Išči po točkah

Začetek: Motnik

Konec: Strunjan

Razdalja: 241.6 km Čas hoje: 73 ur 25 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 429 m Motnik

Ni opisa
1.1 km, 30 minut Motnik - Strmec (razpotje)

Opis:

Najprej od gostilne grizeš po asfaltu naravnost gor!

višina: 0 m Strmec (razpotje)

Ni opisa
5.7 km, 1 ura 50 minut Strmec (razpotje) - Trojane

Opis:

Potem se cesta od Strmca spusti in ko zavije ostro levo, znak kaže, da je Bela naravnost.

Greš do mostu in nato malo za njim kreneš levo v hrib. Ko prideš iz gozda na travnik si praktično že v Lebenicah (vidi se samo en weekend levo ob poti). Ampak če pogledaš nazaj, vidiš v daljavi sv. Jošt!

Potem ko prideš iz vasi po klancu navzdol (vas Hribi) je na desni strani na električnem lesenem drogu markacija E6 in puščica desno in piše 90 m. Tam zaviješ na pot, ki pride čez cca 100 m v gozd in da nadaljuješ, moraš mimo železnih vrat. Ko prideš iz gozda nadaljuješ po pobočju čez travnik. Ta pot te pripelje do gasilskega doma na Trojanah, ki je na drugi strani ceste od gostišča Konjšek!

višina: 556 m Trojane

Ni opisa

Opis:

Pot je lepo markirana. Edino ko prideš mimo tistega dela, ki je ves v pesku (kot opuščeni kamnolom!) po stezi navzdol, je na levi znak, kjer piše, da greš nazaj na Doline (ne Trojane) in naprej na Golčaj.

višina: 708 m Dolinar (razpotje)

Ni opisa
5.4 km, 1 ura 40 minut Dolinar (razpotje) - Golčaj

Opis:

Pot je lepo markirana.

višina: 688 m Golčaj

Ni opisa
2.1 km, 40 minut Golčaj - Šijo (razpotje)

Opis:

Vmes se med drevjem vidi globoko spodaj Blagovica.

višina: 667 m Šijo (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Gostišče na Limbarski gori je obnovljeno, a ni prenočišča!

višina: 772 m Limbarska gora

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljuješ po cesti proti razpotju.

višina: 698 m Limbarska gora (razpotje)

Ni opisa

Opis:

V gozd zaviješ, ko na desni (prej  greš po cesti skozi vas Vodice) in potem ko že greš ven iz vasi Vodic, opaziš pušcico, kjer piše, da je Limbarska gora tam od koder si prišel. Sicer pa je orientacija za Moravče ves čas dva zvonika na cerkvi v dolini.

Sicer pa v Moravčah ni prenočišca niti ga ni naprej na naslednjem možnem cilju (Miklavž!).

višina: 377 m Moravče

Ni opisa

Opis:

Naprej po cesti proti Češnjicam.

višina: 379 m Češnjice pri Moravčah

Ni opisa

Opis:

Levo skozi gozd se povzpneš na sleme, prideš v vas Katarija. Že kmalu je na desno lep pogled na Triglav in na Kamniške z Moravčami spodaj.

višina: 573 m Grmače

Ni opisa
1.5 km, 40 minut Grmače - Miklavž

Opis:

Ko prideš že proti koncu vasi (a se pot dolgo vleče po asfaltni cesti in ves čas po slemenu!) se vidi cerkev sv. Miklavža. Žig je v zadnji hiši na levi!

Potem greš naprej po cesti prideš do zadnje hiše na desni (ampak to je že tik pod cerkvijo na koncu asfaltne poti), kjer je na steni žig.

Z vrha zidu pri cerkvi se vidi GEOSS (ker je bilo oblačno se malo slabše vidi stolp med obema smrekama). V dolini Save je bila zjutraj ob 7.30 še megla, vidijo se Janče na vrhu hribov v daljavi.

višina: 696 m Miklavž

Ni opisa
4.1 km, 50 minut Miklavž - Senožeti

Opis:

Takoj za hišo z žigom je treba čez travnik desno kreniti proti gozdu. Tu je markacija za nadaljevanje poti slaba.

Po cca 10 min hitre hoje navzdol je manjša past. Zelo jasen rdeče beli krog in pušcica kažeta, da je treba iti desno. A je treba iti levo dol, kar potrdi markacija E6 po ca 15 metrih!

Ko iz gozda prideš v vas Velika vas je kriza. Ker je ravno na izstopu iz gozda zgrajena nova hiša, ni markacij! Dejansko bi moral še cca 50 višinskih metrov naravnost po bregu dol. A je edino možno najprej desno skozi vas do prve ceste, ko lahko zaviješ levo in potem zopet po prvi cesti desno. Ampak tam je že markacija. Potem gre pot naprej po asfaltu. Ampak ali markacije ni ali pa sem jo spregledal, tako da nisem zavil s ceste in skozi gozd v vas Senožeti, ampak sem šel ves čas po cesti!

višina: 0 m Senožeti

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Senožeti - Jevnica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 259 m Jevnica

Ni opisa
4.1 km, 1 ura 50 minut Jevnica - Janška voda (razpotje)

Opis:

Ko se povzpneš iz Jevnice iz gozda na travnik in prideš do asfaltirane ceste, kaže cestni znak na levo po cesti do Janč 5,5 km, na "kozolcu" kot turističnem objektu pa piše Janče 1 h na desno in tam je tudi znak E6. Ampak potem se markacije evropske pešpoti kar izgubijo in spremljal sem običajni rdeče beli znak skoraj do Janč, kjer je na desni znak za pot E6.

višina: 750 m Janška voda (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na Jančah je cerkev, ki se sicer že od daleč delno vidi. Desno od cerkve je Planinski dom, pred njim je tabla.

višina: 790 m Planinski dom na Jančah
Planinska postojanka:

Dom stoji na kopastem Janškem hribu, najvišjem vrhu Janškega hribovja, na katerem je pri bližnji cerkvi tudi jedro razložene vasice enakega imena. Leta 1953 je PD Litija odprlo v domačiji pri Mahkovcu planinsko zavetišče, ki ga je leta 1954 premestilo v sosednjo domačijo pri Galetu. Medtem so začeli postopoma graditi planinski dom, v katerem so najprej, 1. maja 1957, odprli zavetišče, 11. oktobra 1959 pa celotni dom. Takrat je dom dobil sedanje ime v spomin na boje II. grupe odredov z Nemci na tem območju leta 1942. Dom so večkrat obnavljali in posodabljali; leta 1982 so napeljali telefon, leta 1988 pa so zgradili velik zbiralnik za vodo kapnico. Dom je stalno odprt, obratovalni čas od 8. do 22. ure. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pri mizah pred domom pa 150, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Sprva precej ravna cesta pelje po razvodnem slemenu med povirjema potokov Mala Reka na s. in Zahujka na j. strani. Na hribu pred seboj vidimo cerkev na Jančah, na slemenu nad Malo Reko Veliko Štango s cerkvijo sv. Antona, na slemenu nad Zahujko pa Gabrje pri Jančah. Kmalu se cesta zložno spusti na preval s križiščem cest in transformatorjem. Cesta naravnost pelje skozi Tuji Grm na Janče. Po njej gremo le nekaj korakov, potem pa zavijemo levo po stezi ob grmovju zložno navkreber v gozd. Lepa gozdna pot se zvije po gozdu, bogatem s kostanji, doseže odprto pobočje pod Jančami in se vzpne proti cerkvi, pri kateri pridemo na cesto. Le še nekaj korakov je do planinskega doma, h kateremu nas usmeri kažipot.

višina: 686 m Brezovo brdo

Ni opisa
3.3 km, 50 minut Brezovo brdo - Prežganje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od šole nadaljujemo TV po lokalni cesti proti Tujemu Grmu in Jančam. Cesta se zložno spušča v smeri proti sz., po pobočju nad povirjem potoka Pirnik, sicer pritoka Besnice. Po 15 min. se desno odcepi cesta v zaselek Brezova Ravan. Le-to sodi v naselje Volavlje, 600 m, 150 preb., ki ga vidimo na prisojnem pobočju v bližini. Vas so 4. avgusta 1944 požgali Nemci. Pred vasjo začasno zapustimo cesto, ki naredi velik ovinek skozi vas. Steza se vzpne na pobočje desno nad cesto. Najprej nam pomaga nekaj stopnic, potem pa pridemo po travniku na novo cesto na s. strani Brezovega brda (682 m) in po njej mimo počitniških hiš do ceste, ki smo jo prej zapustili.

višina: 630 m Prežganje

PREŽGANJE, 590 m, 120 preb. Razloženo naselje leži na prisojnem pobočju slemena in kopastega hriba, ki je razvodje med potokoma Reka na s. in Besnica na j. strani. Naselje obsega dve skupini hiš. Večje jedro je ob stranski cesti iz Zgornje Besnice na Prežganje, manjše pa ob lokalni cesti iz Trebeljevega, tik pod vrhom hriba. Župnijska cerkev sv. Marjete stoji na razglednem vrhu (657 m). Zgrajena je bila leta 1757, leta 1874 pa so jo povečali. Šolsko poslopje so postavili leta 1889; med NOB je bilo poškodovano, vendar so ga po vojni obnovili. Zdaj je v njem podružnična šola. V bližini šole je tudi trgovina. Na Prežganju so hudi boji divjali leta 1943 in 1944, ko so partizani napadli nemško postojanko v šoli in prosvetnem domu.


2.1 km, 30 minut Prežganje - Veliko Trebeljevo

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V Velikem Trebeljevem se nam pridruži Papirniška pot (Vevška pot), s katero gremo skupaj do Pečarja nad dolino Besnice. Od Cenkarjeve domačije gremo nekaj korakov do regionalne ceste Ljubljana–Litija in po njej proti Litiji; po nekaj minutah se najprej levo odcepi cesta v Malo Trebeljevo, pri transformatorju pa še druga s TV. Usmeri se zložno navzgor mimo okrepčevalnice in skozi veliko naselje počitniških hišic. Z vrha vzpetine zagledamo cesto, ki povezuje Prežganje s cesto Ljubljana–Litija, in cerkev na Prežganju. Spustimo se do asfaltirane ceste ter se po njej zložno vzpnemo na Prežganje. Ob cesti so že hiše tega naselja. S ceste se odpira lep pogled na Posavsko hribovje s Kumom. Po 30 min. smo pri šoli in trgovini na Prežganju.

višina: 555 m Veliko Trebeljevo

VELIKO TREBELJEVO, 556 m, 77 preb. Gručasta vas leži na razvodnem slemenu med potokoma Besnica na z. in Reka na v. strani slemena. V bližini vasi, po njeni s. strani, je speljana regionalna cesta, ki prek Trebeljevega povezuje Litijo s Šmartnim pri Litiji, po dolini Besnice pa tudi z Ljubljano; do Litije je 12 km, do Ljubljane pa 20 km. Kraj je bil prvič omenjen že leta 1145. Vas je nekoč pripadala stiškemu samostanu, ta pa je zgradil tudi cerkev sv. Križa. Na zvoniku je letnica 1698, to pa je verjetno tudi leto postavitve cerkve. Kraj se razvija v privlačno turistično točko in je izhodišče za prijetne izlete. Na pobočju nad vasjo je urejeno smučišče, v okolici pa je precej počitniških hišic. Območje Trebeljevega je znano po nasadih vrtnih jagod.


1.6 km, 20 minut Veliko Trebeljevo - Kopance

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Sprva ravna pot se pozneje zložno zvija navzdol po s. gozdnatem pobočju hriba Kopance (684 m) vse do bližine Velikega Trebeljevega, kjer spet pridemo na cesto, ki smo jo prej zapustili. Iz Leskovca je 60 min.

višina: 684 m Kopance

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Kopance - Brdo (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Desna cesta pelje na Obolno, po levi pa gremo le kratek čas do odcepa, na katerem nas markacije usmerijo desno na gozdno pot.

višina: 669 m Brdo (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Brdo (razpotje) - Kraje (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Precej ravna cesta pelje naprej po hrbtu med povirjema Velikega potoka na z. in Stiškega potoka na v. strani. Po 15 min. smo na razpotju.

višina: 686 m Kraje (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Desno in čez kratek čas ob leseni tabli Grosuplje 11 km levo.

višina: 546 m Blečji vrh

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Blečji vrh - Polica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 438 m Polica

Ni opisa
5.7 km, 1 ura 30 minut Polica - Grosuplje

Opis:

In ko prideš v Grosuplje, greš naravnost in ko prideš do križišča, kjer greš lahko levo ali desno, greš levo in čez cca 300 metrov je gostilna Vodičar na desni strani.

višina: 334 m Grosuplje

Ni opisa

Opis:

Pot nadaljujemo proti pekarni Grosuplje.


Ni opisa

Opis:

Opis poti v vodniku je še kar natančen.

višina: 0 m Spodnja Slivnica

Ni opisa
2.9 km, 1 ura Spodnja Slivnica - Tabor

Opis:

Opozoriti velja na naslednje: Ko se pride po klančku navzdol iz vasi Spodnja Slivnica, je treba kar naravnost preko travnika. Čez nekaj časa vidiš na daljnovodu desno markacijo! Ves čas pa gledaš kmetijo Trontelj pred sabo.

Pri kmetiji greš na dvorišče, potem pa zaviješ levo za prvo hišo na levi po poti, ki vodi po robu gozda s travnikom. V vasi Cerovo je ob izhodu iz vasi kapelica in takoj za kapelico kreneš desno v gozd. Ko prideš iz gozda na makadamsko cesto (Ponova vas - Velike Lipljene) kreneš levo in kmalu je na levi utrjeni Tabor!

višina: 491 m Tabor

Ni opisa
1.1 km, 15 minut Tabor - Taborska jama

Opis:

Žig je v Velikih Lipljenah, v hiši, ki je druga na levi za križiščem.

višina: 424 m Taborska jama

Ni opisa

Opis:

Žig je v Velikih Lipljenah, v hiši, ki je druga na levi za križiščem.

višina: 483 m Velike Lipljene

Ni opisa

Opis:

Najprej je treba od Županove jame po asfaltu 800 metrov do križišča, nato desno dol, cca 450 metrov je na levi je na drevesu znak, da moraš kreniti z asfaltne ceste na gozdno pot!

Potem nekaj časa hodiš po gozdu in prideš do skale na levi, kjer opaziš znak.  Torej bi bilo treba na desno. Ampak potem sem na orehu pred sabo videl puščico in seveda sem krenil na levo. In ker potem celih 500 metrov hoje najprej po travniku in potem po gozdu ni bilo markacije, sem se vrnil. In pri hiši cca 100 m od skale sem vprašal možakarja, ki je nastavljal past za krta na vrtu, kje je pot, me je čudno pogledal. Na koncu sva le prišla do tega, da je verjetno tisti, ki je kosil travo pod orehom, obrnil pušcico! Pravilno bi morala kazati na desno! Torej moraš biti pripravljen na vse!

Ko sem prišel iz gozda do hiše (to je pod vrhom hriba, kjer je cerkev sv. Ahaca, kot sem potem ugotovil) in na desni videl lopo (pod lopo je izvir pitne vode) me je prijazna ženska usmerila naravnost v gozd pred mano po strmi poti navzor. Ampak narobe sva se razumela, moral bi po asfaltni cesti na levo!

višina: 456 m Veliki Ločnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Potem nekaj časa hodiš po gozdu in prideš do skale na levi, kjer opaziš znak.  Torej bi bilo treba na desno. Ampak potem sem na orehu pred sabo videl puščico in seveda sem krenil na levo. In ker potem celih 500 metrov hoje najprej po travniku in potem po gozdu ni bilo markacije, sem se vrnil. In pri hiši cca 100 m od skale sem vprašal možakarja, ki je nastavljal past za krta na vrtu, kje je pot, me je čudno pogledal. Na koncu sva le prišla do tega, da je verjetno tisti, ki je kosil travo pod orehom, obrnil pušcico! Pravilno bi morala kazati na desno! Torej moraš biti pripravljen na vse!

Ko sem prišel iz gozda do hiše (to je pod vrhom hriba, kjer je cerkev sv. Ahaca, kot sem potem ugotovil) in na desni videl lopo (pod lopo je izvir pitne vode) me je prijazna ženska usmerila naravnost v gozd pred mano po strmi poti navzor. Ampak narobe sva se razumela, moral bi po asfaltni cesti na levo!

Preden se iz vasi Mali Ločnik spustimo na cesto Ljubljana - Kočevje, je na levi simpatična hišica (kašča iz časov, ko so ljudje še kmetovali). S pobočja hriba se vidi grad Turjak in v daljavi na levi gostišče Rozamunda. V gostilni imajo žig!

višina: 543 m Turjak

TURJAK, 542 m, 187 preb. Razloženo središčno naselje leži na vrhu dolgega turjaškega klanca na robu planote nad Želimeljsko dolino. Skozi naselje pelje magistralna cesta Škofljica–Kočevje, tam se odcepita lokalni cesti v Grosuplje in Želimlje. K Turjaku sodi tudi zaselek Podturjak v dolini Želimeljščice. Kraj je nastal in se najprej razvil ob Turjaškem gradu, prvič pa je bil omenjen že leta 1162. Prvotni grad je leta 1511 porušil potres, zdajšnji pa je bil zgrajen leta 1521. Med graditvijo so vanj vzidali nekaj ostankov prejšnjega gradu, med drugim romansko kapelo. Lastniki gradu in posestev so bili fevdalci Auerspergi-Turjačani, ki so postopno povečevali svojo posest na Dolenjskem, Notranjskem in v Beli krajini. Leta 1260 so od oglejskega patriarha dobili Bloke, leta 1339 grad in posestvo Hmeljnik, potem Metliko, Žužemberk in Višnjo Goro. Leta 1641 so postali lastniki Kočevskega in Poljanskega gospostva, v 18. stol. pa še Dvora in Soteske ob Krki. Turjaški gospodje so leta 1550 postali baroni, leta 1630 grofje, leta 1791 pa so dobili naslov kočevskih vojvod. Turjačani so zelo znani po svojih bojih s Turki. Tako je zelo znan Herbert Turjaški (1528–1575), ki se je več desetletij bojeval s Turki, dokler ni padel v bitki pri Budačkem. Potem so Turki zmagoslavno nosili njegovo glavo v sprevodu po carigrajskih ulicah. Prav tako je znan tudi poveljnik Vojne krajine Andrej Turjaški (1529–1594), ki je leta 1593 premagal Turke pri Sisku. V spomin na to zmago je dal na bližnjem hribu Gora (748 m) zgraditi cerkev sv. Ahaca. Turjaški grad je znan tudi po tem, da je v njem nekaj časa prebival Jurij Dalmatin (1547–1589); tam je prevajal Biblijo in pridigal v kapeli. Zadnji lastnik gradu pred 2. svet. vojno je bil Herbert Turjaški. Pred gradom raste mogočna, 16 m visoka lipa, katere deblo obsega 779 cm. Valvasor jo je v Slavi vojvodine Kranjske že pred 300 leti opisal kot mogočno drevo, France Prešeren pa jo v baladi Turjaška Rozamunda omenja kot hrast.

Naselje ob Turjaškem gradu se je razcvetelo v 15. stol., ko se je uveljavila železarska obrt in ko je kraj dobil tržne pravice. Leta 1491 so ga opustošili Turki. Župnija je bila ustanovljena leta 1789, že prej pa so ob gradu sezidali kapelo Brezmadežnega spočetja device Marije, ki je postala župnijska cerkev.

Po okupaciji leta 1941 so se v gradu naselili Italijani, po kapitulaciji Italije pa so se v njem utrdili belogardisti, saj so menili, da jim bodo debeli zidovi dajali varno zavetje. Vodstvo Prešernove brigade jih je pozvalo k vdaji, vendar so poziv zavrnili. Zato so 13. septembra 1943 borci Prešernove brigade začeli srdito napadati grad in ga po šestih dneh, 19. septembra, tudi zavzeli. Ujeli so 695 belogardistov. Grad je bil porušen, deloma je pogorel. Na ta boj spominja spominska plošča na okroglem grajskem stolpu desno od vhoda v grad. Po vojni je grad, ki je razglašen za kulturni spomenik, začel obnavljati Zavod za spomeniško varstvo. Za ogled so urejene kapela in nekaj soban, v viteški dvorani pa razstava o Auerspergih in bitki pri Sisku. Tik pred osvoboditvijo so domobranci v bližnjem gozdu pobili 20 aktivistov OF; na kraju zločina so žrtvam postavili spomenik. Na padle borce in žrtve fašizma s Turjaka in okolice spominja tudi spominska plošča na zadružnem domu.

Središče Turjaka je velik zadružni dom ob cesti; pred njim je avtobusna postaja. V domu so pošta, okrepčevalnica Rozamunda in trgovina. Na Turjaku sta še dve gostilni, podružnična osnovna šola ter nekaj obrtnih delavnic. Zemlja je skopa, pravih kmetov ni, ljudje so povečini zaposleni, največ v Ljubljani.


0.3 km, 10 minut Turjak - Malo smrečje

Opis:

S Turjaka nadaljujemo TV po magistralni cesti.

višina: 539 m Malo smrečje

Ni opisa
12.7 km, 4 ure 10 minut Malo smrečje - Predgozd (Mačkovec)

Opis:

Ko greš iz vasi Mali Osolnik po potki navdol, vidiš na levi cerkvico. Tam je past, ker ne vidiš takoj, kam moraš kreniti. Dejansko so štiri poti, na levi ena po travniku mimo cerkvice, na skrajni desni druga po robu gozda. Pravilna pa je druga z leve v gozd!

Na poti iz Velikega Osolnika proti vasi Laze se na levi globoko doli vidi Rob.

Ko greš skozi vas Laze po asfaltnem klancu dol, se začneš vzpenjati po makadamu in prideš do kamnoloma, kjer je treba na levo (preden prideš v kamnolom, markacija ni na najbolj opaznem mestu).

V vasi Osredek prečkaš asfalno cesto in nadaljuješ v vas Centa. Opis v knjižici ni najbolj precizen, že preden prideš v vas, kreneš levo!

Potem so markacije v redu, ampak pod novo hišo tik preden prideš na travnik, se markacije zgubijo, med travo na travniku pa tudi ni nobene potke. Dejansko moraš ob zadnji markaciji nadaljevati v smeri ?za nosom? in pri ti je nova hiša za hrbtom in daleč spodaj pred sabo na koncu travnika vidiš na drevesu na robu gozda markacijo!

In potem je treba biti pozoren še enkrat na strmi poti navzdol v gozdu po pobočju, ker je treba zaviti ostro levo dol po strmini!

Tik pred Mačkovcem sem ali zgrešil markacije ali pa so slabe. Tako sem prišel na križišce asfaltnih cest. Tam je treba zaviti ostro desno po asfaltni cesti ca 200 metrov, kjer je na desni lesena hišica, v kateri se da prenočiti in v kateri je žig.

Kljub omenjenim ?pastem? pa so markacije v redu. Gospodar je v hiši nasproti to je na drugi strani ceste!

višina: 831 m Predgozd (Mačkovec)

Ni opisa

Opis:

Markacij ni veliko, a tudi niso potrebne, saj pot vodi po cesti po slemenu skozi Rute: od vasi Selo, Rupe, Mohorje, Beštetje. In kot piše v knjižici, je treba ob hišicah (weekendih) na levi strani ceste zaviti desno v gozd, da bi presekali ovinek, ki ga dela cesta skozi vas Naredi. Ko prideš iz gozda, kreneš zopet po cesti na desno proti Lužarjem. Na koncu vasi je simpatično znamenje.

Ampak potem se v knjižici opis neha! Dejansko je treba na križišču zaviti v smeri Nova vas in po približno 500 metrih hoje po cesti kreniti v smeri, kamor kaže cestna tabla Strmca, Mramorovo.

višina: 795 m Naredi

Ni opisa
3.5 km, 1 ura Naredi - Rogovila

Opis:

Markacij ni veliko, a tudi niso potrebne, saj pot vodi po cesti po slemenu skozi Rute: od vasi Selo, Rupe, Mohorje, Beštetje. In kot piše v knjižici, je treba ob hišicah (weekendih) na levi strani ceste zaviti desno v gozd, da bi presekali ovinek, ki ga dela cesta skozi vas Naredi. Ko prideš iz gozda, kreneš zopet po cesti na desno proti Lužarjem. Na koncu vasi je simpatično znamenje.

Ampak potem se v knjižici opis neha! Dejansko je treba na križišču zaviti v smeri Nova vas in po približno 500 metrih hoje po cesti kreniti v smeri, kamor kaže cestna tabla Strmca, Mramorovo.

višina: 794 m Rogovila

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Rogovila - Kramplje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 751 m Kramplje

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Kramplje - Volčje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 758 m Volčje

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Volčje - Nova vas

Opis:

Na križišču (recimo center Nove vasi) je zadnja hiša na levi strani pred križiščem omenjena hišna številka “Nova vas 52″ in žig imajo.

Na nasprotni strani križišca imajo Informacijski center, možakar v njem je prijazen! Edino imajo “uradniški delovni čas”. Hrano imajo na nasprotni strani Informacijskega centra (pri Dominu). Možnosti za prenočišča pa nisem preverjal. Zanesel sem se na prospekt iz Informacijske centra.

višina: 720 m Nova vas

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 30 minut Nova vas - Vrh gozda

Opis:

Opis v knjižici je korekten vse do vrha grape (potem ko si se pričel dvigati iz vasi Metulje po gozdu) in ko se povpneš na makadamsko cesto in kreneš desno. Markacije so redke!

višina: 878 m Vrh gozda

Ni opisa
3.6 km, 50 minut Vrh gozda - Knežja Njiva

Opis:

Treba je paziti na odcep poti v desno proti Knežji Njivi.

višina: 701 m Knežja Njiva

Ni opisa
1.1 km, 10 minut Knežja Njiva - Markovec

Opis:

Tam sem moral kreniti po asfaltni cesti levo v Markovec. Prenočišca v Starem trgu namreč ni! In sem lepo večerjal in prespal v gostišcu Mlakar.

Zvečer so mi ob pivu v gostišču Mlakar povedali, da je razlog, da ni prenočišč v Starem trgu v tem, da lesna tovarna v Starem trgu zaposluje cel kup "gastarbajterjev", ki so ti zasedli vse možne sobe.

Na gostišču je ob vhodu tabla, ki izvira iz časa, ko je oče lastnika imel gostilno v Kozarišču (to je ob gradu Snežnik). In ko je zgradil novo gostišče, je pač tablo vzel s sabo. Ko sem v Starem trgu preverjal glede žiga, so vsi gledali z začudenjem, ker se tudi starejši ljudje ne spomnijo hotela Turist (ki je omenjen v knjižici).

višina: 582 m Markovec

Ni opisa

Opis:

Iz Vrhnike v Stari trg pri Ložu je 3 km po asfaltirani cesti. Po 15 min. pridemo v obcestno naselje Markovec, 585 m, 205 preb., na j. strani Markovega hriba (776 m).

višina: 581 m Stari trg pri Ložu

STARI TRG PRI LOŽU, 580 m, 838 preb., je prometno, gospodarsko in kulturno središče Loške doline, najvišjega kraškega polja v porečju vzhodnega kraka Ljubljanice. Nad gručastim naseljem se dviga vzpetina Ulaka (683 m), na kateri je stalo prazgodovinsko gradišče, našli pa so tudi sledove poselitve iz rimske dobe. Skozi naselje teče potok Brežiček, ki se jv. od naselja izliva v Veliki Obrh. Kraj je bil prvič omenjen kot trg leta 1237, leta 1348 pa so trške pravice prenesli v sosednji Lož. Stari trg je s tem izgubil pomen. Zelo se je razvil po 2. svet. vojni, ko je spet postal središčno naselje v dolini. Z novim stanovanjskim naseljem ob cesti proti Ložu se je že skoraj spojil s tem krajem. Le majhno število prebivalcev se še ukvarja s kmetijstvom, večina je zaposlenih v domačem kraju ter v Ložu in Cerknici. Od 1. januarja 1995 je v Starem trgu spet sedež samostojne občine Loška dolina. To je bila sicer tudi do leta 1961, tedaj pa so jo priključili občini Cerknica. Pomembna industrijska obrata sta SVEA lesna industrija in Kovinoplastika Lož. V Starem trgu imajo zdravstveni dom, lekarno, pošto, poslovalnico Nove Ljubljanske banke, osnovno šolo, gozdni obrat Snežnik, samopostrežno in več drugih trgovin, nekaj gostinskih lokalov ter manjših podjetij in obrtnih delavnic. Župnijska cerkev sv. Jurija je bila zgrajena sredi 12. stol. v romanskem slogu; pozneje so jo obokali in večkrat prezidali. Zdajšnja stavba je barokizirana triladijska bazilika s samostojnim zvonikom.

Aprila 1941 so Loško dolino zasedli Italijani. Zavedni Slovenci so se kmalu po zasedbi vključili v narodnoosvobodilno gibanje. Ustanovili so Loško četo in ta je že jeseni 1941 izvajala akcije na območju Loške doline. V začetku maja 1942 so borci Notranjskega odreda skupaj z narodno zaščito izvedli obsežno akcijo za osvoboditev Loške doline. Italijanska posadka se je 11. maja iz Starega trga umaknila v Cerknico. Italijani so ob podpori tankov 16. maja vdrli v Stari trg, pobili 11 pripadnikov narodne zaščite in požgali več hiš. Naslednji dan so se umaknili iz Loške doline, tako da je bila potem več kot dva meseca svobodna. Oblast so prevzeli odbori OF in jo zadržali do konca julija. Med mesec dni trajajočo ofenzivo so Italijani konec julija 1942 zasedli Loško dolino; tedaj so požgali večino vasi, veliko ljudi pa pobili ali odgnali v internacijo. Na Ulaki so 1. avgusta ustrelili 30 mož in fantov iz Starega trga in Loža. Po italijanski kapitulaciji so želeli jeseni 1943 z veliko ofenzivo na Notranjskem uničiti partizanske enote tudi Nemci. Zasedli so Loško dolino, vendar se je narodnoosvobodilno gibanje še naprej krepilo. Enote 7. korpusa NOV so poleti 1944 izvedle ofenzivo proti nemškemu okupatorju in njegovim domačim sodelavcem ter osvobodile celotno Loško dolino. V šolskem letu 1944/45 je v Starem trgu delovala partizanska gimnazija z dvema razredoma, v katerih je bilo 56 dijakov. Na NOB spominja veličasten spomenik na Ulaki – to je pravzaprav grobnica 419 borcev NOV in žrtev fašizma iz Loške doline.

Tudi kurirska postaja TV-18 s sedežem na območju pošte Stari trg pri Ložu ima svoj pomnik. Delavci Ptt-podjetja Ljubljana so 4. julija 1984 v Starem trgu odprli novo poštno poslopje, na njegovem pročelju pa so v spomin na kurirsko postajo in na padle kurirje namestili oznako postaje TV-18 in spominsko ploščo padlim kurirjem. Spominska plošča je tudi v notranjosti pošte, v prostoru za stranke, ob njej pa je pod umetniško sliko kurirja tudi stalna razstava o delu kurirjev na TV-18 in o zvezah te postaje z drugimi postajami.

Stari trg pri Ložu ima vsak dan več avtobusnih zvez z ŽP na Rakeku (24 km) in Ljubljano (64 km).

Iz Starega trga sta doma slikar Lojze Perko (1909–1980) in pesnica Marička Žnideršič (roj. 1914).


4.6 km, 1 ura 10 minut Stari trg pri Ložu - Šmarata

Opis:

Zbudil sem se v oblačno jutro in pogled na Veliki Snežnik skozi okno sobe ni bil prav nič vzpodbuden, a sem se vseeno odločil za nadaljevanje poti!

Na koncu vasi Markovec se približno 2 km daleč vidi Stari trg. V centru mesta je treba zaviti najprej v smeri Pudob, takoj za pošto pa na desno po asfaltni cesti v smeri Nadleska.

Sredi vasi Nadlesk je na desni ogledalo in tam zaviješ desno gor do cerkve, ki jo omenjajo v knjižici.

Markacije, kje zaviješ v Nadlesku s ceste proti Obrhu, so korektne. Po gladini vode v  Obrhu sem z mostu videl plavati labode.

Ampak potem markacije izginejo! Če greš naravnost do novega špornega centra jih ne vidiš. In sem se vrnil do mosta in krenil levo dobesedno takoj z mostu. Makadamska pot vodi po travnikih v dolgem desnem ovinku do vasi Šmarata. Prav na koncu vasi (a moraš vprašati vaščane, sicer ne najdeš poti med hišami) je cerkvica in tam sem ponovno videl markacijo E6.

višina: 584 m Šmarata

Ni opisa
1 km, 20 minut Šmarata - Grad Snežnik

Opis:

Nadaljevanje poti do Kozarišča oziroma gradu Snežnik je potem dobro označeno. Grad je lepo obnovljen a v sosednjih poslopjih, kjer je Informacijski center (tako piše na vratih!), v soboto ob 9. uri ni bilo žive duše. In seveda ne duha ne sluha o žigu.

višina: 578 m Grad Snežnik

Ni opisa
5 km, 1 ura 50 minut Grad Snežnik - Martinčev laz

Opis:

Od gradu Snežnik (581 m) po E-6 naravnost navzgor po v. pobočju Vrtače (822 m) in Gabrovega vrha (934 m) na Martinčev laz na z. strani Leskovega vrha (950 m). Do sem 2 h.

višina: 910 m Martinčev laz

Ni opisa
10.4 km, 3 ure 10 minut Martinčev laz - Mašun

Opis:

Ker je bilo oblačno, sem se odločil za pot po makadamski gozdni cesti proti Mašunu in ne po poti, ki jo knjižica omenja in naj bi bila markirana. V primeru, če bi deževalo, bi namreč po makadamski cesti še vedno lahko hodil z dežnikom, medtem ko bi bilo po gozdnih poteh težje (in morda celo nevarno).

Na gozdni cesti so na vsakem križišču oznake, ki kažejo smer proti Mašunu.

In da ne pozabim, občina Loški potok te na začetku lepo pozdravi in te pozdravi, ko jo zapustiš.

Po 21 km hoje po nepreglednih gozdovih prideš od gradu Snežnik do Mašuna. In tam sem moral vedriti, ker je začelo močno deževati, a po približno eni uri se je umirilo in sklenil sem nadaljevati pot.

višina: 1028 m Mašun

MAŠUN, 1022 m, je naselje gozdarjev in lovcev na obsežni Snežniški planoti ob križišču javnih in gozdnih cest. Na Mašunu je pred 2. svetovno vojno stal lovski gradič družine Schönburg-Waldenburg, takratne lastnice snežniških gozdov; leta 1943 je pogorel, obnovljena sta dva stolpa. Zdaj je na Mašunu več poslopij za gozdarske potrebe, tam sta tudi lovska koča in gostilna Mašun Gozdnega gospodarstva Postojna, ki jo ima v najemu Erika Bolčina, Mašun 2, 6253 Knežak. Gostilna je odprta vsak dan, postrežejo tudi s toplo hrano; v sobah je na voljo 33 ležišč. Telefon: 050/331 611.

V nekdanji gozdarski hiši so jeseni 2005 odprli informacijsko-izobraževalno središče, imenovano Gozdna hiša Mašun. V njem s fotografijami in filmom prikazujejo življenje medveda, najznamenitejše zveri snežniških gozdov. Uredili so tudi 4 km dolgo krožno gozdno učno pot, na kateri pohodnike na desetih točkah seznanjajo z živalstvom in rastlinstvom gozdov tega območja.

Med NOB je imel Mašun pomembno vlogo. V obsežnih gozdovih so se večkrat zadrževale enote NOV in se bojevale z okupatorjem. Septembra 1943 je na Mašun prispela brigada slovenskih internirancev, ustanovljena po italijanski kapitulaciji 12. septembra na Rabu. Z otoka Rab do Bakra so se prepeljali z ladjo, od tam pa so prišli na Mašun, kjer so jih vključili v XIV. divizijo. Oktobra 1943 se je Tomšičeva brigada 10 dni bojevala z elitno nemško oklepno divizijo; takrat je bil požgan tudi gradič. Na te boje spominja plošča na hiši v bližini gostišča. Po nastanku velikih osvobojenih ozemelj je bila v začetku leta 1944 v NOV in POS organizirana transportna služba. Ena takih prog je potekala z Mašuna, kjer je bil sedež poveljstva istrskega vojnega območja, čez Loško dolino, Čabar, Osilnico, Kuželj, Stari trg ob Kolpi do Črnomlja in Črmošnjic. Severno od Mašuna, nad Sladkimi vodami, je bila prehodna bolnišnica za prvo pomoč hujšim bolnikom. Za končno osvoboditev naše domovine so enote NOV tudi na tem območju bojevale srdite boje, da bi obkolile 97. nemški armadni korpus.

Na Jesenovcu v bližini Mašuna je bila marca 1943 ustanovljena kurirska postaja P-1, ki je vzdrževala zveze s kurirskimi postajami TV-18 na Racni gori, P-2 na Slavniku (po kapitulaciji Italije s P-2a na vzhodnih Brkinih) in P-3 v Lažah pri Senožečah. Pred italijansko kapitulacijo je bilo na P-1 od pet do osem kurirjev, po njej pa zaradi izjemnega povečanja količine pošte celo do 20. Prvi komandir je bil Anton Princ - Dušan iz Jasena pri Ilirski Bistrici. Na stavbi, v kateri je gostišče, je spominska plošča z napisom: »Na območju Mašuna je v času NOV delovala relejna kurirska postaja P-1. Padli kurirji Janez Gregorič 1924–1944, Vincenc Hace 1920–1944, Pavel Smrdelj 1915–1945. Vaša kri je v zarji svobode zalila temelje našega življenja. Avgust 1982. Hvaležni soborci in mladi rod.«

Na Mašun se lahko pripeljemo po asfaltirani cesti iz Knežaka (13,5 km), po gozdni cesti s Sviščakov (12 km) in lokalni cesti iz Starega trga pri Ložu mimo gradu Snežnik in skozi Leskovo dolino (26 km).


8.5 km, 3 ure 20 minut Mašun - Mali Snežnik (razpotje)

Opis:

Na Mašunu se nam pridruži E-6; spremljala nas bo do Kozleka. Vse do Malega Snežnika bomo hodili po gozdovih. Najprej gremo po precej ravni cesti, ki pelje v Stari trg pri Ložu. Po 15 min. zavijemo s ceste desno po kolovozu, ki se mimo lesene počitniške hišice vzpenja po s. pobočju Javorja (1323 m). Po 30 min. se pot prevali na j. stran do bližnje slabše gozdne ceste, po kateri se zložno spustimo po j. strani vrha Puščetek (1189 m) do 20 min. oddaljene gozdne ceste Mašun–Sviščaki (ta se po 2 km odcepi od ceste Mašun–Stari trg). Pot nadaljujemo po cesti na desno proti Sviščakom. Cesta se zložno dviga do 10 min. oddaljenega razpotja Škrli (1105 m), pred katerim je na levi »Koča Škrli«. Desna cesta pelje na Sviščake (7 km), leva na Vrh Pekla. Nadaljujemo po levi cesti. Po 10 min. zavijemo s ceste na desno po gozdni vlaki strmo v breg, poraščen z bukovim gozdom; s tem si skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo do gozdne ceste, naredimo nekaj korakov na levo, potem pa se po stezi na desno vzpnemo do bližnje ceste na Vrh Pekla, ki smo jo zapustili kmalu za razpotjem Škrli. Po cesti gremo na levo; že čez nekaj minut smo pri gozdarski hiši (1301 m) in križišču na j. strani Vrh Pekla (1372 m). Z Mašuna smo hodili približno 2 h.

S križišča pri gozdarski hiši gremo po gozdni cesti desno do bližnjega razpotja, na katerem zavijemo levo po slabši gozdni cesti proti globoki kotlini z mraziščem Pekel (1186 m); v njem rastejo visoke smreke. Skozi bukovje se nam odpre pogled na Snežnik. Po 15 min. spusta pridemo do ostrega ovinka (1260 m) na jz. robu mrazišča in z njega zavijemo desno na gozdno vlako. Po nekaj korakih po ravnem se vlaka precej strmo dviga po pobočju nad Peklom do 15 min. oddaljene gozdne ceste, ki obkroža Pekel. Po cesti gremo 10 min. desno do odcepa steze na levo proti Snežniku. Če bi šli po cesti naprej, bi v dveh urah prišli na Sviščake.

višina: 1565 m Mali Snežnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Steza se precej strmo dviga po sz. pobočju Malega Snežnika. Bukova drevesa preidejo v nizko bukovje, ki se vse bolj redči, in pojavljajo se že nizki borovci in trava. Pod vrhom se pot s težavo prebija skozi nizko ruševje. Tam je največji pas ruševja zunaj Alp in edini primer prehoda bukovih dreves v ruševje v Sloveniji. Po uri in pol z Vrha Pekla stopimo na vrh Malega Snežnika (1694 m), na katerem je kamnit geodetski stebriček.

višina: 1692 m Mali Snežnik

Ni opisa

Opis:

Z Malega Snežnika do koče na Velikem Snežniku je 30 min.

Vrh:

VELIKI SNEŽNIK, 1796 m, je najvišji vrh v visoki Snežniški planoti, ki se vzpenja nad Cerkniškim, Loškim in Babnim poljem na sv. ter nad Reško dolino in dolino Zgornje Pivke na jz. Planota se na sz. spušča v Postojnska vrata, ki jo ločijo od Hrušice, na jv. pa jo zareza Gomanjškega prečnega dola loči od Snježnika, Risnjaka in drugih gora Gorskega Kotarja. Snežniška planota spada v Dinarski gorski sistem; povečini sestoji iz krednega apnenca in dolomita. Na njenem zakraselem površju se vrstijo nešteti kotliči, vrtače in brezna, drage in doli, med njimi se dvigajo številni čoki, roglji ter nižji in višji oblasti vrhovi in gore. Po vsej planoti rastejo do višine okrog 1500 m nepregledni smrekovi in bukovi gozdovi, prepreženi z gosto mrežo gozdnih cest, v njih pa je tudi več gozdarskih in lovskih postojank. Snežnik je le 28 km oddaljen od morja, zato ima obilo padavin, pozimi snega, ki leži dolgo v pomlad; kljub temu tu ni potokov, ker voda sproti izginja v kraški svet in pod površjem odteka v pritoke Pivke, Unca, Reke, Rečine in Kolpe. V ledeni dobi je bila okolica Snežnika pokrita z ledom. V snežniških gozdovih, tudi v bližini vrha, je mnogo kotlin-mrazišč, kjer je temperatura stalno nižja in pade pozimi do —32° C.
Snežnik ima dva vrha: Veliki Snežnik, na katerem je planinsko zavetišče, in sosednji Mali Snežnik (1688 m), ki ga od Velikega loči le sedlo. Ponekod dodajajo imenu Snežnik še oznako Notranjski, da bi ga ločili od Goteniškega Snežnika. Zaradi redke planinske flore je bilo območje nad 1450 m okoli Malega in Velikega Snežnika leta 1964 razglašeno z republiško odredbo za naravno znamenitost. Tod rastejo travnolistna vrčica, Scopolijev repnjak, Justinova zvončica, kobulnica, dlakavi sleč, kraška vrsta planike, rdeča murka, Clusijev svišč, panonski svišč in druge cvetice.
Valvasor je o Snežniku zapisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske:
»Ta gora, ki se na splošno Snežnik imenuje, je s svojim 124 koničastim vrhom pravi prebijač oblakov. Dvigne se tako visoko, da se z njegovega vrha lahko tvoje oko sprehaja po vsej deželi daleč naokrog in da lahko tvoji vidni žarki poletijo tudi preko morja v Italijo, v Dalmacijo, Hrvaško, v Turčijo in vsepovsod naokoli. « K Valvasorjevemu razgledu ni kaj dodati, le Bosna ni več turška.


Planinska postojanka:

Zavetišče stoji tik pod vrhom Velikega Snežnika (1796 m), najvišjega vrha Snežniškega pogorja, ki je obenem tudi najvišji izvenalpski vrh. Ilirskobistriška podružnica SPD je nameravala postaviti kočo v sedlu pod vrhom, vendar ji tega niso dovolili. Zato so postavili kočo v Črnem dolu, zahodno od Sviščakov; odprli so jo 5. julija 1914 in jo poimenovali po narodnem buditelju in pesniku Miroslavu Vilharju (1818-1871). Kočo je po 2. svetovni vojni prevzelo gozdno gospodarstvo, leta 1972 pa taborniška organizacija. PD Ilirska Bistrica je leta 1958 prevzelo nekdanjo vojaško opazovalnico na vrhu Snežnika in iz ostankov sezidalo planinsko zavetišče, ki ga je odprlo leta 1961. Pozneje so dogradili dodatne prostore. Leta 1977 so začeli s povečavo in obnovo zavetišča, vsa dela pa so zaključili leta 1994. V malem poslopju pri zavetišču bodo uredili še bivak z zimsko sobo. Leta 1993 je zavetišče dobilo mobitel. Zavetišče je odprto od 1. maja do 15. oktobra ob sobotah, nedeljah in praznikih; če je vreme ugodno, je odprto tudi v preostalem delu leta, med drugim tudi pozimi v lepšem vremenu, a ni odveč prej poklicati. Avgusta (morda letos že julija) je odprto vse dni. V dveh dnevnih prostorih je 80 sedežev; v dveh sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; dve stranišči; dnevna prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Na podstrešju funkcionalni prostori Radio kluba Snežnik Ilirska Bistrica.



Opis:

Od zavetišča se spustimo približno 200 m po stezi, po kateri smo prišli na Snežnik, potem pa zavijemo navzdol med rušjem na travnato planoto med obema vrhovoma Snežnika. Kamnita steza zavije na v. pobočje Malega Snežnika, po katerem sestopamo proti veliki skali nad potjo. Po gruščnati stezi moramo hoditi previdno. Kmalu pridemo v gosto rušje in po njem na majhno ravninico, do katere pripelje slaba gozdna cesta s Sviščakov. Do tja je 30 min. Opozorilna tabla »Botanični rezervat« pove, da je območje od tam do vrha zavarovano. Zelo lep je pogled na Veliki Snežnik in na skalovje Malega Snežnika.

Z ravninice (1564 m) se zložno spuščamo po gozdni cesti na z. pobočju Gornjega Loma (1582 m). Na jz. strani zagledamo poseke s smučišči na hribu Udnik pri Sviščakih in zeleno dolino Grda draga z lovsko kočo. Po 10 min. po kratki bližnjici skrajšamo cestni ovinek. Prečkamo cesto in nadaljujemo naravnost po lepem bukovem gozdu, sprva po ravnem, potem pa se po gruščnatem kolovozu precej strmo spustimo po kraškem pobočju. Po 15 min. od ceste stoji levo ob kolovozu na kamnitem podstavku velik kovinski križ. Kolovoz se precej ravno zvije okoli hrbta Dolnjega Loma (1483 m), potem pa se zložno spušča v smeri proti j. Pod strmim pobočjem opazimo globoko pod nami Grdo drago. Deset minut od križa prečkamo gozdno cesto v Lomovo dolino in se zelo zložno vzpnemo po bukovem gozdu proti bližnjemu robu. Po kolovozu gremo zložno navzdol po pobočju nad gozdno cesto Sviščaki–Snežnik; vse bolj se ji približujemo. Po 15 min. pridemo na ravninico s kapelico sv. Gabrijela in na gozdno cesto Sviščaki–Snežnik.

Ravna cesta nas v 5 min. pripelje na razpotje; naravnost gre na Sviščake (1 km). Takoj za razpotjem zavije TV s ceste desno navzdol. Po 10 min. pridemo v naselje počitniških hišic in skozenj na rob nad travnato dolino, tam pa nas kažipot usmeri po bližnjici v dolino. Na robu doline je vodnjak, pri katerem je Planinsko društvo Snežnik Ilirska Bistrica pritrdilo prisrčno obvestilo: »Kdor pil snežniško bo vodico, zdrav um imel bo in glavico.«

Planinska postojanka:

Dom stoji na robu gozdne jase pod vznožjem Snežnika v bližini turistično-rekreacijskega centra z manjšim smučiščem in naseljem počitniških hišic. Na Sviščakih je italijanska planinska organizacija (CAI) odprla leta 1924 napol vojaško planinsko postojanko, ki je ob koncu vojne pogorela. PD Ilirska Bistrica je po 2. svetovni vojni prevzelo hlev ob razpadajočem planinskem domu, ga temeljito popravilo in opremilo ter ob otvoritvi, 12. avgusta 1951, poimenovalo v Cankarjevo kočo. Po letu 1963 so kočo povečali in obnovili v lep planinski dom, ki je bil svečano odprt 21. julija 1968. Še bolj so ga posodobili leta 1983, ko je dom dobil vodovodno napeljavo, elektriko in sanitarije v prizidku. Leta 1993 je bil dom vključen v mobitelsko omrežje. Dom je stalno odprt, razen ob torkih. V gostinskem prostoru je 38 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 80 do 100 sedežev; na skupnem ležišču pa 11 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s centralno kurjavo; tekoča voda, elektrika, mobitel. 



Opis:

S Sviščakov nadaljuje TV skupaj z E-6 po cesti v Ilirsko Bistrico do 3 km oddaljene Okrogline. Cesta se zložno spušča po bukovem gozdu. Po 15 min. se na desno odcepi gozdna cesta v Črni dol, kjer so ilirskobistriški planinci leta 1912 postavili prvo kočo na območju Snežnika.

višina: 1197 m Sviščaki (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nadaljnjih 30 min. pridemo na razpotje Okroglina (1156 m), na katerem se odcepi gozdna cesta na Gomance. Ob razpotju stoji velika gozdarska hiša.

Z Okrogline do vznožja Kozleka moramo zelo paziti na markacije in kažipote, ker je tam veliko razpotij in cestnih križišč. Za spravilo lesa delajo tudi nove vlake, kolovoze in gozdne ceste. Na Okroglini zavijemo levo po cesti na Gomance, vendar jo že po nekaj korakih zapustimo. Nasproti dveh gozdarskih stavb zavijemo na kolovoz po bukovem gozdu. Pot je sprva precej ravna, nekaj časa nas spremlja električni daljnovod. Potem se kolovoz zložno spušča do razpotja, ob katerem stoji velik mejnik. Iz bukovega smo prišli v smrekov gozd. Levo nad globeljo se dviga hrib Bukovec (1370 m); po njegovem pobočju pelje cesta na Gomance. Pri mejniku nadaljujemo po desnem kolovozu, po katerem smo v nekaj minutah na razpotju gozdnih cest. Desna pripelje od lokalne ceste Ilirska Bistrica?Sviščaki. Z Okrogline smo hodili 25 min.

Nadaljujemo po levi gozdni cesti, ki se zložno vzpenja. Na levi je globel Mrzle doline. Po 10 min. zavijemo s ceste desno na kolovoz; v nekaj minutah smo na novem razpotju. Levi kolovoz po bukovem gozdu nas kmalu pripelje na velik travnik. Po slabo vidni stezi, ki pa je na kamnih dobro označena, pridemo do borovega gozda. S travnika, na katerega levem robu stoji lovska preža, se nam pokaže Učka. Pot po gozdu se zložno spušča. Tik nad potjo se dviga kamniti vrh Kljunovec (1221 m), s katerega je zelo lep pogled na Kozlek, Kuteževski dol pred njim ter proti Učki in Slavniškemu pogorju. S travo porasla pot po borovem gozdu kmalu pride na plano. Pred nami je južni rob Snežniške planote, imenovan Gure. Na rob je speljana nova gozdna cesta, po kateri nadaljujemo pot proti Kozleku. Z Okrogline do ceste je 60 min.

Z roba Snežniške planote gremo naprej po razdrapani kamniti gozdni cesti. Kraški svet je redko poraščen. Levo se širijo prostrana travnata pobočja z vrhovi, ki se vrstijo vse do meje s Hrvaško na Gomancah; najbližji je Šeštanov vrh (1193 m). Po 10 min. postane gozdna cesta boljša. Obdaja nas borov gozd. Kmalu se z j. smeri obrne proti z. in se zložno spušča proti Kozleku, ki ga vidimo pred seboj. Iz gozda pridemo na prostrane travnike Kuteževskega dola. 

TV nadaljuje po kolovozu ob j. robu doline. Nad dolom se na s. strani vzpenja travnato pobočje Škrapna, na j. pa gozdnata vzpetina Gradišče (874 m) na robu strmega pobočja Strmce, po katerem se Snežniška planota spusti v Podgoro. Na Gradišču je bila predrimska naselbina, ki je bila del obrambnega sistema ilirsko-keltskega prebivalstva pred Rimljani na grebenu nad Reško dolino. Ostanki naselbine in obrambnega zidu so še vidni. Po 15 min. hoje po odprtem svetu se naša pot na razpotju obrne proti jugu in v. vznožju Kozleka. Kmalu pridemo do kamnite ograje, ob kateri gremo nekaj minut do razpotja; leva pot pelje na Gradišče in v Trpčane v Podgori, steza na desno pa zavije strmo navzgor po v. gozdnatem pobočju Kozleka.

višina: 847 m Gradišče (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min. pridemo na razgledni rob, po katerem se z manjšimi odmiki vse do vrha vzpenjamo v gozd. Pri hoji po robu moramo biti previdni, zlasti če je steza mokra, pa tudi pri premagovanju nekaterih kamnitih delov steze in ko zaobidemo skalni prag tik pod vrhom. Od vznožja do koče smo se vzpenjali 25 min.

višina: 996 m Kozlek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Kozlek na zavetni strani južnega roba visoke Snežniške planote, ki se strmo dviga nad Zgornjo Reško dolino. Kozlek je najvišji vrh tega roba. Kočo so zgradili planinci Planinske skupine Podgora, ki deluje v vaseh Zgornje Reške doline. Temeljni kamen so vzidali 1. maja 1990. Delo je napredovalo počasi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ki so jih zbirali z nabiralnimi akcijami. Večino dela in prevozov materiala so opravili s prostovoljnim delom. Kočo so slovesno odprli 1. maja 1994 ob 37. prvomajskem srečanju na Kozleku.Koča je odprta ob nedeljah od 1. maja do 15. oktobra. Postrežejo s hladnimi pijačami in toplimi napitki. V gostinskem prostoru je 16 sedežev, pred kočo pa še 20; na skupnem ležišču je 10 ležišč; suho stranišče; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat za elektriko.



Opis:

Od koče se po z. razglednem pobočju zložno spustimo v sedlo med Kozlekom in Srednjim vrhom. Sledi zložen vzpon na Srednji vrh (923 m), drugi najvišji vrh na j. robu Snežniške planote. Razgled je enak kot s Kozleka. Od koče je 20 min.

višina: 922 m Srednji vrh

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Srednji vrh - Sopil

Opis:

S Srednjega vrha se pot zložno spusti po z. poraščenem pobočju na sedlo med Srednjim vrhom in vrhom Sopil (870 m), od koder je le kratek vzpon na vrh.

višina: 869 m Sopil

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Sopil - Sopil (razpotje)

Opis:

Po z. grebenu Sopila se zložno spustimo na majhno ravnino z razpotjem: desna pot gre do ceste Ilirska Bistrica-Sviščaki, TV pa na levo v dolino.

višina: 791 m Sopil (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ker me je oskrbik na Snežniku prijazno opozoril, da v Ilirski Bistrici žiga ne bom dobil, ker je gostilna ob nedeljah zaprta, tja sploh nisem šel.

Šel sem kar naravnost mimo mesta proti Zarečju in si privoščil opoldanski obed in pivo v gostišču Škorpijon. Na mostu pred gostilno sta dve markaciji E6 oziroma nekoč sta bili. Sedaj sta to samo dve rumeni pegi, rdeč krog okoli ni viden!

višina: 609 m Gabrje (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 415 m Ilirska Bistrica

ILIRSKA BISTRICA, 407 m, 4869 preb. Mestno naselje leži v dolini reke Reke med Snežniško planoto in gričevnatimi Brkini. Skozi mesto peljeta mednarodna cesta Postojna–Reka in železniška proga Pivka–Reka; Ilirska Bistrica je obmejna železniška postaja. Mesto sestavljata dve stari naselji Bistrica in Trnovo, ki sta bili do leta 1927 samostojni. Vas Bistrica je bila prvič omenjena leta 1300, okrog leta 1830 pa že kot Ilirska Bistrica. Pisni dokumenti omenjajo Trnovo kot prafaro že leta 1260. To območje je bilo naseljeno že v predzgodovinski dobi. Na Gradišču nad Trnovim so ohranjeni ostanki japodskega gradišča in okopov. Na skalnati vzpetini Gradina so še vidni temelji gradu bistriških gospodov, ki naj bi stal že v 12. stol.
Naselje Bistrica se je razvijalo ob rečici Bistrica, ob kateri so delovali številni mlini in žage. Že v začetku 19. stol. je les za prodajo v Trst in na Reko rezalo 26 žag. Žagarstvo, mlinarstvo, trgovina z lesom, obrt in ugodna prometna lega so vplivali na razvoj kraja, zlasti še po letu 1873, ko je bila zgrajena železniška proga. Gospodarski razvoj je vplival tudi na prebujanje narodne zavesti in ustanavljanje društev. Narodno čitalnico so ustanovili leta 1864, gasilsko društvo 1886, telovadno društvo Sokol in planinsko društvo pa leta 1907. Ilirska Bistrica je leta 1911 postala trg, leta 1932 pa mesto.

Trnovo je bilo do 2. svetovne vojne po večini kmečko naselje, čeprav se je že v 19. stol. hitreje razvijalo tudi na drugih področjih. Leta 1814 je v kraju odprla vrata ljudska šola, prva na območju zdajšnje ilirskobistriške občine. Pomembna šolska ustanova za dekleta je bil samostan šolskih sester De Notre Dame, zgrajen leta 1888. V Trnovem so bili tudi hranilnica in posojilnica, zadružna mlekarna in telovadno društvo Orel. Župnijska cerkev sv. Petra na vzpetini med Trnovim in Bistrico pa je krajane povezovala že pred združitvijo obeh naselij.

Ilirska Bistrica je upravno, gospodarsko, kulturno in prometno središče pokrajine ob zgornjem toku Reke. V mestu je sedež občine, upravne enote, sodišča ter drugih ustanov in organizacij občinskega pomena, pa tudi dve pošti, banka, zdravstveni dom, lekarna, dve osnovni šoli, glasbena šola, več blagovnic, trgovin in gostiln. Meščani in okoličani so zaposleni v več gospodarskih podjetjih; najpomembnejša so lesna industrija Lesonit in prevozniško podjetje Transport. Za razvoj mesta so pomembna tudi manjša zasebna podjetja in obrtne delavnice.

V obdobju med 1. in 2. svetovno vojno je bila Ilirska Bistrica pod Italijo, ta država pa je popolnoma zatrla delovanje slovenskih organizacij, ustanov, šol in društev. Med 2. svetovno vojno so bile v mestu, ki leži na pomembnem prehodu proti morju, močne italijanske, pozneje pa nemške vojaške enote. Kljub temu se je narodnoosvobodilno gibanje razmahnilo tudi tam. Že leta 1941 je bil ustanovljen terenski odbor OF. V bližini mesta so se v začetku leta 1942 zadrževali borci 1. primorske čete, spomladi in poleti 1942 pa je na širšem območju delovala Brkinska četa. Po kapitulaciji Italije je Brkinsko-bistriški odred za nekaj dni osvobodil mesto, potem pa ga je zasedla nemška vojska. Mesto je bilo osvobojeno 28. aprila 1945, po bojih 4. armade jugoslovanske vojske, ki je napredovala proti Trstu. V hiši v Gubčevi ulici 1 je bila 7. maja 1945 podpisana brezpogojna kapitulacija 97. nemškega korpusa; na hiši je spominska plošča. Na Brinškovem hribu, ki je urejen kot park, stoji mogočen spomenik z grobnico 284 borcev NOV, ki so padli za osvoboditev mesta. Na hiši ob križišču Bazoviške in Cankarjeve ulice je spominska plošča borcem 3. prekomorske in 1. tankovske brigade, ki so padli za osvoboditev Ilirske Bistrice. V parku ob občinskem poslopju stoji doprsni kip borke 3. prekomorske brigade Nade Žagar, hčerke narodnega heroja Staneta Žagarja. Na Brinškovem hribu stoji tudi leta 2001 odkrit spomenik padlim članom organizacije TIGR in protifašistom iz doline Reke, Brkinov in Zgornje Pivke.

V mestu si velja ogledati zavarovano staro mestno jedro Gorenji kraj z značilnostmi stare arhitekture, občinsko poslopje v beneškem slogu, bistriško cerkev sv. Jurija iz leta 1752 z baročnimi oltarji in rezljanimi klopmi iz leta 1686, trnovsko župnijsko cerkev sv. Petra z gotskim prezbiterijem, kamnitimi oltarji v kraškem baroku in ravnim stropom, ki ga je leta 1960 poslikal slikar Tone Kralj. Prelep slap Sušec, prek katerega vre voda iz notranjosti Snežniške planote, je 10 min. oddaljen od starega mestnega jedra Bistrice (v sušnem obdobju slap presahne).


10.2 km, 3 ure 15 minut Ilirska Bistrica - Pregarje

Opis:

Pri nekdanjem hotelu Turist v središču Trnovega nas TV popelje po Ulici Toneta Tomšiča do železniške postaje, pri kateri zavijemo desno po Vojkovem drevoredu do regionalne ceste Ilirska Bistrica–Podgrad, po njej prečkamo železniško progo, gremo po Ulici Nikole Tesle mimo lesne industrije Lesonit in čez reko Reko do razpotja onkraj mostu. Kažipot Zarečje nas usmeri na desno.

Po asfaltirani cesti z lepim razgledom na ilirskobistriško kotlino in Snežniško planoto pridemo v Zarečje, 436 m, 171 preb., gručasto vas na nizkem slemenu v. roba Brkinov. Od nekdanjega hotela Turist je 45 min. Gremo skozi vas in v 10 min. za vasjo pridemo po cesti zložno navzdol do razpotja. Desna asfaltirana cesta pelje na bližnje Brce, TV pa po ožji asfaltirani cesti na levo do ribogojnice Bubec v dolini potoka Posrtev med slemeni Brkinov. Na s. strani se vleče sleme z vzpetinama Breg (540 m) in Vetrnica (597 m), na j. pa sleme z vzpetinama Kozare (598 m) in Dobinje brdo (565 m). Ozka asfaltirana cesta vodi nekaj časa po planem, nekaj časa pa po listnatih gozdičkih. Tudi pobočji obeh slemen nad dolino sta po večini poraščeni z listnatimi gozdovi. Po uri in pol od ribogojnice se dolina nekoliko razširi; vidimo majhne sadovnjake in njive. Pridemo v zaselek Posrtvica (479 m) v zatrepu doline pod vzpetino Kosmatica (541 m) na s. strani. Zaselek z znano domačijo Dekleva, p. d. Pri Čepinarjevih, je sestavni del kraja Pregarje. Iz Ilirske Bistrice je 2 h 30 min.

Pot nadaljujemo nasproti domačije Dekleva po nekdanjem kamnitem kolovozu, ki se vzpenja po pobočju slemena Podjavorje, nad katerim se pne vrh Javorje (644 m). Kmalu pridemo na odprt svet s sadovnjaki, od koder je lep pogled na ozko dolino Posrtvice. Spet pridemo v listnati gozd; ko smo kmalu zunaj, se nam na v. strani pokažeta Veliki Snežnik in j. rob Snežniške planote. Pot postane položnejša, nekaj časa gre po gozdičkih, nekaj pa med sadovnjaki. Po nekaj več kot pol ure vzpona iz doline se naša pot priključi slemenski gozdni cesti. Na desni se širijo lepa slemena proti severu do doline reke Reke, pred seboj pa že vidimo prve hiše na Pregarjah. Pri hiši št. 91 pridemo na asfaltirano slemensko cesto. Po njej zavijemo desno v središče naselja. Iz Posrtvic je 45 min.

višina: 702 m Pregarje

Brkini, pokrajina na flišnem hribovju med dolino Reke na s., Matarskim podoljem na j., Krasom na z. in glavno cesto Ilirska Bistrica—Rupa na v. Zaradi hribovitega značaja se je pokrajine oprijelo tudi ime Brkinsko hribovje. Osrednji hrbet hribovja se vzpenja 700-800 m visoko; najvišji je z. del, kjer je pri cerkvici sv. Socerba nad Artvižami najvišja točka Brkinov. Brkini so dolgi 25 km, široki 7 km, obsegajo pa okoli 180 kvadratnih kilometrov. Gričevnat svet je iz eocenskih peščencev in laporja. Potoki s s. pobočij se iztekajo v Reko, z j. pobočij pa tečejo proti Motarskemu podolju, nad katerim poniknejo; kam se odtekajo vode iz tega podolja še ni ugotovljeno, domnevajo pa, da nekaj potokov odteka po podzemnih poteh v Kvarnerski, nekaj pa v Tržaški zaliv. Na položnih in plečatih hribih dobro uspeva sadno drevje, precej je tudi njiv in travnikov. Na s. pobočjih prevladuje listnati gozd, v glavnem bukev in hrast. Nekdaj je bilo to območje izrazito kmetijsko, zdaj pa je veliko ljudi zaposlenih v bližnjih večjih krajih (Ilirska Bistrica, Kozina, Podgrad). Naselja, večinoma so gručasta, stoje na slemenih in stranskih hrbtih. Središče Brkinov so Pregarje (704 m), velika vas na širokem slemenu na v. strani Karlovice (771 m).

PREGARJE, 704 m, 216 preb., so pokrajinsko središče Brkinov. Naselje je razpotegnjeno na slemenu v. od Karlovice (771 m) ob slemenski cesti Harije–Tatre, ki na z. strani vasi prečka regionalno cesto Prem–Obrov. V vasi, ki sodi v dostavni okoliš pošte Obrov, so osnovna šola, trgovina in sedež krajevne skupnosti. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ilirski Bistrici in Podgradu. Zanimiva je župnijska cerkev sv. Lovrenca na Jezeru iz leta 1648. Ob cesti pod cerkvijo je spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja.

Pregarci so dejavno sodelovali v NOB. Že leta 1941 so ustanovili terenski odbor OF. Duša boja proti okupatorju je bil Rudi Mahnič - Brkinc (1917–1943), ki se je skupaj s starši preselil na Pregarje iz Rojana pri Trstu. Leta 1941 se je vključil v NOB; opravljal je več pomembnih vojaških in političnih dolžnosti. Padel je v bojih z Nemci v Beneški Sloveniji 19. novembra 1943. Leta 1951 je bil razglašen za narodnega heroja. V bližini šole je spomenik z njegovim doprsnim kipom. Na stavbi, v kateri je trgovina, je spominska plošča, ki obuja spomin na pet borcev Istrskega odreda, padlih v boju z Nemci 12. decembra 1943 na Pregarjah. Zaradi sodelovanja z NOB so Nemci 18. maja 1944 vas požgali in nekaj ljudi pometali v ogenj.

V bližini vasi Čelje, ki jo vidimo na sv., je bila oktobra 1943 ustanovljena kurirska postaja P-2a. Na njej je bilo od osem do deset kurirjev, ki so vzdrževali zveze s P-1 pri Mašunu, P-2 na Slavniku in P-3 v Lažah pri Senožečah. Pošto so prenašali v težavnih razmerah, saj so se morali prebijati čez reko Reko, železniško progo in cesto Postojna–Reka, na kateri je imel okupator močne zasede. Prvi komandir je bil Jože Žiberna - Štefan iz Topolca pri Ilirski Bistrici.


1 km, 20 minut Pregarje - Karlovica

Opis:

S Pregarij nadaljuje TV po razgledni asfaltirani cesti, speljani po osrednjem, najvišjem slemenu Brkinov. S križišča na koncu vasi, od koder se na levo spusti cesta v Obrov (7 km), na desno pa zavije na Prem (12 km), gremo naravnost navzgor. Desno nad cesto je vzpetina Karlovica z velikim zbiralnikom za vodo. S te vzpetine je lep pogled na Pregarje, na v. del Brkinov, Reško dolino in na Snežnik.

višina: 769 m Karlovica

Ni opisa

Opis:

Ko se cesta zravna, smo v gručasti vasi Gabrk, 740 m, 33 preb., na z. strani Karlovice; s Pregarij je 30 min. Na v. robu vasi stoji cerkvica Svete trojice. Nemci so 18. maja 1944 vas požgali. Z Gabrka pridemo po slemenski cesti v 15 min. na Rjavče, 765 m, 31 preb., gručasto naselje na širokem slemenu, s katerega se proti j. spušča stranski hrbet Kratko brdo (733 m). Spomladi 1942 je bila v tej vasi ustanovljena Brkinska četa; to je zapisano tudi na spomeniku 12 padlim borcem in žrtvam okupatorjevega nasilja sredi vasi.

Spominska plošča na hiši Rjavče 3 pa pove, da je od 5. oktobra 1943 do 6. marca 1944 v vasi bival Istrski odred in da je bila na Rjavčah 11. septembra 1944 prva seja skupščine okrajnega NOO za okraj Brkini. Decembra 1942 je bila v bližini vasi prva kurirska javka za brkinsko območje.

Takoj za vasjo je ob cesti znamenita cerkev sv. Mavra, ob njej pa tri mogočne lipe. Na zvoniku je vklesana letnica 1676. Od cerkve je lep razgled: na j. strani vidimo Slavnikovo gorovje in hribovje Čičarije, na s. pa se nad Vremsko dolino dviga Vremščica.

višina: 750 m Sv. Maver (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Cca 300 metrov za cerkvico zaviješ levo, sedaj je to asfaltna cesta in ne več makadam. Ko si že na njej in se ozreš čez levo ramo, vidiš na električnem drogu oznako E6! A potem ni vidne markacije, ki jo v knjižici omenjajo (pridemo do travnika na desni in se spustimo po njem do kolovoza). Tako sem šel po asfaltu do Ritomerč. Res je na koncu vasi kolovoz desno in potem skozi gozd nekaj časa do travnika. Tam je na samotnem drevesu sicer markacija, ampak brez oznake, kako nadaljevati. Zato sem se odločil, da grem desno dol po asfaltni cesti, nato na križišcu levo do vasi Slivje in nato levo proti jami Dimnice. Oznaka za jamo Dimnice je na cesti.

višina: 577 m Jama Dimnice (razcep)

Ni opisa

Opis:

Čez nekaj minut že zagledamo cerkveni zvonik in prve hiše v Markovščini. Mimo cerkve sv. Antona Padovanskega in levo skozi vas pridemo do mednarodne ceste Trst-Kozina-Reka.

višina: 563 m Markovščina

MARKOVŠČINA, 567 m, 115 preb. Gručasto naselje leži v osrednjem delu Matarskega podolja ob mednarodni cesti Trst–Reka. Markovščina je na poti TV iz Ilirske Bistrice na Slavnik edini kraj z gostinsko ponudbo; gostilna Baša je odprta od 12. do 22.ure, ob ponedeljkih in torkih je zaprta. V bližini je več kraških jam in brezen: Drsnica, Mačinovske jame in Jama pod Mavrovcem. V Markovščini so enote slovenske partizanske vojske po kapitulaciji Italije oz. od 12. do 15. septembra 1943 razorožile približno 20.000 italijanskih vojakov.

Markovščina je izhodišče za obisk dvojnega brezna Dimnice v smeri proti Slivju.

MATARSKO PODOLJE, imenovano tudi Podgrajsko, je suha kraška dolina, ki se razteza od Kozine na sz. do dolinskega prevala pri Starodu na jv.; na s. strani podolja se dviga Brkinsko hribovje, na jz. pa Slavniško pogorje. Podolje z nadmorsko višino od 500 do 700 m je dolgo približno 25 km in široko od 2 do 3 km. V celoti je zakraselo; na površju so veliki doli in vrtače, pod njim pa kraške jame in brezna. Na površju ni tekoče vode; vode z Brkinov ponikajo v slepih dolinah ob robu podolja, potem pa tečejo po podzemnih poteh proti izvirom Rižane in kraškim izvirom v Istri. Na podolju so kraški gozdovi, pašniki in gmajne. Poseljeno je le ob cesti Kozina–Reka.



Opis:

Nasproti ceste, po kateri smo prišli iz Slivja, gremo mimo opuščenega vodnjaka na kolovoz, ki nas prek planote, porasle z brinjem in grmičevjem ter delno pogozdene z borovci, v 30 min. pripelje do asfaltirane ceste Markovščina–Skadanščina. Po njej gremo nekaj minut levo navzgor, potem pa se na desno odcepi steza, ki nas ob telefonski napeljavi popelje na hrib Rožce do cerkvice sv. Roka in mimo nje v gručasto naselje Skadanščina, 575 m, 45 preb. Iz Markovščine je 45 min. Od cerkvice je lep razgled na kraški svet Matarskega podolja in na Brkine nad njim, na drugi strani pa na Slavnik in vrhove v Čičariji. Pred vasjo je ob cesti lep spomenik v obliki kamnitega stebra, ki so ga postavili v spomin na vaščane, padle med NOB. Na hiši ob cesti v središču vasi sta dve plošči: na zgornji piše, da je bil 15. novembra 1943 tam ustanovljen 2. bataljon Istrskega odreda NOV, na spodnji pa so imena štirih borcev Istrskega odreda, ki so 15. in 16. junija 1944 v tej vasi padli v boju z Nemci.

višina: 567 m Skadanščina

Skadanščina, 580 m, 45 preb., je gručasta vasica v zavetni legi na j. pobočju hriba Rožce, na katerem stoji cerkvica sv. Roka. Izpred cerkvice je lep razgled na kraški svet Motarskega podolja in na Brkine ter vrhove v hrbtu Čičarije od Slavnika do Učke.



Opis:

Iz Skadanščine nadaljuje TV po kamnitem vaškem kolovozu proti Slavniku, ki ga vidimo pred seboj. Nekaj časa je pot precej ravna, na obeh straneh je kraški svet z njivami in travniki, potem pa se zložno vzpenja med leskovjem in brinjem ter po mešanem gozdu. Čez pol ure pridemo na precej ravno, z grmovjem poraslo planoto; ob poti je vodnjak s kapnico, vendar voda ni pitna. Kolovoz se začne kmalu vzpenjati po lepem bukovem gozdu. Ko po 15 min. prečkamo gozdno cesto, nadaljujemo po kolovozu precej navkreber po jv. pobočju Slavnika, poraslem z bukovim gozdom. Ob robu gozda se kolovoz konča in naprej gremo čez planinske travnike po ozki stezi proti vrhu Slavnika z radiotelevizijskim stolpom in Tumovo kočo pod njim. Iz Skadanščine je 2 h.

višina: 1017 m Tumova koča na Slavniku
Vrh:

Slavnik (1028 m) je najvišji vrh v slovenskem delu Čičarije, kraške pokrajine v sv. delu Istre. To je hribovit svet, ki meji na s. na Motarsko podolje, na j. na Rdečo Istro, na z. sega do Kozine in kraškega roba nad Črnim Kalom, na v. do Brgudskega podolja nad Reškim zalivom. Rdeča Istra je dobila ime po značilni rdeči zemlji, medtem ko spada Čičarija v Belo Istro, ki ima ime po golih in svetlih apniških površinah. Staro goropisno ime Slavnik ne velja samo za vrh, temveč za ves gorski svet slovenske Čičarije, ki ga imenujemo tudi Slavniško pogorje, skrajšano Slavnik. Ves hrbet je sestavljen iz apnenca in dolomita. Do višine 850 m je poraslo z grmovjem in gozdovi, vrhove pa pokrivajo pašniki. Znamenit je rastlinski svet: bledorumeni ušivec, ki ga je tu prvič našel Muzio Tommasini, najboljši poznavalec kraške flore, in ga leta 1839 opisal v strokovnem glasilu; kraški kosmatinec, tržaški svišč, narcise, potonike, zlati koren, navadni jesenček, ilirska perunika, brstična in kranjska lilija in še več drugih. Na jz. gozdnatih pobočjih raste drevje, značilno za submediteranski gozd: črni gaber s travo ojstrico v podrasti, trokrpi javor, puhasti hrast in mali jesen, na s. strani pa prevladuje bukov gozd. Z odlokom o razglasitvi naravnih in kulturnih spomenikov na območju občine Sežana, je bil Slavnik leta 1992 zavarovan kot naravni spomenik. S Slavnika je obširen razgled. Proti sv. seže pogled prek Matarskega podolja, Brkinov, Vremščice in Nanosa do Kamniških Alp; proti v. vidimo Javornike, Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju s Snježnikom; od v. proti j. je najprej obširen hribovit svet s Kojnikom, Žbevnico in Učko, na obzorju pa Kvarnerski zaliv; na j. je ob vznožju planota Podgorskega Krasa, naprej Šavrinsko gričevje, vidimo pa tudi skoraj vso Istro in obmorska mesta med Koprom in Umagom; proti z. je tik pod nami Grmada ali Mali Slavnik (1001 m), za njo in z. delom Slavnika proti Kozini in Prešnici pa zdrsi pogled prek Petrinjsko-Socerbskega Krasa do Tržaškega zaliva s Trstom in ob dobri vidljivosti še naprej do Benetk; od z. proti s. se za Senožeškimi in Vipavskimi hribi zvrstijo hribi na Krasu s Trsteljem, Trnovski gozd, Julijci s Triglavom, Karavanke, ob ugodnem vremenu pa v daljavi zazremo Dolomite ter Karnijske in Ziljske Alpe. Kaj vse vidimo, nam pomaga ugotoviti razgledna plošča na vrhu, ki jo je leta 1995 postavilo Obalno PD Koper.


Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Slavnika (1082 m), ki je zadnji severni tisočak Čičarije, ki se proti jugozahodu spusti v Podgorski Kras, proti severu pa v Matarsko podolje. Zamisel o gradnji koče na Slavniku so sprejeli na ustanovnem občnem zboru PD Koper leta 1949. Z gradnjo so začeli leta 1955 in 24. junija 1956 so v kletnih prostorih že odprli zasilno oskrbovano planinsko postojanko. Kočo so v celoti dogradili in jo svečano odprli 7. julija 1957. Poimenovali so jo po dr. Henriku Tumi (1858-1935), znanem slovenskem alpinistu, planinskem ideologu, botaniku, politiku in narodnem buditelju. Med leti 1988 in 1994 so kočo temeljito prenovili. Zgradili so prizidek za sanitarije in večji vhodni predprostor, zaščitili fasado s kovinsko oblogo, obnovili vse notranje instalacije, prostore in opremo ter povečali jedilnico.Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine pa tudi med tednom po poprejšnjem dogovoru z z najemnico Angelco Ban. V gostinskem prostoru je 70 sedežev; v sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; voda kapnica, elektrika.



Opis:

Spust s Slavnika po planinskih markacijah do asfaltne ceste, tam desno cca 1 km (v smeri železniške postaje Podgorje na progi Kozina – Pula!) do gostilne Pod Slavnikom (lastnik Čendak).

višina: 515 m Podgorje

Ni opisa

Opis:

Od tam najprej čez borov gozd cca 200 m do lokalne makadamske ceste. Po njej cca 2,5 km, mimo podhoda pod železniško progo (ki je na desni).

višina: 469 m Zajezeri (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Čez približno 500 m desno čez progo. S prehoda se vidi morje.

višina: 475 m Prehod čez ŽP

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Prehod čez ŽP - Runa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 516 m Runa

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Runa - Obadin (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 442 m Obadin (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 316 m Podpeč (Hrastovlje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 229 m Podpeč (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko že vidiš cestno tablo, da je konec Podpeči, zaviješ levo (planinska markacija). Na levi se spodaj v daljavi vidijo Hrastovlje, naravnost spodaj je farma. Na približno pol poti po bregu navzdol do farme zaviješ levo (markacija na drevesu). Lepo se vidijo Hrastovlje in nazaj na kraškem robu stolp iz beneških časov. In na desni se vidi avtocesta s viaduktom Črni kal, ampak mi je bilo to nerodno slikati ob misli, koliko časa že stoji beneški stolp, kako malo časa pa mora preteči in že naši gradbeniki popravljajo avtocesto in objekte na njej.

Markacij E6 praktično ni, so pa planinske markacije.

višina: 166 m Podpeč - razpotje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 153 m Sv. Štefan (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 119 m Hrastovlje (razpotje)

Ni opisa

Opis:

V Hrastovljah je znana cerkev.

Žiga v gostilni Jakomin nisem mogel dobiti, so bili na poletnem dopustu! Opomba: gostilna je od cerkve naprej, ko že nadaljuješ proti Kubedu.

višina: 170 m Hrastovlje

Ni opisa

Opis:

Opis nadaljevanja poti v knjižici je milo rečeno neroden. Moralo bi pisati: potem ko greš mimo gostilne Jakomin nadaljuješ po kolovozu in naprej naravnost v hrib, ki ga vidiš pred sabo. Ko prideš na vrh do razglednega stolpa, se lepo vidi, od kje si se povzpel.

Pot se potem nadaljuje desno po gozdu ves čas rahlo navzdol po slemenu do Kubeda. Takoj ko prečkaš glavno cesto (Črni kal – Buzet) nadaljuješ naravnost skozi spodnji del naselja. Na desni nad sabo vidiš cerkveni stolp.

V naselje nisem zavil, saj v knjižici sploh ne piše, kje bi lahko iskal žig E6.

višina: 202 m Kubed (razpotje)

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Kubed (razpotje) - Kubed

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 233 m Kubed

Ni opisa
1.5 km, 40 minut Kubed - Mohoreče (razpotje)

Opis:

Od Kubeda gre pot E6 pred pokopališčem desno gor, jaz sem se odločil za cesto, ki gre za pokopališcem desno gor (dvomil sem, kako so postavljene markacije, če sploh so!).

višina: 342 m Mohoreče (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na slemenu desno po cesti proti sv. Antonu. Ko prideš do smetišča, ki ga sanirajo, zaviješ levo (markacija E6 plus slišiš lajanje psov v obalnem zavetišču, ki je cca 200 m oddaljeno in mimo katerega moraš).

Asfaltna pot se hitro prevesi navzdol v Kocjančiče. Potem gre po pobočju hriba do naselja Dolani. Ko prideš na glavno cesto, po 30 metrih levo (je markacija). Ampak potem se markacije izgubijo in moraš po občutku proti Marezigam. Po daljšem spustu po razriti poljski poti prideš na asfaltno križišče in od tam naprej do Strunjana so praktično napotki iz knjižice plus cestne oznake!

V gostilni v Pomjanu (pazi, ko greš navzdol po cesti in si pri cerkvi, zaviješ ostro levo, oznako za gostilno vidi tisti, ki gre po cesti gor!) so prijazni, čeprav imajo odprto popoldan. Imajo žig! In lastnik je protestiral, ker kljub predlogom, da bi jim uredili skrinjico na zidu gostilne, tega nihce ne stori!

višina: 243 m Kavaliči

Ni opisa
2.1 km, 40 minut Kavaliči - Marezige

Opis:

Na slemenu desno po cesti proti sv. Antonu. Ko prideš do smetišča, ki ga sanirajo, zaviješ levo (markacija E6 plus slišiš lajanje psov v obalnem zavetišču, ki je cca 200 m oddaljeno in mimo katerega moraš).

Asfaltna pot se hitro prevesi navzdol v Kocjančiče. Potem gre po pobočju hriba do naselja Dolani. Ko prideš na glavno cesto, po 30 metrih levo (je markacija). Ampak potem se markacije izgubijo in moraš po občutku proti Marezigam. Po daljšem spustu po razriti poljski poti prideš na asfaltno križišče in od tam naprej do Strunjana so praktično napotki iz knjižice plus cestne oznake!

V gostilni v Pomjanu (pazi, ko greš navzdol po cesti in si pri cerkvi, zaviješ ostro levo, oznako za gostilno vidi tisti, ki gre po cesti gor!) so prijazni, čeprav imajo odprto popoldan. Imajo žig! In lastnik je protestiral, ker kljub predlogom, da bi jim uredili skrinjico na zidu gostilne, tega nihce ne stori!

višina: 283 m Marezige

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Marezige - Krmci

Opis:

Na slemenu desno po cesti proti sv. Antonu. Ko prideš do smetišča, ki ga sanirajo, zaviješ levo (markacija E6 plus slišiš lajanje psov v obalnem zavetišču, ki je cca 200 m oddaljeno in mimo katerega moraš).

Asfaltna pot se hitro prevesi navzdol v Kocjančiče. Potem gre po pobočju hriba do naselja Dolani. Ko prideš na glavno cesto, po 30 metrih levo (je markacija). Ampak potem se markacije izgubijo in moraš po občutku proti Marezigam. Po daljšem spustu po razriti poljski poti prideš na asfaltno križišče in od tam naprej do Strunjana so praktično napotki iz knjižice plus cestne oznake!

V gostilni v Pomjanu (pazi, ko greš navzdol po cesti in si pri cerkvi, zaviješ ostro levo, oznako za gostilno vidi tisti, ki gre po cesti gor!) so prijazni, čeprav imajo odprto popoldan. Imajo žig! In lastnik je protestiral, ker kljub predlogom, da bi jim uredili skrinjico na zidu gostilne, tega nihce ne stori!

višina: 251 m Krmci

Ni opisa
1 km, 10 minut Krmci - Sv. Ivan

Opis:

Na slemenu desno po cesti proti sv. Antonu. Ko prideš do smetišča, ki ga sanirajo, zaviješ levo (markacija E6 plus slišiš lajanje psov v obalnem zavetišču, ki je cca 200 m oddaljeno in mimo katerega moraš).

Asfaltna pot se hitro prevesi navzdol v Kocjančiče. Potem gre po pobočju hriba do naselja Dolani. Ko prideš na glavno cesto, po 30 metrih levo (je markacija). Ampak potem se markacije izgubijo in moraš po občutku proti Marezigam. Po daljšem spustu po razriti poljski poti prideš na asfaltno križišče in od tam naprej do Strunjana so praktično napotki iz knjižice plus cestne oznake!

V gostilni v Pomjanu (pazi, ko greš navzdol po cesti in si pri cerkvi, zaviješ ostro levo, oznako za gostilno vidi tisti, ki gre po cesti gor!) so prijazni, čeprav imajo odprto popoldan. Imajo žig! In lastnik je protestiral, ker kljub predlogom, da bi jim uredili skrinjico na zidu gostilne, tega nihce ne stori!

višina: 192 m Sv. Ivan

Ni opisa
2.7 km, 1 ura Sv. Ivan - Pomjan

Opis:

Na slemenu desno po cesti proti sv. Antonu. Ko prideš do smetišča, ki ga sanirajo, zaviješ levo (markacija E6 plus slišiš lajanje psov v obalnem zavetišču, ki je cca 200 m oddaljeno in mimo katerega moraš).

Asfaltna pot se hitro prevesi navzdol v Kocjančiče. Potem gre po pobočju hriba do naselja Dolani. Ko prideš na glavno cesto, po 30 metrih levo (je markacija). Ampak potem se markacije izgubijo in moraš po občutku proti Marezigam. Po daljšem spustu po razriti poljski poti prideš na asfaltno križišče in od tam naprej do Strunjana so praktično napotki iz knjižice plus cestne oznake!

V gostilni v Pomjanu (pazi, ko greš navzdol po cesti in si pri cerkvi, zaviješ ostro levo, oznako za gostilno vidi tisti, ki gre po cesti gor!) so prijazni, čeprav imajo odprto popoldan. Imajo žig! In lastnik je protestiral, ker kljub predlogom, da bi jim uredili skrinjico na zidu gostilne, tega nihce ne stori!

višina: 365 m Pomjan

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Pomjan - Gabrca (razpotje)

Opis:

Krožna pot Vinka Lovrečiča Kampel - Pomjan - Kampel.

višina: 319 m Gabrca (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Gabrca (razpotje) - Gabrca

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 324 m Gabrca

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Gabrca - Šmarje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 269 m Šmarje

Ni opisa
10.6 km, 2 uri 50 minut Šmarje - Jagodje

Opis:

Ves čas po cesti in na osnovi opisa v knjižici. Nekoliko je neroden opis v knjižici pri Baredi: zaviješ levo potem ko že greš skozi Barede in si pri tabli, ki označuje naselje (ampak naselje Baredi v smeri, ko greš proti Gažonu). In od križišca s cesto Koper - Dragonja v Šmarju (to je ko prečkaš cesto)  se zopet pojavijo markacije E6!

Ko greš iz naselja Baredi proti Jagodju se vidi najprej Piran.

višina: 83 m Jagodje

Ni opisa
3.5 km, 1 ura Jagodje - Strunjan

Opis:

Nato pa zagledaš še končni cilj - Strunjan.

višina: 9 m Strunjan

Ni opisa