Išči po točkah

Začetek: Bivak IV. Na Rušju

Konec: Begunjski vrh

Razdalja: 8.5 km Čas hoje: 5 ur 45 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 1992 m Bivak IV. Na Rušju
Planinska postojanka:

Bivak stoji na obrobju planote na Rušju med Dolkovo špico in Stenarjem. Mirno pelje pot iz Vrat na Škrlatico, tam se tudi odcepi pot čez Kriško steno v Krnico oziroma čez Križ do Pogačnikovega doma na Kriških podih. Prvi bivak so jeseniški alpinisti ob sodelovanju planincev iz drugih krajev postavili leta 1948. V hudi zimi 1950/51 ga je vihar odtrgal s temeljev in ga odnesel 80 m daleč. V letih 1952 in 1953 so postavili novega in ga odprli 8. novembra 1953.
Bivak je stalno odprt in je namenjen planincem in alpinistom; v njem je 10 ležišč ter rezervoar s kapnico.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Aljaževega (1015 m) ali Šlajmarjevega doma malo navzdol na bližnjo jaso, kjer je kažipot »Pot na Škrlatico« ; od tod v gozd do zložne grape, ki teče izpod Stenarja; nekaj časa po njej, potem desno po gozdu na razgledni pomol ob vznožju stene pod Dolkovo glavo. Čez travnata pobočja in strmo melišče na položnejši svet ob vznožju stene Stenarjevega trikota. Pot skrene bolj proti desni in pripelje do koritaste doline pod Stenarskimi vratci; po dolini 10 min. navzgor, potem desno po strmem pobočju na planoto Na Rušju in do Bivaka IV (1980 m).

lz Vrat 2 h 30.

višina: 993 m Šlajmarjev dom v Vratih
Planinska postojanka:

Novi Šlajmarjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmarjeva vila. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom, ki ima v 9 sobah 91 ležišč, predavalnico s 45 sedeži. WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo za moške in ženske so v pritličju in nadstropju.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 999 m Aljažev dom v Vratih
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), "Triglavskem župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora.

Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904.

Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila.

Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in skupnimi ležišči ter kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978.

Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 90 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 110 sedežev; v 8 sobah je 23 postelj, na 7 skupnih ležiščih pa 115 ležišč; v zimski sobi so 4 ležišča in štedilnik; WC in umivalnice v vseh objektih; gostinska prostora ogrevana s pečmi; tekoča voda, telefon. Od septembra 2003 dalje je Aljažev dom priklopljen na električno omrežje.



Opis:

Od Aljaževega doma gremo po gozdnati ravnici proti Triglavski severni steni. Po 5 min pridemo iz gozda do spomenika padlim partizanom gornikom: na prirodnem balvanu stoji velik plezalni klin z vtaknjeno vponko.

Od spomenika do Doma Valentina Staniča pod Triglavom lahko gremo po dveh poteh: po Tominškovi poti ali po poti čez Prag. Tominškova pot je malo krajša, a bolj izpostavljena in zlasti v zgodnjem poletju zaradi strmih, zasneženih grap nevarna za neizkušene in slabše opremljene planince. Pot čez Prag je pol ure daljša, je pa zložnejša in je predvsem za sestop primernejša.


Ni opisa

Opis:

Po Tominškovi poti.

Na razpotju pri spomeniku zavije Tominškova pot levo čez prodnato strugo Bistrice v položen bukov gozdič. Kmalu prečkamo hudourniško grapo, potem pa se strmo vzpnemo skozi gozd in ruševje do izteka globoke grape nad gozdno mejo. Ob točki 1300 m imamo lep razgled na Stenar, Rogljico in Škrlatico ter na dolino Vrat pod nami. Na vsakih 100 m nam krajšajo čas višinske oznake. Nad nami se dvigajo skladi sz. stene Cmira (2393 m). Po rušnati rebri z redkimi macesni se v ključih precej strmo vzpnemo na razgledno glavo, imenovano "Bife". Do sem smo hodili kakšni dve uri. Po premagani strmini, ki je do sem najhujša, malo počivamo in si v miru privoščimo imeniten razgled. Severna stena Triglava se mogočno dviga nad zgornjim koncem doline Vrat; desno od stene je globoka zareza Luknja, ki loči ostenje Triglava od Pihavca, potem pa se proti s. zvrstijo Bovški Gamsovec, Stenar in Škrlatica.

Z razgledne glave krenemo na skrbno varovane police Cmirovega ostenja. Nad točko 1700 m gremo mimo nekdanjega naravnega Okna, potem pa moramo prečiti strmi Hudičev žleb, kjer leži sneg ponavadi še dolgo v poletje. Pot nas naprej vodi prek dobro zavarovane odprte in ne prestrme z. stene Begunjskega vrha (2461 m). Triglavska severna stena je čedalje bližja, globina pod nami vedno večja. Ko se pot za kratek čas zravna, pridemo na razgledni pomol Kozja dnina, odkoder zagledamo pred seboj jz. steno vršnega dela Begunjskega vrha, pod sabo pa drobno pot čez Prag. Kmalu se na grušču pod steno obe poti združita in pripeljeta do bližnjega Begunjskega studenca (2100 m) pod velikim previsom Begunjskega vrha. Ni planinca, ki ne bi pri studenčku počival, malical in se odžejal. Tudi na tem počivališču pokažimo, da smo kulturni planinci: odpadke odnesimo s seboj!

Od Aljaževega doma do Begunjskega studenca je slabe 4 h. Pot spada med zelo zahtevne poti: police v Čmirovi in Begunjski steni, prečenje "Hudičevega žleba", snežišča v grapah. Prek vseh težavnejših delov poti nam pomagajo žične vrvi in oprijemni klini. Potreben je cepin. Pot ni za vrtoglave.

višina: 2090 m Begunjski studenec

Ni opisa

Opis:

Od Begunjskega studenca gremo nekaj časa močno navkreber do razpotja. Na desno zavije pot čez škrapasti Kotel k Triglavskemu domu na Kredarici.


Ni opisa

Opis:

SPP gre proti levi in se vzpne čez grušč, prek podov in kotanj pod j. vznožjem Begunjskega vrha k Domu Valentina Staniča. S poti lepo vidimo Rž, Kredarico in Triglav. Od studenca do doma je 45 minut.

višina: 2321 m Dom Valentina Staniča
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali planoti tik pod Visoko Vrbanovo špico. Prvo kočo je na tem mestu odprla 30. junija 1887 kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva in jo poimenovala "Deschmannhaus po Dragotinu Dežmanu (1821-1889), politiku, arheologu in kustosu ljubljanskega muzeja. Po 1. svetovni vojni je kočo prevzelo SPD, ki jo je preimenovalo v Staničevo kočo po Valentinu Staniču (1774-1847), največjemu alpinistu takratne dobe v Evropi. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Dovje-Mojstrana, leta 1950 pa PD Javornik-Koroška Bela. Leta 1959 so se odločili, da kočo obnovijo in povečajo. Leta 1961 so začeli z gradnjo in obnovo ter ob 70-letnici SPD odprli 25. avgusta 1963 novi dom. V obdobju 1964-1970 so dom posodobili in za zimske obiskovalce usposobili poleg doma manjšo kočo. Leta 1989 so nad ravno streho postavili ostrešje; na podstrešju so pridobili nova ležišča. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka julija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 16 sobah je 111 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; v zimski sobi je 6 ležišč; v koči je WC in umivalnica z mrzlo vodo, zunaj pa suho stranišče; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2447 m Begunjski vrh

Ni opisa