Išči po točkah

Začetek: Vršič

Konec: Prisank (Prisojnik)

Razdalja: 35.6 km Čas hoje: 14 ur 50 minut Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 1894 m Vršič

Ni opisa
3.2 km, 1 ura 10 minut Vršič - Dolič (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Svet marsikje strm in prepaden.

višina: 1230 m Dolič (razpotje)

Ni opisa
1 km, 30 minut Dolič (razpotje) - Čez Utro

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1309 m Čez Utro

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Čez Utro - Planina Golobar

Opis:

Svet marsikje strm in prepaden.

višina: 1218 m Planina Golobar

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 492 m Soča

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Soča - Vrsnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 497 m Brvce (razpotje)

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 30 minut Brvce (razpotje) - Spodnja Trenta

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 568 m Spodnja Trenta

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Gajnžer (razpotje)

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Gajnžer (razpotje) - Trenta

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 642 m Trenta

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Prvi pisni viri iz 14. stol. govorijo o trentarski planini Trebiščina, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. O imenu Trenta je več domnev. Nekateri menijo, da so bili prvi rudarji in fužinarji v Trenti vojaški begunci in pobegli kaznjenci iz Južne Tirolske. Trenta naj bi tedaj dobila ime, ki spominja na Trident - Trento v Poadižju. Drugi zatrjujejo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente. V domu so tudi prodajalna knjig, spominkov in domačih izdelkov, turistična pisarna in ambulanta ter osem turističnih apartmajev. Informacije (065) 89-330. Na Logu je tudi trgovina Erne Zorč, v dolini pa je pri zasebnikih tudi nekaj turističnih sob in apartmajev.


2.2 km, 50 minut Trenta - Pri cerkvi

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od cerkve gremo po cesti mimo značilne Pavrove domačije z mostovžem na vaško pokopališče, na katerem so pokopani tudi vsi trentarski gorski vodniki. Na tem pokopališču ima v kotu pri mrliški vežici svoj zadnji dom prof. dr. France Avčin (1910-1984), elektrotehnik, strokovnjak za varnost v gorah, navdušen gornik, alpinist, gorski reševalec, pisatelj, predavatelj in varstvenik narave. Po drugi svetovni vojni je bil prvi predsednik SPD. Napisal je več strokovnih, planinskih in naravoslovnih knjig, člankov, predavanj in referatov, med njimi čudovito planinsko knjigo »Kjer tišina šepeta«, ki je izšla že v več izdajah, ter knjigo z naravovarstveno vsebino »Človek proti naravi«. Bil je velik ljubitelj Trente in gora okoli nje, zato je želel, da bi bil pokopan v tej lepi dolini.

Zraven vaškega pokopališča je tudi vojaško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki, ki so med 1. svetovno vojno umrli v vojaški bolnišnici v Trenti, ruski ujetniki, ki so v letih 1915-1918 gradili vršiško cesto na trentarski strani in italijanski vojaki alpini, ki so se smrtno ponesrečili v trentarskih gorah med svetovnima vojnama.

S pokopališča se vrnemo na cesto. Kmalu je levo ob cesti Štrukljeva domačija, na kateri je spominska plošča Antonu Bergincu, p.d. Štruklju (1837-1888). Bil je med prvimi vodniki in informatorji redkih turistov, ki so takrat prihajali v Trento. Njegov sin Ivan je prvi preplezal Triglavsko severno steno. Med cesto in Sočo opazimo kamp z gostiščem, cesta pa nas popelje mimo Počitniškega doma Tekstine iz Ajdovščine in več hiš, tudi novejših. Kmalu pridemo na vrh krajšega klanca Mali Vršič (700 m), kjer je na levi Marijino znamenje s kipcem Marije z detetom v niši kapelice. Odpre se lep pogled na zaselek Na Logu, današnje središče Trente in na globoko korito Soče. Česta se oddalji od Soče in se po klancu spusti v bližini nekdanje planinske koče Zlatorog v dno doline, kamor se izteka stranska dolina Zadnjica.

višina: 719 m Pri cerkvi

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.

Tožbarjevo znamenje je mala kamnita kapelica v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici.


0.7 km, 10 minut Pri cerkvi - Korita (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ko po mostičku prekoračimo Sočo, pridemo na regionalno cesto, po kateri pridemo do zaselka na Logu. Reka nas bo spremljala sprva na levi, potem na desni strani. Ko pridemo na levi breg Soče, opazimo na previsni skali ob cesti spominsko ploščo najslavnejšim trentarskim gorskim vodnikom, ki so jo odkrili 24. septembra 1957. Ko stopamo ob robu ceste naprej, nas kmalu povabi tabla Alpski botanični vrt Juliana na ogled botaničnega vrta. V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Chesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Juliano kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

Po nekaj korakih proti zaselku Pri cerkvi pridemo do Tožbarjevega znamenja, male kamnite kapelice v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici. Še nekaj korakov, pa smo v zaselku Pri cerkvi.

višina: 742 m Korita (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ko smo se s Kugyjem nagledali lepot gorskega sveta nad Trento, zavijemo po stezi navzdol mimo Turerjeve domačije in po gozdnem pobočju proti Soči, do katere pridemo v 10 min pri visečem mostičku čez reko ob vstopu v gorsko tesen Korita. Po tesni teče potok Mlinarica, ki izvira pod Škrbino med Zadnjim Prisojnikom in Razorjem. Mlinarica se prebija pred izlivom v Sočo po globokem koritu med Kuklo (1318 m) na njenem levem bregu in pobočjem pod vršiško cesto od cestarske hiše (1089 m) navzdol na desnem bregu. Od mostička pridemo v ustje spodnjega dela tesni po markirani stezi; ogledamo si lahko spodnji slap in divje navpične stene, ki se dvigajo na obeh straneh korit. Prepričamo se lahko o silni moči vode, ki je vrezala globoko korito. Tesen ni vključena v SPP; priporočamo ogled spodnjega dela ob ustju, do katerega je le nekaj minut; tesen od ustja naprej ni dostopna. Zavod Triglavski narodni park je ob cesti pri visečem mostičku namestil opozorilo, da je obisk tesni na lastno odgovornost. Tesen Korita je bila leta 1951 imenovana za naravno znamenitost.

višina: 823 m Dr. Julius Kugy, spomenik

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Alpski botanični vrt Juliana

V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Čhesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Julian kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.


Ni opisa
4.4 km, 1 ura 50 minut Kugijev spomenik (razpotje) - Vršiška cesta

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1243 m Vršiška cesta

Ni opisa

Opis:

Čez Kranjsko planino, poleti vroče.

višina: 1643 m Kranjska planina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1641 m Kranjska planina (razpotje)

Ni opisa

Opis:

S Kranjske planine se steza precej strmo vzpenja po drnatem pobočju; po dobre pol ure vzpona se pridružimo poti, ki pride z Vršiča prek Gladkega roba. Na priključku zavijemo desno navzgor proti bližnjemu razpotju: desna pot gre na Zadnji Prisojnik, SPP pa na levo proti stenam Prisojnika. Nad razpotjem se vzpnemo po kratkem pečevju na položnejše j. pobočje Prisojnika. Pot se vzpenja prek trav, melišč in lahkega pečevja ves čas v območju značilne plitke grape strmo proti desni. Na vršni greben pridemo jv. od vrha v bližini Zvonika. Po melišču med Zvoniki in Prisojnikom se vzpnemo proti vršini Prisojnika. Po zagruščenem in kamnitem pobočju pridemo na vrh. Tik pod vrhom se z desne priključi Jubilejna pot. S Kranjske planine 2 h 30.

višina: 1928 m Grintovci

Ni opisa

Opis:

Zatrep doline Mlinarice se spušča izpod zareze Škrbine (1989 m), kjer se Prisojnik povezuje z Razorjem. Izvir potoka Mlinarice je nekaj niže pod Zadnjimi platami; v zgornjem delu je potok hudouren, pred izlivom v Sočo pa teče po glabokem koritu, ki si ga bomo ogledali med potjo po Trenti. Z razpotja, kamor smo prišli z Razorja, pelje desna, zelo zahtevna Jubilejna pot prek Škrbine in skozi Zadnje okno na Zadnji Prisojnik (2392 m) in od tam na Prisojnik, SPP pa se vzpne na Prisojnik po j. pobočju. Z razpotja se spustimo na levo proti samotni skali nad studencem Mlinarica in do studenca, znanega po odlični vodi. Od studenca se pot zložno spusti po travi, potem po rušju, do gladkega skalnatega žleba, ki se spušča z Zadnjega Prisojnika v dolino Mlinarice. Precej širok žleb previdno prekoračimo, potem pa skoraj vodoravna pot seka prostrana j. pobočja Prisojnika; med potjo prečkamo nekaj suhih hudourniških grap. Ko pridemo v mali macesnov gozdiček na Kranjski planini (1611 m), moramo na začetku gozdička paziti na označen odcep poti na desno, po kateri se bomo povzpeli na Prisojnik; naravnost bi prišli direktno na Vršič (1 h 30) lz zatrepa doline Mlinarice na Kranjsko planino je 1 h 30. Spust pod Mlinarico in prečkanje skalnatega žleba spada med zahtevne poti.

S Kranjske planine se steza precej strmo vzpenja po drnatem pobočju; po dobre pol ure vzpona se pridružimo poti, ki pride z Vršiča prek Gladkega roba. Na priključku zavijemo desno navzgor proti bližnjemu razpotju: desna pot gre na Zadnji Prisojnik, SPP pa na levo proti stenam Prisojnika. Nad razpotjem se vzpnemo po kratkem pečevju na položnejše j. pobočje Prisojnika. Pot se vzpenja prek trav, melišč in lahkega pečevja ves čas v območju značilne plitke grape strmo proti desni. Na vršni greben pridemo jv. od vrha v bližini Zvonika. Po melišču med Zvoniki in Prisojnikom se vzpnemo proti vršini Prisojnika. Po zagruščenem in kamnitem pobočju pridemo na vrh. Tik pod vrhom se z desne priključi Jubilejna pot. S Kranjske planine 2 h 30.

Z Razorja na Prisojnik je 5 do 6 h.

višina: 2538 m Prisank (Prisojnik)
Vrh:

Prisojnik ali Prisank je izredno razsežna gora, ki v Vzhodnih Julijskih Alpah nima primere. Na v. se prek globoke zareze Škrbine (1989 m) navezuje na masiv Razorja. Na j. se spuščajo zgruščena in travnata pobočja v dolino Trente. Na z. strani ga Vršič loči od Mojstrovke. Na s. se mogočno ostenje dviga nad dolino Suhe Pišnice in Krnico. Prisojnik ima več pomembnih vrhov. Najvišji vrh Prisojnik, po katerem se gora tudi imenuje, je visok 2547 m. Na skrajnem z. gore proti Vršiču je predvrh Kraj Sten (2311 m) s prepadnimi stenami. V bližini glavnega vrha proti v. se dvigajo trije stolpi Zvonikov (2438 m), naprej proti Škrbini Zadnji Prisajnik (2392 m). V s. grebenu med Suho Pišnico in Krnico pa se zvrstijo Mali Prisajnik (2215 m), Galičica (2078 m) in Prednja glava (1684 m). Prisojnik je tako kot vse Julijske Alpe grajen iz mezozojskih apnencev in dolomitov.

Prisojnik je znan po treh naravnih zanimivostih: Prednje okno, Zadnje okno in Ajdovska deklica.

Prednje okno je največje in najbolj znano naravno okno v Julijskih Alpah. Je v z. grebenu. Lepo ga vidimo s ceste med Kočo na Gozdu in prelazom Vršič. Nastalo je s preperevanjem skalnega oboka. Okno omenja že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Skozi okno pelje zela zahtevna »Kopiščarjeva pot«, imenovana tudi »Jeseniška pot«; ime ima po gorskem vodniku Antonu Kravanji — Kopiščarju (1889-1953) iz Trente, ki jo je nadelal, vzdržuje pa jo PD Jesenice.

Zadnje okno je v grebenu med Zadnjim Prisojnikom in Škrbino; skozenj pelje zelo zahtevna Jubilejna pot. Tine Mihelič je v planinskem vodniku Julijske Alpe zapisal, da »zaradi svoje čudovite oblike spominja na gotsko cerkev«.

Obraz Ajdavske deklice v s. strani so oblikovale odlomljene skale. Najlepši pogled nanjo je od Poštarskega doma na Vršiču. Pripovedka pravi, da je to okamenela ajdovska deklica. Ko je živela, je bila dobrega in usmiljenega srca; gornike in tovornike je vodila skozi snežne zamete v dolino Trente. Bila je tudi sojenica, ki je prerokovala novorojenčkom. Nekemu novorojenčku v Trenti je prerokovala, da bo postal pogumen lovec, kakršnega še ni bilo pod Prisojnikom; ustrelil bo belega gamsa z zlatimi rogovi, rogovje prodal in bajno obogatel. Ko so za prerokbo zvedele sojeničine sestre, so jo preklele, da je okamnela, ko se je vrnila v steno.

Vse pomembnejše pristope in prehode so že v prejšnjem stoletju poznali domačini, pastirji in lovci. Sz. steno so v raznih smereh preplezali divji lovci iz Trente. Znameniti kranjskogorski vodnik Janez Pečar — Bobek (1861-1949) je 25. decembra 1905 opravil prvenstveni vzpon skozi Prednje okno na vrh Prisojnika. Dr. Kugy in Bois de Chesne sta 22. julija 1889 v spremstvu trentarskega vodnika Andreja Komaca in bovškega vodnika Marka prva preplezala sz. steno Prisojnika. Tudi danes so stene Prisojnika cilj mnogih alpinistov, na vrh pa pride zaradi razmeroma lahkega dostopa po j. strani veliko planincev. Prisojnik je tudi kontrolna točka Poti prijateljstva treh dežel.

Razgled s Prisojnika je med najlepšimi v naših Alpah. Na sv. in v. strani vidimo onstran Krnice Martuljkovo skupino s Špikom ter Škrlatico in Dovški Gamsovec. Na jv. se v bližini dviga Razor, za njim pa vidimo Triglav. Na j. je globoko pod nami dolina Trente s Sočo, na njeni levi Veliko Špičje, na desni Trentski Pelc in Bavški Grintavec, vmes pa malo naprej stoji Krn. Od Kaninskega pogorja na jz. se pogled sprehodi prek Loške stene do Mangrta, Jalovca in Rateških Ponc ter naprej proti s. do Karnijskih in Ziljskih Alp z Dobračem. Tik pred nami je na z. strani Mojstrovka, na s. pa lepo vidimo vršiško cesto, Kranjsko Goro in z. del Karavank. Ob dobri vidljivosti opazimo na s. obzorju mogočno kuliso Visokih in Nizkih Tur.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD PT Ljubljana.