Išči po točkah

Začetek: Bizeljsko

Konec: Izlake

Razdalja: 95 km Čas hoje: 29 ur 50 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 174 m Bizeljsko

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 310 m Sv. Vid (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 470 m Osojnikov križ

Ni opisa
7.8 km, 2 uri 20 minut Osojnikov križ - Grad Podsreda

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 478 m Grad Podsreda

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 497 m Turnič (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 370 m Železno

Ni opisa
3.2 km, 1 ura 10 minut Železno - Tičnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 586 m Tičnik

Ni opisa
5.6 km, 1 ura 50 minut Tičnik - Zajčja gorca

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 676 m Zajčja gorca

Ni opisa
1.5 km, 40 minut Zajčja gorca - Vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 782 m Vrh

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Vrh - Jelše

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 762 m Jelše

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Jelše - Brest

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 807 m Brest

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 842 m Debeli vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 900 m Koča na Bohorju
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi pod vrhom Plešivca, 896 m visokega v pogorju Bohor. Na tem mestu je Lovsko društvo »Bohor« Senovo pri Rajhenburgu leta 1939 postavilo kočo na Bohorju - Lovsko-planinski dom. 24. junija 1942 so kočo požgali borci Kozjanske čete, da se vanjo ne bi naselil sovražnik. Na temeljih požgane koče so člani Planinskega društva »Bohor« Senovo v času od 01. maja 1956 do 23. avgusta 1959 zgradili planinsko kočo. V letu 1978 se je začela temeljita obnova in posodobitev koče ter gradnja prizidka. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je gradnja prizidka počasi napredovala tako, da je bila otvoritev  prizidka realizirana 24. septembra 1994.

Koča je stalno odprta, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pred kočo pa 13 miz s klopmi. V šestih spalnicah je 16 postelj, v dveh skupnih spalnicah pa 15 in 9, koča ima tudi skupna ležišča. V sanitarnih prostorih je na razpolago topla in mrzla voda. Vsi prostori v koči so ogrevani, v starem gostinskem prostoru je krušna peč.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu po priključku ZPP z Velikega Javornika lahko napravimo kratek ovinek na levo po označeni planinski poti na bližnji Veliki Koprivnik (982 m), ki ponuja prelep razgled do Pohorja, Pece in Kamniško-Savinjskih Alp, zlasti pa na Kozjansko. Z vrha, na katerem je urejeno počivališče, se po drugi poti spustimo spet na cesto. Ko se začne zložno spuščati, se že bližamo planinski koči. Od Netopirja do koče smo hodili 45 min.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju zapustimo regionalno cesto proti Sevnici in se obrnemo na gozdno cesto v dolino Belega potoka. Sprva je ob cesti še nekaj hiš zaselka Stara Žaga, kjer je nekdaj obratovala velika žaga, ki jo je poganjal Beli potok. Dolina se zelo zoži, obdaja nas samota bohorskih gozdov, slišimo le žuborenje potoka. Na levi strani doline se vzpenja j. pobočje Kamnega vrha (833 m), desno pa Vrha Možnice (926 m). Cesta počasi leze navzgor ob Belem potoku. Po 30 min. pri mostičku zapusti potok in se v zavojih vzpenja po pobočju proti gozdarski hiši Netopir. Nekdanja bližnjica od mostička do Netopirja nad grapo potoka je zaraščena. Od Stare Žage do Netopirja je po cesti dobro uro hoda. Domačini pravijo tej hiši "Federmaus".

Pri Netopirju je križišče več gozdnih cest. TV nadaljujemo po tisti, ki se nasproti hiše začne zložno vzpenjati navkreber. Vse do Koče na Bohorju bomo hodili po mešanem, po večini listnatem gozdu. Za prvim ovinkom zavijemo s ceste levo na bližnjico, ki nam skrajša velik cestni ovinek. Po 10 min. se bližnjica priključi gozdni cesti, ki po s. pobočju Velikega Javornika (1023 m) pelje proti vzhodu. Po nekaj več kot 10 min. naletimo na markacije ZPP, ki pride z Lisce čez Zabukovje in Veliki Javornik in gre skupaj s TV do Koče na Bohorju.

višina: 539 m Stara žaga

Ni opisa
2.5 km, 50 minut Stara žaga - Planina pri Sevnici

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Planine nadaljujemo TV po asfaltirani cesti proti hribu s cerkvijo sv. Križa na v. strani Planine. Za naseljem je prvo razpotje: leva cesta gre v Šentjur pri Celju, desna je naša. Po nekaj minutah je novo razpotje: po levi cesti bi prišli v Lesično, po desni proti Sevnici pa nadaljujemo našo pot. Cesta se spušča po j. pobočju slemena v dolino potoka Sevnična. Ob cesti so hiše razloženega naselja Doropolje, 590 m, 153 preb. Na v. strani slemena vidimo gručasto vas Šentvid pri Planini s cerkvijo sv. Vida, na j. strani doline pa gozdnati Bohor. Preden pridemo v dolino, stoji ob cesti spomenik, na katerem piše: »XIV. divizija si utira pot na Štajersko 8. februarja 1944 – Tomšičeva brigada razbije nemško motorno kolono.« Kmalu pridemo v dolino, prečkamo Sevnično ob sotočju z Belim potokom in že smo na razpotju, na katerem se na levo odcepi gozdna cesta na Bohor. S Planine do razpotja je nekaj več kot pol ure hoje. Ob njem je zaselek Stara Žaga, ki sodi v Doropolje.

višina: 573 m Planina pri Sevnici

PLANINA PRI SEVNICI, 584 m, 413 preb. Gručasto naselje leži na razvodnem slemenu in prevalu med dolinama Gračnice in Sevnične. K Planini spadata tudi bližnja zaselka Dvor in Rožni Dol. Planina je krajevno središče širšega območja v z. delu Kozjanskega, tam pa je pomembno križišče cest proti Sevnici, Kozjemu, Šentjurju pri Celju in Jurkloštru.

Planina ima bogato zgodovino. V starem veku je čez preval peljala rimska cesta iz Celeie v Neviodunum; zaradi ugodnega položaja je bila na tem kraju rimska postojanka. Sredi 19. stol. so našli 150 bronastih rimskih novcev. Na kraju nekdanje rimske postojanke so na skali nad današnjo Planino v 12. stol. zgradili grad, ki je bil prvič omenjen leta 1190. Bil je last krške škofije na avstrijskem Koroškem. V njem so do sredine 13. stol. gospodarili gospodje Planinski. Ko so izumrli, so jih nasledili Ostrovrharji-Svibenski. Od 1345 do 1456 je bil grad v lasti celjskih grofov, ko pa so izumrli tudi ti, so bili njegovi lastniki različni rodovi deželnih knezov in njihovih najemnikov. Grad je bil zadnjič obnovljen leta 1865, po letu 1884 pa je začel propadati in je danes po večini v ruševinah. Ohranjen in obnovljen je vhodni arkadni del, v katerem sta zdaj gostišče in kapela. S terase se ponuja lep razgled na Planino ter proti Lisci in Bohorju. V grajskem parku pod gradom raste stara »turška« lipa, katere deblo obsega 460 cm.

Naselje Planina je začelo nastajati tik pod skalo z gradom. Prvič je bilo omenjeno leta 1190 in 1209 kot vinogradniška vas. Leta 1345 je postala trg; sprva so bili v njem trije letni sejmi, od leta 1793 pa jih je bilo šest. Župnijsko cerkev sv. Marjete so postavili v prvi polovici 15. stol., pozneje so jo večkrat dozidavali. Na stenah gotsko obokanega prezbiterija je opaziti sledove slikarij iz 15. stol. Na razglednem hribu Sv. Križ (730 m) nad Planino je cerkev sv. Križa, omenjena že leta 1414, zdajšnja cerkev pa je z začetka 18. stol. K cerkvi vodi križev pot z 12 kapelicami, pozidanimi leta 1801. Turki so trg izropali leta 1494; večkrat je pogorel, zadnjič leta 1862. Leta 1646 je morila kuga, nanjo pa spominja kamnito znamenje ob poti v Visoče. Prvo šolo je ustanovil graščak Jožef Protasi, ki je bil od 1769 do 1823 najemnik gradu. Šolsko stavbo so postavili leta 1822.
Planinski grad so v obdobju kmečkih uporov večkrat napadali uporni kmetje. Prvi večji upor je bil leta 1515. Leta 1573 je kmečka vojska pod vodstvom Ilije Gregoriča zavzela Planino, močno utrjenemu gradu pa ni bila kos. Množičen upor je bil tudi leta 1635 in tedaj so uporni kmetje zavzeli grad. Zadnji upor je bil leta 1790, vendar je bil zadušen že pod gradom.

Število prebivalcev se je v zadnjih sto letih povečalo za 100 odstotkov. Planina je postala pomembnejša tudi za širšo okolico. Tam so tovarna Tajfun – proizvodnja strojev, zdravstveni dom, pošta, bančna poslovalnica, lekarna, osnovna šola, otroški vrtec, kmetijska zadruga, kmetijsko podjetje MEJA, bencinski servis ter več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. Vsak dan vozi iz Celja na Planino več avtobusov.

Narodnoosvobodilno gibanje se je na Planini začelo kmalu po okupatorjevi zasedbi. Velik vpliv na ta razvoj so imele družine prvoborcev Doberšek, Luskar in Zdolšek. Že poleti 1941 je tam delovala 1. celjska četa. Na tem območju se je jeseni 1941 bojeval 1. štajerski bataljon ter prodiral proti Posavju, da bi preprečil preseljevanje Slovencev s tega območja. V okolici Planine je od ustanovitve 10. maja 1942 izvajala akcije Kozjanska četa; ta je leta 1943 prerasla v Kozjanski bataljon, leta 1944 pa v Kozjanski odred. Leta 1942 je imel v bližini Planine sedež okrožni odbor OF za Kozjansko. Med svojim zgodovinskim pohodom na Štajersko se je XIV. divizija 7. februarja 1944 v bližini Planine ostro spopadla z Nemci. Naselje je 17. avgusta 1944 osvobodila Tomšičeva brigada. V okolici Planine je nastalo osvobojeno kozjansko ozemlje. V vseh naseljih so izvolili vaške narodno-osvobodilne odbore. Planina je bila s kratkotrajnimi presledki ob nemških ofenzivah središče političnega in kulturnega življenja, tam je bilo tudi poveljstvo kozjanskega vojnega območja. Med zadnjo nemško ofenzivo za novo leto 1945 je bil trg skoraj v celoti požgan. Na NOB zdaj spominjajo na več hišah vzidane spominske plošče in spomenik 115 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma.

S Planine je doma nemška pisateljica Ana Wambrechtsammer (1897–1933); tam je tudi pokopana. Na njeni rojstni hiši ob glavni ulici je spominska plošča z njeno podobo in njenimi besedami: »Ne iz častihlepnosti, temveč samo iz ljubezni do naše Planine, naše ožje domovine, ki je meni najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu.« Na pisateljico spominja tudi njen doprsni kip v parku pod gradom. Njeno delo je tudi znani roman »Danes celjski grofje in nikdar več«, ki je bil preveden v slovenščino in je izšel že v več izdajah.


1.4 km, 20 minut Planina pri Sevnici - Sele

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na križišču zavijemo levo proti Planini; do cerkve hodimo le 20 min.

višina: 569 m Sele

Ni opisa
5.9 km, 1 ura 30 minut Sele - Jurklošter

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od gostilne v središču Jurkloštra nas pot pelje še naprej navzgor po dolini Gračnice. Do šole, cerkve in nekdanje graščine imamo petnajst minut hoje po ravnem. Pred cerkvijo zavijemo s ceste po poti mimo ruševin in obnovljenega gospodarskega poslopja, v katerem je bife »Kartuzija«, mimo »Samostanskega zeliščnega vrta« in obnovljenega obrambnega stolpa pa pridemo spet na cesto. Zložno se vzpenjajoča cesta nas vodi po ozki dolini ob Gračnici. Obdaja nas gozd, slišati je le žuborenje rečice. Kmalu se pri lični kapelici desno odcepi gozdna cesta. Po 30 min. od cerkve, preden se cesta bolj strmo vzpne na Marof, zagledamo na desni lep slap Gračnice; postojmo za hip in prisluhnimo melodiji vode! Le nekaj minut je po dokaj strmi cesti in že smo na ravnini in pri hišah razloženega obcestnega naselja Mrzlo Polje, 414 m, 61 preb. Iz Jurkloštra smo hodili nekoliko manj kot uro. Staro ljudsko ime naselja je Marof. Pridemo na asfalt: desno se odcepi cesta v Marijino vas. Na Marofu je več ribnikov, zanje pa skrbi Ribiška družina Laško. V njih so lovili ribe že menihi iz Jurkloštra in celjski grofje. Tudi ljudsko ime kraja je iz tega obdobja; tam je bila pristava (marof) jurkloštrskega samostana.

Za novo hišo pri ribniku zavijemo desno po prvem kolovozu proti bližnjemu slemenu. Takoj za odcepom je ob kolovozu velik čebelnjak, na desni vidimo ribnik. Kolovoz pelje sprva po j. delu dolinske kotline in prečka Gračnico, ki je tam še mirna ravninska rečica. Kmalu pridemo do gozdnatega pobočja, po katerem se zložno vzpnemo na travnik, nad katerim je napeljan električni daljnovod. Po 15 min. smo na prvem slemenu, od koder je na jz. strani zelo lepo vidna Lisca, na bližnjih pobočjih pa razložene domačije naselja Marijina vas. Kolovoz se po j. travnatem pobočju hriba Saduc (605 m) zvije proti zelo razloženi vasici Podpeč nad Marofom, 460 m, 31 preb. Z Marofa do prve domačije Podpeč 13 je pičle pol ure. Nemci so decembra 1944 požgali 14 domačij. Če se ozremo nazaj, lepo vidimo obširno pogorje Voluš na sv. strani doline Gračnice, na jz. strani pa hribovje Tajna s cerkvijo sv. Trojice.

Od Podpeči naprej pelje proti Planini asfaltirana cesta, po kateri gremo zložno navzgor proti skalnatemu hribu Pečine (670 m). Po 20 min. pridemo na sleme z zaselkom Sele, ki je del razloženega naselja Visoče, 549 m, 69 preb. Odpre se prelep pogled proti bližnji dolini potoka Sevnična, na hrib s cerkvijo sv. Križa na s. in na pogorje Bohorja na jv. strani doline.

višina: 355 m Jurklošter

JURKLOŠTER, 355 m, 71 preb. Razpotegnjeno naselje leži v ozki dolini rečice Gračnica med pobočji Voluša na s. in Šlosberka (727 m) na j. strani. Jurkloštru pripadata tudi gručasta zaselka Spodnji in Zgornji Voluš na jz. pobočju Voluša. Središče naselja je na Glažuti, ob sotočju Gračnice in potoka Lahomščica, ki priteče izpod Lisce. Tam je od leta 1802 do 1860 obratovala steklarna, ob njej je nastalo naselje Jurklošter. Ime kraja je sestavljenka imena prvega posestnika Jurja in besede klošter-samostan. Steklarno je nasledila papirnica, ki je obratovala do 1. svet. vojne. Na Glažuti je obrat Gozdnega gospodarstva Celje, tam so krajevni urad, pošta, bencinska črpalka, trgovina in gostilna. Podružnična šola osnovne šole Antona Aškerca iz Rimskih Toplic je pri nekdanjem samostanu. Pouk v šoli v tem kraju se je začel leta 1859. Prebivalci so zaposleni v gozdarstvu, nekaj pa se jih vozi na delo v Laško in Celje.

Skozi Jurklošter je vodila rimska cesta iz Celeie v Neviodunum v Posavju.

Posebna znamenitost Jurkloštra je nekdanji samostan in samostanska, zdaj župnijska cerkev. Kartuzijanski samostan je leta 1170 ustanovil krški škof Henrik. Samostansko cerkev so zidali do leta 1227. Kartuzijancem so bili zelo naklonjeni celjski grofje, zato so jim odstopili desetino, jih denarno podpirali, jim darovali nova posestva in jim potrjevali sodno imuniteto. V samostanski cerkvi je bila leta 1428 verjetno pokopana Veronika Deseniška. Leta 1471 so samostan izropali Turki. Po urbarju iz leta 1542 je imel samostan na svojih posestvih 450 podložnikov. Leta 1591 je cesar Ferdinand II. samostan odvzel kartuzijancem in ga dodelil jezuitom; ti so ga upravljali do leta 1773, ko je bil jezuitski red razpuščen. Samostan je postal državna last. Leta 1780 so ga porušili in k cerkvi prizidali graščino v poznobaročnem slogu. Ta je bila delno porušena med NOB, nepoškodovana pa sta ostala poznoromanska cerkev sv. Mavricija (od leta 1856 je župnijska cerkev) in obrambni stolp. Posebna zanimivost cerkve je kamnit gotski strešni stolpič iz 14. stol., na Slovenskem sicer nekaj posebnega.

Jurklošter je imel med NOB pomembno vlogo. Jeseni 1941 se je tam na svojem znamenitem brežiškem pohodu prebijal 1. štajerski bataljon, da bi z akcijami okupatorju preprečil preseljevanje Slovencev iz Posavja. Od jeseni 1942 je na širšem območju Jurkloštra deloval Kozjanski bataljon. Na bližnjem Volušu in v Lahovem Grabnu pod Lisco sta bili partizanski bolnišnici, ki nista bili nikdar izdani. Skozi Jurklošter in po dolini Gračnice se je 12. in 13. februarja 1944 po globokem snegu prebijal del XIV. divizije na svojem zgodovinskem pohodu na Štajersko. Poleti 1944 je Kozjanski odred zavzel in uničil orožniško postajo v Jurkloštru. Ko je bilo jeseni 1944 to območje osvobojeno, sta bila v Jurkloštru poveljstvo Kozjanskega odreda in poveljstvo območja. Decembra 1944 je nemška vojska zasedla Jurklošter, požgala hiše in izgnala prebivalce.

V Jurkloštru so 18. junija 1989 v spomin na partizansko saniteto in kmete, ki so veliko prispevali k zmagi nad okupatorjem, odkrili spomenik. Na njem piše: 

»Iz krhkosti mesečine in sanj,
vonja lipe in kruha,
je treba ljubiti svet in ljudi.
V spomin partizanski saniteti in kmetom
na Kozjanskem.«

V bližini Jurkloštra je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-25. Kurirji so najprej taborili pod šotori v gozdu, zadnjo zimo pa v podzemnem bunkerju, ki ga Nemci niso nikoli odkrili. Sprva so bili na postaji le štirje kurirji, potem pa se je njihovo število povečalo. Prvi komandir postaje je bil Milutin, ki je padel spomladi 1944, kurir Jože Ban - Jernej pa je padel 2. maja 1945. Postaja je vzdrževala zveze s S-24 na območju Zabukovice, S-27 na Bohorju, S-5 na območju Radeč pri Zidanem Mostu in S-6 pri Miklavžu nad Rimskimi Toplicami. Zelo tvegana in dolga je bila pot do postaje S-24, saj je prečkala zastražene ceste, reko Savinjo in železniško progo Zidani Most–Celje.


6.9 km, 2 uri 10 minut Jurklošter - Vrh nad Laškim

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na v. razpotju v vasi nadaljujemo TV nekaj časa po desni asfaltirani cesti v Jurklošter; leva pelje v Grahovše. Najprej se zložno spuščamo po j. pobočju slemena. Za ostrim ovinkom je odcep stranske ceste v naselje Žigon, TV pa gre naravnost proti hribu Voluš, ki ga vidimo na jv. strani. Če se ozremo nazaj, lepo vidimo cerkev sv. Lenarta pa Vrhu. Kmalu smo pri prvi hiši razloženega naselja Gozdec, 452 m, 52 preb.; jedro naselja je desno pod cesto. Še naprej se držimo glavne ceste, po kateri pridemo v gručasto naselje Velike Gorelce, 479 m, 71 preb. Z Vrha smo hodili 30 min. K Velikim Gorelcam spadajo tudi vse samotne domačije nad dolino potoka Mišnica.

Pri zadnji hiši nasproti AP, Velike Gorelce 15, zavijemo z glavne ceste desno na staro cesto v dolino Gračnice. Po nekaj minutah je razpotje; od tod gremo po levi cesti navzdol mimo transformatorja do bližnjega novega razpotja, pri katerem se po levi cesti spustimo navzdol v gozd. Cesta je čedalje slabša. Spušča se po strmem v. pobočju klanca Babje koleno (623 m) nad ozko dolino Mišnice. Ob poti vidimo leseno kapelico z Marijinim kipom, nekaj korakov naprej pa še obcestni kamen, spomin na nekdanjo cesto. Po 10 min. smo iz gozda; zagledamo hiše v dolini Mišnice in asfaltirano cesto z Vrha, ki smo jo zapustili na Velikih Gorelcah. Na v. strani doline se vzpenja z. pobočje Voluša (786 m). Po 30 min. od AP smo pri treh hišah, ki so še del naselja Velike Gorelce. Nekaj korakov naprej čez stari most prečkamo Mišnico in se priključimo asfaltirani cesti, po kateri je le nekaj korakov do regionalne ceste Rimske Toplice–Jurklošter. Ob cestnem križišču je zaselek Mišji Dol, ki že sodi v naselje Jurklošter.

Na križišču zavijemo levo proti Jurkloštru. Cesta je ves čas speljana ob rečici Gračnica. Dolina je ponekod tako ozka, da je prostora le za cesto in rečico. Levo se nad dolino dvigajo strma j. pobočja Voluša, na levem bregu Gračnice pa s. pobočja Tajne (Sv. Trojica, 851 m). V dolini gremo mimo posamičnih hiš Jurkloštra. Po 45 min. hoje ob Gračnici zagledamo središče Jurkloštra. Tik pred njim se po dolini potoka Lahomščica odcepi cesta na Lisco (10 km) in na Breg (12 km).

višina: 543 m Vrh nad Laškim

VRH NAD LAŠKIM, 540 m, 137 preb. Prijazna gručasta vas, nekdaj imenovana Sv. Lenart, leži na slemenu med potokom Lahomnico na s. in rečico Gračnica na j. strani. Vrhu pripada tudi zaselek Gora pod gozdnatim slemenom na z. strani. Skozi vas pelje lokalna cesta Laško–Jurklošter. Na hribčku nad vasjo je župnijska cerkev sv. Lenarta, prvič omenjena leta 1443, zdajšnjo stavbo pa so postavili v letih 1720–1738. Poleg cerkve je podružnična šola osnovne šole Primoža Trubarja iz Laškega. Zasilno šolo so v tem kraju odprli leta 1863, redni pouk v njej pa se je začel leta 1871. S hribčka je lep razgled po Posavskem hribovju. Kraj se ponaša tudi s končno avtomatsko telefonsko centralo. Vrh sodi na območje pošte Laško. V vasi sta trgovina in gostilna. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa je zaposlenih v Laškem in Celju. Polja se lepo obdelana, precej je sadovnjakov, na vršnem slemenu pa so tudi gozdovi.
V svojem znamenitem pohodu na Štajersko – februarja 1944 – je šel prek Vrha proti Svetini in Štoram del XIV. divizije. Na žrtve fašističnega nasilja 1941–1945 spominja lep spomenik ob cesti tik pred vasjo.


6.1 km, 1 ura 30 minut Vrh nad Laškim - Laško

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od ŽP in AP Laško zavijemo proti mostu čez Savinjo, onkraj mostu pa takoj desno po Trubarjevem nabrežju proti pivovarni. Za pivovarno se nam priključi glavna ulica skozi mesto. Kmalu smo pri podvozu pod železniško progo, na drugi strani pa se že približamo naselju Marija Gradec, 227 m, 268 preb. Po mostu čez potok Lahomnico, ki se v bližini izliva v Savinjo, pridemo na cestno križišče. Do sem smo hodili 20 min. Na vzpetini nad naseljem stoji cerkev Matere božje, zgrajena v poznogotskem slogu od 1503 do 1506. Leta 1526 so jo poslikali z gotskimi in renesančnimi freskami, te pa so zdaj veliko kulturno bogastvo. Okrog cerkve je bil utrjen tabor. V naselju stoji graščina Gradec, prvič omenjena leta 1428 kot dvorec celjskih grofov. Po cerkvi in graščini je kraj dobil tudi svoje ime.

Na križišču zavijemo levo po asfaltirani cesti nad Lahomnico in ob njej. Ob zložno se dvigajoči cesti so številne nove hiše. Po 20 min. pridemo na prvo razpotje, ki vodi v naselje Harje, po nekaj minutah pa pri hiši Lahomno 26 na drugo. Leva cesta po dolini vodi v Breze, od nje se odcepi nova, boljša cesta na Vrh nad Laškim. TV nadaljuje desno po stari cesti na Vrh. Ozka asfaltirana cesta se zložno vzpenja po planoti med Žimerkom (552 m) na j. in nižjim Špičjekom (388 m) na s. strani. Na planoti se izmenjujejo travniki in lepo obdelana polja. Po 20 min. smo že v gručastem naselju Stopce, 327 m, 47 preb. Skozi vas gremo zložno navzgor. Onkraj vasi postane cesta makadamska in se še naprej zložno dviga. Po 15 min. pridemo v listnati gozd in tam se cesta nekoliko zravna. Kmalu smo iz gozda. Pri lesenem križu jo uberemo po bližnjici naravnost navzgor po travniku in tako presekamo velik levi ovinek. Če se ozremo nazaj, se nam odpre lep pogled na Tovsti vrh, Malič, Gozdnik, Mrzlico in še naprej. Po nekaj minutah vzpona smo spet na cesti, ki je znova asfaltirana; po njej 10 min. zložno navzgor na sleme s kapelico in do prvih hiš naselja Vrh nad Laškim. Na j. strani slemena je kotlina z naseljem Žigon, ki jo obroblja gozdnato hribovje na s. strani doline Gračnice. Na jz. strani lepo vidimo Veliko Kozje nad dolino Savinje, na vzpetini v tej smeri pa se beli cerkev sv. Miklavža. Od kapelice naprej pelje cesta po slemenu proti vzhodu. Zagledamo vzpetino s cerkvijo sv. Lenarta in gručasto vas pod njo. Po 10 min. smo pri spomeniku žrtvam fašističnega nasilja, po nekaj korakih pa že na križišču v središču vasi, do katerega pripelje boljša cesta iz Laškega.

višina: 222 m Laško

LAŠKO, 228 m, 3408 preb. Mesto leži v kotlinici ob reki Savinji med Celjem in Zidanim Mostom; obdajajo ga vzpetine Hum (583 m) na s., Lisca (580 m) na v., Strmca (455 m) na z. in Šmihel (442 m) na sz. Laško in bližnja okolica so bili naseljeni že okoli leta 800 pr. n. št., to pa potrjujejo tudi arheološke najdbe v grobovih na jv. pobočju Starega gradu. Na Rimljane spominja še nekaj kamnitih spomenikov, vzidanih v pročelja hiš in župnijske cerkve. Skozi Laško je peljala rimska cesta iz Celeie v Neviodunum, Rimljani pa so poznali tudi tamkajšnje tople vrelce. Na nekdanje rimsko obdobje prav tako spominja ime mesta. Od leta 1016 je bila laška pokrajina v lasti savinjskih mejnih grofov, ki so jih nasledili Bernard Spanheimski, grofje Traungau in Babenberžani. Laško je bilo prvič omenjeno leta 1147, leta 1227 pa že kot trg. Gospoščina je leta 1278 postala last Habsburžanov, leta 1336 celjskih grofov, in ko so ti izumrli, leta 1456 spet Habsburžanov. Leta 1620 so gospoščino kupili baroni Mosconi. Stari del Laškega je stisnjen med Savinjo in vznožjem Huma. Na pobočju nad njim stoji Stari grad, zgrajen v 11. ali 12. stol.; v 15. stol. so ga utrdili za obrambo pred Turki. Grad, imenovan Tabor, je zdaj prenovljen za kulturne, turistične in gostinske namene. Laško se je začelo hitreje razvijati v 19. stol. Leta 1816 so zgradili cesto Celje–Zidani Most in ta je kraj povezala s svetom. Leta 1825 je začela obratovati pivovarna, leta 1835 rudnik rjavega premoga, leta 1848 je Laško postalo sedež sodnega okraja, leta 1854 pa je bilo odprto zdravilišče. Ko so leta 1849 zgradili železnico Dunaj–Trst, se je Laško začelo širiti na desni breg Savinje.

Vse do leta 1918 so imeli gospodarsko premoč v kraju Nemci, čeprav je bila večina prebivalcev Slovencev. Leta 1869 je bila v Laškem ustanovljena čitalnica, leta 1891 Družba sv. Cirila in Metoda, leta 1892 Bralno društvo, leta 1899 pa še hranilnica in posojilnica. V društvih so spodbujali narodno zavest, s hranilnico in posojilnico pa so si želeli zagotoviti neodvisnost od nemških vplivov.

Na razvoj Laškega so vplivali industrija, zdravilišče, trgovina, gostinstvo, obrt, promet, turizem in sedež upravnih organov. Število prebivalcev se je od leta 1881 do leta 1991 povečalo za 276 odstotkov. Leta 1927 je Laško postalo mesto. Danes mu dajejo pečat Pivovarna Laško, Zdravilišče Laško, Kmetijska zadruga, Trgovsko podjetje Izbira, lesna industrija PARON, tovarna izolacijskega materiala TIM v Spodnji Rečici pri Laškem ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic. V Laškem je sedež občine,upravne enote, tam so banka, pošta, zdravstveni dom, osnovna šola, hotela Hum in Savinja, samopostrežne in druge trgovine, gostilne, turistične poslovalnice itd.

Med okupacijo so prebivalci Laškega doživljali hude čase. Že leta 1941 je okupator izgnal približno 300 zavednih Slovencev. V laških zaporih so bili zaprti tudi številni rudarji iz Hrastnika, Trbovelj in Zagorja ob Savi. V začetku maja 1941 je bil ustanovljen odbor OF. Zaradi zelo močne nemške postojanke so v mestu lahko delovale le manjše skupine in posamezniki. Precej prebivalcev je na skrivaj odšlo v partizane. Partizanske enote so večkrat napadle pomembne objekte. V noči z 2. na 3. julij 1942 je 1. štajerski bataljon napadel rudnik Laško. Šlandrova brigada je 10. avgusta 1944 napadla močno utrjeno nemško postojanko, vendar ji je ni uspelo zavzeti. Okupator je v mestu ustrelil dve skupini talcev; v vsaki je bilo po deset ljudi. Zavezniška letala so od novembra 1944 večkrat bombardirala Laško. Na padle borce in žrtve fašizma spominja lep spomenik v parku ob Savinji, na izgnance pa spominska plošča v zdraviliškem parku.

Iz Laškega je doma več pomembnih Slovencev, med njimi tudi strokovni pisatelj, geograf in zgodovinar ter prvi predsednik Slovenskega planinskega društva Fran Orožen (1853–1912).

V Laškem si moramo ogledati tamkajšnjo bogato kulturno dediščino. Najpomembnejši umetnostni spomenik je romanska župnijska cerkev sv. Martina iz 13. stol. s poznejšimi gotskimi in baročnimi dozidavami. V dvorcu Laško iz leta 1675 je zdaj muzej. Baročni dvorec Štok, prvič omenjen leta 1506, je ena najstarejših stavb v mestu; v njem je zdaj knjižnica. Na Aškerčevem trgu pred cerkvijo je Marijino znamenje iz leta 1735, na Orožnovem trgu pa znamenje Ecce homo iz začetka 19. stol.

Ob mostu čez Savinjo so leta 2000 postavili visok spomenik kralju piva, ki sedi na sodu z gamsovo glavo, zaščitnim znakom laškega piva.


6.3 km, 2 uri 40 minut Laško - Dom na Šmohorju

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Takoj za domom se spustimo na preval do ceste s Šmohorja v Laško; tam takoj zavijemo po zložnem kolovozu proti Maliču. Mimo ruševin nekdanje kmetije je le nekaj korakov do odcepa steze na desno, potem pa se ob zgornjem robu travnika spusti v bližnji gozd. Lepa široka pot se nekoliko nad cesto zvija po listnatem gozdu na jz. pobočju Maliča. Po 20 min. pridemo na cesto, a jo po dveh minutah spet zapustimo. Zavijemo levo na dokaj ravno pot po mešanem gozdu. Desno pod nami še vidimo cesto v Laško. Po 10 min. prijetne hoje se pot bolj strmo spusti na bližnjo gozdno cesto; po njej gremo proti vzhodu. V 5 min. smo na razpotju; nadaljujemo po spodnjem kolovozu in v nekaj minutah pridemo do domačije Pri Malič v zaselku Zamalič na jv. pobočju Maliča. Zaselek sodi v naselje Debro, 280 m, 158 preb., z jedrom na nizki terasi nad dolino Savinje ter manjšimi zaselki na pobočjih Maliča nad dolinama reke Savinje in potoka Rečica. Z odprtega sveta lepo vidimo Laško in stožčasti Hum nad njim, dolino Rečice in Šmihel nad njo, Posavsko hribovje z Velikim Kozjem, Lisco in Bohorjem na v. strani doline Savinje ter gorski hrbet na j. strani doline Rečice od Šmihela proti Kalu.

Med hišo in gospodarskim poslopjem stopimo na kolovoz, ki nas popelje po travniku navzdol v gozd. Kolovoz se zložno spušča po mešanem gozdu na jv. pobočju Maliča, se po 10 min. od domačije obrne okoli roba in še naprej zložno spušča. Po 5 min. se priključimo na gozdno cesto, ki pride s pobočja. Kmalu pridemo do domačije, potem pa se v 10 min. spustimo po cesti do razpotja, na katerem zavijemo na levo cesto. Le nekaj korakov naprej je novo razpotje; nadaljujemo po levi cesti, ki se zložno spušča po v. pobočju hriba nad nami. Lep pogled na Laško in Šmihel. Mimo hiše Debro 31 se po kolovozu spustimo proti gozdu, po njem pa le nekaj korakov do travnatega pobočja. Steza ob robu travnika pelje navzdol proti bližnjemu gozdu. Spet pridemo na kolovoz in se po bukovem gozdu sprva zložno, potem pa precej strmo spuščamo do prvih hiš naselja Debro. Po asfaltirani ulici Pot na Šmohor se v bližini velike samopostrežne trgovine spustimo v dolino Rečice. Od cestnega razpotja je 20 min., od Doma na Šmohorju pa 1 h 30.

Pri trgovini zavijemo po lokalni cesti in skozi podvoz pod železniško progo Zidani Most–Celje do magistralne ceste Celje–Zidani Most. Do mosta čez Savinjo se cesta imenuje Zdraviliška cesta. Mimo stavbe Zdravilišča Laško pridemo na Trg svobode na desnem bregu Savinje, kjer so ŽP in AP, hotel Hum in turistična poslovalnica.

višina: 781 m Dom na Šmohorju
Planinska postojanka:

Planinski dom stoji tik pod travnatim temenom na vzhodni strani vrha Šmohor (784 m); vrh ima enako ime kot razloženo naselje s cerkvico sv.Mohorja, ki se prvič omenja leta 1421. Na Šmohorju je tudi več starih lip, katerih poreklo sega v 15.stoletje, in tri so v neposredni bližini cerkvice. Ena lipa je JV od doma ob cesti, ki vodi iz Laškega k planinskemu domu. Prvo kočo so laški planinci, ki so bili vključeni, vse od ustanovitve, v zasavsko podružnico, postavili v bližini cerkvice in jo odprli 9.junija 1929. Temelje novega, velikega planinskega doma je laški odsek postavil leta 1940, PD Laško pa je po osvoboditvi nadaljevalo prekinjeno delo in slavnostna otvoritev novega doma je bila 17.avgusta 1952. Društvo je dom prenovilo in posodobilo ter 6.septembra 1987 spet slavnostno praznovalo 35-letnico doma. Planinski dom je stalno odprt, razen ob četrtkih. V dveh gostinskih prostorih je 110 sedežev, sedeži so tudi pri mizah pred domom; v 7 sobah je 27 postelj, v dveh skupnih ležiščih pa 11 postelj, dodatni jogiji; WC v podpritljičju, pritličju, nadstropju; umivalnici, prhi s toplo in mrzlo vodo v nadstropju; centralno ogrevanje, elektrika, telefon. Na robu planinskega travnika so ob gozdu 3 kamini, ki jih lahko proti plačilu najemnine oskrbnici koristijo obiskovalci doma.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od kapelice na prevalu nadaljujemo po gozdni cesti naravnost navzgor. Po kratkem zložnem vzponu se cesta zravna. Vodi nas po s. pobočju vrha Pernice (872 m). Po 15 min. od kapelice zagledamo skozi drevje cerkev na Šmohorju in Malič. Kmalu pridemo na širok preval na v. strani Pernic. Po travnatem prevalu gremo na grič s cerkvijo sv. Mohorja (787 m), Mimo cerkve, ob kateri rasteta dve zelo stari lipi, zavijemo proti vzhodu na cesto in po njej do kapelice. Pri njej zavijemo s ceste na levo. Po poti mimo počitniških hišic in po nekaj korakih po gozdu dospemo na široko travnato sleme in do planinskega doma. Od cerkve je 10 min.

višina: 0 m Kapelica na prevalu

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Kapelica na prevalu - Gozdnikar

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po nekaj minutah nas kažipot "Šmohor" usmeri s kolovoza na levo. Steza vijuga po j. pobočju Gozdnika nekaj časa po iglastem, nato bukovem in spet po iglastem gozdu. Steza se razširi v pot. Po 15 min. od z. poti na Gozdnik smo na novem razpotju na jv. pobočju. Leva pot vodi na vrh Gozdnika in na drugo stran do lovskega doma, z Gozdnika pa se nam priključi Savinjska pot. Nekaj korakov za razpotjem je ob poti spominska plošča borcu NOB Francu Koširju; na tem kraju je padel 19. marca 1945. Kolovoz nas popelje iz gozda na travnato pobočje in se po njem spusti do bližnje gozdne ceste iz doline Rečice. Po cesti gremo zložno, levo do bližnjega razpotja, tam pa zavijemo po spodnji poti zložno navzdol. Po 5 min. od razpotja je ob cesti studenček mrzle vode. Na razpotju pod studenčkom gremo po spodnji cesti navzdol. Na j. strani je dolina Rečice. Pridemo na preval (740 m) med dolino Rečice na j. in Bistrice na s., nad njo se dviga skalnati Kotečnik (772 m). Z leve pride pot iz Zabukovice, z desne pa cesta iz Rečice.

višina: 816 m Gozdnikar

Ni opisa
3.3 km, 1 ura 10 minut Gozdnikar - Špajzer (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po precej ravnem kolovozu smo po petih minutah na razpotju, od tod naprej pa nadaljujemo po desnem, ožjem kolovozu do bližnje gozdne ceste, ki jo prečkamo. Pot se spusti do razpotja, tam nadaljujemo po levi zložno navzdol do gozdne ceste, ki povezuje samotne kmetije pod Mrzlico s Savinjsko dolino na s. ter Hrastnikom in Trbovljami na j. strani. Po cesti naredimo nekaj korakov na desno, potem pa zavijemo desno na kolovoz po slemenu med globokima dolinama Dolgega potoka na s. in Rečice na j. Kmalu pridemo na majhno jaso s spomenikom sedmim borcem NOB, padlim 7. marca 1943 v boju z Nemci. Od spomenika lepo vidimo Mrzlico in kmetije pod njo, na s. pa v bližini Kamnik (856 m). Z Mrzlice do spomenika smo hodili 50 min.

Z jase gremo po kolovozu do bližnje gozdne ceste, kapelice in križišča cest: leva cesta pelje v Zabukovico, desna v Rečico in Laško. Za kapelico je kažipot "Šmohor", ki nas usmeri naravnost na sleme pred nami. Zložno se vzpenjamo po lepem kolovozu na z. slemenu Suhega hriba (812 m). Levo je dolina Artišnice proti Zabukovici, desno dolina Rečice. Obdaja nas mešan gozd. Kolovoz se s slemena kmalu obrne na s. pobočje Suhega hriba in se zložno vzpne na plano do smučišča na s. strani nad kmetijo Šergan. Od spomenika je 20 min. V bližini se na sv. dviga Gozdnik, severno Kamnik, zadaj pa je Savinjska dolina z Žalcem. Ob zgornjem robu jase gremo po kolovozu proti Gozdniku. Na bližnjem razpotju nadaljujemo po desnem kolovozu v iglasti gozd. Pot se zložno vzpenja po slemenu, vendar se kmalu spusti na majhen preval, od koder se po kratkem ozkem grebenu, ki povezuje Suhi hrib in Gozdnik, povzpne na vrh grebena, z njega pa kratko navzdol na drugi preval z razpotjem. Naša pot gre naravnost naprej. Takoj za razpotjem se na levo odcepi pot na Gozdnik (1090 m, 1 h), TV pa nadaljujemo naravnost po kolovozu na jz. pobočju Gozdnika. Od smučišča smo hodili 15 min.

višina: 848 m Špajzer (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po 10 min. zavijemo po bližnjici navzdol na travnato pobočje in proti dolini med Mrzlico in Kalom. Kmalu smo na kolovozu, ki pripelje od kmetije Ceperlin; vidimo jo v bližini. Po kolovozu gremo zložno navzdol v smeri proti severovzhodu. Kmalu se nam z leve pridruži bolj strma planinska pot z Mrzlice.

višina: 915 m Ceperlin razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri planinskem domu nadaljujemo pot proti planinskemu domu na Kalu. Po petih minutah zapustimo to pot in zavijemo levo po stezi po travniku zložno navzdol proti gozdu. Stopimo na ilovnat kolovoz, ki se ovinkasto spušča.

višina: 1092 m Planinski dom na Mrzlici
Vrh:

MRZLICA, 1122 m, je vrh v Mrzliškem pogorju, ki se razteza od Trojan prek Čemšeniške planine, Javorja, Svete planine, Mrzlice, Gozdnika in Maliča do Savinje med Celjem in Laškim; pogorje se na s. spušča v Spodnjo Savinjsko dolino, na j. strani pa v Zagorsko, Trboveljsko in Hrastniško kotlinico. Čeprav je Mrzlica šele tretji najvišji vrh pogorja, mu je dala ime zaradi svoje središčne lege, in ker je vidna daleč naokoli. Mrzliško pogorje je del dolge trojanske gorske gube (ime ima po Trojanah), ki se vleče od Domžal prek Mrzliškega pogorja in se onstran Savinje nadaljuje prek Tolstega vrha, Resevne in Rudnice do lvanščice na Hrvaškem. Vrhovi Mrzliškega pogorja so zgrajeni iz triasnih apnencev in dolomitov, nižji predeli pa iz skrilavcev, vanje so potoki zarezali globoke doline in grape. Mrzlica je v glavnem poraščena z bukovim gozdom, vmes se pojavljajo tudi iglavci. Na prisojnih pobočjih in zavetnih legah so raztresene kmetije z njivami, travniki in sadovnjaki, najvišje segajo kar do 800 m visoko. V gozdovih in na travnikih prevladuje srednjeevropska flora, na prisojnih in toplih legah pa najdemo tudi južnoevropsko in ilirsko rastlinstvo, npr. opojno zlatico ter navadni zlati koren in tržaški svišč, ki imata tod najsevernejše rastišče.
Mrzlica ima dva vrha, med katerima je travnato sedlo; na z. imajo radioamaterji svojo postojanko in antenski stolp za razne strokovne službe. Na Mrzlico so zahajali ljubitelji gora že v prejšnjem stoletju, med njimi tudi žalski župan in velik narodnjak Janez Hausenbichler (1838-1896). Posebno znana je postala, ko je Savinjska podružnica SPD odprla leta 1899 na sedlu med obema vrhovoma planinsko kočo, poimenovano po žalskem županu Hausenbichlerjeva koča. Idejo za postavitev je dal Fran Kocbek, načelnik Savinjske podružnice SPD, nekdanji žalski učitelj. Mrzlica pa je znana po praznovanjih delavskega praznika 1. maja in planinskih srečanjih, ki se jih v velikem številu udeležujejo prebivalci iz revirjev in Savinjske doline.


Planinska postojanka:

Prvo planinsko kočo je na sedlu med obema vrhovoma Mrzlice postavila in 28. septembra 1899 odprla Savinjska podružnica SPD; poimenovali so jo Hausenbichlerjeva koča po Janezu Hausenbichlerju (1838-1896), velikem narodnjaku in žalskem županu, ki je rad zahajal na Mrzlico. Leta 1930 je kočo prevzela Trboveljska podružnica SPD, ki je v bližini zgradila in 20. septembra 1931 odprla nov, večji planinski dom. Partizani so 6. julija 1942 obe postojanki požgali, da bi preprečili nastanitev okupacijskih enot. Na temeljih požganega doma so postavili leseno kočo in jo odprli 21. julija 1946; ob njej so leta 1949 odprli še depandanso. V letih 1961-1963 so zgradili nov, velik planinski dom, ki so ga odprli 8. septembra 1963. Na bližnji Štorovi ravni so leta 1965 odprli še Poldetovo kočo, ki ima ime po Leopoldu Majdiču (1891-1960), predvojnem in povojnem planinskem aktivistu v Trbovljah. Poldetova koča je depandansa planinskega doma. Dom so večkrat prenavljali in posodabljali. Leta 1991 so napeljali telefon in obnovili fasado, naslednje leto pa zgradili stanovanje za oskrbnika. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih so 104 sedeži, točilni pult, na terasi je 48 sedežev; v 20 sobah je 74 postelj; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. V Poldetovi koči je dnevni prostor, 5 sob z 11 posteljami in skupno ležišče z 18 ležišči.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ko spet pridemo na začetno smer, je pred nami na levi Homič (1082 m). Cesta je skoraj ravna, pred nami je vrh Mrzlice z RTV-pretvornikom. Pod cesto so strma travnata pobočja z razloženim naseljem Čeče in dolina potoka Boben s Hrastnikom. Na robu nad cesto rastejo zanimiva, od vetrov skrivenčena bukova drevesa. Ko pridemo do pobočja vrha Mrzlice, nadaljujemo pot po cesti na s. gozdnati strani vrha. Kmalu nas kažipot usmeri na kratko strmo bližnjico do planinskega doma. Cesta pelje naokrog čez Štorovo raven. S prevala Vrhe je 1 h 30.

višina: 976 m Za Vrhom (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Sprva zložni vzpon postane bolj strm, iz iglastega pa pridemo v bukov gozd. Kmalu po priključku poti iz Trbovelj zavijemo s ceste desno na bližnjico po grebenu nad cesto, že po 5 min. pa smo spet na cesti. Pred nami je strm travnat vrh Za vrhom (1034 m). Cesta začasno spremeni smer zahod-vzhod in zložneje zavije okoli travnatega vrha. Prelep pogled se odpre proti s. na Savinjsko dolino, na bližnje hribe Golavo, Reško planino z Marija Reko, Sveto planino in Čemšeniško planino ter od Uršlje gore prek Smrekovca do Kamniško-Savinjskih Alp z Raduho in Ojstrico. Ko premagamo strm klanec, pridemo iz gozda na Kriško planino, tam pa se nam pridruži označena planinska pot iz Prebolda.

višina: 822 m Vrhar (razpotje)

Ni opisa
1.5 km, 20 minut Vrhar (razpotje) - Preval Vrhe

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Prečkamo cesto in gremo po dovozni cesti proti gostišču Lovski dom in počitniškim hišicam, nad katerimi se dviga Svinski vrh (763 m). Mimo gostišča pridemo po gozdu kmalu do lokalne, delno asfaltirane ceste, ki pelje s prevala Vrhe na Mrzlico; po njej bomo šli skoraj do planinskega doma, približno 4 km. Sprejme nas iglast gozd. Po 10 min. zložne hoje s prevala smo na križišču: leva cesta pelje k počitniškim hišicam in na smučišče Smrekar, desna v Potok (Sv. Katarina), TV pa nadaljujemo naravnost. Cesta se zelo zložno vzpenja po Smreškem vrhu, kjer je naselje počitniških hišic s hišnimi številkami naselja Marija Reka. Kmalu za naseljem je novo razpotje: naša je desna cesta, ki zložno vodi po s. pobočju hriba Krošnja (818 m). Po 15 min. od počitniških hišic se z desne priključi označena planinska pot iz Trbovelj.

višina: 722 m Preval Vrhe

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od gostilne Planina gremo nekaj korakov nazaj po cesti, po kateri smo prišli z Vrhov, in zavijemo desno po kolovozu na preval med Sveto planino in Javorjem. S prevala nas traktorski kolovoz zložno vodi navzdol po bukovem gozdu na s. pobočju Svete planine. Po 10 min. je ob poti Lovska koča pod Javorjem, last Lovskega društva Trbovlje. Pod kočo zavijemo s kolovoza levo na stezo, ki se v 5 min. pri lovski preži strmo spusti na travnato Breclovo raven. Od preže gremo po skoraj nevidni stezi čez travnik v smeri proti s. na kolovoz, ki smo ga zapustili pod kočo. Gremo levo na rob z drugo prežo. Proti v. vidimo pobočja nad Trboveljščico z razloženim naseljem Knezdol, koničasto Golavo, vrh Gozdnika in naš cilj Mrzlico. Na s. strani se na obzorju kaže Paški Kozjak. Zložno sestopamo po travnatem kolovozu na Juharjevi planini na jv. strani hrbta Javorja. V zgornjem koncu Trboveljske doline vidimo trboveljsko pokopališče, s. del Trbovelj z industrijsko cono, vzhodno pa Kal in stožčasti Žrebljev hrib. Pridemo do nove hiše Knezdol 33 in nekaj korakov pod njo do razpotja. Z Breclove ravni je 15 min.

Z razpotja TV nadaljuje na levo po precej ravni gozdni cesti na j. gozdnatem pobočju podolgovatega hriba Štrbenkel (869 m). Po 20 min. od nove hiše se cesta zložno spusti mimo počitniške hišice na razgledni preval Jelenca (705 m), tam pa pridemo na asfaltirano cesto Podmeja–Vrhe. Spet lep razgled: na s. je v bližini Reška planina z naseljem Marija Reka in cerkvijo sv. Marije na jv. pobočju, na j. je Trboveljska dolina in Kum v ozadju, v. nad dolino Žrebljev hrib. Nekaj minut gremo po cesti proti Podmeji. Ob cesti je par hiš, zaselka se je oprijelo ime Pri Lizi; tam je bila nekdaj gostilna, gostilničarki pa je bilo ime Liza. Zaselek je del razloženega naselja Knezdol. Pred veliko novo hišo Knezdol 50, kjer je bila v stari hiši med NOB kurirska javka, nas kažipot usmeri s ceste na kolovoz mimo hiše in takoj za hišo navzgor v gozd. Do prevala Vrhe pelje pot v smeri zahod–vzhod. Po nekaj minutah preide kolovoz v lepo gozdno pot, ki se zložno vzpne na Mali vrh. Z vrha se pot zložno spušča, ko pa postane gozdni kolovoz, se bolj strmo spušča vse do prevala Vrhe (724 m) na regionalni cesti Trbovlje–Prebold. S ceste v zaselku Pri Lizi smo hodili 30 min.

Planinska postojanka:

Gostilna Planina na Sveti Planini stoji na čudoviti razgledni točki. Nekdanji počitniški dom rudarjev lahko sprejme v restavraciji 70 ljudi, dodatnih 30 pa še na poletnem vrtu. Ob objektu so urejena igrišča za balinanje, badminton in namizni tenis, okolica pa ponuja odlične možnosti za pohodništvo, blizu so smučišče Medvednica, kolesarska downhill proga Javor, vzletišče za jadralne padalce. Gostilna ponuja tudi 34 postelj za prenočitev.

Ponudba
Na njihovem jedilnem listu prevladujejo domače slovenske jedi, pripravljajo različne enolončnice, priljubljena so nedeljska kosila, v zimskem času ponudijo koline, vedno pa mešane narezke.

Odprto
vsak dan: 08-22
v četrtek zaprto


Gostilna Planina na Sveti Planini stoji na čudoviti razgledni točki. Nekdanji počitniški dom rudarjev lahko sprejme v restavraciji 70 ljudi, dodatnih 30 pa še na poletnem vrtu. Ob objektu so urejena igrišča za balinanje, badminton in namizni tenis, okolica pa ponuja odlične možnosti za pohodništvo, blizu so smučišče Medvednica, kolesarska downhill proga Javor, vzletišče za jadralne padalce. Gostilna ponuja tudi 34 postelj za prenočitev.

Ponudba
Na njihovem jedilnem listu prevladujejo domače slovenske jedi, pripravljajo različne enolončnice, priljubljena so nedeljska kosila, v zimskem času ponudijo koline, vedno pa mešane narezke.

Odprto
vsak dan: 08-22
v četrtek zaprto

www.v3krasne.si/gostilna-planina-133



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od razpotja nadaljujemo TV po zgornji, precej ravni cesti, ki se kmalu z z. obrne na j. pobočje Javorja. Ob cesti so počitniške hišice, od tam naprej pa pridemo na travnato pobočje Javorja, po katerem se zelo zložno vzpenja cesta. Pred nami je travnata Sveta planina, na desni pa se odpre lep pogled na Trbovlje in Kum. Še nekaj korakov po ravnem in že smo pri gostilni na Sveti planini.

višina: 902 m Javorje (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Javorje (razpotje) - Lovska koča

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po lokalni cesti na z. pobočju Javorja, imenovanem Jelovica, poraslim s smrekovim in jelovim gozdom, pridemo v 15 min. na razpotje. Desna cesta pelje mimo Čebin, 25 min., v Trbovlje. V Barličevi hiši na Zgornjih Čebinah, v bližini ceste pod cerkvijo, je bil v noči s 17. na 18. april 1932 ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije. Zdaj je v Barličevi hiši spominski muzej.

višina: 886 m Lovska koča

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Lovska koča - Vrhe

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Sveto planino bomo šli po lokalni cesti proti Čebinam in Trbovljam. Cesta, ki pri cerkvi zavije desno, pelje v Znojile in Zagorje ob Savi, leva pri spomeniku pa mimo smučišča na Podmejo do regionalne ceste Trbovlje–Prebold. Nad razpotjem je lovska koča.

višina: 909 m Vrhe
Planinska postojanka:

Na Vrheh so občinske organizacije ZZB iz Revirjev in Savinjske doline zgradile Dom revirskih in savinjskih borcev in na ta način počastile spomin na borce, ki so padli na tem območju. Dom je leta 1996 kupil Bojan Praprotnik in ga temeljito obnovil. Leta 2001 sta ga vzela v najem Martin in Antonija Močnik, s. p., ki se ukvarjata z gostinstvom in sirarstvom. Na domu je tabla Gostišče in ranč Viharni vrh, odprt pa je vse dni v tednu. V dvo- in triposteljnih sobah imajo 17 postelj. Telefon: 03/562 84 74.


VRHE, 885 m, 23 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na Šentlenartskem prevalu ter na bližnjem s. pobočju Javorja (1133 m) in v. pobočju Kisovca (1029 m). Kraj se je prej imenoval Sv. Lenart po cerkvi sv. Lenarta, ki stoji na prevalu. Tod je bil nekdaj pomemben prehod iz Zasavja v Savinjsko dolino. Na Vrheh je smučišče z vlečnico. Vrhe so dostopne po asfaltirani cesti, ki se pri gostilni Jager na Podmeji odcepi od ceste Trbovlje–Prebold.

Na območju Sv. Lenarta je delovala kurirska postaja S-26. Tja je bila premeščena septembra 1943, zaradi tajnosti pa se je večkrat selila. Njen komandir je bil Robert Vozel - Miško. Zveze je vzdrževala s kurirskimi postajami S-22 na Dobrovljah, S-24 v bližini Zabukovice in S-21 na Moravškem; prek zadnje je zveza segala na Dolenjsko.

Na Vrheh stoji lep graniten spomenik padlim borcem NOV; na eni od štirih kamnitih plošč so vklesani tudi verzi iz Prešernove Zdravljice:
Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi
prepir iz sveta bo pregnan.

Na Vrheh so občinske organizacije ZZB iz Revirjev in Savinjske doline zgradile Dom revirskih in savinjskih borcev in na ta način počastile spomin na borce, ki so padli na tem območju. Dom je leta 1996 kupil Bojan Praprotnik in ga temeljito obnovil. Leta 2001 sta ga vzela v najem Martin in Antonija Močnik, s. p., ki se ukvarjata z gostinstvom in sirarstvom. Na domu je tabla Gostišče in ranč Viharni vrh, odprt pa je vse dni v tednu. V dvo- in triposteljnih sobah imajo 17 postelj. Telefon: 03/562 84 74.


1.9 km, 40 minut Vrhe - Gunetova glava

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po j. strani Gunove glave (926 m) pridemo po ravni cesti v 15 min. do križišča gozdnih cest v bližini Guna. Tam se Savinjska pot loči od naše poti in zavije levo proti Krvavici, TV pa gre naravnost do lepo obnovljene Gunove domačije, Vrhe 11. Mimo hiše in s cvetlicami zasajenega skalnjaka se vzpnemo na rob nad domačijo, potem pa po stezi ob zgornjem robu strmega travnatega pobočja, na katerem so pozimi smučišča, do lesene koče na vrhu. S poti pritegujejo pogled zelena Savinjska dolina, Dobrovlje, Golte, Uršlja gora, Paški Kozjak in Pohorje. Od koče zavijemo ob robu travnika proti gozdu. Lepa široka pot po bukovem gozdu na j. pobočju zahodnega hrbta Kisovca (1029 m) nas kmalu pripelje na sedlo med dvema nizkima vrhovoma, od koder preidemo najprej na s., potem pa na v. pobočje. Po lepi travnati poti pridemo prek majhne jase v gozd. Lepa ravna pot po slemenu proti Javorju, ki ga vidimo pred seboj, nas v nekaj minutah pripelje do gozdne ceste na j. pobočju Kisovca. Po njej se spuščamo nekaj minut in že zagledamo cerkvico sv. Lenarta na prevalu Vrhe. Še nekaj korakov in že smo na prevalu. Od Guna smo hodili 45 min.

višina: 923 m Gunetova glava

Ni opisa
1.8 km, 1 ura Gunetova glava - Črni vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Steza gre naprej po robu, nekaj časa po gozdnati notranji strani, nekaj časa po zunanji, tik nad strmino. Večkrat se odpre lep pogled na hribe in ozke doline revirjev proti Savi in Kumu. Po ozkem robu moramo hoditi previdno, zlasti na zunanji strani nad strmim travnatim pobočjem. Po približno 15 min. od razpotja se pot z roba obrne na v. pobočje in se zelo strmo spusti po bukovem gozdu. Če je mokro, bodite previdni! Kmalu se obrne na greben, ki se vleče proti sv., in postane kamnita. To smer zapustimo po 5 min., pot se obrne proti jv. in jasi, ki jo opazimo skozi drevje. Po 50 min. od planinskega doma pridemo na gozdno cesto, ki se sprva zložno, potem pa precej strmo spusti proti jv. in Kumu, ki ga vidimo na obzorju. Po 10 min. smo na travniku; po stezi mimo lesenega križa se spustimo na preval med Savinjsko dolino na s. in Trboveljsko kotlino na j. strani. Na s. strani se v bližini dviga skalnata, kopasta Krvavica (909 m), desno ob njej Brložen (851 m), na s. pa se širi Savinjska dolina s Taborom, Polzelo in drugimi kraji.

Na prevalu stopimo na gozdno cesto; kažipot na smreki nam pokaže smer proti Vrhem in Sveti planini.

višina: 1203 m Črni vrh

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

TV-pot proti Vrhem začnemo skupaj z ZPP na v. strani planinskega doma. Po nekaj korakih stopimo na rob planote nad strmimi j. pobočji. Po stezi tik ob robu, na notranji strani poraslem z redkim bukovim gozdom, pridemo v 15 min. do radioamaterske hišice in spominskega znamenja tik pod Črnim vrhom. Pomnik nas opomni, da je bila od 1934 do 1943 tam Tinetova koča, poimenovana po zaslužnem planincu Tinetu Čoparju (1913–1945). Nekaj korakov naprej je razpotje, na katerem se z leve priključi Savinjska pot z Vranskega. Na bukvi ob razpotju je skrinjica PD Vransko z žigom Savinjske poti.

Planinska postojanka:

Dom stoji pod vrhom Čemšeniške ali Velike planine. Prvo zavetišče so leta 1932 postavili študenti-planinci, blizu njega pa leta 1936 delavci-planinci leseno kočo, ki so jo imenovali Tinetova koča po zaslužnem planincu Tinetu Čoparju (1913-1945). Med vojno sta bili obe postojanki požgani. Člani planinske sekcije Kotredež PD Zagorje ob Savi so postavili in 26. avgusta 1950 odprli leseno kočo, zraven nje pa leta 1954 še manjšo leseno depandanso. Zaradi dotrajanosti stare koče in vedno večjega obiska je PD Zagorje zgradilo in 24. junija 1973 odprlo nov dom in ga poimenovalo po dr. Francu Golobu (1913-1971), predsedniku PD Zagorje od leta 1945 do smrti. Leta 1983 so s prizidkom dom še povečali. Dom je odprt od 1. maja do 30. septembra, razen ob ponedeljkih, od 1. oktobra do 30. aprila pa le ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v 4 sobah je 16 postelj, na skupnem ležišču pa 16 ležišč; WC, umivalnica; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, voda kapnica, elektrika, telefon, tovorna žičnica.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1028 m Jelenov rog (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 862 m Sv. Primož (razpotje)

Ni opisa
5.2 km, 1 ura Sv. Primož (razpotje) - Izlake

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 311 m Izlake

Ni opisa