Išči po točkah

Začetek: Krnsko jezero

Konec: Triglav

Razdalja: 25.2 km Čas hoje: 11 ur 50 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 1399 m Krnsko jezero

Krnsko jezero (1394 m) spada med pomembnejše naravne znamenitosti Triglavskega narodnega parka. Leži v kotanji med Šmohorjem na jv. in Lemežem na sz., ki jo je izoblikoval ledenik. Dolgo je 380, široko pa 150 m; na najglobljem mestu je globoko 17 m. Dno jezera pokrivajo neprepustne kredne in lapornate kamnine. V jezeru živijo ribice pisančki in zlatovčice, ki so jih vložili v jezero med obema svetovnima vojnama. Zaradi izredne lepote in privlačne okolice obišče jezero veliko planincev in turistov. Prvi obiski so zapisani že leta 1312, ko je prihajal semkaj na lov goriški škof Henrik III.


0.6 km, 10 minut Krnsko jezero - Planina Duplje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po široki poti čez planino Duplje proti Krnskemu jezeru. Po nekaj minutah se na levo odcepi pot, po kateri smo prišli s Komne, pot na Krn pa gre naravnost proti jezeru, do katerega pridemo v 10 minutah.

višina: 1373 m Planina Duplje

Ni opisa

Opis:

Spustimo na desno na planino Duplje. Pred seboj vidimo planšarijo in lovsko kočo, v kotlini na desni pa Dupeljsko jezero. Na planini Duplje je križišče poti; na desno do bližnjega Planinskega doma pri Krnskih jezerih, na levo do Krnskega jezera in na Krn.

višina: 1423 m Planina Duplje (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Planina Duplje (razpotje) - Doliči

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po 20 min pridemo do ozkega kolovoza, ki pelje na levo čez Prehodce v Tolmi. Malo nad planino se na levo odcepi pot na Mali Šmohor (1939 m).

višina: 1471 m Doliči

Ni opisa
3.1 km, 1 ura 30 minut Doliči - Vratca (Bogatinsko sedlo)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP se z Vratc v ključih spušča v prostrano krnico; po 15 min se pot za kratek čas zravna; na levi vidimo utrdbe. Ko se spet spuščamo, zagledamo razpadajoče vojaško naselje iz 1. svetovne vojne, do katerega se z mulatjere spustimo v ključih po ozki stezi. To je ravnica Za Lepočami (1608 m) ob j. vznožju Velike Monture (1958 m), do katere smo z Vratc hodili 30 minut. Z ravnice se na levo vzpne pot na preval Prehodci (1639 m), kjer se priključi na SPP pot Krn - planina Razor; na Prehodce je 30 minut.

Za Lepočami se SPP spet zložno spušča v prostrano travnato kotlino Doliči. Zagledamo košček Krnskega jezera, nad njim pa vrhova Debeljak (1869 m) in Veliki Lemež (2042 m).

višina: 1815 m Vratca (Bogatinsko sedlo)

Preval Vratca, imenovan tudi Bogatinsko sedlo (1803 m), med Vrhom nad Gracijo (1916 m) na s. in Bogatinom (1977 m) na j. je pomembno križišče planinskih poti: na Bogatin je 30 min, do Mahavščka (2008 m) 1 h in na Lanževico (2003 m) 1 h. S prevala zagledamo značilno oblikovani Krn, lep pogled pa imamo nazaj na planoto Komne, na venec Spodnjih Bohinjskih gora, na Pršivec, Tičarici in del Doline Triglavskih jezer ter na vrhove Karavank na s. in Kamniških Alp na v. Čez Vratca je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Koče pod Bogatinom gremo nekaj korakov po poti do mulatjere, kjer nas kažipot usmeri mimo ostankov vojaških zgradb iz 1. svetovne vojne proti z. na Vratca. Levo pod potjo so na planini Na Kraju razpadajoče staje in pastirske koče ter postojanka PD Instalacije iz Ljubljane, ki je zaprtega tipa. Pot se rahlo vzpenja po rušnatem pobočju Srednjega vrha (1872 m), na levi pa je kotanjasta planota Spodnje Komne in koritasta dolina Gracije v njenem z. delu. Po 45 min se na desno odcepi precej strma markirana bližnjica, po kateri pridemo v 15 min na Vratca, lahko pa tudi po zložnejši mulatjeri.

Preval Vratca, imenovan tudi Bogatinsko sedlo (1803 m), med Vrhom nad Gracijo (1916 m) na s. in Bogatinom (1977 m) na j. je pomembno križišče planinskih poti: na Bogatin je 30 min, do Mahavščka (2008 m) 1 h in na Lanževico (2003 m) 1 h. S prevala zagledamo značilno oblikovani Krn, lep pogled pa imamo nazaj na planoto Komne, na venec Spodnjih Bohinjskih gora, na Pršivec, Tičarici in del Doline Triglavskih jezer ter na vrhove Karavank na s. in Kamniških Alp na v. Čez Vratca je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba.

višina: 1502 m Koča pod Bogatinom
Planinska postojanka:

Koča stoji v prostrani kotlini s planino Na Kraju, ki ima osrednjo lego na prehodu s Spodnje na Lepo Komno. Kočo je zgradila Bohinjska podružnica SPD na temeljih nekdanje avstrijske vojaške bolnišnice, v kateri so zdravili ranjene vojake v bojih na Krnu v 1. svetovni vojni. Kočo so odprli 7. avgusta 1932. Na griču zraven koče je iz naravnih kamnitih blokov zgrajena piramida v spomin na umrle vojake, ki so tu pokopani. Po osvoboditvi je kočo prevzelo PD Bohinj-Srednja vas, ki jo je obnovilo in odprlo v začetku marca 1947. Leta 1951 so napeljali elektriko, leta 1959 pa so kočo obnovili in povečali njene zmogljivosti. Pozneje so kočo večkrat prenavljali in postopoma nameščali boljšo opremo, leta 1981 pa so jo temeljito obnovili. Tudi v letih 1991 in 1992 so jo spet prenovili in izboljšali notranjo opremo. Koča je odprta v času novoletnih praznikov in od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 45 sedežev, točilni pult; v 11 sobah je 42 postelj, na skupnem ležišču pa 14 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, spalne prostore ogrevajo s pečjo na hodniku; voda kapnica, elektrika.


1.2 km, 30 minut Koča pod Bogatinom - Planina Razor

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1551 m Planina Razor

Ni opisa
3.4 km, 1 ura 10 minut Planina Razor - Planina Lopučnica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Lopučnice se široka pot zložno dviga po v. gozdnatem pobočju nad Lopučniško dolino. Nad potjo na desni se dvigajo skalnate stene Kosmata lašta. Ko se pot vzpne tik pod skalno steno, izvira ob poti skromen studenček, ki se presuši, če je poleti suho. Precej ravna pot nas pripelje v obsežno kotanjo s Planino na Kalu. Travnato kotanjo zaobidemo in se vzpnemo na razgledni preval Na Kalu (1636 m), ki je približno na polovici poti. Na vršičku nad prevalom je lesena piramida z opozorilom, da smo v Triglavskem narodnem parku. Pred nami je planota Lepa Komna, nad njo pa Lanževica, Bogatin in Mahavšček. Ozrimo se še nazaj na čudoviti skalni greben nad Jezersko dolino s Tičaricama, Kopico in Zelnaricama.

S prevala se pot zložno zvije po planotastem rušnatem svetu proti opuščeni planini Razor. S poti med prevalom in planino zagledamo še daleč pred seboj veliko stavbo Doma na Komni. Odpre se tudi pogled na venec Spodnjih Bohinjskih gora nad Lepo in Spodnjo Komno z izrazito Podrto goro. S planine Razor, malo naprej od ostankov nekdanjih zgradb, se na desno odcepi pot h Koči pod Bogatinom. SPP gre naravnost po kotanjasti planoti, porasli z rušjem in gozdom zložno proti Domu na Komni. Čez rušnati vršiček pridemo do razpotja pod domom; na levo navzdol pelje pot proti Savici, mi pa krenemo navzgor po hribčku do doma.

višina: 0 m Planina Lopučnica

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot proti Komni začnemo pri petem jezeru v bližini koče. Zložno se vzpnemo po nizkem pobočju nad jezerom v gozd. Pot se nekaj časa zravna, se obrne proti z., potem se v ključih spusti v kakšnih 100 m nižjo Lopučniško dolino, ki je dal ledenik koritasto obliko. Pridemo na precej ravno planino Lopučnica. Na sz. jo oklepa z rušjem in macesni porasla planota Zgornja Komna, nad katero se dviga skalni greben med Čelom (2228 m) na levi, prek Ploskega Vogla (2348 m) do Velikega ali Lepega Špičja (2398 m). Na j. in jv. stran se gozdnata Lopučniška dolina razprostira do Črnega jezera in Komarče. Od SPP se na desno odcepi pot čez prelaz Velika Vrata (1924 m) v dolino Soče.

Planinska postojanka:

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.


Dolina Triglavskih jezer. Zgornji rob doline je na Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na v. strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v davnini narinile z v. strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno doline. Na z. strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Spičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti z. in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline, kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti j. pa je vedno bolj odprta. Med s. in j. robom doline je 650 m višinske razlike.

Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer. Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v mogočnem slapu Savica.

V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera.

Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera.

Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade.

Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in globoko 8 m.

Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m. Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.

Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak, alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk, kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še veliko drugega alpskega cvetja.

Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to pokrajino pokrivalo morje.

Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois (1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.

Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki; zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s posebnimi tablami.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V podaljšku proti j. doline pa se vleče greben Tičaric z Veliko (2091 m) in Malo Tičarico (2071 m). Po 30 min pridemo na nekdanji pašni predel Pri utah, ki pa ga že zarašča rušje in drevje. Tu je okoli leta 1785 postavil znani botanik Karel Zois prvo botanično kočo. Pri utah je odcep poti na Veliko Špičje (2398 m). SPP se še naprej zložno spušča po planotastem svetu ob vznožju melišč pod Tičaricama. Ko zagledamo malo umetno jezero Močivec, smo že blizu Koče pri Triglavskih jezerih. Od Jezera v Ledvici do koče je 1 h.

višina: 1766 m Dolina triglavskih jezer

Ni opisa
3.1 km, 1 ura 10 minut Dolina triglavskih jezer - Zeleno jezero

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Zelenem jezeru se pokrajina precej spremeni. Med velikimi ledeniškimi skalami se že pojavijo skromne travne krpe z visokogorskim rastlinjem in cvetjem. Po zložni poti pridemo kmalu do čelne groblje med Veliko Zelnarico (2320 m) na levi in Malim Špičjem (2312 m) na desni; tu jo je pustil ledenik, ki je polzel po dolini. Tudi velike skale je tod odložil ledenik. V stenah Zelnarice vidimo odprtine, odkoder so se odkrušile skale in zgrmele v dolino. Ko prekoračimo ledeniško grobljo in izrazit prag, se dolina razširi, pogled pa se nam odpre na prostrano visoko planoto Komno, oziroma na njen s. del Zgornjo Komno, ki jo na v. strani zapira gorska veriga Zelnaric, Kopice Tičaric z navpičnimi stenami, na z. pa greben Velikega Špičja, Ploskega Vogla in Čela. Pot se zložno spušča proti Jezeru v Ledvici, ki ga vidimo pred seboj. V bližini jezera pridemo do obširnih melišč izpod Zelnarice. Lepa peščena pot nas pripelje nad jezerom do vzhodnega brega. Prav je, da se ustavimo ob jezeru in si vtisnemo v spomin lepoto jezera in gora, ki obkrožajo dolino. Od Zelenega jezera smo hodili 45 minut.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Od Jezera v Ledvici nas lepa pot pelje zložno navzdol po dolini. Pokrajina je čedalje bolj zelena, med žlebiči in skalami je več rušja in macesnov, na skromnih travnatih ravnicah in kotlinicah pa visokogorskega rastlinja in cvetja. Na levi strani poti, malo naprej od jezera, se dvigajo stene trebušaste Kopice (2190 m).

višina: 1994 m Zeleno jezero
Zelenega jezera

(1988 m) je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Vršaki (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Hribarice (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2558 m Kanjavec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2145 m Tržaška koča na Doliču
Planinska postojanka:

Koča stoji na sedlu Dolič med Šmarjetno glavo in Kanjavcem. Prvo leseno kočo na Doliču so odprli italijanski planinci 14. septembra 1930. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Gorje, ki jo je skupaj s SPD Trst obnovilo. Kočo so odprli 15. avgusta 1948; pozimi 1950/51 jo je porušil sneg. Novo kočo so postavili malo višje na varnejšem kraju; graditi so začeli leta 1952, odprli pa so jo 26. julija 1953. Imenovali so jo Tržaška koča; stara želja slovenskih planincev iz Trsta je bila, da bi imeli kočo v Triglavskem pogorju, ki pa je niso mogli uresničiti. Tržaška koča stoji na pomembnem križišču planinskih poti, zato je kmalu postala premajhna. V letih 1972 in 1973 so zgradili velik prizidek in ga funkcionalno povezali s staro kočo; svečana otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 19. avgusta 1973. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od konca junija do konca septembra.V gostinskem prostoru je 130 sedežev, točilni pult; v 22 sobah je 93 postelj, na skupnem ležišču pa 51 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo (če je zadosti vode!!!); gostinski prostor ogrevajo s pečjo in preko sončnih celic s centralno kurjavo. Voda je kapnica, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel. Poleg doma je objekt, v katerem je zimska soba s 16 ležišči.



Opis:

Na s. strani koče nam pokaže kažipot začetek poti. Po nekaj korakih se odcepi na desno zahtevna pot čez Zaplanjo.

višina: 2551 m Glava v Zaplanji

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2504 m Sfinga (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2638 m Triglavska škrbina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2863 m Triglav
Vrh:

Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz. strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki jih je po naravi narisal Vilko Mazi.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD Ljubljana-Matica.


Planinska postojanka:

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.