Išči po točkah

Začetek: Pivka

Konec: Spodnje Škofije

Razdalja: 83.6 km Čas hoje: 20 ur 45 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 569 m Pivka

Ni opisa
1 km, 20 minut Pivka - Hrastje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 568 m Hrastje

Ni opisa
2.6 km, 40 minut Hrastje - Kal (Pivka)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 472 m Kal (Pivka)

Ni opisa
3.6 km, 1 ura Kal (Pivka) - Dolnja Košana

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 448 m Dolnja Košana

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 413 m Mala Pristava (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 415 m Ilirska Bistrica

ILIRSKA BISTRICA, 407 m, 4869 preb. Mestno naselje leži v dolini reke Reke med Snežniško planoto in gričevnatimi Brkini. Skozi mesto peljeta mednarodna cesta Postojna–Reka in železniška proga Pivka–Reka; Ilirska Bistrica je obmejna železniška postaja. Mesto sestavljata dve stari naselji Bistrica in Trnovo, ki sta bili do leta 1927 samostojni. Vas Bistrica je bila prvič omenjena leta 1300, okrog leta 1830 pa že kot Ilirska Bistrica. Pisni dokumenti omenjajo Trnovo kot prafaro že leta 1260. To območje je bilo naseljeno že v predzgodovinski dobi. Na Gradišču nad Trnovim so ohranjeni ostanki japodskega gradišča in okopov. Na skalnati vzpetini Gradina so še vidni temelji gradu bistriških gospodov, ki naj bi stal že v 12. stol.
Naselje Bistrica se je razvijalo ob rečici Bistrica, ob kateri so delovali številni mlini in žage. Že v začetku 19. stol. je les za prodajo v Trst in na Reko rezalo 26 žag. Žagarstvo, mlinarstvo, trgovina z lesom, obrt in ugodna prometna lega so vplivali na razvoj kraja, zlasti še po letu 1873, ko je bila zgrajena železniška proga. Gospodarski razvoj je vplival tudi na prebujanje narodne zavesti in ustanavljanje društev. Narodno čitalnico so ustanovili leta 1864, gasilsko društvo 1886, telovadno društvo Sokol in planinsko društvo pa leta 1907. Ilirska Bistrica je leta 1911 postala trg, leta 1932 pa mesto.

Trnovo je bilo do 2. svetovne vojne po večini kmečko naselje, čeprav se je že v 19. stol. hitreje razvijalo tudi na drugih področjih. Leta 1814 je v kraju odprla vrata ljudska šola, prva na območju zdajšnje ilirskobistriške občine. Pomembna šolska ustanova za dekleta je bil samostan šolskih sester De Notre Dame, zgrajen leta 1888. V Trnovem so bili tudi hranilnica in posojilnica, zadružna mlekarna in telovadno društvo Orel. Župnijska cerkev sv. Petra na vzpetini med Trnovim in Bistrico pa je krajane povezovala že pred združitvijo obeh naselij.

Ilirska Bistrica je upravno, gospodarsko, kulturno in prometno središče pokrajine ob zgornjem toku Reke. V mestu je sedež občine, upravne enote, sodišča ter drugih ustanov in organizacij občinskega pomena, pa tudi dve pošti, banka, zdravstveni dom, lekarna, dve osnovni šoli, glasbena šola, več blagovnic, trgovin in gostiln. Meščani in okoličani so zaposleni v več gospodarskih podjetjih; najpomembnejša so lesna industrija Lesonit in prevozniško podjetje Transport. Za razvoj mesta so pomembna tudi manjša zasebna podjetja in obrtne delavnice.

V obdobju med 1. in 2. svetovno vojno je bila Ilirska Bistrica pod Italijo, ta država pa je popolnoma zatrla delovanje slovenskih organizacij, ustanov, šol in društev. Med 2. svetovno vojno so bile v mestu, ki leži na pomembnem prehodu proti morju, močne italijanske, pozneje pa nemške vojaške enote. Kljub temu se je narodnoosvobodilno gibanje razmahnilo tudi tam. Že leta 1941 je bil ustanovljen terenski odbor OF. V bližini mesta so se v začetku leta 1942 zadrževali borci 1. primorske čete, spomladi in poleti 1942 pa je na širšem območju delovala Brkinska četa. Po kapitulaciji Italije je Brkinsko-bistriški odred za nekaj dni osvobodil mesto, potem pa ga je zasedla nemška vojska. Mesto je bilo osvobojeno 28. aprila 1945, po bojih 4. armade jugoslovanske vojske, ki je napredovala proti Trstu. V hiši v Gubčevi ulici 1 je bila 7. maja 1945 podpisana brezpogojna kapitulacija 97. nemškega korpusa; na hiši je spominska plošča. Na Brinškovem hribu, ki je urejen kot park, stoji mogočen spomenik z grobnico 284 borcev NOV, ki so padli za osvoboditev mesta. Na hiši ob križišču Bazoviške in Cankarjeve ulice je spominska plošča borcem 3. prekomorske in 1. tankovske brigade, ki so padli za osvoboditev Ilirske Bistrice. V parku ob občinskem poslopju stoji doprsni kip borke 3. prekomorske brigade Nade Žagar, hčerke narodnega heroja Staneta Žagarja. Na Brinškovem hribu stoji tudi leta 2001 odkrit spomenik padlim članom organizacije TIGR in protifašistom iz doline Reke, Brkinov in Zgornje Pivke.

V mestu si velja ogledati zavarovano staro mestno jedro Gorenji kraj z značilnostmi stare arhitekture, občinsko poslopje v beneškem slogu, bistriško cerkev sv. Jurija iz leta 1752 z baročnimi oltarji in rezljanimi klopmi iz leta 1686, trnovsko župnijsko cerkev sv. Petra z gotskim prezbiterijem, kamnitimi oltarji v kraškem baroku in ravnim stropom, ki ga je leta 1960 poslikal slikar Tone Kralj. Prelep slap Sušec, prek katerega vre voda iz notranjosti Snežniške planote, je 10 min. oddaljen od starega mestnega jedra Bistrice (v sušnem obdobju slap presahne).


10.2 km, 3 ure 15 minut Ilirska Bistrica - Pregarje

Opis:

Pri nekdanjem hotelu Turist v središču Trnovega nas TV popelje po Ulici Toneta Tomšiča do železniške postaje, pri kateri zavijemo desno po Vojkovem drevoredu do regionalne ceste Ilirska Bistrica–Podgrad, po njej prečkamo železniško progo, gremo po Ulici Nikole Tesle mimo lesne industrije Lesonit in čez reko Reko do razpotja onkraj mostu. Kažipot Zarečje nas usmeri na desno.

Po asfaltirani cesti z lepim razgledom na ilirskobistriško kotlino in Snežniško planoto pridemo v Zarečje, 436 m, 171 preb., gručasto vas na nizkem slemenu v. roba Brkinov. Od nekdanjega hotela Turist je 45 min. Gremo skozi vas in v 10 min. za vasjo pridemo po cesti zložno navzdol do razpotja. Desna asfaltirana cesta pelje na bližnje Brce, TV pa po ožji asfaltirani cesti na levo do ribogojnice Bubec v dolini potoka Posrtev med slemeni Brkinov. Na s. strani se vleče sleme z vzpetinama Breg (540 m) in Vetrnica (597 m), na j. pa sleme z vzpetinama Kozare (598 m) in Dobinje brdo (565 m). Ozka asfaltirana cesta vodi nekaj časa po planem, nekaj časa pa po listnatih gozdičkih. Tudi pobočji obeh slemen nad dolino sta po večini poraščeni z listnatimi gozdovi. Po uri in pol od ribogojnice se dolina nekoliko razširi; vidimo majhne sadovnjake in njive. Pridemo v zaselek Posrtvica (479 m) v zatrepu doline pod vzpetino Kosmatica (541 m) na s. strani. Zaselek z znano domačijo Dekleva, p. d. Pri Čepinarjevih, je sestavni del kraja Pregarje. Iz Ilirske Bistrice je 2 h 30 min.

Pot nadaljujemo nasproti domačije Dekleva po nekdanjem kamnitem kolovozu, ki se vzpenja po pobočju slemena Podjavorje, nad katerim se pne vrh Javorje (644 m). Kmalu pridemo na odprt svet s sadovnjaki, od koder je lep pogled na ozko dolino Posrtvice. Spet pridemo v listnati gozd; ko smo kmalu zunaj, se nam na v. strani pokažeta Veliki Snežnik in j. rob Snežniške planote. Pot postane položnejša, nekaj časa gre po gozdičkih, nekaj pa med sadovnjaki. Po nekaj več kot pol ure vzpona iz doline se naša pot priključi slemenski gozdni cesti. Na desni se širijo lepa slemena proti severu do doline reke Reke, pred seboj pa že vidimo prve hiše na Pregarjah. Pri hiši št. 91 pridemo na asfaltirano slemensko cesto. Po njej zavijemo desno v središče naselja. Iz Posrtvic je 45 min.

višina: 702 m Pregarje

Brkini, pokrajina na flišnem hribovju med dolino Reke na s., Matarskim podoljem na j., Krasom na z. in glavno cesto Ilirska Bistrica—Rupa na v. Zaradi hribovitega značaja se je pokrajine oprijelo tudi ime Brkinsko hribovje. Osrednji hrbet hribovja se vzpenja 700-800 m visoko; najvišji je z. del, kjer je pri cerkvici sv. Socerba nad Artvižami najvišja točka Brkinov. Brkini so dolgi 25 km, široki 7 km, obsegajo pa okoli 180 kvadratnih kilometrov. Gričevnat svet je iz eocenskih peščencev in laporja. Potoki s s. pobočij se iztekajo v Reko, z j. pobočij pa tečejo proti Motarskemu podolju, nad katerim poniknejo; kam se odtekajo vode iz tega podolja še ni ugotovljeno, domnevajo pa, da nekaj potokov odteka po podzemnih poteh v Kvarnerski, nekaj pa v Tržaški zaliv. Na položnih in plečatih hribih dobro uspeva sadno drevje, precej je tudi njiv in travnikov. Na s. pobočjih prevladuje listnati gozd, v glavnem bukev in hrast. Nekdaj je bilo to območje izrazito kmetijsko, zdaj pa je veliko ljudi zaposlenih v bližnjih večjih krajih (Ilirska Bistrica, Kozina, Podgrad). Naselja, večinoma so gručasta, stoje na slemenih in stranskih hrbtih. Središče Brkinov so Pregarje (704 m), velika vas na širokem slemenu na v. strani Karlovice (771 m).

PREGARJE, 704 m, 216 preb., so pokrajinsko središče Brkinov. Naselje je razpotegnjeno na slemenu v. od Karlovice (771 m) ob slemenski cesti Harije–Tatre, ki na z. strani vasi prečka regionalno cesto Prem–Obrov. V vasi, ki sodi v dostavni okoliš pošte Obrov, so osnovna šola, trgovina in sedež krajevne skupnosti. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ilirski Bistrici in Podgradu. Zanimiva je župnijska cerkev sv. Lovrenca na Jezeru iz leta 1648. Ob cesti pod cerkvijo je spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja.

Pregarci so dejavno sodelovali v NOB. Že leta 1941 so ustanovili terenski odbor OF. Duša boja proti okupatorju je bil Rudi Mahnič - Brkinc (1917–1943), ki se je skupaj s starši preselil na Pregarje iz Rojana pri Trstu. Leta 1941 se je vključil v NOB; opravljal je več pomembnih vojaških in političnih dolžnosti. Padel je v bojih z Nemci v Beneški Sloveniji 19. novembra 1943. Leta 1951 je bil razglašen za narodnega heroja. V bližini šole je spomenik z njegovim doprsnim kipom. Na stavbi, v kateri je trgovina, je spominska plošča, ki obuja spomin na pet borcev Istrskega odreda, padlih v boju z Nemci 12. decembra 1943 na Pregarjah. Zaradi sodelovanja z NOB so Nemci 18. maja 1944 vas požgali in nekaj ljudi pometali v ogenj.

V bližini vasi Čelje, ki jo vidimo na sv., je bila oktobra 1943 ustanovljena kurirska postaja P-2a. Na njej je bilo od osem do deset kurirjev, ki so vzdrževali zveze s P-1 pri Mašunu, P-2 na Slavniku in P-3 v Lažah pri Senožečah. Pošto so prenašali v težavnih razmerah, saj so se morali prebijati čez reko Reko, železniško progo in cesto Postojna–Reka, na kateri je imel okupator močne zasede. Prvi komandir je bil Jože Žiberna - Štefan iz Topolca pri Ilirski Bistrici.


1 km, 20 minut Pregarje - Karlovica

Opis:

S Pregarij nadaljuje TV po razgledni asfaltirani cesti, speljani po osrednjem, najvišjem slemenu Brkinov. S križišča na koncu vasi, od koder se na levo spusti cesta v Obrov (7 km), na desno pa zavije na Prem (12 km), gremo naravnost navzgor. Desno nad cesto je vzpetina Karlovica z velikim zbiralnikom za vodo. S te vzpetine je lep pogled na Pregarje, na v. del Brkinov, Reško dolino in na Snežnik.

višina: 769 m Karlovica

Ni opisa

Opis:

Ko se cesta zravna, smo v gručasti vasi Gabrk, 740 m, 33 preb., na z. strani Karlovice; s Pregarij je 30 min. Na v. robu vasi stoji cerkvica Svete trojice. Nemci so 18. maja 1944 vas požgali. Z Gabrka pridemo po slemenski cesti v 15 min. na Rjavče, 765 m, 31 preb., gručasto naselje na širokem slemenu, s katerega se proti j. spušča stranski hrbet Kratko brdo (733 m). Spomladi 1942 je bila v tej vasi ustanovljena Brkinska četa; to je zapisano tudi na spomeniku 12 padlim borcem in žrtvam okupatorjevega nasilja sredi vasi.

Spominska plošča na hiši Rjavče 3 pa pove, da je od 5. oktobra 1943 do 6. marca 1944 v vasi bival Istrski odred in da je bila na Rjavčah 11. septembra 1944 prva seja skupščine okrajnega NOO za okraj Brkini. Decembra 1942 je bila v bližini vasi prva kurirska javka za brkinsko območje.

Takoj za vasjo je ob cesti znamenita cerkev sv. Mavra, ob njej pa tri mogočne lipe. Na zvoniku je vklesana letnica 1676. Od cerkve je lep razgled: na j. strani vidimo Slavnikovo gorovje in hribovje Čičarije, na s. pa se nad Vremsko dolino dviga Vremščica.

višina: 750 m Sv. Maver (razpotje)

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Sv. Maver (razpotje) - Tatre

Opis:

Z Rjavč gremo še naprej po slemenski cesti do 30 min. oddaljenih Tater.

višina: 742 m Tatre

TATRE, 744 m, 54 preb. Gručasta vas leži na osrednjem brkinskem slemenu tik pod vzpetino Straža (758 m) na s. strani vasi. Ljudje se preživljajo z živinorejo, sadjarstvom in poljedelstvom, nekaj pa je zaposlenih v dolini. Ob vaški lipi stoji kamnita miza, pri kateri so se nekdaj zbirali vaščani. Vaška cerkev sv. Janeza Krstnika je obnovljena. Ob njej je velika stavba nekdanjega zadružnega doma, ki so ga vaščani zgradili leta 1953.

V spopadu z Italijani je 15. februarja 1943 padlo 25 borcev NOV, ki so pokopani v skupni grobnici na vaškem pokopališču. Prve dni novembra 1943 se je v vasi nastanil 3. bataljon Šercerjeve brigade. Nemci so 14. novembra 1943 presenetili stražarje in jih pobili. V spopadu z Nemci je padlo 26 borcev in trije domačini. Jeseni 1944 so Nemci požgali vse hiše v vasi razen štirih. Na hiši ob razpotju v središču vasi je spominska plošča padlim borcem in žrtvam fašizma.


2.3 km, 40 minut Tatre - Goliči

Opis:

Na Tatrah zapustimo osrednji podolžni hrbet Brkinov. V dolino Matarskega podolja bomo prišli po j. stranskih slemenih. Na razpotju sredi vasi zavijemo navzdol po asfaltirani cesti, ki se zložno spušča po stranskem slemenu Goliči (715 m).

višina: 713 m Goliči

Ni opisa
3.8 km, 1 ura Goliči - Slivje

Opis:

Med travniki in gozdički do nekaj več kot uro oddaljenega križišča v bližini gručaste vasice Orehek pri Materiji, 710 m, 15 preb. S križišča se spustimo po asfaltirani cesti v vasico do hiše št. 4 pri Kozlevčevih, nato pa pri gospodarskem poslopju zavijemo po kolovozu na desno po pobočju s sadovnjaki v bližnji gozd. Kmalu smo na razpotju, od katerega gremo naprej po zgornjem kolovozu. Čez nekaj minut smo na travniku, na katerem nam kažipot pokaže navzgor na sleme, ki se s hriba Lukovica (748 m) spušča proti Slivju. Odpre se lep pogled, ki sega od Snežnika do Učke in Slavnika. Komaj vidna steza, pod katero slutimo sledi kolovoza, se spusti po travniku v bližnji gozd, v katerem po večini rastejo akacije. Spet smo na kolovozu, ki se zložno spusti na plano do razpotja z gozdno cesto, po kateri zavijemo levo zložno navzdol proti Slivju. Z Orehka v Slivje je 45 min. S Tater v Slivje je 2 h.

višina: 583 m Slivje

SLIVJE, 588 m, 108 preb. Obcestna vas leži pod j. obronki Brkinov tik nad Matarskim podoljem. V vasi je trgovina. Na v. strani vasi je vzpetina Hrib in z nje priteka 15 studencev. Vse so zajeli v zbiralnik, iz katerega so do vseh hiš speljani vodovodni priključki. Nekdaj so studenci napajali vaška korita, zdaj pa jih je nekaj ostalo za spomin. V dolini Mrzlice na z. strani vasi teče Slivarski potok, ki ponikne v približno 300 m globoko brezno Slivarske ponikve. Ogledati si velja župnijsko cerkev sv. Martina, zgrajeno ob koncu 17. stoletja. Obnovljena je bila leta 1940, v njej pa so freske Toneta Kralja. Zanimivo je tudi staro kamnito znamenje s kipcem sv. Florijana sredi vasi. Na ravnici pod cerkvijo stoji lep spomenik padlim borcem NOV in žrtvam okupatorjevega nasilja iz Slivja ter okoliških vasi Orehek, Mrše, Velike Loče, Hotična in Ritomeče. Na spomeniku so tudi imena osmih borcev poveljstva mesta Koper, padlih v tem kraju na poti v Brkine. Na spomeniku so zapisani verzi:

»Glej rodno zemljo, glej višave,
odete v razsvetljeni dan.
Na grobu cvet nesmrtne slave,
doslej na naših tleh neznan.«



Opis:

Iz Slivja gremo po ravni asfaltirani cesti do 30 min. oddaljene Markovščine. Namesto brkinskega zelenja gozdov in travnikov nas zdaj spremlja kamniti Kras s kraško floro, vrtačami in jamami. Najprej se z desne priključi asfaltirana cesta, po kateri pride z Artviž tudi SPP; skupaj s TV bosta šli na Slavnik. Kmalu potem se na levo odcepi cesta k jami Dimnice, ki je urejena za turistične oglede. Ime je dobila po vodnih hlapih, ki se pozimi dvigajo iz jame.

višina: 577 m Jama Dimnice (razcep)

Ni opisa

Opis:

Čez nekaj minut že zagledamo cerkveni zvonik in prve hiše v Markovščini. Mimo cerkve sv. Antona Padovanskega in levo skozi vas pridemo do mednarodne ceste Trst-Kozina-Reka.

višina: 563 m Markovščina

MARKOVŠČINA, 567 m, 115 preb. Gručasto naselje leži v osrednjem delu Matarskega podolja ob mednarodni cesti Trst–Reka. Markovščina je na poti TV iz Ilirske Bistrice na Slavnik edini kraj z gostinsko ponudbo; gostilna Baša je odprta od 12. do 22.ure, ob ponedeljkih in torkih je zaprta. V bližini je več kraških jam in brezen: Drsnica, Mačinovske jame in Jama pod Mavrovcem. V Markovščini so enote slovenske partizanske vojske po kapitulaciji Italije oz. od 12. do 15. septembra 1943 razorožile približno 20.000 italijanskih vojakov.

Markovščina je izhodišče za obisk dvojnega brezna Dimnice v smeri proti Slivju.

MATARSKO PODOLJE, imenovano tudi Podgrajsko, je suha kraška dolina, ki se razteza od Kozine na sz. do dolinskega prevala pri Starodu na jv.; na s. strani podolja se dviga Brkinsko hribovje, na jz. pa Slavniško pogorje. Podolje z nadmorsko višino od 500 do 700 m je dolgo približno 25 km in široko od 2 do 3 km. V celoti je zakraselo; na površju so veliki doli in vrtače, pod njim pa kraške jame in brezna. Na površju ni tekoče vode; vode z Brkinov ponikajo v slepih dolinah ob robu podolja, potem pa tečejo po podzemnih poteh proti izvirom Rižane in kraškim izvirom v Istri. Na podolju so kraški gozdovi, pašniki in gmajne. Poseljeno je le ob cesti Kozina–Reka.


3.3 km, 50 minut Markovščina - Bač pri Materiji

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 528 m Bač pri Materiji

Ni opisa
5.5 km, 1 ura 30 minut Bač pri Materiji - Hrpelje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 497 m Hrpelje

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Hrpelje - Kozina (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 492 m Kozina (razpotje)

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Kozina (razpotje) - Kozina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 499 m Kozina

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Kozina - Krvavi potok

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 456 m Krvavi potok

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 30 minut Krvavi potok - Mandarje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 625 m Mandarje

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Mandarje - Žleb

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 654 m Žleb

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Žleb - Jirmanec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 669 m Jirmanec
Planinska postojanka:

Koča na Kokoši (670m) stoji na vzpetini imenovani JIRMANEC, ki se razteza nad turistično znano Lipico, največjo slovensko vasjo Lokev in najstarejšo turistično jamo v Evropi, Vilenico. Koča nosi ime po vrhu Kokoš (674m), ki je od koče oddaljen dobrih 5 minut. V bližini koče in pod pobočjem Jirmanec zasledimo dva mejna kamna, ki sta ostanek nekdanje fevdalne zemljiške delitve posesti na Krasu. Le 30 minut JV od koče se nahaja vrh Veliko Gradišče, ki je s svojimi 741m najvišji vrh Tržaško – Komenskega Matičnega Krasa. Na JZ pobočju je nekoč stalo gradišče, ki je bilo porušeno v 5. stoletju.

Koča je odprta vsak petek popoldan, ob sobotah, nedeljah in praznikih. Po predhodnem dogovoru pa tudi v drugih dneh.


0.7 km, 10 minut Jirmanec - Kokoš

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 663 m Kokoš

Ni opisa
1.5 km, 20 minut Kokoš - MMP Lipica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 406 m MMP Lipica

Ni opisa
2.1 km, 40 minut MMP Lipica - Rabujez

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 6 m Rabujez

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Rabujez - Obmejni prehod Plavje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 41 m Obmejni prehod Plavje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 92 m Plavje

Ni opisa
1 km, 20 minut Plavje - Spodnje Škofije

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 81 m Spodnje Škofije

SPODNJE ŠKOFIJE, 75 m, 1221 preb., naselje ob mednarodni cesti Koper—Trst na prevalu med Tinjanskim hribom (374 m) na v. in Miljskimi hribi (Kaštelir, 244 m) na z. K naselju spada tudi šest bližnjih zaselkov. Na s. strani prevala je 2 km oddaljeni mejni prehod. Še pred dobrim stoletjem so bile Škofije čisto kmečka vas. Vpliv Trsta, pozneje pa pomembna prometna in obmejna lega, so povsem spremenili značaj kraja, ki se je razvil v malo mestece. Prebivalci so zaposleni v Kopru in Dekanih, nekaj tudi v Trstu in Miljah, v domačem kraju pa se ukvarjajo s turizmom, gostinstvom, trgovino in obrtjo, nekaj pa jih dela v obmejnih službah.