Išči po točkah

Začetek: V koncu

Konec: Skuta

Razdalja: 109.4 km Čas hoje: 44 ur 30 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 1498 m V koncu

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2251 m Jalovec (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 1 ura 30 minut Jalovec (razpotje) - Jalovec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2639 m Jalovec
Vrh:

Jalovec (2645 m) je med najlepše oblikovanimi vrhovi v Julijskih Alpah. S s. strani je videti s svojimi skoraj navpičnimi stenami ter ostrimi in pravilnimi robovi kot strm stožec. lz sklepa doline Planice kaže strmo sv. in s. steno. Na Kotovo sedlo (2134 m) na sz. strani se strmo spušča sz. greben; tu se navezuje na verigo Ponc. Od grebena Travnika na v. ga loči globoko zasekani Jalovčev ozebnik. V dolino Koritnice na j. strani pada razdrapana jz. stena. Od koderkoli gledamo v to smer, takoj spoznamo njegov značilni vrh. Jalovčeva skladna lepota pa nas prevzame zlasti s Slemena, iz doline Planice in od Kugyjevega spomenika v Zgornji Trenti. Čeprav je Triglav naša najvišja gora in narodni simbol, je Planinska zveza Slovenije vzela podobo Jalovca za svoj znak.

O Jalovcu so pisali in še pišejo mnogi planinski pisatelji. Najbolj ubrane besede pa mu je namenil Evgen Lovšin, ki pravi: »Če je Triglav očak, potem je Jalovec fant od fare med Julijskimi vrhovi. V veličastni osamljenosti kraljuje med štirimi prelepimi dolinami: Planico, Trento, Bavščico in Koritnico. Nasmejan in vesel v soncu, mrk v viharjih in meglah, živi Jalovec že tisočletja svoje čudovito življenje naše najbolj žive gore. Modrina južnega neba, v daljavi sinje Jadransko morje, planinski orel v višavah. Nad divjimi prepadi vlada mir, tišina, ki jo zmoti žvižg kamna ali bobnenje plazov.«

Prvi obiskovalci Jalavca so bili trentarski lovci. Miha Črnut, gonjač iz Loga v Trenti, je pri gonji gamsov odkril dostop iz Koritnice. lz te doline je Črnut 2. avgusta 1875 pripeljal čez jz. steno na vrh prvega turista ing. Karla Wurmbra iz Beljaka, ki ga je spremljal gorski vodnik Andrej Strgulc. Črnut je po tej poti pripeljal leta 1877 tudi mladega Kugyja z vodnikom Kendo, pozneje pa še druge turiste. lz Planice sta prva dosegla njegov vrh skozi ozebnik dr. Kugy in gorski vodnik Andrej Komac — Mota septembra 1884.

V stenah Jalovca so plezali mnogi znani alpinisti; Pavla Jesihova, Joža Čop in Miha Potočnik so leta 1927 preplezali severno steno. Tudi zdaj so stene Jalavca priljubljeni cilji mnogih alpinistov.

Z Jalovca je prelep razgled na vse strani, zlasti na skalne strmine bližnjih vrhov Mangrta, Poliškega Špika, Viša, Ponc, Šit, Travnika, Velikega Ozebnika, Pelcev in Bavškega Grintavca ter na doline Planice, Trente in Koritnice v bližini. Z Jalovca vidimo tudi vse pomembne vrhove Vzhodnih Julijskih Alp s Triglavom v sredini, Kaninsko pogorje na j., Karnijske in Ziljske Alpe na sz. ter Dobrač na s. Ob dobri vidljivosti pa seže pogled do Dolomitov ter Visokih in Nizkih Tur.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu Jalovca. PD Jesenice.


0.6 km, 15 minut Jalovec - Goličica (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z ravnice se na levo spušča zelo strm Loški žleb, na desno pa tudi strm Jalovčev ozebnik. Z desne se priključi pot iz Tamarja skozi Jalovčev ozebnik in tista čez Jalovško škrbino. Od zavetišča smo hodili malo manj kot 1 h 30.

Steza nas z ravnice povede levo nad robom strmega Loškega žleba. Njegov najbolj zgornji del prečimo; če leži sneg, moramo biti previdni. Prišli smo do vznožja vršne zgradbe Jalovca. Po strmih, skalnatih ploščatih policah se ob pomoči klinov in žične vrvi vzpnemo proti levi, potem pa naravnost do vršnega grebena. Pot je dobro zavarovana in je ne moremo zgrešiti. Ko stopimo na vršni greben, ki postaja vedno širši, imamo do vrha po lepi razgledni grebenski poti še dobre četrt ure.

višina: 2412 m Goličica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2125 m Jalovška škrbina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1395 m Rutarska Trenta

Ni opisa

Opis:

Po gozdu se spustimo na nekdanjo planino Trento (1381 m), ki je že docela zarasla.

S planine se pot v mnogih serpentinah spušča po listnatem gozdu; po dobri uri pridemo do gozdarske koče, kjer je tudi stalni studenec »V Korenjaku«. Od gozdarske koče se pot bolj strmo spusti do roba nad Zadnjo Trento. Po redkem gozdu se pot v okljukih strmo spušča; ob poti so počivališča s klopmi in mizami. Ko se približamo dolini, že vidimo skozi presledke med drevjem ostrnice, s kamnitimi ogradami ograjene skromne njive in značilne trentarske hiše v Zapodnu. V dolino pridemo pri Floriju (963 m), ki je zadnja najvišja domačija naselja Trenta.

višina: 960 m Zadnja Trenta

Ni opisa

Opis:

Od Florijeve domačije gremo do bližnjega parkirišča, kamor pripelje cesta od Koče pri izviru Soče. Po cesti, ki se zložno spušča po planem dolinskem dnu Zadnje Trente, ki mu pravijo Zapodnem, gremo vse do koče. Obdaja nas prelep gorski svet. Na levi se dvigajo obširna pobočja Velike Dnine, na desni strmine Ušjo. Nad iztekom doline se pogled ustavi na belih stenah Prisojnika, Razorja in Planje. Po dolini teče Suhi potok, ki pa se prikaže izpod grušča šele na polovici poti med Florijem in Kočo pri izviru Soče. Od Florija do koče je 30 minut.

višina: 895 m Koča pri izviru Soče
Planinska postojanka:

Koča stoji ob cesti v Zadnjo Trento malo pod izvirom reke Soče. Prvo skromno kočo je PD Jesenice preuredilo iz bivšega italijanskega vojaškega objekta in jo odprlo 7. junija 1953 v počastitev 60-letnice SPD. Kljub vzdrževanju objekt ni zdržal zahtev naraščajočega turizma, zato so ga temeljito obnovili in razširili ter uredili kiosk za prodajo spominkov, razglednic in planinske literature; prenovljeno in povečano kočo so odprli leta 1973. Ker delovni in sanitarni pogoji zaradi vsako leto večjega obiska ne ustrezajo več, so leta 1994 začeli s pripravami za adaptacijo in razširitev koče.Koča je odprta od prvomajskih praznikov do konca oktobra.V gostinskem prostoru je 24 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 24 sedežev; v dveh sobah je 14 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis:

Od Koče pri izviru Soče nadaljujemo SPP proti Logu v Trenti. Po petih minutah hoje po cesti pridemo malo naprej od hiše Trenta 69c do table, ki označuje začetek Soške poti. To pot je uredila in z zelenim lipovim listom označila uprava Triglavskega narodnega parka; pelje ob Soči do vasi Soča, vendar zadnji del poti še ni urejen. Po stezi se spustimo proti Soči. Lepa senčna pot v bližini žuboreče Soče nas bo pripeljala do mostu čez Sočo na vršiški cesti. Na griču Na Turi zagledamo velik bronast kip dr. Juliusa Kugya, kamor smo namenjeni. Po cesti gremo zložno navzgor. Najprej prekoračimo po mostu potok Limarica, potem se odcepi na levo cesta proti Koči pri izviru Soče, mi pa se po vršiški cesti vzpnemo do ostrega ovinka, s katerega se odcepi na desno lepa pot do spomenika. Od koče 45 minut.

Alpski botanični vrt Juliana

V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Čhesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Julian kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

višina: 773 m Trenta (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 742 m Korita (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko po mostičku prekoračimo Sočo, pridemo na regionalno cesto, po kateri pridemo do zaselka na Logu. Reka nas bo spremljala sprva na levi, potem na desni strani. Ko pridemo na levi breg Soče, opazimo na previsni skali ob cesti spominsko ploščo najslavnejšim trentarskim gorskim vodnikom, ki so jo odkrili 24. septembra 1957. Ko stopamo ob robu ceste naprej, nas kmalu povabi tabla Alpski botanični vrt Juliana na ogled botaničnega vrta. V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Chesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Juliano kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

Po nekaj korakih proti zaselku Pri cerkvi pridemo do Tožbarjevega znamenja, male kamnite kapelice v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici. Še nekaj korakov, pa smo v zaselku Pri cerkvi.

višina: 719 m Pri cerkvi

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.

Tožbarjevo znamenje je mala kamnita kapelica v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici.


2.2 km, 1 ura 5 minut Pri cerkvi - Trenta

Opis:

Od cerkve gremo po cesti mimo značilne Pavrove domačije z mostovžem na vaško pokopališče, na katerem so pokopani tudi vsi trentarski gorski vodniki. Na tem pokopališču ima v kotu pri mrliški vežici svoj zadnji dom prof. dr. France Avčin (1910-1984), elektrotehnik, strokovnjak za varnost v gorah, navdušen gornik, alpinist, gorski reševalec, pisatelj, predavatelj in varstvenik narave. Po drugi svetovni vojni je bil prvi predsednik SPD. Napisal je več strokovnih, planinskih in naravoslovnih knjig, člankov, predavanj in referatov, med njimi čudovito planinsko knjigo »Kjer tišina šepeta«, ki je izšla že v več izdajah, ter knjigo z naravovarstveno vsebino »Človek proti naravi«. Bil je velik ljubitelj Trente in gora okoli nje, zato je želel, da bi bil pokopan v tej lepi dolini.

Zraven vaškega pokopališča je tudi vojaško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki, ki so med 1. svetovno vojno umrli v vojaški bolnišnici v Trenti, ruski ujetniki, ki so v letih 1915-1918 gradili vršiško cesto na trentarski strani in italijanski vojaki alpini, ki so se smrtno ponesrečili v trentarskih gorah med svetovnima vojnama.

S pokopališča se vrnemo na cesto. Kmalu je levo ob cesti Štrukljeva domačija, na kateri je spominska plošča Antonu Bergincu, p.d. Štruklju (1837-1888). Bil je med prvimi vodniki in informatorji redkih turistov, ki so takrat prihajali v Trento. Njegov sin Ivan je prvi preplezal Triglavsko severno steno. Med cesto in Sočo opazimo kamp z gostiščem, cesta pa nas popelje mimo Počitniškega doma Tekstine iz Ajdovščine in več hiš, tudi novejših. Kmalu pridemo na vrh krajšega klanca Mali Vršič (700 m), kjer je na levi Marijino znamenje s kipcem Marije z detetom v niši kapelice. Odpre se lep pogled na zaselek Na Logu, današnje središče Trente in na globoko korito Soče. Česta se oddalji od Soče in se po klancu spusti v bližini nekdanje planinske koče Zlatorog v dno doline, kamor se izteka stranska dolina Zadnjica.

višina: 642 m Trenta

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Prvi pisni viri iz 14. stol. govorijo o trentarski planini Trebiščina, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. O imenu Trenta je več domnev. Nekateri menijo, da so bili prvi rudarji in fužinarji v Trenti vojaški begunci in pobegli kaznjenci iz Južne Tirolske. Trenta naj bi tedaj dobila ime, ki spominja na Trident - Trento v Poadižju. Drugi zatrjujejo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente. V domu so tudi prodajalna knjig, spominkov in domačih izdelkov, turistična pisarna in ambulanta ter osem turističnih apartmajev. Informacije (065) 89-330. Na Logu je tudi trgovina Erne Zorč, v dolini pa je pri zasebnikih tudi nekaj turističnih sob in apartmajev.


1.3 km, 30 minut Trenta - Zadnjica

Opis:

Po cesti skozi naselje pridemo Na Log. Z Loga v Trenti gremo po gozdni cesti, ki se od regionalne ceste proti Vršiču odcepi v dolino Zadnjice na ovinku pod Zlatorogom. Prva hiša na desni strani ceste je dom pokojnega gorskega vodnika Kopiščarja. Malo naprej je nad levim bregom potoka Krajcarica studenec enakega imena, ki je zavarovan kot naravna znamenitost. Kmalu za Kopiščarjevo domačijo nas tabla ob cesti opozori, da vstopamo v osrednje območje Triglavskega narodnega parka. Z leve priteče manjši potok, ki se izliva v Krajcarico. Po 20 min zmernega vzpona pridemo do velikega parkirišča Na placu, kjer se na levo odcepi pot k Pogačnikovemu domu.

višina: 707 m Zadnjica

Ni opisa

Opis:

Cesta je naprej za motorna vozila zaprta z zapornico. Nadaljujemo pot po gozdni cesti; nekaj korakov za zapornico prekoračimo Beli potok, struga je poleti suha, potem pa se cesta zložno vzpenja ob lepih senožetih z redkimi domačijami in počitniškimi hišicami ter razgledom na Kriške pode, Pihavec, Kanjavec, Vršac in Zadnjiški Ozebnik. Kmalu pridemo v bukov gozd, gozdna cesta postane slabša in ponekod bolj napeta. Z male zelenice zagledamo na desni korito Zadnjiškega Dola, na levi pa prehod Luknja nad globoko grapo Korit. 


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1491 m Planina Zajavor

Ni opisa
1.4 km, 1 ura Planina Zajavor - Luknja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1761 m Luknja

Luknja (1758 m) je preval iz doline Vrat v Trenta, prek katerega je peljala starodavna pot z Gorenjske na Primorsko. To je hkrati tudi prelaz med masivom Triglava in njegovim sosedom Pihavcem. Luknja je pomembno križišče planinskih poti. Tu se tudi začenja zelo zahtevna pot čez Plemenice na Triglav. Lep pogled na dolino Vrat in na prepadna ostenja gora, ki jo obkrožajo. Luknja uživa tudi sloves vremenske prerokinje: če je čista brez megle ali oblakov, bo lepo vreme.

Na Luknjo lahko pridemo tudi od Aljaževega doma v Vratih, 2 h.


2.3 km, 2 uri 25 minut Luknja - Sfinga (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2504 m Sfinga (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2638 m Triglavska škrbina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2399 m Dom Planika pod Triglavom
Planinska postojanka:

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2020 m Konjsko sedlo

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Konjsko sedlo - Kurica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1754 m Kurica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1645 m Zgornja Krma (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1563 m Krma (razpotje)

Ni opisa
4.1 km, 40 minut Krma (razpotje) - Pri lesi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Pri lesi

Ni opisa
2.3 km, 2 uri 35 minut Pri lesi - Preval Lipanska vrata

Opis:

Od kažipota proti Lipanskim vratom. Sprva zložna gozdna pot pride kmalu v globoko grapo, po njej do konca in strmo na zelenice, od tod navzgor po gozdu, ruševju in skalnatem svetu ter mimo galerij na piano, odkoder zagledamo na drugi strani Krme mogočno Rjavino.

Pot nad Krmo do Lipanskih vrat spada zaradi snežišč v grapah in skalnate strmine pod Lipanskimi vrati med zahtevne poti.

višina: 1912 m Preval Lipanska vrata

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1627 m Blejska koča na Lipanci
Planinska postojanka:

Koča stoji na razgledni planini Lipanci na jugovzhodnem pobočju Lipanskega vrha v grebenu nad pokljuško planoto.

Prvo planinsko postojanko na Lipanci je PD Bled odprlo 6. junija 1951 v preurejeni pastirski koči. Leta 1976 so od blejskih kmetov kupili sosednjo pastirsko kočo ter jo predelali in povečali v prijetno planinsko postojanko; slovesno so jo izročili namenu 6. avgusta 1978.

Koča je odkar je v njej sedanji oskrbnik Jože Tomc odprta celo leto. V gostinskem prostoru je 30 sedežev, točilni pult, v klubskem prostoru pa je 45 sedežev; v 3 sobah je 12 postelj, na skupnem ležišču pa 36 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevan s pečjo, v klubskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, elektrika.

Foto: Žiga



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1503 m Velika Preseka (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po gozdni poti zložno navzgor do naslednje gozdne ceste ter čez njo navkreber po gozdu.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Čez planino Kranjska dolina proti planini Javornik.

višina: 1282 m Planina Kranjska dolina

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod po cesti proti z. do poti, ki pripelje s planine Javornik.

višina: 1181 m Bohinjska ravan

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Mimo Pokljuške luknje in čez Pokljuške Rovte na Bohinjsko ravan.

višina: 647 m Jela (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Krnice pri Zgornjih Gorjah po Geološki poti ob Ribščici.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 610 m Zgornje Gorje

Ni opisa
8.4 km, 2 uri 40 minut Zgornje Gorje - Slovenski Javornik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 558 m Slovenski Javornik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 566 m Ratibovec (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Ratibovec (razpotje) - Moste

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 545 m Moste

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Moste - Rodine

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 539 m Rodine

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 584 m Begunje na Gorenjskem

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 637 m Slatna

Ni opisa
3 km, 50 minut Slatna - Hudi graben

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Hudi graben

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 677 m Brezje pri Tržiču

Brezje pri Tržiču, 680 m, 361 preb., je vas na prisojnem pobočju vzpetine Vaško (1046 m) ob regionalni cesti Tržič - Begunje na Gorenjskem, imenovani tudi »Podgorska cesta«, ker povezuje vasi pod goro Dobrča. Vaško je jv. del grebena Breške gore, ki se kot podaljšek Dobrče spušča proti Brezjam. AP, trgovina, gostilna. Zanimiva cerkvica sv. Neže.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Pungartu se odcepi na levo cesta k cerkvi sv. Jurija, na desno pa pot na Dobrčo čez Bistriško planino. SPP gre po cesti naravnost proti regionalni cesti Tržič-Begunje, ki jo kmalu zagledamo na pobočju pod nami. Po nekaj minutah stopimo na asfaltno cesto; po njej zložno navkreber do Brezij pri Tržiču.

višina: 0 m Bistrica pri Tržiču

Ni opisa
2 km, 30 minut Bistrica pri Tržiču - Tržič

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri AP v Tržiču gremo po mostu čez Tržiško Bistrico na Trg svobode, kjer takoj za poslopjem Gorenjske banke zavijemo po ozki Blejski ulici navzdol do potoka Mošenika. Po mostu na drugo stran, potem pa po klancu Kovrtnice navzgor ter skozi podvoz pod mednarodno cesto, ki pelje čez Ljubelj v Avstrijo, v naselje Bistrica. Po cesti skozi naselje pridemo do križišča pri velikem kostanju, kjer zavijemo desno navzgor po ulici Pot na Bistriško planino, ki se dokaj strmo vzpenja do kapelice na sedlu Pungart. Ves čas imamo pred seboj cerkev sv. Jurija na hribčku levo od sedla; na desni pa so še komaj vidne razvaline Hudega gradu.

višina: 514 m Tržič

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.


1.2 km, 20 minut Tržič - Slap

Opis:

lz Tržiča po Cankarjevi cesti ob Tržiški Bistrici skozi naselje Slap.

višina: 0 m Slap

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 690 m Lom pod Storžičem

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 808 m Grahovše

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Grahovše - Slaparska vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 819 m Slaparska vas

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1121 m Dom pod Storžičem
Planinska postojanka:

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1471 m Javorniški preval

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.


2.4 km, 40 minut Javorniški preval - Jekarica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 998 m Jekarica

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.

višina: 727 m Reka (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Reka (razpotje) - Spodnje Jezersko

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

višina: 714 m Spodnje Jezersko

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Spustimo se na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 749 m Spodnji kraj (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od hotela Kazina nadaljujemo po cesti proti Kranju.

višina: 760 m Spodnji kraj

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od hotela Kazina nadaljujemo proti Spodnjem Jezerskem.

višina: 884 m Zgornje Jezersko

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.


3.2 km, 1 ura 40 minut Zgornje Jezersko - Štularjeva planina

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP zavije nad Štularjevo planino po gozdu proti Makekovemu prevalu v gorskem hrbtu med dolinama Makekove Kočne na levi in Ravenske Kočne na desni. Z gozdom poraščeni gorski hrbet je podaljšek sv. grebena Kočne, ki se konča s Skubrovim vrhom (1276 m) na j. strani Planšarskega jezera. Smo na območju, kjer poteka geološka meja med Karavankami ter Kamniškimi in Savinjskimi Alpami. Na prevalu se še enkrat ozrimo nazaj na vrhove nad sklepom Ravenske Kočne: Malo in Veliko Babo, Križ, Skuto in Dolgi hrbet; na z. strani je pod nami prelepa dolina Makekove Kočne, ki ima ime po stari Makekovi domačiji na začetku doline. Z Makekovega prevala se pot spušča po gozdnatem pobočju na jz. strani Visokega vrha (1459 m) in Javornika (1399 m) v začetek doline Makekove Kočne. Pri Makekovem marofu napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa po poti skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo pri Mlinarju spet na cesto, ni več daleč do središča Zgornjega Jezersko pri Kazini.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko je 1 h 30.

višina: 1296 m Štularjeva planina

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Češke koče na Zgornje Jezersko bomo hodili po lepo urejeni planinski poti; turisti, ki letujejo na Jezerskem, se zelo radi sprehodijo do Češke koče občudovat skalne velikane okrog nje. Najprej se pot kratko spusti po sz. robu krnice Spodnje Ravni, potem pa pelje zložno navzdol po pečevnatem svetu med rušjem in po redkem macesnovem gozdu na z. pobočju nad Ravensko Kočno. Preden se približamo Štularjevi planini se na desno odcepi pot čez planino in po precej strmem gozdnem pobočju v dolino Ravenske Kočne ter mimo Planšarskega jezera na Zgornje Jezersko.

Planinska postojanka:

Koča stoji na ovalni krnici Spodnje Ravni pod severnim ostenjem Grintovca in ob robu prepadnega pobočja nad dolino Ravenske Kočne. Zgradila jo je Češka podružnica SPD v Pragi in jo odprla 26. julija 1900. Po 1. svetovni vojni jo je prevzelo SPD. Po 2. svetovni vojni jo je najprej upravljalo PD Kranj, ki pa jo je leta 1949 predalo novoustanovljenemu PD Jezersko. Leta 1969 so iz doline Ravenske Kočne potegnili tovorno žičnico. V letih 1970 do 1974 so preuredili in posodobili notranjost koče ter povečali število prenočišč. Leta 1973 so napeljali elektriko in zgradili vodni zbiralnik. Dotrajano tovorno žičnico so leta 1985 zamenjali z novo. Zadnje večje delo je bilo prekrivanje strehe z novimi skodlami; to delo so opravili leta 1989. Češka koča je ohranila zunanji videz češke kmečke hiše, kot ga je imela ob otvoritvi leta 1900. Leta 1993 je koča dobila mobitel. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 40 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 30 ležišč; zimska soba s 6 ležišči, WC, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru peč; tekoča voda, elektrika, mobitel; tovorna žičnica, helikopterska ploščad. Od 21. septembra 2003 ima Češka koča malo čistilno napravo za čiščenje odpadnih vod iz koče.
Žig je v zimski sobi, ki je odprta stalno!

Email: ceskakoca.si@gmail.com



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju se nam z leve priključi pot z Vratc.

višina: 1581 m Spodnje ravni

Ni opisa
0.6 km, 30 minut Spodnje ravni - Zgornje Ravni

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP se z razpotja spusti v ključih po strmem melišču na zložno uravnavo, poraslo z rušjem. Smo v ledeniški krnici Spodnje Ravni, kjer je ledenik odlagal velike skalne balvane. Kmalu se na levo odcepi pot na Vratca (1802 m), naša pot pa zavije na desno k Češki koči, ki smo jo videli že od daleč.

višina: 1805 m Zgornje Ravni

ZGORNJE RAVNI (1842 m) so dokaj obsežna krnica, ki jo s treh strani obdajajo skalne stene Kočne, Grintovca in Dolgega hrbta. Na dnu je snežišče, krog in krog pa so razmetani skalni balvani, ki jih je v davnini odložil ledenik. Na Zgornjih Ravneh je pomembno razpotje. Od Kremžarjeve poti s Češke koče na Kočno se tu odcepi zelo zahtevna pot na Mlinarsko sedlo, odkoder lahko pridemo na Grintovec, Skuto in do Cojzove koče na Kokrskem sedlu.


1.5 km, 1 ura 30 minut Zgornje Ravni - Mlinarsko sedlo

Opis:

Pot od Zgornjih ravni preko Mlinarskega sedlo čez Dolgi hrbet na Skuto. Pot je uvrščena med zelo zahtevne.

višina: 2335 m Mlinarsko sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2270 m Štruca (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Škrbini je razpotje: naravnost gre zelo zahtevna pot po grebenu Dolgega hrbta (2473 m) in čez Mlinarsko sedlo na Grintovec in k Češki koči, SPP pa zavije levo na Velike Pode. Steza se v ključih strmo spušča po pečevju v zgruščeno globel med Dolgim hrbtom in Struco; ta del spada med zahtevne poti. Tu se na desno odcepi druga, lažja steza pod grebenom Dolgega hrbta na Mlinarsko sedlo. 

višina: 2397 m Škrbina (Štruca)

Ni opisa
0.2 km, 10 minut Škrbina (Štruca) - Štruca

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po 30 min od Skute smo na sedelcu Škrbina (2408 m) med Dolgim hrbtom in Štruco. 

višina: 2451 m Štruca

Ni opisa
0.6 km, 25 minut Štruca - Skuta

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vrha Skute se po zložnem gruščnatem gorskem grebenu spustimo proti z. in Dolgemu hrbtu. Na levi je v bližini Štruca (2457 m), ki jo bomo lepše videli z nižjih Velikih Podov na jz. strani.

višina: 2530 m Skuta
Vrh:

Skuta (2532 m) je lepa kopasto koničasta gora nad Malimi in Velikimi Podi. Je tretja najvišja gora Kamniških in Savinjskih Alp. Z vrha se proti jv. spušča dolg greben, ki se končuje v zatrepu Kamniške Bistrice, v Koncu; deli grebena imajo svoja imena: zgornjemu skalnatemu delu pravijo Strela, srednjemu, kjer skale prehajajo v pečevnat in travnat svet Sleme, najdaljšemu spodnjemu delu pa Veliki greben. Sleme ločuje Male od Velikih Podov. Sv. greben povezuje Skuto z Rinkami; na obe strani je prepaden. S. stena je razorana in pada okoli 600 m globoko na melišče in na ledenik nad Ledinami (Vodinami). Proti z. se gora počasi znižuje proti štruci (2457 m) in Škrbini (2408 m), ki jo loči od Dolgega hrbta (2473 m). Ovršje na v. strani vrha sestavljajo rdeči apnenci, ki vsebujejo železo; v nevihtnem vremenu nikar na vrh, ker je nevarnost strele zelo velika (več smrtnih žrtev)!