Išči po točkah

Začetek: Planina

Konec: Koča na Bohorju

Razdalja: 125 km Čas hoje: 36 ur 40 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 741 m Planina

PLANINA, 745 m. Gručasta vasica leži na planoti ob vznožju Mirne gore (1047 m). Skoznjo pelje cesta iz Vrčic na Mirno goro ter v Koprivnik in naprej v Kočevje. Pred 2. svet. vojno je bila vas središče obsežnejšega območja na jv. strani Kočevskega roga, kjer so v majhnih vasicah živeli Kočevarji. Planina je imela leta 1931 154 prebivalcev, šolo in župnijo. Kočevarji so se odselili novembra 1941. Zdaj na Planini ni stalnih prebivalcev, precej pa je nestalnih gozdnih in kmetijskih delavcev ter prebivalcev počitniških hišic. Na Planini je sedež revirnega vodstva Gozdnega gospodarstva Novo mesto, tam ima hleve za goveda in ovce tudi Kmetijska zadruga Črnomelj. Pri poslopju revirnega vodstva je na ogled zanimiva zbirka gozdarske opreme in orodja iz nekdanjih časov, v njem pa je na ogled stalna razstava o preteklosti Planine in razvoju gozdarstva na območju Mirne gore. Na v. strani vasice stoji ob stari cesti proti Vrčicam cerkev sv. Elije, ki je bila med NOB precej poškodovana.

Planina je bila med NOB pomemben kraj. V župnišču je bila poleti 1942 partizanska bolnišnica, vendar so jo pred italijanskim napadom umaknili v roške gozdove. Na Planini sta bili tudi partizanska mizarska in tesarska delavnica ter kmetija, ki je oskrbovala partizanske enote. Italijani so med napadom 31. julija 1942 vas v celoti požgali. Hude boje z Italijani je 25. septembra 1942 tam bojevala Cankarjeva brigada in jih tudi pregnala. Od začetka 1944 do osvoboditve je v vasi deloval rekonvalescentni oddelek osrednje slovenske partizanske bolnišnice, o čemer priča spomenik ob cestnem križišču. Za potrebe te bolnišnice, namenjene predvsem invalidom, so na Planini ustanovili kmetijsko posestvo. V vasi je bil 20. aprila 1944 ustanovljen Invalidski pevski zbor, ki so ga sestavljali partizani rekonvalescenti; spominska plošča je na propadajoči hiši št. 2 nekaj korakov nad cesto ob poti na Mirno goro. Zbor, ki je do osvoboditve bival in vadil na Planini, je s partizansko in narodno pesmijo bodril borce, ranjence in prebivalce po vsej Beli krajini in na območju Kočevskega roga. Po osvoboditvi se je zbor preimenoval v Partizanski pevski zbor in deluje še dandanes.


4.4 km, 1 ura Planina - Rodine

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu nad razpotjem cesta spremeni smer in se na ostrem ovinku obrne proti sz.; te smeri se bomo držali do ceste pred Planino. Od zavoja naprej so ob cesti hiše razloženega naselja Rodine, 360 m, 92 preb., oziroma njegovega dela Velike Rodine. Manjši del naselja, Male Rodine, je ob cesti proti Otovcu. Na pobočju nad cesto so vinogradi z zidanicami, ob cesti, ki se zložno dviga, pa lepe, po večini nove hiše.

Od cerkvice naprej bomo šli po slabši gozdni cesti po jz. pobočju Vinske gore. Spet se nam pokaže Mirna gora. Nekaj časa nas bo na levi strani spremljal električni daljnovod. Po nekaj minutah nas sprejme lep senčnat listnati gozd. Skozi drevje večkrat vidimo na levi globoko dolino, poraslo z gozdom. Po 15 min. prijetne hoje pridemo na križišče gozdnih cest. Po levi bi prišli v Črnomelj, po desni v Semič, po kolovozu naravnost pa nadaljuje TV na Planino. Kolovoz se zložno dviga po jz. pobočju Konjskega vrha (647 m). Tam se odmaknemo od električnega daljnovoda, ki gre naravnost prek globoke globeli na Planino. Po 10 min. je razpotje, nadaljujemo po desnem kamnitem kolovozu, ki se razmeroma strmo vzpenja po gozdnatem vrtačastem svetu do ceste Vrčice?Planina; od razpotja je 10 min. Zavijemo levo po lepi, zložno se vzpenjajoči makadamski cesti. Levo in desno lahko opazujemo z grmovjem zarasel svet, med njim pa sadno drevje in lipe, ki pričajo o nekdanji poselitvi Kočevarjev. Spet zagledamo daljnovod in po 15 min., ko se cesta zravna, še pobočje Mirne gore. Krajevna tabla nam pove, da smo že na Planini. Pred nami se razprostira planota pod Mirno goro. Mimo hlevov na levi pridemo na cestno križišče sredi Planine.

višina: 419 m Rodine

Vas leži na jv. pobočju Vinske gore, imenovane tudi Rodinska gora. Pred 2. svet. vojno so v Rodinah živeli Kočevarji. Po 10 min. pridemo do cerkvice Marije Pomagaj iz 17. stol., znane po tem, da je bila nekdaj božja pot Kočevarjev. V cerkveni lopi stoji oltar z letnico 1696 in sliko Matere dobrega sveta.


1.6 km, 20 minut Rodine - Rožič Vrh (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na križišču zavijemo levo do nekaj korakov oddaljenega razpotja, od tam pa gremo desno nekaj minut do novega razpotja. Kažipot "Rodine" nas usmeri na desno asfaltirano cesto, ki se sprva po gozdu, potem pa po planem pobočju vzpne do hiš na jv. pobočju Vinske gore (561 m). Odpira se obširen razgled proti Črnomlju. Pod cesto je vinorodno pobočje, na terasi pod njim Naklo s cerkvijo sv. Jakoba, desno Rožič Vrh in Stražnji Vrh, pod njim dolina Dobličice proti Kanižarici, na obzorju pa Poljanska gora. Hiše na desni strani ceste spadajo v Naklo, na levi v Rodine. Tik pred ostrim ovinkom se pri kapelici priključi cesta z Otovca, po njenem zadnjem delu pa pride tudi planinska pot iz Črnomlja na Mirno goro. Z Rožič Vrha do priključka smo hodili 30 min.

višina: 330 m Rožič Vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu zagledamo zvonik cerkve v Naklu, j. od njega pa Rožič Vrh, kamor smo namenjeni. Pridemo do prvih hiš naselja Naklo, 330 m, 28 preb., z gručastim središčem pri gotski cerkvi sv. Jakoba s stenskimi freskami iz druge pol. 15. stol. Stranska cesta zavije navzgor k cerkvi (če vam dopušča čas, si jo velja ogledati, ključ imajo v sosednji domačiji), TV pa nadaljuje še nekaj minut do križišča.

višina: 263 m Naklo (razpotje)

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Naklo (razpotje) - Talčji Vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Cesta se zložno vzpenja po pobočju pod Rodinami, kjer nas pozdravijo vinogradi in zidanice. Na bližnjem slemenu na j. strani opazimo gručasto vas Tušev Dol. Po 15 min. prečka cesto planinska pot Črnomelj-Mirna gora.

višina: 192 m Talčji Vrh

V vasi je opuščena šola, ki jo je leta 1909 ustanovilo Ciril-Metodovo društvo v narodnostnem boju s kočevskimi Nemci, ki so imeli v bližnjih Rodinah nemško šolo. Od jeseni 1943 je bila v šoli orožarska delavnica, od jeseni 1944 do aprila 1945 pa so bili v vasi nastanjeni tankisti NOV.


1.7 km, 30 minut Talčji Vrh - Brezov gaj

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nasproti križa zavijemo na poljski kolovoz proti viaduktu železniške proge Novo mesto-Črnomelj. Pri spomeniku 18 žrtvam fašizma pridemo na asfaltirano cesto in do razpotja: desna cesta gre na Sela pri Otovcu, TV pa po levi na Otovec, 190 m, 50 preb., obcestno vas na pobočju pod železniškim viaduktom. Pod vasjo je cerkev sv. Jerneja, ki je bila prvič omenjena leta 1526. Oktobra 1943 so partizani porušili železniški viadukt; leta 1946 so ga obnovile mladinske delovne brigade. Hojo nadaljujemo po spodnji cesti proti viaduktu. Desno so Petrolova skladišča. Po 10 min. od viadukta pridemo na Talčji Vrh, 190 m, 24 preb., v gručasto vas na neznatni vzpetini j. od viadukta.

višina: 176 m Brezov gaj

Ni opisa
2.8 km, 50 minut Brezov gaj - Črnomelj

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S križišča v bližini pošte zavijemo po regionalni cesti proti Dolenjskim Toplicam. Skozi mesto gremo po Ulici 21. oktobra. Pred podvozom pod železniško progo se na levi začne planinska pot na Mirno goro. TV nadaljujemo po cesti pod podvozom; desna cesta gre na železniško postajo, naša pa gre na levo, kamor nas usmerja kažipot za Žužemberk. Pridemo v redek gozd, levo teče železniška proga. Na obeh straneh ceste so romska naselja. Z ovinka na koncu naselja zagledamo Mirno goro, pred njo pa v bližini vinorodna pobočja z vasmi Otovec, Sela pri Otovcu in Rodine. Po 45 min. smo po skoraj ravni cesti v zaselku Brezov Gaj, novem delu naselja Lokve, kjer se stranska cesta odcepi na Otovec.

višina: 168 m Črnomelj

ČRNOMELJ, 163 m, 5854 preb. Mesto s starim jedrom stoji na podolgovatem pomolu nad sotočjem reke Lahinja in potoka Dobličica, nove četrti pa se širijo po valovitem svetu zunaj tega območja. Črnomelj je prometno, gospodarsko in kulturno središče Bele krajine. Tam je križišče pomembnih cest proti Metliki in Novemu mestu, Semiču in naprej proti Ljubljani, proti Vinici, Delnicam ali Karlovcu, prek Starega trga ali Koprivnika v Kočevje ter v Adlešiče. Skozi Črnomelj teče železniška proga Ljubljana–Karlovac.

Mesto je bilo naseljeno že v starejši železni dobi. Na griču Sadež nad mestom so odkrili žarne grobove, v bližini gimnazije pa prazgodovinsko gradišče. Precej najdb je iz rimskega časa, med njimi sedem kamnitih nagrobnikov, ki so vzidani v zidovje obeh cerkva in razstavljeni na dvorišču gradu. Ob župnijski cerkvi so odkrili tudi pet staroslovanskih grobov iz 10. in 11. stol. Srednjeveška naselbina je nastala ob gradu, ki ga je leta 1165 sezidal Oton Kraški. Imela je varno lego na pomolu, ki so ga spremenili v otok, ko so v 15. stol. skopali jarek, tako da je bila naselbina dostopna le po dvižnem mostu. Zaradi nevarnosti pred turškimi vpadi so naselje obdali še z obzidjem. Kraj je bil kot Schirnomel prvič omenjen leta 1228, ko je oglejski patriarh tam ustanovil prafaro; leta 1268 jo je prevzel križniški red. Gradu in gospoščini so v srednjem veku gospodarili gospodje Črnomaljski. Leta 1277 je bil Črnomelj prvič omenjen kot trg. Leta 1407 je dobil mestne pravice, s tem pa tudi svoje sodstvo, mestno upravo in sedem sejmov na leto. Turki so mesto oblegali kar devetnajstkrat, požigali so okolico, mesta pa zaradi dobre obrambe niso mogli zavzeti. Črnomelj je bil močna trdnjava za obrambo pred Turki vse do leta 1579, ko je to nalogo prevzela na novo zgrajena trdnjava v Karlovcu. V obdobju od 1348 do 1724 je v mestu večkrat morila kuga, leta 1855 pa kolera.

V 2. polovici 16. stol. je bila v Črnomlju ustanovljena luteranska cerkvena občina; skrbela je tudi za mestno šolo, v kateri so poleg latinice poučevali še glagolico in cirilico. Šolo so pod pritiskom protireformacije zaprli v začetku 17. stol.

V 16. stol. so gospode Črnomaljske nasledili Frankopani, potem pa se je zvrstilo več lastnikov. Ko je Črnomelj izgubil svojo obrambno vlogo, je začel nazadovati. V obdobju Ilirskih provinc je bil tam sedež kantona. Čeprav je bila redna šola organizirana že v obdobju cesarja Jožefa II., je šele leta 1846 dobila primerne prostore v preurejeni stari mestni hiši. Politično in kulturno življenje je spodbudila leta 1868 ustanovljena čitalnica. V začetku 20. stol. se je zaradi gospodarske krize precej meščanov izselilo; leta 1900 je v Črnomlju živelo 1136, leta 1910 pa le 978 ljudi. K izboljšanju razmer v mestu je pripomogla leta 1914 zgrajena železniška proga Ljubljana–Karlovac. Črnomelj je bil do konca 1. svet. vojne podeželsko mestece. Med obema vojnama se je začela razvijati industrija, zlasti lesna, živahnejši utrip pa so mestu dajala društva, mestna godba in meščanska šola.

Črnomelj se je zelo razvil zlasti po 2. svet. vojni. Precej se je povečalo število prebivalstva, od leta 1948 za več kot trikrat. Spremenila se je tudi sestava prebivalstva; tistih, ki bi se preživljali samo s kmetijstvom, ni več. Črnomelj je popolnoma spremenil svojo podobo, le nekdanja osrednja mestna ulica, zdaj Ulica Staneta Rozmana, spominja na prejšnje čase. Mesto je sedež občine, upravne enote in drugih enot ter organizacij, ustanov in zavodov občinskega in medobčinskega pomena, živahen utrip pa mu dajejo gimnazija, srednje strokovne šole, tri osnovne šole in glasbena šola. Meščani in okoličani uporabljajo storitve Nove Ljubljanske banke in SKB banke ter Pošte Slovenije in Telekoma. Velik promet imajo samopostrežne in druge trgovine. Gostinske storitve ponujajo hotel Lahinja, restavracija Grad in več gostišč. Precejšnjemu številu prebivalcev dajejo zaslužek Belt–Belokranjska železolivarna in strojna tovarna, tovarna kompresorjev Danfoss, gradbeno podjetje Begrad, več manjših podjetij, Kmetijska zadruga in številne obrtne delavnice. V Črnomlju so še zdravstveni dom, lekarna, okrajno sodišče, tehnična baza AMZS, enota Zavoda za gozdove Slovenije in še nekaj drugih ustanov.

Črnomelj so aprila 1941 zasedli Italijani. Že 27. maja 1941 je bil ustanovljen okrožni odbor OF za Belo krajino, Črnomelj pa je postal središče narodnoosvobodilnega gibanja v Beli krajini. Ustanovljena je bila črnomaljska bojna skupina, ki je sestavljala jedro prve belokranjske čete. Zaradi partizanskih akcij je okupator obdal mesto z žičnimi ovirami ter v mestu in okolici zaprl več kot 250 ljudi, med italijansko ofenzivo poleti 1942 pa še 30 družin. Vse so odpeljali v koncentracijska taborišča na Rab in v Italijo.

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je bila svobodna celotna Bela krajina, razen od 21. oktobra do 9. novembra 1943, ko so jo v veliki ofenzivi zasedli Nemci. Nemška letala so v Črnomlju porušila več hiš in ubila 12 ljudi, nemška vojska pa je ustrelila 22 moških. Enote partizanske vojske so Nemce pregnale v Kočevje. Od takrat v Beli krajini ni bilo več sovražnikove postojanke. Kljub temu pa je 14. novembra 1944 iz Kočevja v Črnomelj prodrlo približno 60 nemških policistov in domobrancev, vendar so jih partizani hitro pregnali.

Črnomelj je postal politično, vojaško, gospodarsko in kulturno središče osvobojenega ozemlja. Od 19. do 20. februarja 1944 je bilo v takratnem Sokolskem in zdajšnjem kulturnem domu prvo zasedanje slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, najvišjega zakonodajnega in izvršnega organa Slovenije. Na stavbi je spominska plošča, na pročelju pa relief Bela krajina kiparja Jakoba Savinška s prizori iz NOB in povojne graditve. V tej dvorani je nastopalo tudi Slovensko narodno gledališče, ustanovljeno 12. januarja 1944 (spominska plošča v avli). V njej je bilo 14. in 15. januarja 1945 posvetovanje aktivistk OF Dolenjske, Bele krajine in Notranjske; zavezale so se, da bodo podprle mobilizacijo in s svojim delom nadomestile vse moške (spominska plošča v avli). Na Kolodvorski cesti 61 je po preselitvi iz Roga deloval Znanstveni inštitut pri predsedstvu SNOS-a (spominska plošča). Na Ulici Sadež 39 je v letih 1944 in 1945 delovala prva meteorološka postaja NOV in POS (spominska plošča). Od 8. avgusta 1944 je iz Črnomlja oddajala radijska postaja Osvobodilne fronte (plošča na Železničarski cesti 17). Jeseni 1943 je bila pri poveljstvu mesta ustanovljena veterinarska ambulanta, ki je med drugim organizirala dva tečaja za veterinarske bolničarje (plošča na Semiški cesti 5). V Črnomlju je bil od 2. junija 1944 sedež Denarnega zavoda Slovenije (plošča na Trgu svobode 2). Od 25. marca do 30. aprila 1944 so bile v Beli krajini volitve v krajevne in okrajne odbore ter okrožni narodnoosvobodilni odbor za Belo krajino. Okrožni odbor se je v Črnomlju prvič sešel 18. junija 1944 (plošča na gradu). Partizanski novinarji so 22. oktobra 1944 ustanovili Slovensko časnikarsko društvo (plošča na gradu). V stavbi župnišča je bil sedež Verske komisije pri SNOS-u (plošča na župnišču).

Mimo Črnomlja, po kapitulaciji Italije pa tudi iz mesta samega, je potekalo več kurirskih zvez, zlasti s političnim in vojaškim vodstvom v Rogu ter narodnoosvobodilnimi odbori po Beli krajini. Po linijah, ki so jih obnovili in vzdrževali partizanski telefonisti, so delovale tudi telefonske zveze. Velik uspeh so dosegli z zgraditvijo povsem nove telefonske linije ob robu Roga od Podhoste prek Semiča do Črnomlja.

Kolektivi PTT Slovenije so 20. avgusta 1961 na svojem prvem srečanju v Črnomlju podarili Beli krajini novo poštno poslopje in se na ta način oddolžili prebivalcem za njihov prispevek v NOB. V spomin na partizanske kurirje in veziste so kolektivi PTT Slovenije podarili Črnomlju 200-številčno avtomatsko telefonsko centralo, prvo v Beli krajini. Na pročelju poštne stavbe so ob odprtju centrale 18. februarja 1964 pritrdili spominsko ploščo med NOB padlim kurirjem in vezistom. Ob odprtju obnovljenega in povečanega poštnega poslopja, 20. septembra 1997, so v prostoru za stranke odprli tudi stalno razstavo o kurirjih in vezistih NOV ter o Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.

Na Gričku nad Črnomljem so leta 1961 postavili mogočen spomenik 1250 padlim borcem in žrtvam fašizma iz Bele krajine. Ob njem je grobnica s posmrtnimi ostanki padlih borcev. Spomenik in grobnica sta delo kiparja Jakoba Savinška in arhitekta Marka Župančiča. Na 10 m visokem obelisku so vklesani verzi:

»To zemljo, ki je skopi kruh rodila
ljudem teh sončnih mestec in vasi,
je žlahtna kri bogato namočila
za setev, ki v svobodi dozori.«

Poleg omenjenih kulturnozgodovinskih stavb, spomenikov in spominskih plošč si velja ogledati še nekatere. V središču mesta je baročna župnijska cerkev sv. Petra, ki je bila prvič omenjena leta 1228, zdajšnja stavba pa je iz 19. stol. Arhitekturno pomembnejša je podružnična cerkev Svetega duha, saj je v temelju gotska s križnorebrastim obokom; omenjena je bila že leta 1487, v 19. stol. pa je bila v celoti predelana. Križniški red je v 17. stol. zgradil komendo z nadstropnimi arkadami na notranji strani dvorišča.

Iz Črnomlja je doma več pomembnih osebnosti, med njimi narodni heroj Janko Stariha (1922–1942), skladatelj Danilo Bučar (1896–1971) ter pesnik in pripovednik Miran Jarc (1900–1942). Na to nas opozarja tudi spominska plošča na njegovi rojstni hiši v Ulici Mirana Jarca.


6.7 km, 1 ura 50 minut Črnomelj - Gradac

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z razpotja onkraj Lahinje v središču Gradca gremo še naprej po regionalni cesti proti Črnomlju. Desno ob cesti teče železniška proga, levo se vijuga Lahinja. Lep je pogled na polja in značilne belokranjske gozdove, na obzorju pa že vidimo dolg hrbet Poljanske gore. Po 30 min. pridemo v vas Vranoviči, 150 m, 115 preb., ki je v fevdalni dobi pripadala gospostvu Gradac. H kraju sodi tudi zaselek Banovka ob cesti proti Črnomlju. Leta 1527 je bilo v vasi 16 kmetij. Pozimi 1944/45 je bil na Vranovičih nastanjen Invalidski pevski zbor, nekaj časa pa tudi pihalna godba glavnega štaba NOV in POS. Kmalu za vasjo se cesta oddalji od Lahinje. Na vsaki strani ceste se širijo znani belokranjski steljniki in redki listnati gozdovi, po večini belih brez; domačini pravijo taki pokrajini loze. Po 30 min. preide cesta pod podvozom na desno stran železniške proge. Tam so partizani v noči z 11. na 12. avgust 1941 napadli vojaški vlak in italijansko stražo. Na to dejanje spominja spomenik iz naravne skale. Ko pride cesta iz gozda, se svet odpre. V smeri od j. proti s. vidimo Poljansko goro, Kočevski rog z Mirno goro in vinorodna pobočja nad Semičem. Kmalu zagledamo tudi Črnomelj. Tik pred mestom gre cesta pod podvozom spet na levo stran železnice. Po Kolodvorski cesti pridemo mimo hotela Lahinja do poslopja pošte.

višina: 139 m Gradac

GRADAC, 150 m, 419 preb. Gručasto naselje leži na obeh bregovih reke Lahinja ob njenem velikem okljuku. Tam se od regionalne ceste Metlika–Črnomelj odcepi cesta v Semič. Ob robu naselja teče železniška proga Ljubljana–Karlovac. Območje Gradca je bilo zgodaj poseljeno. V okolici so odkrili halštatske in rimske grobove; dva rimska nagrobnika sta vzidana v steno ob vhodu v grajski park. Naselje in grad so ustanovili fevdalci iz rodbine Grätzer, omenjena pa sta bila že leta 1220. Lastniki gradu so imeli v okolici obširna posestva. Za Grätzerji se je zvrstilo več lastnikov, med njimi od konca 17. stol. tudi Gusiči, ki so grad popolnoma prezidali. Jurij Žiga, zadnji iz rodu Gusičev, je pokopan v mavzoleju v grajskem parku. Eden zadnjih lastnikov, vitez F. von Fridau, je leta 1851 zgradil livarno železa, vendar so jo zaradi pomanjkanja rude zaprli že leta 1882. Zdaj so v gradu stanovanja. Šolo so ustanovili leta 1909. Gradac je že nekdaj slovel kot obrtniško središče, znano po lončarjih, mizarjih in kamnosekih. V bližini železniške postaje so kopali školjkovit marmor. Še zdaj je v Gradcu več kamnoseških delavnic. V naselju so pošta, dve trgovini, gostišče, okrepčevalnica in več obrtnih delavnic. S kmetovanjem se preživlja majhno število ljudi, precej je zaposlenih v Semiču, Črnomlju in Metliki, zelo pa je razvita obrt.

V Gradcu je do 2. svet. vojne delovalo napredno Društvo kmečkih fantov in deklet, ustanovljeno leta 1933. Italijanski okupatorji so junija in decembra 1942 požgali osem hiš, da bi se maščevali nad ljudmi, ki so odšli v partizane in pomagali NOB. Od 1942 naprej je bil v vasi sedež rajonskega odbora OF, pozneje pa tudi okrožnega odbora OF za Belo krajino. V Gradcu so po italijanski kapitulaciji prirejali različne tečaje za potrebe partizanske vojske, med drugimi tudi radiotelegrafski in strojepisni tečaj. Od marca 1944 je bila v gradu oficirska šola varnostnih organov NOV. V Sokolskem domu so 18. junija 1944 ustanovili Rdeči križ Slovenije. V gradu in treh gostilnah je od začetka 1945 do konca vojne delovala prehodna bolnišnica, v kateri so ranjenci čakali na prevoz z letali v zavezniške bolnišnice v Italiji. Na pomembne dogodke iz NOB opozarja več spominskih plošč, padlim borcem pa je posvečen spomenik v parku nasproti gradu.


8.7 km, 2 uri 20 minut Gradac - Metlika

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od hotela Bela krajina nadaljujemo TV proti Črnomlju po Cesti bratstva in enotnosti do semaforiziranega križišča. Pred križiščem je na desni velika vinska klet. Desno za križiščem je avtobusna postaja, levo poslovna stavba, v kateri so tudi pošta, banka in samopostrežna trgovina. Desna cesta pelje v Novo mesto, leva na mejni prehod proti Karlovcu, nam pa kažipot pokaže naravnost na regionalno cesto v Črnomelj. Ko smo čez potok Sušica, se zložno vzpnemo proti železniški progi Metlika–Črnomelj in jo prečkamo. Približamo se reki Kolpi na levi, kmalu pa smo tudi na mostu čez reko Lahinjo, ki se v bližini izliva v Kolpo. Še pred mostom je odcep stranske ceste na Krivoglavice. Onkraj Lahinje pridemo v naselje Primostek, 142 m, 130 preb., z nekoliko odmaknjenim gručastim jedrom na terasi nad desnim bregom Lahinje. Ob izlivu Lahinje v Kolpo je znano kopališče. Cesta se vije naprej po ravnem Otoškem polju, imenovanem po vasi Otok na robu polja nad Kolpo. Desno se širijo gozdovi in steljniki, levo so polja. Po 20 min. zagledamo na levi, le nekaj minut stran od naše poti, letalo. Do njega lahko pridemo po cesti, ki se levo odcepi proti Otoku. Letalo DC-3 je spomin na partizansko letališče, na katerem so od oktobra 1943 do osvoboditve pristajala zavezniška letala, ki so dovažala vojaško opremo in odvažala ranjence na zdravljenje v Italijo. V začetku leta 1945 so Nemci letališče trikrat bombardirali: med enim od bombardiranj so bombe poškodovale tudi vas in ubile tri partizane.

Po 15 min. od razpotja k letalu pridemo v gručastvo vas Grm pri Podzemlju, 157 m, 56 preb., znano po številnih arheoloških najdbah. V brezovem gozdičku s. za vasjo je veliko halštatsko gomilno grobišče z več kot 30 gomilami. Poleg njih so našli žgane grobove; pripadali so utrjeni prazgodovinski naselbini na hribu Kučar (222 m), ki ga vidimo j. od vasi. Večina izkopanin je v muzeju na Dunaju, nekaj jih hrani tudi Narodni muzej v Ljubljani. Takoj za vasjo se levo odcepi krožna cesta okoli Kučarja, mi pa nadaljujemo pot po regionalki s. od hriba. Po odcepu v vas Geršiči na desni kmalu pridemo na razpotje: leva cesta pelje ob Kolpi proti Adlešičem, ob njej je takoj za razpotjem gručasta vas Podzemelj, 160 m, 150 preb., po desni bomo nadaljevali našo pot. Župnijska cerkev sv. Martina je stala že v začetku 13. stol.; zdajšnja stavba je baročno predelana cerkev, ki je bila prvič omenjena leta 1526. Na prisojnem pobočju Kučarja tik nad vasjo so vinogradi. Na hribu je bila v prvem tisočletju pred našim štetjem utrjena prazgodovinska naselbina; to je bila največja taka naselbina v Beli krajini. Kučar je bil naseljen tudi v rimskem času, o tem pa priča rimski napisni kamen, posvečen bogu Silvanu. Avgusta 1944 se je iz Gradca v Podzemelj preselila oficirska šola, od oktobra 1944 do maja 1945 pa je angleška vojaška misija tam imela radijsko postajo za zvezo z letali, ki so pristajala pri Otoku. Na Kolpi je zaradi čiste in tople vode zelo priljubljeno kopališče.

Z razpotja v Podzemlju gremo naprej po regionalni cesti do 30 min. oddaljenega Gradca. Desno so gozdovi in steljniki, levo pa je po 15 min. odcep stranske ceste proti športnemu letališču. Kmalu zagledamo grad v Gradcu in prve hiše ob cesti, na levi pod cesto pa reko Lahinjo.

višina: 160 m Metlika

METLIKA, 169 m, 3225 preb. Obmejno mestno naselje leži v sv. delu Bele krajine v bližini Kolpe, mejne reke s Hrvaško. Staro mestno jedro je nastalo na pomolu nad glavno cesto med potokom Obrh in nekdanjo strugo potoka Bojica. Nove mestne četrti so se razširile proti železniški postaji in Kolpi. V Metliki je pomembno križišče cest proti Novemu mestu, Črnomlju in Karlovcu, skozi mesto teče tudi železniška proga Ljubljana–Karlovac. Od osamosvojitve Slovenije so v Metliki tudi vse potrebne mejne ustanove. K Metliki sodijo tudi zaselki Zvirkov Vrh, Berčice in Bočka. Tam se ravninski del Bele krajine stika z gričevjem na j. strani Gorjancev.

Območje Metlike je bilo poseljeno že v prazgodovinski dobi. Na griču Veselica so leta 1965 odkrili večje keltsko grobišče z žganim pokopom. Pri tovarni Beti so odkopali zgodnjehalštatsko žarno grobišče in rimske grobove, na Grajskem vrtu pa tri halštatske gomile. Najdene predmete hranijo v Belokranjskem muzeju v Metliki.

Metliško ozemlje je do sredine 12. stol. pripadalo Hrvaški. Takrat je Albert Višnjegorski osvojil Belo krajino in jo združil s Kranjsko, Kolpa pa je postala mejna reka. Metlika je bila sprva majhno naselje ob Metličici, imenovano Novi trg, prvič pa je bilo omenjeno leta 1300. Zaradi lažje obrambe pred Turki so se prebivalci pozneje preselili na pomol, kjer je zdaj staro mestno jedro. Mestne pravice je Metliki že pred letom 1323 podelil goriško-tirolski grof Henrik, leta 1365 pa je goriški grof Albert IV. te pravice potrdil z listino, v kateri je Metlika omenjena kot mesto; ta listina je ohranjena. Mesto je bilo središče Metliške marke in najpomembnejša obrambna trdnjava Kranjske pred Turki do ustanovitve Karlovca leta 1579. Med leti 1408 in 1578 so Turki mesto sedemkrat napadli, večkrat pa tudi zavzeli in požgali. Do leta 1556 je bilo v Metliki deželno glavarstvo, potem pa je bila deželnoknežje mesto, podrejeno deželnemu namestniku v Ljubljani. Leta 1588 je bila v mestu ustanovljena poštna postaja na javni poštni povezavi s konjsko vprego Ljubljana–Karlovac. V mestu sta se razvijala trgovina in obrt; prve obrtniške cehe so ustanovili že leta 1569. Prvo šolo je Metlika dobila leta 1850, leta 1865 pa tudi narodno čitalnico. Leta 1869 je bilo v mestu ustanovljeno prvo gasilsko društvo na Slovenskem. Prvi vlak je pripeljal šele leta 1914 in takrat je poštna kočija zadnjič odpeljala v Novo mesto. Velik razvoj je Metlika doživela šele po 2. svet. vojni, ko se je v mestu razvila industrija in ko je postalo pomembno tudi vinogradništvo.

Metlika je danes središče vzhodnega dela Bele krajine. V njej so sedež občine, upravne enote ter različne ustanove in organizacije občinskega pomena. V mestu so srednja tekstilna šola, osnovna šola, pošta, enoti dveh bank, zdravstveni dom, lekarna, več samopostrežnih in drugih trgovin, hotel Bela krajina, več gostiln in okrepčevalnic, precej obrtnih delavnic različnih strok itd. Največ meščanov in okoličanov je zaposlenih v tekstilni industriji Beti, proizvodnji in predelavi plastičnih mas Kolpa in konfekciji Komet, precej novih delovnih mest pa se je odprlo v obmejnih službah. Kmetijska zadruga z vinogradništvom in vinsko kletjo daje zaslužek precejšnjemu številu strokovnjakov, delavcev in vinogradnikov kooperantov. Daleč naokoli je znana predvsem metliška črnina.

V Metliki si lahko ogledamo več kulturnozgodovinskih spomenikov in zanimivosti. Župnijska cerkev sv. Miklavža je bila prvič omenjena leta 1334; leta 1705 je pogorela. Zdajšnjo baročno cerkev so zgradili leta 1759; v njej so zanimive poslikave furlanskega slikarja Domenica Fabrisa iz let 1849/50. Metliški grad, ki je nastal iz srednjeveške utrdbe, je bil prvič omenjen leta 1457. Zdajšnjo stavbo z baročnim pročeljem so zgradili na prelomu 18. in 19. stoletja. V gradu sta Belokranjski in Gasilski muzej. V Belokranjskem muzeju hranijo predmete iz prazgodovinskega, keltskega in rimskega obdobja, najdene na tem območju, v njem so tudi kulturno-zgodovinska, etnografska in vinarska zbirka. Gasilski muzej je vseslovenskega pomena, odprli so ga leta 1969 ob 100-letnici gasilskega društva v Metliki. Spominsko je urejena domačija kiparja Alojza Gangla (1859–1935) in pripovednika Engelberta Gangla (1873–1950). Na robu pomola je mogočna dvonadstropna križniška komenda nekdanjega nemškega viteškega reda, v njej pa je zdaj dom upokojencev.

Metliko so 13. aprila 1941 zasedli Nemci, 4. maja 1941 pa so jih zamenjali Italijani. Kmalu po okupaciji je bil ustanovljen terenski odbor OF. Prvi domačini so odšli v partizane že septembra 1941. Od začetka januarja do 28. maja 1942 je v mestu delovala ciklostilna tehnika. Po kapitulaciji Italije je bila Metlika svobodna. V mestu je bila 28. septembra 1943 ustanovljena 15. SNOB Belokranjska. Oktobra 1943 so Nemci izvedli veliko ofenzivo na svobodno ozemlje na Dolenjskem in v Beli krajini. Za nekaj dni so vdrli tudi v Metliko, vendar so jih enote NOV 9. novembra 1943 pregnale proti Kočevju. Metliko so okupatorji napadli še enkrat: 16. julija 1944 so Nemci, ustaši in vlasovci vdrli v mesto, požgali 31 hiš, vendar so se morali že čez nekaj več kot eno uro zaradi pritiska enot NOV umakniti. Od januarja 1944 do aprila 1945 je bila v poslopju stare osnovne šole oficirska šola glavnega štaba NOV in POS (spominska plošča). Od 5. do 6. maja 1944 se je v Metliki na 1. slovenski novinarski konferenci zbralo približno sto novinarjev, grafikov in tehnikov, ki so sodelovali v NOB (spominska plošča na stavbi TVD Partizan). V šolskem letu 1944/45 je v Metliki delovala nižja gimnazija. Na Trgu svobode stoji lep spomenik belokranjskim partizanom z imeni padlih borcev in žrtev fašizma iz metliške občine.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

TV nadaljujemo po asfaltirani cesti na grič do cerkve sv. Jožefa, potem pa se po poljskem kolovozu spustimo po v. pobočju do kapele ob magistralni cesti. Prečkamo magistralko, čez 50 m pa nas kažipot »Bereča vas« po lokalni asfaltirani cesti usmeri v ta kraj. Po 20 min. smo v Bereči vasi, 300 m, 155 preb., razloženem naselju na hribovskem svetu z vinogradi. V njem je bilo leta 1944 glavno skladišče partizanskih bolnišnic v Žumberku. Skozi gručasto jedro vasi in po levem odcepu stranske ceste v Bušinjo vas gre naša cesta naravnost zložno navzdol po slemenu. Nad magistralko na levi se dviga s trto porasla Plešivica (357 m), na desni pa je obsežen razgled proti Semiču in Mirni gori. Kmalu smo na križišču: desna cesta pelje v Dragomljo vas, leva v Dolnjo Lokvico, naša pa naravnost po slemenu na bližnjo Gornjo Lokvico, 290 m, 159 preb. Gručasto jedro stoji na razgledni vzpetini, ki jo na v. in j. strani obkroža dolina potoka Sušica z njivami, na z. pa suhe doline, porasle z gozdom. Na v. in j. pobočjih raste vinska trta. Na najvišji točki stoji cerkev sv. Janeza Krstnika. V vasi se nad cerkvijo najprej na desno odcepi stranska cesta na Krvavčji Vrh in naprej v Semič, pod cerkvijo pa na levo v Dolnjo Lokvico. Naša TV se po cesti med vinogradi in hišami spusti naravnost do magistralne ceste; dosežemo jo, ko prečkamo potok Sušica. Na v. strani magistralke leži gručasto naselje Trnovec, 220 m, 97 preb., z baročno cerkvijo sv. Antona Padovanskega na s. strani vasi. Iz Suhorja do Trnovca smo hodili nekaj manj kot 60 min.

Do Metlike je TV speljana po zložno se spuščajoči magistralni cesti; zaradi gostega prometa moramo biti previdni. Ves čas imamo na desni lep razgled na Belo krajino proti Kolpi, Črnomlju in Semiču, na levi pa na gričevje z vinogradi. Po približno 30 min. pridemo na razpotje s semaforji; magistralka zavije desno in se ogne mestu, TV pa nas po levi Cesti bratstva in enotnosti pripelje v središče mesta. Na sv. strani se nad mestom dviga grič Veselica (233 m). V mestu se na levo odcepi cesta v Drašiče, naša pot pa gre po glavni mestni ulici do hotela Bela krajina; v njegovi bližini so vse pomembnejše ustanove in spomeniki, ki si jih velja ogledati.

višina: 347 m Dolnji Suhor pri Metliki

DOLNJI SUHOR PRI METLIKI, 345 m, 77 preb. Gručasta vas leži na gričevnatem svetu ob j. vznožju Gorjancev in magistralni cesti Novo mesto–Metlika. Na terasah v okolici vasi so njive in sadovnjaki, na griču Kusarji z. od vasi tudi vinogradi. Na zaobljenem griču nad vasjo stoji poznobaročna župnijska cerkev sv. Jožefa z dvema zvonikoma, zgrajena v letih 1855–1858. Šola je bila ustanovljena leta 1859, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1875, a je leta 1942 pogorelo; leta 1946 so ga obnovili. V vasi imajo pošto, osnovno šolo, trgovino, gostišče in več obrtnih delavnic. V bližini vasi je tovarna TPV TADIS, ki izdeluje avtomobilske dele in sklope.

Dolnji Suhor je bil med NOB eden izmed najpomembnejših krajev v Beli krajini. Zaradi strateške lege nad Belo krajino in pomembne ceste čez Gorjance so Italijani 16. novembra 1942 v šoli in župnišču namestili močno vojaško postojanko. Z njo so hoteli zadušiti narodnoosvobodilno gibanje, ki se je v Beli krajini vse bolj širilo. Že 26. novembra 1942 so postojanko uničili borci 13. proletarske in Cankarjeve brigade; med napadom sta bila požgana šola in župnišče. Na ta dogodek opozarja plošča na župnišču.

Po kapitulaciji Italije je bil Dolnji Suhor svoboden; izjema je bilo nekaj dni konec oktobra in v začetku novembra 1943, ko so v Belo krajino vdrli Nemci. Številne spominske plošče spominjajo na več pomembnih dogodkov. Spomenik ob cesti priča, da se je 6. januarja 1944 iz tega kraja na svoj zgodovinski pohod na Štajersko odpravila XIV. divizija. Na šoli sta dve plošči: prva v spomin na padle borce NOV iz Suhorja in okolice, druga pa v spomin na 1. italijansko partizansko brigado Fontanot, ustanovljeno 17. decembra 1944 v tem kraju. Na hiši, v kateri je bila prej pošta, sta dve spominski plošči: ena pove, da je bila v njej od 15. do 17. junija 1943 prva okrožna konferenca slovenske mladine za Belo krajino ter 11. oktobra 1943 prvi zbor slovenskih pravnikov, druga pa, da je bil v tej hiši 26. maja 1943 ustanovljen okrožni iniciativni odbor protifašistične ženske zveze za Belo krajino. Od leta 1943 do 1945 je v Suhorju delovala partizanska telefonska centrala, ki je vzpostavljala zveze tudi s hrvaškimi partizanskimi enotami in partizanskimi bolnišnicami v Žumberku. Na območju Suhorja je imela od jeseni 1942 do kapitulacije Italije sedež kurirska postaja TV-7, potem pa so jo premestili v Metliko. Zveze je vzdrževala s postajami TV-6 na Gorjancih, TV-8 na Rožič Vrhu in TV-9 v Bojancih. Kurirji so večkrat pomagali prebivalstvu pri delih na polju.


4.3 km, 1 ura 30 minut Dolnji Suhor pri Metliki - Jugorje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nekaj korakov naprej od Badovinca se od magistralne ceste na desno odcepi cesta proti Semiču. TV nadaljujemo še nekaj minut po magistralki do naslednjega odcepa asfaltirane ceste na desno v naselje Škemljevec, 478 m, 23 preb. Gručasto naselje leži na zakraselem griču, vendar že pred njim pri kapelici zavijemo levo na makadamsko cesto, ki se zložno spušča po slemenu proti Hrastu pri Jugorju. Pred seboj ga vidimo ob magistralni cesti. Razdrapana cesta ni prevozna z avtomobili. Obdaja nas zakrasel svet z vrtačami in doli, med njimi so travniki in polja. Vzporedno z našo potjo teče onstran kraške doline magistralna cesta in nad njo se dviga strmo pobočje hriba Kopa (741 m). Ob cesti opazimo vasico Dole, jv. od nje pa na vzpetini Kovačice nad cesto grškokatoliško cerkev Svetica. Po 45 min. od Badovinca pridemo v gručasto vas Hrast pri Jugorju, 430 m, 104 preb. Prečkamo magistralno cesto in mimo gostišča Brunskole zavijemo po asfaltirani cesti navzgor po vasi do razpotja, na katerem nas kažipot usmeri na desno asfaltirano cesto proti Suhorju. Cesta pelje po slemenu nad magistralko na j. in suho dolino izpod Gorjancev na s. strani. Spremljajo nas vinogradi z zidanicami in sadovnjaki, ob cesti pa so po večini nove hiše in gostilna Majs. Po 15 min. s Hrasta se levo odcepi cesta v Gornji Suhor, TV pa se po slemenski cesti spusti v bližnji Dolnji Suhor do pošte in gostišča ob magistralni cesti, v katerem hranijo žig TV. Od Jugorja do Hrasta in naprej v Dolnji Suhor smo hodili po "cesarski" cesti, kot jo domačini imenujejo še zdaj, po njej pa so nekdaj vozile tudi poštne kočije. Zdajšnja magistralka je bila zgrajena po 2. svet. vojni.

višina: 527 m Jugorje

Ni opisa
2 km, 40 minut Jugorje - Prelaz Vahta

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Vahte nadaljujemo TV ob robu zelo prometne magistralne ceste, ki se spušča v Belo krajino. Kmalu pod prelazom zagledamo pred seboj obširno Belokranjsko kotlino, v ozadju pa gore v Gorskem Kotarju z značilnim Klekom. Na desni strani ceste stoji Lovska koča LD Suhor. Po 30 min. pridemo v gručasto vas Jugorje pri Metliki, 554 m, 39 preb. Nekaj hiš, med njimi znana gostilna Badovinac, je ob magistralki, središče vasi pa je pri cerkvi sv. Vida na pobočju Mišinega brda nad magistralno cesto. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1334 in po podatkih v turjaškem arhivu iz let 1462 in 1467 sta bili tam dve kmetiji.

višina: 614 m Prelaz Vahta

PRELAZ VAHTA, 615 m, imenovan tudi »Na Straži«, je dobil ime po vojaških stražarjih, ki so varovali takratne avstro-ogrske dežele pred turškimi vpadi. Ta prelaz je bil že od nekdaj zelo pomemben prehod na cesti, po kateri je med Karlovcem in Ljubljano potekal trgovski in poštni promet. Zdaj pelje čez prelaz magistralna cesta Ljubljana–Novo mesto–Metlika–Karlovac.


5.9 km, 1 ura 50 minut Prelaz Vahta - Gorjanski graben spodaj

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju se naši poti priključi planinska pot čez košenico Rute, ki prav tako vodi od Doma Vinka Paderšiča.

Hojo nadaljujemo po lokalni cesti. Onkraj razpotja je na desni gozdarska hiša (657 m). Tam je bila pred 2. svet. vojno parna žaga, imenovana "tovarna" ali "fabrika", v kateri so žagali les iz gorjanskih gozdov. Jeseni 1942 so jo požgali Italijani. V prostorih žage sta bili med vojno partizanska javka in zbirna baza. Po približno 15 min. je na desni strani ceste obsežna košenica s počitniško hišico. Če se ozremo nazaj, zelo lepo vidimo Trdinov vrh. Nekaj deset metrov naprej po cesti za nekaj trenutkov opazimo v kotlini Novo mesto, potem pa smo spet v gozdu. Cesta večkrat preseka gozdne jase, ob njej pa je tudi nekaj manjših košenic, ki jih poraščata grmovje in drevje. Po uri in četrt od razpotja pri "fabriki" se začne cesta bolj strmo spuščati ob mladem smrekovem gozdu proti bližnjemu prelazu Vahta.

višina: 650 m Gorjanski graben spodaj

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Gorjanski graben spodaj - Jordan

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Potoku sledimo do razpotja.

višina: 678 m Jordan

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Jordan - Gorjanski graben zgoraj

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Potok nas bo na levi strani ceste spremljal približno 30 min. vse do razpotja, pri katerem preide na desno stran in se nato spusti v dolino.

višina: 760 m Gorjanski graben zgoraj

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nekaj časa lahko opazujemo nasprotje med bukovim gozdom nad cesto in smrekovim gozdom, s katerim je pogozdeno pobočje pod cesto, potem pa se ob ovinkasti cesti, ki se zložno spušča, vrstijo po večini listnati gozdovi. Na levem ostrem ovinku, približno 45 min. od doma, priteče po grapi izpod Trdinovega vrha potok Gorjanski graben, ki nas bo na levi strani ceste spremljal približno 30 min.

višina: 825 m Jelenov skok

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Planinskega doma pri Gospodični zavijemo po priključni cesti mimo počitniškega doma Elektro Novo mesto do bližnje lokalne ceste Vahta–Miklavž. Po njej bomo šli vse do prelaza Vahta, naša TV pa se do Jugorja spet združi s Trdinovo potjo. Do prelaza je 10,5 km, cesta pa je ves čas speljana po gozdovih na jz. pobočju Gorjancev, brez težavnejših vzponov in spustov, saj je nadmorska višina prelaza le 200 m nižja od tiste, na kateri stoji dom. Takoj za priključkom na cesto se navzgor odcepi označena pot na Trdinov vrh, po 10 min. pa navzdol steza čez Pangrč Grm v Novo mesto (3 h 45).

Planinska postojanka:

Novomeška podružnica SPD je v bližini studenčka Gospodična, na severozahodnem pobočju Gorjancev, postavila leta 1930 zavetišče z 20 ležišči; leta 1942 je bilo požgano. Na tem mestu je PD Novo mesto postavilo planinsko kočo in jo svečano odprlo 18. septembra 1949. Ker sčasoma ni več ustrezala potrebam obiskovalcev, so v letih 1973 in 1974 ob pomoči tekstilne tovarne Novoteks zgradili nov dom in ga odprli 21. junija 1975. Poimenovali so ga po narodnem heroju Vinku Paderšiču-Batreji (1916-1942), organizatorju OF v krajih pod Gorjanci. Doma se je oprijelo tudi ime "Gospodična po studenčku, ki izvira pod domom; Trdinova bajka pripoveduje o grajski gospe, ki se je pomladila, ko se je v njem umila. Leta 1984 je dom vzela v zakup Tovarna zdravil Krka iz Novega mesta, ta je dom preuredila in posodobila, leta 1990 pa tudi na novo opremila. Leta 1994 je potekla zakupna pogodba, z domom odslej gospodari PD Novo mesto samo. Dom je odprt od začetka maja do konca septembra, razen ob ponedeljkih in torkih, drugače pa ob sobotah, nedeljah in praznikih; za skupine ga odprejo po dogovoru tudi ob drugih dneh. V gostinskem prostoru je 100 sedežev, točilni pult; na terasi pred domom je pri mizah prostora za 100 oseb; v 4 sobah je 17 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 32 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.
Dom je od 01.maja do 30. septembra odprt vsak dan razen ponedeljka in torka. Od 01.novembra do 30.aprila je dom odprt od sobote do nedelje, ter ob praznikih.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz središča Gabrja začnemo pot proti Planinskemu domu pri Gospodični po glavni cesti, ki pelje skozi naselje naravnost proti Gorjancem. Kmalu pridemo do ulice Šumeči potok, po kateri zavijemo levo. Ko je asfalta konec, gremo po gozdni cesti desno. Že po nekaj korakih se na levo odcepi naša pot in se zvije navzgor po redkem gozdu do kolovoza, ki pelje desno proti polju. Do sem smo hodili 10 min. Po robu gozda nas pot pripelje v mešan gozd, v katerem je precej kostanjev. Pot postane kolovoz, ki se zložno dviga po širokem hrbtu med grapama Šumečega potoka na sv. in potoka Soupot na j. strani. Paziti moramo na markacije, ker se od naše poti odcepi ali jo križa več gozdnih kolovozov. Po približno 45 min. pridemo do planinskih travnikov, odkoder se odpre pogled na pokrajino pod Gorjanci ter proti Trški gori, Raduljskemu hribovju in Kumu. Ob desnem robu travnika gremo navzgor do gozda. Zagledamo električni daljnovod, ki je speljan do Doma Vinka Paderšiča. Pot nadaljujemo po gozdu in zgornjem robu travnika do potočka, čez katerega drži »Mostiček vzdihljajev«. Kmalu se na desno odcepi steza, delno po stopnicah, do studenčka Gospodična. Pridemo na urejen prostor pri studenčku, od katerega je po široki poti s stopnicami do planinske postojanke le še 30 m.

višina: 371 m Gabrje

GABRJE, 368 m, 569 preb. Veliko gručasto naselje leži ob vznožju Gorjancev. Je središče Podgorja, gričevnate pokrajine pod Gorjanci, ki jo je pisatelj Janez Trdina slikovito opisal v Bajkah in povestih o Gorjancih. Poleg središčnega naselja sestavljata Gabrje še zaselka Baben in Gabrska Gora. V Gabrje sodijo tudi Planinski dom Vinka Paderšiča pri Gospodični in bližnje hiše. Skozi Gabrje teče hudourniški Šumeči potok, ki priteka izpod Gospodične; vodo ima samo spomladi in ob deževju, ker majhen potok kmalu po izviru na kraškem svetu ponikne. Območje Gabrja je bilo naseljeno zelo zgodaj, to pa dokazujejo tudi prazgodovinsko gradišče in rimski grobovi, ki so jih odkrili v bližini. V podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika na pokopališču nad vasjo je križev pot z napisi v bohoričici. V zadnjih letih so zgradili veliko novih hiš. Mladi ostajajo doma, saj ima kraj dobre asfaltirane ceste proti Novemu mestu. Leta 1994 so uvedli ulični sistem. Gabrje sodi v dostavni okoliš pošte Brusnice, 4 km, tja pa se otroci vozijo tudi v osnovno šolo. V Gabrju imajo trgovino in gostilno, s kmečkim turizmom pa se ukvarjajo na domačiji Jožeta Ivaneža v zaselku Gabrska Gora 12. Domačini se preživljajo s kmetijstvom, z živinorejo ter s prodajo lesa in drv iz gozdov na Gorjancih, veliko pa je zaposlenih v Novem mestu, 14 km, kamor ob delavnikih vozi več avtobusov.

Gabrje je bilo večkrat tarča okupatorjevih napadov. Od spomladi 1942 do osvoboditve so se tam zadrževale različne partizanske enote, med njimi najprej Dolenjski odred in Gorjanski bataljon. Ker si okupator ni mogel zagotoviti nadzora nad ozemljem pod Gorjanci, je v svoji nemoči številne vasi bombardiral, med drugimi novembra 1942 tudi Gabrje. Med ofenzivo so Nemci 21. oktobra 1943 ustrelili 19 talcev in domačinov, belogardisti pa so 11. novembra 1943 požgali več hiš. Sredi vasi je spomenik padlim borcem in žrtvam fašizma, na vaškem pokopališču pa so v skupni grobnici pokopani borci NOV iz Gabrja in okolice ter šest borcev italijanske partizanske brigade Fontanot, padlih na tem območju.


2.2 km, 40 minut Gabrje - V Grabnu

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Zaselek V Grabnu povezuje s središčem asfaltirana cesta, ki gre še nekaj časa po dolini, potem pa se obrne levo v Gorenji Suhadol. Naša TV se kmalu za zaselkom loči od te ceste in zavije desno po asfaltirani cesti, ki se zložno vzpne na širok hrbet med dolinama Vrtaškega in Šumečega potoka. Po 15 min. smo na slemenu, s katerega nas preseneti prelep razgled na bližnje Gabrje, Gorjance proti Vahti, vas Dolž, Mehovski hrib in Ljuben ter od j. proti s. do Mirne gore, Kočevskega roga, Straške gore, Cerovega hriba in do Raduljskega hribovja. Nekaj minut je cesta ravna, potem pa se zložno spustimo do gozdne ceste iz Gabrja na Gorjance in do naselja Gabrje. Po Portoroški cesti pridemo v središče kraja pri spomeniku NOB.

višina: 327 m V Grabnu

Ni opisa
0.8 km, 10 minut V Grabnu - Za Bečem

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo v dno doline in do Vrtaškega potoka, kjer je majhen zaselek V Grabnu, ki že sodi v naselje Gorenji Suhadol, 349 m, 54 preb.

višina: 339 m Za Bečem

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Za Bečem - Dolenji Suhadol

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od razpotja se po levi asfaltirani cesti spustimo v dolino hudourniškega Vrtaškega potoka, ki izvira v bližini Krvavega kamna na Gorjancih. Takoj pod razpotjem je še nad dolino gručasto središče vasi Dolenji Suhadol, 330 m, 128 preb. V vasi so zgradili precej novih hiš, ko je bil kraj povezan z asfaltirano cesto z Velikimi Brusnicami, od koder so dobre zveze z Novim mestom. Prvi podatki o vasi segajo v leto 1291. Cesta se iz vasi zložno spušča v dolino po vrtačastem hribovitem svetu.

višina: 323 m Dolenji Suhadol

Ni opisa
7.3 km, 1 ura 50 minut Dolenji Suhadol - Otočec

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od pošte na Otočcu nadaljujemo TV po asfaltirani cesti na levem bregu Krke do 20 min. oddaljenega gradu Otočec. Na zeleni gladini Krke lahko opazujemo labode, divje race in druge vodne ptice. S ceste zavijemo po mostu čez Krko, mimo gradu in čez umetno strugo Krke na desni breg. Tam zavijemo levo po asfaltirani cesti, ki povezuje Otočec z regionalno cesto Novo mesto–Šentjernej. Nekaj minut hodimo ob Krki, potem pa se začne cesta zložno vzpenjati po iglastem gozdu. Po 30 min. od Krke pridemo do regionalne ceste (desno Novo mesto – 8 km, levo Šentjernej – 12 km) in jo prečkamo. Po stezi se spustimo na bližnji travnik, naredimo nekaj korakov ob njegovem desnem robu in že stopimo na kolovoz, ki nas popelje v gozd. Pot po mešanem gozdu je nekaj časa ravna, potem pa se spusti do potočka. Ko ga prečkamo, se po stezi po kratkem pobočju vzpnemo na ravnino, na kateri se priključimo gozdni cesti. Kmalu smo iz gozda; na obzorju zagledamo Trdinov vrh. Čez travnik in polje pridemo v gručasto vasico Brezje, 210 m, 16 preb. Od ceste Novo mesto–Šentjernej smo hodili 15 min. Vasica leži na vrtačasti planoti nad povirjem Brezoviškega potoka. Zaradi skope zemlje, ki ne daje dovolj za preživljanje, se število prebivalcev ne spreminja; že leta 1869 je v Brezju živelo 15 ljudi.

Pri novi hiši v Brezju zavijemo po kolovozu navzdol v gozd. Tu in tam se nam pokaže Tolsti vrh. Po 5 min. zavijemo desno na stranski kolovoz. Ta se po zaraščenem pobočju v 5 min. spusti do potočka, enega od izvirov Brezoviškega potoka. Prečkamo potoček in se na drugi strani precej strmo vzpnemo po pobočju; paziti moramo na markacije, saj steze ni. Po 5 min. vzpona pridemo na hrbet med dvema pritokoma Brezoviškega potoka. Precej raven kolovoz pelje po listnatem gozdu proti jugu. Na naši poti je več razpotij in križišč gozdnih kolovozov, zato pozorno spremljamo markacije, da ne zgrešimo prave poti. Po 30 min. od potočka pridemo do regijskega odlagališča odpadkov levo pod potjo; tam je bil prej peskokop kremenčevega peska. Po stezi ob ograji in po gozdu smo v 5 min. na ovinku asfaltirane ceste Velike Brusnice–Tolsti Vrh. Pred nami so Gorjanci s Trdinovim vrhom, pod nami na desni pa gručasto jedro vasi Leskovec, 260 m, 48 preb. Zavijemo levo proti Tolstemu vrhu. Po 10 min. smo na razpotju v Dolenjem Suhadolu: po desni cesti bomo šli proti Gabrju, ko se bomo vračali s Tolstega vrha, zdaj pa gremo po levi na Tolsti vrh. Ob cesti so hiše in zidanice zaselka Drenik, ki je del naselja Leskovec. Po nekaj minutah od razpotja nas krajevna tabla opozori, da smo prišli v razloženo naselje Tolsti Vrh, pred nami pa se dviga vinorodni Tolsti vrh. Na začetku naselja je razpotje.

višina: 176 m Otočec

OTOČEC, 173 m, 683 preb. Večje gručasto naselje stoji na terasi nad levim bregom reke Krka ob stari cesti Novo mesto–Zagreb. Okoli prvotnega naselja okoli cerkve sv. Petra so zgradili precej stanovanjskih blokov in družinskih hiš, s. od magistralne ceste pa sta zrasli novi naselji Starine in Dobrava. Število prebivalcev se je zelo povečalo. Leta 1910 je imel kraj le 203 prebivalce, ki so se preživljali s kmetijstvom in vinogradništvom. Zdaj je večina zaposlenih v Novem mestu ter v gostinstvu in turizmu v domačem kraju. V naselje Otočec sodita tudi Hotel Grad Otočec in Športhotel, oba v lasti družbe Krka Zdravilišča Novo mesto. Naselje se je prej imenovalo Št. Peter po renesančni župnijski cerkvi sv. Petra, ki je bila prvič omenjena leta 1526, pozneje pa je bila večkrat predelana. Območje Otočca je bilo naseljeno že zgodaj, o tem pa pričajo halštatske gomile, ki so jih našli v vaški gmajni, ter rimski grobovi, odkriti na župnijskih njivah. Šolo imajo od leta 1866. Zdaj so na Otočcu pošta, krajevni urad upravne enote Novo mesto, dve trgovini, dve gostišči in več obrtnih delavnic.

Približno 15 min. ob Krki navzdol stoji na otočku grad Otočec. Zgrajen je bil v 13. stol. in je pripadal Višnjegorcem. Sprva je stal na desnem bregu Krke, šele pozneje pa so Krko speljali tudi po desni umetni strugi, da bi grad tako zavarovali pred napadalci. Grad je menjal več lastnikov. V obdobju turških vpadov so ga utrdili z obzidjem in štirimi, še zdaj ohranjenimi stolpi. Leta 1560 ga je kupil vrhovni poveljnik hrvaško-slavonske vojne krajine Ivan Lenković. Po letu 1632 je imel še nekaj lastnikov. Grad so večkrat prezidali, zato je stavba mešanica romanskih, gotskih, renesančnih in drugih zidav. V 18. stol. so dozidali kapelo. Maja 1942 so ga zasedli Italijani, vendar so ga zaradi partizanskih groženj kmalu zapustili. Potem so ga partizani zažgali, da bi na ta način preprečili nastanitev okupatorjeve vojske. Po osvoboditvi je bil obnovljen in preurejen za gostinske in turistične namene. V njem je zdaj Hotel Grad Otočec. Na desnem bregu Krke so kamp in kopališče na prostem ter lepa sprehajališča.

Na terasi nad magistralno cesto stoji Športhotel Otočec z novo športno dvorano, rekreaciji pa so namenjena tudi teniška in druga športna igrišča na prostem. Ob magistralni cesti sta tehnična baza AMZS in bencinska črpalka z gostiščem.


1.6 km, 30 minut Otočec - Stari grad

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Takoj za gradom zavijemo s ceste na desno na bližnjico in si tako zelo skrajšamo velik cestni ovinek. Po poraščenem pobočju nad dolino Lešnice se v 10 min. spustimo na plano do ceste in jo prečkamo. Potem gremo najprej po stezi ob robu gozda in ob električnem daljnovodu, nekaj časa po gozdnem kolovozu in spet po travniku, od koder zagledamo pred seboj veliko novo šolo na Otočcu in novo naselje Dobrava. Desno lepo vidimo Stari grad in Trško goro. Že smo na Otočcu. Na cestnem križišču gremo naravnost skozi naselje Dobrava, potem pa se skozi novo naselje Starine spustimo po Šolski cesti proti podvozu pod avtomobilsko cesto Ljubljana–Zagreb. Na drugi strani podvoza smo že pri pošti in trgovini v naselju Otočec.

višina: 251 m Stari grad

Grad je bil prvič omenjen leta 1230, njegovi lastniki so bili oglejski patriarhi. Grad je večkrat menjal gospodarje, med njimi so bili tudi Celjani in Jernej Valvasor, oče znamenitega kronista in topografa Janeza Vajkarda Valvasorja. Leta 1942 so partizani grad požgali, da se v njem ne bi naselile okupatorske enote. Zdaj ga počasi obnavljajo za turistične namene. Ob cesti je na skali nasproti gradu pritrjena spominska plošča v spomin na 12 talcev, ki so jih Italijani ustrelili 26. septembra 1942 iz maščevanja za smrt njihovega oficirja in vojaka v boju pri Beceletovi jami tri dni prej.


2.4 km, 1 ura Stari grad - Trška gora

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po stezi, ki se začenja med lipami in cerkvijo, se spustimo po v. robu Trške gore. Levo je listnati gozd, desno vinogradi in zidanice. Po 5 min. se priključimo gozdni cesti, ki nas po nekaj minutah pripelje na križišče: desna asfaltirana cesta pelje v Novo mesto, mi pa nadaljujemo po levi gozdni cesti navzdol po hrbtu mimo zidanic in počitniških hišic. Lepo vidimo Otočec in Stari grad. Ko pridemo do kapelice in hiše Črešnjice 93, postane cesta lepša in se še naprej spušča mimo vinogradov in hiš na desni do ovinka asfaltirane ceste. Gremo naravnost mimo hiše Črešnjice 10, za katero se začne steza, ki vodi po gozdu navzdol. Črešnjice, 270 m, 94 preb., so razloženo naselje na terasi nad dolino potoka Lešnica; v naselje spadajo tudi zaselki, zidanice in počitniške hišice ob naši poti s Trške gore. Po nekaj minutah spusta pridemo iz gozda, prečkamo asfaltirano cesto in jo pri hruški uberemo po stezi v dolinico. Z nje se vzpnemo na gozdni rob, s katerega se steza spusti po gozdu k potoku Lešnica. Naredimo nekaj korakov ob potoku navzgor do brvi in že smo na drugi strani, ob asfaltirani cesti desno proti Staremu gradu in Otočcu; levo bi prišli v Grčevje. S Trške gore smo hodili nekaj več kot pol ure.

Na pobočju nad cesto proti Staremu gradu leži razloženo naselje Zagrad pri Otočcu, 280 m, 33 preb. Na Beceletovi domačiji, Zagrad 4, je spominska plošča; na njej preberemo, da so 26. oktobra 1943 nemški okupatorji pred hišo ubili očeta Franca, člana predsedstva zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, in njegovo ženo Marijo. Sin Viktor je padel v boju z Italijani 8. marca 1942, hčerko Meri pa so 24. septembra 1942 ustrelili Italijani. V bližini domačije je naravna zanimivost: kraška Beceletova jama. Med italijansko ofenzivo poleti 1942 se je v jamo zateklo pet aktivistov OF, vendar so bili izdani. Italijani in belogardisti so 23. septembra 1942 nenadoma obkolili jamo in pozvali aktiviste, naj se vdajo. Štirje so se vdali, Vinko Paderšič, član okrožnega odbora OF pa se je bojeval do zadnjega in si z zadnjim nabojem sam vzel življenje. Ujete aktiviste so Italijani ustrelili naslednji dan pri Otočcu. Pri jami stoji spominsko znamenje. Čez 10 min. smo pri Starem gradu, ki stoji vrh skalne terase nad dolino Lešnice. Tam je bilo že prazgodovinsko gradišče.

višina: 418 m Trška gora

TRŠKA GORA, 350 m, 124 preb. Razloženo naselje stoji na prisojnem pobočju Trške gore (428 m) v j. delu Raduljskega hribovja. Hiše, zidanice in počitniške hišice so raztresene med vinogradi. Jedro naselja je na vrhu gore pri romarski cerkvi Marijinega rojstva, zgrajeni leta 1620. Postaviti jo je dal stiški opat Jakob Reinprecht. Vinogradi so bili nekdaj v lasti stiškega samostana; leta 1135 mu jih je podaril oglejski patriarh. Pri cerkvi rastejo štiri več sto let stare lipe; najdebelejša obsega kar 830 cm. Nedaleč od cerkve je gostilna Krkin hram, last družbe Krka Zdravilišča Novo mesto. Ob vznožju Trške gore stojijo poslopja Srednje kmetijske šole Grm. Trška Gora sodi v dostavni okoliš pošte Otočec.

Na Trški gori so partizani 19. marca 1942 organizirali veliko zborovanje, na katerem so množici izletnikov predstavili svoj program. Na ta dogodek spominja pomnik pri cerkvi.

Od cerkve je prelep razgled. Na v. strani leži Krško polje, po katerem se vije reka Krka, nad njim se dvigajo Gorjanci s Trdinovim vrhom, ki ga prepoznamo po visokem radiotelevizijskem in telekomunikacijskem stolpu, v tej smeri pa ob vznožju Gorjancev opazimo Šentjernej. Na j. strani Trške gore leži Novomeška kotlina, lepo vidimo Novo mesto, za kotlino pa se dvigata Kočevski rog in Straška gora.

Na Trško goro lahko pridemo tudi po markirani poti iz Novega mesta (1 h 30).


3.6 km, 1 ura 10 minut Trška gora - Grad Hmeljnik (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od razpotja hodimo po hrbtu, ki se vleče od Hmeljnika do Trške gore na j. strani doline Lešnice. Vse do Trške gore je cesta asfaltirana. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti na stranske kolovoze in ceste. Naša cesta se precej spušča. Po 10 min. smo iz gozda. Na prisojnem pobočju so lepi vinogradi z zidanicami ter vasjo Gorenje Kamenje in cerkvijo Svetega duha na pobočju nad njo. Ko pridemo do razpotja pri križu, nadaljujemo po levi slemenski cesti. Hiše ob cesti so že v razloženem naselju Golušnik, 440 m, 12 preb. Na Železničarskem domu, Golušnik 84, je spominska plošča v NOB padlim železničarjem. Na njej piše:

"Zakaj v samoti dom stojiš,
očem, rodovom poznim govoriš,
v spomin trpljenju proletarcev,
spomin krvi železnih bratov."

Pot nadaljujemo po slemenski cesti proti Trški gori; spremljajo nas hiše naselja Golušnik. Na prisojnem pobočju pod nami opazimo gručasto Ždinjo vas s cerkvijo sv. Jakoba, do katere se spusti stranska cesta, v kotlini za njo pa Novo mesto. Če se ozremo na s. stran, vidimo na pobočju nad dolino Lešnice razložene domačije in zidanice Gorenjega in Srednjega Grčevja. Cesta se spusti na preval med Golušnikom in Trško goro z zaselkom Burjevci; ob poti je veliko novih zidanic. Na razpotju pri visokem kužnem znamenju gremo naravnost po asfaltirani cesti. Kmalu zagledamo cerkev na Trški gori, do katere je le še nekaj minut. Od razpotja v bližini gradu Hmeljnik smo hodili 60 min.

višina: 537 m Grad Hmeljnik (razpotje)

Ni opisa
1.4 km, 30 minut Grad Hmeljnik (razpotje) - Nova Gora

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo po levi cesti. Sprejme nas listnati gozd. Ravna cesta na pobočju Hmeljniškega Boršta nad povirjem potoka Lešnica nas po 30 min. prijetne hoje po gozdni tišini pripelje na razpotje. Desna cesta zavije proti gradu Hmeljnik, do katerega je le 200 m. Od tam se nam pridruži Trdinova pot, označena s Knafelčevimi markacijami in črko "T", ki nas bo spremljala do Tolstega vrha.

višina: 569 m Nova Gora

Ni opisa
7.9 km, 1 ura 50 minut Nova Gora - Šmarješke Toplice

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

TV nadaljujemo po asfaltirani cesti mimo Zdravilišča proti jz. in po gričevju pred nami. Tam se začenja Raduljsko hribovje, ki se razteza med dolinama reke Radulje na s. in reke Krke na jv., magistralno cesto Karteljevo–Otočec na jz. in j. ter dolino potoka Toplica na v. Po 10 min. zložne hoje smo na razpotju s kapelico: desna cesta pelje v Žaloviče, TV pa po levi, ki se položno spusti do potoka Toplica. Onstran potoka pridemo skozi gozd zložno navzgor v gručasti zaselek Dolnje Toplice, zaselek Gornje Toplice s cerkvijo sv. Štefana pa vidimo na slemenu nad spodnjim zaselkom. Oba sta najstarejša dela naselja Šmarješke Toplice, saj sta bila prvič omenjena že leta 1392. Od zdravilišča do Dolnjih Toplic je 25 min. Asfaltirana cesta pelje skozi zaselek, potem pa nas po precej ravni planoti s polji in travniki vodi proti slemenu pred nami. Kažipot nam je visok drog električnega daljnovoda na slemenu. Preden se cesta zložno vzpne na sleme, je na levi mlad smrekov gozd. Jz. del planote se imenuje Brezje in sodi k Herinji vasi. Po 25 min. iz Dolnjih Toplic smo na križišču v bližini električnega daljnovoda; ob njem je lična kapelica. Leva cesta pelje na Otočec, desna z našo potjo pa po slemenu na Paho. Kmalu za križiščem nam krajevna tabla pove, da smo na območju Herinje vasi, 313 m, 86 preb.; gručasto jedro vasi je nekaj metrov pod cesto na prisojni strani slemena, nekaj hiš pa je tudi ob naši poti. Naravnost na hrbtu nad dolino potoka Lešnica opazimo zvonik cerkve na Trški gori. Nekaj korakov za tablo Herinja vas se na levo odcepi planinska pot mimo Starega gradu na Trško goro. Naša pot se zložno vzpenja po jv. vinorodnem slemenu Grčevja. Ko se po 15 min. zravna, smo na Pahi, 370 m, 32 preb., v gručasti vasi na jv. pobočju Grčevja, ki se dviga na s. strani doline potoka Lešnica. Odpočijemo se lahko v bifeju »Na Pahi«. Od Zdravilišča Šmarješke Toplice smo hodili nekaj minut več kot uro.

Na križišču v bližini bifeja nadaljujemo pot proti temenu Grčevja naravnost navzgor po asfaltirani cesti med vinogradi, novimi hišami in zidanicami. Od Pahe do cerkve na Trški gori nas spremlja pohodna pot Cvičkova gaz. Po 10 min. je razpotje s kapelico, naša pot pa gre po desni cesti v hrib. Po nekaj minutah smo na drugem razpotju pri domu Lovske družine Otočec na desni. Mimo lovskega doma gremo še naprej po asfaltirani cesti navzgor. Kmalu pridemo na teme slemena; na prisojni strani Grčevja nad dolino Lešnice so obsežni vinogradi z zidanicami in razloženima naseljema Gorenje in Srednje Grčevje, na s. strani pa listnati gozdovi. Ko se cesta zravna, so ob njej hiše, počitniške hišice in zidanice naselja Srednje Grčevje, 430 m, 52 preb. Odpira se lep razgled proti Gorjancem, Novemu mestu, na dolino Lešnice ter na hrbet, ki veže Trško goro s Hmeljnikom. Po 30 min. od križišča na Pahi pridemo pri kapelici in hiši Srednje Grčevje 14 na križišče: desna cesta pelje na Sela pri Štavberku, leva s TV pa nadaljuje naravnost navzgor proti cerkvi sv. Jurija, ki je bila pozidana že v srednjem veku.

TV pelje mimo cerkve sv. Jurija zložno navzgor po slemenski asfaltirani cesti, ki se kmalu nad cerkvijo zravna. Prijetno hojo po temenu pobočja z vinogradi, zidanicami in domačijami popestrijo pogledi na Trško goro, Otočec ob Krki, Trdinov vrh na Gorjancih in na Novo mesto, pa tudi na Rog na obzorju. Držimo se slemenske ceste, stranske vodijo do razloženih domačij na j. pobočju. Po 30 min. od cerkve pridemo v zaselek Runčec z zidanicami; ta leži pod vrhom Pri turnu (605 m) in spada v Srednje Grčevje. Nekaj minut za zaselkom postane cesta makadamska. Kmalu smo tudi na križišču pri Novi Gori; nadaljujemo po levi cesti.

višina: 182 m Šmarješke Toplice

ŠMARJEŠKE TOPLICE, 169 m, 492 preb. Novo naselje je nastalo v dolini potoka Toplica ob Zdravilišču Šmarješke Toplice; tam je bil prej manjši zaselek Šmarješke Toplice, ki je bil del naselja Družinska vas. Staro naselje leži na jv. obronkih Raduljskega hribovja nad izvirom Toplice; sestavljata ga dva gručasta zaselka Gornje Toplice in Dolnje Toplice. V Gornjih Toplicah je cerkev sv. Štefana. Tam nas bo pot vodila proti Trški gori. V novem naselju so v bližini zdravilišča pošta, trgovina in gostilna. Prenočiti je mogoče v hotelu in pri zasebnikih.

Začetek Šmarjeških Toplic sega v leto 1790, ko je neki Špehek ogradil spodnji izvir z vejami in ob njem postavil leseno kolibo. V 2. polovici 19. stol. so grofje Margheri z bližnjega Starega gradu ogradili spodnji in zgornji izvir, pozneje pa so zgradili še preprosto leseno kopališče. Toplice je potem kupil častnik Zajec in sezidal dve kopališči. Od Zajca jih je kupila družina dr. Viktorja Gregoriča iz Novega mesta in uredila dva bazena, kabine in tujske sobe. Zdravilišče se je po 2. svet. vojni zelo razvilo, zlasti v zadnjih letih, odkar ga upravlja družba Krka Zdravilišča Novo mesto. Zdravilišče Šmarješke Toplice sodi med najpomembnejša slovenska zdravilišča. S termalno vodo s temperaturo 32°C, ki vsebuje predvsem kalcij, magnezij in ogljikov dioksid, zdravijo bolezni srca in ožilja, revmatska obolenja, psihosomatske bolezni in poškodbe lokomotornega sistema. Zdravilišče sestavljajo trije med seboj povezani hoteli: hotela kategorije B Toplice in Krka ter hotel Šmarjeta kategorije A. Zmogljivosti hotelov so 300 ležišč, 530 sedežev v dveh restavracijah, klubski saloni za seminarje in prireditve, savna, fitnes in drugo. V hotelu sta dva notranja bazena s termalno vodo, gostom in izletnikom so namenjeni trije zunanji bazeni, med njimi je tudi znameniti leseni bazen nad termalnim vrelcem, ter športni center. Prelepi so sprehodi na bližnje hribčke, ki obkrožajo dolino.


4.9 km, 1 ura 40 minut Šmarješke Toplice - Vinji vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od cerkve sv. Janeza se po z. pobočju Malega Vinjega vrha po asfaltirani cesti strmo spustimo na sleme. Po njem gremo do cerkve sv. Jožefa. Po temenu slemena, med vinogradi z zidanicami in počitniškimi hišicami pelje asfaltirana cesta. Levo ob cesti je starejša zidanica, na kateri je pritrjena spominska plošča z napisom: »Septembra 1941 je bil tu na sestanku OF razdeljen Šentjernejski rajon na 7 terenov.« Cesta se nekoliko vzpne na Vršiček (389 m), srednjo vzpetino Vinjega vrha, potem pa se spusti na preval, kjer se na levo odcepi cesta v Belo Cerkev. S prevala se vzpnemo naravnost proti cerkvi sv. Jožefa na najvišji točki Vinjega vrha. Z Malega Vinjega vrha je 30 min.

Od cerkve sv. Jožefa nadaljujemo TV po asfaltirani cesti, ki se mimo počitniških hišic spušča po s. pobočju Vinjega vrha proti Šmarjeti. Po nekaj minutah zapustimo cesto in zavijemo levo na stezo v listnati gozd Boršt. Tam se naši poti pridruži Zdraviliška pot, ki jo spremlja do Šmarjeških Toplic. Steza je sprva ravna, potem pa zložno sestopimo do gozdne ceste. Od cerkve sv. Jožefa je 15 min. Gozdna cesta se spušča v smeri proti j. Kmalu gremo mimo počitniških hišic, po nekaj minutah pa se priključimo asfaltirani cesti, ob kateri stoji samotna domačija Strelac 11. Gručasto naselje Strelac, 215 m, 47 preb., leži z. od naše poti nad Šmarjeto, ob naši poti pa je zaselek Mlada Vina. Kraj je dobil ime po obmejni strelski postojanki, ki je tam stala v 12. stol. za obrambo pred Madžari. Asfaltirana cesta se počasi spušča v dolino potoka Toplica. Po 15 min. od samotne domačije se svet odpre, okoli nas so polja, pred nami pa zaselek Zgornja Družinska vas, imenovan tudi Požarnice, ki je del naselja Družinska vas, 160 m, 295 preb. Spodnji del naselja leži v dolini Toplice ob cesti Novo mesto–Šmarjeta. Na križišču pri AP v Zgornji Družinski vasi gremo naravnost mimo gostilne Pri Amerikancu do bližjega novega križišča, na katerem zavijemo desno proti Šmarješkim Toplicam. Ob cesti je veliko družinskih in počitniških hiš. Po 15 min. od zadnjega križišča pridemo na cesto Novo mesto–Šmarjeta; po njej zavijemo proti bližnjemu križišču, pred katerim prečkamo potok Prinovec. Na križišču zavijemo levo v Šmarješke Toplice, desna cesta pelje v Šmarjeto. Po nekaj minutah smo v središču novega naselja.

višina: 371 m Vinji vrh

VINJI VRH, 320 m, 161 preb. Razloženo naselje leži na j. pobočju in na slemenu hriba Vinji vrh, ki se dviga na s. strani nad dolino reke Krke. Vinogradi pokrivajo skoraj ves Vinji vrh, le na s. in sz. pobočju so listnati gozdovi. Med vinogradi so domačije in zidanice ter počitniške hišice, ki so zelo spremenile nekdanjo kmečko podobo kraja. K naselju Vinji Vrh sodi tudi zaselek Straža na v. strani hriba. Na najvišji točki slemena (392 m) je cerkev sv. Jožefa. Na tem kraju sta nekdaj stali dve cerkvi, vendar sta leta 1815 pogoreli, ker je vanju udarila strela. Obnovili so le eno. Na Malem Vinjem vrhu (369 m) na v. strani slemena se beli daleč vidna cerkev sv. Janeza Krstnika, obnovljena leta 1996.

Na Vinjem vrhu so odkrili pomembna zgodovinska najdišča. Okoli cerkve sv. Jožefa je halštatsko utrjeno gradišče, gomile iz te dobe pa so našli v gozdovih na z. pobočju Vinjega vrha. Znane so tudi izkopanine iz rimskih časov in zgodnjega srednjega veka; hrani jih Narodni muzej v Ljubljani. Vinji Vrh je bil prvič omenjen leta 1074, ko je freisinški škof prepustil oglejskim patriarhom deset kmetij.

Od cerkve sv. Janeza je razgled boljši kot od cerkve sv. Jožefa. Čudovit razgled se ponuja proti s. na dolino Radulje ter na Krško gričevje in Posavsko hribovje do Bohorja, Lisce in Kuma, proti v. na Krško polje in Brežiško kotlino, proti jv. in j. na dolino Krke in Gorjance ter proti z. do Roga. Na robu gričevja nad Krko je naselje Bela Cerkev, tik pod Gorjanci pa opazimo Šentjernej.


0.8 km, 10 minut Vinji vrh - Mrzla gora

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po 15 min. od razpotja ob vznožju pridemo do asfaltirane ceste, po kateri se med vinogradi in mimo počitniških hiš in zidanic zložno spustimo po slemenu proti Malemu Vinjemu vrhu, ki ga vidimo v bližini. Na prvem razpotju se priključimo asfaltirani cesti iz doline in nadaljujemo pot po slemenu proti Malemu Vinjemu vrhu, na katerega se povzpne steza po travnatem v. pobočju proti cerkvi sv. Janeza Krstnika.

višina: 359 m Mrzla gora

Ni opisa
2.7 km, 40 minut Mrzla gora - Škocjan

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Škocjana gremo nekaj korakov po regionalni cesti proti Novemu mestu, pri prvi hiši pa nas kažipot usmeri desno navzgor po kolovozu. Kmalu pridemo v listnati gozd in po njem zložno nadaljujemo po pobočju nad regionalno cesto. Po 10 min. smo iz gozda pri samotni hiši Dolnja Stara vas 43, od tam pa gremo po spodnji poti proti gozdnati Mrzli gori, ki jo vidimo v bližini. Prek polj in travnikov ter skozi drevesnico pridemo v središče gručastega naselja Dolnja Stara vas, 200 m, 127 preb. Le-to leži na valoviti lapornati terasi nad dolino Radulje. Na z. strani naselja stoji cerkev Svete trojice. Iz Škocjana do razpotja pri kapeli sredi vasi smo hodili 25 min.

Pri kapeli izberemo levo cesto do zadnje velike nove hiše v vasi, od nje pa se po strmem kolovozu povzpnemo na hribček nad vasjo. Pot se zravna in kmalu pripelje mimo vinogradov do vznožja Mrzle gore (362 m). S poti se odpira prijazen pogled na Krško gričevje z Bučko in Velikim Trnom na sv. ter na gričevnat svet proti Mokronogu in Tržišču na z. strani. Na razpotju ob vznožju gore jo uberemo po kolovozu naravnost navzgor mimo stare hruške v listnati gozd. Kolovoz se kmalu konča, potem pa se po stezi zložno vzpnemo po v. pobočju Mrzle gore do drugega, slabega kolovoza in po njem na široko teme Mrzle gore.

višina: 165 m Škocjan

ŠKOCJAN, 172 m, 233 preb. Središčno gručasto naselje leži v dolini reke Radulja v j. delu Krškega gričevja. Tam je pomembno cestno križišče regionalnih cest proti Sevnici, Mokronogu ter do avtomobilske ceste Ljubljana–Zagreb. Območje Škocjana je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi. Zahodno od naselja so odkrili gomile in gradišča iz tega obdobja ter rimske grobove. V fevdalni dobi je bilo območje Škocjana v posesti freisinških škofov. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1291, ko je štelo osem kmetij. Tudi pozneje se je počasi razvijalo: leta 1660 je imelo le 10 hiš in 64 prebivalcev, leta 1820 pa 30 hiš in 169 prebivalcev. Hitreje je napredovalo v drugi polovici 19. stol., ko je postalo središče širšega okoliša. Zelo razgibano je bilo društveno življenje. Leta 1897 so ustanovili hranilnico in posojilnico, leta 1900 gasilsko in leta 1903 izobraževalno društvo. Nedeljska šola je bila odprta leta 1821, redna pa 1852. Škocjan ima tudi zelo staro cerkveno zgodovino. Cerkev sv. Kancijana je bila že leta 1320 omenjena kot župnijska. Zdajšnjo obliko je dobila leta 1778; od srednjeveške cerkve je ostal le del s. stene. Na oboku so slike slikarja Mateja Sternena. V cerkvi je spominska plošča, posvečena misijonarju v Sudanu in potopiscu Ignaciju Knobleharju (1819–1858), rojenemu v Škocjanu. Tam je bil doma tudi jezikoslovec in pisec šolskih knjig Franc Metelko (1789–1860).

Škocjan je od začetka leta 1995 spet samostojna občina, kot je bil do leta 1955. Občina ima 3010 prebivalcev, ki živijo v 38 naseljih. V Škocjanu so osnovna šola, pošta, krajevni urad upravne enote Novo mesto, poslovalnica Dolenjske banke, zdravstvena postaja, lekarna, več trgovin in gostiln ter obrtnih delavnic. V gostilni Marinčič Janeza Leskovarja, Škocjan 37, telefon: 07/307 61 15, so tudi prenočišča.

Na širšem območju Škocjana se je najprej bojeval Dolenjski bataljon, pozneje pa 2. bataljon Dolenjskega odreda, ki je 23. maja 1942 iz Škocjana za nekaj časa pregnal Italijane. Septembra 1942 so Italijani v veliki ofenzivi napadli partizanske enote, tako da so se pred veliko močnejšimi enotami umaknile drugam. Po ofenzivi so se maščevali nad zavednimi Slovenci ter jih precej usmrtili ali poslali v internacijo. Jeseni 1943 je tam divjala velika nemška ofenziva, s katero so hoteli Nemci po kapitulaciji Italije širše slovensko ozemlje »očistiti« partizanskih enot. Kljub velikanski premoči jim to ni uspelo. V bližini osnovne šole je spomenik padlim borcem NOV.


3.7 km, 1 ura 10 minut Škocjan - Bučka

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od poslopja s skrinjico nadaljujemo TV po regionalni cesti proti Škocjanu. Zložno se spuščamo skozi vas. Na prvem križišču pod vasjo gremo naprej po levi cesti, desna pelje na bližnje Stopno; na vrhu razglednega griča (353 m) je božjepotna Marijina cerkev iz 17. stol. Cesta teče precej ravno po v. pobočju Hriba z lepim razgledom na Krško polje in Gorjance. Po 15 min. smo v razloženem naselju Jerman Vrh, 270 m, 52 preb., ki so ga Nemci 11. oktobra 1943 delno požgali in prebivalce internirali. Po še vedno dokaj ravni cesti pridemo kmalu do posameznih hiš razloženega naselja Stara Bučka, 240 m, 101 preb. Gručasto središče vasi je ob stranski cesti na v. pobočju slemena, ki se vleče proti Hribu. Tam je še en odcep stranske ceste na Stopno, cesta proti Škocjanu pa se začne v blagih ovinkih spuščati proti Škocjanu. Po približno 10 min. od zadnjega odcepa na Stopno zapustimo regionalno cesto in zavijemo levo po gozdni cesti navzdol. Ko pridemo iz gozda, že zagledamo Škocjan. Hitro smo v Hrastuljah, 180 m, 162 preb., gručastem naselju na prisojnem pobočju nad dolino reke Radulje. Po asfaltirani cesti se med novimi hišami spustimo v Škocjan.

višina: 273 m Bučka

BUČKA, 290 m, 114 preb. Razložena vas stoji na slemenu hriba Bučka na jv. Krškega gričevja. Gručasto jedro je na vrhu hriba, na katerem stoji poznorenesančna župnijska cerkev sv. Matije iz okoli leta 1600. Velja si ogledati njeno notranjost, saj je bogat umetnostni spomenik. V triladijski dvorani je baročna oprema. Veliki zlati oltar je iz druge polovice 17. stol., stranska oltarja z bogatimi rezbarijami rastlinske ornamentike pa iz okoli leta 1700. V kraj Bučka sodi tudi vinogradniški zaselek Sleme na sz. strani. Skozi vas pelje regionalna asfaltirana cesta Sevnica–Škocjan. Bučka sodi v dostavni okoliš pošte Škocjan. V vasi je zadružni dom s trgovino in točilnico. Šola je bila ustanovljena leta 1858, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1896. Kraj vasi stoji stara, s skodlami krita cerkev sv. Martina. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom in vinogradništvom. J. pobočja Bučke so zasajena s trto in sadnim drevjem.

Tik pod Bučko proti Škocjanu je bila med okupacijo nemško-italijanska meja. Bučka je bila na nemški strani. Novembra 1941 so Nemci preselili prebivalce v Nemčijo in tam naselili Kočevarje. Borci Mokronoške in Novomeške čete so 1. novembra 1941 napadli nemško obmejno postojanko, vendar so se po hudem boju umaknili, ker so Nemcem prišle na pomoč močne enote. Aprila 1943 sta 13. proletarska brigada in Cankarjeva brigada napadli nemško postojanko na Bučki ter uničili poštno poslopje in kaplanijo. Po kapitulaciji Italije so enote 7. korpusa NOV s svobodnega ozemlja na Dolenjskem napadale nemško zasedbeno območje proti Savi. V eni od akcij je Železničarska brigada oktobra 1943 za nekaj dni zavzela Bučko. Na zadružnem domu je spominska plošča 13 padlim borcem NOV nekdanje občine Bučka. Ob cesti pri šoli pa stoji spomenik, na katerem piše:

»Pri prvi partizanski borbi proti fašističnim osvajalcem na Dolenjskem je padel 1. 11. 1941 Sašek Jožko iz Ljubljane.«


11.2 km, 3 ure 30 minut Bučka - Veliki Trn

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Velikega Trna proti Bučki gremo naprej po asfaltirani cesti skozi vas, na prvem razpotju pa zavijemo desno na razgledno cesto v smeri proti z. Po 15 min. hoje po počasi se spuščajoči se cesti nam krajevna tabla pove, da smo prišli na območje kraja Smečice, 339 m, 32 preb. Za tablo pridemo v gozdiček, potem pa zagledamo drugo asfaltirano cesto, ki pelje po dolini. Na cestnem križišču pri hiši Smečice 5 gremo naravnost po glavni cesti v smeri proti j. Precej ravna cesta pelje po slemenu med dolinama potoka Štagina na sz. in potoka Rastok na jv. strani. Če pogledamo nazaj, imamo prelep pogled na Veliki Trn. Kmalu smo v naselju Planina pri Raki, 340 m, 51 preb., pravzaprav v zaselku Velika Planina, na razglednem slemenu s sadovnjaki, vinogradi, njivami in travniki. Cesta se zelo zložno spusti do regionalne ceste Sevnica–Raka–Drnovo. Tam je zaselek Mala Planina. Iz Velikega Trna smo hodili 45 min.

Z razpotja nadaljujemo TV levo proti Raki. Po 15 min. smo v razloženem naselju Koritnica, 320 m, 25 preb., z domačijami in vinogradi na Jelenskem vrhu (360 m) na s. strani ceste. Nekaj hiš je tudi ob cesti, tik ob njej je baročna cerkev sv. Petra iz 17. stol. Naprej od cerkve so ob cesti že hiše razloženega naselja Podulce, 240 m, 85 preb. Večina hiš je zgrajenih na terasah po pobočju nad dolino potoka Račna, ki jo vidimo pod nami. Lep pogled se odpira na Krško polje in Gorjance. Kmalu za prometnim znakom »ovinki 3 km« zapustimo cesto in se po starem kolovozu spustimo po pobočju proti dolini potoka Račna. Mimo dveh počitniških hišic in kozolca pridemo v listnati gozd; po slabem kolovozu smo v 15 min. z regionalne ceste na travniku z zapuščeno domačijo, od koder vidimo na s. strani z vinogradi poraslo pobočje in cerkev sv. Petra na temenu. Pred domačijo zavijemo po kolovozu levo v gozd, iz katerega smo že po 5 min. pri preprosti romanski cerkvi sv. Marjete in domačiji Podulce 23. Pod kmetijo se po kolovozu spustimo do potoka Račna. Po gozdni cesti ob potoku pridemo v 5 min. na lokalno asfaltirano cesto Raka–Bučka.

Po ovinkasti cesti gremo zložno navkreber in po nekaj minutah smo v gručasti vasi Zabukovje pri Raki, 230 m, 53 preb., na terasi na j. strani Raškega vrha (291 m). Na križišču v vasi zavijemo po desni, precej ravni cesti med polji in sadovnjaki, s poti pa lepo vidimo Krško polje in Gorjance. Po 10 min. smo v Brezju pri Raki, 205 m, 51 preb., razloženem naselju na j. obronkih Krškega gričevja. Kmalu za vasjo postane cesta makadamska in se po listnatem gozdu spusti v dolino potoka Čolnišček, v katerega se tam izliva pritok Žignarica. Na v. robu doline je pomembno križišče, na katerem se naša cesta priključi na regionalno cesto Sevnica–Bučka–Škocjan. S križišča se na hribčku pred nami že lepo vidi Bučka. Iz Brezja je 20 min.

Pot nadaljujemo po asfaltirani cesti proti Škocjanu. Po 10 min. smo v obcestnem naselju Dolenje Radulje, 198 m, 79 preb., sredi doline potoka Čolnišček pod vinorodnimi goricami na sz. in gozdnatim hribom Bukovje (327 m) na sv. strani. V bližini zaselka Sela na s. strani so razvaline gradu Radelštajn, zgrajenega v 17. stol. Med okupacijo so imeli Nemci v njem velike hleve, v katere so prignali živino izseljenih Slovencev. Oktobra 1943 so partizani grad požgali. V vasi je cerkev sv. Mihaela s prezbiterijem iz 17. stol., na pročelju pa je opaziti ostanke baročne poslikave. Iz tega kraja je doma Josip Wester (1874–1960), literarni zgodovinar, kritik ter planinski in potopisni pisatelj. V vasi je več odcepov stranskih cest, naša pot pa gre po glavni cesti proti Bučki, ki jo čedalje lepše vidimo pred seboj. Po 10 min. se na levo odcepi cesta v naselje Dule, mi pa se zelo zložno vzpenjamo proti Bučki. Tik pod Bučko zavijemo na staro makadamsko cesto in po njej po nekaj minutah zložne hoje navzgor pridemo v središče Bučke. Iz Dolenje Radulje je 30 min.

Iz vseh vasi od Velikega Trna do Bučke so Nemci jeseni 1941 izselili Slovence in vanje naselili Kočevarje.

višina: 446 m Veliki Trn

VELIKI TRN, 417 m, 50 preb. Gručasta vas stoji v sv. delu Krškega gričevja ob asfaltirani cesti Krško–Golek–Smečice. Spada v okoliš pošte Krško, 12 km. V vasi je krajevni urad upravne enote Krško, na katerega je vezanih kar 21 okoliških naselij. Veliki Trn je zaradi tega tudi krajevno središče širšega območja. Na najvišji vzpetini (470 m) stoji župnijska cerkev Svetega duha, psevdogotska stavba, zgrajena leta 1885 namesto prejšnje, v katero je leta 1872 udarila strela in je pogorela. Kraj je bil prvič omenjen že leta 1436 v celjski fevdalni knjigi. Župnija je bila ustanovljena leta 1793. Šolo so dobili leta 1892, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1907. Zdaj v njem ni več pouka, otroke pa vozijo v šolo v Leskovec pri Krškem. Središče kulturnega življenja je leta 1963 zgrajeni Prosvetni dom. V kraju in okolici je več izvirov, ki kmalu poniknejo. Iz enega je vas leta 1972 dobila vodovod. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom, čeprav na zakraselem vrtačastem svetu razmere zanj niso dobre. Predvsem mlajši prebivalci so se zaposlili v Krškem. Na Velikem Trnu sta trgovina Felicijan, d. o. o., in prijazno gostišče Zinke Lekše, telefon: 07/ 818 93 00.

Veliki Trn je aprila 1941 zasedla nemška okupacijska oblast. Novembra 1941 so Nemci vse prebivalce, razen ene družine, izselili, v kraju pa naselili Kočevarje.

Izpred cerkve se odpira lep razgled na vse strani. Proti j. se razprostira vinorodno Krško gričevje, naprej pa vidimo obširno Krško polje s Krakovskim gozdom in za njim Gorjance. Na s. strani se nad dolino Save vleče Posavsko hribovje z Bohorjem in Lisco, na sz. pa se dviga Kum. Ob jasnem vremenu vidimo desno od Kuma Kamniško-Savinjske Alpe. Na v. se nad Krško-Brežiško kotlino širi Sromeljsko in Pišečko gričevje, desno pa opazimo Medvednico nad Zagrebom. V smeri proti jz. valovi pred nami obširno Dolenjsko gričevje.


8.1 km, 2 uri Veliki Trn - Brestanica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z gradu Rajhenburg se vrnemo v dolino in zavijemo čez savski most na magistralno cesto Zidani Most–Krško–Drnovo. Z desnega brega Save imamo lep pogled na grad in j. del naselja. Pot previdno nadaljujemo ob robu ceste proti zahodu. Levo se dvigajo s. gozdnata pobočja Krškega gričevja, med cesto in Savo pa leži ozko Pijavško polje. Po 30 min. opazimo na terasi tik nad cesto gručasto naselje Spodnje Pijavško, 175 m, 36 preb. Nekaj korakov naprej priteče po ozki grapi potok Ledinski graben in se s. od ceste izliva v Savo, Na drugi strani potoka je na terasi tik nad cesto gručasto naselje Srednje Pijavško, 175 m, 15 preb.

Po 60 min. od mostu čez Savo zavijemo z magistralne ceste levo po asfaltirani cesti na Gornje Pijavško, 175 m, 91 preb., gručasto naselje na terasi tik nad magistralno cesto pod s. vznožjem Krškega gričevja. Skozi vas teče Pijavški potok. Na razpotju v središču vasi pri oglasnem kozolčku zavijemo najprej na levo, potem pa na desno vaško ulico proti novi hiši št. 17 tik pod gozdom. Nad hišo se začne stari gozdni kolovoz, ki nas v 15 min. precej strmo pripelje k lokalni asfaltirani cesti Gornje Pijavško–Veliki Trn; do ceste pridemo na ostrem ovinku. Cesta se zložno zvije okoli gozdnatega hriba na plano, potem pa se precej zravna. Ob cesti je nekaj hiš razloženih naselij Gorenje Dole, 320 m, 6 preb. in Srednje Arto, 340 m, 19 preb. Na vzpetini na j. strani kraške planote zagledamo šiljast zvonik cerkve v Velikem Trnu; če se obrnemo nazaj, imamo prostran razgled proti Bohorju in Lisci. Po 45 min. z Gornjega Pijavškega pridemo v gručasto obcestno vas Črešnjice nad Pijavškim, 340 m, 27 preb. Prebivalce te vasi in tudi sosednjih so Nemci novembra 1941 izselili v Nemčijo. Pri lipi na koncu vasi postane asfaltirana cesta makadamska in nas kmalu pripelje v listnati gozd. Pot po gozdu je kratka, po 15 min. smo spet na asfaltu tik pod Velikim Trnom. Zavijemo navzgor proti bližnji šoli in cerkvi v središču vasi.

višina: 171 m Brestanica

BRESTANICA, 175 m, 973 preb. Urbanizirano naselje leži v ozki dolini potoka Brestanica, v zadnjih letih pa se je razširilo v j. del Senovskega podolja proti Senovemu, tako da se ga že dotika. Kraj se je do leta 1952 imenoval Rajhenburg, po gradu na pomolu nad Savo.

Po dolini Save je tekla rimska cesta Celeia–Neviodunum, na grajski planoti pa je stala rimska naselbina. Na rimsko dobo spominjajo sledovi rimske ceste in mostu čez Savo ter najdeni miljniki iz leta 238. Utrdba, predhodnica gradu, je bila prvič omenjena leta 895 kot Richenburch. Grad je v letih 1131 do 1147 pozidal salzburški nadškof Konrad za obrambo južne meje pred napadi Madžarov. Grad in gospoščino so nadškofje sprva dajali v najem, leta 1595 pa so ga prodali plemiški družini Moscon. Najznamenitejši so bili vitezi Rajhenburški, ki so tam gospodarili od leta 1290 do 1570, s presledkom od 1480 do 1491, ko so grad zasedli Madžari. Pozneje je imel grad več gospodarjev. V 17. stol. so ga takratni lastniki baroni Fallensteini prezidali in grad je dobil zdajšnjo podobo. Leta 1881 so grad in posestva kupili francoski trapisti in si v gradu uredili samostan. Menihi so vzorno obdelovali obsežno posestvo ter izdelovali sir, čokolado in liker. Takoj po okupaciji so Nemci trapiste izgnali, v gradu pa namestili preselitveno taborišče za Slovence, ki so jih pošiljali v izgnanstvo v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno in Šlezijo ter v koncentracijska taborišča. Iz taborišča so v izgnanstvo poslali približno 45.000 Slovencev, po večini iz Posavja in Obsotelja. Spomladi 1942 so taborišče zaprli, v gradu pa namestili različne nacistične urade in štab neke divizije. Zdaj je v gradu Muzej političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Slovenije (telefon: 07/497 15 68); odprt je ob delavnikih, razen ob ponedeljkih, od 9. do 15. ure, ob nedeljah od 11. do 15. ure, ob praznikih pa je zaprt.

Naselje Rajhenburg oziroma njegov najstarejši del tik pod gradom je nastalo v 13. stol. Tam stoji spodnji grad Turn, zgrajen v 15. stol. Naselje je leta 1432 dobilo trške pravice. Imelo je trškega sodnika, tedenski tržni dan in štiri letne sejme, to pa priča, da je bilo pomembno krajevno središče. Leta 1476 so trg izropali in požgali Turki. Med kmečkimi upori so grad v letih 1515, 1573 in 1583 oblegali uporni kmetje, a ga niso mogli zavzeti. V Brestanici so tri cerkve. Na vzpetini nad s. delom naselja je župnijska cerkev Lurške Matere božje v novoromanskem slogu z dvema zvonikoma, zgrajena leta 1914, leta 1929 pa razglašena za baziliko. Nekdanja župnijska cerkev sv. Petra in Pavla v poznogotskem slogu z glavnim oltarjem iz črnega marmorja in kamnito gotsko Pieta je iz začetka 15. stol. Sredi Brestanice je gotska cerkev sv. Boštjana z značilnim zvonikom. Šolo so ustanovili leta 1774. Ko je leta 1862 skozi kraj stekla železnica Zidani Most–Zagreb, je naselje postalo prometno izhodišče za kraje proti Senovemu in Podsredi ter trgovsko in obrtniško središče. Rudnik Senovo so z ozkotirno železnico povezali z železniško postajo Brestanica. Leta 1939 je začela obratovati termoelektrarna, okoli leta 1980 pa so jo predelali na plinski pogon. Zdaj so v Brestanici osnovna šola, pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, več trgovin in gostiln, tovarna embalaže Tespack ter več obrtnih delavnic.

Tudi v Brestanici je kljub močni nemški posadki in ustrahovanju prebivalstva takoj po okupaciji nastalo narodnoosvobodilno gibanje. Že 5. maja 1941 je bilo v Penku med Brestanico in Blanco pod vodstvom Slavka Šlandra partijsko posvetovanje za Posavje, na njem pa so sklenili takoj začeti boj proti okupatorju. Nekaj udeležencev sestanka se je 22. novembra 1941 pridružilo Brežiški četi. Nemci so precej ljudi odpeljali v izgnanstvo in taborišča. Spomladi 1943 je bil ustanovljen odbor OF, ki je sodeloval s kozjanskimi aktivisti.

Pri odcepu ceste na grad stoji spomenik slovenskim pregnancem, v skalo pa je vzidana plošča v spomin zavednim slovenskim duhovnikom, ki so jih Nemci zaprli v grad in izgnali. Društvo izgnancev Slovenije je 17. septembra 1995 ob 50. obletnici vrnitve slovenskih izgnancev 1941–1945 v domovino na grajsko obzidje vzidalo spominsko ploščo z besedami pesnika Otona Župančiča:

»V spomin na čas,
ko sen je naš
kot zimzelen pod snegom
se v tihi nadi
veselil pomladi.«

Ob vhodu v novo šolo je vzidan relief kiparja Vladimirja Stovička, ki ponazarja preseljevanje, NOB in vrnitev. Na padle borce NOV in žrtve fašizma tega kraja spominja spomenik pri vhodu na pokopališče.


3.9 km, 1 ura 10 minut Brestanica - Senovo

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z razpotja, na katerega smo prišli z Bohorja, zavijemo desno po glavni cesti proti Brestanici. To je Titova cesta, ki jo pri hiši št. 77 kmalu zapustimo. Zavijemo desno čez Senovski potok na Cesto bratov Zorko. Ob njej so lepe družinske hiše. Na koncu naselja zavije asfaltirana cesta v hrib, TV pa nadaljuje po kolovozu, ki se ob robu gozda zložno spušča v dolino ob Senovskem potoku. Na drugi strani potoka vidimo ob regionalni cesti veliko tovarniško poslopje Metalne, novo naselje med Senovim in Brestanico, kmalu pa tudi plinsko elektrarno in baziliko v Brestanici. Na hribu nad njo opazimo tudi cerkev sv. Mohorja. Ko po 10 min. pridemo na razpotje ob robu polja, nadaljujemo po kolovozu proti bližnji hiši na vzpetini nad dolino, Bohoričeva cesta 38. Ta še sodi k Senovemu. Od tam naprej gremo po asfaltirani cesti v Brestanico. Po nekaj minutah smo že na območju Brestanice v zaselku Jetrno selo. Ob cesti in nad njo so po večini nove hiše. Cesta se počasi spušča na ravnino; levo je letno kopališče, desno osnovna šola; tam se začne Šolska ulica. Na križišču nekaj korakov naprej od šole gremo naravnost, potem pa zavijemo levo čez mostiček prek Dovškega potoka in mimo Mercatorjeve trgovine na glavno cesto Senovo–Brestanica. Tam, na j. koncu Senovskega podolja, je zrasel novi del Brestanice s stanovanjskimi bloki, pošto in trgovinami. Za Petrolovim bencinskim servisom se dolina zoži, tam je sotočje Senovskega potoka in potoka Brestanice. Po ozki dolini potoka Brestanica, ob katerem se stiska naselje Brestanica, pridemo do spomenika slovenskim pregnancem, nato pa zavijemo po novi asfaltirani cesti navzgor do gradu Rajhenburg.

višina: 219 m Senovo

SENOVO, 220 m, 2448 preb. Urbanizirano naselje stoji sredi Senovskega podolja ob pomembni cesti Brestanica–Podsreda. Skozi s. dele naselja tečeta Dovški in Belski potok; v središču naselja se pri cerkvi združita v Senovski potok. V večje naselje se je Senovo razvilo šele po 1. svet. vojni, ko so tam začeli kopati večje količine premoga. Staro Senovo je imelo leta 1910 le 262 prebivalcev, leta 1931 pa že 977. Najstarejše jedro Senovega na levem bregu Senovskega potoka pod Armesom (445 m) se imenuje Vas in je ohranilo nekatere značilnosti nekdanje kmečke vasi. Novo Senovo je sodobno naselje s stanovanjskimi bloki in družinskimi hišami, zgrajenimi ob Dovškem in Belskem potoku v smeri proti Bohorju ter ob Senovskem potoku vse do Brestanice. Središče naselja je okoli razpotja cest proti Podsredi in na Dovško, kjer je tudi župnijska cerkev Vstalega Odrešenika, zgrajena po 2. svet. vojni. Tam je tudi upravno poslopje rudnika v zapiranju. Zaradi zmanjšanja zalog premoga so začeli po letu 1963, ko je bilo v rudniku zaposlenih do tisoč ljudi, izkop zmanjševati in rudnik postopno zapirati. Rudarji so se prekvalificirali in se zaposlili v tamkajšnjih obratih Metalne iz Maribora. Na Senovem imajo zdravstveni dom, osnovno šolo, pošto, poslovalnico Nove Ljubljanske banke, kmečko zadrugo Bohor, enoto Zavoda za gozdove R Slovenije, več trgovin in gostinskih lokalov ter nekaj manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Napredno gibanje se je na Senovem razvilo kmalu po 1. svet. vojni. Rudarji so že 4. novembra 1918 iz rudniške uprave pregnali nemške uradnike. Središče naprednega političnega in kulturnega življenja je postal leta 1925 zgrajen delavski dom, v katerem je imelo svoje prostore prosvetno društvo Svoboda. Na Senovem je bilo močno središče narodnoosvobodilnega gibanja v skrajnem jugovzhodnem delu nemškega zasedbenega ozemlja. V noči z 9. na 10. februar 1944 je na svojem pohodu na Štajersko prišla na Senovo XIV. divizija. Skupaj s Kozjanskim bataljonom je napadla orožniško postajo ter uničila rudniško separacijo, skladišče materiala in strojnico. O tem dogodku priča spomenik v parku pred zdravstvenim domom. Takrat se je partizanom pridružila avstrijska posadka približno 300 mož z vso opremo in se kot 5. bataljon vključila v Kozjanski odred. Sredi Senovega stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam okupatorja z območja Senovega.


1.5 km, 30 minut Senovo - Dovško

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Skozi prijazno naselje zvečine novih enodružinskih hiš z vrtovi pridemo v 15 min. do začetka naselja Senovo. Na desni vidimo novo pokopališče in športna igrišča, levo ob cesti pa je lepo stanovanjsko naselje. Kar hitro se naša cesta v središču Senovega priključi regionalni cesti Brestanica-Podsreda.

višina: 251 m Dovško

Ni opisa
2.3 km, 50 minut Dovško - Brilej (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Takoj za domačijo stopimo na asfaltirano cesto, že čez 5 min. pa smo v dolini z Dovškim potokom in na cesti Senovo-Bohor. Od planinske koče smo v dolino hodili 60 min.

TV nadaljujemo na Senovo po asfaltirani cesti ob Dovškem potoku. Kmalu se ozka dolina razširi, ob cesti pa se že pojavijo hiše. Po 30 min. je razpotje: desna cesta pelje v Gornji Leskovec, naša naprej po dolini. Takoj za razpotjem nas krajevna tabla opozori, da smo prišli na Dovško, 249 m, 236 preb., razloženo naselje s strnjenim obcestnim jedrom, ki se že stika s Senovim, ter s petimi zaselki na pobočjih nad dolino.

višina: 347 m Brilej (razpotje)

Ni opisa
3.6 km, 1 ura 50 minut Brilej (razpotje) - Koča na Bohorju

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od koče gremo najprej po cesti, ki pelje na Senovo, na prvem ostrem ovinku pa zavijemo desno navzdol po kolovozu v gozd. Kolovoz se precej strmo spušča po hrbtu nad globoko grapo Dobrovškega potoka na desni. Kmalu smo na križišču gozdnih kolovozov, od koder nadaljujemo naravnost navzdol. Po 5 min. od križišča pridemo iz gozda. Zagledamo domačijo, vendar že pred njo na ostrem ovinku zavijemo s kolovoza desno po poti v gozd. Po nekaj minutah prečkamo majhen travnik, potem pa nas široka pot po robu hrbta nad grapo Dobrovškega potoka pelje zložno navzdol po listnatem gozdu. Ko pridemo pri križu do gozdne ceste, se po njej spustimo do bližnje domačije. Pred njo zavijemo s ceste proti gospodarskemu poslopju in domačiji Cehte, Dobrova 42. Od koče je 25 min. Razloženo naselje Dobrova, 560 m, 200 preb., sestavljajo majhni zaselki in samotne kmetije na j. pobočju Bohorja med Dovškim potokom na v. in Dobrovskim potokom na z.

Ob gospodarskem poslopju se po stezi spustimo proti kozolcu dvojniku in mimo njega v gozd. Star kamnit kolovoz nas pelje navzdol po pobočju visoko nad ozko dolino Dovškega potoka. Po 10 min. pridemo s kolovoza na široko pot; nadaljujemo levo in pridemo na cesto, ki pelje v zaselek Jablance; ta je sicer del kraja Dobrova. Po cesti gremo 150 m desno, potem pa se spustimo po poljski poti desno od vinograda v gozd. Pazimo na markacije, ker je pobočje poraščeno z grmovjem. Strma steza se spusti do razdrapanega gozdnega kolovoza, po katerem odslej zložneje sestopamo v dolino. Po 10 min. od zaselka Jablance pridemo na plano pri zadnji domačiji naselja Dobrova (št. 28).

višina: 900 m Koča na Bohorju
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi pod vrhom Plešivca, 896 m visokega v pogorju Bohor. Na tem mestu je Lovsko društvo »Bohor« Senovo pri Rajhenburgu leta 1939 postavilo kočo na Bohorju - Lovsko-planinski dom. 24. junija 1942 so kočo požgali borci Kozjanske čete, da se vanjo ne bi naselil sovražnik. Na temeljih požgane koče so člani Planinskega društva »Bohor« Senovo v času od 01. maja 1956 do 23. avgusta 1959 zgradili planinsko kočo. V letu 1978 se je začela temeljita obnova in posodobitev koče ter gradnja prizidka. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je gradnja prizidka počasi napredovala tako, da je bila otvoritev  prizidka realizirana 24. septembra 1994.

Koča je stalno odprta, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pred kočo pa 13 miz s klopmi. V šestih spalnicah je 16 postelj, v dveh skupnih spalnicah pa 15 in 9, koča ima tudi skupna ležišča. V sanitarnih prostorih je na razpolago topla in mrzla voda. Vsi prostori v koči so ogrevani, v starem gostinskem prostoru je krušna peč.