Išči po točkah

Začetek: Repentabor

Konec: Partizanski dom na Vodiški planini

Razdalja: 127.2 km Čas hoje: 39 ur 40 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 416 m Repentabor

Ni opisa
6.6 km, 1 ura 50 minut Repentabor - Tomaj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 336 m Tomaj

Ni opisa
10.8 km, 3 ure 20 minut Tomaj - Štjak

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 518 m Štjak

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 10 minut Štjak - Podraga

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 168 m Podraga

Ni opisa
2.2 km, 40 minut Podraga - Podnanos

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 168 m Podnanos

Ni opisa
2.3 km, 1 ura 10 minut Podnanos - Rebrnice (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 496 m Rebrnice (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Zavetišče je v hiši kmeta Ježa v razloženem naselju Nanos na visoki kraški planoti enakega imena. Pri hiši se reče po domače pri Abramu. Prvo zavetišče v tem kraju so odprli 24. januarja 1954 pri 30 minut oddaljenem kmetu Blažonu. Leta 1961 so ga preselili na sedanjo lokacijo. Poimenovali so ga po zaslužnem vipavskem planincu Fricu Furlanu (1902-1952), ki se je smrtno ponesrečil v stenah Gradiške Ture na Nanosu nad Vipavo. Ježevi so zgradili poleg domačije poslopje za kmečki turizem, kjer so tudi prenočišča. Zavetišče je stalno odprto. V gostinskem prostoru (kmečki sobi) je 30 sedežev, pri mizah pred hišo pa 40; WC, voda kapnica, elektrika, telefon.


Nanos, 790 do 900 m, 8 preb., razloženo naselje na istoimenski kraški planoti. Samotne kmetije, prebivališča gozdarjev, pašniki, skromne njive, gozdovi. Kraška brezna, med njimi znane ledene jame, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je lovski dom lovske družine Nanos, zraven pa skupni grob petih borcev NOV, ki so tu padli aprila 1942 v boju z Italijani.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju za Blažonom nadaljujemo po desni cesti proti smrekovemu gozdu. Čez 10 min. smo na novem križišču; z desne pripelje asfaltirana cesta iz Vipave proti Abramu in po njej nadaljujemo našo pot. Precej ravna cesta po smrekovem gozdu pripelje na planoto in do domačije pri Abramu.

višina: 876 m Blažon (razpotje)

Ni opisa
8.2 km, 2 uri 20 minut Blažon (razpotje) - Podkraj

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V Podkraju se TV spet združi s SPP; skupaj bosta šli do Vojkove koče na Nanosu. Pod cerkvijo gremo po vaški ulici do hiše št. 53, desno mimo nje in pod vrtom ter po stezi čez travnik do kolovoza. Mimo globače in po bukovem gozdu se vzpnemo na cesto Podkraj–Nanos; dosežemo jo v 20 min. S to bližnjico smo se izognili velikemu cestnemu ovinku. Zavijemo na desno po ravni cesti na sz. pobočju Prečnega vrha (887 m); čez 15 min. se na desno navzdol odcepi cesta v Belo in Sanabor. TV nadaljujemo 10 min. po levi cesti in mešanem gozdu do drugega razpotja. Leva gozdna cesta pelje v Bukovje pri Postojni, TV nadaljuje po desni. Cesta je sprva precej ravna, potem pa se zelo zložno vzpenja po s. pobočju hriba Soline (905 m), na katerem raste po večini smrekov gozd. Po 30 min. od drugega razpotja smo na tretjem; desna cesta pelje na Orlovše, kjer so pašniki in poslopja Kmetijske zadruge Vipava. TV zavije levo proti Nanosu.

Cesta se obrne proti j. in se zložno vzpenja; ponekod se na desni pokaže planota s poslopji na Orlovšah. Obdaja nas listnati gozd. Na desni se v bližini ceste dviga Orlovški hrib (867 m), na levi pa se vzpenjajo gozdnata pobočja Požganega hriba (1160 m). Po 30 min. od tretjega razpotja pridemo na planoto z njivami in travniki ter do Blažonove domačije, Nanos 2. Odpre se lep razgled po planoti nanoškega Ravnika ter na greben Gradiške Ture (793 m) in Podraške Ture (852 m) na njegovi j. strani. Kažipot pove, da je do Abrama še 30 min.

višina: 797 m Podkraj

PODKRAJ, 800 m, 437 preb. Strnjeno naselje leži na planoti pod strmimi j. pobočji gore Sv. Duha (1213 m) s cerkvico Svetega duha na vrhu in Srednje gore (1275 m). Tam se stikajo visoke kraške planote Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa. V Podkraj spadajo tudi zaselki Trševje, Sreboti in Hrušica ob cesti proti Logatcu. Skozi Hrušico je peljala pomembna rimska cesta, ki jo je varovala močno utrjena postojanka. Na Hrušici je bila od sredine 16. stol. do leta 1728 poštna postaja, na kateri so se ustavljali poštni vozovi. Ohranjeni in obnovljeni so ostanki rimske trdnjave, obnovljena je tudi stavba poštne postaje, v kateri je na ogled manjša arheološka zbirka najdb na tem območju. V središču Podkraja stoji župnijska cerkev sv. Marjete, tam so tudi podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Polja so skopa, ljudje se preživljajo po večini z živinorejo in gozdarstvom, precej pa je zaposlenih v Ajdovščini.

Na območju Podkraja je bila marca 1943 ustanovljena kurirska postaja P 4. Postaja se je večkrat selila; najprej se je zadrževala na Javorniku, potem v Hrušici in nazadnje na pobočju Nanosa nad Podkrajem. Prvi komandir postaje je bil Albin Plešnar - Medvedov, v njej pa je bilo šest kurirjev. Vzdrževala je zveze s P-5a pri Budanjah v Vipavski dolini, P-4a pri Šmihelu pod Nanosom in TV-2a na območju Grčarevca. Pri opravljanju nalog je 17. marca 1945 padel kurir Janez Trkman, doma iz Podkraja.

Na vaškem pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej je pokopanih 66 borcev NOV, padlih na tem območju.


5 km, 1 ura 50 minut Podkraj - Vodice (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po dobre pol ure od koče pridemo na senožet, kjer poleti cvetijo zdravilne šentjanževke. Na j. strani kotlinice zagledamo Streliški vrh (1265 m), najvišji vrh Idrijskega hribovja; pod vrhom ga obkroža skalni venec, ki se dviga nad gozdom. Kmalu pridemo na križišče gozdnih cest; po boljši cesti gremo navzdol proti Vodicam do bližnjega odcepa poti na levo, po kateri nadaljujemo SPP. Od koče do odcepa poti smo hodili 45 minut.

Gozdna pot po smrekovem gozdu je 5 min ravna, potem pa se 10 min precej strmo dvigamo po mešanem gozdu na s. strani Streliškega vrha. Pridemo na obširne senožeti na jv. in j. strani vrha. Po nekaj minutah hoje po lepi poti zavijemo na desno na komaj opazno stezo, ki nas precej vodoravno pelje po travnatem pobočju na j. stran Streliškega vrha. Pred seboj zagledamo Srednjo goro (1275 m) in na njeni j. strani dolino med Colom in Hrušico. Po ozki stezi ob robu gozda in po senožetih se spustimo v dno dolinice, ki se vleče izpod prevala (1133 m) med Streliškim vrhom in Srednjo goro. Po dolinici naj bi tekel potoček in niže od naše poti poniknil v globok skalnat udor; žal ne teče ob sušnem vremenu. Od odcepa poti nad Vodicami do dna dolinice smo potrebovali 40 minut.

V dolinici se razcepi več poti. SPP se rahlo vzpne po nasprotnem travnatem bregu na j. strani Srednje gore do roba, s katerega vidimo pred seboj vso rahlo nagnjeno planjavo proti Podkraju. Komaj vidna steza pelje čez senožeti naprej proti z., potem pa se pri kamnu z markacijo obrne na j. proti dolini do slabega kolovoza. Po kolovozu gremo navzdol po senožetih; na levi opazimo nekdanjo italijansko utrdbo. Na razpotju kolovozov gremo naravnost navzdol, kmalu pa se na desno odcepi čez senožet pešpot do kolovoza, ki nas po gozdičku pripelje na rob nad Podkrajem in do ceste Col - Kalce nad vasjo. Po vaški ulici zavijemo do središča vasi pri cerkvi. lz dolinice na j. strani med Streliškim vrhom in Srednjo goro v Podkraj je dobre pol ure hoje.

Opozarjamo na previdnost pri hoji po ozkih, komaj vidnih stezah na območju Streliškega vrha in Srednje gore, zlasti če je trava mokra; tudi markacije na senožetih so redke, ker je malo drevja, tiste na kamnih ob poti pa marsikje zakriva trava.

Od Pirnatovega doma na Javorniku v Podkraj je 2 h.

višina: 1060 m Vodice (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Pirnatovi koči stopimo na gozdno pot, po kateri pridemo do bližnje Medvedove domačije in do stare kamnite gozdne ceste. Precej ravna cesta pelje po z. gozdnatem pobočju Dednega vrha (1217 m) in kmalu pripelje na travnat preval, s katerega je lep pogled nazaj na Javornik z razglednim stolpom. Cesta zavije v bukov gozd in se po z. pobočju Špika (1189 m) spušča proti v. robu kotlinice z razloženim naseljem Vodice (930 m), ki ga vidimo na desni strani. Naselje je dobilo ime po močnih studencih; združijo se v kratek potoček, ki kmalu ponikne.

Planinska postojanka:

Koča stoji malo pod vrhom Javornika na sedlu, ki povezuje Javornik(1240m) in Dedni Vrh(1217m). Prvo leseno kočo so idrijski planinci zgradili malo niže od sedanje v bližini kmetije Medved in jo odprli 4. avgusta 1907; poimenovali so jo po profesorju Maksu Pirnatu (1875-1933), prvem predsedniku Idrijske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva na tem območju pred 1. svetovno vojno. Po 1. svetovni vojni so italijanske oblasti razpustile slovenska društva. Stara lesena koča je počasi razpadala. PD Idrija je leta 1949 začelo graditi novo kočo in jo slovesno odprlo 20. julija 1952. Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili leta 1982. Leta 1991 so prenovili pritlične prostore in obnovili elektro in vodovodne instalacije. Planinci in lovci so leta 1972 postavili na Javorniku lesen razgledni stolp.Zaradi dotrajanosti,ga je je novoustanovljeno društvo leta 2000 podrlo in postavilo novega. Koča je odprta ob sobotah,nedeljah in praznikih; ob drugih dnevih je transverzalni žig planincem na voljo ob vhodu v kočo.V gostinskem prostoru koče je 28 sedežev, točilni pult.V sanitarnem delu sta WC in umivalnica z mrzlo in toplo vodo.V 4 sobah je 22 postelj.Gostinski del in spalne prostore ogrevajo s pečmi.Objekt je priključen na električni tok. Kočo od leta 2001 dalje upravlja domače planinsko društvo Javornik Črni vrh, ki kočo, ki je bila v zelo slabem stanju postopoma obnavlja.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 821 m Oblak (razpotje)

Ni opisa
4.4 km, 1 ura Oblak (razpotje) - Korček

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 533 m Korček

Ni opisa
3.1 km, 50 minut Korček - Hotedrščica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 545 m Hotedrščica

Ni opisa
2.4 km, 40 minut Hotedrščica - Vavknov grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 554 m Vavknov grič

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Vavknov grič - Žejna Dolina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 566 m Žejna Dolina

Ni opisa
2.4 km, 1 ura Žejna Dolina - Medvedje Brdo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 781 m Medvedje Brdo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 879 m Sveti trije kralji

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 825 m Jereb (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo do Vrha nad Rovtami, prej imenovanega Vrh Treh kraljev po gotski cerkvi, ki stoji na 884 m visokem, planem, zelo razglednem vrhu. Vas je razložena po bregu nad dolino Račeve.

višina: 757 m Na pili (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 888 m Lavrovec

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Lavrovec - Oblak (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 814 m Oblak (razpotje)

Ni opisa
2.3 km, 30 minut Oblak (razpotje) - Suhi dol

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 696 m Suhi dol

Ni opisa
9.1 km, 2 uri 20 minut Suhi dol - Dolenja Dobrava

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 404 m Dolenja Dobrava

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Dolenja Dobrava - Gorenja vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 397 m Gorenja vas

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 409 m Hotavlje (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Hotavlje (razpotje) - Hotavlje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 412 m Hotavlje

Hotavlje so vas v ozkem dolinskem grlu nad izlivom Hotaveljščice v Poljansko Soro, razprostirajo se ob cest, ki se od glavne ceste odcepi proti Kopačnici in Cerknem. Na cestnem razcepu spomenik NOB in gostišče Lipan. S ceste do vaške lipe na terasi vzhodno od vasi, kjer stojita kamnita miza in staro znamenje, ki mu je slike na novo napravil Ive Šubic. Turistično društvo prireja razne prireditve, s katerimi obuja stare običaje (smojkarsko tekmovanje, ples pod lipo).


1.7 km, 30 minut Hotavlje - Loge

Opis:

Po stezi nad cesto se LPP spusti na cesto v dolini Volaščice pred kamnolomom podjetja Marmor. Podjetje se je razvilo v sodobnega proizvajalca oblog iz naravnega kamna in izdelkov po naročilu. 

višina: 442 m Loge

Ni opisa
5.7 km, 2 uri 40 minut Loge - Zavetišče GS na Jelencih

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1184 m Zavetišče GS na Jelencih
Planinska postojanka:

Zavetišče stoji na mali gozdni jasi na Jelencih na jugozahodnem pobočju Blegoša. Zgradilo ga je PD Gorenja vas na mestu, kjer je prej stala razpadajoča gozdarska koča. Največ dela so opravili člani Gorske straže, zato so ga poimenovali po Gorski straži. Zavetišče so odprli 17. oktobra 1985.Zavetišče je odprto in oskrbovano ob sobotah, nedeljah in praznikih od 1. oktobra do 31. maja. V kombiniranem kuhinjskem in gostinskem prostoru je 20 sedežev, pri mizah pred zavetiščem pa 30; na skupnem ležišču je 20 ležišč; stranišče in korito s tekočo vodo sta v bližini zavetišča; v gostinskem prostoru peč; plinska razsvetljava.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1319 m Preval Špehovše

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od koče na Blegošu (1391 m) na preval Špehovše, do kamor seže severni krak blegoške ceste.

višina: 1391 m Koča na Blegošu
Planinska postojanka:

Koča stoji na Leskovški planini na zahodni strani blegoškega vrha. Na Blegošu dolgo ni bilo planinske postojanke, čeprav je bila potrebna. Zato je PD Škofja Loka začelo leta 1976 na temeljih pogorele pastirske staje graditi planinsko kočo, ki jo je slovesno odprlo 18. septembra 1977 ob svoji 70-letnici. Koča je sčasoma postala premajhna, zato so jo povečali; zgradili so prizidek in preuredili notranjost. Povečano kočo so odprli 27. junija 1982 ob 75-letnici PD Škofja Loka. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V dveh gostinskih prostorih je 120 sedežev, točilni pult; v 4 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 35 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, mobitel. Koča je od 4. oktobra 2003 dalje priključena na električno omrežje. Sedaj kočo temeljito obnavljajo.


0.7 km, 10 minut Koča na Blegošu - Rebulovica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1246 m Rebulovica

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Rebulovica - Stari vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1025 m Stari vrh

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Stari vrh - Rant (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 847 m Rant (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Rant (razpotje) - Potok

Opis:

Po nekaj korakih smo pri veliki hiši Potok 15 oz. pri Matevžku. Na njej je spominska plošča: »V tej hiši je bilo gorenjsko vojno področje od 8. 9. 1944 do 23. 3. 1945. Okupator je hišo požgal 24. 3. 1945.«

višina: 806 m Potok

Razložena vas Potok, 680–840 m, 67 preb., obsega domačije ob Farjem potoku in samotne kmetije na pobočjih Malega Blegoša (1107 m), Črta (1019 m) in bregovih nad dolino Davče. V začetku 17. stol. je bila tam fužina, vendar jo že Valvasor omenja kot opuščeno. Za fužinarji so se tam naselili slovenski naseljenci. Potok in njegovo širše območje je znano tudi po dogodkih iz obdobja NOB. Skozi to vas je bil prehod iz Gorenjske na Primorsko. Pri Marenkovcu ob cesti v Zalo je bila 12. julija 1943 ustanovljena 7. udarna brigada Franceta Prešerna. 24. marca 1945 so vas požgali Nemci.


3.4 km, 40 minut Potok - Zali Log (razpotje)

Opis:

Takoj pod cesto je zajetje vode iz potoka, pod njim pa stoji opuščen mlin. Po hrbtu med Farjim potokom na levi in Muštrovo grapo na desni se po gozdu v 30 min. spustimo do ceste in mosta čez potok Davča. Pri mostu stoji spomenik padlim borcem NOV iz teh krajev. Takoj za mostom je razpotje: asfaltirana cesta na levo nas pelje do smučarskega centra Črni vrh, v Cerkno in Davčo, po asfaltirani cesti ob Davči navzdol pa v 20 min. pridemo do Davškega mosta, v bližini katerega se Davča izliva v Selško Soro.

Po asfaltirani, zložno se spuščajoči cesti je še 4 km do Železnikov. Dolina je na začetku ozka soteska in v skalah ob cesti je t. i. alpinistični plezalni vrtec. Po 2 km se na Jesenovcu nekoliko razširi.

višina: 508 m Zali Log (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od Matevžka gremo navzdol po asfaltirani cesti. Dolina se nekoliko razširi. Po 15 min. se na levo odcepi stara pot ob Farjem potoku v dolino in nam zelo skrajša hojo po cesti, ki naredi velik ovinek.

višina: 484 m Jesenovec

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Jesenovec - Železniki

Opis:

Od Jesenovca dalje se na desno odcepi asfaltirana cesta, ki ob potoku Zadnja Smoleva vodi na Martinj Vrh, še nekoliko naprej pa je na levo planinska pot na Ratitovec. Prav pri odcepu se potok Plenšak izliva v Selško Soro; ob sotočju je do začetka 20. stol. stala fužina. Naselje Jesenovec je od leta 1966 sestavni del Železnikov. Hiše so čedalje bolj strnjene in po uri hoje smo v Železnikih, v naselju Na Plavžu, kjer je na levi veliko poslopje tovarne Tehtnica.

višina: 457 m Trnje

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Trnje - Železniki

Opis:

Iz starega središča Železnikov na Trnju nadaljuje TV po regionalni cesti proti Škofji Loki. Najprej gremo skozi naselje Škovine, ki se stiska ob cesti med strmim pobočjem na levi in Selško Soro na desni. Na desnem bregu je naselje Rácovnik. Ko se dolina razširi, smo v naselju Otoki s tovarnama DOMEL in NIKO na desni ter obnovljeno šolo in pokritim kopališčem na levi strani ceste.

višina: 449 m Železniki

ŽELEZNIKI, 450 m, 3156 preb., so gospodarsko, kulturno in upravno središče Selške doline. Dolgo razpotegnjeno mestno naselje leži v ozki dolini, ki se razširi le na s. strani proti Češnjici. Zaradi pomanjkanja prostora so se Železniki razvijali na treh koncih; Rácovnik na sv. strani na desnem bregu Selške Sore, Trnje v sredini in Gorenji Konec na levem bregu na jz. strani. Leta 1966 so priključili do tedaj samostojna naselja Jesenovec, Škovine in Češnjico. Ker v ozki dolini ni bilo prostora, so se Železniki razširili na ravnino proti Češnjici; tam je nastalo novo sodobno središče s šolo, pošto, banko, trgovinami, gostilnami, kopališčem ter stanovanjskim naseljem Na Kresu. Od 1995 so Železniki spet samostojna občina, kot so bili tudi do leta 1961, ko so jih priključili občini Škofja Loka.

Začetki Železnikov segajo v 13. stol., ko so freisinški škofje na to območje naselili fužinarje iz Furlanije. V okolici so kopali železovo rudo, za pogon vodnih kladiv pa so izrabljali Selško Soro. Pozneje so se v kraju naselili železarji iz Krope, Tržiča (Monfalcone) in Borovelj. Najprej so talili rudo v pečeh na veter, pozneje v pečeh na volka in pečeh z dvojnim phalom. Prvi plavž je bil omenjen že leta 1422. V 17. stol. so delovali dva plavža ter dve večji in pet manjših fužin s kladivi na vodni pogon. Po listini iz leta 1628 je železarstvo z oglarstvom in tovorništvom zaposlovalo približno 2000 ljudi. Ob koncu 19. stoletja je začelo zaradi hude angleške in švedske konkurence propadati, 19. junija 1909 pa je ugasnil zadnji plavž. Na fužinarstvo spominja plavž iz leta 1860 v Gorenjem Koncu; zdaj je zavarovan kot tehniški spomenik. Na nekdanje čase spominjajo tudi nekatere stare hiše z nadstropnimi pomoli in železnimi polknicami.

Železniki so leta 1575 postali trg, leta 1966 pa mestno naselje. V kraju je več pomembnih podjetij, v katerih je zaposlena večina aktivnega prebivalstva: tovarna elektromotorjev in gospodinjskih aparatov DOMEL, industrija pohištva ALPLES, kovinarsko podjetje NIKO, podjetje precizne mehanike in elektronike TEHTNICA in še nekaj manjših. Ohranjena je domača obrt klekljanja čipk.

Železniki so zapisani tudi v zgodovino NOB. Že leta 1941 je bila tam močna organizacija OF. Prvi napad na Železnike je 19. novembra 1941 izvedel Cankarjev bataljon. V ofenzivi partizanskih enot na Gorenjskem, oktobra 1943, so srditi boji divjali tudi okrog Železnikov. V noči na 23. januar 1944 je Prešernova brigada napadla orožniško postajo, ki je štela 55 mož. Od 19. do 22. novembra 1944 se je Gradnikova brigada srdito bojevala z nemškimi enotami v Železnikih in kraj tudi zavzela; po hudih bojih od 4. do 7. februarja 1945 so jih Nemci vnovič zasedli. Kraj je bil dokončno osvobojen 6. aprila 1945. Na Trnju v bližini župnijske cerkve stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja iz tega kraja.

Na širšem območju Železnikov so delovale kurirske postaje G-1 v bližini Podlonka na Ratitovcu, G-3 v Martinj Vrhu in G-11 v Davči. Poleg medsebojnih zvez so vzdrževale še zveze z G-2 nad Bohinjem, G-12 v Kropi in P-35 na Poljanah pri Cerknem. G-1 je bila ustanovljena julija 1943, v njej je bilo stalno od osem do deset kurirjev, ki so bivali v bunkerju, vkopanem v zemljo. Poleti 1944 jih je sovražnik izsledil in napadel, vendar so se pravočasno umaknili. Postaja G-3 je bila ustanovljena spomladi 1943, v njej je bilo od sedem do dvanajst kurirjev, ki so sprva bivali v šotorih, pozneje pa v leseni baraki. Najtežavnejša zveza te kurirske postaje je bila zveza z G 1, ker je bilo treba prečkati varovano cesto Škofja Loka–Železniki in Selško Soro. G-11 je začela delati septembra 1943. Sprva je imela pet, pozneje osem kurirjev, ki so si uredili bivališče v baraki. Imela je pomembno nalogo povezave med Primorsko in Gorenjsko. V veliki nemški ofenzivi marca in aprila 1945 so se kurirji v zadnjem hipu umaknili, vendar je bil ob umiku ujet in ustreljen Franc Golja. Na tem območju so partizanske enote vzpostavile tudi telefonske zveze. Poleg zveze Blegoš–Slugova dolina je od sredine 1944 delovala tudi zveza Cerkljansko–Martinj Vrh.

V Železnikih si lahko poleg plavža ogledamo še tehniški muzej v Plavčevi hiši, Na Plavžu 58; v njem je prikazana zgodovina železarstva in spremljajočih dejavnosti ter dejavnosti, s katerimi so se prebivalci ukvarjali po propadu železarstva; telefon: 04/514 73 56. Zanimiva baročna stavba iz leta 1706 je cerkev sv. Frančiška na Logu z Layerjevo sliko in več Metzingerjevimi slikami.

Iz Železnikov je doma več znanih slovenskih osebnosti, med njimi planinski pisatelj Janko Mlakar (1874–1953), literarni kritik France Koblar (1889–1975), znani montanist in ustanovitelj metalurške fakultete v Ljubljani dr. inž. Matija Žumer (1901–1957) ter komandant Gorenjskega odreda Anton Bertoncelj - Zvonko (1913–1944).


4.7 km, 1 ura 40 minut Železniki - Dražgoše

Opis:

Po 15 min. pridemo v naselje Češnjica, kjer se odcepi asfaltirana cesta v Dražgoše (6 km). Po tej cesti gremo ob potoku Češnjica do vasi Rudno. Levo nad cesto je novo naselje Na Kresu, ki se nadaljuje v obcestno naselje Log; obe sta del Železnikov. Na Kresu sta tudi pošta Železniki in poslovalnica Gorenjske banke.

Ravna cesta po dolini Češnjice, od koder vidimo pred seboj Dražgoše in Dražgoško goro, nas v 30 min. od razpotja v Češnjici pripelje v gručasto vas Rudno, 514 m, 226 preb., na koncu doline pod Dražgoško goro. Rudno je bilo omenjeno že v urbarju iz leta 1291. Prebivalci so se takrat ukvarjali z rudarstvom, od tod tudi ime kraja. V bojih za Dražgoše januarja 1942 so Nemci na Rudnu namestili svojo vojsko in topništvo ter od tod napadali Dražgoše. Spomenik pri gasilskem domu spominja na devet padlih borcev NOV iz tega kraja. V vasi se na levo odcepi cesta prek Rovtarice v Bohinjsko Bistrico (27 km).

Na koncu vasi zavijemo s ceste desno po kolovozu, ki se vzpenja po travnatem pobočju. Po njem pridemo do asfaltirane ceste, po kateri nadaljujemo pot v Dražgoše. Cesta z več ovinki je speljana po pobočju pod Dražgošami in nas pripelje do Doma Cankarjevega bataljona na razglednem pomolu pod vasjo. S poti in od doma je lep pogled na Ratitovec.

višina: 753 m Dražgoše

DRAŽGOŠE, 793 m, 338 preb., so razloženo naselje na prisojnem pobočju Dražgoške gore, ki se strmo dviga nad naseljem in ozko dolino Češnjice. Naselje ima tri dele: Pri Cerkvi, Na Pečeh in Jelenšče. Dražgoše imajo ugodno podnebje, ker jih Dražgoška gora varuje pred severnimi vetrovi. Prebivalci se delno ukvarjajo s kmetijstvom, delno so zaposleni v Železnikih in Škofji Loki, v vasi pa je tudi nekaj manjših podjetij. Dohodek jim dajejo tudi gozdovi. V naselju so podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Kraj sodi v dostavni okoliš pošte Železniki.

Dražgoše so znane predvsem po bojih Cankarjevega bataljona z Nemci, ki so potekali od 9. do 11. januarja 1942, in po maščevanju Nemcev nad domačini. V začetku leta se je v vasi nastanil Cankarjev bataljon. Ko so Nemci začeli napadati, so partizani zavzeli ugodne položaje od cerkve do pečevnate Jelence. Nemci so z Rudna s topovi streljali na Dražgoše in skušali prodreti v vas. Tretji dan se jim je posrečilo napasti partizane v hrbet s kroparske strani. Do zadnjega se je bojeval Bičkov vod na Jelenci, ki se zdaj imenuje Bičkova skala. Po treh dneh hudih bojev s premočnimi nemškimi enotami se je bataljon umaknil na Mošenjsko planino na Jelovici. Ko so Nemci zasedli Dražgoše, so se maščevali nad vaščani: ustrelili so 41 domačinov, preostale odgnali v taborišče, vas pa zažgali. Zidovje, ki je ostalo po požaru, so razstrelili, prav tako tudi baročno cerkev. Kljub temu je škofjeloški muzej iz nje rešil znamenite zlate oltarje iz 17. stol., ki so zdaj na ogled v tem muzeju. V spomin na te hude dni so leta 1976 postavili mogočen spomenik, delo arhitekta Borisa Kobeta, kiparja Stojana Batiča in slikarja lveta Šubica. V kostnici pod spomenikom so pokopani posmrtni ostanki borcev dražgoške bitke. Vsako leto v začetku januarja prirejajo v spomin na dražgoške boje spominske pohode »Po stezah partizanske Jelovice« in športna tekmovanja. V Domu Cankarjevega bataljona je stalna razstava o boju v Dražgošah.

V bližini Dražgoš je od aprila do konca avgusta 1944 delovala kurirska postaja G-20, ki je vzdrževala zveze s postajami G-12 v bližini Krope, G-26 v Bukovščici in G-3 v Martinj Vrhu.

Dražgoše so po vojni obnovili, v zadnjih letih pa se je naselje povečalo z novimi hišami. Leta 1966 so zgradili tudi cerkev sv. Lucije; freske in slikana okna so delo slikarja Staneta Kregarja.

V Dražgoše lahko pridemo po cestah iz Krope prek Jamnika (12 km), iz Bohinjske Bistrice čez Rovtarico in skozi Rudno (27 km).


1 km, 20 minut Dražgoše - Na Pečeh

Opis:

Iz Dražgoš se bomo povzpeli na Jelovico. Od Doma Cankarjevega bataljona gremo po asfaltirani cesti zložno navzgor v Dražgoše.

višina: 825 m Na Pečeh

Ni opisa

Opis:

Na Pečeh zavijemo po ožji asfaltirani cesti proti zaselku Jelenšče. S poti je lep razgled na Ratitovec, na novi del Železnikov ter na gorski hrbet od Starega in Mladega vrha ter Koprivnika do Blegoša. Nekaj minut hodimo po gozdu. Preden ga zapustimo, zavijemo levo navzgor na ožji gozdni kolovoz, po katerem smo v 5 min. na gozdni cesti z Jelenšč na Jelovico. Po njej naredimo nekaj korakov levo do odcepa slabše gozdne ceste na levo, po kateri nadaljuje TV. Do tja smo hodili 30 min.

Hoja po kamniti gozdni cesti, ki se zložno vzpenja po j. gozdnatem pobočju Dražgoške gore, ni naporna. Obdaja nas mešani gozd. Ob cesti se kmalu pokaže pečevje, ponekod pa tudi skalni stebri in stene. Ponekod se nam odpre pogled na Ratitovec in Prtovč pod njim ter na Blegoš in Črni vrh. Ob cesti je počivališče s klopjo. Po 30 min. nas napis na skali ?Planina Kališnik? usmeri na gozdno pot, po kateri skrajšamo velik cestni ovinek. Pot po smrekovem gozdu se po 5 min. vzpne na cesto, ki smo jo prej zapustili. Ravna cesta po smrekovem gozdu nas v nekaj minutah pripelje na cestno križišče pred opuščeno planino Kališnik, 1165 m, na j. robu Jelovice. Iz Dražgoš je 1 h 15 min.

S cestnega križišča nadaljujemo pot po cesti na desno. V kotanji na levi strani opazimo planino Kališnik z opuščeno planšarijo. Po 10 min. od križišča nas kažipot ?Vodice? usmeri s ceste levo na gozdni kolovoz, ki kmalu postane široka gozdna pot. Pridemo na majhno jaso z mlakužo. Še nekaj minut, pa smo na gozdni cesti. Po njej gremo nekaj korakov levo, potem pa zavijemo desno po gozdnem kolovozu. Po valoviti planoti s smrekovimi gozdovi pazimo na markacije, da na razpotjih ne zaidemo s prave poti. Po 30 min. od odcepa s ceste nad planino Kališnik pridemo do majhne brunarice sredi gozda. Po stezi mimo nje se povzpnemo na bližnji rob, od tam pa se po gozdni poti spustimo do gozdne ceste, po kateri zavijemo levo. Po nekaj minutah jo zapustimo in nadaljujemo desno po gozdnem kolovozu zložno navzgor do bližnjega razpotja. Naprej gremo po levem kolovozu, ki postane lepa, precej ravna gozdna pot. Po 10 min. od odcepa z gozdne ceste pridemo na široko gozdno cesto, po kateri gremo levo do križišča več gozdnih cest. Od brunarice smo hodili 40 min.

Takoj za križiščem sprva nadaljujemo pot desno po ožjem gozdnem kolovozu, ki se zložno vzpenja in po petih minutah pride do gozdne ceste na desni strani. Nadaljujemo po gozdnem kolovozu, ki se zložno spušča. Kmalu prečkamo gozdno cesto, potem pa se še naprej spuščamo do male jase s spomenikom, na katerem piše, da je bil na tem kraju 5. avgusta 1941 ustanovljen Cankarjev bataljon. Od cestnega križišča smo hodili 15 min. Pri spomeniku je razpotje planinskih poti: desna pot pelje po s. robu planote na Jamnik, nas pa kažipot ?Vodice? usmeri proti Partizanskemu domu. Lepa pot se spušča po gozdnatem hrbtu med globoko grapo potoka Hrenovec na desni in grapo na levi. Pridemo na travnat vršiček, s katerega se odpre pogled proti Karavankam. Sledi precej strm spust in po 15 min. od spomenika smo že na Vodiški planini.

Planinska postojanka:

Foto: Avtor