Išči po točkah

Začetek: Pogačnikov dom na Kriških podih

Konec: Dr. Julius Kugy, spomenik

Razdalja: 21.7 km Čas hoje: 10 ur Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

Planinska postojanka:

Dom stoji na vzpetini Griva na spodnjem robu visokogorske kraške planote Kriški podi. PD Radovljica ga je začelo graditi leta 1948, odprli pa so ga 7. oktobra 1951. Poimenovali so ga po Jožetu Pogačniku (1927-1951), načelniku gospodarske komisije PZS in pobudniku gradnje doma, ki se je smrtno ponesrečil v Mlinarici na poti k otvoritvi doma. Leta 1973 so dozidali prizidek s sanitarijami, umivalnicami in pralnico ter prenovili notranjost, prenovljeni dom pa so odprli 23. septembra 1973. Leta 1983 so iz Zadnjice zgradili tovorno žičnico,ki so jo v letih 2001 - 2003 povsem obnovili in predali namenu 12. septembra 2003. 15. septembra 1985 so v zgornji postaji zraven doma odprli bivak z zimsko sobo. Leta 1993 so vključili mobitel. Leta 2004 so obnovili ostrešje in dom prekrili z novo kritino. Dom je odprt od 1. julija do zadnje nedelje v septembru. V gostinskem prostoru je 45 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 37 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 22 ležišč; v zimski sobi je 20 ležišč, štedilnik; WC, umivalnica ; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel.  



Opis:

Od Pogačnikovega doma se spustimo po vzpetini proti s. do bližnjega razpotja. Na desno pelje pot na Križ in Škrlatico, SPP pa gre naravnost do melišča pod j. stolpom Razorja. Po melišču se vzpnemo na desno k rebrastim platem, prek katerih nam pomagajo oprijemni klini. Nato nas pot popelje po široki travnati polici na skalnate plati, kjer nam olajšajo vzpon oprijemni klini in žična vrv. Pot nas pripelje do začetka velikega melišča v kotanji na j. pobočju Razorja. Čez strmo melišče se vzpnemo do vznožja sten jz. Razorjeve sosede Planje (2453 m). Ob vznožju pridemo po grušču v strmejše pečevje tik pod Sedlom Planja, kamor se kmalu vzpnemo. Od Pogačnikovega doma smo se vzpenjali 1 h. Pot je uvrščena med zahtevne poti.

višina: 2349 m Sedlo Planja

Sedlo Planja (2349 m) med Razorjem in Planjo je tudi preval med planoto Kriških podov in zatrepom doline Mlinarice med Razorjem in Prisojnikom. Na sedlu se odcepi pot na Planjo (30 min). S sedla se nam odpre prelep pogled proti z. in s., za katerega smo bili prikrajšani od Pogačnikovega doma. Nasproti se pnejo razbrazdana pobočja Prisojnika, naprej pa se zvrstijo Mojstrovka, Jalovec, Ozebnik, Pelci, Mangrt, Viš, Poliški Špik in ob dobri vidljivosti tudi Dolomiti. Izredno lepo vidimo Zadnjo Trento s samotnimi domačijami.



Opis:

S sedla krenemo na desno v z. ostenje Razorja. Kar lepa pot nas čez položna melišča pod stenami vršnega dela Razorja pripelje do sistema polic in žlebov v obliki črke S, kateremu bomo sledili do vznožja. Z melišča zavijemo v levo na zgornjo polico, s katere se po strmih žlebovih, zavarovanih s klini in žičnimi vrvmi spustimo v širok kotel pod Planjo, kjer daleč v poletje leži sneg. lz kotla se zložno vzpnemo po široki spodnji polici do bližnjega roba, kjer zavijemo desno navzdol na melišče. Po melišču ob sz. vznožju Razorja pridemo na sočno zelenico z razpotjem nad studencem v zatrepu Mlinarice. Na zgornjem in spodnjem melišču sta v zgodnjem poletju snežišči, na policah in v žlebovih pa zaradi senčne strani leži dolgo v poletje sneg; za varno hojo potrebujemo cepin. Ta del poti je uvrščen med zelo zahtevne poti. Z Razorja do razpotja smo potrebovali 1 h 30.

višina: 2001 m Zatrep doline Mlinarice

Ni opisa

Opis:

Z razpotja, kamor smo prišli z Razorja, pelje desna Jubilejna pot prek Škrbine in skozi Zadnje okno na Zadnji Prisojnik (2392 m); ta pot spada med najdrznejše in je uvrščena med zelo zahtevne poti. Jubilejna pot je bila speljana leta 1953 v čast 60-letnice ustanovitve SPD.

višina: 2373 m Zadnji Prisank

Ni opisa

Opis:

Od Zadnjega Prisojnika na Prisojnik; ta pot spada med najdrznejše in je uvrščena med zelo zahtevne poti. Jubilejna pot je bila speljana leta 1953 v čast 60-letnice ustanovitve SPD.

višina: 2538 m Prisank (Prisojnik)
Vrh:

Prisojnik ali Prisank je izredno razsežna gora, ki v Vzhodnih Julijskih Alpah nima primere. Na v. se prek globoke zareze Škrbine (1989 m) navezuje na masiv Razorja. Na j. se spuščajo zgruščena in travnata pobočja v dolino Trente. Na z. strani ga Vršič loči od Mojstrovke. Na s. se mogočno ostenje dviga nad dolino Suhe Pišnice in Krnico. Prisojnik ima več pomembnih vrhov. Najvišji vrh Prisojnik, po katerem se gora tudi imenuje, je visok 2547 m. Na skrajnem z. gore proti Vršiču je predvrh Kraj Sten (2311 m) s prepadnimi stenami. V bližini glavnega vrha proti v. se dvigajo trije stolpi Zvonikov (2438 m), naprej proti Škrbini Zadnji Prisajnik (2392 m). V s. grebenu med Suho Pišnico in Krnico pa se zvrstijo Mali Prisajnik (2215 m), Galičica (2078 m) in Prednja glava (1684 m). Prisojnik je tako kot vse Julijske Alpe grajen iz mezozojskih apnencev in dolomitov.

Prisojnik je znan po treh naravnih zanimivostih: Prednje okno, Zadnje okno in Ajdovska deklica.

Prednje okno je največje in najbolj znano naravno okno v Julijskih Alpah. Je v z. grebenu. Lepo ga vidimo s ceste med Kočo na Gozdu in prelazom Vršič. Nastalo je s preperevanjem skalnega oboka. Okno omenja že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Skozi okno pelje zela zahtevna »Kopiščarjeva pot«, imenovana tudi »Jeseniška pot«; ime ima po gorskem vodniku Antonu Kravanji — Kopiščarju (1889-1953) iz Trente, ki jo je nadelal, vzdržuje pa jo PD Jesenice.

Zadnje okno je v grebenu med Zadnjim Prisojnikom in Škrbino; skozenj pelje zelo zahtevna Jubilejna pot. Tine Mihelič je v planinskem vodniku Julijske Alpe zapisal, da »zaradi svoje čudovite oblike spominja na gotsko cerkev«.

Obraz Ajdavske deklice v s. strani so oblikovale odlomljene skale. Najlepši pogled nanjo je od Poštarskega doma na Vršiču. Pripovedka pravi, da je to okamenela ajdovska deklica. Ko je živela, je bila dobrega in usmiljenega srca; gornike in tovornike je vodila skozi snežne zamete v dolino Trente. Bila je tudi sojenica, ki je prerokovala novorojenčkom. Nekemu novorojenčku v Trenti je prerokovala, da bo postal pogumen lovec, kakršnega še ni bilo pod Prisojnikom; ustrelil bo belega gamsa z zlatimi rogovi, rogovje prodal in bajno obogatel. Ko so za prerokbo zvedele sojeničine sestre, so jo preklele, da je okamnela, ko se je vrnila v steno.

Vse pomembnejše pristope in prehode so že v prejšnjem stoletju poznali domačini, pastirji in lovci. Sz. steno so v raznih smereh preplezali divji lovci iz Trente. Znameniti kranjskogorski vodnik Janez Pečar — Bobek (1861-1949) je 25. decembra 1905 opravil prvenstveni vzpon skozi Prednje okno na vrh Prisojnika. Dr. Kugy in Bois de Chesne sta 22. julija 1889 v spremstvu trentarskega vodnika Andreja Komaca in bovškega vodnika Marka prva preplezala sz. steno Prisojnika. Tudi danes so stene Prisojnika cilj mnogih alpinistov, na vrh pa pride zaradi razmeroma lahkega dostopa po j. strani veliko planincev. Prisojnik je tudi kontrolna točka Poti prijateljstva treh dežel.

Razgled s Prisojnika je med najlepšimi v naših Alpah. Na sv. in v. strani vidimo onstran Krnice Martuljkovo skupino s Špikom ter Škrlatico in Dovški Gamsovec. Na jv. se v bližini dviga Razor, za njim pa vidimo Triglav. Na j. je globoko pod nami dolina Trente s Sočo, na njeni levi Veliko Špičje, na desni Trentski Pelc in Bavški Grintavec, vmes pa malo naprej stoji Krn. Od Kaninskega pogorja na jz. se pogled sprehodi prek Loške stene do Mangrta, Jalovca in Rateških Ponc ter naprej proti s. do Karnijskih in Ziljskih Alp z Dobračem. Tik pred nami je na z. strani Mojstrovka, na s. pa lepo vidimo vršiško cesto, Kranjsko Goro in z. del Karavank. Ob dobri vidljivosti opazimo na s. obzorju mogočno kuliso Visokih in Nizkih Tur.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD PT Ljubljana.



Opis:

Na Vršič bomo sestopili po »Grebenski poti« mimo Prednjega okna. S Prisojnika se spustimo po gruščnatem z. pobočju na široko sleme na z. strani vrha. Po slemenu, ki se večkrat vzpne v manjše vršiče, se zložno spuščamo proti ozkemu in izpostavljenemu grebenu. Razgledna steza se v glavnem drži grebena, strmejšim skokom pa se umakne na s. pobočje. Na težavnejših delih poti nam pomaga žična vrv. Po uri hoje pridemo z grebena do strmega skalovja, po katerem se previdno spustimo naravnost navzdol proti Prednjemu oknu; spust nam olajšajo oprijemni klini in žična vrv. Ko izstopimo iz skalavja, krenemo na levo proti robu Prednjega okna.

višina: 2261 m Prednje okno

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Prednje okno - Gladki rob

Opis:

Skozi okno pride z Vršiča Kopiščarjeva pot. Z roba nad njim lepo vidimo skozi okno globoko spodaj okolico Erjavčeve koče in vršiško cesto. Od okna se steza spušča po sprva kamnitem j. pobočju, ki pa kmalu postane travnato. Precej strm spust nas pripelje do globoke zareze, kjer zapustimo pobočje in preidemo na Prisojnikov jz. greben Gladki rob. Strma steza kmalu pripelje med ruševje. Ko pridemo na piano, smo kmalu na razpotju ob vznožju Gladkega roba: pot levo navzdol pelje proti Kranjski planini in Razorju, SPP pa se obrne desno proti razglednemu ovinku (1870 m) na spodnji strani Gladkega roba. Od tod vidimo pred seboj vso pot do Vršiča, najlepši pa je pogled na Zadnjo Trento in Jalovec nad njo.

višina: 1867 m Gladki rob

Ni opisa
1.3 km, 30 minut Gladki rob - Sovna glava

Opis:

Z roba se pot precej strmo spusti po poraščenem drnatem svetu pod stenami jz. Prisojnikovega grebena. Pobočja Prisojnika padajo proti globeli potoka Limarica; na pobočju pod Prisojnikom se vije cesta z Vršiča v Trento, na nasprotni strani pa so strma pobočja Velike Dnine in Mojstrovke. Kmalu pridemo na prostrana melišča, po katerih se pot zlažno spušča do travnatega sedla med Prisojnikom in Sovno glavo (1750 m).

višina: 1750 m Sovna glava

Ni opisa

Opis:

Na desno pokažejo markacije priključno pot do Kopiščarjeve poti skozi Prednje okno, SPP pa nadaljuje čez vrh Sovne glave na z. stran vrha. Do dovozne ceste z Vršiča k Poštarskemu domu je le še nekaj korakov. Zavijemo desno do Poštarskega doma. Do doma je od razglednega roba pod Gladkim robom 45 minut.

S Prisojnika do Tičarjevega doma je 3 h. Del poti med vrhom in Prednjim oknom je uvrščen med zahtevna pota.

višina: 1664 m Poštarski dom (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na desno pokažejo markacije priključno pot do Kopiščarjeve poti skozi Prednje okno, SPP pa nadaljuje čez vrh Sovne glave na z. stran vrha. Do dovozne ceste z Vršiča k Poštarskemu domu je le še nekaj korakov. Zavijemo desno do Poštarskega doma. Do doma je od razglednega roba pod Gladkim robom 45 minut.

S Prisojnika do Tičarjevega doma je 3 h. Del poti med vrhom in Prednjim oknom je uvrščen med zahtevna pota.

višina: 1621 m Tičarjev dom na Vršiču
Planinska postojanka:

Dom stoji na trentski strani vrha Vršič in tik nad vršiškim prelazom, prek katerega pelje cesta Kranjska Gora-Trenta-Bovec. Prvo kočo na tem mestu je kot protiutež nemškoavstrijski Vossovi koči (sedaj Erjavčeva koča) zgradilo SPD na pobudo in ob pomoči dr. Josipa Tičarja, predsednika Kranjskogorske podružnice SPD; z imenom "Slovenska koča so jo odprli 4. avgusta 1912. Med 1. svetovno vojno so jo zasedli avstrijski vojaki, med obema vojnama pa italijanski financarji. Po osvoboditvi so kočo v zelo slabem stanju prevzeli jeseniški planinci, ki so jo popravili in opremili ter odprli 15. septembra 1946. Po smrti dr. Josipa Tičarja (1875-1946) so jo preimenovali v Tičarjev dom, kar je bila zahvala očetu slovenskega planinstva v Gornji Savski dolini in soustanovitelju GRS. V letih 1964-1966 so zraven starega dotrajanega doma zgradili nov, velik in sodobno urejen dom, ki so ga slovesno odprli 31. julija 1966. Stari dom so porušili. V začetku aprila 1975 je velikanski snežni plaz z Mojstrovke porušil pročelje doma, ki pa so ga takoj obnovili. Ob cesti so postavili kiosk za prodajo razglednic in spominkov, v domu pa so v zadnjih letih marsikaj izboljšali in posodobili. Leta 1992 so obnovili električno in vodovodno napeljavo ter posodobili kuhinjo. Dom je odprt od začetka maja oz. junija do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; prodajalna spominkov in razglednic; v 9 sobah je 36 postelj, na 4 skupnih ležiščih pa 55 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo v kletnih prostorih in nadstropju; gostinska prostora ogrevajo s kmečko pečjo; tekoča voda, elektrika, telefon.


Na območju Vršiča je več planinskih postojank. Ob cesti iz Kranjske Gore na Vršič stojijo Mihov dom (1085 m), Koča na Gozdu (1226 m) in Erjavčeva koča, tik nad prelazom Tičarjev dom ter Poštarski dom malo pod vrhom. Žig SPP lahko odtisnemo v eni od treh najvišje stoječih postojank, za katero se sami odločimo.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis:

Na vrhu prelaza nasproti odcepa proti Tičarjevemu domu začnemo pot proti Jalovcu. Po zložni poti ob robu gladkih sten pod Malo Mojstrovko se nad Veliko planino na levi spustimo do vznožja pečevja. Steza se precej strmo vzpne med pečevjem; prek nekaj skalnih stopenj nam pomaga žična vrv. Kmalu presekamo iztek široke doline, ki se z. od značilnega Grebenca spušča z Male Mojstrovke. Mimo odcepa opuščene steze na Mojstrovko in skromnega studenca pridemo v macesnov gozdiček v vznožju Suhega vrha (2109 m). Pot se rahlo spusti, potem pa nas skoraj vodoravno vodi na višini med 1500 in 1600 m po goličavah prostranih pobočij Velike Dnine, nad katerimi se dviga skalnati greben z vrhovi Zadnja Mojstrovka (2354 m), Travnik (2379 m), Rob Velike Dnine (2228 m) in Site (2305 m), odkoder se greben spusti v Jalovško škrbino. Pot po pobočju je poleti vroča, saj hodimo večinoma prek goličav, kjer so le tu in tam mali gozdički.

Razgled s te višinske poti je enkraten. Kmalu z Vršiča se nam je razkrila Zgornja Trenta z zaselkom pri cerkvi Matere Božje. Globoko pod nami nas ves čas spremlja dolina Zadnje Trente. Onstran nje se vleče dolgi gorski greben s skalnatimi vrhovi Plešivca (2008 m), Trentskega Pelca (2109 m), Srebrnjaka (2100 m) in najlepšega med njimi, Bavškega Grintovca (2347 m). Tam se greben obrne na s., se spusti na preval Kanja (2030 m) in se vzpne prek Šmihelovca (2117 m), Jelenka (2114 m) in Skutnika (2172 m) do štirih vrhov Pelcev, med katerimi je Pelc nad Klonicami (2442 m) najvišji. Slednji stoji tik pred nami; s. od njega opazimo ostrico Špiček in zavetišče pod njim. Najbolj pa nas pritegne pogled na Jalovec, ki ga zagledamo s poti proti lovski koči. Do naše poti pa je slišati tudi šumenje izvira Soče.

Po poldrugi uri hoje z Vršiča nas razveseli studenec, še deset minut naprej pa je ob robu smrekovega gozda lovska koča. Gozd se je tod ohranil zaradi ugodne oblikovitosti tal, kamor ne sežejo plazovi. Pri lovski koči je razpotje: leva steza se spusti v Zadnjo Trento, desna se vzpne na Jalovško škrbino, odkoder se je možno povzpeti na Jalovec, vendar je ta pristop zelo zahteven, SPP pa pelje dalje proti jz.


Ni opisa

Opis:

Kmalu nad lovsko kočo se pot vzpne čez strmo stopnico Na steni, odkoder pridemo na prostrana rušnata pobočja pod Jalovcem in Ozebnikom; to je Rutarska Trenta. Pot postane zložnejša. Kake tričetrt ure nad lovsko kočo se na levo odcepita stezi na Kanski preval in v Zadnjo Trento. Špiček je na videz tik pred nami, vendar je do zavetišča še uro hoda.


Ni opisa

Opis:

Malo pod odcepom se poti razideta; v Trento pelje leva pot. Po z ruševjem poraslem pobočju, imenovanem Staro utro, se nekaj časa spuščamo proti jv. Ko pridemo v gozd, se pot kmalu obrne proti v. in ponovno pripelje med rušje. Zložneje nadaljujemo do razpotja, kjer se z leve priključi pot od lovske koče.

višina: 1395 m Rutarska Trenta

Ni opisa

Opis:

Po gozdu se spustimo na nekdanjo planino Trento (1381 m), ki je že docela zarasla.

S planine se pot v mnogih serpentinah spušča po listnatem gozdu; po dobri uri pridemo do gozdarske koče, kjer je tudi stalni studenec »V Korenjaku«. Od gozdarske koče se pot bolj strmo spusti do roba nad Zadnjo Trento. Po redkem gozdu se pot v okljukih strmo spušča; ob poti so počivališča s klopmi in mizami. Ko se približamo dolini, že vidimo skozi presledke med drevjem ostrnice, s kamnitimi ogradami ograjene skromne njive in značilne trentarske hiše v Zapodnu. V dolino pridemo pri Floriju (963 m), ki je zadnja najvišja domačija naselja Trenta.

višina: 960 m Zadnja Trenta

Ni opisa

Opis:

Od Florijeve domačije gremo do bližnjega parkirišča, kamor pripelje cesta od Koče pri izviru Soče. Po cesti, ki se zložno spušča po planem dolinskem dnu Zadnje Trente, ki mu pravijo Zapodnem, gremo vse do koče. Obdaja nas prelep gorski svet. Na levi se dvigajo obširna pobočja Velike Dnine, na desni strmine Ušjo. Nad iztekom doline se pogled ustavi na belih stenah Prisojnika, Razorja in Planje. Po dolini teče Suhi potok, ki pa se prikaže izpod grušča šele na polovici poti med Florijem in Kočo pri izviru Soče. Od Florija do koče je 30 minut.

višina: 895 m Koča pri izviru Soče
Planinska postojanka:

Koča stoji ob cesti v Zadnjo Trento malo pod izvirom reke Soče. Prvo skromno kočo je PD Jesenice preuredilo iz bivšega italijanskega vojaškega objekta in jo odprlo 7. junija 1953 v počastitev 60-letnice SPD. Kljub vzdrževanju objekt ni zdržal zahtev naraščajočega turizma, zato so ga temeljito obnovili in razširili ter uredili kiosk za prodajo spominkov, razglednic in planinske literature; prenovljeno in povečano kočo so odprli leta 1973. Ker delovni in sanitarni pogoji zaradi vsako leto večjega obiska ne ustrezajo več, so leta 1994 začeli s pripravami za adaptacijo in razširitev koče.Koča je odprta od prvomajskih praznikov do konca oktobra.V gostinskem prostoru je 24 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 24 sedežev; v dveh sobah je 14 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis:

Od Koče pri izviru Soče nadaljujemo SPP proti Logu v Trenti. Po petih minutah hoje po cesti pridemo malo naprej od hiše Trenta 69c do table, ki označuje začetek Soške poti. To pot je uredila in z zelenim lipovim listom označila uprava Triglavskega narodnega parka; pelje ob Soči do vasi Soča, vendar zadnji del poti še ni urejen. Po stezi se spustimo proti Soči. Lepa senčna pot v bližini žuboreče Soče nas bo pripeljala do mostu čez Sočo na vršiški cesti. Na griču Na Turi zagledamo velik bronast kip dr. Juliusa Kugya, kamor smo namenjeni. Po cesti gremo zložno navzgor. Najprej prekoračimo po mostu potok Limarica, potem se odcepi na levo cesta proti Koči pri izviru Soče, mi pa se po vršiški cesti vzpnemo do ostrega ovinka, s katerega se odcepi na desno lepa pot do spomenika. Od koče 45 minut.

Alpski botanični vrt Juliana

V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Čhesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Julian kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

višina: 773 m Trenta (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Najprej prekoračimo po mostu potok Limarica, potem se odcepi na levo cesta proti Koči pri izviru Soče, mi pa se po vršiški cesti vzpnemo do ostrega ovinka, s katerega se odcepi na desno lepa pot do spomenika. Od koče 45 minut.


Ni opisa

Opis:

Alpski botanični vrt Juliana

V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Čhesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Julian kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

višina: 823 m Dr. Julius Kugy, spomenik

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.