Išči po točkah

Začetek: Vrhnika

Konec: Dom na Paškem Kozjaku

Razdalja: 130.9 km Čas hoje: 38 ur 5 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 293 m Vrhnika

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Vrhnika - Sv. Trojica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Sv. Trojica (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Sv. Trojica (razpotje) - Breg

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Breg

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Breg - Vrhnika (Avtomontaža)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Vrhnika (Avtomontaža)

Ni opisa
6.7 km, 1 ura 50 minut Vrhnika (Avtomontaža) - Log pri Brezovici

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Log pri Brezovici

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Log pri Brezovici - Dragomer

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 300 m Dragomer

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 10 minut Dragomer - Mejlond

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 297 m Mejlond

Ni opisa
7.3 km, 2 uri Mejlond - Podutik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 379 m Podutik

Ni opisa
5.2 km, 1 ura 20 minut Podutik - Šentvid

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Šentvida nadaljujemo TV po pločniku ob Celovški cesti proti Ljubljani. Na križišču, na katerem pride z leve Prušnikova ulica, se na desni začne Cesta Andreja Bitenca, po kateri bomo šli vse do Podutiške ceste nad Podutikom, približno 4 km. Cesta je ves čas speljana po nekoliko dvignjenem svetu nad Ljubljanskim poljem ob vznožju Polhograjskega hribovja. Imamo lep pogled na Ljubljano, zlasti še na nove mestne četrti v Dravljah, Šiški in Kosezah. Kmalu za Celovško cesto pridemo v naselje Pržan, potem pa v Dolnice, nekdanjo kmečko vas, zdaj pa je to veliko prijazno naselje družinskih hiš in številnih obrtnikov različnih strok. Naprej ob cesti je le še nekaj kmečkih domačij. Na hribčku na desni kmalu opazimo cerkev sv. Antona Puščavnika, omenjeno že leta 1526. Okoli nje je naselje Glince. Tam se Cesta Andreja Bitenca obrne z jz. smeri proti jugu. Prečimo potok Glinščica, potem pa nam opozorilna tabla pove, da sta v bližnjem gozdu Veliko in Malo Brezarjevo brezno. Cesta zavije v gozd in kmalu smo na križišču nad naseljem Podutik, od koder pripelje mimo zadnje AP mestne proge št. 5 Podutiška cesta. Iz Šentvida smo hodili 60 min.

S križišča gremo po Podutiški cesti mimo kamnoloma.

višina: 317 m Šentvid

ŠENTVID, 316 m, je obsežno mestno naselje s starim jedrom ob osrednji Prušnikovi ulici. Tam so pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, zdravstveni dom, osnovna šola, gimnazija, škofijska klasična gimnazija ter trgovski, gostinski in obrtni lokali. Tam stoji tudi cerkev sv. Vida, zgrajena leta 1796; po potresu leta 1895 so jo precej povečali. Šentvid z okolico je bil do leta 1961 samostojna občina, takrat pa se je združil z občino Ljubljana-Šiška in postal del mesta Ljubljane.

Na hribu Velika Trata (518 m) na jz. strani naselja so še sledovi prazgodovinskega gradišča; tam so našli tudi rimske novce. V okolici Šentvida so našli sulico iz obdobja žarnih grobišč, halštatsko puščico in keltski srebrnik.

Šentvid so aprila 1941 zasedli Nemci. Nemško-italijanska meja je bila takoj za Šentvidom proti Ljubljani. Po zasedbi Gorenjske so Nemci v Šentvidu ustanovili preseljevalno taborišče, v katerem so zbirali za izgon »do Nemcev sovražno razpoložene Slovence«, kot so imenovali zavedne Slovence. Od 5. do 10. julija 1941 je iz Šentvida v Srbijo odpeljalo pet transportov s približno 2300 izgnanci. Julija 1941, ko so se v bližini Ljubljane že pojavile prve partizanske enote, so Nemci v Šentvidu namestili orožniško motorizirano četo, avgusta pa so ji pridružili še policijsko četo, z njima pa so nameravali zatreti narodnoosvobodilno gibanje. Nemške enote so napadale partizane zlasti na območju Polhograjskega hribovja. Na NOB spominja Kip zmage ob Celovški cesti, delo kiparja Boža Pengova.

Iz Šentvida je doma znani planinski delavec in duhovnik Ivan Žvan (1829–1920), ki je leta 1871 ustanovil prvo slovensko planinsko društvo »Triglavski prijatelji«. Le-to je še istega leta na planoti Ledine zgradilo prvo planinsko postojanko v naših gorah, imenovano »Triglavski tempelj«.


2.1 km, 30 minut Šentvid - Tacen (parkirišče)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tacenska cesta nas pripelje do Save; tam je po reki navzgor urejena umetna kajakaška proga. Iz Tacna pelje več poti na Šmarno goro. Onkraj mostu gremo po Tacenski cesti vse do podhoda pod železniško progo Ljubljana-Jesenice v Vižmarjih, od tam naprej pa po Kosmačevi ulici na Celovško cesto. Ko smo čez Savo, pridemo v naselje Brod; ime spominja na nekdanji brod, s katerim so se prevažali prek Save, ko še ni bilo mostu. Most so leta 1844 zgradili smledniški graščaki, za prečkanje pa so pobirali tudi mostnino. Potem pridemo v Vižmarje, ki se raztezajo ob gorenjski železnici. Tam je več tovarn in skladišč, staro tradicijo v naselju pa ima mizarska obrt. V Vižmarjih je bil 17. maja 1869 znani vižmarski tabor, največja slovenska prireditev v obdobju narodnega prebujanja. TV vodi skozi podhod pod železniško progo do Celovške ceste. Tako smo že v Šentvidu.

Iz Srednjih Gameljn v Šentvid je 1 h 30.

višina: 302 m Tacen (parkirišče)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ob j. robu Šmartna nadaljujemo TV po Ulici Cirila Kosmača do bližnje Ceste vstaje. Takoj za Šmartnim je na desni nad Cesto vstaje spomenik, ki opozarja na kraj, na katerem so 22. julija 1941 sprožili prve partizanske strele. Na spomeniku piše:

"Partizanski strel je tukaj zadonel
in pretrgal žalostno tišino.
Plamen vstaje se povsod je razžarel
nad slovensko domovino."

Pridemo v nekdaj samostojno, zdaj mestno naselje Tacen ob j. vznožju Šmarne gore. Sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija, ki je bila prvič omenjena leta 1526.

višina: 309 m Tacen (cerkev)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 348 m Debeli hrib (razpotje)

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Debeli hrib (razpotje) - Skaručna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 326 m Skaručna

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 20 minut Skaručna - Vodice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 342 m Vodice

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Vodice - Moste pri Komendi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 331 m Moste pri Komendi

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Moste pri Komendi - Križ

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 349 m Križ

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 20 minut Križ - Kamnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 377 m Kamnik

Ni opisa
5.3 km, 1 ura 30 minut Kamnik - Stahovica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 434 m Kregarjevo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 440 m Spodnja Stahovica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 460 m Hudo polje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 551 m Kraljev hrib (razpotje)

Ni opisa
3.1 km, 2 uri 10 minut Kraljev hrib (razpotje) - Planina Dol

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1312 m Planina Dol

Ni opisa
1.7 km, 1 ura 30 minut Planina Dol - Konj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1772 m Konj

Ni opisa
0.9 km, 45 minut Konj - Presedljaj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1610 m Presedljaj

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1897 m Lučki Dedec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1809 m Kocbekov dom na Korošici
Planinska postojanka:

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

višina: 1896 m Mala Ojstrica (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.

višina: 1754 m Molička planina

Prva planinska koča.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

višina: 892 m Robanova planina

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.


2.8 km, 40 minut Robanova planina - Roban (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

višina: 703 m Roban (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 606 m Tratičnek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1119 m Mrzli vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1223 m Mrzli vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1474 m Ojstri vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1385 m Okence (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1356 m Mozirska koča na Golteh
Planinska postojanka:

Koča stoji na južnem pobočju Boskovca, najvišjega vrha Golt ali Mozirskih planin. Prvo Mozirsko kočo je zgradila Savinjska podružnica SPD in jo odprla 5. oktobra 1896. Povečali in preuredili so jo leta 1920. Leta 1929 so poleg stare koče postavili novo poslopje, ki je bilo namenjeno predvsem smučarjem. Leta 1933 so Mozirski planinci zgradili še eno kočo. Vse koče je okupator požgal 5. avgusta 1942. Celjski planinci so leta 1946 zgradili novo kočo, ki pa je v gozdnem požaru, julija 1950, pogorela. Kočo so obnovili in jo odprli 9. septembra 1951. V bližini koče je PD Celje zgradilo in 29. novembra 1953 odprlo prostorno depandanso "Smučarski dom. Leta 1954 so do koče potegnili električni daljnovod. Leta 1973 je PD Celje kočo prodalo Izletniku Celje, depandanso pa je preuredilo za potrebe postaje GRS v Celju. Leta 1984 je kočo prevzelo PD Mozirje in jo temeljito obnovilo in posodobilo; otvoritev obnovljene koče je bila ob 90-letnici Mozirske koče, 6. septembra 1986. Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; na terasi je 10 sedežev; v 19 sobah je 50 postelj, skupnih ležišč ni; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


MOZIRSKA KOČA NA GOLTEH, 1356 m, stoji na j. pobočju Boskovca (1587 m), najvišjega vrha Golt; na njem so leta 1996 postavili 10 m visok razgledni stolp. Prvo Mozirsko kočo je leta 1896 zgradila Savinjska podružnica SPD in je med najstarejšimi slovenskimi planinskimi postojankami. Leta 1929 so poleg stare koče postavili poslopje, namenjeno predvsem smučarjem. Mozirski planinci so leta 1933 postavili še eno kočo. Vse tri je okupator požgal 5. avgusta 1942. Celjski planinci so leta 1946 zgradili novo kočo, ta pa je julija 1950 pogorela v gozdnem požaru. PD Celje je kočo obnovilo leta 1951. Leta 1984 jo je prevzelo PD Mozirje in jo temeljito prenovilo. Koča je stalno odprta; v 19 sobah je 50 postelj; tekoča voda, elektrika, telefon: 03/583 11 21.

Golte so visoka kraška planota v vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alpah na sz. strani Mozirske kotline. Na s. se na sedlu Kal (1318 m) povezujejo z vulkanskim Smrekovškim pogorjem. Površje je iz apnenca, na njem pa so kraške vrtače, jame in suhe doline. V nekaterih jamah se vse leto zadržujeta sneg in led. Kraški svet »golta«, torej požira vodo, to pa je dalo planoti tudi ime. Golte so zaraščene s smrekovim gozdom, med njim pa so večje in manjše planine. Na pobočjih, razen na severnem, so na terasah samotne kmetije. Na planoti se dviga več vrhov; poleg najvišjega Boskovca so pomembnejši še Ojstri vrh (1584 m), Medvedjak (1563 m) in Smrekovec (1550 m). Na Golteh je znani rekreacijsko-turistični center s 45 ha smučišč, sedežnicami in vlečnicami, hotelom in restavracijo. Do hotela pripelje iz Žekovca gondolska žičnica, 4 km od Mozirja. Od Mozirske koče do hotela je 20 min. Spomladi 2005 so na Golteh odprli alpski vrt. Od Mozirske koče je oddaljen 10 min. Do vrta pridemo po cesti proti hotelu in zgornji postaji gondolske žičnice. Občina Mozirje je leta 1987 razglasila Golte za krajinski park.

Od Mozirske koče je lep razgled proti j. na Zgornjo Savinjsko dolino z Mozirjem in Nazarjami, Goro Oljko, Celjsko kotlino, Dobrovlje in Menino, proti z. pa na Veliki Rogatec, Lepenatko in Kamniško-Savinjske Alpe z Ojstrico. Z roba na v. strani koče vidimo Šaleško dolino z Velenjem in Šoštanjem, Paški Kozjak in Pohorje.

Na Golteh so se med NOB zadrževale različne partizanske enote. Kmetje so sodelovali s partizani in jim pomagali s hrano, precej pa se jih je tudi pridružilo partizanskim enotam. Na območju Golt so se partizani večkrat srdito bojevali z nemškimi enotami. Grobišča padlih borcev NOV so na Medvedjaku in na Stonu pod Konjščico. Več visokogorskih kmetij so Nemci tudi požgali, nekaterih pa po vojni niso obnovili. Pri Mozirski koči je bil 3. maja 1943 kot naslednik 8. januarja 1943 na Osankarici padlega 1. pohorskega bataljona ustanovljen 2. pohorski bataljon. Na Golte se je konec februarja 1944 po hudih bojih prebila XIV. divizija in se od tam delno usmerila proti Koroški, delno pa proti Savi. Šercerjeva in Bračičeva brigada sta se 9. marca 1945 bojevali z dvema polkoma 14. SS-divizije »Galizien«, ki sta napadala iz Mozirja in Belih Vod. Med srditimi boji se je brigadama v mrazu in snegu uspelo premakniti proti Poljanam pri Radmirju, od tam pa sta sovražnika udarili za hrbet.

Na območju Golt nad Rečico ob Savinji je imela sedež kurirska postaja S-23, ena najpomembnejših postaj na Štajerskem. Zveze je vzdrževala s postajami S-22 na Dobrovljah, S-31 na Brdih pri Slovenj Gradcu, S-32 v Šentilju pri Velenju, S-34 nad Velunjskim grabnom in K-10 pri Koprivni. Konec leta 1944 je bilo na postaji približno 20 kurirjev. Prvi komandir postaje je bil Ivan Mogu - Marko. Po nemškem napadu na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino decembra 1944 je bila postaja izdana. Nemci so jo napadli in ujeli kurirje Alojza Atelška, Alojza Podgorška in Blaža Verbuča - Pankracija; vse tri so 10. januarja 1945 ustrelili v Suhem Dolu pri Rečici ob Savinji. Postajo so pozneje obnovili. Med opravljanjem kurirskih nalog so padli kurirji Ivan Senica -Bonifacij (13. maja 1944 na Prihovi), Karel Fužir - Vitez (6. septembra 1944 v Šmihelu nad Mozirjem) in Alojz Jeraj - Viki (23. aprila 1945 v Paški vasi).

K Mozirski koči lahko pridemo tudi iz Mozirja mimo Radegunde (3 h) ali čez Šmihel (3 h 30), z Rečice ob Savinji (3 h) in z zgornje postaje gondolske žičnice (20 min.). Pripeljemo se lahko iz Mozirja čez Šmihel do parkirnega prostora na Planinski ravni (12 km), od koder je do koče 30 min.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Za planšarijo prestopimo leso in stopimo na cesto, ki pelje na Golte. Po asfaltirani cesti zložno nadaljujemo približno 20 min. na planoto Planinska ravna (1140 m); tam je parkirišče, ob katerem se odcepi pot k Mozirski koči. Kažipot pove, da je do koče 30 min. Lepa široka pot nas v 10 min. pripelje iz gozda do skalne strmine, po kateri se steza v zavojih vzpenja proti koči. Na gruščnati stezi moramo paziti, da ne zdrsnemo. Sredi strmine lahko počivamo na Klemenakovi klopi, od koder je mikaven razgled na Zgornjo Savinjsko dolino, Dobrovlje, Menino in Kamniško-Savinjske Alpe. Ko pridemo v mladi gozd, strmina popusti. Po nekaj minutah smo iz gozda in pri Mozirski koči.

višina: 1073 m Planinšek (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na križišču Borovnik v Šmihelu zavijemo po asfaltirani cesti desno proti Goltem. Odpre se pogled na Nazarje, Dobrovlje in Menino. Mimo domačije in kmečkega turizma Jesenik pridemo v nekaj minutah na razpotje. Z leve ceste zavijemo takoj za razpotjem na stezo desno v gozd. Kmalu smo na travniku, po katerem se povzpnemo do Napotnikove domačije, Šmihel 24. Tudi tam se ukvarjajo s kmečkim turizmom. Med novo in staro hišo pridemo do asfaltirane ceste, nekaj korakov po njej levo do križa, potem pa desno po stezi ob gozdičku do bližnje ceste. Po cesti gremo navzgor do bližnjega razpotja s kapelico; desno je Verbučeva domačija. Od križišča Borovnik je do tja 30 min. Pri kapelici zavijemo s ceste levo na kolovoz. Nekaj minut hodimo po ravnini, ko pridemo v gozd, pa se moramo spoprijeti s strmino. Po slabem gozdnem kolovozu, ob katerem sicer teče telefonski vod, pridemo po približno 15 min. iz gozda na terasasto planoto pod Krčmansko pečjo (1410 m) in do ceste na Golte. Prečkamo cesto, potem pa gremo po travniškem kolovozu mimo kapelice do opuščene Gostečnikove domačije. Pred nami se v. od Mozirske koče vzpenja skalovje Požganija, levo pa se nam odpre lep razgled na Zgornjo Savinjsko dolino in Menino. Od razpotja pri Verbuču je 30 min. Gostečnikova domačija in druge hiše proti Mozirski koči sodijo v razloženo naselje Radegunda, 600 m, 281 preb., na j. in jv. pobočjih planote Golte, sestavlja pa ga več zaselkov in samotnih kmetij.

Pod Gostečnikovim gospodarskim poslopjem in mimo hiše pridemo na razpotje planinskih poti tik nad domačijo; tam se priključi pot iz Mozirja. Pot nadaljujemo proti planšariji Planica, ki jo vidimo na vzpetini pred nami. Kmalu za razpotjem stoji ob poti graniten spomenik štirim borcem 4. operativne cone NOV, padlim v boju proti okupatorju 2. julija 1944. Naprej gremo precej po ravnem mimo zapuščene Jugove domačije v hrib. Nekaj časa po gozdu, potem pa po strmem pašniku se vzpnemo do planšarije Planica, ki je nadomestila nekdanjo Planinškovo kmetijo (1094 m). Od Gostečnika je do tja 20 min.; vso pot lahko uživamo v razgledu na Zgornjo Savinjsko dolino, na bližnjem hribu pod nami pa se beli cerkev sv. Radegunde (824 m).

višina: 768 m Šmihel nad Mozirjem

ŠMIHEL NAD MOZIRJEM, 780 m, 168 preb. Hribovsko naselje zvečine samotnih kmetij leži na jv. pobočju Golt. Kmetije so posejane po sončnih slemenih, nekaj pa jih je tudi v globoki dolini potoka Ljubije na v. strani. Najvišja kmetija je Zgornji Goltnik, 970 m. Središče vasi je pri župnijski cerkvi sv. Mihaela, zgrajeni v letih 1602–1631. Zanimivo je župnišče iz leta 1854 z arkadnimi galerijami, ki so sestavljene iz štirih toskanskih stebrov in petih lokov, kar kaže na italijanske graditelje. V bližini cerkve so gostilna, podružnična šola in nekaj kmetij. Šola je bila ustanovljena leta 1872. Šolska stavba iz leta 1893 je med NOB pogorela. Po osvoboditvi so šolo obnovili, leta 1979 pa postavili novo. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom, največ z živinorejo in gozdarstvom, nekaj pa je zaposlenih v Mozirju in Nazarjah. Kraj je že nekdaj slovel po razgibanem kulturnem življenju, zlasti po odličnem pevskem zboru. V Šmihelu se razvija kmečki turizem, nekaj je tudi počitniških hišic. Iz tega kraja je doma pisatelj Vladimir Levstik (1886–1957).

Domačini so podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB. Konec leta 1941 je bil ustanovljen odbor OF za Šmihel in Mozirje, ki je deloval do osvoboditve. Po prihodu enot XIV. divizije na Golte, konec februarja 1944, je bilo na območju Šmihela več bitk z Nemci, ki so napadali iz doline. Pred šolo je spomenik 27 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma iz tega kraja. Pri Rženičniku je spominsko znamenje kurirju Karlu Fužirju - Vitezu; na tem kraju je padel 6. septembra 1944 pri opravljanju svojih nalog.


0.4 km, 10 minut Šmihel nad Mozirjem - Sv. Mihael

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 715 m Sv. Mihael

Ni opisa
1.8 km, 20 minut Sv. Mihael - Mlačnik (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 424 m Mlačnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 482 m Beričnik (razpotje)

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Beričnik (razpotje) - Mostnar

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 430 m Mostnar

Ni opisa
1.9 km, 30 minut Mostnar - Rnek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 415 m Rnek

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Rnek - Rotovnikova jama (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 358 m Šoštanj

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Šoštanj - Spomenik NOB

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 365 m Spomenik NOB

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Spomenik NOB - Šoštanjsko jezero

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 363 m Šoštanjsko jezero

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Klanec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 388 m Stari trg

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Stari trg - Vila Bianca

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 392 m Vila Bianca

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Vila Bianca - Grad Šalek (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 399 m Grad Šalek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 411 m Grad Šalek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 473 m Grad Ekenštajn

Ni opisa
4.2 km, 1 ura 20 minut Grad Ekenštajn - Lopatnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 632 m Lopatnik

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Lopatnik - Lopatnik (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 666 m Lopatnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 713 m Vodošek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 832 m Ramšakov vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 868 m Veliki vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 844 m Ramšak (Dobrna)

Ni opisa

Opis:

Od Ramšaka vodi gozdna cesta po grebenu med dolinama Kačnika na v. in Loke na z. roti Jurku.

višina: 826 m Jurk (razpotje)

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Jurk (razpotje) - Jurk

Opis:

Nadaljujemo do Jurka.

višina: 834 m Jurk

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 957 m Dom na Paškem Kozjaku
Planinska postojanka:

Dom stoji na južni strani Špika, najbolj zahodnega vrha Paškega Kozjaka. Velenjski planinci so najprej postavili zasilno kočo na mestu nekdanje lovske koče, ki je bila leta 1943 požgana; odprli so jo 5. septembra 1954. Leta 1959 so kočo povečali in uredili: prizidali so verando in klet, opremili notranje prostore in iz doline napeljali električni vod. Leta 1963 so napeljali vodovod in začeli graditi cesto, ki so jo dokončali leta 1971. V letih 1968 in 1969 so dom prenovili in posodobili; prenovljeni dom so odprli 27. septembra 1969 ob 20-letnici PD in 10-letnici postojanke. Dom so temeljito obnovili v letih 1977-1979.Dom je odprt vsak dan, razen ob ponedeljkih.V dveh gostinskih prostorih in pokriti verandi je 100 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 16 postelj, na skupnem ležišču pa 18 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.