svojem zaslužnem članu, sodniku Romanu Trstenjaku, ga je poimenovala »Romanov studenec«. Ob asfaltiranju ceste so ga zasuli. Nasproti kapelice zavijemo na pešpot; po nekaj minutah smo na obsežni livadi, nadaljujemo proti cerkvi sv. Areha in Ruški koči.

višina: 0 m Sv. Areh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1248 m Ruška koča pri Arehu
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi ob cerkvi sv. Areha vzhodno od Žigartovega vrha. Je najstarejša pohorska planinska postojanka, ki jo je zgradila in 8. septembra 1907 odprla Podravska podružnica SPD iz Ruš. Ob njej so postavili še dve koči: leta 1912 Planinko in leta 1922 Čandrovo kočo. Vse tri postojanke so v noči od 11. na 12. november 1943 požgali partizani, da sovražnik ne bi imel v njih zatočišča. Že 20. oktobra 1946 je PD Ruše odprlo novo Ruško kočo, ki so jo zgradili na temeljih požgane Planinke. V bližini koče so 31. julija 1955 odprli pionirsko planinsko kočo, ki pa so jo že leta 1958 preuredili za skupna ležišča. Leta 1957 so iz doline napeljali elektriko. Kočo so leta 1977 popolnoma obnovili ter uredili centralno ogrevanje. Zaradi vse večjega obiska so na starih temeljih zgradili še novo Čandrovo kočo, ki so jo odprli septembra 1987. Ime ima po stari pohorski rodbini Robnik-Čander, ki je podarila zemljišče za vse planinske postojanke pri Arehu. Leta 1990 so postavili sončne kolektorje za ogrevanje sanitarne vode.Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, kopalnica, v sobah umivalniki, topla in mrzla voda. V Čandrovi koči je 9 sob apartmajskega tipa s po 4 posteljami, WC in prho, predprostorom in omaro za smučarsko opremo; gosti Čandrove koče si lahko sami kuhajo v skupni kuhinji. Vsi prostori v obeh kočah so centralno ogrevani; elektrika, telefon.

Foto: Andrejj



Opis:

TV nadaljujemo po lokalni cesti proti Šumiku. Za hotelom Areh pridemo v mešan gozd.

višina: 0 m Kopišče (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min. nas kažipot usmeri na levo na široko gozdno pot po jv. pobočju Žigartovega vrha (1346 m). Na tem vrhu je Podravska podružnica SPD postavila in 6. septembra 1903 odprla 37 m visok razgledni stolp, prvi slovenski planinski objekt na Pohorju; novembra 1904 ga je porušil močan vihar. Po dokaj ravni poti kmalu pridemo na razpotje, na katerem zavijemo po desni poti nekoliko navzgor.

višina: 1283 m Žigartov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Potem pridemo na veliko gozdno jaso, ki jo že zarašča mlad smrekov gozd. Proti j. se odpre pogled na obširne gozdove in na Veliki vrh (1344 m). Po razritem kolovozu, ki se spušča po mladem gozdu, pridemo do gozdne ceste in jo prečkamo. Takoj pod cesto je na desni velika jasa s tabornim prostorom tabornikov Rodu črnega mrava. Po slabšem kolovozu se zložno spuščamo po s. strani Peršetovega vrha (1242 m). Iz smrekovega pridemo najprej v bukov, potem pa v mešani gozd. Kolovoz postaja kamnit in se vse strmeje spušča. Ko se svet zravna, je ob poti tonalitni spomenik, na katerem piše: »Neznanemu partizanu in partizanki, ki sta dala življenje, da mi živimo, zato naj vama pohorski gozdovi slavo donijo.« Od Ruške koče do spomenika smo hodili eno uro.

Nekaj korakov od spomenika je razpotje več gozdnih poti. Zavijemo desno proti zahodu. Široka pot nas pripelje na jaso pri Tinčevi bajti, ki jo zarašča mladi gozd.

višina: 1104 m Tinčeva bajta (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tu na levi vidimo streho lovske koče. Pot nas po 10 min. od spomenika pripelje do lokalne ceste Šumik–Sveti Trije Kralji–Slovenska Bistrica. Kažipot ob cesti nas opozori, da ta cesta vodi mimo partizanske bolnišnice »Jesen«. Prečkamo cesto in nadaljujemo po slabši gozdni cesti, ki je zaprta za motorna vozila.

višina: 1107 m Bajgotov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah smo na majhni jasi, s katere se po kamniti poti zložno vzpnemo na zaraščeno nekdanjo jaso. Pot se zložno dviga med gostim drevjem na preval nekaj pod Bajgotovim vrhom (1161 m) na levi. Sledi precej strm spust. Na desni že opazimo globino ob Lobnici s pragozdom, slišimo pa tudi šumenje vode. Po 10 min. spusta prečkamo lokalno cesto Šumik–Osankarica in po nekaj korakih smo že na cesti Areh–Šumik–Klopni vrh.

višina: 1055 m Bajgot (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do majhne ravnice Pri Bajgotu ali na Šumiku.

višina: 1036 m Pri Bajgotu, Šumik

PRI BAJGOTU ali na ŠUMIKU, 1030 m, je urejena izletniška točka ob sotočju Lobnice in Črnave. Tam je križišče več planinskih poti. Na Lobnici je ohranjen del leta 1837 zgrajene 11 km dolge drče, po kateri so spravljali debla do žag v dolini. Pri mostu se začne pot v Pohorski pragozd, do obeh slapov in naprej v Ruše. Do 24 m visokega slapa Veliki Šumik, kjer pada Lobnica čez visok tonalitni prag, je 20 min., do 9 m visokega Malega Šumika, kjer pada Lobnica po ozkem kamnitem žlebu v tolmun, pa 35 min. Zadnji del poti do Velikega Šumika sodi med zahtevne poti. Ob Malem Šumiku so tonalitne Ravbarske peči. Po ljudski pripovedki so se tam skrivali rokovnjači, po katerih je pečina dobila ime. Pohorski pragozd obsega 58 ha in je zavarovan kot naravni rezervat. Je zadnji ostanek pohorskega naravnega pragozda. Zaradi nedostopnih strmin ob Lobnici v njem doslej še niso sekali. V pragozdu rastejo bukve, smreke in jelke, pa tudi veliko redkih rastlin, med njimi rjasti sleč, alpski srobot, nenavadni kamnokreč in omejelistna zlatica. Pohodnikom priporočamo ogled pragozda in slapov. Pot so leta 1991 obnovili in zavarovali.

Avgusta 1941 je na Šumiku taborila Pohorska četa in od tod 11. avgusta odšla v napad na Ribnico na Pohorju. Takrat še ni bilo gozdnih cest. Na širšem območju Šumika so se partizanske enote večkrat bojevale z Nemci, iz oporišč na Pohorju pa so napadale pomembne točke v dolini, npr. železniško progo Maribor–Dravo¬grad, elektrarno Fala, Lovrenc na Pohorju in druge kraje, v katerih so imeli Nemci svoje postojanke. Enote XIV. divizije so se 29. junija 1944 na Šumiku spopadle z Nemci in jih pregnale. Tedaj je padlo 6 borcev NOV, med njimi narodni heroj Dušan Remih - Duško. Na ta boj nas spominja preprost spomenik ob cesti proti bližnjemu Gozdarskemu domu.



Opis:

SPP gre od Šumika nekaj korakov navzgor po cesti proti Gozdarskemu domu nad Šumikom in Klopnemu vrhu; ko prekoračimo Lobnico, gremo s ceste po bližnjici na levo proti razpotju.


Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do Stare glažute, kjer je zdaj nekaj gozdarskih hišic. Tod je bila v letih 1760 do 1793 ena znamenitih pohorskih steklarn. Ljudje so jim po nemški besedi pravili glažute. Za izdelavo stekla so imeli na razpolago kremenjak, vodno moč za pogon mlinov in bukov les za talilne peči. SPP se od Stare glažute počasi vzpenja po gozdni cesti skozi gozdove mimo Travnega vrha (1273 m) na levi in Sekretarjevega vrha (1333 m) na desni do konca gozdne ceste na s. strani Miznega vrha (1340 m). Od Šumika do sem je 45 min. Naprej gre pot precej po ravnem. Po 20 min se na levo odcepi pot proti Osankarici.

višina: 1284 m Tiho jezero (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min pridemo do ceste, ob kateri so zaraščeni ostanki predvojne Koče na Klopnem vrhu, ki so jo požgali partizani 17. septembra 1941, ko so na tem mestu prvikrat na Pohorju v odprtem boju premagali Nemce; spomenik ob cesti.

višina: 1260 m Klopnovrška bajta

Ni opisa

Opis:

Navzdol po cesti pridemo po 10 min do Koče na Klopnem vrhu. Od Šumika do Koče na Klopnem vrhu je 1 h 30.

višina: 1261 m Koča na Klopnem vrhu
Planinska postojanka:

Koča stoji na razgledni jasi severno-vzhodno od Klopnega vrha. Predvojno planinsko kočo so leta 1941 požgali partizani z namenom, da ne bi okupator v njej uredil svojo postojanko. V istem letu je v bližini koče potekala prva odprta bitka, v kateri so borci Pohorske čete prvikrat premagali Nemce, na kar nas opozarja spomenik.



Opis:

Pri Koči na Klopnem vrhu pokaže kažipot proti Pesku; skoraj vsa pot je precej ravna, senčna in mehka ter zelo malo razgledna. Po 5 min smo z gozdnega kolovoza na cesti Klopni vrh—Zgornja brv.

višina: 0 m Klopni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po cesti gremo 10 min do odcepa poti na levo. Kmalu pridemo v Skrbinsko borovje, močvirnato barje s šotnim mahom in plazečim borovjem, kjer je pot ponekod speljana po mostnicah. Prekoračimo potoček Černova, levi pritok Oplotnice, malo naprej še drugi potoček, ki priteče iz barja pod Brvnim vrhom (1332 m). Po uri hoje se z leve pridruži TV z Osankarice.

višina: 0 m Brvni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Kmalu spet pridemo na gozdno cesto, vendar že po nekaj korakih zavijemo desno na pot, ki prečka potoček izpod bližnjega Brvnega vrha (1332 m). Po slabem kolovozu se zložno vzpnemo na širok hrbet na j. strani Brvnega vrha, od tam pa se spustimo do drugega potočka. Kmalu smo na Zgornji brvi, kjer pridemo na regionalno cesto Oplotnica-Pesek-Lovrenc na Pohorju. Tam se ji priključi gozdna cesta s Klopnega vrha, nekoliko naprej pa še pot iz Lovrenca na Pohorju. Od razpotja, na katerem se je TV združila s SPP, je 30 min.

višina: 1269 m Zgornja brv

Ni opisa
2.4 km, 45 minut Zgornja brv - Koča na Pesku

Opis:

Na Zgornji brvi zavijemo po regionalni cesti na desno. Do 45 min. oddaljenega Doma na Pesku se cesta ves čas zložno dviga. Obdaja nas gozd, le sem in tja se odpre pogled na Roglo.

višina: 1389 m Koča na Pesku
Planinska postojanka:

Koča na Pesku (1386 m) stoji na prevalu med Oplotnico in Radoljno, kjer se na regionalno cesto Oplotnica—Lovrenc na Pohorju priključi lokalna cesta Zreče—Rogla—Pesek. Prvo kočo je leta 1929 postavila Dravinjska podružnica SPD iz Slovenskih Konjic; septembra 1941 so jo požgali partizani. Leta 1951 je novo kočo zgradilo PD Oplotnica.

S kočo upravlja hotel Planja na Rogli. Oskrbovana je vse leto; imajo 40 postelj in restavracijo za 70 oseb. Njihova kuhinja slovi predvsem po divjačinskih specialitetah in po domači hrani. Od tam vodijo številne poti, ki jih lahko spoznate peš ali s konjskega sedla v poletnih mesecih.



Opis:

Od Koče na Pesku gre SPP zložno navzdol po cesti, ki pelje v Lovrenc na Pohorju; po 20 min smo na kraju »Pri mašinžagi« (1338 m), kjer se v ravnino iztekajo smučišča z Rogle. Tu je bila nekoč parna žaga, od katere je ostalo le še ime. Kažipot ob cesti nas usmeri na levo prek ravnine do potoka Radoljna in na drugo stran v hrib, po katerem se pot približno 30 min precej strmo dviga do ravnine, kjer se z leve priključi pot z Rogle.

višina: 1457 m Sedlo komisija (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Čez nekaj minut popelje ravna pot skozi mladi macesnov nasad na v. pobočju Mulejevega vrha (1533 m), odkoder se spet vzpenja po starem gozdu do planote, na kateri je najobširnejše pohorsko barje s šotnim mahom in plazečim borovjem. Hojo olajšajo mostnice, ki so položene na mokrotna tla; kljub temu moramo biti previdni, da ne zagazimo v močvirje. To je območje Lovrenških jezer. Do razglednega stolpa pred prvim jezercem se bomo prebijali 15 min.

višina: 1521 m Lovrenška jezera

LOVRENŠKA JEZERA, 1520 do 1530 m, so zaradi neprepustnih tonalitnih tal nastala v skledastih kotanjah, iz katerih voda ne more pronicati v zemljo. Jezerc je 21, včasih tudi manj, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode; jezera se obnavljajo le s padavinami. Globoka so do 120 cm. Šotno barje z jezeri je dolgo približno kilometer, široko pa do 350 m. Leži v gozdnem rezervatu Lovrenška jezera, ki sega od Mulejevega do Jezerskega vrha. V okolici raste nizek smrekov in borov gozd, okoli jezer pa ruševje. Tod najdemo tudi redke rastline: različne šaše, rjasti sleč, dlakavo in golo mahovnico, divjo rožmarinko, mesojedko okroglolistnato rosiko in še nekatere druge. Ruševje je bivališče ruševcev in kljunačev. Na j. strani jezer je Zavod za spomeniško varstvo Maribor leta 1990 postavil razgledni stolp in do prvih jezer uredil pot po mostnicah. S stolpa je lep razgled na jezersko planoto ter na pohorski hrbet proti vzhodu in zahodu. Ljudska pripovedka pravi, da v jezerih domuje povodni mož Jezernik; če mu skalimo mirno vodo, se nam maščuje z neurjem.



Opis:

Vezna pot od Lovrenških jezer.


Ni opisa

Opis:

Z razpotja nas mokrotna pot popelje na obširno planjo Planinka. Na desni se priključi pot iz Lovrenca na Pohorju čez vrh Planinka (1391 m). Kjer je zdaj planja, so bili pred 180 leti obširni gozdovi, vendar so jih posekali, ker so kmetje potrebovali pašnike za živino. Na njih raste ostra trava volk, poleti cveti arnika, pa tudi panonski svišč, brkata zvončnica in čmerika.

višina: 1488 m Planinka

Ni opisa
2 km, 30 minut Planinka - Šiklarica

Opis:

Pot po planji se zelo počasi spušča proti Jezerskemu vrhu, ki ga lepo vidimo pred seboj. Preseneti nas kažipot na Črni mlaki (1418 m); na njem piše, da je do Ribniške koče še 1 h 30. Mehka pot nas pripelje do smrekovega gozda, skozi katerega se bomo po precej strmem, blatnem kolovozu spustili na preval Šiklarica (1300 m). Malo nad prevalom se lahko ob poti odžejamo pri novo urejenem izviru "Studenec ljubezni" z odlično mrzlo vodo. Od razpotja pod Lovrenškimi jezeri je 45 min.

višina: 1300 m Šiklarica

Čez preval Šiklarica, imenovan tudi Šindlarica ali Ribniško sedlo, je peljala stara vozna pot iz Mislinje po Mislinjskem in Križnem grabnu na južni v Josipdol in Ribnico na severni strani Pohorja. Ob potoku Glažuta, pritoku reke Mislinje, je na kraju Stara glažuta delovala med leti 1794 in 1834 ena znamenitih pohorskih steklarn. Tudi v Josipdolu je bila od 1799 do 1909 pomembna steklarna, ki je med vsemi najdalj obratovala. V Josipdolu so tudi največji kamnolomi pohorskega tonalita.


2 km, 50 minut Šiklarica - Jezerski vrh

Opis:

Čez preval Šiklarica, imenovan tudi Šindlarica ali Ribniško sedlo, je peljala stara vozna pot iz Mislinje na j. v Josipdol in Ribnico na s. strani Pohorja. Ob potoku Glažuta, pritoku reke Mislinje, je na kraju Stara glažuta med leti 1794 in 1834 delovala ena izmed znamenitih pohorskih steklarn. Tudi v Josipdolu je bila od 1799 do 1909 pomembna steklarna; znana je po tem, da je obratovala najdlje. V Josipdolu so tudi največji kamnolomi pohorskega tonalita.

Na prevalu je pot nekaj časa precej ravna, potem pa se najprej zložno, nato pa vse bolj strmo vzpenja po smrekovem in bukovem gozdu na v. pobočju Jezerskega vrha. Ko strmina popusti, pridemo na vršno planjo, redko poraslo z nizkimi smrekami. Lepa mehka pot se zložno vzpenja proti kopastemu Jezerskemu vrhu. Kmalu zagledamo visok obelisk spomenika, v kotanji na desni pa med rušjem Ribniško jezero. S prevala Šiklarica na Jezerski vrh je 50 min.

višina: 1536 m Jezerski vrh
Vrh: JEZERSKI VRH

ali RIBNIŠKI VRH, 1537 m, je eden izmed najvišjih pohorskih vrhov. Ker ni poraščen, je z njega lep razgled na prostranstvo Pohorja, proti j. na Mislinjski graben, Paški Kozjak, Graško goro in naprej proti Posavskemu hribovju, proti s. pa na del Dravske doline z Radljami ob Dravi in na pogorje Kozjak s. nad dolino. Na v. strani vrha je v bližini Ribniško jezero, obraslo z rušjem. Pripovedka pravi, da tudi v tem jezeru živi povodni mož Jezernik, ki naj bi bil jezero tja preselil z Uršlje gore, ker so na njej zgradili cerkev in je zvonjenje zvonov motilo njegov mir. Na z. strani vidimo v bližini Ribniško kočo.

Na Jezerskem vrhu je PD Maribor-Matica postavilo mogočen spomenik padlim borcem planincem; odkrili so ga 10. septembra 1961. Spomenik iz pohorskega tonalita je grajen v obliki kvadrastega obeliska in je visok 12 m. Na njegovi levi strani stoji velika tonalitna vaza, na desni pa tonalitna plošča s posvetilom, ki ga je napisal pesnik Branko Rudolf:

»Kdo naj bi uničil pogum vseh src,
za svobodo gorečih?
Baklo je utrnila noč,
iskra je vnela požar,
duh vaš je ostal v ljudeh,
se v močnih srcih spet zbuja
v ritmu vreten in kladiv,
v silnem šumenju gozdov.«



Opis:

Z Jezerskega vrha se po sz. travnatem pobočju spustimo na Ribniško sedlo do ceste, ki pripelje iz Ribnice na Pohorju, potem pa se po njej zložno vzpnemo do koče. Z Jezerskega vrha je 15 min.

višina: 1505 m Ribniška koča na Pohorju
Planinska postojanka:

Koča je stalno odprta. Koča stoji na mali planoti tik pod Malim Črnim vrhom (1533 m) v glavnem pohorskem grebenu. Predhodnico današnje koče je na bližnjem Ribniškem sedlu zgradila Mariborska podružnica SPD in jo odprla 10. julija 1932; v zahvalo dr. Davorinu Senjorju (1882-1960), predsedniku podružnice, ki je bil gonilna sila pri gradnji, so postojanko poimenovali "Senjorjev dom. Borci I. pohorskega bataljona so 9. oktobra 1942 dom požgali. PD Maribor-matica je novo Ribniško kočo zgradilo na pogorišču nekdanje Hutterjeve vile; delati so začeli leta 1946, odprli pa so jo 29. novembra 1949. PD Maribor-matica je leta 1971 odstopilo kočo PD Radlje ob Dravi, ki pa ni bilo sposobno sproti obnavljati tako zahtevnega objekta, zato je kočo 1973 leta zaprlo. Leta 1976 je prevzelo Ribniško kočo takrat na novo ustanovljeno PD Sladki Vrh. S pomočjo donatorjev in z veliko vloženega prostovoljnega dela planincev  članov PD Sladki Vrh je bila koča v celoti obnovljena in ponovno odprta leta 1978. Zaradi lepe zgradbe in lepega razgleda se je koče oprijel naziv »Kraljica pohorskih planinskih postojank«. Tik pod kočo je manjši zimsko športni center s tremi vlečnicami. Smučarske proge so vzorno urejene. Mimo koče je speljana znana pohorska smučarska tekaška proga. Leta 1993 je PD PALOMA Sladki Vrh zaradi problemov z upravniki dalo Ribniško kočo v najem Janku Zapečniku. Po tem času PD PALOMA Sladki Vrh sproti obnavlja kočo v smislu izboljševanja bivalnih pogojev in splošnega počutja planincev. V zadovoljstvo planincev je PD PALOMA Sladki Vrh uredila planinsko sobo, ki lahko dodatno sprejme do 40 obiskovalcev. V gostinskem prostoru je 90 sedežev, dva točilna pulta; v 10 sobah je 40 postelj, apartmaji 18 ležič, na skupnem ležišču pa 28 ležišč; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis:

Od Ribniške koče zložno nadaljujemo TV mimo spomenika Miranu Cizlju, pod smučarsko vlečnico in mimo počitniškega doma na bližnji Mali Črni vrh. Na vrhu so leta 2003 zgradili umetno jezero, iz katerega črpajo vodo za zasneževanje smučišč na Ribniškem Pohorju. Tik pod jezerom so postavili stavbo za smučarje.

višina: 1535 m Mali Črni vrh

Ni opisa

Opis:

Z vrha se mimo nove stavbe spustimo po položnem travnatem z. hrbtu proti gozdu in prvemu krajšemu prevalu.

višina: 1508 m Mali Črni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Sledi zelo kratek zložen vzpon in vnovičen spust na širši preval Višavje (1509 m), kjer se odcepi pot v Mislinjo. Pot se zložno vzpenja po v. gozdnatem pobočju Črnega vrha na planjo, poraslo z nizkimi smrekami. Kažipot "Črni vrh 5 minut" pokaže na levo. Po gozdičku pridemo na najvišji vrh Pohorja.

višina: 1542 m Črni vrh
Vrh:

ČRNI VRH, 1543 m, je najvišji vrh Pohorja. Na oblastem vrhu raste trava resava, na v. in s. strani pa je poraščen z nizkimi smrekami. Na vrhu je znamenje, sestavljeno iz treh visokih, na vrhu povezanih kovinskih križev, ob vznožju pa so trije klini. Poleg je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Na znamenju piše, da stoji na najvišjem vrhu Pohorja ter da je postavljeno na pobudo PD Mislinja in Župnijskega urada Šentilj pod Turjakom. Z vrha lepo vidimo Veliko Kopo. Na j. strani leži Mislinjska dolina, naprej pa se dvigata Paški Kozjak in Graška gora. Na j. pobočjih Pohorja so raztresene kmetije, ki so med NOB dajale zavetje in hrano partizanskim enotam. Na z. se dvigajo Uršlja gora, Peca, Olševa in Kamniško-Savinjske Alpe, na s. pa Košenjak, Gólica in Kozjak. Ob dobri vidljivosti vidimo daleč na obzorju tudi Julijce ter Visoke in Nizke Ture.



Opis:

S Črnega vrha nas precej ravna razgledna pot popelje po z. strani vrha na obsežne planje; tam spet pridemo na pot, ki smo jo zapustili pred Črnim vrhom. Le nekaj minut je po lepi poti do kažipota, ki pokaže levo v Mislinjo 2 h in do studenca 5 min., nas pa razveseli, da je do Pungarta le še 30 min. Pogled na Mislinjsko dolino in hribovje proti Šaleški dolini z Graško goro, kjer se zadaj pokažejo visoki dimniki šoštanjske termoelektrarne, je čedalje lepši. Pot se začne zložno spuščati po slemenu in vedno bliže smo Veliki Kopi. Ob poti je majhna okrepčevalnica Zajec, ki je odprta le pozimi. Kmalu zagledamo med smrekami strehe turističnega naselja na Pungartu. Pridemo do prevala, s katerega se pot zložno dvigne proti gozdičku, po katerem se približamo smučarski vlečnici. Zagledamo ravnico z Grmovškovim domom.

S Črnega vrha do doma je 45 minut.

Od Ribniške koče do Grmovškovega doma je 1 h 30.

Planinska postojanka:

Grmovškov dom pod Veliko Kopo leži na skrajnem zahodnem in najvišjem delu Pohorja, ki veže Mislinjsko in Dravsko dolino. Koča pod Kopo je bila zgrajena in odprta 7. novembra 1937 in je postala pomembna postojanka za izletništvo in zimski šport. Koča je bila v noči iz 8. na 9. oktober 1942 požgana. Planinci so zgradili novo in za svečano otvoritev določili 1. julij 1947, vendar je bila tri dni pred otvoritvijo, 27. junija 1947 ponovno požgana. Kljub vsem težavam so marljivi planinci kočo pod Kopo zgradili še tretjič in jo 4. julija 1954 odprli. Sedanje ime ima po dolgoletnem, zaslužnem predsedniku PD Slovenj Gradec Milošu Grmovšku. Upravlja ga PD Slovenj Gradec.
Koča je stalno odprta. Od 01.11. do 31.04. za prenočišče ni poskrbljeno. V 2,3,4 in 5 posteljnih sobah je 68 ležišč, TWC so etažni ( ločeno moški, ženski v vsaki etaži ). Na voljo so jedilnica, lovska soba s kaminom, centralno ogrevanja elektrika, telefon.



Opis:

Tik za Grmovškovim domom se SPP zvijuga po v. pobočju Velike Kope desno od poseke s smučarsko vlečnico; na vrh se lahko povzpnemo tudi naravnost po smučišču.


Ni opisa

Opis:

SPP in TV vodita prek vrha. Po enakomernem vzponu smo pri zgornji postaji vlečnice, desno od vrha, dokoder je speljana tudi vlečnica po z. pobočju. Travnata pot na levo hitro pripelje na vrh. Od Grmovškovega doma 30 minut.

višina: 1542 m Velika Kopa
Vrh:

VELIKA KOPA (1542 m) je drugi najvišji vrh Pohorja in je le za meter nižji od Črnega vrha. Vrh je kopast in popolnoma travnat. Z njega je prelep razgled na vse strani: na Svinško planino in Golico v Avstriji, na obmejna Košenjak in Kozjak na s., na hrbet Pohorja proti v. s Črnim vrhom in Roglo, proti j. na Paški Kozjak, Graško goro, Goro Oljko, Posavsko hribovje in Golte ter na Uršljo goro, Peco in Savinjske Alpe na z. Pod nami leži Mislinjska dolina s Slovenj Gradcem. Na j. in s. strani vidimo, kako so močni potoki razrezali pobočja v plečate hrbte, po katerih so raztresene samotne kmetije, pa tudi središča razloženih hribovskih vasi, kot Sv. Primož na Pohorju in Planina (Sv. Anton) v smeri proti Dravi. Proti sv. se vleče tesna grapa Črnega potoka s strmimi, redko naseljenimi pobočji.



Opis:

Z Velike Kope se spustimo po travnatem z. pobočju do plitvega sedla med Malo in Veliko Kopo. Na sedlu je zgornja postaja smučarske vlečnice Kopnik, ki je speljana po sv. pobočju Male Kope nad kmetijo Kopnik.


Ni opisa

Opis:

Z Velike Kope se spustimo po travnatem z. pobočju do plitvega sedla med Malo in Veliko Kopo. Na sedlu je zgornja postaja smučarske vlečnice Kopnik, ki je speljana po sv. pobočju Male Kope nad kmetijo Kopnik. Široka, skoraj ravna pot pelje po slemenu Male Kope.

višina: 0 m Mala Kopa (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na razpotju nadaljujemo po spodnji poti, ki se razširi v kolovoz. Med počitniškimi hišami, mimo zgornje postaje smučarskih vlečnic in spomenika padlim borcem NOV se spustimo do Partizansko doma. Z Velike Kope 40 minut.

Planinska postojanka:

Partizanski dom na Mali Kopi (1443 m) se nahaja ob vznožju Male Kope in nam v bližini ponuja krasen razgled na Mislinjsko in Dravsko dolino, če se povzpnemo malo višje, pa nas očara tudi Dravska dolina in obronki Avstrije. Nahaja se tik ob smučišču, od štirisedežnice Kaštivnik je oddaljen le 80 metrov. Partizanski dom je dostopen po cesti iz Slovenj Gradca, od koder je oddaljen 18 kilometrov, ali pa s štirisedežnico Kaštivnik iz Vuzeniške strani.

Na Mali Kopi se prvič srečamo z Evropsko peš potjo E-6, ki je speljana od Baltika do Jadrana.

Namestitev za 70 oseb v dvo ali večposteljnih sobah:

  • 3 x dvoposteljna soba,
  • 3 x štiriposteljna soba,
  • 5 x šestposteljna soba,
  • 1 x osemposteljna soba,
  • 1 x desetposteljna soba.

Večina ležišč je nadstropnih (pogradi), nekaj je tudi zakonskih postelj. V vsaki sobi je umivalnik. Tuši in sanitarije so etažni, razen v dvoposteljnih sobah (zakonska postelja), kjer so sanitarije in tuš v sobi. Nekatere sobe imajo tudi balkon.

Lega: na nadmorski višini 1443 m, ob vznožju Male Kope.

Storitev: nočitev, nočitev z zajtrkom, polpenzion, polni penzion Velika zunanja terasa in dobra kulinarična ponudba vabita izletnike in smučarje. Veliko odprto zunanje igrišče pa je primerno za vse željne športa in razgibavanja v neokrnjeni naravi. Možnost igranja: rokomet, mali nogomet, košarka in odbojka. Recepcija Partizanskega doma je za vas dosegljiva na telefonski številki 02 82 800 20.

Za rezervacije pokličite na telefonsko številko 02 82 800 20 ali 051-638-323 ali pa nam pišite na partizanka@slovenjgradec.si



Opis:

Pri Partizanskem domu se SPP spusti po z. pobočju Male Kope.

višina: 1361 m Kaštivnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pobočje je najprej travnato in poraslo z malinami, potem pa gozdnato, na Malo ali Kaštivsko sedlo (1189 m); ime ima po kmetiji Kaštivnik na j. strani sedla. S travnatega pobočja se lepo vidi Kremžarjev vrh. Na sedlo pripelje gozdna cesta iz Legna pri Slovenj Gradcu in se nadaljuje na drugo stran proti Sv. Primožu na Pohorju in v Vuzenico. Do sedla je 20 minut.

višina: 1190 m Kaštivalsko sedlo

Ni opisa

Opis:

S Kaštivskega sedla gremo nekaj minut po gozdni cesti na j. strani Ertarjevega vrha (1229 m).

višina: 1228 m Ertarjev vrh

Ni opisa

Opis:

Po strmi in ne preveč lepi poti se spustimo na Slovenjgraško ali Brneško sedlo (1001 m), ki ima ime po opuščeni kmetiji Brnekar na j. strani. Sedla se na s. strani dotakne gozdna cesta, ki pelje proti kmetiji Maček.

višina: 999 m Brneško sedlo

Ni opisa
0.5 km, 20 minut Brneško sedlo - Mačkov vrh

Opis:

SPP gre po levi, novi in precej ravni gozdni cesti na j. strani Mačkovega vrha (1056 m).

višina: 1054 m Mačkov vrh

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Mačkov vrh - Mačkov križ

Opis:

Nadaljujemo do Mačkovega križa ob gozdni cesti, ki pripelje od kmetije Maček na s. strani Mačkovega vrha.

višina: 993 m Mačkov križ

Ni opisa

Opis:

Pri Mačkovem križu zapustimo gozdno cesto in se napotimo navzgor po poti, ki se zvije po jasi in gozdu do velikega Lampretovega travnika. Od tod se odpre lep pogled na pohorska pobočja nad Mislinjsko dolino na j. in proti Sv. Primožu na Pohorju na s. strani. Sledi kratek vzpon, potem se pot zravna in pride do razpotja.

višina: 1123 m Kremžarjev vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Leva pot pelje pod vrhom skozi gozd in malo navzdol.


Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do Koče pod Kremžarjevim vrhom.

Planinska postojanka:

Koča stoji na jugozahodni strani Kremžarjevega vrha (1164 m). Je najbolj zahodna pohorska planinska postojanka. Prvo kočo je zgradila Mislinjska podružnica SPD v Slovenj Gradcu malo višje od sedanje na Kernikovem vrhu in jo odprla 8. decembra 1934. Kočo so 8. marca 1944 požgali borci Zidanškove brigade, da je ne bi uporabljal nemški okupator. Po osvoboditvi je PD Slovenj Gradec zgradilo novo kočo in jo odprlo 4. julija 1948. V letih 1981 in 1982 so kočo ob pomoči delovnih organizacij temeljito prenovili in posodobili ter napeljali elektriko in vodovod; otvoritev obnovljene koče je bila 28. novembra 1982. Leta 1989 so napeljali telefon.Koča je odprta od 1. maja do 30. septembra, razen ob torkih maja in septembra; sicer je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; v 9 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 22 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis:

Pri koči bomo šli navzdol po poti, ki jo kažipot napove kot »zmerno pot«. Po jz. gozdnatem pobočju Kremžarjevega vrha se spustimo do 15 min oddaljene kmetije Kernik, ki je najvišja kmetija na Kremžarjevem vrhu, do katere pripelje lokalna cesta iz Slovenj Gradca; tu je tudi spodnja postaja tovorne žičnice do koče. S poti imamo večkrat pogled na spodnji del Mislinjske doline in na slemena najbolj z. dela Pohorja, ki se znižuje proti Dravogradu; na enem vidimo cerkev sv. Ane. Mimo kmetije nadaljujemo pot po travniku in gozdu do traktorske ceste, po kateri pridemo do kmetije Podkržnik, ki prav tako kot prejšnja spada v naselje Gradišče. Od tod naprej pazimo na markacije, saj gre SPP nekaj časa po poteh, nekaj časa po cesti in seka po bližnjicah ovinke. Pod Podkržnikom najprej prečka cesto pri kmetiji Grešovnik, proti dolini pa je ob poti več novih hiš. Večkrat zaustavijo korak lepa razgledišča, od koder vidimo Mislinjsko dolino s Slovenj Gradcem ter Graško goro in Uršljo goro nad njo. Po dobri uri spusta smo v dolini Kremžarjevega potoka in središču raztresenega naselja Gradišče. Nad dolino je kopasto sleme, na katerem so sledovi prazgodovinsko gradišča. Pot nadaljujemo po cesti; na drugi strani mostu čez Kremžarjev potok smo v novem primestnem naselju na Legnu.


Ni opisa

Opis:

Po Legenski in Pohorski cesti se po novem naselju na terasi nad dolino spustimo do reke Mislinje.

višina: 407 m Pohorska cesta (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Kmalu smo v središču mesta.

višina: 408 m Slovenj Gradec

SLOVENJ GRADEC, 410 m, 7712 preb. Mesto leži na prodni terasi v kotu Slovenjgraške kotline, kjer se stikata Mislinjska in Podgorska dolina. Nove mestne četrti se širijo na višji vzhodni terasi Spodnji Legen, v spodnjem delu Podgorske doline ter ob cestnih vpadnicah iz velenjske in dravograjske smeri. Mestece med gorami, kot ga je ljubkovalno poimenoval pisatelj Franc Ksaver Meško, ima izjemno lepo lego med Uršljo goro in Pohorjem.

Območje Slovenj Gradca je bilo naseljeno že sredi prvega tisočletja pr. n. št.; o tem priča veliko ilirsko grobišče na Legnu. V zadnjem stoletju pr. n. št. je bila na Grajskem griču (526 m) keltska naselbina. Za časa Rimljanov je pod Grajskim gričem peljala pomembna cesta Celeia–Virunum na Koroškem. Ob njej se je na območju Starega trga razvilo naselje Colatio s poštno postajo. Leta 1091 je že bilo na Grajskem griču utrjeno bivališče z gradom, pod njim pa naselje, imenovano Gradec. Leta 1165 je bilo naselje že omenjeno kot Windisch Graz, da bi ga razlikovali od nemškega Gradca. Na Puščavi za Grajskim gričem so odkrili grobišče 136 grobov z nakitom in posodo; le-to dokazuje slovansko naselitev v 10. in 11. stol. Ker naselbina pod Grajskim gričem ni imela večjih razvojnih možnosti, so grofje Andechs-Meran, posestniki Mislinjske doline, na terasi med Mislinjo in Suhadolnico ustanovili novo naselje ter ga poimenovali po naselbini pod Grajskim gričem. Novo naselje se je začelo razvijati v letih od 1167 do 1180. Leta 1251 je kraj omenjen kot trg z župnijo, deželnim sodiščem, mitnico in kovnico denarja. Trg je Ulrih III. leta 1267 povzdignil v mesto. Zavarovali so ga z obzidjem, stolpi in jarki. V mestu sta cveteli trgovina in obrt. Leta 1407 je bil Slovenj Gradec z Mislinjsko dolino priključen Štajerski. S tem se je končala 200 let trajajoča oblast oglejskih patriarhov nad tem območjem. Špital (ubožnico) je mesto dobilo leta 1419, okoli 1450 pa tudi bolnišnico. Mestno pravo datira iz leta 1440. Upravo je vodil magistrat, načeloval mu je mestni sodnik; sprva mu je pomagalo pet svetnikov, od leta 1460 pa dvanajst. Mesto se je razvijalo kot trgovsko in obrtno središče.

Slovenj Gradec pa je doživljal tudi hude čase. V letih 1471, 1476, 1478 in 1480 so v mestu ropali in požigali Turki. Leta 1489 so mesto zavzeli Madžari, vendar so se morali že leto pozneje umakniti pred cesarjevo vojsko. Mesto je kar petkrat pogorelo, prvič leta 1509, zadnjič 1903. V njem so večkrat izbruhnile tudi kužne bolezni.

Slovensko ime mesta je leta 1577 prvič zapisal Primož Trubar: »... v Slovenskim Gradci«. Slovenj Gradec se je hitreje razvijal v novem veku. V 18. stol. je bilo v njem več kot 150 mojstrov in vajencev različnih obrtnih strok; nekaj delavnic je preraslo v tovarne. Razvoj mesta so pospešili leta 1829 zgrajena deželna cesta, leta 1849 sedež okrajnega glavarstva, zlasti pa leta 1899 zgrajena železnica, vendar je bila, žal, leta 1968 ukinjena. Hitrejši razvoj je Slovenj Gradec doživel v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je postal industrijsko, trgovsko in upravno središče, leta 1920 pa je dobil tudi meščansko šolo. V tem obdobju je bilo mesto cenjeno tudi kot letoviški kraj.

Po 2. svet. vojni, zlasti pa po osamosvojitvi Slovenije, se je Slovenj Gradec razvil kot gospodarsko, trgovsko, zdravstveno, šolsko, kulturno, denarno ter upravno središče Mislinjske doline in koroške krajine. Mesto se je razširilo iz starega mestnega jedra, zgrajeni so bili številni stanovanjski bloki in številne stanovanjske hiše. Meščanom in okoličanom dajejo delo družba Prevent, tovarna opreme Nieros Metal, tovarna pohištva Lesna Pameče, tovarna oblazinjenega pohištva Nova oprema, tovarna za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno industrijo Johnson-Controls, več velikih trgovskih centrov, več manjših podjetij in številne storitvene dejavnosti. V bolnišnici se zdravijo bolniki s Koroškega in tudi od drugod. V mestu ima sedež Koroška banka, tam je tudi več poslovalnic drugih bank. Otroci in mladina se izobražujejo v treh osnovnih šolah, glasbeni šoli, srednjih šolah različnih smeri, gimnaziji in v višji strokovni šoli. Kulturni utrip dajejo mestu Galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Sokličev muzej s spominsko sobo pisatelja Meška, knjižnica in številne kulturne prireditve. V mestu imajo sedež okrožno in okrajno sodišče, mestna občina, lekarna, zdravstveni dom, pošta, gozdno gospodarstvo, upravna enota in Gorsko turistični center Kope. V njem sta dva hotela in več gostinskih lokalov, več samopostrežnih in drugih trgovin, turistična poslovalnica itd. V začetku leta 1995 je občina Slovenj Gradec postala mestna občina

V mestu si kaže poleg galerije in muzejev ogledati tudi kulturnozgodovinske spomenike. Župnijska cerkev sv. Elizabete je bila posvečena leta 1251; prvotno romansko cerkev so okoli leta 1400 gotizirali, zdaj pa je v njej lepa baročna oprema iz 18. stol. Ob župnijski cerkvi stoji cerkev Svetega duha, ki je bila kot špitalska cerkev zgrajena v 15. stol.; v njej so dragocene slikarije in oprema, zlasti pasionske freske iz okoli leta 1455 na severni steni prezbiterija. Pomembna stavba je tudi obnovljeni grad Rotenturn, zgrajen leta 1493, zdajšnjo obliko pa je dobil v prvi polovici 18. stol. Mestna hiša (rotovž) iz 17. stol. je bila predelana leta 1885, v njej sta zdaj galerija in muzej.

V Slovenj Gradcu je bilo rojenih več znanih kulturnih ustvarjalcev, med njimi skladatelj Hugo Wolf (1860–1903) in slikar Franc Berneker (1874–1932). Tam sta živela znani slikar samouk Jože Tisnikar (1928–1998) in Jakob Soklič (1893–1972), župnik ter zbiralec različnih predmetov in umetnin od prazgodovine naprej. V Slovenj Gradcu živi in ustvarja akademski slikar Karel Pečko (roj.1920), ustanovitelj in dolgoletni vodja Galerije likovnih umetnosti, ki je leta 1966 pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov pripravil odmevno razstavo o miru, humanosti in sodelovanju med narodi. Mednarodna organizacija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je zaradi kulturnih prireditev mednarodnega pomena leta 1989 razglasila Slovenj Gradec za mesto glasnik miru.

Slovenj Gradec je bil pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja v Mislinjski dolini. Organizacijo odpora je vodil inž. Rado Iršič. Kmalu po okupaciji so Nemci zaprli veliko narodno zavednih ljudi, jih pregnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali internirali v taborišča. Že leta 1941 so v Mislinjski dolini delovale partizanske skupine, tudi slovenjgraška. 16. oktobra 1941 so Nemci to skupino razbili, tri borce pa ustrelili. Precej znanih Slovenjgradčanov so ustrelili kot talce, številni so sodelovali v NOB. V grobnici v parku za cerkvijo je pokopanih 323 padlih borcev NOV, talcev in žrtev fašizma, pa tudi borci patrulje Pohorskega bataljona, ki so jih Nemci ubili januarja 1943, ter borci XVII. divizije NOV, padli maja 1945 v bojih za osvoboditev Slovenj Gradca. V grobnici so pokopani tudi narodni heroji, sicer domačini Franjo Vrunč, Rado Iršič in Lado Mavsar. Njihovi doprsni kipi so postavljeni v spominskem parku ob grobnici. Pred gostiščem Pohorje stoji spomenik zmage v spomin na padle borce NOV in žrtve okupatorja iz Slovenj Gradca.

Na Brdih pri Slovenj Gradcu je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-31. Prvi komandir je bil Božo (priimek ni znan), na postaji pa so bili sprva trije kurirji, pozneje pa jih je bilo tudi več. Vzdrževali so zveze s postajami S 9 na območju Ribnice na Pohorju, S-34 nad Velunjskim grabnom in S 23 pri Radegundi na Golteh. Kurirska postaja S-31 se je zaradi pogostih nemških hajk petkrat selila na nove lokacije nad Mislinjsko dolino. Pri opravljanju kurirskih nalog je padel kurir Ferdo Hartman - Nanta.



Opis:

Iz Slovenj Gradca na Uršljo goro teče TV skupaj s SPP. Z Glavnega trga gremo do križišča cest proti Velenju in Podgorju v bližini Name. S križišča naredimo nekaj korakov po Podgorski cesti do ozke kratke ulice na desno, prečkamo potok Suhadolnica in se po cesti čez polje usmerimo v bližnji Stari trg, 419 m, 627 preb. To je razloženo naselje na robu Slovenjgraške kotline z gručastim središčem ob vznožju vzpetine, kjer je tudi župnijska cerkev sv. Radegunde. Cerkev je bila prvič omenjena konec 14. stol.; zdajšnja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je mogočno župnišče, zgrajeno okoli leta 1600 v italijanskem renesančnem slogu. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z več kot 3 m debelimi zidovi, njegov spodnji del pa je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Na hiši Stari trg 3, v kateri je v mladosti živel kipar Franc Berneker, je spominska plošča. V Starem trgu je bil rojen borec in poveljnik več enot NOV Anton Plešnik - Murat (1919–1945), ki je 3. marca 1945 padel v boju z Nemci na Kolovratu (občina Zagorje ob Savi) kot poveljnik I. SNOUB Tone Tomšič.

Na hiši št. 3, kjer je preživel mlada leta kipar Franc Berneker (1874 - 1932), je spominska plošča. Župna cerkev sv. Radegunde na vzpetini nad naseljem se prvič omenja konec 14. stol.; sedanja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je župnišče, zgrajeno v italijanskem renesančnem slogu okoli leta 1600. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji zdaj poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z nad 3 m debelimi zidovi, katerega spodnji del je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Ob poti po pobočju Grajskega griča so kapelice križevega pota.



Opis:

Pri kapelici naproti gostilne in trgovine zavijemo s ceste na desno mimo nove hiše, prečkamo potoček in se povzpnemo mimo kapelice v hrib do kolovoza ter po njem desno v gozd. Po nekaj minutah smo na travniku, po katerem se zložno vzpnemo na sleme, ki se vleče od Grajskega griča proti zahodu.

višina: 525 m Grajski grič

Ni opisa
2.7 km, 40 minut Grajski grič - Apačnik

Opis:

Ob poti so nove hiše naselja Stari trg. Po 30 min. hoje iz Slovenj Gradca pridemo na slemenu na cesto, po kateri se spustimo navzdol do gostilne Na klancu in do regionalne ceste Slovenj Gradec-Kotlje-Ravne na Koroškem. S slemena je lep pogled na Uršljo goro pred nami in na z. del Pohorja za nami. Po cesti naredimo nekaj korakov na desno navzdol, potem pa zavijemo levo v gozd. Po 20 min. hoje po lepi, precej ravni poti po smrekovem gozdu se precej strmo spustimo v dolino potoka Selčnica do domačije Apačnik, Vrhe 9, in stare cerkvice sv. Miklavža ob njej. Iz Slovenj Gradca do tja je 1 h. Vrhe, 550 m, 295 preb., so zelo razloženo naselje po dolini Selčnice in hribovju v njenem povirju.

višina: 435 m Apačnik

Ni opisa
1.1 km, 30 minut Apačnik - Sele

Opis:

Pri Apačniku zavijemo nekaj korakov po asfaltirani cesti na levo, potem pa na desno čez Selčnico in mimo žage po kolovozu strmo v gozdnat breg. Po 10 min. stopimo na obsežen travnik, od koder zagledamo pred seboj zvonik cerkve sv. Roka na Selah. Steza v to smer nas pripelje do asfaltirane ceste, po kateri se zložno povzpnemo na Sele. Od Apačnika je 30 min. Sele, 610 m, 262 preb., so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Središče naselja je Selška ves pri župnijski cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642. Cerkev je gotska stavba, v njej je baročna oprema. Na Selah je od leta 1921, ko je bil po plebiscitu na Koroškem od tam zaradi slovenske drže pregnan, do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874-1964), na pokopališču v bližini cerkve pa je tudi njegov grob. Nanj sicer spominja plošča na župnišču; v njem je tudi Meškova spominska soba.

višina: 577 m Sele

Sele (610 m) so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Jedro naselja je Selška ves pri farni cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642; stavba je pozno gotska, v njej je baročna oprema. Pri cerkvi raste lipa z obsegom debla 400 cm. V Selah je od leta 1921 do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874 - 1964), ki je pokopan na pokopališču pri cerkvi. Nanj spominja tudi plošča na župnišču.



Opis:

Od cerkve sv. Roka gremo po cesti mimo župnišča in gostilne Klančnik zložno navzgor do križišča cest v bližini zaselka Zgornja ves, ki je del naselja Sele. Na križišču zavijemo po levi cesti mimo Gostenčnikove domačije do bližnjega razpotja, na katerem gremo naprej po desni cesti zložno navzgor do električnega droga. Tam nas kažipot usmeri s ceste na levo proti bližnji domačiji Španžel, Sele 33. Mimo domačije in gospodarskih poslopij pridemo na travnik, po katerem vodi steza naravnost navzgor k Poštarskemu domu. Od cerkve sv. Roka je 30 min.

Planinska postojanka:

Dom stoji na Selah, na sončni jasi ob robu gozda pod Ravnjakovim vrhom vzhodne rame Uršlje gore ali Plešivca. Prvo, manjšo kočo, so zgradili delavci takratne Okrajne pošte Slovenj Gradec pod vodstvom Martina Prevorčnika in jo odprli 12. junija 1955. Kočo je leta 1957 prevzelo novoustanovljeno PD PTT Maribor. Leta 1969 so h koči dozidali velik restavracijski prostor, nad katerim so leta 1986 zgradili še nadzidek in ga funkcionalno povezali s starim objektom. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli ob proslavljanju 30-letnice društva 28. junija 1987 in jo preimenovalli v Poštarski dom. Dom je stalno odprt. V treh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 40 sedežev; v 10 sobah je 30 postelj, na skupnem ležišču pa 8 ležišč; WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis:

Takoj za Poštarskim domom gremo nekaj korakov po gozdni cesti navzgor v smrekov gozd do dveh kažipotov. Prvi pokaže našo pot desno navzgor, drugi pa staro pot na Uršljo goro čez Kal, imenovano tudi »romarska pot«; po tej bi sicer hodili 30 min. dlje.

višina: 898 m Lesnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Strmi gozdni kolovoz nas popelje po v. pobočju Ravnjakovega vrha (1081 m), imenovanem po kmetiji Ravnjak na s. strani. Pot se obrne okoli vrha na z. stran. Po 20 min. strmina popusti, pot se nekoliko zravna in kmalu doseže gozdno cesto, po kateri gremo nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo s ceste na levo v breg. Po 10 min. vzpona pridemo spet na gozdno cesto. Smo že na s. pobočju Plešivčke Kope (1414 m), vzhodne rame Uršlje gore. Smrekov gozd preide v bukovega. Po gozdni cesti, s katere se večkrat odpre pogled proti severu na Kotlje in Ravne na Koroškem, se 25 min. zložno vzpenjamo do odcepa steze na levo, kamor nas usmerijo dobro vidne markacije. Steza se sprva dviguje precej strmo, potem pa bolj zložno zavije po s. pobočju Kozarnice. Kadar je steza mokra, moramo biti previdni. Po 30 min. smo pri spomeniku Francu Eiletzu, upravniku pošte Slovenj Gradec in odborniku Mislinjske podružnice SPD; 27. januarja 1935 ga je ob vračanju z Uršlje gore na tem kraju zasul snežni plaz. Od spomenika se strmo vzpnemo na bližnji preval med Črnim vrhom (1335 m) na s. in Malim vrhom (1445 m) na j. strani. Spet pridemo v iglasti gozd. Po nekaj minutah smo pri križu in z desne se naši poti priključi pot z Raven na Koroškem.

višina: 1294 m Kozarnica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah zmernega vzpona smo pri drugem križu, pri katerem se z leve priključi daljša pot od Poštarskega doma čez Kal. V bližini zagledamo gozdno cesto, ki pelje na Uršljo goro.

višina: 1382 m Mali vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

TV se desno od križa precej strmo dvigne na gozdno cesto, po kateri gremo navkreber do ostrega ovinka, ki ga dosežemo v 20 min. Če smo utrujeni, gremo lahko naprej po cesti, ki se v zavojih vzpne do Doma na Uršlji gori.

višina: 1498 m Uršlja gora (razpotje)

Ni opisa

Opis:

TV na ovinku zapusti cesto in se po stezi povzpne po s. hrbtu vrha, po nekaj minutah pa preide na jv. strmejše kamnito pobočje, poraslo z lepimi macesni. Po 20 min. pridemo iz gozda na široko pot, po kateri pride z j. pot od Andrejevega doma na Slemenu. Zavijemo navzgor po travnatem pobočju mimo kapelice in kmalu zagledamo cerkev in RTV-stolp. Na j. strani skalnatega roba se zložno vzpnemo na ravnico s cerkvijo in planinskim domom.

višina: 1680 m Dom na Uršlji gori
Planinska postojanka:

Dom stoji tik pod vrhom Uršlje gore ali Plešivca (1699 m) zraven cerkve sv. Uršule, zgrajene leta 1602. Na vrhu stoji poslopje RTV s stolpom. Prvo kočo je leta 1912 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; po 1. svetovni vojni jo je prevzela Mislinjska podružnica SPD. Koča je med NOB, 29. avgusta 1942, pogorela. Po osvoboditvi je požgano kočo prevzelo PD Prevalje, ki jo je obnovilo in 22. avgusta 1948 tudi odprlo. V letih 1980-1983 so zgradili velik, sodobno urejen prizidek in ga funkcionalno povezali s temeljito obnovljeno staro postojanko; povečani in prenovljeni dom so slovesno odprli 17. junija 1984 ob 65-letnici PD Prevalje. V začetku leta 1992 je bil vključen mobitel.Dom je odprt od začetka junija do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 120 sedežev; v 11 sobah je 60 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 22 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; novi del doma je centralno ogrevan; voda kapnica, elektrika, mobitel.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Doma na Uršlji gori se vrnemo po poti, po kateri smo prišli od Poštarskega doma, do razcepa poti: leva pot gre proti Poštarskemu domu, mi pa gremo naravnost in potem na desno proti Slemenu, oz. proti j. Po kamniti poti se spustimo do ceste, po njej nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo na desno v smrekov gozd. Po gozdni poti se strmo spuščamo po j. pobočju Uršlje gore. Po 45 min pridemo do gozdne ceste in na velike travnike med vojno požgane in zdaj opuščene kmetije Šisernik (1250 m).

višina: 1586 m Sv. Uršula (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Leva pot gre proti Poštarskemu domu, mi pa gremo naravnost in potem na desno proti Slemenu, oz. proti j. Po kamniti poti se spustimo do ceste, po njej nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo na desno v smrekov gozd. Po gozdni poti se strmo spuščamo po j. pobočju Uršlje gore. Po 45 min pridemo do gozdne ceste in na velike travnike med vojno požgane in zdaj opuščene kmetije Šisernik (1250 m).

višina: 1258 m Šisernik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Dvakrat prečkamo cesto na Uršljo goro, gremo mimo kapelice, ostankov kmetije in korita z izvirom vode ter se ob v. robu travnika spustimo do gozda. Še kratek spust po gozdu in že pridemo do križišča gozdnih cest in ruševin nekdanje gostilne Križan (1040 m) na prelazu iz doline Suhadolnice na v. v dolino Jazbinskega potoka na z. strani.

višina: 1046 m Križan

Ni opisa
0.4 km, 20 minut Križan - Verjanščica

Opis:

Cesta proti v. pelje v Podgorje in Slovenj Gradec, proti z. na Naravske ledine in Ravne na Koroškem ter v Žerjav, naravnost pa v Šentvid pri Zavodnju. Ob križišču stoji značilna koroška kapelica. Pri Križanu se začenja slemenski hrbet, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem; domačini mu pravijo Slemene. Na obeh straneh hrbta so zaobljena slemena s samotnimi kmetijami, vmes pa so zarezane globoke in ozke doline potokov, ki tečejo v Mežo, Mislinjo, Pako in Savinjo. Po vršini hrbta poteka nekdanja deželna meja med Štajersko in Koroško.

Od Križana nadaljujemo hojo po gozdni cesti proti Šentvidu, oz. Slemenu. Ravna cesta pelje na z. strani hrbta pod vrhom Verjanščica (1127 m).

višina: 1121 m Verjanščica

Ni opisa
2.8 km, 50 minut Verjanščica - Ciganija

Opis:

Pot se vzpne po pobočju Kotnikovega vrha (1220 m). Obdaja nas smrekov gozd. Po 30 min smo na mali jasi, kjer stoji počitniška hišica; tu nakladajo les na tovornjake. Od tod naprej je gozdna cesta, ki preide z z. na v. stran hrbta, širša in bolje vzdrževana. Kmalu je ob cesti studenček, po nekaj minutah pa pridemo iz gozda na travnato planoto in do cestnega križišča: cesta na desno pelje v Javorje, na levo navzdol v Zgornji Razbor (po njej pride E-6, s katero gremo skupaj do Adrejevega doma), naravnost pa na Sleme. Kraj s križiščem cest se imenuje Ciganija. 

višina: 1112 m Ciganija

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Ciganija - Spodnje Sleme

Opis:

S planote zavije precej ravna cesta v gozd proti Slemenu; odpre se pogled na globoko dolino potoka Velunja, na samotne kmetije v Zgornjem Razborju in na Šaleško dolino. Kmalu smo pri počitniškem domu termoelektrarne Šoštanj, tam pa zavijemo na zgornjo cesto (spodnja pelje v Črno) in po njej proti Slemenu. Nad cesto stoji nova cerkvica sv. Vida, zgrajena leta 1991. Smo že na območju hribovskega naselja Šentvid pri Zavodnju (800 - 1100 m). Ob tej cesti je stala cerkev sv. Vida, pri njej pa nekaj hiš; v boju Šercerjeve brigade z nemško vojsko, ki je bila utrjena na tem pomembnem prehodu iz Saleške v Mežiško dolino, so bile aprila 1945 porušene cerkev in okoliške hiše, ki jih po vojni niso obnovili. Kmalu stopimo na regionalno cesto Šoštanj - Črna na Koroškem. Ob cesti je tabla "Sleme 1080 m", ki označuje prelaz med Šaleško in Mežiško dolino.

višina: 1084 m Spodnje Sleme

Ni opisa

Opis:

Po nekaj korakih po ravnem nas kažipot usmeri na desno po stranski cesti proti bližnjemu Andrejevemu domu.

višina: 1089 m Andrejev dom na Slemenu
Planinska postojanka:

Dom stoji na prisojni jasi na severovzhodni strani vrha Sleme (1167 m) v slemenu, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem.

Sleme se imenuje tudi bližnji preval, kjer se regionalna cesta Šoštanj-Črna prevesi s Štajerskega na Koroško. Dom so v letih 1951/52 zgradili na pobudo PD Šoštanj s prostovoljnim delom ljubiteljev gora in predvsem takratnih delavcev Tovarne usnja Šoštanj; slovesno so ga odprli 21. septembra 1952. Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981), pobudniku gradnje doma, takratnem predsedniku PD Šoštanj in direktorju Tovarne usnja Šoštanj. Leta 1960 so začeli graditi depandanso, ki so jo odprli 16. julija 1961. Do leta 1975 je dom upravljalo PD Šoštanj, potem pa ga je prevzela Tovarna usnja, ki je dom obnovila in sodobno opremila, pozneje pa so uredili centralno ogrevanje, napeljali telefon in uredili okolico.

Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 84 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 52 sedežev; v 15 sobah je 31 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 52 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


test



Opis:

Tik za Andrejevim domom na z. strani, kjer smo prišli z Uršlje gore, nas kažipot usmeri po gozdni cesti navzgor na gozdni hrbet, kjer se priključimo na gozdno cesto Sleme - Bele Vode. Po 25 min hoje po skoraj ravni cesti smo na razcepu cest: leva, boljša pelje v Bele Vode 4 km, po kolovozu na desno pa nadaljuje SPP.

višina: 1082 m Tolsti vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah se na levo odcepi vkreber širša gozdna pot po s. pobočju Tolstega vrha (1185 m).

višina: 1185 m Tolsti vrh

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 20 minut Tolsti vrh - Kramarica (razpotje)

Opis:

Ko pridemo na malo jaso na j. strani vrha, se pot zravna in pelje naprej po hrbtu, poraslem s smrekovim gozdom. Na levi ob poti so ruševine nekdanje kapelice, še malo naprej pa kažipot PD Črna pove, da gremo proti Smrekovcu. Od tod se pot zmerno dvigne na precej ravno sleme in po njegovi j. strani preide na z. stran. S poti se večkrat med drevjem pokaže na levi Smrekovec, pred njim pa globoka soteska potoka Štajerska Kramarica proti Belim Vodam. Lepa pot se drži glavnega hrbta; malo je ravna, malo se vzpenja, pa spet spušča. Po dobri uri od Andrejevega doma pridemo na rob s starimi čokatimi bukvami, ki predstavljajo lastniško mejo med kmetijami na Koroški in Štajerski strani. Pot se kmalu prevesi na j. stran hrbta, potem pa se spusti po smrekovem gozdu na j. pobočju Staknetovega vrha (1257 m) mimo studenca ob poti in postane slab kolovoz, po katerem se še naprej spuščamo do prevala Kramarica (1124 m). Od Andrejevega doma 1 h 30. Čez preval je v dobi tovorništva tekla pomembna pot iz Šaleške in Spodnje Savinjske doline na Koroško. Na prevalu stoji stara kapelica, ob njej je grob štirih borcev NOV, ob robu gozda pa je počivališče z mizami in klopmi.

višina: 1125 m Kramarica

Ni opisa

Opis:

S prevala pridemo po široki gozdni poti do bližnjega križišča gozdnih cest: proti v. v Bele Vode in Šoštanj, proti z. na Ludranski Vrh in v Črno, naravnost pa do Doma na Smrekovcu, na Golte in na Ljubno ob Savinji.

višina: 1156 m Kramarica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

S križišča gremo po cesti proti Domu na Smrekovcu. Kmalu nad križiščem se s ceste odcepi proti domu bližnjica, ki je sprva zelo strma (kažipot: do doma 45 min).

višina: 1169 m Smrekovec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

SPP gre po cesti (kažipot: do doma 1 uro), ki se zložno vzpenja po v. gozdnem pobočju Smrekovca. S poseke vidimo Sv. Križ nad Belimi Vodami in Šaleško dolino. Ko se cesta obrne z v. na j. pobočje, se precej zravna. Po pol ure hoda s križišča se odcepi navzdol slabša gozdna cesta, mi pa nadaljujemo po desni proti robu, ki ga vidimo pred seboj. Po nekaj minutah se odcepi na desno pot proti 10 min oddaljenemu domu. Z leve se pridruži pot iz Šoštanja.


Ni opisa

Opis:

Po kratkem vzponu pridemo iz gozda na obsežni planinski pašnik in po njem do planinske postojanke.

višina: 1375 m Dom na Smrekovcu
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu planine Roma na južnem pobočju Smrekovca. Prvo kočo je zgradila Šaleška podružnica SPD v Šoštanju in jo odprla 3. septembra 1933. Partizani so jo 12. avgusta 1942 požgali. Leta 1949 je prevzelo pogorišče PD Črna na Koroškem, ki je zgradilo in 30. septembra 1951 odprlo novo postojanko. V letih 1958 do 1962 so postavili 3 počitniške hišice. Leta 1976 so kočo povečali in obnovili; ob otvoritvi 26. junija 1977, so jo preimenovali v Dom na Smrekovcu. Leta 1983 so dom priključili na električni daljnovod iz Šoštanja.Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za večje skupine ga po dogovoru odprejo tudi ob drugih dnevih.V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 8 sobah je 36 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; v počitniških hišicah je 13 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.



Opis:

Nad domom zavije SPP vkreber po j. pobočju Smrekovca. Po 15 min smo na razcepu poti: desna pelje na vrh Smrekovca, SPP pa zavije levo in se zravna med nizkimi smrekami proti Krumpaški planini.

višina: 0 m Krumpaška planina

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 30 minut Krumpaška planina - Komen (razpotje)

Opis:

Ob poti je velika odprta staja, malo naprej pa počitniška koča trgovskega podjetja Era iz Velenja. Takoj za kočo je ob poti korito z izvirom vode. Ko pridemo iz gozda na pašnik, zagledamo pred seboj Komen, Raduho in Savinjske Alpe, levo pod nami pa kotlino s povirjem Krumpaha, ki se nagiba proti dolini Ljubnice; ta pogled nas bo spremljal vse do Komna. Lepa ravna pot pelje malo po gozdu, potem pa pridemo spet na plano: nad potjo je planina z redkimi nizkimi smrekami, pod potjo pa je gozd. Pot se po vršini pogorja zmerno spušča in se dviga po gozdu in prek malih jas. Po 45 min hoda od doma pridemo na obsežen planinski pašnik na v. strani Krnesa (1013 m). Na Krnes ne gremo, kažipot nam pokaže na levo v gozd, po katerem zaobidemo vrh. Ko pridemo na z. stran, se odcepi pot na 10 min oddaljeni vrh Krnesa, mi pa pridemo v široko sedlo med Krnesom in Komnom, ki je tik pred nami. Nad sedlom se precej strmo dvignemo po v. robu Komna, zaobidemo kratek andezitni skok (po bližnjici lahko tudi čezenj), potem pa se pot malo zravna, pa se spet zmerno dviga po v. robu na stranski hrbet, ki se vleče iz doline Krumpaha proti vrhu; s sedla 20 min. Prišli smo na obsežno planinsko senožet na j. strani vrha Komna, ki ga vidimo v bližini na s. strani, na j. robu pa kapelico. Pred kapelico je ob poti križ in rogovila s kažipoti, kjer skrene steza na bližnji vrh.

višina: 1644 m Komen (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 15 minut Komen (razpotje) - Hlipovec

Opis:

Z uravnave se SPP malo pod kapelico spusti proti gozdu na z. strani in po sprva precej strmem z. pobočju Komna. Nekaj minut moramo paziti, ker je pot kamnita in ponekod čez korenine in po jarkih tudi nerodna, zlasti če je mokra. Po 15 min se pot priključi na gozdni kolovoz, po katerem se še naprej spušča na travnato jaso s prevalom Hlipovec (1453 m). Na začetku jase opozori napis, da je 70 m pod potjo izvir vode. Malo naprej je križišče poti proti Komnu, Travniku, na Ljubno ob Savinji in v Črno na Koroškem. To je bil nekdaj, ko še ni bilo avtomobilov, pomemben prehod med Zgomjo Savinjsko in Mežiško dolino.

višina: 1451 m Hlipovec

Ni opisa
2.6 km, 50 minut Hlipovec - Koča na Travniku

Opis:

S prevala gremo proti z. po kolovozu, ki se zložno dviga med malinami ter mladimi macesni in smrekami po glavnem hrbtu Smrekovškega pogorja. Po 10 min pridemo na v. gozdnato pobočje Travnika, po katerem se pot 15 min dokaj strmo dviga, potem pa se precej zravna in preide z v. na j. pobočje. Z leve se priključi pot z Ljubnega mimo nekdanje partizanske Bolnice Celje, potem pa ozka pot postane široka. Kmalu pridemo iz gozda na obsežen travnik in po njem do planinske postojanke na drugi strani travnika. S prevala Hlipovec 45 minut.

S Komna do Koče na Travniku je 1 h 15.

višina: 1546 m Koča na Travniku
Planinska postojanka:

Koča stoji na prostrani planini malo pod vrhom Velikeg Travnika (1637 m), na polovici Slovenske planinske poti med Smrekovcem in Raduho. Ljubenski planinci so najprej postavili zavetišče; graditi so ga začeli leta 1976, slovesno so ga odprli 27. avgusta 1978. Poimenovali so ga po Anteju Tevžu (1894-1971), velikem ljubitelju planin, pesniku in komponistu. Zavetišče sčasoma ni več ustrezalo potrebam planincev, zato so se v PD Ljubno odločili, da ga povečajo. Leta 1988 so začeli s pripravami za gradnjo, naslednje leto so zavetišče povečali, leta 1990 pa so postojanko dokončali in opremili. Slovesna otvoritev povečane in prenovljene postojanke, ki so jo preimenovali v Koča na Travniku, je bila 2. septembra 1990. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ob sobotah, nedeljah in praznikih; za večjo skupino planincev, ki se vnaprej napove, jo odprejo tudi med tednom. Postrežejo le s toplimi in mrzlimi napitki in pijačami; hrano pripravijo le za večje skupine po poprejšnjem dogovoru. V jedilnici je 24 sedežev, pri mizah pred kočo pa 50; v dveh sobah je 16 ležišč, na skupnem ležišču nad gospodarskim poslopjem pa 6; WC, tekoča voda ob koritu pred kočo; v jedilnici je peč; plinska razsvetljava.



Opis:

Od koče gremo po travniku malo navzgor do poti, ki ga prečka. Kažipot pove, da moramo na levo v gozd. Malo se spustimo, potem pa nas široka ravna pot popelje po gozdnatem z. pobočju Travnika. Kmalu smo pri studencu dobre vode, potem pa nadaljujemo pot po j. strani glavnega slemena. Večkrat se nam odpre lep razgled na bližnjo Raduho in globoko na j. strani na ozko dolino potoka Dupljenika. Približamo se strmemu Presečnikovemu vrhu (1573 m).

višina: 1571 m Presečnikov vrh

Ni opisa

Opis:

S slemena pridemo v široko travnato sedlo na v. strani vrha, zavijemo prvič na dosedanji poti čez Smrekovško pogorje na severno stran; globoko pod nami je dolina Bistre. Po gozdnatem pobočju se spustimo v malo travnato sedlo, od tod pa nekaj minut strmo navzgor, potem pa se spet spuščamo. Pot po bukovem gozdu je sprva ponekod ozka in nagnjena, zato je treba malo paziti, če je mokra. Pridemo v malo sedlo, odkoder je zelo lep pogled na Peco. Pot nadaljujemo po poraščenem slemenu, odkoder lepo vidimo Raduho in planino Javorje. Ob poti je na bukvi pritrjena tabla, na njej sporoča Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, da je tu gozdni rezervat Bela peč. Pot se potem spusti po smrekovem gozdu na prelaz Bela peč (1353 m); od Koče na Travniku smo hodili 50 min. Na prelaz pripeljeta gozdna cesta iz Črne na Koroškem po dolini Bistre in Vrtačnikovega potoka ter markirana pot iz Črne, 2 h 45. Prelaz ločuje andezitno Smrekovško pogorje in apnenčasto Raduho. Tu je tudi planina enako imena, kjer pasejo živino kmetje iz Bistre. Prelaz in planina sta dobila ime po bližnjem vrhu Bela peč (1423 m) na koroški strani pogorja.

višina: 1352 m Planina Vodol

Ni opisa
3.1 km, 1 ura 30 minut Planina Vodol - Planina Javorje

Opis:

S prelaza se pot malo dvigne po hribu na nasprotni strani, potem pa se precej strmo spusti na planino Vodol; pri spustu moramo biti malo pozorni, ker hojo otežujejo privrhnje korenine in kamenje. Na začetku planine je pastirska koča, malo naprej korito in vodovodna pipa, nad planino pa lovska koča. Nekaj korakov po ravnem in že smo na gozdni cesti, ki pripelje iz Strug med Ljubnim in Lučami. Od Bele peči 20 minut.

Z Vodol nadaljuje SPP po jz. gozdnatem pobočju nad planino. Pot se najprej zložno, potem pa bolj strmo dviga po v. pobočju Jelovca (1845 m). Ko preide z v. na j. stran, strmina popusti. Po 30 min vzpona pridemo na prostrano planino Javorje na j. strani Jelovca. Pot po planini se zložno dviga proti pastirskim stanom in še naprej proti robu na z. strani planine. Lep razgled na Smrekovško pogorje, Menino, Veliki Rogatec in v globel Zgornje Savinjske doline. Na robu stopimo na kolovoz, ki povezuje planino Javorje s planino Loka. Kolovoz nas popelje mimo vrtač in brezna Snežnica, v katerem je včasih sneg tudi poleti. Kmalu se začnemo spuščati proti planini Loka in do planinske koče. S planine Vodol uro hoda.

Od Koče na Travniku do Koče na Loki pod Raduho je 2 h 30.

višina: 1649 m Planina Javorje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1529 m Koča na Loki pod Raduho
Planinska postojanka:

Koča stoji na planini Loka na vzhodnem pobočju Raduhe, tik nad gozdno mejo. Prvo kočo je tu zgradila leta 1910 Savinjska podružnica SPD; odprli so jo 29. junija 1910. Med NOB je koča pogorela. Po osvoboditvi je Gozdno gospodarstvo Nazarje postavilo za svoje potrebe novo kočo; leta 1950 jo je prevzelo PD Celje in jo odprlo 1. novembra 1950; jeseni 1954 jo je prepustilo PD Solčava, to pa leta 1956 novemu PD Luče ob Savinji. Večkrat so jo dograjevali in obnavljali, zadnjič v letih 1974 in 1975; 10. julija 1976 jo je upepelil požar. Takoj so začeli graditi novo, precej večjo kočo; PD Luče jo je ob pomoči domačinov, sosednjih PD, Savinjskega MDO, PZS in delovnih organizacij iz občine Mozirje leta 1978 dogradilo in jo svečano odprlo ob 10. dnevu planincev, 10. septembra 1978.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine nad 10 oseb pa po dogovoru tudi ob drugem času. V dveh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 45 postelj, na skupnem ležišču pa 40 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; v večji gostinski sobi kmečka peč; tekoča voda, fotovoltaični agregat za elektriko in mala čistilna naprava oboje iz sredstev programa PHARE IZ leta 2001, mobitel.



Opis:

Nad kočo prestopimo ograjo in gremo zložno navzgor po travnati dolini Loke do bližnjega razpotja: pot naravnost pelje na Durce, SPP pa zavije na levo v hrib, porasel z gozdom. Kmalu strmina popusti, pot pa se zvije med drevjem, rušjem in po malih zelenicah proti jz. pobočju Male Raduhe. Po nekaj minutah zložnejše hoje se dobro izhojena pot začne vzpenjati po kraškem razjedenem svetu, poraslem z rušjem in redkimi macesni, proti sz. proti vrhu Male Raduhe. Odpirajo se lepi razgledi proti jugu in vzhodu. Po uri hoje od koče pridemo na razpotje: desna pot pelje na Durce, po levi bomo šli na vrh Velike Raduhe.

višina: 2014 m Velika Raduha (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Z razpotja nadaljujemo SPP naravnost po zgornji poti, ki preči jv. pobočje Male Raduhe. Po skoraj vodoravni poti med rušjem pridemo do škrbine Durce (1910 m) med Malo Raduho in Lanežem. Z vrha do Durc smo hodili 45 min. Na s. strani zagledamo globoko pod seboj planino Grohat s planinsko kočo. Skozi škrbino je star in najbližji naravni prehod med planinama Loka in Grohat; ime Durce pomeni vrata med obema planinama. Na Durce pripelje tudi direktna pot od Koče na Loki.

višina: 1912 m Durce

Ni opisa

Opis:

Z vrha škrbine se spustimo desno ob kratkem skalnem pragu; pri spustu nam pomaga žična vrv (ta del poti je uvrščen med zahtevne poti), do žleba med Lanežem in Malo Raduho. Po žlebu pridemo po precej strmi gruščnati stezi do obsežnega melišča pod Malo Raduho; ob njegovem zgornjem robu tik pod steno gremo precej strmo navzdol do gozdnatega roba nad nekdanjo planinsko kočo, ki jo je porušil snežni plaz. Tu se odcepi na levo zelo zahtevna "Jurharjeva pot" na Veliko Raduho.

višina: 1622 m Jurharjeva pot (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Naša pot pa zavije mimo ostankov porušene koče in Koče GRS navzdol po planini Grohat do nove koče. Pri porušeni koči gre na levo stara pot proti Rogovilcu in Solčavi ter se malo niže združi z novim priključkom SPP od Koče na Grohatu proti Rogovilcu.

višina: 1459 m Koča na Grohatu pod Raduho
Planinska postojanka:

Nova koča na Grohatu stoji na Grebenški izboklini na planini Grohat med Malo Raduho in Lanežem. Prvo planinsko zavetišče na Grohatu so mežiški planinci odprli 20. junija 1948. Leta 1969 so začeli graditi novo kočo, ki so jo odprli 12. avgusta 1973 ob proslavljanju 80-letnice ustanovitve SPD. Februarja 1986 je kočo, ki je stala 100 metrov višje od sedanje, do temeljev porušil snežni pršni plaz. Zato so se odločili, da bodo novo kočo zgradili malo niže, na pred plazovi varnem delu planine. Temelje s podkletitvijo in kletno ploščo so zgradili leta 1987. Naslednje leto so nadaljevali z zidarskimi deli, leta 1989 pa postavili po naročilu društva izdelano montažno leseno poslopje. V skladu s finančnimi možnostmi so nadaljevali z gradbenimi in instalacijskimi deli ter opremljanjem prostorov. Kočo so slovesno odprli 14. septembra 1991 ob 65-letnici društva. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, v točilnici pa 20; v 5 sobah je 50 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 30 ležišč; WC, umivalnici s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika. PD Mežica je leta 2005 v okviru ekološke sanacije planinskih koč  zgradilo pri koči malo čistilno napravo.



Opis:

Kažipot pri ograji na j. strani koče pokaže stezo, po kateri bomo začeli spust v dolino Savinje. Steza se spusti po gozdu okrog skrajnega s. roba grebena Male Raduhe in se po 15 min združi s staro potjo, ki pride z Durc naravnost mimo stare porušene koče. Po gozdnatem podnožju sz. ostenja Raduhe se spuščamo v plitvo grapo Lipni plaz. Na desni je pod strmim pobočjem globoka grapa potoka Klobaša. Zaobidemo skalno ostenje med Lipnim plazom in Dolgim plazom, odkoder se vzpnemo na zložno gozdnato sleme, ki se razteza med Raduho in Velikim vrhom (1279 m). Na vrh se ne povzpnemo; pot se zložno spusti na Tolstovršnikovo planino Javorje na j. strani Velikega vrha. Od Koče na Grohatu smo hodili 1 h 15.

S planine Javorje nadaljujemo hojo po kolovozu, ki se spušča po gozdu do velike kmetije Tolstovršnik (965 m) na razglednem pomolu nad Savinjo, odkoder je lep pogled na ostenje Raduhe in na Solčavo v ozki dolini Savinje. S planine Javorje 20 min. Stanovanjska hiša je bila zgrajena leta 1703, na njej je freska sv. Treh kraljev. Od Tolstovršnika lahko pridemo po markirani poti v Solčavo; če nam dopušča čas, ali če ne bomo nadaljevali poti skozi Robanov kot na Ojstrico, obiščimo to prijazno vasico. SPP se od Tolstovršnika strmo spusti v ključih sprva po travnatem, potem gozdnatem jv. pobočju pomola v dolino ob Savinji, kamor stopimo pri kmetiji Grobelnik. Skozi zaselek novih hiš v Suhem Dolu pridemo na regionalno cesto Luče - Solčava; po cesti ob žuboreči Savinji gremo navzdol do kilometer oddaljenega gostišča Rogovilec. Od Tolstovršnika 45 minut.

Od Koče na Grohatu do Rogovilca je 2 h 30.

višina: 604 m Robanov kot

Robanov Kot, 590 do 1220 m, 139 preb., je naselje samotnih in hribovskih kmetij v istoimenski dolini ter v dolini Savinje med Solčavo in Iglo. Naravno središče naselja je pri gostilni Rogovilec, kjer se odcepi gozdna cesta v Robanov kot in kjer je tudi AP. V dolini Savinje je poleg kmečkih tudi več drugih hiš. Dolina in naselje imata ime po Robanovi kmetiji, ki je največja v kotu. Tu je bil doma Jože Vršnik - Robanov (1900 - 1973), zbiratelj ljudskega blaga in imenoslovja na Solčavskem ter ljudski pesnik; veliko njegovih prispevkov je objavil tudi Planinski vestnik. Glavni vir dohodkov kmetov dajejo gozdovi in živinoreja. Bevškova kmetija ob Savinji ter Pečovnikova in Govčeva v spodnjem delu Robanovega kota se ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom.



Opis:

Pri Rogovilcu zavijemo po brvi čez Savinjo in po bližnjici navzgor po klancu čelne groblje do gozdne ceste v Robanov kot. Po precej ravni cesti gremo mimo Pečovnikove in Govčeve kmetije do Robanove domačije. Malo pred Govcem se na desno odcepi pot mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na Strelovec. Pred seboj imamo značilni pogled na Ojstrico in Krofičko z Robanovo domačijo v ospredju. Po 20 min pridemo do Robana. 

višina: 703 m Roban (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

višina: 892 m Robanova planina

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.


2.8 km, 2 uri 25 minut Robanova planina - Molička planina

Opis:

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

višina: 1754 m Molička planina

Prva planinska koča.



Opis:

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.


Ni opisa

Opis:

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.

višina: 1896 m Mala Ojstrica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

višina: 1809 m Kocbekov dom na Korošici
Planinska postojanka:

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.



Opis:

Pri Kocbekovem domu se takoj zagrizemo v strmino j. pobočja Ojstrice. Steza se sprva dviga med rušjem in kamnitimi grebenčki, se malo zravna po travnem pobočju vrtače ter se po grušču vzpne do prvega odcepa poti na Škarje; od doma 30 min.

višina: 1999 m Korošica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

SPP na Ojstrico zavije od razpotja malo desno, potem pa se dviga naravnost vkreber po z. delu Ojstričinega j. pobočja. Ko smo čez zelenico, se steza vzpne po grušču do drugega odcepa poti na Škarje. Planinci, ki nadaljujejo pot na Kamniško sedlo, po navadi pustijo tukaj nahrbtnik; od prvega odcepa 30 min.

višina: 2147 m Pod Roglji (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na razpotju zavijemo na desno. Steza se po skalnem pobočju jz. grebena Ojstrice, kjer so izpostavljena mesta zavarovana s klini in žično vrvjo, spusti na melišče in po njem naprej proti Skorjam. V srednjem delu melišča se z leve priključi pot s Korošice. Kmalu se z melišča vzpnemo v ključih po strmem travnatem pobočju na skalni greben med Ojstrico in Lučko Babo, imenovan Škarje; zanj so značilni stolpi in ostri roglji. Na prehodnem delu grebena je pomembno križišče planinskih poti (2141 m): mimo Koče na Klemenči jami v Logarsko dolino, čez Lučko Babo na Planjavo, na Ojstrico in na Korošico.

višina: 2173 m Škarje

Ni opisa
0.9 km, 30 minut Škarje - Lučka Baba

Opis:

Na križišču nam kažipot pokaže smer proti Planjavi. Ta pristop na Planjavo sta leta 1893 odkrila Fran Kocbek in Blaž Plaznik. Steza se dviga na j. strani glavnega grebena Ojstrica-Planjava. Najprej premagamo kratko strmo travno vesino, potem pa nas zagruščena steza pripelje na položno travno vršino tik pod vrhom Lučke Babe (2244 m) na njegovi j. strani. V nekaj korakih naravnost navzgor lahko dosežemo vrh, s katerega pa se moramo vrniti na stezo na j. strani vrha, čeprav SPP ne pelje na vrh.

višina: 2326 m Lučka Baba
Vrh:

Lučka Baba, imenovana tudi Lučka Brana, je najvišji izrastek v glavnem grebenu med Planjavo in Ojstrico. Zanimiva je j. stran; pod travnato vršino pada pobočje v kratkih prepadih na kraško planjo Petkove njive. Z vrha je lep razgled na vse strani, zlasti na Okrešelj in Logarsko dolino na s., na bližnja soseda Ojstrico in Planjavo. ter proti j. na Petkove njive, Korošico in Lučki Dedec nad njo.


0.8 km, 25 minut Lučka Baba - Debeli sneg

Opis:

SPP pelje naprej na z. del travnatega pobočja, kjer se začne skalni svet. Ob pomoči klinov in žične vrvi sestopimo čez kratek skalni skok, potem pa nas steza pripelje na glavni greben; z vrha 15 min. Z grebena se spet spustimo na j. stran. Po zagruščenem in valovitem visokogorskem kraškem svetu se steza spusti med kotliči, vrtačami in žlebovi do najnižje točke na tem delu poti, kamor smo prišli v naslednjih 15 min. Od tod se. steza spet dvigne in pripelje nad malo ledeniško krnico na v. pobočju Planjave, kjer še pozno poleti leži sneg. Še naprej se vzpenjamo po razdrapanem v. pobočju do prevala pod vzpetino j. pobočja Planjave, kjer se pridruži pot s Korošice čez Petkove njive in Srebrno sedlo. Od najnižje točke do prevala je 20 min.

višina: 2316 m Debeli sneg

Ni opisa

Opis:

Kmalu se odcepi na desno steza na vrh Planjave, kamor je še 10 min. SPP ne vodi na vrh. S prevala na j. pobočju, kjer se je SPP pridružila steza s Korošice, nadaljujemo pot na Kamniško sedlo. SPP se spušča v smeri proti jz. po travnatem površju in raztrganih skalnih odstavkih. Spotoma gledamo pod seboj samotno dolinico Repov kot in dolg nažagan greben Zeleniških špic nad njo. Po 20 min se nam z leve pridruži spodnja pot s Korošice.

višina: 2173 m Sukalnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tod se naša steza spusti po travni vesini na Sukavnik.

višina: 2117 m Sukalnik

Ni opisa

Opis:

Sukavnik se imenuje uravnani del jz. grebena Planjave, kjer se pot prevesi z j. pobočja v z. ostenje. Od tod se odpre pogled na bližnjo Brano, Tursko goro, Skuto, Rinke ter na Mrzlo goro onkraj Kamniškega sedla. S temena Sukavnika se steza spusti po ploščati vesini, ki je pretežno poraščena s travo, deloma skalna, v zgornjo grapo pod Rdečim kupom, skalnim izrastkom rdečkaste barve, ker vsebuje železo. Obdaja nas od strel razrito krušljivo skalno površje; ob nevihtah nevaren prehod! Po stezi, zavarovani z žično vrvjo in klini, se potem pod Rdečim kupom in skalami spustimo v Wisiakovo grapo, ime ima po znanem predvojnem alpinistu Sandiju Wisiaku, ki se je leta 1933 tukaj ponesrečil. lz grape se dvignemo tik pod visokimi stenami na travnat pregib v z. ostenju Planjave, ki mu pravijo Lajšta. Od tod se nadelana steza po policah in grapah v z. ostenju Planjave spusti do vznožja skal. Pod osamljeno skupino rogljev, ki se imenuje Babe, najprej prečimo melišče, potem pa se po travnatem pobočju Kamniškega sedla spustimo do Kamniške koče. S Sukavnika 1 h.

Z Ojstrice do Kamniške koče je 4 h. Pot je zahtevna. Priporočamo previdnost pri prečenju snežišč v zgodnjem poletju, pri sestopu z Ojstrice na Škarje, pri spustu pod Lučko Babo in s Sukavnika do vznožja stene.

višina: 1865 m Koča na Kamniškem sedlu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.



Opis:

Od Kamniške koče gre SPP po travnati ruši proti Brani na z. strani. Po precej ravni poti pridemo kmalu do prvega razpotja, kjer se na desno odcepi pot k Frischaufovemu domu na Okrešlju. 

višina: 1914 m Boštjanca

Ni opisa

Opis:

Naša pot se zložno dviga in preči s. pobočje Brane, imenovano Boštjanca. V 20 min pridemo do drugega razpotja, kjer se odcepi pot na Brano (2252 m).

višina: 2027 m Brana (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 30 minut Brana (razpotje) - Kotliči

Opis:

Nadaljujemo po spodnji poti. Ko pridemo na sz. greben Brane, je dokaj lepe poti konec; vse do vrha Turske gore je pot uvrščena med zelo zahtevne poti. Z roba grebena se moramo spustiti po strmem rdečem skalnem površju, imenovanem Rdeči griči, v skalno grapo. Pri spustu nam pomagajo klini in žična vrv. lz grape pridemo kmalu na Kotliče (1949 m), škrbino med Brano in Tursko goro. Od odcepa poti na Brano 30 min. Obdaja nas od strele raztreskan skalni svet rdečkaste barve, ki pove, da je v njem železo. Če se pripravlja k nevihti, počakajmo na Kamniškem sedlu.

višina: 1960 m Kotliči

Ni opisa

Opis:

S Kotličev se steza zelo strmo vzpenja po jv. raztreskanem skalnem grebenu Turske gore. Prek strmih in izpostavljenih mest nam pomagajo klini in žična vrv, vendar moramo biti pazljivi, ker strela večkrat poškoduje varovalne naprave. V zgornjem delu grebena pridemo do naravne znamenitosti, do votline v skali, ki jo je Fran Kocbek imenoval Sod brez dna. Steza nas potem pripelje na razgledni greben, ki se obrne proti z. in vrhu; hoja postane manj naporna. Malo pred vrhom pridemo z grebena na ploščato vesino in po njej na vrh. S Kotličev 1 h.

višina: 2248 m Turska gora
Vrh:

Turska gora (2251 m) je ozka grebenasta gora, s katero se končuje v. del Malih Podov, kamor se spušča z blagimi skalnimi, gruščnatimi in travnatimi strmalmi. Na z. strani jo loči Turski žleb od Male Rinke, na v. pa Kotliči od Brane. Proti s. padajo mogočne stene na melišča Gornjega Okrešlja. Vrh ni prostoren. Lep je razgled na vse strani, zlasti na zeleno krnico Okrešlja in na Logarsko dolino na s. strani, na razbrazdane kraške Male pode ter na bližnje vrhove Skute in Rink na s. robu planote. Na v. je zanimiv pogled na Brano, Kamniško sedlo ter na z. ostenje Planjave. Na j. strani so pod Malimi Podi travnata in rušnata pobočja Žmavčarjev, na njihovi v. strani pa strm koritast Kotliški graben.

Leta 1893 sta kot prva pristopila na vrh Mihael Kos, učitelj na Homcu pri Kamniku in prvi tajnik Kamniške podružnice SPD ter njegov vodnik Miha Uršič iz Stahovice; prišla sta s Kamniškega sedla, kar je bil takrat, ko še ni bilo nobenih varoval v teh stenah, zelo zahteven vzpon. Verjetno pa so že bili pred njima na vrhu pastirji, ki so pasli ovce na Malih Podih. V severni steni so plezali mnogi znani alpinisti, med obema vojnama tudi Vinko Modec in Boris Režek. Alpinisti še danes radi zahajajo v te stene.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD Kamnik.



Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

S Turske gore nadaljujemo našo pot čez planoto Malih Podov proti Skuti, ki jo vidimo pred seboj na z. planote. Steza se zložno spušča po kraškem svetu med neštetimi kotliči, žlebiči, brezni in čez travnate zaplate. Po 20 min pridemo do razpotja (2114 m) ob s. robu kraške vrtače, kjer se z desne priključi zelo zahtevna pot od Frischaufovega doma na Okrešlju skozi Turski žleb.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2144 m Turski žleb (razpotje)

Ni opisa
1.4 km, 2 uri 10 minut Turski žleb (razpotje) - Skuta

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Z razpotja se vzpnemo na z. rob vrtače do drugega razpotja (2200 m), kjer nam napis na skali pove, da pelje leva pot čez Sleme k Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. SPP pa krene desno zložno navzgor po kraškem svetu in po 20 min od razpotja nad Turskim žlebom pripelje do novega razpotja: desna pot pelje na Rinke, naša leva pot pa proti vznožju Skute. Nad razpotjem dosežemo melišče, ki ga prečimo in po nadaljnjih 30 min pridemo do vznožja jv. skalnega grebena Skute. Drzno speljana steza se strmo vzpenja ter pripelje po travnih pobočjih, skalnih strmalih in med gladkimi skalami na ramo Streže, kot se imenuje zgornji skalni del grebena; od vznožja 45 min. Z rame preide steza za nekaj minut na z. stran grebena, odkoder zagledamo pod seboj kraško planjavo Velikih Podov, nad katero se dviga Grintovec. Kmalu se vzpnemo po skalnem žlebu nazaj na jv. stran gore. Po razritem in krušljivem skalnem pečevju se strmo vzpnemo na vrh. Z rame Streže 30 minut.

S Turske gore na Skuto smo hodili 2 h 30. Od vznožja Skute do vrha je pot uvrščena med zelo zahtevne. Na izpostavljenih in težjih mestih je pot zavarovana s klini in žičnimi vrani.

višina: 2530 m Skuta
Vrh:

Skuta (2532 m) je lepa kopasto koničasta gora nad Malimi in Velikimi Podi. Je tretja najvišja gora Kamniških in Savinjskih Alp. Z vrha se proti jv. spušča dolg greben, ki se končuje v zatrepu Kamniške Bistrice, v Koncu; deli grebena imajo svoja imena: zgornjemu skalnatemu delu pravijo Strela, srednjemu, kjer skale prehajajo v pečevnat in travnat svet Sleme, najdaljšemu spodnjemu delu pa Veliki greben. Sleme ločuje Male od Velikih Podov. Sv. greben povezuje Skuto z Rinkami; na obe strani je prepaden. S. stena je razorana in pada okoli 600 m globoko na melišče in na ledenik nad Ledinami (Vodinami). Proti z. se gora počasi znižuje proti štruci (2457 m) in Škrbini (2408 m), ki jo loči od Dolgega hrbta (2473 m). Ovršje na v. strani vrha sestavljajo rdeči apnenci, ki vsebujejo železo; v nevihtnem vremenu nikar na vrh, ker je nevarnost strele zelo velika (več smrtnih žrtev)!


0.6 km, 15 minut Skuta - Štruca

Opis:

Z vrha Skute se po zložnem gruščnatem gorskem grebenu spustimo proti z. in Dolgemu hrbtu. Na levi je v bližini Štruca (2457 m), ki jo bomo lepše videli z nižjih Velikih Podov na jz. strani.

višina: 2451 m Štruca

Ni opisa

Opis:

Po 30 min od Skute smo na sedelcu Škrbina (2408 m) med Dolgim hrbtom in Štruco. 

višina: 2397 m Škrbina (Štruca)

Ni opisa

Opis:

Na Škrbini je razpotje: naravnost gre zelo zahtevna pot po grebenu Dolgega hrbta (2473 m) in čez Mlinarsko sedlo na Grintovec in k Češki koči, SPP pa zavije levo na Velike Pode. Steza se v ključih strmo spušča po pečevju v zgruščeno globel med Dolgim hrbtom in Struco; ta del spada med zahtevne poti. Tu se na desno odcepi druga, lažja steza pod grebenom Dolgega hrbta na Mlinarsko sedlo. 

višina: 2270 m Štruca (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Smo na s. robu visokogorske uravnave Veliki Podi. To je prostran kraški svet z žlebiči, kotliči in vrtačami, po katerem je pot kar zahtevna, ker moramo zelo paziti na markacije, da ne zaidemo.

višina: 2214 m Veliki podi

Ni opisa

Opis:

Na desno se vzpne steza na Mlinarsko sedlo, SPP pa zavije navzdol proti j. po melu in travnatih zaplatah. Skoraj vzporedno s potjo se na desni strani vleče skalni greben Dolgih sten. Če se ozremo nazaj, se nam pokaže Štruca v svoji značilni podobi z zglajenimi, štrucam podobnimi skalnimi okroglinami in rogljastim vrhom. Pridemo na Legarje, j. del Velikih Podov. Po 30 min smo na razpotju, kjer se na levo odcepi pot čez Sleme na Male Pode, mi pa napravimo še nekaj korakov do bližnjega bivaka.

višina: 2093 m Bivak Pavla Kemperla
Planinska postojanka:

Bivak Pavla Kemperla pod Grintovcem (2102 m) stoji na Legarjih ob pomembni planinski poti proti Mlinarskemu sedlu in naprej do Češke koče, na Grintovec in Dolgi hrbet, pa čez Sleme in po Turskem žlebu na Okrešelj, ali čez Tursko goro na Kamniško sedlo, mimo pa pelje tudi SPP s Skute na Kokrsko sedlo. Bivak je leta 1973 postavila Postaja GRS Kamnik in ga poimenovala po znanem alpinistu in gorskem reševalcu Pavlu Kemperlu (1905-1980). Bivak je stalno odprt; na pogradih so štiri ležišča brez odej.



Opis:

Od bivaka zavije naša pot na j. proti Dolgim stenam. Po značilni visokogorski pokrajini z rušjem in travnimi zaplatami se spustimo proti skalnemu grebenu in ob njem do najnižje točke med skalami in rušjem. Steza se od tod strmo vzpne čez plati Jurjevca na Mala Vratca (1970 m), ozki prehod med skalama v Dolgih stenah. Pri vzponu nam prek težjih mest pomagajo varovala. Na drugi strani se po travnatem pobočju spustimo do razpotja, kjer zavije na desno navzgor pot na Grintovec.

višina: 1859 m Kokrsko sedlo

Ni opisa
1.1 km, 40 minut Kokrsko sedlo - Ovnov čer

Opis:

Na razpotju zavijemo na levo pot, ki po zložni travnati planji pripelje v Spodnjo Jamo; to je kotanjasta krnica z mogočnimi skalami na dnu, ki jo je v ledeni dobi izoblikoval ledenik. Više nad njo je tudi Zgornja Jama, kamor pa naša pot ne pelje. lz Spodnje Jame se pot strmo vzpne v ključih po travni gredini čez j. greben Grintovca na nasprotno stran; ta del grebena imenujejo Ovnov čir. Po uri vzpona smo na razpotju: leva pot pelje čez Dolce na Kočno, SPP pa navzgor proti vrhu Grintovca.

višina: 2016 m Ovnov čer

Ni opisa
1.5 km, 1 ura Ovnov čer - Grintovec

Opis:

Z razpotja se pot zložno zvije prek travne uravnave Planjava, odkoder se že odpirajo lepi razgledi. Pod nami je Suhi dol, nad njim razrito ostenje Kalško grebena, globoko pod njim dolina Kokre, Storžič nad njo, zadaj pa značilna panorama Julijcev s Triglavom. Ko pot iz sz. smeri zavije naravnost proti s., postane bolj strma. Smo na Strehi, kot se imenuje j. položnejše pobočje Grintovca, ki se od daleč vidi kot streha. Vijugasta steza po enakomerno strmem pobočju pripelje po 45 min na razgledno škrbino med Malim (Kokrskim) Grintovcem in glavnim vrhom, odkoder zelo lepo vidimo bližnjo Skuto in pod stenami Jezersko Grintovca ledeniško izoblikovano kotlinico Zgornje Jame. S škrbine se steza v ključih vzpne po raztrganem pečevnatem pobočju na vrh. S škrbine 20 minut.

Od Cojzove koče na vrh Grintovca je 2 h.

višina: 2557 m Grintovec
Vrh:

Grintovec (2558 m) je najvišji vrh Kamniških in Savinjskih Alp. Vrh je piramidaste oblike. Grajen je iz triasnega apnenca in dolomita. Na j. se spušča v položnejših travnatih in drnastih pobočjih, na s. stran pa pada z okoli 500 m visoko razrito steno v krnico Zgornje Ravni. Na v. strani pada kratka navpična stena na melišče na Velikih Podih. Sv. greben povezuje Grintovec prek Malega ali Jezerskega Grintovca (2447 m) in Mlinarskega sedla z drugimi vrhovi na v. Jv. greben je v svojem osrednjem delu, Dolgih stenah, povsem skalnat, kar smo že ugotovili pri spustu s Skute 'čez Velike Pode. Z. greben veže Grintovec prek Dolške škrbine s Kočno.

Grintovec je bil zaradi lahko pristopa z juga prvi znani osvojeni vrh v Kamniških in Savinjskih Alpah. Leta 1759 se je povzpel na vrh znani botanik J. A. Scopoli (1727-1788), ki je znanstveno raziskoval slovensko floro, tri ali štiri leta za njim pa naravoslovec F. K. Wulfen (1728-1805). Verjetno so bili že prej na vrhu domačini - pastirji in lovci. Leta 1823 je stotnik Bosio postavil na vrhu prvo triangulacijsko piramido. Dr. Frischauf, ki je zavzeto raziskoval celotno gorstvo, je leta 187o naprosil Antona Murija in Antona Šenka z Jezerskega, da sta poiskala pristop po s. ostenju na Mlinarsko sedlo in čez Mali Grintovec na vrh. Naslednje leto sta ob pomoči dr. Frischaufa pot skromno nadelala; dokončno jo je ob koncu prejšnjega stoletja usposobila Češka podružnica SPD. To je bila prva pot s s. strani, pozneje so nadelali še pristop 'čez Dolško škrbino. Zaradi lepega dostopa z j. strani je Grintovec med najbolj obiskanimi vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp.

Grintovec spada med najlepše razgledne točke na naši poti prek Kamniških in Savinjskih Alp. Na s. strani gore leži pod planoto Spodnje Ravni prelepa gorska dolina Ravenske Kočne, na njeni desni se dviga skalni greben z Babama, na levi pa gozdnato sleme, ki jo loči od Makekove Kočne. Za Jezersko dolino se dvigata Virnikov Grintovec in Pristovški Storžič, za njim vidimo Obir, desno pa s. karavanško gorsko vrsto s šiljasto Ojstro in oblo Topico v Avstriji ter plečato Peco. S. obzorje zapirajo vrhovi Visokih Tur z Grossglocknerjem. Na v. zajame pogled vse vrhove in grebene tega gorstva do Ojstrice in Velike planine. Na z. se nam v bližini kaže razdrapano lice Kočne, potem pa splava pogled prek gorenjske ravnine do Julijskih Alp s Triglavom v sredini. Lepa je tudi valovita j. stran z Ljubljansko kotlino, Škofjeloškim in Polhograjskim hribovjem ter hribovjem na Notranjskem vse do Snežnika na obzorju.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD Kamnik.



Opis:

Z Grintovca na Kočno bomo šli po Špremovi poti do pri ključka Kremžarjeve poti na grebenski rezi med Grintovcem in Kočno. Z vrha se spustimo proti s. čez kratke skalne  odstavke na obsežno vršno melišče, ki ga dosežemo v nekaj minutah. Tu je razpotje: desna pot gre čez Mali Grintovec na Mlinarsko sedlo, SPP pa na levo. 

višina: 2451 m Grintovec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Steza se zložno spušča po grušču, potem pa krene vodoravno v skalovje z. pobočja Grintovca. Spust je zelo zahteven, pomagajo nam klini in žična vrv. Kmalu moramo skozi ozko Dolško škrbino (2317 m), kjer si je steza našla prehod. Škrbina se imenuje po kmetu Suhadolniku, ki mu v narečju pravijo »Zdolnik«. S skalnatega sveta pridemo na strmo melišče, ki pada v dno krnice Zgornji Dolci med Grintovcem in Kočno. Stezica se tik ob steni spusti do grebena, ki povezuje Grintovec in Kočno. V zgodnjem poletju je na melišču še snežišče, zato moramo biti oprezni. Ob pomoči klinov in žične vrvi se potem vzpnemo na razgledni greben. Najprej se nam z leve priključi pot od Cojzove koče po Srednjih in Zgornjih Dolcih, malo naprej pa na najnižji točki v grebenu z desne Kremžarjeva pot od Češke koče. Z Grintovca 1 h 15 minut.

višina: 2314 m Dolška škrbina

Ni opisa
1.2 km, 2 uri 20 minut Dolška škrbina - Zgornje Ravni

Opis:

Z Jezerske Kočne se previdno vrnemo do razpotja na veznem grebenu med Kočno in Grintovcem. Z vrha 25 min. Na razpotju zavijemo po Kremžarjevi poti na levo proti Češki koči, Špremova pot pa pelje naravnost proti Grintovcu. Markacije nas zanesljivo popeljejo z grebena po v. steni do sv. grebena, ki se postopoma spušča z vrha Jezerske Kočne in ločuje Makekovo od Jezerske Kočne. Pot po grebenu je vse do Zgornjih Ravni drzno speljana, v glavnem tik nad prepadi, vendar tako, da nimamo neposrednega pogleda v globino. Dobro je zavarovana z žično vrvjo in klini. Po vršini grebena se po nagnjenih skalnih plateh in po grušču najprej zložno, potem pa precej strmo spustimo po krušljivem svetu na v. skalno strmal grebena. Sledi kratek vzpon na ozko stransko grebensko rez, potem pa spust po izpostavljeni razgledni vršini grebena. Na v. strani lepo vidimo Veliko ali Koroško Babo z Mrzlo goro v ozadju, Dolgi hrbet, pod nami pa Zgornje in Spodnje Ravni s Češko kočo ter Kranjsko kočo na Ledinah. Na jv. se pne v bližini mogočno ostenje Grintovca. Na s. in z. se raztezata ledeniški dolini Ravenske in Makekove Kočne, zadaj pa se kažejo zeleni vrhovi Karavank. Ko premagamo izpostavljeni del grebena, pridemo na skromno melišče na položnem pregibu. Dalje se spuščamo po stranskem izrastku grebena, s katerega se spustimo do vznožja sv. grebena Kočne in do velikega melišča, ki se spušča v dno krnice. SPP se melišča izogne po obrobnih skalnih odstavkih. Z bližine melišča se steza zložno spusti po zagruščenem svetu, redkih travnih zaplatah in mimo snežišča, ki se tudi poleti ne staja, do razpotja na Zgornjih Ravneh. Z razpotja v grebenu med Kočno in Grintovcem 1 h 30.

višina: 1805 m Zgornje Ravni

ZGORNJE RAVNI (1842 m) so dokaj obsežna krnica, ki jo s treh strani obdajajo skalne stene Kočne, Grintovca in Dolgega hrbta. Na dnu je snežišče, krog in krog pa so razmetani skalni balvani, ki jih je v davnini odložil ledenik. Na Zgornjih Ravneh je pomembno razpotje. Od Kremžarjeve poti s Češke koče na Kočno se tu odcepi zelo zahtevna pot na Mlinarsko sedlo, odkoder lahko pridemo na Grintovec, Skuto in do Cojzove koče na Kokrskem sedlu.



Opis:

SPP se z razpotja spusti v ključih po strmem melišču na zložno uravnavo, poraslo z rušjem. Smo v ledeniški krnici Spodnje Ravni, kjer je ledenik odlagal velike skalne balvane. Kmalu se na levo odcepi pot na Vratca (1802 m), naša pot pa zavije na desno k Češki koči, ki smo jo videli že od daleč.

višina: 1581 m Spodnje ravni

Ni opisa

Opis:

Na razpotju se nam z leve priključi pot z Vratc.

Planinska postojanka:

Koča stoji na ovalni krnici Spodnje Ravni pod severnim ostenjem Grintovca in ob robu prepadnega pobočja nad dolino Ravenske Kočne. Zgradila jo je Češka podružnica SPD v Pragi in jo odprla 26. julija 1900. Po 1. svetovni vojni jo je prevzelo SPD. Po 2. svetovni vojni jo je najprej upravljalo PD Kranj, ki pa jo je leta 1949 predalo novoustanovljenemu PD Jezersko. Leta 1969 so iz doline Ravenske Kočne potegnili tovorno žičnico. V letih 1970 do 1974 so preuredili in posodobili notranjost koče ter povečali število prenočišč. Leta 1973 so napeljali elektriko in zgradili vodni zbiralnik. Dotrajano tovorno žičnico so leta 1985 zamenjali z novo. Zadnje večje delo je bilo prekrivanje strehe z novimi skodlami; to delo so opravili leta 1989. Češka koča je ohranila zunanji videz češke kmečke hiše, kot ga je imela ob otvoritvi leta 1900. Leta 1993 je koča dobila mobitel. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 40 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 30 ležišč; zimska soba s 6 ležišči, WC, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru peč; tekoča voda, elektrika, mobitel; tovorna žičnica, helikopterska ploščad. Od 21. septembra 2003 ima Češka koča malo čistilno napravo za čiščenje odpadnih vod iz koče.
Žig je v zimski sobi, ki je odprta stalno!

Email: ceskakoca.si@gmail.com



Opis:

Od Češke koče na Zgornje Jezersko bomo hodili po lepo urejeni planinski poti; turisti, ki letujejo na Jezerskem, se zelo radi sprehodijo do Češke koče občudovat skalne velikane okrog nje. Najprej se pot kratko spusti po sz. robu krnice Spodnje Ravni, potem pa pelje zložno navzdol po pečevnatem svetu med rušjem in po redkem macesnovem gozdu na z. pobočju nad Ravensko Kočno. Preden se približamo Štularjevi planini se na desno odcepi pot čez planino in po precej strmem gozdnem pobočju v dolino Ravenske Kočne ter mimo Planšarskega jezera na Zgornje Jezersko.

višina: 1296 m Štularjeva planina

Ni opisa

Opis:

SPP zavije nad Štularjevo planino po gozdu proti Makekovemu prevalu v gorskem hrbtu med dolinama Makekove Kočne na levi in Ravenske Kočne na desni. Z gozdom poraščeni gorski hrbet je podaljšek sv. grebena Kočne, ki se konča s Skubrovim vrhom (1276 m) na j. strani Planšarskega jezera. Smo na območju, kjer poteka geološka meja med Karavankami ter Kamniškimi in Savinjskimi Alpami. Na prevalu se še enkrat ozrimo nazaj na vrhove nad sklepom Ravenske Kočne: Malo in Veliko Babo, Križ, Skuto in Dolgi hrbet; na z. strani je pod nami prelepa dolina Makekove Kočne, ki ima ime po stari Makekovi domačiji na začetku doline. Z Makekovega prevala se pot spušča po gozdnatem pobočju na jz. strani Visokega vrha (1459 m) in Javornika (1399 m) v začetek doline Makekove Kočne. Pri Makekovem marofu napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa po poti skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo pri Mlinarju spet na cesto, ni več daleč do središča Zgornjega Jezersko pri Kazini.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko je 1 h 30.

višina: 884 m Zgornje Jezersko

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.



Opis:

Od hotela Kazina nadaljujemo proti Spodnjem Jezerskem.


Ni opisa

Opis:

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 760 m Spodnji kraj

Ni opisa

Opis:

Od hotela Kazina nadaljujemo po cesti proti Kranju.

višina: 749 m Spodnji kraj (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Spustimo se na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 714 m Spodnje Jezersko

Ni opisa

Opis:

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

višina: 727 m Reka (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.


Ni opisa

Opis:

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.

višina: 998 m Jekarica

Ni opisa

Opis:

Steza je v lepih ključih speljana po smrekovem gozdu. Po 20 min pridemo na reber nad globeljo Reke, odkoder vidimo pred seboj z leve proti desni skalne strmine Licjanovca (1733 m), Malega Grintovca (1813 m) in Bašeljskega vrha (1744 m). Smrekov gozd preide v mešanega, ta pa v bukovega. Pot postane zložnejša. Na desni se začne odpirati pogled proti Storžiču. Po uri hoje smo pri Praprotnikovi lovski koči (1380 m), ki stoji sredi gozda. Četudi ne bi bila odprta, lahko počivamo na klopeh pri koči in se odžejamo s tekočo vodo pri koritu.


Ni opisa

Opis:

Od lovske koče gremo proti Bašeljskemu prevalu, ki ga zagledamo, ko pridemo nad gozdno mejo. Pot se najprej zvije skozi rušje z redkimi macesni; na desno se odcepi pot pod Škarjevim robom na Javorniški preval. Naša pot se dviga po precej strmem gruščnatem svetu na s. strani Bašeljskega prevala; po dobre pol ure smo na travnatem Bašeljskem prevalu (1630 m) med dolinama Reke na s. in Belice na j.; ime ima po vasi Bašelj ob j. vznožju Storžiča. Na v. prevala se dviga Bašeljski vrh, na nasprotni pa Storžič.

višina: 1631 m Bašeljski preval

Ni opisa
1.2 km, 1 ura 30 minut Bašeljski preval - Storžič

Opis:

Na prevalu je razpotje: desna pot pelje na Bašeljski vrh, naravnost navzdol proti Jezerskemu in na Javorniški preval, leva pa nas popelje na Storžič. Strma pot se najprej vzpenja med rušjem in skalami po s. strani grebena, odkoder preidemo po 30 min vzpona prek v. grebena na j. stran, vendar ne za dolgo. Pot se spet povzpne na v. greben, po nekaj minutah pa spet na j. travnato strmino, po kateri se enakomerno dvigamo do rame tik pod vrhom Storžiča na njegovi j. strani. Na rami se pridruži pot z Male Poljane čez Psico in pot od Doma pod Storžičem skozi Žrelo. Še nekaj korakov na desno in že smo na vrhu. Vsa pot je zelo razgledna proti severu, vzhodu in jugu. Pot po v. grebenu do rame je uvrščena med zahtevne poti. Kadar je pot mokra in zlasti pozimi moramo paziti, da ne zdrsnemo na travnati in poledeneli strmini.

Od Planinskega doma na Kališču do vrha Storžiča je 1 h 30.

višina: 2130 m Storžič
Vrh: Storžič

(2132 m) je najzahodnejši dvatisočak v Kamniških in Savinjskih Alp ter najvišji vrh Storžičeve skupine, ki jo od Grintovčeve loči ozka dolina Kokre. Ime je dobil po stožčasti obliki gore, ki je vidna od blizu in daleč. Storžičeva piramida je grajena iz trdnega rudistnega apnenca. Strma j. stran je porasla s travo, vmes so skalne čeri, spodnja polovica je gozdnata. Na s. in sv. strani so prepadne stene, zarezane s strmimi žreli. Proti z. se niža v ozkem in dolgem skalnem grebenu, imenovanem Psica, do Velike Poljane (1410 m), kjer je že gozd. Po v. skalnem grebenu, ki je krajši od zahodnega, se Storžič znižuje proti Bašeljskemu prevalu. Storžič ima raznovrstno alpsko floro, v skalnih razpokah opazimo tudi Zoisovo zvončico.

Prvi obiskovalci Storžiča so bili botaniki: leta 1758 J. A. Scopoli, 1762 F. K. Wulfen, 1793 pa grof Franz pl. Hohenwart z vrtnarjem Riedom in nekim Legatom, ki sta nabirala alpske rastline za botanika Karla Zoisa. Tudi dr. J. Frischauf se je leta 1876 z nekim lovcem povzpel na vrh.

Z vrha je obsežen razgled. Na v. se v bližini dvigajo Bašeljski vrh, Mali Grintovec, Srednji vrh in Zaplata, zadaj pa Kočna, Grintovec, Kalški greben in Krvavec. Na j. leži Ljubljanska kotlina, za njo po seže pogled do Gorjancev, Snežnika, Nanosa in Javornika; tik pod nami je gorenjska ravnina, ki jo obrobljajo Polhograjsko in Škofjeloško hribovje ter Jelovica. Na z. so Julijci s Triglavom, Karavanke z Begunjščico, Vrtačo in Stolom, v bližini pa se ustavi pogled na sosedu Tolstem vrhu in dolini Lomščice na desni. Proti s. se vleče od Storžiča do Košute prečni hrbet, v katerem se zvrstijo Škarjeva peč, Veliki in Mali Javornik, Stegovnik, Veliki vrh in Plešivec, ki se že povezuje z dolgim slemenom Košute; desno od nje sta Olševa in Peca, tik pod Storžičem pa planina Jesenje s planinskim domom.

Dostopi. Od Doma pod Storžičem po zahtevni poti skozi Žrelo 3 h; od Doma pod Storžičem čez Malo in Veliko Poljano ter po zahtevni poti po grebenu Psice 4 h; iz Trstenika čez planino Javornik 3 h 30.

V skrinjici na vrhu sta vpisna knjiga in žig! PD Tržič.


1.1 km, 20 minut Storžič - Škarjev rob

Opis:

SPP nadaljujemo proti Škarjevemu robu in Škarjevi peči, veznemu grebenu med Storžičem in Karavankami; greben je razvodje med Kokro in Tržiško Bistrico. Z vrha se spustimo po zgruščeni vršini do kratkega žleba, po katerem je pot zavaro-vana z žično vrvjo, potem pa po grapi do Roba, odkoder pelje steza na z. stran grebena Škarjevega roba. Po 30 min spusta smo premagali približno 200 višinskih metrov po sv. ostenju Storžiča. Od Roba naprej je pot čedalje lepša. Še naprej pa moramo biti previdni pri prečenju žrel in jarkov, ki se spuščajo s Storžiča in Škarjevega roba proti dolini Lomščice na levi, posebno v zgodnjem poletju, ko po grapah še leži sneg. Pot se zmerno spušča, deloma po travni ruši med pečevjem, meliščih in med rušjem z. pobočja Škarjevega roba, odkoder lepo vidimo globoko pod nami dolino Lomščice, levo nad njo Kriško goro, zahodno od nje Dobrčo in Begunjščico, sevemo nad dolino Konjščico z Belo pečjo, naravnost pa Veliki in Mali Javornik, Stegovnik in zadaj podolgovato Košuto; v zgornjem delu doline se sredi gozda beli streha Doma pod Storžičem. Kmalu pridemo do škrbine v grebenu Škarjevega roba, odkoder se odpre pogled tudi proti vzhodu. Pod nami se vleče ozka dolina Reke od Kanonirja do planine Podstoržič, nad katero se dvigajo vrhovi Malega Grintovca, Licjanovca in Srednjega vrha, za njimi pa se kažejo vrhovi osrednjega dela Kamniških Alp s Kočno v ospredju.

višina: 1801 m Škarjev rob

Ni opisa

Opis:

Z odprtega sveta pridemo v gozd in do razpotja na malem prevalu pod Škarjevo pečjo (1671 m). Naravnost se pride na Javorniški preval, SPP pa zavije proti dolini Lomščice na levi. Z vrha Storžiča do razpotja je 1 h 30.

višina: 1751 m Škarjev rob (razpotje)

Ni opisa

Opis:

S prevala pod Škarjevo pečjo se pot proti domu pod Storžičem enakomerno spušča najprej po bukovem, potem po mešanem in nazadnje po smrekovem gozdu. Tudi nekdanjo planino Staro plano, prek katere gremo, je zarasel gozd. S poti se le tu in tam pokaže na levi ostenje Storžiča. Po uri spusta se z leve pridruži zahtevna pot s Storžiča skozi Žrelo. Kmalu pridemo na planino Jesenje, kjer se pridruži pot z Male Poljane, do Doma pod Storžičem na njenem spodnjem robu je še 10 minut.

višina: 1137 m Planina Jesenje

Ni opisa

Opis:

Od planine Jesenje gre trasa po poti naravnost navzgor mimo počitniške hišice v gozd. Pot se zložno dviga po mokrotnem smrekovem gozdu prek obronkov in jarkov na sz. vznožju Storžiča. Po uri hoje smo v globoki zarezi med Tolstim vrhom in Storžičem s planino Mala ali Zaloška Poljana (1325 m). Tod je star prelaz med dolino Lomščice na s. in kraji na j. strani gorske skupine.


Ni opisa

Opis:

Paziti moramo na kažipote, ker gredo od tod označene poti na vse strani: čez Psico ali čez planino Javornik na Storžič, čez planino Javornik na Kališče, čez Grebea in skozi Zalog v Goriče ob cesti Golnik - Kranj ter čez j. pobočja Tolstega vrha in Kriške gore v vasico Gozd, kjer ima PD Križe Zavetišče v Gozdu (891 m). SPP zavije pri studencu naravnost vkreber na v. pobočje Tolstega vrha. Pot se sprva pne po mešanem gozdu do travnatega roba na j. pobočju Tolstega vrha, kjer se odcepi pot čez Štajnarico in j. pobočja Kriške gore v vasico Gozd. SPP se z roba strmo vzpenja po južnem pobočju, sprva poraslem z rušjem, na vrh Tolstega vrha, ki ga z Male Poljane dosežemo v 1 uri.

višina: 1712 m Tolsti vrh
Vrh:

Tolsti vrh (1715 m) ali Zaloška gora, kot ji pravijo v krajih na j. strani po vasi Zalog ob vznožju, je najvišji vrh Kriške gore, podolgovate slemenaste gore med Tržiško Bistrico na z., dolino Lomščice na s. in gorenjsko ravnino med Trstenikom in Križami na jugu. Kriški gori pravijo v vaseh na s. strani gore tudi Kokovnica (v nekaterih listinah Kukovnica) po besedah kok ali kuk, kar pomeni kamniti rog, ki se dviga iz travnatega pobočja. S. stran je gozdnata, ponekod do vršnega slemena, ki je precej skalnato in zarezano z grapami. Tudi j. pobočja v glavnem pokriva gozd, le zgornja strma pobočja so travnata. Travne površine so bogate z gorsko floro. Približno na sredi j. pobočja je obsežna terasa z vasico Gozd, njivami in travniki ter planinskim zavetiščem. S Tolstega vrha in slemena Kriške gore je zelo lep razgled na gorenjsko ravnino s Kranjem, Golnikom, Radovljico in drugimi kraji, dolino Lomščice, Košuto, Julijce in druga gorstva, najlepši pa je pogled na bližnji Storžič.



Opis:

S Tolstega vrha se SPP spusti po z. strmini skozi rušje v škrbino nad erozijskim jarkom na s. pobočju, odkoder se dvigne na drugi, malo nižji vrh, ki ga še prištevamo k Tolstemu vrhu. Tudi ta vrh je travnat in razgleden. Z vrha se pot precej strmo spusti skozi rušje do travnatega slemena Kriške gore, po katerem se zvije zložna pot tik pod vrhom slemena po prisojni strani. Pot je vseskozi razgledna, s škrbin so tudi lepi pogledi navzdol v dolino Lomščice na s. Največja je škrbina Vrata, ki se globoko spušča v gozdove Kokovnice na s. Na z. strani Vrat bukovem gozdu najvišja točka slemena, 1591 m. Še nekaj minut po zložni poti ob robu bukovega gozda nad potjo in že smo na razpotju.

višina: 1491 m Vrata (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Še minuta in že smo pri Koči na Kriški gori.

višina: 1472 m Koča na Kriški gori
Planinska postojanka:

Koča stoji vrh prisojne Mežnarjeve senožeti na zahodnem delu podolgovatega slemena Kriške gore. PD Križe jo je začelo graditi leta 1950; leta 1951 je bila že zasilno odprta ob sobotah in nedeljah. Popolnoma dograjeno kočo so slovesno odprli 28. junija 1953. Leta 1963 so dozidali prizidek z jedilnico in skupnim ležiščem. Leta 1975 so iz vasice Gozd zgradili tovorno žičnico. Leta 1981 so kočo povečali in obnovili. Ker je postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, se je PD Križe odločilo, da jo poveča in obnovi. Leta 1991 so podrli staro kočo in pozidali novo ter dokončali pritlične prostore. V letih 1992 in 1993 so nadaljevali z gradnjo in opremljanjem koče ter namestili sončne celice. Leta 1993 so postavili ekološko stranišče, vključili mobitel in kupili 1438m2 zemljišča. Leta 1994 so fasado obložili z lesom. Koča je vseskozi nemoteno poslovala. Koča je odprta od 15. junija do 15. septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V treh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; ob mizah na terasi pred kočo je 100 sedežev; v 10 sobah je 40 postelj, na skupnem ležišču pa 12 ležišč; WC in suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; voda kapnica, elektrika (sončne celice, agregat), mobitel; vzletišče za padalstvo; tovorna žičnica.



Opis:

Pot nadaljujemo po travnatem slemenu z. od koče, po katerem se spustimo proti gozdu.


Ni opisa

Opis:

Pot se zložno spušča ob j. robu slemena Kriške gore, deloma po gozdu, deloma čez senožeti. Pri hoji po ozki stezi čez senožeti moramo paziti, da ne zdrsnemo po strmini, zlasti če je pot mokra. Pot po gozdu je udobnejša. Po 20 min se na levo odcepi pot v Križe, SPP pa zavije na desno proti Tržiču. Po 15 min spusta smo no jasi, odkoder je izredno lep pogled na Križe in sosednje kraje ob j. vznožju Kriške gore, na Bistrico, novi del Tržiča, na gorenjsko ravnino z Brezjami in Radovljico, na bližnjo Dobrčo, Karavanke, Jelovico in Julijce. Kmalu se pot prevesi s prisojne na osojno gozdnato stran slemena, po kateri se strmo spušča. Prijetna gozdna pot preide v slabšo kamnito pot, ki pa ni predolga. Pot se potem v ključih spusti po mešanem gozdu, kjer že čutimo utrip Tržiča.

višina: 969 m Velika Mizica

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Velika Mizica - Mala Mizica

Opis:

Pot nadaljujemo po travnatem slemenu z. od koče, po katerem se spustimo proti gozdu. Pot se zložno spušča ob j. robu slemena Kriške gore, deloma po gozdu, deloma čez senožeti. Pri hoji po ozki stezi čez senožeti moramo paziti, da ne zdrsnemo po strmini, zlasti če je pot mokra. Pot po gozdu je udobnejša. Po 20 min se na levo odcepi pot v Križe, SPP pa zavije na desno proti Tržiču. Po 15 min spusta smo no jasi, odkoder je izredno lep pogled na Križe in sosednje kraje ob j. vznožju Kriške gore, na Bistrico, novi del Tržiča, na gorenjsko ravnino z Brezjami in Radovljico, na bližnjo Dobrčo, Karavanke, Jelovico in Julijce. Kmalu se pot prevesi s prisojne na osojno gozdnato stran slemena, po kateri se strmo spušča. Prijetna gozdna pot preide v slabšo kamnito pot, ki pa ni predolga. Pot se potem v ključih spusti po mešanem gozdu, kjer že čutimo utrip Tržiča. Kmalu smo na uravnanem majhnem prostoru na hribčku, imenovanem Mala mizica (764 m), odkoder je čudovit pogled na stari del Tržiča in na dolino Mošenika proti Ljubelju. Z Male mizice zavije pot na levo in se v ključih spusti po gozdu do gozdne ceste, po kateri gremo na desno do odcepa poti proti cerkvi sv. Jožefa. Mimo cerkve nas pot popelje do betonskih stopnic, po katerih se spustimo do avtobusne postaje v Tržiču. Od Male mizice 30 minut.

Od Koče na Kriški gori do Tržiča je 2 h.

višina: 760 m Mala Mizica

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Mala Mizica - Tržič

Opis:

Kmalu smo na uravnanem majhnem prostoru na hribčku, imenovanem Mala mizica (764 m), odkoder je čudovit pogled na stari del Tržiča in na dolino Mošenika proti Ljubelju. Z Male mizice zavije pot na levo in se v ključih spusti po gozdu do gozdne ceste, po kateri gremo na desno do odcepa poti proti cerkvi sv. Jožefa. Mimo cerkve nas pot popelje do betonskih stopnic, po katerih se spustimo do avtobusne postaje v Tržiču. Od Male mizice 30 minut.

Od Koče na Kriški gori do Tržiča je 2 h.

višina: 514 m Tržič

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.