Išči po točkah

Začetek: Spodnje Radvanje (razpotje)

Konec: Koča pod Kremžarjevim vrhom

Razdalja: 57.2 km Čas hoje: 18 ur 40 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis


Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo po srednji poti mimo električnega daljnovoda v gozd. Po 20 min. zložnega vzpona po gozdu smo na jasi z zaselkom Habakuk, kjer so našli gomilna grobišča iz halštatskega in antičnega obdobja. Kmalu pridemo do table, ki nas opozori, da smo na območju gradišča Poštela (547 m) iz začetka starejše železne dobe v 8. stol. pr. n. št. Gradišče je bilo obdano s kilometer dolgim obrambnim nasipom, ki je ohranjen še dandanes. Odkrili so temelje svetišča in več stavb iz obdobja od 4. stol. pr. n. št. do 4. stol. n. št. Najdene keramične in kovinske predmete hranijo v mariborskem muzeju. V Poštelo se je prebivalstvo zatekalo tudi pred madžarskimi vpadi v zgodnjem srednjem veku.

višina: 431 m Habakuk (Poštela)

Grobišče Poštela je nastalo v 8. stol. pr.n.š. Naselbina je bila konec starejše železne dobe opuščena, znova pa je oživela v pozni mlajši železni dobi. Naselje je bilo obdano s kilometer dolgim obrambnim nasipom, odkrili so temelje svetišča in več hiš iz obdobja od 4. stol. pr.n.š. do 4. stol. po n.š. Najdene keramične in kovinske predmete hranijo v mariborskem muzeju.



Opis:

Na Pošteli je razpotje. Leva pot pelje mimo Hoške koče do Železničarskega doma, TV pa zavije desno v gozd. Po globokih in ponekod precej strmih kolovozih se vzpenjamo najprej po bukovem, potem mešanem in nazadnje iglastem gozdu. Na poti lahko opazujemo kamnine, značilne za vzhodno Pohorje: kristalaste skrilavce, blestnike, sljudovce in gnajse. Po uri vzpona s Poštele pridemo do Lovskega doma Radvanje in do smučišč na Mariborskem Pohorju. Odpre se lep razgled na Maribor in njegovo okolico. Tam pridemo na cesto, ki pelje do hotela Bellevue, naša pot pa se nekoliko naprej od smučarske žičnice odcepi na desno in nas po travnatem pobočju, mimo počitniških hišic in domov, pripelje do hotela Bellevue in zgornje postaje Pohorske vzpenjače (1040 m). Od Streliške ceste je 2 h 15 hoda.

Od hotela nadaljujemo hojo po asfaltirani cesti do bližnjega odcepa "Sprehajalne poti" proti Mariborski koči. Pred odcepom je malo pod cesto obnovljena poznogotska cerkev sv. Bolfenka iz začetka 16 stol.; je pomemben kulturni spomenik. V cerkvi je več stalnih razstav.

višina: 1026 m Cerkev sv. Bolfenka

Cerkev sv. Bolfenka iz začetka 16. stol. je pomemben kulturni spomenik; leta 1952 je pogorela; Zavod za spomeniško varstvo Maribor jo je obnovil.



Opis:

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa.

višina: 1084 m Anžejev križ (razpotje)

Ni opisa

Opis:

SPP ne pelje mimo razglednika, temveč se pred njim spusti na cesto k Železničarskemu domu.


Ni opisa

Opis:

Nasproti doma zavijemo po bližnjici skozi naselje počitniških hišic do ceste.

višina: 1064 m Mariborska koča (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo po cesti proti Mariborski koči.

višina: 1069 m Mariborska koča
Planinska postojanka:

Koča stoji na mali planoti na južni strani pohorskega hrbta pod Reškim vrhom (1142 m) in Ledinekovim koglom (1182 m). Prvo kočo je na tem mestu odprlo leta 1913 Nemško planinsko društvo iz Maribora. Po 1. svetovni vojni jo je 16. julija 1921 kupila Mariborska podružnica SPD in jo po preureditvi slavnostno odprla 14. maja 1922. Kočo, v kateri so imeli Nemci med okupacijo vojaško postojanko, so partizani 3. septembra 1944 požgali. Mariborski planinci so na starih temeljih postavili novo kočo in jo odprli 14. julija 1946. Zunanjost koče je še zdaj taka, kot je bila ob otvoritvi, v notranjosti pa so pozneje marsikaj izboljšali. Leta 1954 so napeljali telefon. Leta 1990 je PD Maribor-matica načrtovalo, da bo zgradilo novo kočo, vendar so zaradi finančnih težav gradnjo odložili. V letih 1992 in 1993 so prenovili staro kočo, na novo opremili spalne prostore, uredili sanitarije, napeljali nov vodovod itd. Koča je stalno odprta. V gostinskem prostoru je 60, v točilnici 20 in na terasi pred kočo 80 sedežev; v treh sobah je 8 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 27 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Foto: Andrej Jakobčič


0.9 km, 20 minut Mariborska koča - Pri bukvi

Opis:

Pri Mariborski koči stopimo na gozdno cesto, po kateri zavijemo levo do bližnjega razpotja. TV gre po desni cesti do prevala Pri bukvi (1132 m) med Ledinekovim koglom (1182 m) in Reškim vrhom (1142 m), do tja pa pripelje pot iz Bistrice pri Limbušu.

višina: 1135 m Pri bukvi

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo po cesti mimo Reškega vrha do razpotja, na katerem se odcepi cesta do doma na Glažuti. TV pelje naprej po levi gozdni cesti, sprva precej ravno, potem zložno prek Sedovca (1231 m), nato pa se blago spusti do majhne jase, na kateri je na desni transformator s priključkom električnega daljnovoda iz Dravske doline. Z leve se priključi pot iz Frama. 

višina: 1113 m Planinski dom Zarja

Ni opisa

Opis:

Kmalu pridemo na asfaltirano cesto Hoče–Areh.


Ni opisa

Opis:

Po njej gremo desno proti Arehu. Ob cesti stoji dobro ohranjeno nadstropno znamenje. Nekaj korakov naprej je kapelica iz 18. stol.; pri njej je izviral zdravilni studenec, ki ga je uredila Podravska podružnica SPD. Po svojem zaslužnem članu, sodniku Romanu Trstenjaku, ga je poimenovala »Romanov studenec«. Ob asfaltiranju ceste so ga zasuli. Nasproti kapelice zavijemo na pešpot; po nekaj minutah smo na obsežni livadi, nadaljujemo proti cerkvi sv. Areha in Ruški koči.

višina: 0 m Sv. Areh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1248 m Ruška koča pri Arehu
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi ob cerkvi sv. Areha vzhodno od Žigartovega vrha. Je najstarejša pohorska planinska postojanka, ki jo je zgradila in 8. septembra 1907 odprla Podravska podružnica SPD iz Ruš. Ob njej so postavili še dve koči: leta 1912 Planinko in leta 1922 Čandrovo kočo. Vse tri postojanke so v noči od 11. na 12. november 1943 požgali partizani, da sovražnik ne bi imel v njih zatočišča. Že 20. oktobra 1946 je PD Ruše odprlo novo Ruško kočo, ki so jo zgradili na temeljih požgane Planinke. V bližini koče so 31. julija 1955 odprli pionirsko planinsko kočo, ki pa so jo že leta 1958 preuredili za skupna ležišča. Leta 1957 so iz doline napeljali elektriko. Kočo so leta 1977 popolnoma obnovili ter uredili centralno ogrevanje. Zaradi vse večjega obiska so na starih temeljih zgradili še novo Čandrovo kočo, ki so jo odprli septembra 1987. Ime ima po stari pohorski rodbini Robnik-Čander, ki je podarila zemljišče za vse planinske postojanke pri Arehu. Leta 1990 so postavili sončne kolektorje za ogrevanje sanitarne vode.Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, kopalnica, v sobah umivalniki, topla in mrzla voda. V Čandrovi koči je 9 sob apartmajskega tipa s po 4 posteljami, WC in prho, predprostorom in omaro za smučarsko opremo; gosti Čandrove koče si lahko sami kuhajo v skupni kuhinji. Vsi prostori v obeh kočah so centralno ogrevani; elektrika, telefon.

Foto: Andrejj



Opis:

TV nadaljujemo po lokalni cesti proti Šumiku. Za hotelom Areh pridemo v mešan gozd.

višina: 0 m Kopišče (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min. nas kažipot usmeri na levo na široko gozdno pot po jv. pobočju Žigartovega vrha (1346 m). Na tem vrhu je Podravska podružnica SPD postavila in 6. septembra 1903 odprla 37 m visok razgledni stolp, prvi slovenski planinski objekt na Pohorju; novembra 1904 ga je porušil močan vihar. Po dokaj ravni poti kmalu pridemo na razpotje, na katerem zavijemo po desni poti nekoliko navzgor.

višina: 1283 m Žigartov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Potem pridemo na veliko gozdno jaso, ki jo že zarašča mlad smrekov gozd. Proti j. se odpre pogled na obširne gozdove in na Veliki vrh (1344 m). Po razritem kolovozu, ki se spušča po mladem gozdu, pridemo do gozdne ceste in jo prečkamo. Takoj pod cesto je na desni velika jasa s tabornim prostorom tabornikov Rodu črnega mrava. Po slabšem kolovozu se zložno spuščamo po s. strani Peršetovega vrha (1242 m). Iz smrekovega pridemo najprej v bukov, potem pa v mešani gozd. Kolovoz postaja kamnit in se vse strmeje spušča. Ko se svet zravna, je ob poti tonalitni spomenik, na katerem piše: »Neznanemu partizanu in partizanki, ki sta dala življenje, da mi živimo, zato naj vama pohorski gozdovi slavo donijo.« Od Ruške koče do spomenika smo hodili eno uro.

Nekaj korakov od spomenika je razpotje več gozdnih poti. Zavijemo desno proti zahodu. Široka pot nas pripelje na jaso pri Tinčevi bajti, ki jo zarašča mladi gozd.

višina: 1104 m Tinčeva bajta (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tu na levi vidimo streho lovske koče. Pot nas po 10 min. od spomenika pripelje do lokalne ceste Šumik–Sveti Trije Kralji–Slovenska Bistrica. Kažipot ob cesti nas opozori, da ta cesta vodi mimo partizanske bolnišnice »Jesen«. Prečkamo cesto in nadaljujemo po slabši gozdni cesti, ki je zaprta za motorna vozila.

višina: 1107 m Bajgotov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah smo na majhni jasi, s katere se po kamniti poti zložno vzpnemo na zaraščeno nekdanjo jaso. Pot se zložno dviga med gostim drevjem na preval nekaj pod Bajgotovim vrhom (1161 m) na levi. Sledi precej strm spust. Na desni že opazimo globino ob Lobnici s pragozdom, slišimo pa tudi šumenje vode. Po 10 min. spusta prečkamo lokalno cesto Šumik–Osankarica in po nekaj korakih smo že na cesti Areh–Šumik–Klopni vrh.

višina: 1055 m Bajgot (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do majhne ravnice Pri Bajgotu ali na Šumiku.

višina: 1036 m Pri Bajgotu, Šumik

PRI BAJGOTU ali na ŠUMIKU, 1030 m, je urejena izletniška točka ob sotočju Lobnice in Črnave. Tam je križišče več planinskih poti. Na Lobnici je ohranjen del leta 1837 zgrajene 11 km dolge drče, po kateri so spravljali debla do žag v dolini. Pri mostu se začne pot v Pohorski pragozd, do obeh slapov in naprej v Ruše. Do 24 m visokega slapa Veliki Šumik, kjer pada Lobnica čez visok tonalitni prag, je 20 min., do 9 m visokega Malega Šumika, kjer pada Lobnica po ozkem kamnitem žlebu v tolmun, pa 35 min. Zadnji del poti do Velikega Šumika sodi med zahtevne poti. Ob Malem Šumiku so tonalitne Ravbarske peči. Po ljudski pripovedki so se tam skrivali rokovnjači, po katerih je pečina dobila ime. Pohorski pragozd obsega 58 ha in je zavarovan kot naravni rezervat. Je zadnji ostanek pohorskega naravnega pragozda. Zaradi nedostopnih strmin ob Lobnici v njem doslej še niso sekali. V pragozdu rastejo bukve, smreke in jelke, pa tudi veliko redkih rastlin, med njimi rjasti sleč, alpski srobot, nenavadni kamnokreč in omejelistna zlatica. Pohodnikom priporočamo ogled pragozda in slapov. Pot so leta 1991 obnovili in zavarovali.

Avgusta 1941 je na Šumiku taborila Pohorska četa in od tod 11. avgusta odšla v napad na Ribnico na Pohorju. Takrat še ni bilo gozdnih cest. Na širšem območju Šumika so se partizanske enote večkrat bojevale z Nemci, iz oporišč na Pohorju pa so napadale pomembne točke v dolini, npr. železniško progo Maribor–Dravo¬grad, elektrarno Fala, Lovrenc na Pohorju in druge kraje, v katerih so imeli Nemci svoje postojanke. Enote XIV. divizije so se 29. junija 1944 na Šumiku spopadle z Nemci in jih pregnale. Tedaj je padlo 6 borcev NOV, med njimi narodni heroj Dušan Remih - Duško. Na ta boj nas spominja preprost spomenik ob cesti proti bližnjemu Gozdarskemu domu.



Opis:

SPP gre od Šumika nekaj korakov navzgor po cesti proti Gozdarskemu domu nad Šumikom in Klopnemu vrhu; ko prekoračimo Lobnico, gremo s ceste po bližnjici na levo proti razpotju.


Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do Stare glažute, kjer je zdaj nekaj gozdarskih hišic. Tod je bila v letih 1760 do 1793 ena znamenitih pohorskih steklarn. Ljudje so jim po nemški besedi pravili glažute. Za izdelavo stekla so imeli na razpolago kremenjak, vodno moč za pogon mlinov in bukov les za talilne peči. SPP se od Stare glažute počasi vzpenja po gozdni cesti skozi gozdove mimo Travnega vrha (1273 m) na levi in Sekretarjevega vrha (1333 m) na desni do konca gozdne ceste na s. strani Miznega vrha (1340 m). Od Šumika do sem je 45 min. Naprej gre pot precej po ravnem. Po 20 min se na levo odcepi pot proti Osankarici.

višina: 1284 m Tiho jezero (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min pridemo do ceste, ob kateri so zaraščeni ostanki predvojne Koče na Klopnem vrhu, ki so jo požgali partizani 17. septembra 1941, ko so na tem mestu prvikrat na Pohorju v odprtem boju premagali Nemce; spomenik ob cesti.

višina: 1260 m Klopnovrška bajta

Ni opisa

Opis:

Navzdol po cesti pridemo po 10 min do Koče na Klopnem vrhu. Od Šumika do Koče na Klopnem vrhu je 1 h 30.

višina: 1261 m Koča na Klopnem vrhu
Planinska postojanka:

Koča stoji na razgledni jasi severno-vzhodno od Klopnega vrha. Predvojno planinsko kočo so leta 1941 požgali partizani z namenom, da ne bi okupator v njej uredil svojo postojanko. V istem letu je v bližini koče potekala prva odprta bitka, v kateri so borci Pohorske čete prvikrat premagali Nemce, na kar nas opozarja spomenik.



Opis:

Pri Koči na Klopnem vrhu pokaže kažipot proti Pesku; skoraj vsa pot je precej ravna, senčna in mehka ter zelo malo razgledna. Po 5 min smo z gozdnega kolovoza na cesti Klopni vrh—Zgornja brv.

višina: 0 m Klopni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po cesti gremo 10 min do odcepa poti na levo. Kmalu pridemo v Skrbinsko borovje, močvirnato barje s šotnim mahom in plazečim borovjem, kjer je pot ponekod speljana po mostnicah. Prekoračimo potoček Černova, levi pritok Oplotnice, malo naprej še drugi potoček, ki priteče iz barja pod Brvnim vrhom (1332 m). Po uri hoje se z leve pridruži TV z Osankarice.

višina: 0 m Brvni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Kmalu spet pridemo na gozdno cesto, vendar že po nekaj korakih zavijemo desno na pot, ki prečka potoček izpod bližnjega Brvnega vrha (1332 m). Po slabem kolovozu se zložno vzpnemo na širok hrbet na j. strani Brvnega vrha, od tam pa se spustimo do drugega potočka. Kmalu smo na Zgornji brvi, kjer pridemo na regionalno cesto Oplotnica-Pesek-Lovrenc na Pohorju. Tam se ji priključi gozdna cesta s Klopnega vrha, nekoliko naprej pa še pot iz Lovrenca na Pohorju. Od razpotja, na katerem se je TV združila s SPP, je 30 min.

višina: 1269 m Zgornja brv

Ni opisa
2.4 km, 45 minut Zgornja brv - Koča na Pesku

Opis:

Na Zgornji brvi zavijemo po regionalni cesti na desno. Do 45 min. oddaljenega Doma na Pesku se cesta ves čas zložno dviga. Obdaja nas gozd, le sem in tja se odpre pogled na Roglo.

višina: 1389 m Koča na Pesku
Planinska postojanka:

Koča na Pesku (1386 m) stoji na prevalu med Oplotnico in Radoljno, kjer se na regionalno cesto Oplotnica—Lovrenc na Pohorju priključi lokalna cesta Zreče—Rogla—Pesek. Prvo kočo je leta 1929 postavila Dravinjska podružnica SPD iz Slovenskih Konjic; septembra 1941 so jo požgali partizani. Leta 1951 je novo kočo zgradilo PD Oplotnica.

S kočo upravlja hotel Planja na Rogli. Oskrbovana je vse leto; imajo 40 postelj in restavracijo za 70 oseb. Njihova kuhinja slovi predvsem po divjačinskih specialitetah in po domači hrani. Od tam vodijo številne poti, ki jih lahko spoznate peš ali s konjskega sedla v poletnih mesecih.



Opis:

Od Koče na Pesku gre SPP zložno navzdol po cesti, ki pelje v Lovrenc na Pohorju; po 20 min smo na kraju »Pri mašinžagi« (1338 m), kjer se v ravnino iztekajo smučišča z Rogle. Tu je bila nekoč parna žaga, od katere je ostalo le še ime. Kažipot ob cesti nas usmeri na levo prek ravnine do potoka Radoljna in na drugo stran v hrib, po katerem se pot približno 30 min precej strmo dviga do ravnine, kjer se z leve priključi pot z Rogle.

višina: 1457 m Sedlo komisija (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Čez nekaj minut popelje ravna pot skozi mladi macesnov nasad na v. pobočju Mulejevega vrha (1533 m), odkoder se spet vzpenja po starem gozdu do planote, na kateri je najobširnejše pohorsko barje s šotnim mahom in plazečim borovjem. Hojo olajšajo mostnice, ki so položene na mokrotna tla; kljub temu moramo biti previdni, da ne zagazimo v močvirje. To je območje Lovrenških jezer. Do razglednega stolpa pred prvim jezercem se bomo prebijali 15 min.

višina: 1521 m Lovrenška jezera

LOVRENŠKA JEZERA, 1520 do 1530 m, so zaradi neprepustnih tonalitnih tal nastala v skledastih kotanjah, iz katerih voda ne more pronicati v zemljo. Jezerc je 21, včasih tudi manj, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode; jezera se obnavljajo le s padavinami. Globoka so do 120 cm. Šotno barje z jezeri je dolgo približno kilometer, široko pa do 350 m. Leži v gozdnem rezervatu Lovrenška jezera, ki sega od Mulejevega do Jezerskega vrha. V okolici raste nizek smrekov in borov gozd, okoli jezer pa ruševje. Tod najdemo tudi redke rastline: različne šaše, rjasti sleč, dlakavo in golo mahovnico, divjo rožmarinko, mesojedko okroglolistnato rosiko in še nekatere druge. Ruševje je bivališče ruševcev in kljunačev. Na j. strani jezer je Zavod za spomeniško varstvo Maribor leta 1990 postavil razgledni stolp in do prvih jezer uredil pot po mostnicah. S stolpa je lep razgled na jezersko planoto ter na pohorski hrbet proti vzhodu in zahodu. Ljudska pripovedka pravi, da v jezerih domuje povodni mož Jezernik; če mu skalimo mirno vodo, se nam maščuje z neurjem.



Opis:

Vezna pot od Lovrenških jezer.


Ni opisa

Opis:

Z razpotja nas mokrotna pot popelje na obširno planjo Planinka. Na desni se priključi pot iz Lovrenca na Pohorju čez vrh Planinka (1391 m). Kjer je zdaj planja, so bili pred 180 leti obširni gozdovi, vendar so jih posekali, ker so kmetje potrebovali pašnike za živino. Na njih raste ostra trava volk, poleti cveti arnika, pa tudi panonski svišč, brkata zvončnica in čmerika.

višina: 1488 m Planinka

Ni opisa
2 km, 30 minut Planinka - Šiklarica

Opis:

Pot po planji se zelo počasi spušča proti Jezerskemu vrhu, ki ga lepo vidimo pred seboj. Preseneti nas kažipot na Črni mlaki (1418 m); na njem piše, da je do Ribniške koče še 1 h 30. Mehka pot nas pripelje do smrekovega gozda, skozi katerega se bomo po precej strmem, blatnem kolovozu spustili na preval Šiklarica (1300 m). Malo nad prevalom se lahko ob poti odžejamo pri novo urejenem izviru "Studenec ljubezni" z odlično mrzlo vodo. Od razpotja pod Lovrenškimi jezeri je 45 min.

višina: 1300 m Šiklarica

Čez preval Šiklarica, imenovan tudi Šindlarica ali Ribniško sedlo, je peljala stara vozna pot iz Mislinje po Mislinjskem in Križnem grabnu na južni v Josipdol in Ribnico na severni strani Pohorja. Ob potoku Glažuta, pritoku reke Mislinje, je na kraju Stara glažuta delovala med leti 1794 in 1834 ena znamenitih pohorskih steklarn. Tudi v Josipdolu je bila od 1799 do 1909 pomembna steklarna, ki je med vsemi najdalj obratovala. V Josipdolu so tudi največji kamnolomi pohorskega tonalita.


2 km, 50 minut Šiklarica - Jezerski vrh

Opis:

Čez preval Šiklarica, imenovan tudi Šindlarica ali Ribniško sedlo, je peljala stara vozna pot iz Mislinje na j. v Josipdol in Ribnico na s. strani Pohorja. Ob potoku Glažuta, pritoku reke Mislinje, je na kraju Stara glažuta med leti 1794 in 1834 delovala ena izmed znamenitih pohorskih steklarn. Tudi v Josipdolu je bila od 1799 do 1909 pomembna steklarna; znana je po tem, da je obratovala najdlje. V Josipdolu so tudi največji kamnolomi pohorskega tonalita.

Na prevalu je pot nekaj časa precej ravna, potem pa se najprej zložno, nato pa vse bolj strmo vzpenja po smrekovem in bukovem gozdu na v. pobočju Jezerskega vrha. Ko strmina popusti, pridemo na vršno planjo, redko poraslo z nizkimi smrekami. Lepa mehka pot se zložno vzpenja proti kopastemu Jezerskemu vrhu. Kmalu zagledamo visok obelisk spomenika, v kotanji na desni pa med rušjem Ribniško jezero. S prevala Šiklarica na Jezerski vrh je 50 min.

višina: 1536 m Jezerski vrh
Vrh: JEZERSKI VRH

ali RIBNIŠKI VRH, 1537 m, je eden izmed najvišjih pohorskih vrhov. Ker ni poraščen, je z njega lep razgled na prostranstvo Pohorja, proti j. na Mislinjski graben, Paški Kozjak, Graško goro in naprej proti Posavskemu hribovju, proti s. pa na del Dravske doline z Radljami ob Dravi in na pogorje Kozjak s. nad dolino. Na v. strani vrha je v bližini Ribniško jezero, obraslo z rušjem. Pripovedka pravi, da tudi v tem jezeru živi povodni mož Jezernik, ki naj bi bil jezero tja preselil z Uršlje gore, ker so na njej zgradili cerkev in je zvonjenje zvonov motilo njegov mir. Na z. strani vidimo v bližini Ribniško kočo.

Na Jezerskem vrhu je PD Maribor-Matica postavilo mogočen spomenik padlim borcem planincem; odkrili so ga 10. septembra 1961. Spomenik iz pohorskega tonalita je grajen v obliki kvadrastega obeliska in je visok 12 m. Na njegovi levi strani stoji velika tonalitna vaza, na desni pa tonalitna plošča s posvetilom, ki ga je napisal pesnik Branko Rudolf:

»Kdo naj bi uničil pogum vseh src,
za svobodo gorečih?
Baklo je utrnila noč,
iskra je vnela požar,
duh vaš je ostal v ljudeh,
se v močnih srcih spet zbuja
v ritmu vreten in kladiv,
v silnem šumenju gozdov.«



Opis:

Z Jezerskega vrha se po sz. travnatem pobočju spustimo na Ribniško sedlo do ceste, ki pripelje iz Ribnice na Pohorju, potem pa se po njej zložno vzpnemo do koče. Z Jezerskega vrha je 15 min.

višina: 1505 m Ribniška koča na Pohorju
Planinska postojanka:

Koča je stalno odprta. Koča stoji na mali planoti tik pod Malim Črnim vrhom (1533 m) v glavnem pohorskem grebenu. Predhodnico današnje koče je na bližnjem Ribniškem sedlu zgradila Mariborska podružnica SPD in jo odprla 10. julija 1932; v zahvalo dr. Davorinu Senjorju (1882-1960), predsedniku podružnice, ki je bil gonilna sila pri gradnji, so postojanko poimenovali "Senjorjev dom. Borci I. pohorskega bataljona so 9. oktobra 1942 dom požgali. PD Maribor-matica je novo Ribniško kočo zgradilo na pogorišču nekdanje Hutterjeve vile; delati so začeli leta 1946, odprli pa so jo 29. novembra 1949. PD Maribor-matica je leta 1971 odstopilo kočo PD Radlje ob Dravi, ki pa ni bilo sposobno sproti obnavljati tako zahtevnega objekta, zato je kočo 1973 leta zaprlo. Leta 1976 je prevzelo Ribniško kočo takrat na novo ustanovljeno PD Sladki Vrh. S pomočjo donatorjev in z veliko vloženega prostovoljnega dela planincev  članov PD Sladki Vrh je bila koča v celoti obnovljena in ponovno odprta leta 1978. Zaradi lepe zgradbe in lepega razgleda se je koče oprijel naziv »Kraljica pohorskih planinskih postojank«. Tik pod kočo je manjši zimsko športni center s tremi vlečnicami. Smučarske proge so vzorno urejene. Mimo koče je speljana znana pohorska smučarska tekaška proga. Leta 1993 je PD PALOMA Sladki Vrh zaradi problemov z upravniki dalo Ribniško kočo v najem Janku Zapečniku. Po tem času PD PALOMA Sladki Vrh sproti obnavlja kočo v smislu izboljševanja bivalnih pogojev in splošnega počutja planincev. V zadovoljstvo planincev je PD PALOMA Sladki Vrh uredila planinsko sobo, ki lahko dodatno sprejme do 40 obiskovalcev. V gostinskem prostoru je 90 sedežev, dva točilna pulta; v 10 sobah je 40 postelj, apartmaji 18 ležič, na skupnem ležišču pa 28 ležišč; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis:

Od Ribniške koče zložno nadaljujemo TV mimo spomenika Miranu Cizlju, pod smučarsko vlečnico in mimo počitniškega doma na bližnji Mali Črni vrh. Na vrhu so leta 2003 zgradili umetno jezero, iz katerega črpajo vodo za zasneževanje smučišč na Ribniškem Pohorju. Tik pod jezerom so postavili stavbo za smučarje.

višina: 1535 m Mali Črni vrh

Ni opisa

Opis:

Z vrha se mimo nove stavbe spustimo po položnem travnatem z. hrbtu proti gozdu in prvemu krajšemu prevalu.

višina: 1508 m Mali Črni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Sledi zelo kratek zložen vzpon in vnovičen spust na širši preval Višavje (1509 m), kjer se odcepi pot v Mislinjo. Pot se zložno vzpenja po v. gozdnatem pobočju Črnega vrha na planjo, poraslo z nizkimi smrekami. Kažipot "Črni vrh 5 minut" pokaže na levo. Po gozdičku pridemo na najvišji vrh Pohorja.

višina: 1542 m Črni vrh
Vrh:

ČRNI VRH, 1543 m, je najvišji vrh Pohorja. Na oblastem vrhu raste trava resava, na v. in s. strani pa je poraščen z nizkimi smrekami. Na vrhu je znamenje, sestavljeno iz treh visokih, na vrhu povezanih kovinskih križev, ob vznožju pa so trije klini. Poleg je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Na znamenju piše, da stoji na najvišjem vrhu Pohorja ter da je postavljeno na pobudo PD Mislinja in Župnijskega urada Šentilj pod Turjakom. Z vrha lepo vidimo Veliko Kopo. Na j. strani leži Mislinjska dolina, naprej pa se dvigata Paški Kozjak in Graška gora. Na j. pobočjih Pohorja so raztresene kmetije, ki so med NOB dajale zavetje in hrano partizanskim enotam. Na z. se dvigajo Uršlja gora, Peca, Olševa in Kamniško-Savinjske Alpe, na s. pa Košenjak, Gólica in Kozjak. Ob dobri vidljivosti vidimo daleč na obzorju tudi Julijce ter Visoke in Nizke Ture.



Opis:

S Črnega vrha nas precej ravna razgledna pot popelje po z. strani vrha na obsežne planje; tam spet pridemo na pot, ki smo jo zapustili pred Črnim vrhom. Le nekaj minut je po lepi poti do kažipota, ki pokaže levo v Mislinjo 2 h in do studenca 5 min., nas pa razveseli, da je do Pungarta le še 30 min. Pogled na Mislinjsko dolino in hribovje proti Šaleški dolini z Graško goro, kjer se zadaj pokažejo visoki dimniki šoštanjske termoelektrarne, je čedalje lepši. Pot se začne zložno spuščati po slemenu in vedno bliže smo Veliki Kopi. Ob poti je majhna okrepčevalnica Zajec, ki je odprta le pozimi. Kmalu zagledamo med smrekami strehe turističnega naselja na Pungartu. Pridemo do prevala, s katerega se pot zložno dvigne proti gozdičku, po katerem se približamo smučarski vlečnici. Zagledamo ravnico z Grmovškovim domom.

S Črnega vrha do doma je 45 minut.

Od Ribniške koče do Grmovškovega doma je 1 h 30.

Planinska postojanka:

Grmovškov dom pod Veliko Kopo leži na skrajnem zahodnem in najvišjem delu Pohorja, ki veže Mislinjsko in Dravsko dolino. Koča pod Kopo je bila zgrajena in odprta 7. novembra 1937 in je postala pomembna postojanka za izletništvo in zimski šport. Koča je bila v noči iz 8. na 9. oktober 1942 požgana. Planinci so zgradili novo in za svečano otvoritev določili 1. julij 1947, vendar je bila tri dni pred otvoritvijo, 27. junija 1947 ponovno požgana. Kljub vsem težavam so marljivi planinci kočo pod Kopo zgradili še tretjič in jo 4. julija 1954 odprli. Sedanje ime ima po dolgoletnem, zaslužnem predsedniku PD Slovenj Gradec Milošu Grmovšku. Upravlja ga PD Slovenj Gradec.
Koča je stalno odprta. Od 01.11. do 31.04. za prenočišče ni poskrbljeno. V 2,3,4 in 5 posteljnih sobah je 68 ležišč, TWC so etažni ( ločeno moški, ženski v vsaki etaži ). Na voljo so jedilnica, lovska soba s kaminom, centralno ogrevanja elektrika, telefon.



Opis:

Tik za Grmovškovim domom se SPP zvijuga po v. pobočju Velike Kope desno od poseke s smučarsko vlečnico; na vrh se lahko povzpnemo tudi naravnost po smučišču.


Ni opisa

Opis:

SPP in TV vodita prek vrha. Po enakomernem vzponu smo pri zgornji postaji vlečnice, desno od vrha, dokoder je speljana tudi vlečnica po z. pobočju. Travnata pot na levo hitro pripelje na vrh. Od Grmovškovega doma 30 minut.

višina: 1542 m Velika Kopa
Vrh:

VELIKA KOPA (1542 m) je drugi najvišji vrh Pohorja in je le za meter nižji od Črnega vrha. Vrh je kopast in popolnoma travnat. Z njega je prelep razgled na vse strani: na Svinško planino in Golico v Avstriji, na obmejna Košenjak in Kozjak na s., na hrbet Pohorja proti v. s Črnim vrhom in Roglo, proti j. na Paški Kozjak, Graško goro, Goro Oljko, Posavsko hribovje in Golte ter na Uršljo goro, Peco in Savinjske Alpe na z. Pod nami leži Mislinjska dolina s Slovenj Gradcem. Na j. in s. strani vidimo, kako so močni potoki razrezali pobočja v plečate hrbte, po katerih so raztresene samotne kmetije, pa tudi središča razloženih hribovskih vasi, kot Sv. Primož na Pohorju in Planina (Sv. Anton) v smeri proti Dravi. Proti sv. se vleče tesna grapa Črnega potoka s strmimi, redko naseljenimi pobočji.



Opis:

Z Velike Kope se spustimo po travnatem z. pobočju do plitvega sedla med Malo in Veliko Kopo. Na sedlu je zgornja postaja smučarske vlečnice Kopnik, ki je speljana po sv. pobočju Male Kope nad kmetijo Kopnik.


Ni opisa

Opis:

Z Velike Kope se spustimo po travnatem z. pobočju do plitvega sedla med Malo in Veliko Kopo. Na sedlu je zgornja postaja smučarske vlečnice Kopnik, ki je speljana po sv. pobočju Male Kope nad kmetijo Kopnik. Široka, skoraj ravna pot pelje po slemenu Male Kope.

višina: 0 m Mala Kopa (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na razpotju nadaljujemo po spodnji poti, ki se razširi v kolovoz. Med počitniškimi hišami, mimo zgornje postaje smučarskih vlečnic in spomenika padlim borcem NOV se spustimo do Partizansko doma. Z Velike Kope 40 minut.

Planinska postojanka:

Partizanski dom na Mali Kopi (1443 m) se nahaja ob vznožju Male Kope in nam v bližini ponuja krasen razgled na Mislinjsko in Dravsko dolino, če se povzpnemo malo višje, pa nas očara tudi Dravska dolina in obronki Avstrije. Nahaja se tik ob smučišču, od štirisedežnice Kaštivnik je oddaljen le 80 metrov. Partizanski dom je dostopen po cesti iz Slovenj Gradca, od koder je oddaljen 18 kilometrov, ali pa s štirisedežnico Kaštivnik iz Vuzeniške strani.

Na Mali Kopi se prvič srečamo z Evropsko peš potjo E-6, ki je speljana od Baltika do Jadrana.

Namestitev za 70 oseb v dvo ali večposteljnih sobah:

  • 3 x dvoposteljna soba,
  • 3 x štiriposteljna soba,
  • 5 x šestposteljna soba,
  • 1 x osemposteljna soba,
  • 1 x desetposteljna soba.

Večina ležišč je nadstropnih (pogradi), nekaj je tudi zakonskih postelj. V vsaki sobi je umivalnik. Tuši in sanitarije so etažni, razen v dvoposteljnih sobah (zakonska postelja), kjer so sanitarije in tuš v sobi. Nekatere sobe imajo tudi balkon.

Lega: na nadmorski višini 1443 m, ob vznožju Male Kope.

Storitev: nočitev, nočitev z zajtrkom, polpenzion, polni penzion Velika zunanja terasa in dobra kulinarična ponudba vabita izletnike in smučarje. Veliko odprto zunanje igrišče pa je primerno za vse željne športa in razgibavanja v neokrnjeni naravi. Možnost igranja: rokomet, mali nogomet, košarka in odbojka. Recepcija Partizanskega doma je za vas dosegljiva na telefonski številki 02 82 800 20.

Za rezervacije pokličite na telefonsko številko 02 82 800 20 ali 051-638-323 ali pa nam pišite na partizanka@slovenjgradec.si



Opis:

Pri Partizanskem domu se SPP spusti po z. pobočju Male Kope.

višina: 1361 m Kaštivnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pobočje je najprej travnato in poraslo z malinami, potem pa gozdnato, na Malo ali Kaštivsko sedlo (1189 m); ime ima po kmetiji Kaštivnik na j. strani sedla. S travnatega pobočja se lepo vidi Kremžarjev vrh. Na sedlo pripelje gozdna cesta iz Legna pri Slovenj Gradcu in se nadaljuje na drugo stran proti Sv. Primožu na Pohorju in v Vuzenico. Do sedla je 20 minut.

višina: 1190 m Kaštivalsko sedlo

Ni opisa

Opis:

S Kaštivskega sedla gremo nekaj minut po gozdni cesti na j. strani Ertarjevega vrha (1229 m).

višina: 1228 m Ertarjev vrh

Ni opisa

Opis:

Po strmi in ne preveč lepi poti se spustimo na Slovenjgraško ali Brneško sedlo (1001 m), ki ima ime po opuščeni kmetiji Brnekar na j. strani. Sedla se na s. strani dotakne gozdna cesta, ki pelje proti kmetiji Maček.

višina: 999 m Brneško sedlo

Ni opisa
0.5 km, 20 minut Brneško sedlo - Mačkov vrh

Opis:

SPP gre po levi, novi in precej ravni gozdni cesti na j. strani Mačkovega vrha (1056 m).

višina: 1054 m Mačkov vrh

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Mačkov vrh - Mačkov križ

Opis:

Nadaljujemo do Mačkovega križa ob gozdni cesti, ki pripelje od kmetije Maček na s. strani Mačkovega vrha.

višina: 993 m Mačkov križ

Ni opisa

Opis:

Pri Mačkovem križu zapustimo gozdno cesto in se napotimo navzgor po poti, ki se zvije po jasi in gozdu do velikega Lampretovega travnika. Od tod se odpre lep pogled na pohorska pobočja nad Mislinjsko dolino na j. in proti Sv. Primožu na Pohorju na s. strani. Sledi kratek vzpon, potem se pot zravna in pride do razpotja.

višina: 1123 m Kremžarjev vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Leva pot pelje pod vrhom skozi gozd in malo navzdol.


Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do Koče pod Kremžarjevim vrhom.

Planinska postojanka:

Koča stoji na jugozahodni strani Kremžarjevega vrha (1164 m). Je najbolj zahodna pohorska planinska postojanka. Prvo kočo je zgradila Mislinjska podružnica SPD v Slovenj Gradcu malo višje od sedanje na Kernikovem vrhu in jo odprla 8. decembra 1934. Kočo so 8. marca 1944 požgali borci Zidanškove brigade, da je ne bi uporabljal nemški okupator. Po osvoboditvi je PD Slovenj Gradec zgradilo novo kočo in jo odprlo 4. julija 1948. V letih 1981 in 1982 so kočo ob pomoči delovnih organizacij temeljito prenovili in posodobili ter napeljali elektriko in vodovod; otvoritev obnovljene koče je bila 28. novembra 1982. Leta 1989 so napeljali telefon.Koča je odprta od 1. maja do 30. septembra, razen ob torkih maja in septembra; sicer je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; v 9 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 22 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.