Išči po točkah

Začetek: Koča v Krnici

Konec: Mangart

Razdalja: 17.5 km Čas hoje: 11 ur 10 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 1104 m Koča v Krnici
Planinska postojanka:

Koča stoji na gozdni jasi sredi obsežne kotanje Krnica med Martuljškimi gorami, Škrlatico, Razorjem in Prisojnikom. Sklep o gradnji koče je Kranjskogorska podružnica SPD sprejela na 7. občnem zboru 13. marca 1932; to leto so že začeli graditi, naslednjo leto pa so kočo odprli. Po 2. svetovni vojni jo je PD Kranjska Gora večkrat obnavljalo, vendar je koča ohranila zunanji videz, kot ga je imela ob otvoritvi. Leta 1987 so kočo temeljito prenovili in s tem omogočili, da je odprta tudi v zimskem času.Koča je odprta od 1. maja do 31. oktobra, sicer pa le ob sobotah, nedeljah in praznikih. Pri mostu čez Pišnico, malo pod hotelom Erika, je obvestilo, če je koča odprta; za zimski čas priporočamo prebrati planinske informacije ali preveriti po telefonu. V gostinskem prostoru je 40 sedežev; v 3 sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 10 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po kolovozu in poti čez Lipno trato in po gozdni bližnjici do koče.

višina: 1018 m Velika Suha Pišnica

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od planine V Klinu ob Veliki Suhi Pišnici.

višina: 977 m Planina v Klinu

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vršiške ceste, malo pod Mihovim domom, navzdol do Velike Pišnice, čez njo na planino Mali Tamar in prek Lipne trate do koče, 1 h.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vršiške ceste, malo pod Mihovim domom, navzdol do Velike Pišnice, čez njo na planino Mali Tamar in prek Lipne trate do koče, 1 h.

višina: 1093 m Mihov dom na Vršiču
Planinska postojanka:

Dom stoji ob cesti Kranjska Gora-Vršič nad Veliko Pišnico, in sicer ravno na polovici poti. Stavba je bila zgrajena po 1. svetovni vojni kot jugoslovanska vojaška postojanka. Po 2. svetovni vojni jo je leta 1948 kupilo PD Kranjska Gora in jo preuredilo v planinsko postojanko; poimenovali so jo po znanem alpinistu Mihu Arihu (1918-1944), ki je padel v partizanih; 7. decembra 1952 so mu na domu odkrili spominsko ploščo. Dom so večkrat prenavljali in posodabljali, temeljito pa so ga obnovili leta 1987. V gostinskem prostoru je 40 sedežev, pri mizah pred domom pa 50; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 12 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.


Na območju Vršiča je več planinskih postojank. Ob cesti iz Kranjske Gore na Vršič stojijo Mihov dom (1085 m), Koča na Gozdu (1226 m) in Erjavčeva koča, tik nad prelazom Tičarjev dom ter Poštarski dom malo pod vrhom. Žig SPP lahko odtisnemo v eni od treh najvišje stoječih postojank, za katero se sami odločimo.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1142 m Ruska kapelica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1421 m Vršiška cesta (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji na hribčku ob vršiški cesti na severni strani prelaza. Prejšnjo leseno kočo je zgradila in 14. julija 1901 odprla kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva. Po 1. svetovni vojni je kočo prevzelo SPD, ki jo je popravilo in povečalo ter odprlo 30. julija 1922; poimenovali so jo po naravoslovcu in pisatelju Franu Erjavcu (1834-1887). Po 2. svetovni vojni so kočo prevzeli jeseniški planinci, ki so jo obnovili in odprli 15. septembra 1946. Leta 1949 so iz Kranjske Gore napeljali elektriko, leta 1951 pa še telefon. Stara lesena koča je sčasoma dotrajala, zato so se v PD Jesenice odločili, da jo bodo nadomestili z novo, sodobnejšo postojanko. Spomladi 1987 so podrli staro kočo in začeli graditi novo; jeseni so bila gradbena dela končana. Zaradi finančnih težav so jo gradili postopoma. Slovesno so jo odprli 1. avgusta 1993. Koča še ni povsem dograjena in opremljena.Koča je stalno odprta.V restavraciji je 100 sedežev, točilni pult, na skupnem ležišču pa 29 ležišč. Ko bo popolnoma opremljena, bo v 7 sobah 70 postelj; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


Na območju Vršiča je več planinskih postojank. Ob cesti iz Kranjske Gore na Vršič stojijo Mihov dom (1085 m), Koča na Gozdu (1226 m) in Erjavčeva koča, tik nad prelazom Tičarjev dom ter Poštarski dom malo pod vrhom. Žig SPP lahko odtisnemo v eni od treh najvišje stoječih postojank, za katero se sami odločimo.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1696 m Erjavčeva koča (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1795 m Prednje Robičje (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1777 m Čez Sleme

Ni opisa
1.3 km, 30 minut Čez Sleme - Grlo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1511 m Grlo

Ni opisa
1.6 km, 35 minut Grlo - Dom v Tamarju

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1110 m Dom v Tamarju
Planinska postojanka:

Dom stoji na lepi planinski jasi v zgornjem koncu doline Planice, imenovanem Tamar. Prvo kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD in jo odprla 3. septembra 1899. Rateško-Planiška podružnica SPD pa je 15. novembra 1936 kupila od Agrarne skupnosti pastirsko-planinsko kočo Tamar in jo uredila za potrebe planincev. Zraven koče je postavila meteorološko postajo, oskrbnica pa je trikrat na teden pošiljala vremenska poročila. Po 2. svetovni vojni je bila koča v slabem stanju, za popravila so bila potrebna velika sredstva. Malo PD Rateče jo je leta 1957 predalo Akademskemu planinskemu društvu iz Ljubljane, ki jo je uredilo, zgradilo vodovod in napeljalo telefon. Leta 1965 je dom prevzelo PD Medvode, ki ga je temeljito obnovilo. Leta 1968 so iz Planice napeljali električni vod. Dom so večkrat prenavljali, temeljito pa so ga obnovili leta 1984.Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 67 sedežev, točilni pult; pod napuščem pred domom je 20, zunaj doma pa 30 sedežev; v 12 sobah je 68 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 60 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.


2.7 km, 1 ura 30 minut Dom v Tamarju - Mali kot

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1564 m Mali kot

Ni opisa
0.5 km, 30 minut Mali kot - Jalovški Ozebnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1768 m Jalovški Ozebnik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2002 m Veliki kot

Ni opisa
0.4 km, 20 minut Veliki kot - Kotovo sedlo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2133 m Kotovo sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1873 m Kotova špica (razpotje)

Ni opisa
3 km, 3 ure 15 minut Kotova špica (razpotje) - Mangart

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2675 m Mangart
Vrh:

MANGRT ali MANGART, 2679 m, je najvišja gora v Jalovčevi gorski skupini, ki se razteza od Vršiča na vzhodu do Rabeljske doline na zahodu ter med prelazom Predel, dolino Koritnice in Soško dolino na jugu do Doline ob zgornji Savi in doline reke Bele na severu. Mangrt je v tej gorski skupini pravzaprav pogorje z več vrhovi, ki tvori pregrado med Mangrtsko dolino na s. in dolino Koritnice na j. Na v. prehaja ob Vevnici (2343 m) v gorski sklop Jalovca. V škrbini Čez Jezik (2055 m) na z. strani glav¬nega vrha, končuje osrednji masiv; od tod se pogorje v loku znižuje proti jz. do Predelske glave (1618 m) nad prelazom Predel (1156 m), kjer prehaja v Kaninske gore. Pogorje je zgrajeno večinoma iz triasnih in jurskih apnencev. Po glavnem grebenu od Vevnice do Predela teče slovensko-italijanska državna meja. Poleg Mangrta so pomembnejši vrhovi še: na v. strani Koritniški Mali Mangrt (2333 m) s strmo in gladko steno, Rateški Mali Mangrt (2259 m) in Strmi nos (2197 m) na s. strani, Rdeča skala (2094 m) j. od vrha ter Skala (2133 m), Grintavec (1943 m) in Skutnik (1865 m) v loku proti Predelu. S slovenske strani državne meje pelje markirana pot le na Mangrt.
Najlepši pogled na masiv Mangrta je iz Mangrtske doline, kamor padajo strme stene Mangrta in bližnjih sosedov. V dolini sta dve čudovito lepi Mangrtski (Belopeški) jezeri, v katerih se zrcali podoba Mangrta; do jezer pripelje cesta iz Fužin (Fusine), 4 km. J. pobočja Mangrta, ki strmo padajo v dolino Koritnice, so v zgornjih delih skalnata in gruščnata, nižje nad dolino pa travnata in razbrazdana z globokimi grapami; tod izvira reka Koritnica. Nad Koritniško dolino je leta 1909 Akademski krožek Češke podružnice SPD iz Prage odprl Češko kočo v Koritnici, ki pa je med obema vojnama propadla.
Mangrt je bogat z alpsko floro. Na njem raste plazeča sretena, ki ima tod edino rastišče v Sloveniji. Med redkimi in ogroženimi rastlinami rastejo na Mangrtu islandska potočarka, klasnati ovsenec, živorodna bilnica in črni pelin. Na območju Mangrta je tudi eno redkih gnezdišč planinskega hudournika.
Ostenja Mangrta, zlasti na njegovi s. strani, so privlačni cilj alpinistov. Prvi se je na Mangrt povzpel leta 1794 grof Franz Hohenwart, med prvimi pristopniki pa je bil tudi Valentin Stanič.
Razgled z Mangrta je med najlepšimi v Julijskih Alpah. Proti v. se v bližini dvigajo Mali Mangrt, Kotova špica, Travnik in Mojstrovke, potem pa seže pogled prek Prisojnika, Razorja in Pihavca vse do Triglava. Na jv. se pogled najprej ustavi na Jalovcu, ki se pne nad Kotovim sedlom, potem pa zdrsi do Kanjavca in Velikega Špičja. Na j. je globoko pod nami dolina Koritnice z Logom pod Mangrtom, nad njo pa se vleče dolgi gorski greben s skupnim imenom Loška stena, ki ločuje Koritnico od doline Bavšice. V tej smeri vidimo Krn in morje v Tržaškem zalivu. Proti zahodu se nad razgibano Beneško Slovenijo in ravno Furlanijo dvigajo Kaninske gore. Na z. strani vrha je Mangrtsko sedlo (2072 m) in obširna planota pod njim, kamor pripelje najvišja cesta v Sloveniji; od sedla do Predela pa se počasi niža jz. lok Mangrtskega pogorja. V z. smeri imamo čudovit pogled na Zahodne Julijce z Višem in Poliškim Špikom ali Špikom nad Policami (Montažem) ter ob dobri vidljivosti proti Dolomitom. Na s. je globoko pod nami gozdnata planota z Mangrtsko dolino in Mangrtskima jezeroma, ki jo na v. strani ločuje greben Ponc od Planice, naprej pa se dviguje mogočni Dobrač, če je čisto ozračje pa vidimo na obzorju Visoke in Nizke Ture.