Išči po točkah

Začetek: Planina Loka

Konec: Triglav

Razdalja: 103.8 km Čas hoje: 42 ur 10 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 1420 m Planina Loka

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1269 m Planina Kal (razpotje)

Ni opisa
1.2 km, 35 minut Planina Kal (razpotje) - Slemena

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1303 m Slemena

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 35 minut Slemena - Robanov kot

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 604 m Robanov kot

Robanov Kot, 590 do 1220 m, 139 preb., je naselje samotnih in hribovskih kmetij v istoimenski dolini ter v dolini Savinje med Solčavo in Iglo. Naravno središče naselja je pri gostilni Rogovilec, kjer se odcepi gozdna cesta v Robanov kot in kjer je tudi AP. V dolini Savinje je poleg kmečkih tudi več drugih hiš. Dolina in naselje imata ime po Robanovi kmetiji, ki je največja v kotu. Tu je bil doma Jože Vršnik - Robanov (1900 - 1973), zbiratelj ljudskega blaga in imenoslovja na Solčavskem ter ljudski pesnik; veliko njegovih prispevkov je objavil tudi Planinski vestnik. Glavni vir dohodkov kmetov dajejo gozdovi in živinoreja. Bevškova kmetija ob Savinji ter Pečovnikova in Govčeva v spodnjem delu Robanovega kota se ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom.



Opis:

Pri Rogovilcu zavijemo po brvi čez Savinjo in po bližnjici navzgor po klancu čelne groblje do gozdne ceste v Robanov kot. Po precej ravni cesti gremo mimo Pečovnikove in Govčeve kmetije do Robanove domačije. Malo pred Govcem se na desno odcepi pot mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na Strelovec. Pred seboj imamo značilni pogled na Ojstrico in Krofičko z Robanovo domačijo v ospredju. Po 20 min pridemo do Robana. 

višina: 703 m Roban (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

višina: 892 m Robanova planina

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.


2.8 km, 2 uri 25 minut Robanova planina - Molička planina

Opis:

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

višina: 1754 m Molička planina

Prva planinska koča.



Opis:

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.


Ni opisa

Opis:

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.

višina: 1896 m Mala Ojstrica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

višina: 1809 m Kocbekov dom na Korošici
Planinska postojanka:

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2110 m Srebrno sedlo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2231 m Debeli sneg (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2173 m Sukalnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tod se naša steza spusti po travni vesini na Sukavnik.

višina: 2117 m Sukalnik

Ni opisa

Opis:

Sukavnik se imenuje uravnani del jz. grebena Planjave, kjer se pot prevesi z j. pobočja v z. ostenje. Od tod se odpre pogled na bližnjo Brano, Tursko goro, Skuto, Rinke ter na Mrzlo goro onkraj Kamniškega sedla. S temena Sukavnika se steza spusti po ploščati vesini, ki je pretežno poraščena s travo, deloma skalna, v zgornjo grapo pod Rdečim kupom, skalnim izrastkom rdečkaste barve, ker vsebuje železo. Obdaja nas od strel razrito krušljivo skalno površje; ob nevihtah nevaren prehod! Po stezi, zavarovani z žično vrvjo in klini, se potem pod Rdečim kupom in skalami spustimo v Wisiakovo grapo, ime ima po znanem predvojnem alpinistu Sandiju Wisiaku, ki se je leta 1933 tukaj ponesrečil. lz grape se dvignemo tik pod visokimi stenami na travnat pregib v z. ostenju Planjave, ki mu pravijo Lajšta. Od tod se nadelana steza po policah in grapah v z. ostenju Planjave spusti do vznožja skal. Pod osamljeno skupino rogljev, ki se imenuje Babe, najprej prečimo melišče, potem pa se po travnatem pobočju Kamniškega sedla spustimo do Kamniške koče. S Sukavnika 1 h.

Z Ojstrice do Kamniške koče je 4 h. Pot je zahtevna. Priporočamo previdnost pri prečenju snežišč v zgodnjem poletju, pri sestopu z Ojstrice na Škarje, pri spustu pod Lučko Babo in s Sukavnika do vznožja stene.

višina: 1865 m Koča na Kamniškem sedlu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.



Opis:

Od Kamniške koče gre SPP po travnati ruši proti Brani na z. strani. Po precej ravni poti pridemo kmalu do prvega razpotja, kjer se na desno odcepi pot k Frischaufovemu domu na Okrešlju. 

višina: 1914 m Boštjanca

Ni opisa

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Planinska postojanka:

Dom stoji na spodnjem robu ledeniške krnice Okrešelj nad zgornjim koncem Logarske doline. Imenuje se po dr. Johannesu Frischaufu (1837-1924), profesorju na graški univerzi, neutrudnemu oznanjevalcu lepot Savinjskih Alp, humanistu in prijatelju Slovencev. Prvo kočo na Okrešlju je leta 1876 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1907 je pomladanski plaz z Mrzle gore kočo porušil. Še istega leta je Savinjska podružnica SPD začela graditi na bližnjem, bolj varnem mestu, nov dom, ki so ga slovesno odprli 2. avgusta 1908 in poimenovali po dr. J. Frischaufu; na tem mestu stoji današnji dom. Leta 1932 so dom prenovili. Po osvoboditvi ga je leta 1951 opremilo in odprlo PD Celje. V letih 1959-1961 so ga prenovili oziroma zgradili skoraj na novo; otvoritev obnovljenega in povečanega doma je bila 24. seprembra 1961. Leta 1960 so postavili tovorno žičnico. Leta 1988 je PD Celje začelo dom dozidavati in temeljito obnavljati. Zgradili so nove sanitarije in prizidek za zunanjo strežbo, s prezidavami pa so posodobili prenočitvene zmogljivosti. Povečani in obnovljeni dom so slovesno odprli 21. septembra 1991.Dom je odprt od 1. maja do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev in točilni pult; pri mizah pred domom 80 sedežev; v 11 sobah je 45 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 35 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevana s kmečko pečjo, v treh sobah centralno ogrevanje; tekoča voda. Dom so v letih 1998 - 2000 v okviru ekološke sanacije planinskih koč temeljito obnovili, tako, da je priključen na lastno biološko čistilno napravo, ima plinsko postajo in je priključen na električno omrežje. Ima tudi telefonsko linijo, internet, poslovanje preko POS-terminala s karticami in radijsko zvezo. Zato je oskrbovan praktično preko celega leta.



Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1421 m Okrešelj (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1829 m Mrzli dol

Ni opisa
0.6 km, 40 minut Mrzli dol - Savinjsko sedlo

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 2000 m Savinjsko sedlo

Ni opisa

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1928 m Jezersko sedlo (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1724 m Kranjska koča (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1689 m Kranjska koča na Ledinah
Planinska postojanka:

Koča stoji na planoti Ledine tik ledenika pod Skuto. Na tem mestu je nekdaj stala ovčarska koliba, na Ledinah so namreč pasli ovce z Jezerskega. PD Kranj je začelo s pripravami za gradnjo leta 1973, leta 1975 so postavili tovorno žičnico, julija 1976 pa so začeli graditi. Kočo so odprli 31. julija 1977. Koča se po svoji arhitekturi razlikuje od drugih planinskih postojank, vendar se ujema s pokrajino, ki jo obdaja. Na strehi koče je ploščad za pristajanje helikopterjev. Leta 1992 so kočo temeljito obnovili in namestili fotovoltne celice za pridobivanje električne energije. Leta 2002 so kočo priključili na čistilno napravo in povečali fotovoltaični sistem. Koča je poleg planincev in alpinistov namenjena tudi smučarjem, saj je na ledeniku pod Skuto  visokogorsko smučišče, kjer je možno smučati tudi poleti.  Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 6 sobah je 60 postelj, skupnih ležišč ni; WC, dve umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, radijska zveza; tovorna žičnica.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1591 m Žrelo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1296 m Štularjeva planina

Ni opisa

Opis:

SPP zavije nad Štularjevo planino po gozdu proti Makekovemu prevalu v gorskem hrbtu med dolinama Makekove Kočne na levi in Ravenske Kočne na desni. Z gozdom poraščeni gorski hrbet je podaljšek sv. grebena Kočne, ki se konča s Skubrovim vrhom (1276 m) na j. strani Planšarskega jezera. Smo na območju, kjer poteka geološka meja med Karavankami ter Kamniškimi in Savinjskimi Alpami. Na prevalu se še enkrat ozrimo nazaj na vrhove nad sklepom Ravenske Kočne: Malo in Veliko Babo, Križ, Skuto in Dolgi hrbet; na z. strani je pod nami prelepa dolina Makekove Kočne, ki ima ime po stari Makekovi domačiji na začetku doline. Z Makekovega prevala se pot spušča po gozdnatem pobočju na jz. strani Visokega vrha (1459 m) in Javornika (1399 m) v začetek doline Makekove Kočne. Pri Makekovem marofu napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa po poti skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo pri Mlinarju spet na cesto, ni več daleč do središča Zgornjega Jezersko pri Kazini.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko je 1 h 30.

višina: 884 m Zgornje Jezersko

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.



Opis:

Od hotela Kazina nadaljujemo proti Spodnjem Jezerskem.


Ni opisa

Opis:

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 760 m Spodnji kraj

Ni opisa

Opis:

Od hotela Kazina nadaljujemo po cesti proti Kranju.

višina: 749 m Spodnji kraj (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Spustimo se na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 714 m Spodnje Jezersko

Ni opisa

Opis:

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

višina: 727 m Reka (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.


Ni opisa

Opis:

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.

višina: 998 m Jekarica

Ni opisa
2.4 km, 1 ura 30 minut Jekarica - Javorniški preval

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1471 m Javorniški preval

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1121 m Dom pod Storžičem
Planinska postojanka:

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 819 m Slaparska vas

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Slaparska vas - Grahovše

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 808 m Grahovše

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Grahovše - Lom pod Storžičem

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 690 m Lom pod Storžičem

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Slap

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Slap - Tržič

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

lz Tržiča po Cankarjevi cesti ob Tržiški Bistrici skozi naselje Slap.

višina: 514 m Tržič

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.



Opis:

Pri AP v Tržiču gremo po mostu čez Tržiško Bistrico na Trg svobode, kjer takoj za poslopjem Gorenjske banke zavijemo po ozki Blejski ulici navzdol do potoka Mošenika. Po mostu na drugo stran, potem pa po klancu Kovrtnice navzgor ter skozi podvoz pod mednarodno cesto, ki pelje čez Ljubelj v Avstrijo, v naselje Bistrica. Po cesti skozi naselje pridemo do križišča pri velikem kostanju, kjer zavijemo desno navzgor po ulici Pot na Bistriško planino, ki se dokaj strmo vzpenja do kapelice na sedlu Pungart. Ves čas imamo pred seboj cerkev sv. Jurija na hribčku levo od sedla; na desni pa so še komaj vidne razvaline Hudega gradu.

višina: 0 m Bistrica pri Tržiču

Ni opisa

Opis:

Na Pungartu se odcepi na levo cesta k cerkvi sv. Jurija, na desno pa pot na Dobrčo čez Bistriško planino. SPP gre po cesti naravnost proti regionalni cesti Tržič-Begunje, ki jo kmalu zagledamo na pobočju pod nami. Po nekaj minutah stopimo na asfaltno cesto; po njej zložno navkreber do Brezij pri Tržiču.

višina: 677 m Brezje pri Tržiču

Brezje pri Tržiču, 680 m, 361 preb., je vas na prisojnem pobočju vzpetine Vaško (1046 m) ob regionalni cesti Tržič - Begunje na Gorenjskem, imenovani tudi »Podgorska cesta«, ker povezuje vasi pod goro Dobrča. Vaško je jv. del grebena Breške gore, ki se kot podaljšek Dobrče spušča proti Brezjam. AP, trgovina, gostilna. Zanimiva cerkvica sv. Neže.


1.5 km, 30 minut Brezje pri Tržiču - Hudi graben

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Hudi graben

Ni opisa
3 km, 50 minut Hudi graben - Slatna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 637 m Slatna

Ni opisa
2.4 km, 40 minut Slatna - Begunje na Gorenjskem

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 584 m Begunje na Gorenjskem

Ni opisa
2.6 km, 40 minut Begunje na Gorenjskem - Rodine

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 539 m Rodine

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Rodine - Moste

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 545 m Moste

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Moste - Ratibovec (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 566 m Ratibovec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 558 m Slovenski Javornik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 576 m Jesenice (gimnazija)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 593 m Hrušica pri Jesenicah

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 50 minut Hrušica pri Jesenicah - Mojstrana

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 650 m Mojstrana

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 729 m Na škedanjcih (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 847 m Kosmačev preval

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa
2.3 km, 1 ura 10 minut Lengarjev rovt - Pri studencu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1342 m Pri studencu

Ni opisa
1.7 km, 1 ura 30 minut Pri studencu - pekel (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa
0.4 km, 20 minut pekel (razpotje) - Pekel

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2098 m Pekel

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2321 m Dom Valentina Staniča
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali planoti tik pod Visoko Vrbanovo špico. Prvo kočo je na tem mestu odprla 30. junija 1887 kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva in jo poimenovala "Deschmannhaus po Dragotinu Dežmanu (1821-1889), politiku, arheologu in kustosu ljubljanskega muzeja. Po 1. svetovni vojni je kočo prevzelo SPD, ki jo je preimenovalo v Staničevo kočo po Valentinu Staniču (1774-1847), največjemu alpinistu takratne dobe v Evropi. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Dovje-Mojstrana, leta 1950 pa PD Javornik-Koroška Bela. Leta 1959 so se odločili, da kočo obnovijo in povečajo. Leta 1961 so začeli z gradnjo in obnovo ter ob 70-letnici SPD odprli 25. avgusta 1963 novi dom. V obdobju 1964-1970 so dom posodobili in za zimske obiskovalce usposobili poleg doma manjšo kočo. Leta 1989 so nad ravno streho postavili ostrešje; na podstrešju so pridobili nova ležišča. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka julija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 16 sobah je 111 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; v zimski sobi je 6 ležišč; v koči je WC in umivalnica z mrzlo vodo, zunaj pa suho stranišče; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.


0.8 km, 35 minut Dom Valentina Staniča - Rž

Opis:

Kažipot ob križišču poti na j. strani doma nam pokaže pot proti Triglavskemu domu na Kredarici. Pot se od križišča zložno dviga prek nekaterih grbin in po dolgem melišču na s. pobočju Rži (2538 m) proti vrhu.

višina: 2537 m

Ni opisa

Opis:

Vrh Rži zaobidemo po sz. strani, kjer nam pomagajo klini in žična vrv čez krušljivo skalovje. Pot proti Kredarici sledi grebenu; prek krušljivih mest, kjer nam pomagajo klini in žične vrvi, gremo malo gor, malo dol. Po uri hoje pridemo na kopasto Kredarico (2541 m). Po njenem položnem hrbtu smo po nekaj minutah mimo kapele in meteoroloških naprav pri Triglavskem domu.

Od Doma Valentina Staniča do Triglavskega doma na Kredarici je 1 h. Pot je uvrščena med zahtevne poti.

višina: 2515 m Triglavski dom na Kredarici
Planinska postojanka:

Dom stoji na Kredarici, vzpetini v grebenu med Rjavino in Triglavom. Prvo Triglavsko kočo na Kredarici je na svetu, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo SPD; slavnostno so jo odprli 10. avgusta 1896. Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo ob otvoritvi, 8. septembra 1909, preimenovali v Triglavski dom na Kredarici. Po 2. svetovni vojni upravlja dom PD Ljubljana-matica, ki je v letih 1953 in 1954 zgradilo velik prizidek in s tem povečalo zmogljivost doma; povečani dom so odprli 8. avgusta 1954. Zaradi vedno večjega obiska dom ni bil več kos svojim nalogam, zato se je PD Ljubljana-matica odločilo za povečavo doma. Z veliko družbeno pomočjo je v poletnih sezonah 1982 in 1983 zgradilo in opremilo velik trinadstropni prizidek in ga funkcionalno povezalo s starim objektom; slovesna otvoritev je bila 17. septembra 1983 v počastitev 90-letnice ustanovitve SPD. Leta 1984 so obnovili še stari dom in s sklepno slovesnostjo 20. oktobra 1984 so bila vsa dela s povečavo in obnovo končana. V prizidku doma je tudi meteorološka postaja. PD Ljubljana-matica si zelo prizadeva izboljšati ekološke probleme na Kredarici. Leta 1992 so montirali prvih 20 sončnih celic, ki spreminjajo sončno v električno energijo. Ta sistem so z leti močno povečali, leta 1998 pa so ga dopolnili še z vetrnim generatorjem. Leta 1994 so zgradili zunanje suho stranišče, ki zaradi slabe izvedbe projekta ne deluje dobro. Leta 1992 so vključili mobitel, sedaj pa ima dom normalno telefonsko povezavo. Dom je odprt vse leto; redno je oskrbovan od konca junija do konca septembra, ob drugem času pa postrežejo meteorologi in omogočijo prenočevanje. V petih gostinskih prostorih je 300 sedežev, dva točilna pulta; v 30 sobah je 140 postelj, na 8 skupnih ležiščih pa 160 ležišč; WC in umivalnice z mrzlo vodo v vseh nadstropjih; v jedilnici kmečka peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel.



Opis:

Izpred Triglavskega doma se spustimo nekoliko navzdol na sedelce pod Malim Triglavom, kjer se razcepijo poti desno v Vrata, levo na Planiko in naravnost na Triglav. S sedelca se vzpnemo po gruščnati rebri naravnost navzgor proti veliki, že od dale vidni markaciji, ki nam pokaže smer v skalovje Malega Triglava. Kmalu se srečamo s klini in z v skalo vsekanimi stopnicami, ki nas popeljejo v levo okrog skalnatega roba. Množica klinov, žične vrvi in vsekane stopinje nam olajšajo vzpon čez dosti strmo in izpostavljeno v. steno Malega Triglava. Ko smo že precej visoko, zavije pot po polički na desno in z nje strmo ob klinih in žični vrvi doseže položnejši greben. Na robu, tik pod slemenom Malega Triglava, se z leve priključi pot s Planike. Kdor je ob vrnitvi namenjen k Planiki, navadno tu pusti nahrbtnik. Še malo vkreber, pa smo na vrhu Malega Triglava (2725 m); za nami je polovica poti.

višina: 2726 m Mali Triglav

Ni opisa
0.7 km, 35 minut Mali Triglav - Triglav

Opis:

Spustimo se na ozek, na obe strani prepaden greben med Malim in Velikim Triglavom. Tega grebena so se najbolj bali prvi obiskovalci Triglava; ko še ni bil zavarovan, so ga morali dobesedno »jahati«. Danes so po grebenu meter visoko napete močne žične vrvi, za katere se držimo, vse skalne ostrine pa so že pred mnogo leti omilili. Greben se zložno spušča proti najnižji grebenski škrbini. Ob poti je spominska plošča koroškemu slikarju Marku Pernhartu (1824-1871), ki je leta 1807 prvi upodobil razgled s Triglava. lz škrbine se ob klinih in žični vrvi dvignemo po strmem grebenskem razu do spominske plošče pesniku Valentinu Vodniku (1758-1819), ki se je leta 1795 povzpel na Mali Triglav. Ploščo sta dala vzidati župnik Jakob Aljaž in Jakob Matjan, kaplan na Jesenicah, ki se je rodil v isti hiši in v isti sobi kot Valentin Vodnik. Na plošči je vklesano:

V spomin VALENTINU VODNIKU,

ki je bil na Triglavu 20. avgusta 1795.

Sklad na skladu se vzdiguje, Golih vrhov kamen zid, Večni mojster ukazuje, Prid zidar seles učit!

Ob 100-letnici postavila Aljaž in Matjan

Kmalu nad ploščo se greben razširi, strmina pa popusti. Ob poti, tik pod vrhom, pokaže puščica na levo k Staničevemu zavetišču, umetno izdolbeni votlini za 4 do 6 oseb, kamor se lahko zatečemo, če nas zaloti nevihta. Takoj nato stopimo na najvišji vrh naše države, Triglav.

Od Triglavskega doma na Kredarici na Triglav je 1 h 15. Vsa pot spada med zelo zahtevne.

višina: 2863 m Triglav
Vrh:

Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz. strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki jih je po naravi narisal Vilko Mazi.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD Ljubljana-Matica.


Planinska postojanka:

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.