Išči po točkah

Začetek: Maribor

Konec: Sveti Jurij ob Ščavnici

Razdalja: 42.6 km Čas hoje: 11 ur 10 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 266 m Maribor

MARIBOR, 270 m, 112.833 preb. Drugo največje slovensko mesto leži na prodnem nanosu, ki ga je v davni preteklosti naplavila reka Drava in izoblikovala 5 km široko Mariborsko ravnino. Z njo se stikajo Pohorje, Dravska dolina, Kozjak, Slovenske gorice in Dravsko polje. Globoka struga Drave, ki si je utrla pot skozi prodni nanos, deli mesto na dva dela.

Najstarejše sledi bivališč na območju zdajšnjega mesta so iz mlajše kamene dobe: to dokazujejo kamnite sekire, kopače in drugo orodje, ki so ga našli na različnih krajih. Naselitev v pozni bronasti dobi potrjujejo najdbe glinaste posode in bronastega nakita v žarnih grobiščih, odkritih ob današnji Mladinski ulici. Po 8. stol. pr. n. št. so se prebivalci zaradi vdora tujih ljudstev umaknili na obronke Pohorja. V rimski dobi je bilo v bližini Drave križišče dveh pomembnejših cest iz Celeie proti severu in iz Poetovia na Koroško. Dravo so prečkali z brodom, v okolici zdajšnjega Vojašniškega trga pa je bil brodarski zaselek. Temelje Mari¬bora je postavil Bernard Spanheimski (1096–1147), ki je na griču Piramida za obrambo pred Madžari zgradil grad Marchpurch (grad v marki), prvič omenjen leta 1164. Ob vznožju griča je nastala nova naselbina in se poimenovala po gradu. Postala je upravno središče z deželnosodnim uradom in leta 1189 sedež župnije. Kot trg je bila prvič omenjena leta 1209, kot mesto pa leta 1254. V drugi polovici 13. stol. so mesto zavarovali z obzidjem in mu v 14. stol. dodali še vogalne obrambne stolpe. Zaradi ugodne prometne lege se je mesto hitro razvijalo, zlasti pa so se v njem razvijali trgovina, vinarstvo, oljarstvo in usnjarstvo. Leta 1450 je imelo približno 185 hiš in nekaj več kot 1000 prebivalcev. V drugi polovici 15. stol. je mesto zaradi gospodarske krize, pustošenja Turkov v okolici, požarov in kuge začelo stagnirati; razvoj je zastal vse do 18. stol. Turki so ga dvakrat oblegali, a ga niso mogli zavzeti. Med leti 1362 in 1797 so mesto kar enajstkrat skoraj popolnoma ali le delno uničili požari. Kuga je morila petkrat, prvič 1348, zadnjič 1681.

Šolstvo je bilo omenjeno že leta 1224. Prvo gimnazijo, ki je bila najprej pet-razredna, od leta 1848 pa osemrazredna, so leta 1758 ustanovili jezuiti. Tudi zdravstvo je bilo omenjeno že leta 1243, prva bolnišnica za onemogle pa je bila ustanovljena leta 1348.

Leta 1729 je bila zgrajena pomembna trgovska cesta z Dunaja skozi Maribor v Trst, sočasno pa sta bili obnovljeni cesti iz Maribora na Koroško ter skozi Ptuj na Hrvaško. Maribor je postal prometno križišče, v njem pa so se razmahnile trgovina ter mlinarska, usnjarska in pivovarska obrt. Od leta 1752 je tudi upravno središče območja med Dravo in Muro. Gledališče je bilo ustanovljeno leta 1785, leta 1795 prva tiskarna in leta 1799 mestna bolnišnica. Po letu 1810 so začele obratovati prve živilske tovarne. Leta 1850 je bilo v mestu skupaj s predmestji 516 hiš, v njem pa je živelo 4168 prebivalcev.

Hitrejši razvoj je mestu omogočila južna železnica Dunaj–Trst, ki je skozi Maribor stekla leta 1846. Leta 1863 je bila zgrajena železniška proga od Maribora po Dravski dolini na Koroško do Celovca. Leta 1860 so začele delati velike železniške delavnice, s tem pa se je začela industrializacija Maribora. Obrtne delavnice so preraščale v tovarne, zgradili so tudi nove, zlasti tekstilne. Zaradi industrije in trgovine je postalo mesto privlačno za nemške podjetnike in uslužbence, ti pa so z gospodarsko močjo, šolstvom in državno upravo mesto načrtno germanizirali. Tamkajšnji zavedni Slovenci so začeli odločen narodnostni boj z Nemci in nemškutarji. V tem obdobju se je poleg nemškega imena Marburg vse bolj uveljav¬ljavljalo tudi slovensko ime Maribor. Pomembna spodbuda za krepitev narodne zavesti je bila premestitev sedeža lavantinske škofije leta 1859 iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. Škof Anton Martin Slomšek je hkrati prenesel v Maribor tudi bogoslovje, to pa je bila prva visoka šola v mestu. Vzgajala in izobraževala je slovenske duhovnike, ki so imeli velike zasluge za ohranjanje slovenstva na Spodnjem Štajerskem. Leta 1861 so Slovenci v Mariboru ustanovili čitalnico in se v njej začeli navduševati za »zedinjeno« Slovenijo. Leta 1867 je začel izhajati tednik Slovenski gospodar, leta 1868 pa v uredništvu pisatelja Josipa Jurčiča tudi prvi slovenski dnevnik Slovenski narod, vendar se je že leta 1872 preselil v Ljubljano. Leta 1871 so v Mariboru odprli prvo slovensko tiskarno. Da bi se slovenski kmetje otresli gospodarske odvisnosti od nemških denarnih zavodov, je bila 1882 ustanovljena Slovenska posojilnica. Leta 1899 je bil zgrajen velik Narodni dom, ki je postal središče Slovencev iz mesta in okolice. Konec 19. in v začetku 20. stol. je bilo ustanovljenih več slovenskih kulturnih, športnih in delavskih društev. Pred 1. svet. vojno pa so se v mestu zelo zaostrila nasprotja med Nemci in Slovenci.

Ob koncu 1. svet. vojne se je nemška mestna oblast izrekla za priključitev Maribora k Avstriji. Temu se je 1. novembra 1918 uprl general Rudolf Maister ter skupaj s prostovoljci v mestu prevzel vojaško oblast in zasedel območje do slovenske narodnostne meje. Njegov odločen boj je bil potrjen z mirovno pogodbo v Saint Germainu 10. septembra 1919; prav na podlagi te pogodbe sta bili namreč Spodnja Štajerska in Mežiška dolina priključeni k Jugoslaviji.

V obdobju med obema svetovnima vojnama se je v Mariboru zelo razvila industrija. V mestu je bilo 15 tekstilnih ter več kovinskih, kemičnih in živilsko-predelovalnih tovarn. Po 1. svet. vojni so bili ustanovljeni Slovensko narodno gledališče, Študijska knjižnica, Pokrajinski muzej, izhajali so slovenski časopisi, organizirano je bilo slovensko šolstvo, delovali sta dve založbi itd. V tem obdobju pa so se zelo zaostrila socialna vprašanja. Delavci so s številnimi stavkami zahtevali izboljšanje slabih življenjskih razmer. Po 1. svet. vojni se je delež nemškega prebivalstva v mestu zelo zmanjšal. Po popisu prebivalstva je leta 1931 živelo v mestu 8,3 odstotka Nemcev, vendar so imeli pomemben kapitalski delež v industriji, bančništvu in trgovini. Protislovensko delovanje nemške manjšine se je okrepilo zlasti v zadnjih letih pred 2. svet. vojno, saj je načrtno pripravljala nemško zasedbo Spodnje Štajerske.

Obdobje okupacije je med najbolj žalostnimi poglavji v zgodovini Maribora. 8. aprila 1941 so v mesto vkorakali nemški okupatorji in na Spodnjem Štajer¬skem vzpostavili nemško oblast. Nacisti so takoj začeli izvajati ukrepe, s katerimi naj bi ponemčili Maribor in vse okupirano ozemlje. Tudi Adolf Hitler je 26. aprila 1941 na velikem zborovanju v Mariboru zahteval: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Toda že v noči z 28. na 29. april so trije skojevci v mestu izvedli prvo sabotažno akcijo: v Volkmerjevem prehodu sredi Maribora so zažgali dva avtomobila nemških oficirjev. Akcija je imela velik odmev tako v Mariboru kot v okolici. Nemci so že pred Hitlerjevim obiskom začeli zapirati zavedne Slovence, zlasti izobražence. Zbirno taborišče za slovenske izgnance je postala meljska vojašnica. Poleti 1941 so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izgnali 4434 Mariborčanov, 127 pa so jih izgnali v Nemčijo. Slovenska beseda je bila pregnana iz šol, uradov, trgovin in cerkva, zaprli so vse slovenske kulturne ustanove in razpustili vsa slovenska društva. Slovenske knjige in tiste v slovan¬skih jezikih so zaplenili in jih odpeljali v tovarne papirja. V koncentracijskih taboriščih je umrlo 137 Mariborčanov. Na dvorišču sodnih zaporov so ustrelili 661 talcev iz vse Spodnje Štajerske, med njimi 204 iz Maribora. Številne žrtve in veliko gmotno škodo je povzročilo tudi zavezniško bombardiranje Maribora leta 1944 in v začetku 1945: življenje je izgubilo 482 ljudi, porušenih ali poškodovanih pa je bilo 47 odstotkov vseh hiš. Maribor je bil osvobojen 9. maja 1945.

Kljub temu da je bil v Mariboru nameščen nemški okupacijski aparat za Spodnjo Štajersko skupaj z močno vojaško posadko ter kljub strahovitemu nemškemu nasilju nad zavednimi Slovenci – ali pa morda prav zato – se je v mestu in njegovi okolici razmahnilo narodnoosvobodilno gibanje. V Mariboru so ilegalno delovale slovenske politične organizacije, ki so hrabrile prebivalstvo, organizirale akcije proti okupatorju in pomagale pri oskrbi partizanskih enot na Pohorju. Med ustreljenimi talci je bilo tudi veliko vidnejših organizatorjev vstaje, ki so bili bodisi izdani ali ujeti, med njimi Slavko Šlander, Slava Klavora, Rado Iršič, Bojan Ilich, Jože Hermanko, Franc Vrunč, Jože Kerenčič in Leon Novak. Nemci so sodelavce osvobodilnega gibanja streljali še neposredno pred osvoboditvijo. Aprila 1945 so ob bombnih lijakih v Spodnjem Radvanju ustrelili približno 200 političnih zapornikov iz mariborskih zaporov.

Podrobnejši opis narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru bi bil preobširen, zato priporočam ogled Muzeja narodne osvoboditve v Ulici heroja Tomšiča 5. Na narodnoosvobodilni boj in žrtve nemške okupacije spominja več spomenikov in spominskih plošč, med drugimi osrednji spomenik osvoboditvi na Trgu svobode, delo kiparja Slavka Tihca, spomenik v Volkmerjevem prehodu, ki spominja na prvo akcijo proti okupatorju, in spomenik ustreljenim talcem na zidu sodnih zaporov v Ulici talcev 11, kjer je tudi nekaj žar s pepelom nekaterih talcev.

Prva naloga po vojni je bila obnova tega najbolj porušenega slovenskega mesta. Po obnovi se je Maribor naglo razvijal in postal gospodarsko, kulturno, izobraže¬valno, zdravstveno, oskrbovalno, turistično in prometno središče severovzhodne Slovenije. Leta 1991 je bilo v industriji zaposlenega 40 odstotkov aktivnega prebivalstva. Najpomembnejša podjetja so bila Metalna, Tovarna vozil in toplotne tehnike, tekstilne tovarne, Henkel-Zlatorog, Marles, Elektrokovina, Hidromontaža in še nekatera druga. Mariborska industrija, zlasti največja podjetja, je v zadnjem desetletju zašla v velike težave, tako da je nekaj industrijskih velikanov prenehalo obratovati. Iz nekdanjih velikih tovarn je nastalo več manjših podjetij.

Kulturni utrip mestu dajejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mariborska filharmonija, Lutkovno gleda¬lišče, Umetnostna galerija, Pokrajinski muzej, Pokrajinski arhiv, več knjižnic ter številna kulturna društva, zbori in skupine, med njimi svetovno znani Mladinski pevski zbor Carmina Slovenica ter kakovostni pihalni orkester Kulturno-umetniškega društva Pošta. Leta 1975 ustanovljena Univerza s številnimi fakultetami in sodobno knjižnico je najpomembnejša izobraževalna in znanstveno-raziskovalna usta¬nova na Štajerskem. K mladostni živahnosti mesta prispevajo številne srednje, strokovne in osnovne šole.

Bolnišnica je prerasla regijski pomen in postaja drugi klinični center v Sloveniji. V mestu je tudi sodoben zdravstveni dom in več lekarn. Trgovska podjetja s številnimi velikimi in manjšimi trgovinami oskrbujejo mestno in okoliško prebivalstvo. Na obrobju mesta je bilo zgrajenih več velikih trgovskih centrov. Svoje storitve ponuja gostom več hotelov, za lačne in žejne pa skrbi precejšnje število restavracij in gostiln. Maribor je postal tudi živahno turistično središče. Svetovno znana prireditev je postalo smučarsko tekmovanje za zlato lisico, to pa v mesto pod Pohorjem privabi številne domače in tuje obiskovalce. Tudi poletni festival na Lentu, športna tekmovanja, kulturne prireditve, trgovine, Pohorje in druge znamenitosti privabljajo v Maribor vse več obiskovalcev iz domovine in tujine.

Maribor je pomembno cestno in železniško križišče, v bližini je tudi letališče. Razvit je mestni, primestni in medkrajevni avtobusni promet. V tem mestu ima sedež tudi družba Pošta Slovenije, tam je tudi sedež poslovnih enot Telekoma Slovenije. V mestu lahko poštne storitve opravimo na 16 poštah. V poštnem centru je 20. oktobra 1996 začel delati prvi avtomatski pisemski usmerjevalnik v Sloveniji, leta 2003 pa so odprli tudi sodobni poštni logistični center. V Mariboru imajo sedež Nova kreditna banka Maribor, Poštna banka Slovenije in Krekova banka, v mestu pa je tudi več poslovalnic drugih bank. Meščanom in okoličanom ponujajo svoje storitve tudi številne obrtne, proizvodne in storitvene delavnice.

Zanimiva je tudi zgodovina pošte, telegrafa in telefona. Poštna zveza med Gradcem in Ljubljano je bila vzpostavljena že leta 1522. Poštna postaja je bila tudi v Mariboru; prvič je bila omenjena leta 1528. Pošto so sprva peš prenašali poštni sli, od leta 1578 tudi sli jezdeci. Leta 1670 so prvič prepeljali pošto in potnike s poštnim vozom. Prvega pismonošo je Maribor dobil leta 1728, imenoval pa ga je mestni svet. Prva poštna kočija na progi Gradec–Maribor–Celje–Ljublja¬na–Trst je peljala leta 1750. Leta 1784 je bila poštna postaja povišana v prometno pošto, leta 1837 pa je postala državni poštni urad. Po zgraditvi železnice so začeli pošto prevažati z vlaki. Leta 1847 je začela poslovati kolodvorska pošta. Velik pomen za razvoj poštne dejavnosti je imela nova poštna palača na Slomškovem trgu, slovesno odprta 4. novembra 1894. V palači ima zdaj sedež družba Pošta Slovenije, v njej pa je tudi nekdaj glavna mariborska pošta. Telegraf je začel delovati leta 1847, za javnost pa so ga odprli 15. februarja 1850. Prva javna ročna telefonska centrala je bila vključena v promet 16. decembra 1897. Leto pozneje je bilo vanjo vključenih 51 naročnikov. Prva krajevna avtomatska tele¬fonska centrala je začela delovati 8. septembra 1929 in je imela približno 300 naročnikov. V medkrajevno avtomatsko telefonsko omrežje je bil Maribor vklju¬čen 9. marca 1968, ko je bila zgrajena medkrajevna avtomatska telefonska centrala. Obširen prikaz razvoja pošte, telegrafa in telefona je v zanimivi knjigi Vladimirja Klinarja »Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti v Koroški in Podravski regiji«, ki jo je leta 1991 založilo Ptt podjetje Maribor in jo toplo priporočam.

V Mariboru si velja ogledati vsaj najpomembnejše zgodovinske in kulturne spomenike. Lepo sta obnovljena stari del mesta Lent ob Dravi z obrambnimi stolpi ter Glavni trg z rotovžem iz leta 1515, kužnim znamenjem iz leta 1743 ter nekdanjim jezuitskim kompleksom z Alojzijevo cerkvijo iz leta 1769. Predhodnica mogočne stolne cerkve sv. Janeza Krstnika na Slomškovem trgu je prvotna enoladijska romanska cerkev iz prve polovice 12. stol. V 13. stol. so jo prezidali v triladijsko baziliko, pozneje pa večkrat dozidavali in obnavljali. Zdaj kaže po večini gotsko podobo. V kripti cerkve je pokopan škof Anton Martin Slomšek (1800–1862), njegov spomenik pa stoji ob parku pred cerkvijo. Pri cerkvi je svetilni steber iz leta 1517. Na Slomškovem trgu je tudi lepa palača nekdanje Mestne hranilnice z neorenesančnim pročeljem, zgrajena leta 1890; v njej je zdaj rektorat Univerze v Mariboru. Na tem trgu je tudi stavba gledališča v klasicističnem slogu, zgrajena v prvi polovici 19. stol. Poleg starega poslopja je sodobno gledališko poslopje, odprto leta 1994. Na Grajskem trgu je mestni grad iz 15. stol. z loretansko kapelo iz let 1655 do 1661, viteško dvorano iz okoli 1680 in s poznobaročnim stopniščem; v gradu je zdaj Pokrajinski muzej. Na s. strani gradu stoji kip pisatelja Josipa Jurčiča, na Trgu generala Maistra pa kip generala in pesnika Rudolfa Maistra. Zelo lep je Mestni park, ki so ga zasadili leta 1872 ter med leti 1889 in 1896; sega do vznožja z vinogradi zasajenega Mestnega vrha. Na j. robu parka je spomenik borcem za severno mejo, na v. robu parka pa Mestni akvarij; v parku je tudi več sodobnih skulptur. Prijeten je tudi sprehod do Treh ribnikov, iz katerih se je v preteklosti napajal mestni obrambni jarek. V Mariboru je še veliko drugih znamenitosti; literaturo za ogled nam bodo svetovali in ponudili v Mariborskem turistično-informacijskem centru, Partizanska cesta 47, telefon: 02/234 66 11.


1.4 km, 20 minut Maribor - Melje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pod nadvozom hitre ceste pridemo na pomembno cestno križišče proti Ljubljani in Zagrebu. Hojo nadaljujemo po Meljski cesti in na desni vidimo velike Intesove silose, nato pa gremo pod železniškim nadvozom do Partizanske ceste. Na levi strani je ob križišču Mlinske, Meljske in Partizanske ceste glavna avtobusna postaja, ena najlepših v Sloveniji. S križišča gremo po Partizanski cesti proti franči?škanski Marijini cerkvi, po Slovenski in Gosposki ulici ter Ulici 10. oktobra na Slomškov trg. Tam bomo pri vratarju poštne palače dobili žig TV.

višina: 264 m Melje

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 40 minut Melje - Spodnja Kungota

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 260 m Spodnja Kungota

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis:

lz Lenarta v Slovenskih goricah (256 m) po Pomurski poti. S trga pri cerkvi po Ptujski cesti.

višina: 264 m OŠ Lenart

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 231 m Velka (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na križišču zavijemo levo proti Ptuju.

višina: 231 m Zgornja Senarska

Ni opisa
6.8 km, 2 uri Zgornja Senarska - Cerkvenjak

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na križišču v središču Cerkvenjaka zavijemo po desni regionalni cesti proti Lenartu. Ovinkasta cesta se sprva dokaj strmo spušča po z. pobočju slemena. Pred nami se razgrinjajo Slovenske gorice, lepo vidimo cerkev Svete trojice. Daleč na obzorju se rišejo obronki Pohorja. Pridemo v razloženo naselje Brengova, 240 m, 273 preb. Na pobočju nad Pesniško dolino gremo najprej skozi zaselek Zgornja Brengova. Ko se cesta zravna, pridemo v zaselek Spodnja Brengova ob Brengovskem potoku. V Anželovem gozdu so leta 2004 izkopali rimsko gomilo z lepo ohranjeno grobnico, a je bila, žal, že izropana. Po 45 min. od Cerkvenjaka prispemo na v. rob zamočvirjene doline potoka Drvanje, ki ima dva rokava. Prečkamo dolino in pridemo na križišče na desnem bregu glavne struge Drvanje. Desna cesta vodi v Sveto Trojico, leva do farme govejih pitancev Verjane. Cesta, po kateri nadaljuje naša TV, se zložne vzpne naravnost na vzpetino med Drvanjo in staro strugo Pesnice. Na drugi strani vzpetine pridemo v gručasto naselje Spodnja Senarska, 230 m, 114 preb., na sv. robu meliorirane Pesniške doline. Ovinkasta cesta nas popelje skozi Spodnjo Senarsko in zaselek Srednja Senarska. Na sz. strani zagledamo na vzpetini mesto Lenart v Slovenskih goricah, na jz. strani doline pa podolgovato sleme z Zavrhom. Po široki dolini pridemo do regionalne ceste Ptuj–Lenart; od Cerkvenjaka je 1 h 45 min.

višina: 332 m Cerkvenjak

CERKVENJAK, 330 m, 150 preb. Razloženo naselje leži na trikrakem slemenu, ki je razvodnica med Pesniško in Ščavniško dolino. Gručasto središče naselja je pod vzpetino z župnijsko cerkvijo sv. Antona Puščavnika na vrhu slemena (341 m). Tam je križišče cest proti Ptuju, Lenartu, Gornji Radgoni in Ljutomeru. Območje kraja je bilo naseljeno že v predzgodovinski dobi. V vasi so leta 1953 našli kamnito sekiro; zdaj jo hranijo v šolski zbirki. Cerkvenjak je bil prvič omenjen leta 1299, svoje ime pa je dobil po prvotni cerkvi, ki je bila zgrajena že pred tem letom. Zdajšnja cerkev je bila zgrajena v poznogotskem slogu med leti 1516 in 1546, v letih 1825 in 1873 pa so jo povečali. Staro ime naselja so leta 1907 spremenili v Sv. Anton v Slovenskih goricah, vendar so ga leta 1952 spet imenovali po starem. Kljub temu ga ljudje še vedno imenujejo Sv. Anton. Zasilni šolski pouk so uvedli že leta 1687 in ga izvajali v mežnariji, rednega pa leta 1783. Prvo šolsko poslopje so zgradili leta 1813. V bližini cerkve je kužno znamenje iz leta 1529. Kraj je vedno slovel po kulturni dejavnosti. Na kulturnem domu je spominska plošča z napisom: »Na vas je slonela kultura, najsvetlejša tradicija našega kraja. Vlado Tušak 1910–1992, Vlado Lorber 1908–1986. Vaše delo je zgled nam in naslednjim rodovom. Ob 100-letnici organiziranega kulturnega dela KUD Cerkvenjak.« Ob plošči sta reliefa obeh kulturnikov. Pred domom stoji visok obelisk v spomin padlim borcem NOV in talcem iz tega kraja; na podstavku lahko preberemo, da je bil prvi partizanski napad na okupatorjevo postojanko v tem kraju izveden 14. julija 1942.

Cerkvenjak je občinsko središče. V kraju so osnovna šola, pošta, zdravstvena postaja, kmetijska zadruga, samopostrežna trgovina, več gostiln in storitvenih delavnic. V Cerkvenjaku si lahko ogledamo zasebno muzejsko zbirko Feliksa Rajha (telefon: 02/703 51 60); v šestih sobah so razstavljeni predmeti, ki so jih nekoč uporabljali slovenskogoriški kmeti, sadjarji in vinogradniki, kulturnozgodovinska zbirka in veliko izvirnih fotografij. Sredi vasi stoji informacijska tabla s predstavitvijo občinskega središča in z zemljevidom občine, na katerem so označene kulturnozgodovinske in turistične znamenitosti.

Cerkvenjak je občinsko središče. V kraju so osnovna šola, pošta, zdravstvena postaja, kmetijska zadruga, samopostrežna trgovina, več gostiln in storitvenih delavnic. V Cerkvenjaku si lahko ogledamo zasebno muzejsko zbirko Feliksa Rajha (telefon: 02/703 51 60); v šestih sobah so razstavljeni predmeti, ki so jih nekoč uporabljali slovenskogoriški kmeti, sadjarji in vinogradniki, kulturnozgodovinska zbirka in veliko izvirnih fotografij. Sredi vasi stoji informacijska tabla s predstavitvijo občinskega središča in z zemljevidom občine, na katerem so označene kulturnozgodovinske in turistične znamenitosti.


1.4 km, 20 minut Cerkvenjak - Kadrenci

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na v. strani razpotja stoji tabla z napisom: "Občina Sv. Jurij ob Ščavnici. Dobrodošli." Na z. strani se začne občina Cerkvenjak. Z Gomile do tod je 2 h 30 prijetne zložne hoje.

TV nadaljujemo po regionalni cesti na levo proti Cerkvenjaku. Po kratkem zložnem vzponu se cesta zravna. Pridemo v razloženo naselje Cogetinci, 280 m, 294 preb., ki se razteza s. od ceste in z. od Grabonoškega vrha (308 m). Na desni strani ceste je kapelica, pred njo pa velika granata. Kmalu zagledamo v bližini Cerkvenjak. Tam smo v nekaj minutah. Od priključka na regionalno cesto do pošte v središču naselja smo hodili 30 minut.

višina: 304 m Kadrenci

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 242 m Blaguško jezero

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 223 m Sveti Jurij ob Ščavnici

Ni opisa