Išči po točkah

Začetek: Celjska koča - Hotel

Konec: Brana

Razdalja: 85.8 km Čas hoje: 31 ur 25 minut Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 647 m Celjska koča - Hotel

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Celjska koča - Hotel - Pečovnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 425 m Pečovnik

Ni opisa
2.4 km, 30 minut Pečovnik - Stari grad (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 233 m Stari grad (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 233 m Celje (Lisce)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 251 m Celje (Brniški potok)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 333 m Pri Štefki (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 410 m Brnica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 456 m Planinski dom na Brnici

Ni opisa
1.2 km, 10 minut Planinski dom na Brnici - Kasaze

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 270 m Kasaze

Ni opisa
1.2 km, 30 minut Kasaze - Krk (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 404 m Krk (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 568 m Planinski dom na Bukovici
Planinska postojanka:

Dom stoji na jasi malo pod vrhom hriba Bukovica nad Migojnicami v Savinjski dolini. V bližini je staro leseno zavetišče, ki ga je leta 1975 zgradilo PD Žalec. Novi dom so začeli graditi leta 1985; to leto so zgradili spodnje prostore do prve plošče, naslednje leto pa je bilo pod streho. Gradnja doma se je zaradi finančnih težav precej zavlekla. Planinski dom so slovesno odprli 27. aprila 1991. Staro zavetišče je ohranjeno kot depandansa doma. Dom je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 30 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; na skupnem ležišču je 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalni prostor sta ogrevana s pečmi; voda kapnica, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 279 m Migojnice

Ni opisa
3.4 km, 1 ura 20 minut Migojnice - Hom

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 557 m Hom

Ni opisa
2.2 km, 30 minut Hom - Šešče pri Preboldu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 283 m Šešče pri Preboldu

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 281 m Prebold

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 280 m Globačnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 304 m Šmiglova zidanica

Ni opisa
2.1 km, 30 minut Šmiglova zidanica - Gomilsko

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 290 m Gomilsko

Ni opisa
2.2 km, 40 minut Gomilsko - Kapla (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 302 m Kapla (razpotje)

Ni opisa
6.3 km, 1 ura 40 minut Kapla (razpotje) - Vransko

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 349 m Vransko

VRANSKO, 340 m, 720 preb. Gručasto naselje stoji na z. robu Celjske kotline, med Dobrovljami na s. in Posavskim hribovjem na j. Začetki Vranskega segajo še v rimsko dobo, saj so v zemlji našli rimski denar in odkrili temelje rimske stavbe. Cerkev sv. Mihaela je bila prvič omenjena leta 1123, tedaj pa je bil kraj tudi prvič omenjen. Vransko se je razvijalo ob stari prometni poti Dunaj–Trst, od katere se je v bližnji Ločici odcepila cesta v Kamnik. Skozi Vransko so potovali številni tovori, od 18. stol. naprej tudi na vozovih oz. tovornjakih. Leta 1311 je Vransko postalo mejna postojanka med Kranjsko in Štajersko, zato je dobilo deželno mitnico. Sprva je bila v dvorcu Vitenbah na zgornjem koncu naselja, leta 1778 pa so jo preselili zunaj kraja na »Mavto«. Leta 1573 je tam začela obratovati poštna postaja. Najprej so se v njej ustavljali poštni sli, od leta 1578 jezdeci in od leta 1651 tudi poštni vozovi. Sprva je bila poštna zveza le tedenska, po letu 1802 pa dnevna. Na Vranskem so vozovom pripregali dodatne konje, da so laže zvozili trojanski klanec. Na poštno postajo še vedno spominja ime »Stara pošta« v zgornjem koncu Trga. Tovorni promet se je zlasti povečal po obnovi ceste čez Trojane leta 1728. Na obnovo ceste in cesarja Karla VI., ki se je leta 1728 peljal po njej, spominjata dve kamniti plošči, vzidani na hišo, v kateri je pošta. V obdobju Ilirskih provinc je bila v dvorcu Vitenbah avstrijska obmejna carinarnica. Redno šolo so ustanovili leta 1806, prvo šolsko poslopje pa so sezidali leta 1818.

Od leta 1853 do 1941 je bil na Vranskem sedež okrajnega sodišča. Leta 1868 je Vransko postalo trg. V drugi polovici 19. stol. je bilo živahno središče slovenskega kulturnega in gospodarskega življenja. Leta 1867 so ustanovili narodno čitalnico, prvo v Spodnji Savinjski dolini, zelo je slovelo pevsko društvo Vranska vila, leta 1891 je začela poslovati posojilnica, uspešna je bila obrtna zadruga, delovalo pa je tudi gasilsko društvo.

Vransko sestavljajo sklenjeno pozidani Trg v osrednjem delu ter zaselki Briše, Gorica, Ilovca, Mavta, Podgozd in Videm. Skozi Vransko teče potok Merinščica in se v. od Trga izliva v reko Bolsko. Na Vranskem je več zgodovinskih in kulturnih zanimivosti. Župnijska cerkev sv. Mihaela je med najstarejšimi v Spodnji Savinjski dolini. V 15. stol. so ji zgradili zvonik in prezbiterij ter jo precej predelali, potem pa so jo še večkrat dozidali in predelali. Do leta 1842 jo je obdajalo taborsko obzidje. V cerkvi je marmornat oltar sv. Antona, izdelek znane Robbove delavnice iz okoli leta 1730. Notranjščino krasijo lepe freske, ki jih je leta 1881 naslikal Tomaž Fantoni. V njej so tudi grobnice fevdalcev iz okoliških dvorcev. Na zgornjem koncu Trga stoji že omenjeni dvorec Vitenbah, pomembno klasicistično poslopje iz prve polovice 19. stoletja; zdaj so v njem stanovanja. Na pročelju nekdanje občinske hiše, Vransko 36, je vklesan grb, tj. vrana na smrekovem štoru.

Zdaj je Vransko pomembno središče z. dela Spodnje Savinjske doline. Tam so sedež občine, pošta, poslovalnica banke, osnovna šola, zdravstvena postaja, lekarna, več trgovin in gostiln, kmetijska zadruga, obrat za proizvodnjo usnjene konfekcije INDE, kovinska industrija KIV ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Med okupacijo so domačini ves čas podpirali narodnoosvobodilno gibanje. To je bilo zelo tvegano, saj je bila na Vranskem tudi močna nemška postojanka. Že kmalu po prihodu Nemcev je bil ustanovljen odbor OF. Nemci so precej ljudi izgnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali jih odpeljali v taborišča. Na Dobrovljah v bližini Vranskega je bilo že poleti 1941 žarišče vstaje na Štajerskem. Na širšem območju Vranskega so od leta 1941 do 1945 delovale različne enote NOV in napadale sovražnikove postojanke. Na vzpetini Gorica nad Vranskim so Nemci pred novim letom 1945 ustrelili 174 borcev NOV, zajetih v veliki ofenzivi na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino decembra 1944. Napis na velikem granitnem spomeniku pri njihovi skupni grobnici opozarja na naš dolg: 

Umrli smo, ki v grobu tu ležimo,
a nad svobodo vašo še bedimo,
ker hočemo, da raste in živi,
za kar smo dali svojo srčno kri.


5.9 km, 2 uri 20 minut Vransko - Jeseničnik (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Takoj za stanovanjsko hišo se z leve priključita E-6 in Savinjska pot (označena s črko "S" nad planinsko markacijo), a ne za dolgo. S travnatega pobočja se steza spusti v gozd in po njem proti grapi potoka Merinščica. Po 10 min. smo na razpotju: E-6 in Savinjska pot zavijeta desno proti Motniku, TV pa levo proti Orehovcu. Steza se precej strmo spušča po gozdnatem pobočju Medvedovega hriba nad grapo Merinščice. Po 20 min. od razpotja pridemo do domačije na Orehovcu (650 m). Na jv. strani lepo vidimo Kozico in Čemšeniško planino. Z Orehovca pelje TV v dolino potoka Merinščica po gozdni cesti, s katere se večkrat odpre lep pogled proti Vranskemu in naprej na Spodnjo Savinjsko dolino ter Dobroveljsko planoto s Šentjoškim vrhom (1077 m) in cerkvijo sv. Jošta pred nami. Po 25 min. zložnega spusta pridemo v zatrep doline tik pod gručastim naseljem Vologa, 588 m, 45 preb. Tam stopimo na asfaltirano cesto Vransko-prelaz Lipa (721 m) - Šmartno ob Dreti.

Do Vranskega je TV ves čas speljana po asfaltirani cesti. Po 10 min. pridemo v zaselek Kale, enega od devetih zaselkov naselja Jeronim, po 30 min. pa v gručasto naselje Prapreče, 402 m, 142 preb. Na s. strani doline se dviga strma Medvedica (604 m), na j. Blednik (659 m), na vzpetini Tabor (428 m) pred nami pa nas pozdravlja cerkev sv. Jeronima, zgrajena v prvi polovici 15. stol. Okoli nje je še zdaj taborsko obzidje. Še 30 min. in pridemo na Vransko.

višina: 848 m Jeseničnik (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Mimo brunarice Jurček zavijemo po stezi čez pobočje proti beli hišici na robu gozda. Nekaj naprej od Jurčka se od naše poti na desno loči planinska pot v Motnik. Nad belo hišico, Rovt pod Menino 14, stopimo na razmeroma raven kolovoz, ki nas po mešanem gozdu na j. strani Medvedovega hriba kmalu pripelje do gozdne ceste. Po cesti gremo še naprej po ravnem do bližnjega križišča, potem pa kar naravnost in navzdol. Pazimo na markacije, ker je na poti še nekaj stranskih kolovozov. Ko pridemo iz gozda, zagledamo Jeseničnikovo domačijo. Do nje gremo po kolovozu proti gospodarskemu poslopju in hiši. Jeseničnikova domačija sodi v zelo razloženo hribovsko naselje Jeronim, 720 m, 211 preb., ki se v loku razteza od jz. pobočij Dobroveljske planote do j. pobočij Medvedovega hriba. Od Slopnika do Jeseničnika smo hodili 30 min.

Takoj za stanovanjsko hišo se z leve priključita E-6 in Savinjska pot (označena s črko "S" nad planinsko markacijo), a ne za dolgo. S travnatega pobočja se steza spusti v gozd in po njem proti grapi potoka Merinščica. Po 10 min. smo na razpotju: E-6 in Savinjska pot zavijeta desno proti Motniku, TV pa levo proti Orehovcu. Steza se precej strmo spušča po gozdnatem pobočju Medvedovega hriba nad grapo Merinščice. Po 20 min. od razpotja pridemo do domačije na Orehovcu (650 m). Na jv. strani lepo vidimo Kozico in Čemšeniško planino. Z Orehovca pelje TV v dolino potoka Merinščica po gozdni cesti, s katere se večkrat odpre lep pogled proti Vranskemu in naprej na Spodnjo Savinjsko dolino ter Dobroveljsko planoto s Šentjoškim vrhom (1077 m) in cerkvijo sv. Jošta pred nami. Po 25 min. zložnega spusta pridemo v zatrep doline tik pod gručastim naseljem Vologa, 588 m, 45 preb. Tam stopimo na asfaltirano cesto Vransko-prelaz Lipa (721 m) - Šmartno ob Dreti.

Do Vranskega je TV ves čas speljana po asfaltirani cesti. Po 10 min. pridemo v zaselek Kale, enega od devetih zaselkov naselja Jeronim, po 30 min. pa v gručasto naselje Prapreče, 402 m, 142 preb. Na s. strani doline se dviga strma Medvedica (604 m), na j. Blednik (659 m), na vzpetini Tabor (428 m) pred nami pa nas pozdravlja cerkev sv. Jeronima, zgrajena v prvi polovici 15. stol. Okoli nje je še zdaj taborsko obzidje. Še 30 min. in pridemo na Vransko.

višina: 933 m Preval Slopi

Ni opisa
3.8 km, 1 ura 40 minut Preval Slopi - Zavetišče na Biba planini

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Koče na Bibi gremo po stezi naravnost ob robu gozda in čez pašnik do ceste proti Češnjicam. Prestopimo ograjo, potem pa pridemo po ravni cesti čez planino Lemovska poljana v 15 min. do pastirske koče nad cesto. Še naprej gremo po zložno se spuščajoči cesti po j. robu planine Nova poljana do ostrega ovinka (15 min.) in tam dokončno zapustimo cesto proti Češnjicam. Ob ovinku (1231 m) raste skupina bukev, kažipot "Slopi" pa nas usmeri levo proti vzhodu.

Kolovoz nas popelje po slemenu s pogledom na Veliko planino. Desno pod potjo so pašniki, kolovoz pa se spusti proti gozdu. Zelo strmo se spuščamo po jv. pobočju Golega vrha. Po 20 min. opazimo skozi drevje Farovško planino in Medvedov hrib (1044 m). Kmalu se kolovoz priključi gozdni cesti, po kateri sestopimo do domačije Slopnik. Tik nad domačijo je ob cesti spomenik borcem NOV, ki so padli na tem območju. Na njem piše:

Dvanajstim borcem. Dvanajst vrčev
tople krvi je spremljalo sonce v zemljo,
ko so umirali zanjo - junaki.
Za to je bilo potrebno več kot pesti,
več kot moči. Bilo je treba ljubezni.

Po uri hoje od Koče na Bibi pridemo na preval Slopi (925 m) z domačijo Slopnik, Bela 12, pošta Motnik. Razloženo naselje Bela, 760 m, 89 preb., sestavlja več zaselkov, med njimi tudi zaselek Slopi na istoimenskem prevalu. Tam je bil nekdaj pomemben prehod med Zadrečko in Tuhinjsko dolino, pa tudi kranjsko-štajerska deželna meja.

Od Slopnika gremo kratko po kolovozu, potem po stezi po travnatem pobočju do v. dela planote. Na s. strani opazimo del Zgornje Savinjske doline z Rečico ob Savinji.

višina: 1308 m Zavetišče na Biba planini

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nekaj metrov naprej od jezerca nas kažipot usmeri s ceste levo na stezo, po kateri premagamo kratko gozdnato pobočje. Pridemo na Biba planino. Prestopimo eno in kmalu nato še drugo leso. Smo na obširni kraški planini na j. strani Velikega vrha (1454 m), na v. strani pa se pokaže kamnit vrh Golega vrha (1426 m). Steza se zelo zložno spušča po kraškem svetu ob robu gozda proti kamniti ograji. Ko prestopimo leso, nadaljujemo po slabem kolovozu po pašniku navzdol do pastirske Koče na Bibi, 1283 m, Okrog pri Motniku 16. V koči nam postrežejo tudi s pijačo in mlečnimi izdelki. Pokaže se nam Tuhinjska dolina. Od Doma na Menini smo hodili 45 min.

višina: 1372 m Jezero Biba

Ni opisa
1.7 km, 40 minut Jezero Biba - Dom na Menini planini

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Doma na Menini nadaljujemo TV po gozdni cesti v Češnjice v Tuhinju. Po 5 min. po bližnjici na desno skrajšamo cestni ovinek. Le minuto, dve po cesti in pridemo na planino, na kateri zavijemo po bližnjici levo, po kateri si spet skrajšamo cestni ovinek. Kar hitro smo spet na cesti, vendar jo po nekaj korakih znova zapustimo. Zavijemo levo čez planino. Na hribu Vrtačnik (1466 m) pred nami je gozdni rezervat. Po lepi ravni stezi pridemo po 6 min. spet na cesto, čez dodatnih 6 min. pa na razpotje: levi kolovoz pelje na planino Šavnice, mi pa gremo naprej po cesti. Po nekaj korakih se nam v globeli na desni skozi drevje pokaže Jezero Biba, v celoti pa se odkrije, ko pridemo iz gozda. Jezerce se je v zadnjih desetletjih občutno zmanjšalo, tako da je zdaj dolgo 50 m, široko 25 m in globoko 2 m.

višina: 1455 m Dom na Menini planini
Planinska postojanka:

Dom stoji na travnati planoti Smrekovec v bližini Vivodnika, najvišjega vrha Menine planine. Savinjska podružnica SPD je že leta 1895 sklenila, da bo na Menini postavila Gornjegrajsko kočo; otvoritev je bila 21. julija 1898; leta 1920 je pogorela. Leta 1932 so gornjegrajski planinci preuredili v planinsko postojanko pastirsko kočo pod Vivodnikom in jo odprli 3. julija 1932; ob božiču 1937 je pogorela. Na ustanovnem občnem zboru PD Gornji Grad, 1. oktobra 1950, so sklenili, da bodo na Menini zgradili planinski dom; gradnjo so v glavnem dokončali leta 1955, dom pa so slovesno odprli 19. julija 1959. Leta 1970 so dom obnovili. Leta 1980 so začeli graditi depandanso "Pristava, hkrati pa so prenovili tudi dom; otvoritev je bila 28. avgusta 1983 ob 90-letnici Savinjske podružnice SPD. Dom je odprt od začetka junija do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; v domu je v 7 sobah 25 postelj, na skupnem ležišču pa 50 ležišč; v depandansi so 4 dvoposteljne sobe s pomožnimi ležišči in kopalnico; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s centralno kurjavo; tekoča voda, elektrika. Leta 1999 so za čiščenje odpadnih voda iz koče s sredstvi bilateralnega sodelovanja med Republiko Avstrijo in Slovenijo pri koči zgradili tudi biološko rastlinsko čistilno napravo in fotovoltaični sistem za oskrbo koče z električnio energijo.


1.8 km, 20 minut Dom na Menini planini - Klanec

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Steza se precej strmo vzpenja po s. pobočju Vetrnika (1446 m), kjer iglast gozd prehaja v mešanega. Po 10 min. spet prečkamo drugo gozdno cesto, ki pelje levo na Petelinjek (1451 m), desno pa do ceste Bočna–Menina. Steza se še naprej vzpenja, ko pa čez nekaj minut pridemo v redek iglasti gozd, se priključimo kolovozu. Še vedno se dvigamo po pobočju Vetrnika; kmalu v bližini zagledamo njegov vrh. Na v. strani vrha stopimo na planino Ovčji stan; od zadnjega razpotja je 15 min. Na j. strani zagledamo v bližini vrh Špic (1499 m) z radioamatersko postojanko. Steza se zvija na v. strani Vetrnika proti bližnjemu robu; levo se dviga vrh Petelinjeka. Po dvakratnem prečkanju lese smo na robu s prehodom med planino Ovčji stan in Gospodnjo planino. Steza se po z. pobočju vrha z radioamaterskim stolpom zvije proti jugu. Na desni že vidimo cesto iz Bočne na Menino. Po nekaj minutah smo na j. robu planine, od koder zagledamo pastirsko kočo in Dom na Menini. Po stezi se spustimo do ceste in doma.

višina: 1166 m Klanec

Ni opisa
2.9 km, 50 minut Klanec - Gornji grad

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 431 m Gornji grad

GORNJI GRAD, 436 m, 922 preb. Večje, v središču sklenjeno pozidano naselje, stoji v zgornjem delu Zadrečke doline ob sotočju reke Drete in potoka Šokatnica. Na j. se dviguje strma, gozdnata Menina, na z. pa se za hribovitim alpskim predgorjem dvigata piramidasta Lepenatka (1425 m) in strmi rogelj Velikega Rogatca (1557 m). Na sv. se Zadrečka dolina povezuje prek Homa (621 m) z Zgornjo Savinjsko dolino. Skozi Gornji Grad pelje pomembna regionalna cesta Kamnik–prelaz Črnivec (902 m)–Radmirje–Logarska dolina. Gornji Grad se deli na Gornji trg v središču naselja, Spodnji trg na levem bregu Drete ob cesti proti Radmirju, Podsmrečje na j. ob vznožju Menine, Prod na z. strani in Novo naselje, zgrajeno na ozemlju nekdanje graščine pri cerkvi. H Gornjemu Gradu spadajo tudi zaselki Šokat v dolini Šokatnice ter Tajna in Rore na gričevju na sv. strani.

Gornji Grad ima bogato preteklost. Leta 1140 je oglejski patriarh Peregrin tam ustanovil benediktinski samostan. Zemljo za samostan je podaril plemič Dietbald de Chagere, lastnik gradu na Gradišču pod Menino. Grad je bil prvič omenjen leta 1174, toda že leta 1456 je bil razvalina. V bližini gradu je bila že v 12. stol. cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ob njej pa manjše naselje. To cerkev so pozneje podrli in zgradili samostansko Marijino cerkev, omenjeno že leta 1209. V 13. stol. so samostan prezidali in opremili s križnim hodnikom. Ime Gornji Grad se je uveljavilo za samostan, ne pa za zaselke, med katerimi so bile najpomembnejše Rore, naselje trgovcev in obrtnikov. Rore so bile leta 1291 omenjene kot kraj, leta 1349 pa že kot trg. Krajevno ime Gornji Grad se je za zaselke uveljavilo šele v novem veku. Leta 1461 je bil samostan dodeljen na novo ustanovljeni ljubljanski škofiji. Ko je papež leta 1473 samostan zaprl, je obsežno samostansko gospostvo v Zgornji Savinjski in Zadrečki dolini pripadlo ljubljanski škofiji. Škof Ravbar je okoli leta 1500 samostan prezidal in razširil v utrjeno graščino, tako da je bila tam do leta 1783 škofijska rezidenca. Za časa škofa Attemsa so Marijino cerkev, ne pa tudi zvonika, porušili in v letih od 1757 do 1763 zgradili prostorno baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata z visoko kupolo. Mogočno pročelje krasijo plastike kiparja Jožefa Štrauba. V cerkvi so dragocena dela slikarjev Leopolda Layerja, J. M. Kremser-Schmidta, Valentina Metzingerja in drugih. Pod zvonikom je lapidarij z ostanki nekdanjega samostana in Marijine cerkve. V cerkvi so vzidani nagrobniki ljubljanskih škofov iz 16. in 17. stol., preneseni iz stare cerkve. V Sloveniji ima ta cerkev največjo prostornino in razglašena je bila za katedralo. V 19. stol. so zaradi lažjega pristopa na dvorišče in k cerkvi porušili del graščine ter odstranili pet obrambnih stolpov od osmih. Med NOB je bila graščina požgana, ohranila sta se le j. in jz. krilo ter dvonadstropni vhodni stolp.

Gornji Grad si je že v prejšnjih stoletjih pridobil sloves pomembnega upravnega in gospodarskega središča Zgornje Savinjske doline. Doživljal pa je tudi hude čase. Leta 1471 so ga izropali Turki, leta 1635 so ga napadli uporni kmetje, kuga je tam morila v letih 1473, 1552, 1603–1607 in 1646. Med obema svetovnima vojnama je bil v Gornjem Gradu sedež okraja in sodišča. Leta 1928 je postal mesto, zdaj pa tega statusa nima več. Leta 1900 je imel 774 prebivalcev, po 2. svet. vojni jih je bilo precej manj, od leta 1953 pa se število prebivalcev znova povečuje. Do leta 1955 je bil Gornji Grad samostojna občina, to pa je spet postal v začetku leta 1995.

V Gornjem Gradu so osnovna šola Frana Kocbeka, enota banke, pošta, zdravstvena postaja, več trgovin in gostiln, nekatere imajo tudi prenočišča. Pomembno je podjetje Smreka, ki izdeluje montažne hiše in stavbno pohištvo. Pred 2. svet. vojno je bil Gornji Grad priznan letoviški kraj. Po vojni zamrli turizem zdaj spet oživlja. V zaselku Šokat je naselje počitniških hišic, ki jih turistično društvo oddaja v najem, v okolici pa se nekaj kmetij ukvarja s kmečkim turizmom.

V Gornjem Gradu je 40 let živel in tudi umrl nadučitelj Fran Kocbek (1863–1930), ustanovitelj in dolgoletni načelnik Savinjske podružnice SPD, borec proti potujčevanju slovenskih gora, graditelj planinskih koč in poti, pisec planinskih vodnikov in knjig ter strokovnih pedagoških člankov in publikacij.

Nemški okupator je junija 1941 v Srbijo in na Hrvaško pregnal 43 zavednih Slovencev, kakšen mesec pozneje pa 37 še v koncentracijska taborišča; tam jih je 17 umrlo. V Gornjem Gradu je bila močna nemška postojanka. Kljub temu so ljudje sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju. Na območju Gornjega Grada so delovale različne partizanske enote. Borci Štajerskega bataljona so se junija 1942 tam spopadli z Nemci, pozimi 1943/44 se je na tem območju bojevala Šlandrova brigada. V začetku julija 1944 je prišla na območje Gornjega Grada Zidanškova brigada in 31. julija napadla mesto, zavzela utrjeno nemško postojanko v graščini in ga 1. avgusta tudi osvobodila. V teh bojih je bila požgana graščina. Gornji Grad je postal središče obsežnega osvobojenega ozemlja. V njem je bilo 8. oktobra zborovanje odbornikov krajevnih narodnoosvobodilnih odborov, 22. oktobra pa zasedanje okrajne narodnoosvobodilne skupščine za Zgornjo Savinjsko dolino. Novembra so tam zborovali civilni in vojaški propagandisti Štajerske in Koroške; hkrati so pripravili tudi razstavo fotografij in tiska o narodnoosvobodilnem boju. Na poslopju nekdanje hranilnice na Attemsovem trgu je spominska plošča kulturniški skupini 4. operativne cone, ki je v kraju delovala od avgusta do decembra 1944. Štab 4. operativne cone je bil nastanjen v zaselku Šokat. Decembra 1944 so Nemci v veliki ofenzivi na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino spet zavzeli Gornji Grad in se v njem utrdili. Kruto so se znašali nad prebivalstvom, ki je podpiralo partizane. Pred zadružnim domom je spomenik, na katerem piše, da je Gornji Grad med NOB žrtvoval 97 življenj.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 443 m Prodnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 922 m Sv. Lenart (Kal)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1037 m Ugovški vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1285 m Kal

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Kal - Podvolovljek (Riher)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 556 m Podvolovljek (Riher)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 587 m Podvolovljek (Podpečnik)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1897 m Lučki Dedec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1809 m Kocbekov dom na Korošici
Planinska postojanka:

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2110 m Srebrno sedlo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2231 m Debeli sneg (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2173 m Sukalnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tod se naša steza spusti po travni vesini na Sukavnik.

višina: 2117 m Sukalnik

Ni opisa

Opis:

Sukavnik se imenuje uravnani del jz. grebena Planjave, kjer se pot prevesi z j. pobočja v z. ostenje. Od tod se odpre pogled na bližnjo Brano, Tursko goro, Skuto, Rinke ter na Mrzlo goro onkraj Kamniškega sedla. S temena Sukavnika se steza spusti po ploščati vesini, ki je pretežno poraščena s travo, deloma skalna, v zgornjo grapo pod Rdečim kupom, skalnim izrastkom rdečkaste barve, ker vsebuje železo. Obdaja nas od strel razrito krušljivo skalno površje; ob nevihtah nevaren prehod! Po stezi, zavarovani z žično vrvjo in klini, se potem pod Rdečim kupom in skalami spustimo v Wisiakovo grapo, ime ima po znanem predvojnem alpinistu Sandiju Wisiaku, ki se je leta 1933 tukaj ponesrečil. lz grape se dvignemo tik pod visokimi stenami na travnat pregib v z. ostenju Planjave, ki mu pravijo Lajšta. Od tod se nadelana steza po policah in grapah v z. ostenju Planjave spusti do vznožja skal. Pod osamljeno skupino rogljev, ki se imenuje Babe, najprej prečimo melišče, potem pa se po travnatem pobočju Kamniškega sedla spustimo do Kamniške koče. S Sukavnika 1 h.

Z Ojstrice do Kamniške koče je 4 h. Pot je zahtevna. Priporočamo previdnost pri prečenju snežišč v zgodnjem poletju, pri sestopu z Ojstrice na Škarje, pri spustu pod Lučko Babo in s Sukavnika do vznožja stene.

višina: 1865 m Koča na Kamniškem sedlu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.



Opis:

Od Kamniške koče gre SPP po travnati ruši proti Brani na z. strani. Po precej ravni poti pridemo kmalu do prvega razpotja, kjer se na desno odcepi pot k Frischaufovemu domu na Okrešlju. 

višina: 1914 m Boštjanca

Ni opisa

Opis:

Naša pot se zložno dviga in preči s. pobočje Brane, imenovano Boštjanca. V 20 min pridemo do drugega razpotja, kjer se odcepi pot na Brano (2252 m).

višina: 2027 m Brana (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 35 minut Brana (razpotje) - Brana

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2251 m Brana

Ni opisa