Išči po točkah

Začetek: Preval Čez Brežice

Konec: Opoka

Razdalja: 201.2 km Čas hoje: 68 ur 55 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 2009 m Preval Čez Brežice

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2313 m Mali Ozebnik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2065 m Zavetišče pod Špičkom
Planinska postojanka:

Zavetišče stoji na robu melišča na vzhodni strani že od daleč vidne skalnate ostrice, imenovane Špiček. V prvo skromno zavetišče so jeseniški planinci preuredili nekdanjo italijansko vojaško opazovalnico, odprli so ga 6. avgusta 1950. Leta 1961 so zavetišče obnovili in ga opremili z ležišči. Zaradi izredne lege ob poti na Jalovec je postalo pretesno, zato so leta 1979 izdelali načrte za novogradnjo. Leta 1981 so staro zavetišče podrli in začeli graditi novo. Leta 1983 so zgradili še prizidek s sanitarjami in zimsko sobo. Novo zavetišče so slovesno odprli 3. julija 1983 ob 80-letnici organiziranega planinstva v občini Jesenice in 90-letnici ustanovitve SPD. Leta 1993 so pri zavetišču namestili 2000-litrsko cisterno za vodo.Zavetišče je odprto od začetka julija do konca septembra. V notranjem prostoru je 5 sedežev, pri mizah pred postojanko pa 20; na skupnem ležišču je 30 ležišč, v zimski sobi pa 4; notranji prostor ogrevajo s pečjo; v zimski sobi je štedilnik; sanitarije, voda kapnica, plinska razsvetljava.



Opis:

Od zavetišča ali z razpotja pod njim se še nekaj časa spuščamo po poti, po kateri smo prišli z Vršiča. Po slabih 30 min pridemo do ruševja, kjer nas kažipot opozori na odcep poti v Trento in na Kanski preval sz. pod Bavškim Grintavcem.


Ni opisa

Opis:

Malo pod odcepom se poti razideta; v Trento pelje leva pot. Po z ruševjem poraslem pobočju, imenovanem Staro utro, se nekaj časa spuščamo proti jv. Ko pridemo v gozd, se pot kmalu obrne proti v. in ponovno pripelje med rušje. Zložneje nadaljujemo do razpotja, kjer se z leve priključi pot od lovske koče.

višina: 1395 m Rutarska Trenta

Ni opisa

Opis:

Po gozdu se spustimo na nekdanjo planino Trento (1381 m), ki je že docela zarasla.

S planine se pot v mnogih serpentinah spušča po listnatem gozdu; po dobri uri pridemo do gozdarske koče, kjer je tudi stalni studenec »V Korenjaku«. Od gozdarske koče se pot bolj strmo spusti do roba nad Zadnjo Trento. Po redkem gozdu se pot v okljukih strmo spušča; ob poti so počivališča s klopmi in mizami. Ko se približamo dolini, že vidimo skozi presledke med drevjem ostrnice, s kamnitimi ogradami ograjene skromne njive in značilne trentarske hiše v Zapodnu. V dolino pridemo pri Floriju (963 m), ki je zadnja najvišja domačija naselja Trenta.

višina: 960 m Zadnja Trenta

Ni opisa

Opis:

Od Florijeve domačije gremo do bližnjega parkirišča, kamor pripelje cesta od Koče pri izviru Soče. Po cesti, ki se zložno spušča po planem dolinskem dnu Zadnje Trente, ki mu pravijo Zapodnem, gremo vse do koče. Obdaja nas prelep gorski svet. Na levi se dvigajo obširna pobočja Velike Dnine, na desni strmine Ušjo. Nad iztekom doline se pogled ustavi na belih stenah Prisojnika, Razorja in Planje. Po dolini teče Suhi potok, ki pa se prikaže izpod grušča šele na polovici poti med Florijem in Kočo pri izviru Soče. Od Florija do koče je 30 minut.

višina: 895 m Koča pri izviru Soče
Planinska postojanka:

Koča stoji ob cesti v Zadnjo Trento malo pod izvirom reke Soče. Prvo skromno kočo je PD Jesenice preuredilo iz bivšega italijanskega vojaškega objekta in jo odprlo 7. junija 1953 v počastitev 60-letnice SPD. Kljub vzdrževanju objekt ni zdržal zahtev naraščajočega turizma, zato so ga temeljito obnovili in razširili ter uredili kiosk za prodajo spominkov, razglednic in planinske literature; prenovljeno in povečano kočo so odprli leta 1973. Ker delovni in sanitarni pogoji zaradi vsako leto večjega obiska ne ustrezajo več, so leta 1994 začeli s pripravami za adaptacijo in razširitev koče.Koča je odprta od prvomajskih praznikov do konca oktobra.V gostinskem prostoru je 24 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 24 sedežev; v dveh sobah je 14 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis:

Od Koče pri izviru Soče nadaljujemo SPP proti Logu v Trenti. Po petih minutah hoje po cesti pridemo malo naprej od hiše Trenta 69c do table, ki označuje začetek Soške poti. To pot je uredila in z zelenim lipovim listom označila uprava Triglavskega narodnega parka; pelje ob Soči do vasi Soča, vendar zadnji del poti še ni urejen. Po stezi se spustimo proti Soči. Lepa senčna pot v bližini žuboreče Soče nas bo pripeljala do mostu čez Sočo na vršiški cesti. Na griču Na Turi zagledamo velik bronast kip dr. Juliusa Kugya, kamor smo namenjeni. Po cesti gremo zložno navzgor. Najprej prekoračimo po mostu potok Limarica, potem se odcepi na levo cesta proti Koči pri izviru Soče, mi pa se po vršiški cesti vzpnemo do ostrega ovinka, s katerega se odcepi na desno lepa pot do spomenika. Od koče 45 minut.

Alpski botanični vrt Juliana

V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Čhesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Julian kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

višina: 773 m Trenta (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 742 m Korita (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko po mostičku prekoračimo Sočo, pridemo na regionalno cesto, po kateri pridemo do zaselka na Logu. Reka nas bo spremljala sprva na levi, potem na desni strani. Ko pridemo na levi breg Soče, opazimo na previsni skali ob cesti spominsko ploščo najslavnejšim trentarskim gorskim vodnikom, ki so jo odkrili 24. septembra 1957. Ko stopamo ob robu ceste naprej, nas kmalu povabi tabla Alpski botanični vrt Juliana na ogled botaničnega vrta. V bregu pod Kuklo ga je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec in posestnik Albert Bois de Chesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal tudi prijatelj dr. Kugy, ki mu je povedal tudi za rastišča redkih rastlin. Nadmorska višina vrta je okoli 800 m, meri pa 2572 kvadratnih metrov. V njem so posadili rastline z Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp ter s predalpskega sveta. Precej rastlin so prinesli tudi s Pirenejev, Kavkaza, Atlasa, Zahodnih Alp in od drugod. Od leta 1949 vrt redno vzdržuje Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1951 so z republiškim odlokom zavarovali Juliano kot naravni spomenik, hkrati pa še naravni gozdni rezervat pod Kuklo. Obisk alpskega vrta je najlepši maja in junija, ko cveti največ gorskega cvetja.

Po nekaj korakih proti zaselku Pri cerkvi pridemo do Tožbarjevega znamenja, male kamnite kapelice v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici. Še nekaj korakov, pa smo v zaselku Pri cerkvi.

višina: 719 m Pri cerkvi

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar — Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac — Mota in Jože Komac — Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.

Tožbarjevo znamenje je mala kamnita kapelica v spomin na gorskega vodnika Antona Tožbarja - Špika. Decembra 1891 je umrl pod Prisojnikom, ko ga je podkopal pod seboj izpodsekani macesen. To nesrečo ponazarja podoba domačega slikarja v kapelici.


2.2 km, 1 ura 5 minut Pri cerkvi - Trenta

Opis:

Od cerkve gremo po cesti mimo značilne Pavrove domačije z mostovžem na vaško pokopališče, na katerem so pokopani tudi vsi trentarski gorski vodniki. Na tem pokopališču ima v kotu pri mrliški vežici svoj zadnji dom prof. dr. France Avčin (1910-1984), elektrotehnik, strokovnjak za varnost v gorah, navdušen gornik, alpinist, gorski reševalec, pisatelj, predavatelj in varstvenik narave. Po drugi svetovni vojni je bil prvi predsednik SPD. Napisal je več strokovnih, planinskih in naravoslovnih knjig, člankov, predavanj in referatov, med njimi čudovito planinsko knjigo »Kjer tišina šepeta«, ki je izšla že v več izdajah, ter knjigo z naravovarstveno vsebino »Človek proti naravi«. Bil je velik ljubitelj Trente in gora okoli nje, zato je želel, da bi bil pokopan v tej lepi dolini.

Zraven vaškega pokopališča je tudi vojaško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki, ki so med 1. svetovno vojno umrli v vojaški bolnišnici v Trenti, ruski ujetniki, ki so v letih 1915-1918 gradili vršiško cesto na trentarski strani in italijanski vojaki alpini, ki so se smrtno ponesrečili v trentarskih gorah med svetovnima vojnama.

S pokopališča se vrnemo na cesto. Kmalu je levo ob cesti Štrukljeva domačija, na kateri je spominska plošča Antonu Bergincu, p.d. Štruklju (1837-1888). Bil je med prvimi vodniki in informatorji redkih turistov, ki so takrat prihajali v Trento. Njegov sin Ivan je prvi preplezal Triglavsko severno steno. Med cesto in Sočo opazimo kamp z gostiščem, cesta pa nas popelje mimo Počitniškega doma Tekstine iz Ajdovščine in več hiš, tudi novejših. Kmalu pridemo na vrh krajšega klanca Mali Vršič (700 m), kjer je na levi Marijino znamenje s kipcem Marije z detetom v niši kapelice. Odpre se lep pogled na zaselek Na Logu, današnje središče Trente in na globoko korito Soče. Česta se oddalji od Soče in se po klancu spusti v bližini nekdanje planinske koče Zlatorog v dno doline, kamor se izteka stranska dolina Zadnjica.

višina: 642 m Trenta

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Prvi pisni viri iz 14. stol. govorijo o trentarski planini Trebiščina, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. O imenu Trenta je več domnev. Nekateri menijo, da so bili prvi rudarji in fužinarji v Trenti vojaški begunci in pobegli kaznjenci iz Južne Tirolske. Trenta naj bi tedaj dobila ime, ki spominja na Trident - Trento v Poadižju. Drugi zatrjujejo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente. V domu so tudi prodajalna knjig, spominkov in domačih izdelkov, turistična pisarna in ambulanta ter osem turističnih apartmajev. Informacije (065) 89-330. Na Logu je tudi trgovina Erne Zorč, v dolini pa je pri zasebnikih tudi nekaj turističnih sob in apartmajev.


1.3 km, 30 minut Trenta - Zadnjica

Opis:

Po cesti skozi naselje pridemo Na Log. Z Loga v Trenti gremo po gozdni cesti, ki se od regionalne ceste proti Vršiču odcepi v dolino Zadnjice na ovinku pod Zlatorogom. Prva hiša na desni strani ceste je dom pokojnega gorskega vodnika Kopiščarja. Malo naprej je nad levim bregom potoka Krajcarica studenec enakega imena, ki je zavarovan kot naravna znamenitost. Kmalu za Kopiščarjevo domačijo nas tabla ob cesti opozori, da vstopamo v osrednje območje Triglavskega narodnega parka. Z leve priteče manjši potok, ki se izliva v Krajcarico. Po 20 min zmernega vzpona pridemo do velikega parkirišča Na placu, kjer se na levo odcepi pot k Pogačnikovemu domu.

višina: 707 m Zadnjica

Ni opisa

Opis:

Cesta je naprej za motorna vozila zaprta z zapornico. Nadaljujemo pot po gozdni cesti; nekaj korakov za zapornico prekoračimo Beli potok, struga je poleti suha, potem pa se cesta zložno vzpenja ob lepih senožetih z redkimi domačijami in počitniškimi hišicami ter razgledom na Kriške pode, Pihavec, Kanjavec, Vršac in Zadnjiški Ozebnik. Kmalu pridemo v bukov gozd, gozdna cesta postane slabša in ponekod bolj napeta. Z male zelenice zagledamo na desni korito Zadnjiškega Dola, na levi pa prehod Luknja nad globoko grapo Korit. 


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1491 m Planina Zajavor

Ni opisa
1.4 km, 1 ura Planina Zajavor - Luknja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1761 m Luknja

Luknja (1758 m) je preval iz doline Vrat v Trenta, prek katerega je peljala starodavna pot z Gorenjske na Primorsko. To je hkrati tudi prelaz med masivom Triglava in njegovim sosedom Pihavcem. Luknja je pomembno križišče planinskih poti. Tu se tudi začenja zelo zahtevna pot čez Plemenice na Triglav. Lep pogled na dolino Vrat in na prepadna ostenja gora, ki jo obkrožajo. Luknja uživa tudi sloves vremenske prerokinje: če je čista brez megle ali oblakov, bo lepo vreme.

Na Luknjo lahko pridemo tudi od Aljaževega doma v Vratih, 2 h.


2.3 km, 2 uri 25 minut Luknja - Sfinga (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2504 m Sfinga (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2638 m Triglavska škrbina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2399 m Dom Planika pod Triglavom
Planinska postojanka:

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2020 m Konjsko sedlo

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Konjsko sedlo - Kurica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1754 m Kurica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1645 m Zgornja Krma (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1563 m Krma (razpotje)

Ni opisa
4.1 km, 40 minut Krma (razpotje) - Pri lesi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Pri lesi

Ni opisa
2.3 km, 2 uri 35 minut Pri lesi - Preval Lipanska vrata

Opis:

Od kažipota proti Lipanskim vratom. Sprva zložna gozdna pot pride kmalu v globoko grapo, po njej do konca in strmo na zelenice, od tod navzgor po gozdu, ruševju in skalnatem svetu ter mimo galerij na piano, odkoder zagledamo na drugi strani Krme mogočno Rjavino.

Pot nad Krmo do Lipanskih vrat spada zaradi snežišč v grapah in skalnate strmine pod Lipanskimi vrati med zahtevne poti.

višina: 1912 m Preval Lipanska vrata

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1627 m Blejska koča na Lipanci
Planinska postojanka:

Koča stoji na razgledni planini Lipanci na jugovzhodnem pobočju Lipanskega vrha v grebenu nad pokljuško planoto.

Prvo planinsko postojanko na Lipanci je PD Bled odprlo 6. junija 1951 v preurejeni pastirski koči. Leta 1976 so od blejskih kmetov kupili sosednjo pastirsko kočo ter jo predelali in povečali v prijetno planinsko postojanko; slovesno so jo izročili namenu 6. avgusta 1978.

Koča je odkar je v njej sedanji oskrbnik Jože Tomc odprta celo leto. V gostinskem prostoru je 30 sedežev, točilni pult, v klubskem prostoru pa je 45 sedežev; v 3 sobah je 12 postelj, na skupnem ležišču pa 36 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevan s pečjo, v klubskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, elektrika.

Foto: Žiga



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1503 m Velika Preseka (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po gozdni poti zložno navzgor do naslednje gozdne ceste ter čez njo navkreber po gozdu.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Čez planino Kranjska dolina proti planini Javornik.

višina: 1282 m Planina Kranjska dolina

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod po cesti proti z. do poti, ki pripelje s planine Javornik.

višina: 1181 m Bohinjska ravan

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Mimo Pokljuške luknje in čez Pokljuške Rovte na Bohinjsko ravan.

višina: 647 m Jela (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Krnice pri Zgornjih Gorjah po Geološki poti ob Ribščici.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 610 m Zgornje Gorje

Ni opisa
8.4 km, 2 uri 40 minut Zgornje Gorje - Slovenski Javornik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 558 m Slovenski Javornik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 566 m Ratibovec (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Ratibovec (razpotje) - Moste

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 545 m Moste

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Moste - Rodine

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 539 m Rodine

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 584 m Begunje na Gorenjskem

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 637 m Slatna

Ni opisa
3 km, 50 minut Slatna - Hudi graben

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Hudi graben

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 677 m Brezje pri Tržiču

Brezje pri Tržiču, 680 m, 361 preb., je vas na prisojnem pobočju vzpetine Vaško (1046 m) ob regionalni cesti Tržič - Begunje na Gorenjskem, imenovani tudi »Podgorska cesta«, ker povezuje vasi pod goro Dobrča. Vaško je jv. del grebena Breške gore, ki se kot podaljšek Dobrče spušča proti Brezjam. AP, trgovina, gostilna. Zanimiva cerkvica sv. Neže.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Pungartu se odcepi na levo cesta k cerkvi sv. Jurija, na desno pa pot na Dobrčo čez Bistriško planino. SPP gre po cesti naravnost proti regionalni cesti Tržič-Begunje, ki jo kmalu zagledamo na pobočju pod nami. Po nekaj minutah stopimo na asfaltno cesto; po njej zložno navkreber do Brezij pri Tržiču.

višina: 0 m Bistrica pri Tržiču

Ni opisa
2 km, 30 minut Bistrica pri Tržiču - Tržič

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri AP v Tržiču gremo po mostu čez Tržiško Bistrico na Trg svobode, kjer takoj za poslopjem Gorenjske banke zavijemo po ozki Blejski ulici navzdol do potoka Mošenika. Po mostu na drugo stran, potem pa po klancu Kovrtnice navzgor ter skozi podvoz pod mednarodno cesto, ki pelje čez Ljubelj v Avstrijo, v naselje Bistrica. Po cesti skozi naselje pridemo do križišča pri velikem kostanju, kjer zavijemo desno navzgor po ulici Pot na Bistriško planino, ki se dokaj strmo vzpenja do kapelice na sedlu Pungart. Ves čas imamo pred seboj cerkev sv. Jurija na hribčku levo od sedla; na desni pa so še komaj vidne razvaline Hudega gradu.

višina: 514 m Tržič

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.


1.2 km, 20 minut Tržič - Slap

Opis:

lz Tržiča po Cankarjevi cesti ob Tržiški Bistrici skozi naselje Slap.

višina: 0 m Slap

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 690 m Lom pod Storžičem

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 808 m Grahovše

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Grahovše - Slaparska vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 819 m Slaparska vas

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1121 m Dom pod Storžičem
Planinska postojanka:

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1471 m Javorniški preval

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.


2.4 km, 40 minut Javorniški preval - Jekarica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 998 m Jekarica

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.

višina: 727 m Reka (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Reka (razpotje) - Spodnje Jezersko

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

višina: 714 m Spodnje Jezersko

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Spustimo se na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 749 m Spodnji kraj (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od hotela Kazina nadaljujemo po cesti proti Kranju.

višina: 760 m Spodnji kraj

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od hotela Kazina nadaljujemo proti Spodnjem Jezerskem.

višina: 884 m Zgornje Jezersko

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.


3.2 km, 1 ura 40 minut Zgornje Jezersko - Štularjeva planina

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP zavije nad Štularjevo planino po gozdu proti Makekovemu prevalu v gorskem hrbtu med dolinama Makekove Kočne na levi in Ravenske Kočne na desni. Z gozdom poraščeni gorski hrbet je podaljšek sv. grebena Kočne, ki se konča s Skubrovim vrhom (1276 m) na j. strani Planšarskega jezera. Smo na območju, kjer poteka geološka meja med Karavankami ter Kamniškimi in Savinjskimi Alpami. Na prevalu se še enkrat ozrimo nazaj na vrhove nad sklepom Ravenske Kočne: Malo in Veliko Babo, Križ, Skuto in Dolgi hrbet; na z. strani je pod nami prelepa dolina Makekove Kočne, ki ima ime po stari Makekovi domačiji na začetku doline. Z Makekovega prevala se pot spušča po gozdnatem pobočju na jz. strani Visokega vrha (1459 m) in Javornika (1399 m) v začetek doline Makekove Kočne. Pri Makekovem marofu napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa po poti skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo pri Mlinarju spet na cesto, ni več daleč do središča Zgornjega Jezersko pri Kazini.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko je 1 h 30.

višina: 1296 m Štularjeva planina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1591 m Žrelo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1689 m Kranjska koča na Ledinah
Planinska postojanka:

Koča stoji na planoti Ledine tik ledenika pod Skuto. Na tem mestu je nekdaj stala ovčarska koliba, na Ledinah so namreč pasli ovce z Jezerskega. PD Kranj je začelo s pripravami za gradnjo leta 1973, leta 1975 so postavili tovorno žičnico, julija 1976 pa so začeli graditi. Kočo so odprli 31. julija 1977. Koča se po svoji arhitekturi razlikuje od drugih planinskih postojank, vendar se ujema s pokrajino, ki jo obdaja. Na strehi koče je ploščad za pristajanje helikopterjev. Leta 1992 so kočo temeljito obnovili in namestili fotovoltne celice za pridobivanje električne energije. Leta 2002 so kočo priključili na čistilno napravo in povečali fotovoltaični sistem. Koča je poleg planincev in alpinistov namenjena tudi smučarjem, saj je na ledeniku pod Skuto  visokogorsko smučišče, kjer je možno smučati tudi poleti.  Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 6 sobah je 60 postelj, skupnih ležišč ni; WC, dve umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, radijska zveza; tovorna žičnica.



Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1724 m Kranjska koča (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1928 m Jezersko sedlo (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 2000 m Savinjsko sedlo

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Savinjsko sedlo - Mrzli dol

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1829 m Mrzli dol

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Mrzli dol - Okrešelj (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1421 m Okrešelj (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Planinska postojanka:

Dom stoji na spodnjem robu ledeniške krnice Okrešelj nad zgornjim koncem Logarske doline. Imenuje se po dr. Johannesu Frischaufu (1837-1924), profesorju na graški univerzi, neutrudnemu oznanjevalcu lepot Savinjskih Alp, humanistu in prijatelju Slovencev. Prvo kočo na Okrešlju je leta 1876 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1907 je pomladanski plaz z Mrzle gore kočo porušil. Še istega leta je Savinjska podružnica SPD začela graditi na bližnjem, bolj varnem mestu, nov dom, ki so ga slovesno odprli 2. avgusta 1908 in poimenovali po dr. J. Frischaufu; na tem mestu stoji današnji dom. Leta 1932 so dom prenovili. Po osvoboditvi ga je leta 1951 opremilo in odprlo PD Celje. V letih 1959-1961 so ga prenovili oziroma zgradili skoraj na novo; otvoritev obnovljenega in povečanega doma je bila 24. seprembra 1961. Leta 1960 so postavili tovorno žičnico. Leta 1988 je PD Celje začelo dom dozidavati in temeljito obnavljati. Zgradili so nove sanitarije in prizidek za zunanjo strežbo, s prezidavami pa so posodobili prenočitvene zmogljivosti. Povečani in obnovljeni dom so slovesno odprli 21. septembra 1991.Dom je odprt od 1. maja do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev in točilni pult; pri mizah pred domom 80 sedežev; v 11 sobah je 45 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 35 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevana s kmečko pečjo, v treh sobah centralno ogrevanje; tekoča voda. Dom so v letih 1998 - 2000 v okviru ekološke sanacije planinskih koč temeljito obnovili, tako, da je priključen na lastno biološko čistilno napravo, ima plinsko postajo in je priključen na električno omrežje. Ima tudi telefonsko linijo, internet, poslovanje preko POS-terminala s karticami in radijsko zvezo. Zato je oskrbovan praktično preko celega leta.


2 km, 1 ura 55 minut Frischaufov dom na Okrešlju - Boštjanca

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1914 m Boštjanca

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Kamniške koče gre SPP po travnati ruši proti Brani na z. strani. Po precej ravni poti pridemo kmalu do prvega razpotja, kjer se na desno odcepi pot k Frischaufovemu domu na Okrešlju. 

višina: 1865 m Koča na Kamniškem sedlu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.


1.6 km, 1 ura 10 minut Koča na Kamniškem sedlu - Sukalnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Sukavnik se imenuje uravnani del jz. grebena Planjave, kjer se pot prevesi z j. pobočja v z. ostenje. Od tod se odpre pogled na bližnjo Brano, Tursko goro, Skuto, Rinke ter na Mrzlo goro onkraj Kamniškega sedla. S temena Sukavnika se steza spusti po ploščati vesini, ki je pretežno poraščena s travo, deloma skalna, v zgornjo grapo pod Rdečim kupom, skalnim izrastkom rdečkaste barve, ker vsebuje železo. Obdaja nas od strel razrito krušljivo skalno površje; ob nevihtah nevaren prehod! Po stezi, zavarovani z žično vrvjo in klini, se potem pod Rdečim kupom in skalami spustimo v Wisiakovo grapo, ime ima po znanem predvojnem alpinistu Sandiju Wisiaku, ki se je leta 1933 tukaj ponesrečil. lz grape se dvignemo tik pod visokimi stenami na travnat pregib v z. ostenju Planjave, ki mu pravijo Lajšta. Od tod se nadelana steza po policah in grapah v z. ostenju Planjave spusti do vznožja skal. Pod osamljeno skupino rogljev, ki se imenuje Babe, najprej prečimo melišče, potem pa se po travnatem pobočju Kamniškega sedla spustimo do Kamniške koče. S Sukavnika 1 h.

Z Ojstrice do Kamniške koče je 4 h. Pot je zahtevna. Priporočamo previdnost pri prečenju snežišč v zgodnjem poletju, pri sestopu z Ojstrice na Škarje, pri spustu pod Lučko Babo in s Sukavnika do vznožja stene.

višina: 2117 m Sukalnik

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Sukalnik - Sukalnik (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod se naša steza spusti po travni vesini na Sukavnik.

višina: 2173 m Sukalnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2231 m Debeli sneg (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2110 m Srebrno sedlo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1809 m Kocbekov dom na Korošici
Planinska postojanka:

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

višina: 1896 m Mala Ojstrica (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.

višina: 1754 m Molička planina

Prva planinska koča.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

višina: 892 m Robanova planina

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.


2.8 km, 40 minut Robanova planina - Roban (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

višina: 703 m Roban (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 606 m Tratičnek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1119 m Mrzli vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1223 m Mrzli vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1474 m Ojstri vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1385 m Okence (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1356 m Mozirska koča na Golteh
Planinska postojanka:

Koča stoji na južnem pobočju Boskovca, najvišjega vrha Golt ali Mozirskih planin. Prvo Mozirsko kočo je zgradila Savinjska podružnica SPD in jo odprla 5. oktobra 1896. Povečali in preuredili so jo leta 1920. Leta 1929 so poleg stare koče postavili novo poslopje, ki je bilo namenjeno predvsem smučarjem. Leta 1933 so Mozirski planinci zgradili še eno kočo. Vse koče je okupator požgal 5. avgusta 1942. Celjski planinci so leta 1946 zgradili novo kočo, ki pa je v gozdnem požaru, julija 1950, pogorela. Kočo so obnovili in jo odprli 9. septembra 1951. V bližini koče je PD Celje zgradilo in 29. novembra 1953 odprlo prostorno depandanso "Smučarski dom. Leta 1954 so do koče potegnili električni daljnovod. Leta 1973 je PD Celje kočo prodalo Izletniku Celje, depandanso pa je preuredilo za potrebe postaje GRS v Celju. Leta 1984 je kočo prevzelo PD Mozirje in jo temeljito obnovilo in posodobilo; otvoritev obnovljene koče je bila ob 90-letnici Mozirske koče, 6. septembra 1986. Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; na terasi je 10 sedežev; v 19 sobah je 50 postelj, skupnih ležišč ni; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


MOZIRSKA KOČA NA GOLTEH, 1356 m, stoji na j. pobočju Boskovca (1587 m), najvišjega vrha Golt; na njem so leta 1996 postavili 10 m visok razgledni stolp. Prvo Mozirsko kočo je leta 1896 zgradila Savinjska podružnica SPD in je med najstarejšimi slovenskimi planinskimi postojankami. Leta 1929 so poleg stare koče postavili poslopje, namenjeno predvsem smučarjem. Mozirski planinci so leta 1933 postavili še eno kočo. Vse tri je okupator požgal 5. avgusta 1942. Celjski planinci so leta 1946 zgradili novo kočo, ta pa je julija 1950 pogorela v gozdnem požaru. PD Celje je kočo obnovilo leta 1951. Leta 1984 jo je prevzelo PD Mozirje in jo temeljito prenovilo. Koča je stalno odprta; v 19 sobah je 50 postelj; tekoča voda, elektrika, telefon: 03/583 11 21.

Golte so visoka kraška planota v vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alpah na sz. strani Mozirske kotline. Na s. se na sedlu Kal (1318 m) povezujejo z vulkanskim Smrekovškim pogorjem. Površje je iz apnenca, na njem pa so kraške vrtače, jame in suhe doline. V nekaterih jamah se vse leto zadržujeta sneg in led. Kraški svet »golta«, torej požira vodo, to pa je dalo planoti tudi ime. Golte so zaraščene s smrekovim gozdom, med njim pa so večje in manjše planine. Na pobočjih, razen na severnem, so na terasah samotne kmetije. Na planoti se dviga več vrhov; poleg najvišjega Boskovca so pomembnejši še Ojstri vrh (1584 m), Medvedjak (1563 m) in Smrekovec (1550 m). Na Golteh je znani rekreacijsko-turistični center s 45 ha smučišč, sedežnicami in vlečnicami, hotelom in restavracijo. Do hotela pripelje iz Žekovca gondolska žičnica, 4 km od Mozirja. Od Mozirske koče do hotela je 20 min. Spomladi 2005 so na Golteh odprli alpski vrt. Od Mozirske koče je oddaljen 10 min. Do vrta pridemo po cesti proti hotelu in zgornji postaji gondolske žičnice. Občina Mozirje je leta 1987 razglasila Golte za krajinski park.

Od Mozirske koče je lep razgled proti j. na Zgornjo Savinjsko dolino z Mozirjem in Nazarjami, Goro Oljko, Celjsko kotlino, Dobrovlje in Menino, proti z. pa na Veliki Rogatec, Lepenatko in Kamniško-Savinjske Alpe z Ojstrico. Z roba na v. strani koče vidimo Šaleško dolino z Velenjem in Šoštanjem, Paški Kozjak in Pohorje.

Na Golteh so se med NOB zadrževale različne partizanske enote. Kmetje so sodelovali s partizani in jim pomagali s hrano, precej pa se jih je tudi pridružilo partizanskim enotam. Na območju Golt so se partizani večkrat srdito bojevali z nemškimi enotami. Grobišča padlih borcev NOV so na Medvedjaku in na Stonu pod Konjščico. Več visokogorskih kmetij so Nemci tudi požgali, nekaterih pa po vojni niso obnovili. Pri Mozirski koči je bil 3. maja 1943 kot naslednik 8. januarja 1943 na Osankarici padlega 1. pohorskega bataljona ustanovljen 2. pohorski bataljon. Na Golte se je konec februarja 1944 po hudih bojih prebila XIV. divizija in se od tam delno usmerila proti Koroški, delno pa proti Savi. Šercerjeva in Bračičeva brigada sta se 9. marca 1945 bojevali z dvema polkoma 14. SS-divizije »Galizien«, ki sta napadala iz Mozirja in Belih Vod. Med srditimi boji se je brigadama v mrazu in snegu uspelo premakniti proti Poljanam pri Radmirju, od tam pa sta sovražnika udarili za hrbet.

Na območju Golt nad Rečico ob Savinji je imela sedež kurirska postaja S-23, ena najpomembnejših postaj na Štajerskem. Zveze je vzdrževala s postajami S-22 na Dobrovljah, S-31 na Brdih pri Slovenj Gradcu, S-32 v Šentilju pri Velenju, S-34 nad Velunjskim grabnom in K-10 pri Koprivni. Konec leta 1944 je bilo na postaji približno 20 kurirjev. Prvi komandir postaje je bil Ivan Mogu - Marko. Po nemškem napadu na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino decembra 1944 je bila postaja izdana. Nemci so jo napadli in ujeli kurirje Alojza Atelška, Alojza Podgorška in Blaža Verbuča - Pankracija; vse tri so 10. januarja 1945 ustrelili v Suhem Dolu pri Rečici ob Savinji. Postajo so pozneje obnovili. Med opravljanjem kurirskih nalog so padli kurirji Ivan Senica -Bonifacij (13. maja 1944 na Prihovi), Karel Fužir - Vitez (6. septembra 1944 v Šmihelu nad Mozirjem) in Alojz Jeraj - Viki (23. aprila 1945 v Paški vasi).

K Mozirski koči lahko pridemo tudi iz Mozirja mimo Radegunde (3 h) ali čez Šmihel (3 h 30), z Rečice ob Savinji (3 h) in z zgornje postaje gondolske žičnice (20 min.). Pripeljemo se lahko iz Mozirja čez Šmihel do parkirnega prostora na Planinski ravni (12 km), od koder je do koče 30 min.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Za planšarijo prestopimo leso in stopimo na cesto, ki pelje na Golte. Po asfaltirani cesti zložno nadaljujemo približno 20 min. na planoto Planinska ravna (1140 m); tam je parkirišče, ob katerem se odcepi pot k Mozirski koči. Kažipot pove, da je do koče 30 min. Lepa široka pot nas v 10 min. pripelje iz gozda do skalne strmine, po kateri se steza v zavojih vzpenja proti koči. Na gruščnati stezi moramo paziti, da ne zdrsnemo. Sredi strmine lahko počivamo na Klemenakovi klopi, od koder je mikaven razgled na Zgornjo Savinjsko dolino, Dobrovlje, Menino in Kamniško-Savinjske Alpe. Ko pridemo v mladi gozd, strmina popusti. Po nekaj minutah smo iz gozda in pri Mozirski koči.

višina: 1073 m Planinšek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 388 m Radegunda (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 347 m Mozirje (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Mozirje (razpotje) - Mozirje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 331 m Mozirje

Ni opisa
5.8 km, 1 ura 30 minut Mozirje - Letuš

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 314 m Letuš

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Letuš - Šmartno ob Paki

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 312 m Šmartno ob Paki

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 310 m Zgornja vas

Ni opisa
4.5 km, 1 ura 10 minut Zgornja vas - Spodnji Podvin

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 291 m Spodnji Podvin

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 290 m Šenek (razpotje)

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Šenek (razpotje) - Polzela

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 290 m Polzela

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis:

Iz Šempetra v Savinjski dolini skozi Matke do Počivalnika, 2 h.

višina: 283 m Šešče pri Preboldu

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 557 m Hom

Ni opisa
3.4 km, 50 minut Hom - Migojnice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 279 m Migojnice

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 568 m Planinski dom na Bukovici
Planinska postojanka:

Dom stoji na jasi malo pod vrhom hriba Bukovica nad Migojnicami v Savinjski dolini. V bližini je staro leseno zavetišče, ki ga je leta 1975 zgradilo PD Žalec. Novi dom so začeli graditi leta 1985; to leto so zgradili spodnje prostore do prve plošče, naslednje leto pa je bilo pod streho. Gradnja doma se je zaradi finančnih težav precej zavlekla. Planinski dom so slovesno odprli 27. aprila 1991. Staro zavetišče je ohranjeno kot depandansa doma. Dom je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 30 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; na skupnem ležišču je 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalni prostor sta ogrevana s pečmi; voda kapnica, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 404 m Krk (razpotje)

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Krk (razpotje) - Kasaze

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 270 m Kasaze

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 456 m Planinski dom na Brnici

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Planinski dom na Brnici - Brnica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 410 m Brnica

Ni opisa
1 km, 10 minut Brnica - Pri Štefki (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 333 m Pri Štefki (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 251 m Celje (Brniški potok)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 233 m Celje (Lisce)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 233 m Stari grad (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 391 m Stari grad (Celje)

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Stari grad (Celje) - Osenica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 422 m Osenica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 489 m Srebotnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 306 m Bojanski graben

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Bojanski graben - Štore

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 248 m Štore

Štore staro središče in eden od treh stebrov slovenskega železarstva in jeklarstva. Odlično izhodišče za številne planinsko-pohodniške poti zaradi odlične dostopnosti, tudi s pomočjo železnice. Res na ,,prepihu,, številnih poti in idej za prijetno pot iz Štor je kar nekaj...Celjsko hribovje, Resevna, Rifnik...tudi do Konjiške gore ali recimo Lisce...primerne povezave.


1.3 km, 30 minut Štore - Opoka

Opis:

lz Štor (278 m) z AP ali ZP čez most na levi breg Voglajne in ob reki navzgor.

višina: 251 m Opoka

Ni opisa