Išči po točkah

Začetek: Polhov Gradec

Konec: Maribor

Razdalja: 169.3 km Čas hoje: 52 ur 35 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 396 m Polhov Gradec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 378 m Polhov Gradec (grad)

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Polhov Gradec (grad) - Pri Pratkarju

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

lz Polhovega Gradca (365 m) po cesti proti Črnemu Vrhu, mimo znamenite graščine z Neptunovim vodnjakom.

višina: 366 m Pri Pratkarju

Ni opisa
2.2 km, 1 ura 10 minut Pri Pratkarju - Ravnek (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 697 m Ravnek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 720 m Mala Grmada (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 852 m Mala Grmada

Ni opisa

Opis:

S Setnice po poti, ki se drži jz. grebena, na vrh. lz Polhovega Gradca 1 h 30.

višina: 882 m Polhograjska Grmada
Vrh:

GRMADA, 898 m, je lep razgledni vrh v jv. delu Polhograjskega hribovja, ki se razteza med Poljansko dolino na sz. in Gradaško dolino na j. Prištevamo ga k predgorju Julijskih Alp. Hribovje je dobilo ime po Polhovem Gradcu, najpomembnejšem kraju tega območja. Ljubljančani in planinci ga imenujejo tudi Polhograjski Dolomiti, ker so višji deli zgrajeni iz dolomita; tu prevladujejo strma in visoka slemena, na katerih se marsikje pokaže tudi gola skala. Tudi Grmada ima kljub skromni višini zaradi razdrapanega dolomitskega vrha že kar visokogorsko podobo. Nižje hribovje je iz starih skrilavcev in peščenjakov, kjer prevladujejo široko razpotegnjene kope. Najvišji vrh hirbovja je Pasja ravan (1029 m) v z. delu, drugi je najbližji sosed Grmade Tošč (1021 m), tretja pa je Grmada. Od v. roba pri Šentvidu se čez Toško Čelo, Topol, Grmado, Tošč in Pasjo ravan vleče razvodni hrbet med Gradaščico na j. ter Savo in Poljansko Soro na s. in sz. Z njega se spuščajo proti Savi in Sori stranski hrbti, ki jih ločijo globoke grape in dolinice, po katerih tečejo pritoki obeh rek. V Gradaščico tečejo le kratki potoki, zato so med njimi manjši strmi gorski pomoli. Razgibano hribovje lepo vidimo tudi z Grmade. Hribovje je skromno poseljeno, največ je samotnih kmetij; v zadnjem času so zgradili veliko počitniških hišic. Precej je iglastih in mešanih gozdov.
V hribovju raste tudi nekaj vrst redkih in zaščitenih rastlin: dišeči volčin, Clusijev svišč, kranjska bunika, zlati klobuk, kranjska lilija in lepi čeveljc. Najpomembnejša rastlina je Blagajev volčin, ki so jo odkrili leta 1837 na Polhograjski gori. Domačin jo je prinesel pokazat grofu Blagayu, graščaku v Polhovem Gradcu, ki se je zanimal za rastlinstvo; ta jo je poslal muzejskemu kustosu H. Freyerju v Ljubljano, ki je spoznal, da gre za še nepoznano vrsto volčina in ga imenoval na čast graščaku »Daphne blagayana« — po naše Blagajev volčin. Odkritje je vzbudilo veliko pozornost in že maja naslednje leto jo je prišel pogledat saksonski kralj Friderik Avgust. Blagajev volčin je pri nas zavarovan že od leta 1898. Raste tudi na Grmadi in drugje po Polhograjskem hribovju.
Z Grmade je čudovit razgled na vse strani. Proti v. sega pogled preko Topola-Katarine na Ljubljansko kotlino, Posavsko hribovje in Menino planino. Na j. strani se nad Barjem dvigata Krimsko hribovje s Krimom in Planina nad Vrhniko, zadaj pa se vleče venec gora od Trnovskega gozda, Nanosa, Javornikov do Snežnika. Na z. vidimo za Polhograjskim hribovjem Škofjeloško pogorje z Blegošem, Porezen, Ratitovec in Julijce s Triglavom. Na s. se za Sorškim poljem in Gorenjsko ravnino dvigajo Karavanke in Kamniške Alpe.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Vzpon na Grmado priporočamo zlasti ob lepem vremenu, predvsem zaradi zelo lepega razgleda, saj se z vrha Grmade vidi veliko dlje kot s Tošča. Z razpotja na vrh je samo 15 min., z vrha pa nas označena pot po sz. pobočju v 15 min. pripelje na Gonte.

višina: 775 m Grmada (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Gozdni kolovoz pripelje na nizek preval na jz. strani Goljeka, potem pa pridemo na greben, po katerem je speljana steza tik pod robom. S. pobočje Veliki les se spušča proti ozki dolini Kopačnice, po kateri pelje cesta iz Trnovca na Gonte, j. strmo pobočje Lipje pa proti dolini Gradaščice. Steza se nekoliko vzpenja in spušča. Na skalnatem pobočju nad potjo je spominska plošča narodnemu heroju Ladu Dolničarju - Rudiju in 22 borcem 1. bataljona Dolomitskega odreda, padlim 19. 3. 1943 v boju z Italijani. Mimo skal smo kmalu na planem z lepim pogledom na Grmado tik pred nami in na Tošč. Po nekaj manj kot uri iz Topola smo na razpotju ob vznožju Grmade: leva pot se spusti v dolino Gradaščice, srednja zavije naravnost navzgor na Grmado, desna s TV pa čez Gonte na Tošč.

višina: 736 m Kobilja dolina (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju se leva cesta se spusti v dolino Gradaščice, nas pa kažipot »Grmada 1 h 10, Tošč 2 h 10« usmeri na desno cesto, ki pelje na Belo. Lepa cesta se zelo zložno vzpenja po hrbtu Silovci, poraslem z mešanim gozdom. Po 15 min. od gostilne smo na razpotju pri peskokopu; cesta zavije proti j. na Belo, TV pa naravnost po s. gozdnatem pobočju Goljeka.

višina: 662 m Topol pri Medvodah

TOPOL PRI MEDVODAH, 657 m, 151 preb. Razloženo naselje leži na prisojnih pobočjih dolomitnega Roga (798 m) in Jeterbenka. Kraj se je pred 2. svet. vojno imenoval Sv. Katarina; to ime še vedno uporabljajo domačini in številni drugi. Starejši del naselja je pri cerkvi sv. Katarine, novejši pa okoli šole in nad cesto, ki pripelje s Toškega Čela. V Topol spadajo tudi zaselki Grabci na slemenu med Topolom in Goljekom (809 m), Ilovk na jv. in Kozomer na s. strani. V kraju je veliko počitniških hišic. Topol in njegova okolica so priljubljena izletniška točka. Cerkev sv. Katarine je stala že v 16. stol., v 18. stol. pa je bila prezidana v baročnem slogu. Osnovna šola je bila ustanovljena leta 1877. Zdajšnje šolsko poslopje so zgradili leta 1955. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ljubljani in Medvodah. Hrano in pijačo lahko dobite v gostilni Pri Setnikar v bližini cerkve in v gostilni Dobnikar v bližini šole in cestnega križišča; v tej hranijo tudi planinske žige.

V bližini Topola je med okupacijo potekala nemško-italijanska meja. Na tem območju so kurirji vzdrževali zveze med Ljubljano in Notranjsko na eni ter z Gorenjsko na drugi strani.

V Topol lahko pridemo po več poteh: iz Medvod skozi Studenčice in mimo Sv. Jakoba (3 h 30); od končne AP mestnega prometa v Šentvidu mimo Slavkovega doma na Golem Brdu (3 h); od Žerovnika ob cesti Ljubljana–Polhov Gradec (1 h 30); lahko se tudi pripeljemo po lokalnih cestah iz Medvod (10 km), iz Podutika (10 km) ali od Žerovnika (5 km). 



Opis:

Kratek vzpon, potem pa pridemo po ravnem med domačijami in počitniškimi hišicami do znane gostilne Dobnikar.

višina: 725 m Sv. Katarina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 701 m Jeterbenk (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Leva pot po v. strani Jeterbenka na Topol-Katarino, 1 h 45, desna pot mimo cerkve sv. Jakoba na Petelincu in čez razgledni Jeterbenk (774 m) na Topol-Katarino, 2 h;

višina: 391 m Slavkov dom na Golem brdu
Planinska postojanka:

Dom stoji na griču Polani v vzhodnem delu širokega hrbta Golo brdo nad dolino Babnega dola. PD Medvode je v planinsko postojanko preuredilo vojaško stražnico, ki so jo leta 1942 zgradili Nemci v bližini okupacijske meje med Nemčijo in Italijo. Dom so odprli 22. decembra 1950 in ga poimenovali po Slavku Čarmanu (1920-1942), alpinistu in revolucionarju, ki so ga kot talca ustrelili Nemci v Begunjah na Gorenjskem. Leta 1956 so iz doline do doma zgradili cesto, leta 1960 pa so napeljali telefon. V letih 1959 in 1960 so dom adaptirali in povečali, pozneje pa so ga večkrat obnavljali in posodabljali. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih in torkih. Delovni čas ob delavnikih od 12. do 22. ure, ob nedeljah od 10. do 21. ure. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev; točilnica; prenočišč ni; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, tekoča voda, elektrika, telefon. Letni vrt s 40 sedeži.


1.4 km, 30 minut Slavkov dom na Golem brdu - Zavaše

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 382 m Zavaše

Ni opisa
3.1 km, 50 minut Zavaše - Medno

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z AP Medno (322 m) po cesti mimo Motela Kompas in skozi naselje Seničica do Slavkovega doma na Golem Brdu (396 m); 1 h. 

višina: 316 m Medno

Ni opisa
1 km, 20 minut Medno - Vikrče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 324 m Vikrče

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 482 m Turnc

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Turkovo znamenje

Ni opisa
0.3 km, 0 minut Turkovo znamenje - Bukovje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 459 m Bukovje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 348 m Debeli hrib (razpotje)

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Debeli hrib (razpotje) - Skaručna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 326 m Skaručna

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 20 minut Skaručna - Vodice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 342 m Vodice

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Vodice - Moste pri Komendi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 331 m Moste pri Komendi

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Moste pri Komendi - Križ

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 349 m Križ

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 20 minut Križ - Kamnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 377 m Kamnik

Ni opisa
5.3 km, 1 ura 30 minut Kamnik - Stahovica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 434 m Kregarjevo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 440 m Spodnja Stahovica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 460 m Hudo polje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 551 m Kraljev hrib (razpotje)

Ni opisa
3.1 km, 2 uri 10 minut Kraljev hrib (razpotje) - Planina Dol

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1312 m Planina Dol

Ni opisa
1.7 km, 1 ura 30 minut Planina Dol - Konj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1772 m Konj

Ni opisa
0.9 km, 45 minut Konj - Presedljaj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1610 m Presedljaj

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1897 m Lučki Dedec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1809 m Kocbekov dom na Korošici
Planinska postojanka:

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

višina: 1896 m Mala Ojstrica (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.

višina: 1754 m Molička planina

Prva planinska koča.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

višina: 892 m Robanova planina

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.


2.8 km, 40 minut Robanova planina - Roban (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

višina: 703 m Roban (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 606 m Tratičnek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1119 m Mrzli vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1223 m Mrzli vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1474 m Ojstri vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1385 m Okence (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1356 m Mozirska koča na Golteh
Planinska postojanka:

Koča stoji na južnem pobočju Boskovca, najvišjega vrha Golt ali Mozirskih planin. Prvo Mozirsko kočo je zgradila Savinjska podružnica SPD in jo odprla 5. oktobra 1896. Povečali in preuredili so jo leta 1920. Leta 1929 so poleg stare koče postavili novo poslopje, ki je bilo namenjeno predvsem smučarjem. Leta 1933 so Mozirski planinci zgradili še eno kočo. Vse koče je okupator požgal 5. avgusta 1942. Celjski planinci so leta 1946 zgradili novo kočo, ki pa je v gozdnem požaru, julija 1950, pogorela. Kočo so obnovili in jo odprli 9. septembra 1951. V bližini koče je PD Celje zgradilo in 29. novembra 1953 odprlo prostorno depandanso "Smučarski dom. Leta 1954 so do koče potegnili električni daljnovod. Leta 1973 je PD Celje kočo prodalo Izletniku Celje, depandanso pa je preuredilo za potrebe postaje GRS v Celju. Leta 1984 je kočo prevzelo PD Mozirje in jo temeljito obnovilo in posodobilo; otvoritev obnovljene koče je bila ob 90-letnici Mozirske koče, 6. septembra 1986. Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; na terasi je 10 sedežev; v 19 sobah je 50 postelj, skupnih ležišč ni; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


MOZIRSKA KOČA NA GOLTEH, 1356 m, stoji na j. pobočju Boskovca (1587 m), najvišjega vrha Golt; na njem so leta 1996 postavili 10 m visok razgledni stolp. Prvo Mozirsko kočo je leta 1896 zgradila Savinjska podružnica SPD in je med najstarejšimi slovenskimi planinskimi postojankami. Leta 1929 so poleg stare koče postavili poslopje, namenjeno predvsem smučarjem. Mozirski planinci so leta 1933 postavili še eno kočo. Vse tri je okupator požgal 5. avgusta 1942. Celjski planinci so leta 1946 zgradili novo kočo, ta pa je julija 1950 pogorela v gozdnem požaru. PD Celje je kočo obnovilo leta 1951. Leta 1984 jo je prevzelo PD Mozirje in jo temeljito prenovilo. Koča je stalno odprta; v 19 sobah je 50 postelj; tekoča voda, elektrika, telefon: 03/583 11 21.

Golte so visoka kraška planota v vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alpah na sz. strani Mozirske kotline. Na s. se na sedlu Kal (1318 m) povezujejo z vulkanskim Smrekovškim pogorjem. Površje je iz apnenca, na njem pa so kraške vrtače, jame in suhe doline. V nekaterih jamah se vse leto zadržujeta sneg in led. Kraški svet »golta«, torej požira vodo, to pa je dalo planoti tudi ime. Golte so zaraščene s smrekovim gozdom, med njim pa so večje in manjše planine. Na pobočjih, razen na severnem, so na terasah samotne kmetije. Na planoti se dviga več vrhov; poleg najvišjega Boskovca so pomembnejši še Ojstri vrh (1584 m), Medvedjak (1563 m) in Smrekovec (1550 m). Na Golteh je znani rekreacijsko-turistični center s 45 ha smučišč, sedežnicami in vlečnicami, hotelom in restavracijo. Do hotela pripelje iz Žekovca gondolska žičnica, 4 km od Mozirja. Od Mozirske koče do hotela je 20 min. Spomladi 2005 so na Golteh odprli alpski vrt. Od Mozirske koče je oddaljen 10 min. Do vrta pridemo po cesti proti hotelu in zgornji postaji gondolske žičnice. Občina Mozirje je leta 1987 razglasila Golte za krajinski park.

Od Mozirske koče je lep razgled proti j. na Zgornjo Savinjsko dolino z Mozirjem in Nazarjami, Goro Oljko, Celjsko kotlino, Dobrovlje in Menino, proti z. pa na Veliki Rogatec, Lepenatko in Kamniško-Savinjske Alpe z Ojstrico. Z roba na v. strani koče vidimo Šaleško dolino z Velenjem in Šoštanjem, Paški Kozjak in Pohorje.

Na Golteh so se med NOB zadrževale različne partizanske enote. Kmetje so sodelovali s partizani in jim pomagali s hrano, precej pa se jih je tudi pridružilo partizanskim enotam. Na območju Golt so se partizani večkrat srdito bojevali z nemškimi enotami. Grobišča padlih borcev NOV so na Medvedjaku in na Stonu pod Konjščico. Več visokogorskih kmetij so Nemci tudi požgali, nekaterih pa po vojni niso obnovili. Pri Mozirski koči je bil 3. maja 1943 kot naslednik 8. januarja 1943 na Osankarici padlega 1. pohorskega bataljona ustanovljen 2. pohorski bataljon. Na Golte se je konec februarja 1944 po hudih bojih prebila XIV. divizija in se od tam delno usmerila proti Koroški, delno pa proti Savi. Šercerjeva in Bračičeva brigada sta se 9. marca 1945 bojevali z dvema polkoma 14. SS-divizije »Galizien«, ki sta napadala iz Mozirja in Belih Vod. Med srditimi boji se je brigadama v mrazu in snegu uspelo premakniti proti Poljanam pri Radmirju, od tam pa sta sovražnika udarili za hrbet.

Na območju Golt nad Rečico ob Savinji je imela sedež kurirska postaja S-23, ena najpomembnejših postaj na Štajerskem. Zveze je vzdrževala s postajami S-22 na Dobrovljah, S-31 na Brdih pri Slovenj Gradcu, S-32 v Šentilju pri Velenju, S-34 nad Velunjskim grabnom in K-10 pri Koprivni. Konec leta 1944 je bilo na postaji približno 20 kurirjev. Prvi komandir postaje je bil Ivan Mogu - Marko. Po nemškem napadu na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino decembra 1944 je bila postaja izdana. Nemci so jo napadli in ujeli kurirje Alojza Atelška, Alojza Podgorška in Blaža Verbuča - Pankracija; vse tri so 10. januarja 1945 ustrelili v Suhem Dolu pri Rečici ob Savinji. Postajo so pozneje obnovili. Med opravljanjem kurirskih nalog so padli kurirji Ivan Senica -Bonifacij (13. maja 1944 na Prihovi), Karel Fužir - Vitez (6. septembra 1944 v Šmihelu nad Mozirjem) in Alojz Jeraj - Viki (23. aprila 1945 v Paški vasi).

K Mozirski koči lahko pridemo tudi iz Mozirja mimo Radegunde (3 h) ali čez Šmihel (3 h 30), z Rečice ob Savinji (3 h) in z zgornje postaje gondolske žičnice (20 min.). Pripeljemo se lahko iz Mozirja čez Šmihel do parkirnega prostora na Planinski ravni (12 km), od koder je do koče 30 min.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Za planšarijo prestopimo leso in stopimo na cesto, ki pelje na Golte. Po asfaltirani cesti zložno nadaljujemo približno 20 min. na planoto Planinska ravna (1140 m); tam je parkirišče, ob katerem se odcepi pot k Mozirski koči. Kažipot pove, da je do koče 30 min. Lepa široka pot nas v 10 min. pripelje iz gozda do skalne strmine, po kateri se steza v zavojih vzpenja proti koči. Na gruščnati stezi moramo paziti, da ne zdrsnemo. Sredi strmine lahko počivamo na Klemenakovi klopi, od koder je mikaven razgled na Zgornjo Savinjsko dolino, Dobrovlje, Menino in Kamniško-Savinjske Alpe. Ko pridemo v mladi gozd, strmina popusti. Po nekaj minutah smo iz gozda in pri Mozirski koči.

višina: 1073 m Planinšek (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na križišču Borovnik v Šmihelu zavijemo po asfaltirani cesti desno proti Goltem. Odpre se pogled na Nazarje, Dobrovlje in Menino. Mimo domačije in kmečkega turizma Jesenik pridemo v nekaj minutah na razpotje. Z leve ceste zavijemo takoj za razpotjem na stezo desno v gozd. Kmalu smo na travniku, po katerem se povzpnemo do Napotnikove domačije, Šmihel 24. Tudi tam se ukvarjajo s kmečkim turizmom. Med novo in staro hišo pridemo do asfaltirane ceste, nekaj korakov po njej levo do križa, potem pa desno po stezi ob gozdičku do bližnje ceste. Po cesti gremo navzgor do bližnjega razpotja s kapelico; desno je Verbučeva domačija. Od križišča Borovnik je do tja 30 min. Pri kapelici zavijemo s ceste levo na kolovoz. Nekaj minut hodimo po ravnini, ko pridemo v gozd, pa se moramo spoprijeti s strmino. Po slabem gozdnem kolovozu, ob katerem sicer teče telefonski vod, pridemo po približno 15 min. iz gozda na terasasto planoto pod Krčmansko pečjo (1410 m) in do ceste na Golte. Prečkamo cesto, potem pa gremo po travniškem kolovozu mimo kapelice do opuščene Gostečnikove domačije. Pred nami se v. od Mozirske koče vzpenja skalovje Požganija, levo pa se nam odpre lep razgled na Zgornjo Savinjsko dolino in Menino. Od razpotja pri Verbuču je 30 min. Gostečnikova domačija in druge hiše proti Mozirski koči sodijo v razloženo naselje Radegunda, 600 m, 281 preb., na j. in jv. pobočjih planote Golte, sestavlja pa ga več zaselkov in samotnih kmetij.

Pod Gostečnikovim gospodarskim poslopjem in mimo hiše pridemo na razpotje planinskih poti tik nad domačijo; tam se priključi pot iz Mozirja. Pot nadaljujemo proti planšariji Planica, ki jo vidimo na vzpetini pred nami. Kmalu za razpotjem stoji ob poti graniten spomenik štirim borcem 4. operativne cone NOV, padlim v boju proti okupatorju 2. julija 1944. Naprej gremo precej po ravnem mimo zapuščene Jugove domačije v hrib. Nekaj časa po gozdu, potem pa po strmem pašniku se vzpnemo do planšarije Planica, ki je nadomestila nekdanjo Planinškovo kmetijo (1094 m). Od Gostečnika je do tja 20 min.; vso pot lahko uživamo v razgledu na Zgornjo Savinjsko dolino, na bližnjem hribu pod nami pa se beli cerkev sv. Radegunde (824 m).

višina: 768 m Šmihel nad Mozirjem

ŠMIHEL NAD MOZIRJEM, 780 m, 168 preb. Hribovsko naselje zvečine samotnih kmetij leži na jv. pobočju Golt. Kmetije so posejane po sončnih slemenih, nekaj pa jih je tudi v globoki dolini potoka Ljubije na v. strani. Najvišja kmetija je Zgornji Goltnik, 970 m. Središče vasi je pri župnijski cerkvi sv. Mihaela, zgrajeni v letih 1602–1631. Zanimivo je župnišče iz leta 1854 z arkadnimi galerijami, ki so sestavljene iz štirih toskanskih stebrov in petih lokov, kar kaže na italijanske graditelje. V bližini cerkve so gostilna, podružnična šola in nekaj kmetij. Šola je bila ustanovljena leta 1872. Šolska stavba iz leta 1893 je med NOB pogorela. Po osvoboditvi so šolo obnovili, leta 1979 pa postavili novo. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom, največ z živinorejo in gozdarstvom, nekaj pa je zaposlenih v Mozirju in Nazarjah. Kraj je že nekdaj slovel po razgibanem kulturnem življenju, zlasti po odličnem pevskem zboru. V Šmihelu se razvija kmečki turizem, nekaj je tudi počitniških hišic. Iz tega kraja je doma pisatelj Vladimir Levstik (1886–1957).

Domačini so podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB. Konec leta 1941 je bil ustanovljen odbor OF za Šmihel in Mozirje, ki je deloval do osvoboditve. Po prihodu enot XIV. divizije na Golte, konec februarja 1944, je bilo na območju Šmihela več bitk z Nemci, ki so napadali iz doline. Pred šolo je spomenik 27 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma iz tega kraja. Pri Rženičniku je spominsko znamenje kurirju Karlu Fužirju - Vitezu; na tem kraju je padel 6. septembra 1944 pri opravljanju svojih nalog.


0.4 km, 10 minut Šmihel nad Mozirjem - Sv. Mihael

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 715 m Sv. Mihael

Ni opisa
1.8 km, 20 minut Sv. Mihael - Mlačnik (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 424 m Mlačnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 482 m Beričnik (razpotje)

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Beričnik (razpotje) - Mostnar

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 430 m Mostnar

Ni opisa
1.9 km, 30 minut Mostnar - Rnek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 415 m Rnek

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Rnek - Rotovnikova jama (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 358 m Šoštanj

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Šoštanj - Spomenik NOB

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 365 m Spomenik NOB

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 411 m Gorica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 480 m Dobrovnik (razpotje)

Ni opisa
2.3 km, 50 minut Dobrovnik (razpotje) - Tičnica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 590 m Tičnica

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Tičnica - Forhtenek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 631 m Forhtenek

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Forhtenek - Ledinek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 431 m Ledinek

Ni opisa
2.7 km, 1 ura 20 minut Ledinek - Navrški vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 726 m Navrški vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 755 m Metulov vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 807 m Legnar (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 815 m Sv. Rupert

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Sv. Rupert - Sv. Vid

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 802 m Sv. Vid

Ni opisa
4.3 km, 1 ura Sv. Vid - Šentlenart

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 589 m Šentlenart

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Šentlenart - Mislinja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 592 m Mislinja

Ni opisa
11.3 km, 4 ure 20 minut Mislinja - Kraguljišče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1454 m Kraguljišče

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1427 m Petrova koča (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1477 m Rogla (naselje)

ROGLA je eden od treh velikih turistično-rekreacijskih središč na Pohorju. Smu-čišča se razprostirajo na 100 ha. V centru so športna dvorana, teniška igrišča, igrišča za nogomet, rokomet, košarko in odbojko, pokrit bazen in različna orodja za izboljšanje kondicije. Prenočišča so v hotelu Planja, v depandansi Brinje in v bungalovih. Na Rogli je tudi trgovina in več manjših gostišč. Pred zgraditvijo hotela je na tem kraju stala Koča na Rogli, last PD Zreče, zdaj pa je delno vgrajena v gostinski del hotela Planja.

Območje Rogle je imelo pomembno vlogo med NOB, saj so čezenj vodile partizanske poti z j. na s. stran Pohorja. Po prihodu XIV. divizije na Štajersko se je v partizanske enote vključevalo vedno več borcev. Na Rogli je bil 27. junija 1944 ustanovljen 2. pohorski odred. Poleti 1944 je na Rogli delovala baza za sprejem pomoči, ki so jo odmetavala zahodna zavezniška letala. Na Skrivnem vrhu, z. od Rogle, je bila skrita partizanska tehnika »Sova«. Pod Javoričem, v bližini poti TV proti Ribniški koči, je leta 1944 delovala partizanska bolnišnica Tihi dol. Na Rogli je tudi več spomenikov padlim borcem NOV. Od razglednega stolpa proti hotelu je grob petih borcev 4. operativne cone s spomenikom, ob poti proti Ribniški koči grob s spomenikom šestim padlim borcem, na j. pobočju pod razglednim stolpom pa spomenik in grob dvanajstih padlih borcev. Vsi so padli na Rogli, to pa priča, da so se enote NOV tam večkrat spopadle z Nemci.

Na Roglo se lahko pripeljemo po regionalnih cestah iz Zreč (14 km), Oplotnice (22 km) in iz Lovrenca na Pohorju (15 km). Dostopi so po označenih planinskih poteh, in sicer iz Zreč skozi Resnik (3 h 30) ali skozi Gorenje (3 h), iz Mislinje čez Tolsti vrh (4 h) in iz Vitanja po Konjiški spominski poti (4 h) ali čez Ovčarjev vrh (3 h 30).


1 km, 20 minut Rogla (naselje) - Rogla

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od stolpa nadaljujemo po planoti, porasli s smrekami, proti hotelu Planja na jz. strani. Kmalu je ob poti zgornja postaja prvega smučišča, nekoliko naprej pa že pridemo na asfaltirano cesto s Peska. Po njej gremo mimo športnih igrišč in naselij do hotela Planja, v katerem je središče Klimatsko-zdraviliškega in smučarskega centra Rogla.

višina: 1516 m Rogla
Vrh:

Južno od Peska se dviga Rogla (1517 m), najvišji vrh v osrednjem delu Pohorja; na njem stoji 30 m visok kovinski razgledni stolp, ki ga je postavilo PD Slovenske Konjice. S stolpa seže pogled do lvanščice, Medvednice, Gorjancev, Snežnika, Julijcev, Kamniških in Savinjskih Alp, Pece, Golice, Kozjaka in Slovenskih goric, ob čistem ozračju tudi do Visokih in Nizkih Tur, Štajerskih Alp in Panonske nižine. Malo naprej od stolpa je RTČ Rogla s hotelom Planja. S Peska do razglednega stolpa je 30, do hotela Planja pa 45 min. Če želimo ob SPP obiskati še Roglo, napravimo ovinek mimo razglednega stolpa in hotela Planja do sedla Komisija na s. strani Ostruščice, kjer se znova pridružimo SPP s Peska. Pot je označena, je pa uro daljša od direktne smeri.


1.3 km, 20 minut Rogla - Koča na Pesku

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Do Doma na Pesku lahko pridemo tudi iz Lovrenca na Pohorju (3 h) in iz Oplotnice (5 h). Pripeljemo se lahko iz Oplotnice (19 km), Lovrenca na Pohorju (12 km) in iz Zreč čez Roglo (asfalt, 20 km).

Na Pesku se spet začasno poslovimo od SPP, saj ta mimo »Mašinžage« zavije k Lovrenškim jezerom. TV proti Rogli začnemo po asfaltirani cesti na Roglo. Na koncu jase se na desno odcepi markirana pot, po kateri bomo nadaljevali našo pot. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti. Po 10 min. prečkamo potoček, potem pa se vzpnemo po kratkem, strmejšem pobočju. Ko pridemo na položnejši svet, gremo čez majhno barje. Po 30 min. od Peska pridemo na majhno, delno poraslo jaso in pred seboj zagledamo razgledni stolp na Rogli. Še nekaj korakov, pa smo pri stolpu. Ker je z njega zelo lep razgled, se povzpnimo še sami; gotovo nam ne bo  žal.

višina: 1389 m Koča na Pesku
Planinska postojanka:

Koča na Pesku (1386 m) stoji na prevalu med Oplotnico in Radoljno, kjer se na regionalno cesto Oplotnica—Lovrenc na Pohorju priključi lokalna cesta Zreče—Rogla—Pesek. Prvo kočo je leta 1929 postavila Dravinjska podružnica SPD iz Slovenskih Konjic; septembra 1941 so jo požgali partizani. Leta 1951 je novo kočo zgradilo PD Oplotnica.

S kočo upravlja hotel Planja na Rogli. Oskrbovana je vse leto; imajo 40 postelj in restavracijo za 70 oseb. Njihova kuhinja slovi predvsem po divjačinskih specialitetah in po domači hrani. Od tam vodijo številne poti, ki jih lahko spoznate peš ali s konjskega sedla v poletnih mesecih.


2.4 km, 30 minut Koča na Pesku - Zgornja brv

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Zgornji brvi zavijemo po regionalni cesti na desno. Do 45 min. oddaljenega Doma na Pesku se cesta ves čas zložno dviga. Obdaja nas gozd, le sem in tja se odpre pogled na Roglo.

višina: 1269 m Zgornja brv

Ni opisa
1.4 km, 30 minut Zgornja brv - Brvni vrh (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu spet pridemo na gozdno cesto, vendar že po nekaj korakih zavijemo desno na pot, ki prečka potoček izpod bližnjega Brvnega vrha (1332 m). Po slabem kolovozu se zložno vzpnemo na širok hrbet na j. strani Brvnega vrha, od tam pa se spustimo do drugega potočka. Kmalu smo na Zgornji brvi, kjer pridemo na regionalno cesto Oplotnica-Pesek-Lovrenc na Pohorju. Tam se ji priključi gozdna cesta s Klopnega vrha, nekoliko naprej pa še pot iz Lovrenca na Pohorju. Od razpotja, na katerem se je TV združila s SPP, je 30 min.

višina: 0 m Brvni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

TV gre levo proti Pesku. Približno 10 min. hodimo do gozdne poseke na j. strani, od koder se pokaže Rogla. TV se ne spusti po kolovozu, temveč gre po poti desno v gozd in po 5 min. doseže gozdno cesto na Kladju. Po cesti gremo desno proti zahodu. Po nekaj minutah hoje skrajšamo ovinek po bližnjici na levo. Le nekaj korakov po cesti in spet nas markacije popeljejo na pot desno, tako da skrajšamo velik cestni ovinek. Ko znova pridemo na cesto, smo že blizu potoka Črnava, ki priteče iz Skrbinskega borovja na j. strani Klopnega vrha. Od Treh žebljev je 30 min.

Prečkamo Črnavo in se onkraj mostu zložno vzpnemo po stezi na levo prek majhnega travnika do gozda. Pot se zravna ter nas po gozdu in čez jase v 10 min. spet pripelje na cesto, ki smo jo zapustili pri mostu. Po cesti gremo levo; že po nekaj minutah nas opozorilo na skali usmeri s ceste desno na široko pot, ki poteka vzporedno s cesto. Po 5 min. se naša TV pridruži SPP, ki pride s Klopnega vrha.

višina: 1281 m Kladje (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Kladje (razpotje) - Trije žeblji

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Treh žebljev nas vodi lepa ravna pot po gozdnati planoti z ozkimi jasami. Po 10 min. se z desne priključi pot s Klopnega vrha.

višina: 1248 m Trije žeblji

Nekdaj je bila tu meja med falsko, konjiško in slovenskobistriško gospoščino, označevali pa so jo v drevo zabiti trije žeblji z grbi gospoščin. Ime Trije žeblji se je ohranilo.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1210 m Radovna (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1094 m Matevž (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP gre od Šumika nekaj korakov navzgor po cesti proti Gozdarskemu domu nad Šumikom in Klopnemu vrhu; ko prekoračimo Lobnico, gremo s ceste po bližnjici na levo proti razpotju.

višina: 1036 m Pri Bajgotu, Šumik

PRI BAJGOTU ali na ŠUMIKU, 1030 m, je urejena izletniška točka ob sotočju Lobnice in Črnave. Tam je križišče več planinskih poti. Na Lobnici je ohranjen del leta 1837 zgrajene 11 km dolge drče, po kateri so spravljali debla do žag v dolini. Pri mostu se začne pot v Pohorski pragozd, do obeh slapov in naprej v Ruše. Do 24 m visokega slapa Veliki Šumik, kjer pada Lobnica čez visok tonalitni prag, je 20 min., do 9 m visokega Malega Šumika, kjer pada Lobnica po ozkem kamnitem žlebu v tolmun, pa 35 min. Zadnji del poti do Velikega Šumika sodi med zahtevne poti. Ob Malem Šumiku so tonalitne Ravbarske peči. Po ljudski pripovedki so se tam skrivali rokovnjači, po katerih je pečina dobila ime. Pohorski pragozd obsega 58 ha in je zavarovan kot naravni rezervat. Je zadnji ostanek pohorskega naravnega pragozda. Zaradi nedostopnih strmin ob Lobnici v njem doslej še niso sekali. V pragozdu rastejo bukve, smreke in jelke, pa tudi veliko redkih rastlin, med njimi rjasti sleč, alpski srobot, nenavadni kamnokreč in omejelistna zlatica. Pohodnikom priporočamo ogled pragozda in slapov. Pot so leta 1991 obnovili in zavarovali.

Avgusta 1941 je na Šumiku taborila Pohorska četa in od tod 11. avgusta odšla v napad na Ribnico na Pohorju. Takrat še ni bilo gozdnih cest. Na širšem območju Šumika so se partizanske enote večkrat bojevale z Nemci, iz oporišč na Pohorju pa so napadale pomembne točke v dolini, npr. železniško progo Maribor–Dravo¬grad, elektrarno Fala, Lovrenc na Pohorju in druge kraje, v katerih so imeli Nemci svoje postojanke. Enote XIV. divizije so se 29. junija 1944 na Šumiku spopadle z Nemci in jih pregnale. Tedaj je padlo 6 borcev NOV, med njimi narodni heroj Dušan Remih - Duško. Na ta boj nas spominja preprost spomenik ob cesti proti bližnjemu Gozdarskemu domu.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo do majhne ravnice Pri Bajgotu ali na Šumiku.

višina: 1055 m Bajgot (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po nekaj minutah smo na majhni jasi, s katere se po kamniti poti zložno vzpnemo na zaraščeno nekdanjo jaso. Pot se zložno dviga med gostim drevjem na preval nekaj pod Bajgotovim vrhom (1161 m) na levi. Sledi precej strm spust. Na desni že opazimo globino ob Lobnici s pragozdom, slišimo pa tudi šumenje vode. Po 10 min. spusta prečkamo lokalno cesto Šumik–Osankarica in po nekaj korakih smo že na cesti Areh–Šumik–Klopni vrh.

višina: 1107 m Bajgotov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tu na levi vidimo streho lovske koče. Pot nas po 10 min. od spomenika pripelje do lokalne ceste Šumik–Sveti Trije Kralji–Slovenska Bistrica. Kažipot ob cesti nas opozori, da ta cesta vodi mimo partizanske bolnišnice »Jesen«. Prečkamo cesto in nadaljujemo po slabši gozdni cesti, ki je zaprta za motorna vozila.

višina: 1104 m Tinčeva bajta (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Potem pridemo na veliko gozdno jaso, ki jo že zarašča mlad smrekov gozd. Proti j. se odpre pogled na obširne gozdove in na Veliki vrh (1344 m). Po razritem kolovozu, ki se spušča po mladem gozdu, pridemo do gozdne ceste in jo prečkamo. Takoj pod cesto je na desni velika jasa s tabornim prostorom tabornikov Rodu črnega mrava. Po slabšem kolovozu se zložno spuščamo po s. strani Peršetovega vrha (1242 m). Iz smrekovega pridemo najprej v bukov, potem pa v mešani gozd. Kolovoz postaja kamnit in se vse strmeje spušča. Ko se svet zravna, je ob poti tonalitni spomenik, na katerem piše: »Neznanemu partizanu in partizanki, ki sta dala življenje, da mi živimo, zato naj vama pohorski gozdovi slavo donijo.« Od Ruške koče do spomenika smo hodili eno uro.

Nekaj korakov od spomenika je razpotje več gozdnih poti. Zavijemo desno proti zahodu. Široka pot nas pripelje na jaso pri Tinčevi bajti, ki jo zarašča mladi gozd.

višina: 1283 m Žigartov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po 10 min. nas kažipot usmeri na levo na široko gozdno pot po jv. pobočju Žigartovega vrha (1346 m). Na tem vrhu je Podravska podružnica SPD postavila in 6. septembra 1903 odprla 37 m visok razgledni stolp, prvi slovenski planinski objekt na Pohorju; novembra 1904 ga je porušil močan vihar. Po dokaj ravni poti kmalu pridemo na razpotje, na katerem zavijemo po desni poti nekoliko navzgor.

višina: 0 m Kopišče (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

TV nadaljujemo po lokalni cesti proti Šumiku. Za hotelom Areh pridemo v mešan gozd.

višina: 1248 m Ruška koča pri Arehu
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi ob cerkvi sv. Areha vzhodno od Žigartovega vrha. Je najstarejša pohorska planinska postojanka, ki jo je zgradila in 8. septembra 1907 odprla Podravska podružnica SPD iz Ruš. Ob njej so postavili še dve koči: leta 1912 Planinko in leta 1922 Čandrovo kočo. Vse tri postojanke so v noči od 11. na 12. november 1943 požgali partizani, da sovražnik ne bi imel v njih zatočišča. Že 20. oktobra 1946 je PD Ruše odprlo novo Ruško kočo, ki so jo zgradili na temeljih požgane Planinke. V bližini koče so 31. julija 1955 odprli pionirsko planinsko kočo, ki pa so jo že leta 1958 preuredili za skupna ležišča. Leta 1957 so iz doline napeljali elektriko. Kočo so leta 1977 popolnoma obnovili ter uredili centralno ogrevanje. Zaradi vse večjega obiska so na starih temeljih zgradili še novo Čandrovo kočo, ki so jo odprli septembra 1987. Ime ima po stari pohorski rodbini Robnik-Čander, ki je podarila zemljišče za vse planinske postojanke pri Arehu. Leta 1990 so postavili sončne kolektorje za ogrevanje sanitarne vode.Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, kopalnica, v sobah umivalniki, topla in mrzla voda. V Čandrovi koči je 9 sob apartmajskega tipa s po 4 posteljami, WC in prho, predprostorom in omaro za smučarsko opremo; gosti Čandrove koče si lahko sami kuhajo v skupni kuhinji. Vsi prostori v obeh kočah so centralno ogrevani; elektrika, telefon.

Foto: Andrejj



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1025 m Dom na Glažuti

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1083 m Pri bukvi (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1128 m Cigelnica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Vrnemo se do razpotja poti.

višina: 1143 m Mariborski razglednik
Vrh: Mariborski razglednik Cigelnica

(1147 m), 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.


Razgledni stolp je leta 1990 obnovilo podjetje Pohorska vzpenjača. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, Ivanščico in druge vrhove v Hrvaškem Zagorju; zlasti lep je pogled na Maribor.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa, pri katerem zavijemo desno na bližnje Cigelnice (1147 m). Na vrhu je 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.

višina: 1084 m Anžejev križ (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa.

višina: 1026 m Cerkev sv. Bolfenka

Cerkev sv. Bolfenka iz začetka 16. stol. je pomemben kulturni spomenik; leta 1952 je pogorela; Zavod za spomeniško varstvo Maribor jo je obnovil.


3.1 km, 50 minut Cerkev sv. Bolfenka - Rožna Dolina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 319 m Rožna Dolina

Ni opisa
1 km, 20 minut Rožna Dolina - Zgornje Radvanje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 296 m Zgornje Radvanje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 280 m Maribor (Radvanje)

Ni opisa
3.5 km, 50 minut Maribor (Radvanje) - Maribor

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od poštne palače na Slomškovem trgu gremo po Poštni ulici na Glavni trg in čez stari most čez Dravo na Trg revolucije, odtod po Dvoržakovi in Gorkega ulici do dvorane Tabor, potem pa po Radvanjski cesti do Streliške ceste onkraj Pekrskega potoka. Po Streliški cesti zavijemo proti vzhodu do bližnje Poti na okope. Na odcepu je opozorilna tabla, ki nam pove, da se tam začenja Slovenska planinska pot (SPP). Do zadnje AP tik pred priključkom Radvanjske ceste na Streliško cesto se lahko prepeljemo z avtobusom mestnega potniškega prometa št. 6, ki vozi od ŽP do Pohorske vzpenjače.

višina: 266 m Maribor

MARIBOR, 270 m, 112.833 preb. Drugo največje slovensko mesto leži na prodnem nanosu, ki ga je v davni preteklosti naplavila reka Drava in izoblikovala 5 km široko Mariborsko ravnino. Z njo se stikajo Pohorje, Dravska dolina, Kozjak, Slovenske gorice in Dravsko polje. Globoka struga Drave, ki si je utrla pot skozi prodni nanos, deli mesto na dva dela.

Najstarejše sledi bivališč na območju zdajšnjega mesta so iz mlajše kamene dobe: to dokazujejo kamnite sekire, kopače in drugo orodje, ki so ga našli na različnih krajih. Naselitev v pozni bronasti dobi potrjujejo najdbe glinaste posode in bronastega nakita v žarnih grobiščih, odkritih ob današnji Mladinski ulici. Po 8. stol. pr. n. št. so se prebivalci zaradi vdora tujih ljudstev umaknili na obronke Pohorja. V rimski dobi je bilo v bližini Drave križišče dveh pomembnejših cest iz Celeie proti severu in iz Poetovia na Koroško. Dravo so prečkali z brodom, v okolici zdajšnjega Vojašniškega trga pa je bil brodarski zaselek. Temelje Mari¬bora je postavil Bernard Spanheimski (1096–1147), ki je na griču Piramida za obrambo pred Madžari zgradil grad Marchpurch (grad v marki), prvič omenjen leta 1164. Ob vznožju griča je nastala nova naselbina in se poimenovala po gradu. Postala je upravno središče z deželnosodnim uradom in leta 1189 sedež župnije. Kot trg je bila prvič omenjena leta 1209, kot mesto pa leta 1254. V drugi polovici 13. stol. so mesto zavarovali z obzidjem in mu v 14. stol. dodali še vogalne obrambne stolpe. Zaradi ugodne prometne lege se je mesto hitro razvijalo, zlasti pa so se v njem razvijali trgovina, vinarstvo, oljarstvo in usnjarstvo. Leta 1450 je imelo približno 185 hiš in nekaj več kot 1000 prebivalcev. V drugi polovici 15. stol. je mesto zaradi gospodarske krize, pustošenja Turkov v okolici, požarov in kuge začelo stagnirati; razvoj je zastal vse do 18. stol. Turki so ga dvakrat oblegali, a ga niso mogli zavzeti. Med leti 1362 in 1797 so mesto kar enajstkrat skoraj popolnoma ali le delno uničili požari. Kuga je morila petkrat, prvič 1348, zadnjič 1681.

Šolstvo je bilo omenjeno že leta 1224. Prvo gimnazijo, ki je bila najprej pet-razredna, od leta 1848 pa osemrazredna, so leta 1758 ustanovili jezuiti. Tudi zdravstvo je bilo omenjeno že leta 1243, prva bolnišnica za onemogle pa je bila ustanovljena leta 1348.

Leta 1729 je bila zgrajena pomembna trgovska cesta z Dunaja skozi Maribor v Trst, sočasno pa sta bili obnovljeni cesti iz Maribora na Koroško ter skozi Ptuj na Hrvaško. Maribor je postal prometno križišče, v njem pa so se razmahnile trgovina ter mlinarska, usnjarska in pivovarska obrt. Od leta 1752 je tudi upravno središče območja med Dravo in Muro. Gledališče je bilo ustanovljeno leta 1785, leta 1795 prva tiskarna in leta 1799 mestna bolnišnica. Po letu 1810 so začele obratovati prve živilske tovarne. Leta 1850 je bilo v mestu skupaj s predmestji 516 hiš, v njem pa je živelo 4168 prebivalcev.

Hitrejši razvoj je mestu omogočila južna železnica Dunaj–Trst, ki je skozi Maribor stekla leta 1846. Leta 1863 je bila zgrajena železniška proga od Maribora po Dravski dolini na Koroško do Celovca. Leta 1860 so začele delati velike železniške delavnice, s tem pa se je začela industrializacija Maribora. Obrtne delavnice so preraščale v tovarne, zgradili so tudi nove, zlasti tekstilne. Zaradi industrije in trgovine je postalo mesto privlačno za nemške podjetnike in uslužbence, ti pa so z gospodarsko močjo, šolstvom in državno upravo mesto načrtno germanizirali. Tamkajšnji zavedni Slovenci so začeli odločen narodnostni boj z Nemci in nemškutarji. V tem obdobju se je poleg nemškega imena Marburg vse bolj uveljav¬ljavljalo tudi slovensko ime Maribor. Pomembna spodbuda za krepitev narodne zavesti je bila premestitev sedeža lavantinske škofije leta 1859 iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. Škof Anton Martin Slomšek je hkrati prenesel v Maribor tudi bogoslovje, to pa je bila prva visoka šola v mestu. Vzgajala in izobraževala je slovenske duhovnike, ki so imeli velike zasluge za ohranjanje slovenstva na Spodnjem Štajerskem. Leta 1861 so Slovenci v Mariboru ustanovili čitalnico in se v njej začeli navduševati za »zedinjeno« Slovenijo. Leta 1867 je začel izhajati tednik Slovenski gospodar, leta 1868 pa v uredništvu pisatelja Josipa Jurčiča tudi prvi slovenski dnevnik Slovenski narod, vendar se je že leta 1872 preselil v Ljubljano. Leta 1871 so v Mariboru odprli prvo slovensko tiskarno. Da bi se slovenski kmetje otresli gospodarske odvisnosti od nemških denarnih zavodov, je bila 1882 ustanovljena Slovenska posojilnica. Leta 1899 je bil zgrajen velik Narodni dom, ki je postal središče Slovencev iz mesta in okolice. Konec 19. in v začetku 20. stol. je bilo ustanovljenih več slovenskih kulturnih, športnih in delavskih društev. Pred 1. svet. vojno pa so se v mestu zelo zaostrila nasprotja med Nemci in Slovenci.

Ob koncu 1. svet. vojne se je nemška mestna oblast izrekla za priključitev Maribora k Avstriji. Temu se je 1. novembra 1918 uprl general Rudolf Maister ter skupaj s prostovoljci v mestu prevzel vojaško oblast in zasedel območje do slovenske narodnostne meje. Njegov odločen boj je bil potrjen z mirovno pogodbo v Saint Germainu 10. septembra 1919; prav na podlagi te pogodbe sta bili namreč Spodnja Štajerska in Mežiška dolina priključeni k Jugoslaviji.

V obdobju med obema svetovnima vojnama se je v Mariboru zelo razvila industrija. V mestu je bilo 15 tekstilnih ter več kovinskih, kemičnih in živilsko-predelovalnih tovarn. Po 1. svet. vojni so bili ustanovljeni Slovensko narodno gledališče, Študijska knjižnica, Pokrajinski muzej, izhajali so slovenski časopisi, organizirano je bilo slovensko šolstvo, delovali sta dve založbi itd. V tem obdobju pa so se zelo zaostrila socialna vprašanja. Delavci so s številnimi stavkami zahtevali izboljšanje slabih življenjskih razmer. Po 1. svet. vojni se je delež nemškega prebivalstva v mestu zelo zmanjšal. Po popisu prebivalstva je leta 1931 živelo v mestu 8,3 odstotka Nemcev, vendar so imeli pomemben kapitalski delež v industriji, bančništvu in trgovini. Protislovensko delovanje nemške manjšine se je okrepilo zlasti v zadnjih letih pred 2. svet. vojno, saj je načrtno pripravljala nemško zasedbo Spodnje Štajerske.

Obdobje okupacije je med najbolj žalostnimi poglavji v zgodovini Maribora. 8. aprila 1941 so v mesto vkorakali nemški okupatorji in na Spodnjem Štajer¬skem vzpostavili nemško oblast. Nacisti so takoj začeli izvajati ukrepe, s katerimi naj bi ponemčili Maribor in vse okupirano ozemlje. Tudi Adolf Hitler je 26. aprila 1941 na velikem zborovanju v Mariboru zahteval: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Toda že v noči z 28. na 29. april so trije skojevci v mestu izvedli prvo sabotažno akcijo: v Volkmerjevem prehodu sredi Maribora so zažgali dva avtomobila nemških oficirjev. Akcija je imela velik odmev tako v Mariboru kot v okolici. Nemci so že pred Hitlerjevim obiskom začeli zapirati zavedne Slovence, zlasti izobražence. Zbirno taborišče za slovenske izgnance je postala meljska vojašnica. Poleti 1941 so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izgnali 4434 Mariborčanov, 127 pa so jih izgnali v Nemčijo. Slovenska beseda je bila pregnana iz šol, uradov, trgovin in cerkva, zaprli so vse slovenske kulturne ustanove in razpustili vsa slovenska društva. Slovenske knjige in tiste v slovan¬skih jezikih so zaplenili in jih odpeljali v tovarne papirja. V koncentracijskih taboriščih je umrlo 137 Mariborčanov. Na dvorišču sodnih zaporov so ustrelili 661 talcev iz vse Spodnje Štajerske, med njimi 204 iz Maribora. Številne žrtve in veliko gmotno škodo je povzročilo tudi zavezniško bombardiranje Maribora leta 1944 in v začetku 1945: življenje je izgubilo 482 ljudi, porušenih ali poškodovanih pa je bilo 47 odstotkov vseh hiš. Maribor je bil osvobojen 9. maja 1945.

Kljub temu da je bil v Mariboru nameščen nemški okupacijski aparat za Spodnjo Štajersko skupaj z močno vojaško posadko ter kljub strahovitemu nemškemu nasilju nad zavednimi Slovenci – ali pa morda prav zato – se je v mestu in njegovi okolici razmahnilo narodnoosvobodilno gibanje. V Mariboru so ilegalno delovale slovenske politične organizacije, ki so hrabrile prebivalstvo, organizirale akcije proti okupatorju in pomagale pri oskrbi partizanskih enot na Pohorju. Med ustreljenimi talci je bilo tudi veliko vidnejših organizatorjev vstaje, ki so bili bodisi izdani ali ujeti, med njimi Slavko Šlander, Slava Klavora, Rado Iršič, Bojan Ilich, Jože Hermanko, Franc Vrunč, Jože Kerenčič in Leon Novak. Nemci so sodelavce osvobodilnega gibanja streljali še neposredno pred osvoboditvijo. Aprila 1945 so ob bombnih lijakih v Spodnjem Radvanju ustrelili približno 200 političnih zapornikov iz mariborskih zaporov.

Podrobnejši opis narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru bi bil preobširen, zato priporočam ogled Muzeja narodne osvoboditve v Ulici heroja Tomšiča 5. Na narodnoosvobodilni boj in žrtve nemške okupacije spominja več spomenikov in spominskih plošč, med drugimi osrednji spomenik osvoboditvi na Trgu svobode, delo kiparja Slavka Tihca, spomenik v Volkmerjevem prehodu, ki spominja na prvo akcijo proti okupatorju, in spomenik ustreljenim talcem na zidu sodnih zaporov v Ulici talcev 11, kjer je tudi nekaj žar s pepelom nekaterih talcev.

Prva naloga po vojni je bila obnova tega najbolj porušenega slovenskega mesta. Po obnovi se je Maribor naglo razvijal in postal gospodarsko, kulturno, izobraže¬valno, zdravstveno, oskrbovalno, turistično in prometno središče severovzhodne Slovenije. Leta 1991 je bilo v industriji zaposlenega 40 odstotkov aktivnega prebivalstva. Najpomembnejša podjetja so bila Metalna, Tovarna vozil in toplotne tehnike, tekstilne tovarne, Henkel-Zlatorog, Marles, Elektrokovina, Hidromontaža in še nekatera druga. Mariborska industrija, zlasti največja podjetja, je v zadnjem desetletju zašla v velike težave, tako da je nekaj industrijskih velikanov prenehalo obratovati. Iz nekdanjih velikih tovarn je nastalo več manjših podjetij.

Kulturni utrip mestu dajejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mariborska filharmonija, Lutkovno gleda¬lišče, Umetnostna galerija, Pokrajinski muzej, Pokrajinski arhiv, več knjižnic ter številna kulturna društva, zbori in skupine, med njimi svetovno znani Mladinski pevski zbor Carmina Slovenica ter kakovostni pihalni orkester Kulturno-umetniškega društva Pošta. Leta 1975 ustanovljena Univerza s številnimi fakultetami in sodobno knjižnico je najpomembnejša izobraževalna in znanstveno-raziskovalna usta¬nova na Štajerskem. K mladostni živahnosti mesta prispevajo številne srednje, strokovne in osnovne šole.

Bolnišnica je prerasla regijski pomen in postaja drugi klinični center v Sloveniji. V mestu je tudi sodoben zdravstveni dom in več lekarn. Trgovska podjetja s številnimi velikimi in manjšimi trgovinami oskrbujejo mestno in okoliško prebivalstvo. Na obrobju mesta je bilo zgrajenih več velikih trgovskih centrov. Svoje storitve ponuja gostom več hotelov, za lačne in žejne pa skrbi precejšnje število restavracij in gostiln. Maribor je postal tudi živahno turistično središče. Svetovno znana prireditev je postalo smučarsko tekmovanje za zlato lisico, to pa v mesto pod Pohorjem privabi številne domače in tuje obiskovalce. Tudi poletni festival na Lentu, športna tekmovanja, kulturne prireditve, trgovine, Pohorje in druge znamenitosti privabljajo v Maribor vse več obiskovalcev iz domovine in tujine.

Maribor je pomembno cestno in železniško križišče, v bližini je tudi letališče. Razvit je mestni, primestni in medkrajevni avtobusni promet. V tem mestu ima sedež tudi družba Pošta Slovenije, tam je tudi sedež poslovnih enot Telekoma Slovenije. V mestu lahko poštne storitve opravimo na 16 poštah. V poštnem centru je 20. oktobra 1996 začel delati prvi avtomatski pisemski usmerjevalnik v Sloveniji, leta 2003 pa so odprli tudi sodobni poštni logistični center. V Mariboru imajo sedež Nova kreditna banka Maribor, Poštna banka Slovenije in Krekova banka, v mestu pa je tudi več poslovalnic drugih bank. Meščanom in okoličanom ponujajo svoje storitve tudi številne obrtne, proizvodne in storitvene delavnice.

Zanimiva je tudi zgodovina pošte, telegrafa in telefona. Poštna zveza med Gradcem in Ljubljano je bila vzpostavljena že leta 1522. Poštna postaja je bila tudi v Mariboru; prvič je bila omenjena leta 1528. Pošto so sprva peš prenašali poštni sli, od leta 1578 tudi sli jezdeci. Leta 1670 so prvič prepeljali pošto in potnike s poštnim vozom. Prvega pismonošo je Maribor dobil leta 1728, imenoval pa ga je mestni svet. Prva poštna kočija na progi Gradec–Maribor–Celje–Ljublja¬na–Trst je peljala leta 1750. Leta 1784 je bila poštna postaja povišana v prometno pošto, leta 1837 pa je postala državni poštni urad. Po zgraditvi železnice so začeli pošto prevažati z vlaki. Leta 1847 je začela poslovati kolodvorska pošta. Velik pomen za razvoj poštne dejavnosti je imela nova poštna palača na Slomškovem trgu, slovesno odprta 4. novembra 1894. V palači ima zdaj sedež družba Pošta Slovenije, v njej pa je tudi nekdaj glavna mariborska pošta. Telegraf je začel delovati leta 1847, za javnost pa so ga odprli 15. februarja 1850. Prva javna ročna telefonska centrala je bila vključena v promet 16. decembra 1897. Leto pozneje je bilo vanjo vključenih 51 naročnikov. Prva krajevna avtomatska tele¬fonska centrala je začela delovati 8. septembra 1929 in je imela približno 300 naročnikov. V medkrajevno avtomatsko telefonsko omrežje je bil Maribor vklju¬čen 9. marca 1968, ko je bila zgrajena medkrajevna avtomatska telefonska centrala. Obširen prikaz razvoja pošte, telegrafa in telefona je v zanimivi knjigi Vladimirja Klinarja »Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti v Koroški in Podravski regiji«, ki jo je leta 1991 založilo Ptt podjetje Maribor in jo toplo priporočam.

V Mariboru si velja ogledati vsaj najpomembnejše zgodovinske in kulturne spomenike. Lepo sta obnovljena stari del mesta Lent ob Dravi z obrambnimi stolpi ter Glavni trg z rotovžem iz leta 1515, kužnim znamenjem iz leta 1743 ter nekdanjim jezuitskim kompleksom z Alojzijevo cerkvijo iz leta 1769. Predhodnica mogočne stolne cerkve sv. Janeza Krstnika na Slomškovem trgu je prvotna enoladijska romanska cerkev iz prve polovice 12. stol. V 13. stol. so jo prezidali v triladijsko baziliko, pozneje pa večkrat dozidavali in obnavljali. Zdaj kaže po večini gotsko podobo. V kripti cerkve je pokopan škof Anton Martin Slomšek (1800–1862), njegov spomenik pa stoji ob parku pred cerkvijo. Pri cerkvi je svetilni steber iz leta 1517. Na Slomškovem trgu je tudi lepa palača nekdanje Mestne hranilnice z neorenesančnim pročeljem, zgrajena leta 1890; v njej je zdaj rektorat Univerze v Mariboru. Na tem trgu je tudi stavba gledališča v klasicističnem slogu, zgrajena v prvi polovici 19. stol. Poleg starega poslopja je sodobno gledališko poslopje, odprto leta 1994. Na Grajskem trgu je mestni grad iz 15. stol. z loretansko kapelo iz let 1655 do 1661, viteško dvorano iz okoli 1680 in s poznobaročnim stopniščem; v gradu je zdaj Pokrajinski muzej. Na s. strani gradu stoji kip pisatelja Josipa Jurčiča, na Trgu generala Maistra pa kip generala in pesnika Rudolfa Maistra. Zelo lep je Mestni park, ki so ga zasadili leta 1872 ter med leti 1889 in 1896; sega do vznožja z vinogradi zasajenega Mestnega vrha. Na j. robu parka je spomenik borcem za severno mejo, na v. robu parka pa Mestni akvarij; v parku je tudi več sodobnih skulptur. Prijeten je tudi sprehod do Treh ribnikov, iz katerih se je v preteklosti napajal mestni obrambni jarek. V Mariboru je še veliko drugih znamenitosti; literaturo za ogled nam bodo svetovali in ponudili v Mariborskem turistično-informacijskem centru, Partizanska cesta 47, telefon: 02/234 66 11.