Išči po točkah

Začetek: Maribor (Radvanje)

Konec: Negova

Razdalja: 40.1 km Čas hoje: 11 ur 30 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 280 m Maribor (Radvanje)

Ni opisa
3.5 km, 50 minut Maribor (Radvanje) - Maribor

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od poštne palače na Slomškovem trgu gremo po Poštni ulici na Glavni trg in čez stari most čez Dravo na Trg revolucije, odtod po Dvoržakovi in Gorkega ulici do dvorane Tabor, potem pa po Radvanjski cesti do Streliške ceste onkraj Pekrskega potoka. Po Streliški cesti zavijemo proti vzhodu do bližnje Poti na okope. Na odcepu je opozorilna tabla, ki nam pove, da se tam začenja Slovenska planinska pot (SPP). Do zadnje AP tik pred priključkom Radvanjske ceste na Streliško cesto se lahko prepeljemo z avtobusom mestnega potniškega prometa št. 6, ki vozi od ŽP do Pohorske vzpenjače.

višina: 266 m Maribor

MARIBOR, 270 m, 112.833 preb. Drugo največje slovensko mesto leži na prodnem nanosu, ki ga je v davni preteklosti naplavila reka Drava in izoblikovala 5 km široko Mariborsko ravnino. Z njo se stikajo Pohorje, Dravska dolina, Kozjak, Slovenske gorice in Dravsko polje. Globoka struga Drave, ki si je utrla pot skozi prodni nanos, deli mesto na dva dela.

Najstarejše sledi bivališč na območju zdajšnjega mesta so iz mlajše kamene dobe: to dokazujejo kamnite sekire, kopače in drugo orodje, ki so ga našli na različnih krajih. Naselitev v pozni bronasti dobi potrjujejo najdbe glinaste posode in bronastega nakita v žarnih grobiščih, odkritih ob današnji Mladinski ulici. Po 8. stol. pr. n. št. so se prebivalci zaradi vdora tujih ljudstev umaknili na obronke Pohorja. V rimski dobi je bilo v bližini Drave križišče dveh pomembnejših cest iz Celeie proti severu in iz Poetovia na Koroško. Dravo so prečkali z brodom, v okolici zdajšnjega Vojašniškega trga pa je bil brodarski zaselek. Temelje Mari¬bora je postavil Bernard Spanheimski (1096–1147), ki je na griču Piramida za obrambo pred Madžari zgradil grad Marchpurch (grad v marki), prvič omenjen leta 1164. Ob vznožju griča je nastala nova naselbina in se poimenovala po gradu. Postala je upravno središče z deželnosodnim uradom in leta 1189 sedež župnije. Kot trg je bila prvič omenjena leta 1209, kot mesto pa leta 1254. V drugi polovici 13. stol. so mesto zavarovali z obzidjem in mu v 14. stol. dodali še vogalne obrambne stolpe. Zaradi ugodne prometne lege se je mesto hitro razvijalo, zlasti pa so se v njem razvijali trgovina, vinarstvo, oljarstvo in usnjarstvo. Leta 1450 je imelo približno 185 hiš in nekaj več kot 1000 prebivalcev. V drugi polovici 15. stol. je mesto zaradi gospodarske krize, pustošenja Turkov v okolici, požarov in kuge začelo stagnirati; razvoj je zastal vse do 18. stol. Turki so ga dvakrat oblegali, a ga niso mogli zavzeti. Med leti 1362 in 1797 so mesto kar enajstkrat skoraj popolnoma ali le delno uničili požari. Kuga je morila petkrat, prvič 1348, zadnjič 1681.

Šolstvo je bilo omenjeno že leta 1224. Prvo gimnazijo, ki je bila najprej pet-razredna, od leta 1848 pa osemrazredna, so leta 1758 ustanovili jezuiti. Tudi zdravstvo je bilo omenjeno že leta 1243, prva bolnišnica za onemogle pa je bila ustanovljena leta 1348.

Leta 1729 je bila zgrajena pomembna trgovska cesta z Dunaja skozi Maribor v Trst, sočasno pa sta bili obnovljeni cesti iz Maribora na Koroško ter skozi Ptuj na Hrvaško. Maribor je postal prometno križišče, v njem pa so se razmahnile trgovina ter mlinarska, usnjarska in pivovarska obrt. Od leta 1752 je tudi upravno središče območja med Dravo in Muro. Gledališče je bilo ustanovljeno leta 1785, leta 1795 prva tiskarna in leta 1799 mestna bolnišnica. Po letu 1810 so začele obratovati prve živilske tovarne. Leta 1850 je bilo v mestu skupaj s predmestji 516 hiš, v njem pa je živelo 4168 prebivalcev.

Hitrejši razvoj je mestu omogočila južna železnica Dunaj–Trst, ki je skozi Maribor stekla leta 1846. Leta 1863 je bila zgrajena železniška proga od Maribora po Dravski dolini na Koroško do Celovca. Leta 1860 so začele delati velike železniške delavnice, s tem pa se je začela industrializacija Maribora. Obrtne delavnice so preraščale v tovarne, zgradili so tudi nove, zlasti tekstilne. Zaradi industrije in trgovine je postalo mesto privlačno za nemške podjetnike in uslužbence, ti pa so z gospodarsko močjo, šolstvom in državno upravo mesto načrtno germanizirali. Tamkajšnji zavedni Slovenci so začeli odločen narodnostni boj z Nemci in nemškutarji. V tem obdobju se je poleg nemškega imena Marburg vse bolj uveljav¬ljavljalo tudi slovensko ime Maribor. Pomembna spodbuda za krepitev narodne zavesti je bila premestitev sedeža lavantinske škofije leta 1859 iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. Škof Anton Martin Slomšek je hkrati prenesel v Maribor tudi bogoslovje, to pa je bila prva visoka šola v mestu. Vzgajala in izobraževala je slovenske duhovnike, ki so imeli velike zasluge za ohranjanje slovenstva na Spodnjem Štajerskem. Leta 1861 so Slovenci v Mariboru ustanovili čitalnico in se v njej začeli navduševati za »zedinjeno« Slovenijo. Leta 1867 je začel izhajati tednik Slovenski gospodar, leta 1868 pa v uredništvu pisatelja Josipa Jurčiča tudi prvi slovenski dnevnik Slovenski narod, vendar se je že leta 1872 preselil v Ljubljano. Leta 1871 so v Mariboru odprli prvo slovensko tiskarno. Da bi se slovenski kmetje otresli gospodarske odvisnosti od nemških denarnih zavodov, je bila 1882 ustanovljena Slovenska posojilnica. Leta 1899 je bil zgrajen velik Narodni dom, ki je postal središče Slovencev iz mesta in okolice. Konec 19. in v začetku 20. stol. je bilo ustanovljenih več slovenskih kulturnih, športnih in delavskih društev. Pred 1. svet. vojno pa so se v mestu zelo zaostrila nasprotja med Nemci in Slovenci.

Ob koncu 1. svet. vojne se je nemška mestna oblast izrekla za priključitev Maribora k Avstriji. Temu se je 1. novembra 1918 uprl general Rudolf Maister ter skupaj s prostovoljci v mestu prevzel vojaško oblast in zasedel območje do slovenske narodnostne meje. Njegov odločen boj je bil potrjen z mirovno pogodbo v Saint Germainu 10. septembra 1919; prav na podlagi te pogodbe sta bili namreč Spodnja Štajerska in Mežiška dolina priključeni k Jugoslaviji.

V obdobju med obema svetovnima vojnama se je v Mariboru zelo razvila industrija. V mestu je bilo 15 tekstilnih ter več kovinskih, kemičnih in živilsko-predelovalnih tovarn. Po 1. svet. vojni so bili ustanovljeni Slovensko narodno gledališče, Študijska knjižnica, Pokrajinski muzej, izhajali so slovenski časopisi, organizirano je bilo slovensko šolstvo, delovali sta dve založbi itd. V tem obdobju pa so se zelo zaostrila socialna vprašanja. Delavci so s številnimi stavkami zahtevali izboljšanje slabih življenjskih razmer. Po 1. svet. vojni se je delež nemškega prebivalstva v mestu zelo zmanjšal. Po popisu prebivalstva je leta 1931 živelo v mestu 8,3 odstotka Nemcev, vendar so imeli pomemben kapitalski delež v industriji, bančništvu in trgovini. Protislovensko delovanje nemške manjšine se je okrepilo zlasti v zadnjih letih pred 2. svet. vojno, saj je načrtno pripravljala nemško zasedbo Spodnje Štajerske.

Obdobje okupacije je med najbolj žalostnimi poglavji v zgodovini Maribora. 8. aprila 1941 so v mesto vkorakali nemški okupatorji in na Spodnjem Štajer¬skem vzpostavili nemško oblast. Nacisti so takoj začeli izvajati ukrepe, s katerimi naj bi ponemčili Maribor in vse okupirano ozemlje. Tudi Adolf Hitler je 26. aprila 1941 na velikem zborovanju v Mariboru zahteval: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Toda že v noči z 28. na 29. april so trije skojevci v mestu izvedli prvo sabotažno akcijo: v Volkmerjevem prehodu sredi Maribora so zažgali dva avtomobila nemških oficirjev. Akcija je imela velik odmev tako v Mariboru kot v okolici. Nemci so že pred Hitlerjevim obiskom začeli zapirati zavedne Slovence, zlasti izobražence. Zbirno taborišče za slovenske izgnance je postala meljska vojašnica. Poleti 1941 so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izgnali 4434 Mariborčanov, 127 pa so jih izgnali v Nemčijo. Slovenska beseda je bila pregnana iz šol, uradov, trgovin in cerkva, zaprli so vse slovenske kulturne ustanove in razpustili vsa slovenska društva. Slovenske knjige in tiste v slovan¬skih jezikih so zaplenili in jih odpeljali v tovarne papirja. V koncentracijskih taboriščih je umrlo 137 Mariborčanov. Na dvorišču sodnih zaporov so ustrelili 661 talcev iz vse Spodnje Štajerske, med njimi 204 iz Maribora. Številne žrtve in veliko gmotno škodo je povzročilo tudi zavezniško bombardiranje Maribora leta 1944 in v začetku 1945: življenje je izgubilo 482 ljudi, porušenih ali poškodovanih pa je bilo 47 odstotkov vseh hiš. Maribor je bil osvobojen 9. maja 1945.

Kljub temu da je bil v Mariboru nameščen nemški okupacijski aparat za Spodnjo Štajersko skupaj z močno vojaško posadko ter kljub strahovitemu nemškemu nasilju nad zavednimi Slovenci – ali pa morda prav zato – se je v mestu in njegovi okolici razmahnilo narodnoosvobodilno gibanje. V Mariboru so ilegalno delovale slovenske politične organizacije, ki so hrabrile prebivalstvo, organizirale akcije proti okupatorju in pomagale pri oskrbi partizanskih enot na Pohorju. Med ustreljenimi talci je bilo tudi veliko vidnejših organizatorjev vstaje, ki so bili bodisi izdani ali ujeti, med njimi Slavko Šlander, Slava Klavora, Rado Iršič, Bojan Ilich, Jože Hermanko, Franc Vrunč, Jože Kerenčič in Leon Novak. Nemci so sodelavce osvobodilnega gibanja streljali še neposredno pred osvoboditvijo. Aprila 1945 so ob bombnih lijakih v Spodnjem Radvanju ustrelili približno 200 političnih zapornikov iz mariborskih zaporov.

Podrobnejši opis narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru bi bil preobširen, zato priporočam ogled Muzeja narodne osvoboditve v Ulici heroja Tomšiča 5. Na narodnoosvobodilni boj in žrtve nemške okupacije spominja več spomenikov in spominskih plošč, med drugimi osrednji spomenik osvoboditvi na Trgu svobode, delo kiparja Slavka Tihca, spomenik v Volkmerjevem prehodu, ki spominja na prvo akcijo proti okupatorju, in spomenik ustreljenim talcem na zidu sodnih zaporov v Ulici talcev 11, kjer je tudi nekaj žar s pepelom nekaterih talcev.

Prva naloga po vojni je bila obnova tega najbolj porušenega slovenskega mesta. Po obnovi se je Maribor naglo razvijal in postal gospodarsko, kulturno, izobraže¬valno, zdravstveno, oskrbovalno, turistično in prometno središče severovzhodne Slovenije. Leta 1991 je bilo v industriji zaposlenega 40 odstotkov aktivnega prebivalstva. Najpomembnejša podjetja so bila Metalna, Tovarna vozil in toplotne tehnike, tekstilne tovarne, Henkel-Zlatorog, Marles, Elektrokovina, Hidromontaža in še nekatera druga. Mariborska industrija, zlasti največja podjetja, je v zadnjem desetletju zašla v velike težave, tako da je nekaj industrijskih velikanov prenehalo obratovati. Iz nekdanjih velikih tovarn je nastalo več manjših podjetij.

Kulturni utrip mestu dajejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mariborska filharmonija, Lutkovno gleda¬lišče, Umetnostna galerija, Pokrajinski muzej, Pokrajinski arhiv, več knjižnic ter številna kulturna društva, zbori in skupine, med njimi svetovno znani Mladinski pevski zbor Carmina Slovenica ter kakovostni pihalni orkester Kulturno-umetniškega društva Pošta. Leta 1975 ustanovljena Univerza s številnimi fakultetami in sodobno knjižnico je najpomembnejša izobraževalna in znanstveno-raziskovalna usta¬nova na Štajerskem. K mladostni živahnosti mesta prispevajo številne srednje, strokovne in osnovne šole.

Bolnišnica je prerasla regijski pomen in postaja drugi klinični center v Sloveniji. V mestu je tudi sodoben zdravstveni dom in več lekarn. Trgovska podjetja s številnimi velikimi in manjšimi trgovinami oskrbujejo mestno in okoliško prebivalstvo. Na obrobju mesta je bilo zgrajenih več velikih trgovskih centrov. Svoje storitve ponuja gostom več hotelov, za lačne in žejne pa skrbi precejšnje število restavracij in gostiln. Maribor je postal tudi živahno turistično središče. Svetovno znana prireditev je postalo smučarsko tekmovanje za zlato lisico, to pa v mesto pod Pohorjem privabi številne domače in tuje obiskovalce. Tudi poletni festival na Lentu, športna tekmovanja, kulturne prireditve, trgovine, Pohorje in druge znamenitosti privabljajo v Maribor vse več obiskovalcev iz domovine in tujine.

Maribor je pomembno cestno in železniško križišče, v bližini je tudi letališče. Razvit je mestni, primestni in medkrajevni avtobusni promet. V tem mestu ima sedež tudi družba Pošta Slovenije, tam je tudi sedež poslovnih enot Telekoma Slovenije. V mestu lahko poštne storitve opravimo na 16 poštah. V poštnem centru je 20. oktobra 1996 začel delati prvi avtomatski pisemski usmerjevalnik v Sloveniji, leta 2003 pa so odprli tudi sodobni poštni logistični center. V Mariboru imajo sedež Nova kreditna banka Maribor, Poštna banka Slovenije in Krekova banka, v mestu pa je tudi več poslovalnic drugih bank. Meščanom in okoličanom ponujajo svoje storitve tudi številne obrtne, proizvodne in storitvene delavnice.

Zanimiva je tudi zgodovina pošte, telegrafa in telefona. Poštna zveza med Gradcem in Ljubljano je bila vzpostavljena že leta 1522. Poštna postaja je bila tudi v Mariboru; prvič je bila omenjena leta 1528. Pošto so sprva peš prenašali poštni sli, od leta 1578 tudi sli jezdeci. Leta 1670 so prvič prepeljali pošto in potnike s poštnim vozom. Prvega pismonošo je Maribor dobil leta 1728, imenoval pa ga je mestni svet. Prva poštna kočija na progi Gradec–Maribor–Celje–Ljublja¬na–Trst je peljala leta 1750. Leta 1784 je bila poštna postaja povišana v prometno pošto, leta 1837 pa je postala državni poštni urad. Po zgraditvi železnice so začeli pošto prevažati z vlaki. Leta 1847 je začela poslovati kolodvorska pošta. Velik pomen za razvoj poštne dejavnosti je imela nova poštna palača na Slomškovem trgu, slovesno odprta 4. novembra 1894. V palači ima zdaj sedež družba Pošta Slovenije, v njej pa je tudi nekdaj glavna mariborska pošta. Telegraf je začel delovati leta 1847, za javnost pa so ga odprli 15. februarja 1850. Prva javna ročna telefonska centrala je bila vključena v promet 16. decembra 1897. Leto pozneje je bilo vanjo vključenih 51 naročnikov. Prva krajevna avtomatska tele¬fonska centrala je začela delovati 8. septembra 1929 in je imela približno 300 naročnikov. V medkrajevno avtomatsko telefonsko omrežje je bil Maribor vklju¬čen 9. marca 1968, ko je bila zgrajena medkrajevna avtomatska telefonska centrala. Obširen prikaz razvoja pošte, telegrafa in telefona je v zanimivi knjigi Vladimirja Klinarja »Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti v Koroški in Podravski regiji«, ki jo je leta 1991 založilo Ptt podjetje Maribor in jo toplo priporočam.

V Mariboru si velja ogledati vsaj najpomembnejše zgodovinske in kulturne spomenike. Lepo sta obnovljena stari del mesta Lent ob Dravi z obrambnimi stolpi ter Glavni trg z rotovžem iz leta 1515, kužnim znamenjem iz leta 1743 ter nekdanjim jezuitskim kompleksom z Alojzijevo cerkvijo iz leta 1769. Predhodnica mogočne stolne cerkve sv. Janeza Krstnika na Slomškovem trgu je prvotna enoladijska romanska cerkev iz prve polovice 12. stol. V 13. stol. so jo prezidali v triladijsko baziliko, pozneje pa večkrat dozidavali in obnavljali. Zdaj kaže po večini gotsko podobo. V kripti cerkve je pokopan škof Anton Martin Slomšek (1800–1862), njegov spomenik pa stoji ob parku pred cerkvijo. Pri cerkvi je svetilni steber iz leta 1517. Na Slomškovem trgu je tudi lepa palača nekdanje Mestne hranilnice z neorenesančnim pročeljem, zgrajena leta 1890; v njej je zdaj rektorat Univerze v Mariboru. Na tem trgu je tudi stavba gledališča v klasicističnem slogu, zgrajena v prvi polovici 19. stol. Poleg starega poslopja je sodobno gledališko poslopje, odprto leta 1994. Na Grajskem trgu je mestni grad iz 15. stol. z loretansko kapelo iz let 1655 do 1661, viteško dvorano iz okoli 1680 in s poznobaročnim stopniščem; v gradu je zdaj Pokrajinski muzej. Na s. strani gradu stoji kip pisatelja Josipa Jurčiča, na Trgu generala Maistra pa kip generala in pesnika Rudolfa Maistra. Zelo lep je Mestni park, ki so ga zasadili leta 1872 ter med leti 1889 in 1896; sega do vznožja z vinogradi zasajenega Mestnega vrha. Na j. robu parka je spomenik borcem za severno mejo, na v. robu parka pa Mestni akvarij; v parku je tudi več sodobnih skulptur. Prijeten je tudi sprehod do Treh ribnikov, iz katerih se je v preteklosti napajal mestni obrambni jarek. V Mariboru je še veliko drugih znamenitosti; literaturo za ogled nam bodo svetovali in ponudili v Mariborskem turistično-informacijskem centru, Partizanska cesta 47, telefon: 02/234 66 11.


1.4 km, 20 minut Maribor - Melje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pod nadvozom hitre ceste pridemo na pomembno cestno križišče proti Ljubljani in Zagrebu. Hojo nadaljujemo po Meljski cesti in na desni vidimo velike Intesove silose, nato pa gremo pod železniškim nadvozom do Partizanske ceste. Na levi strani je ob križišču Mlinske, Meljske in Partizanske ceste glavna avtobusna postaja, ena najlepših v Sloveniji. S križišča gremo po Partizanski cesti proti franči?škanski Marijini cerkvi, po Slovenski in Gosposki ulici ter Ulici 10. oktobra na Slomškov trg. Tam bomo pri vratarju poštne palače dobili žig TV.

višina: 264 m Melje

Ni opisa
3.7 km, 1 ura Melje - Malečnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od razpotja na začetku Malečnika nadaljujemo TV proti Mariboru, po cesti ob stari strugi Drave. Med strugo in cesto vidimo teniška igrišča, nekoliko naprej pa je ob cesti znano gostišče Črni baron, pri katerem se v gorice odcepi »vinska cesta«. Desno se tik ob cesti dviga strmi Meljski hrib (398 m). Po 30 min. lokalna cesta zavije na most čez Dravo in prekop Zlatoličje v Maribor.

TV nadaljujemo po stari makadamski cesti med strugo Drave in Meljskim hribom, sicer zaprti za motorna vozila. Od tam lahko opazimo kapelico na hribu Piramida nad Mariborom, na Dravi pa kmalu vidimo zapornice, za katerimi se glavni tok reke preusmeri v prekop hidroelektrarne Zlatoličje. Jez je precej zvišal gladino Drave, tako da je široka, globoka in mirna reka skozi mesto spremenjena v jezero. Takoj za zapornicami pri¬demo na Meljsko cesto in v Maribor. Meljska cesta nas vodi skozi mestno naselje Melje, eno izmed mariborskih industrijskih četrti.

višina: 248 m Malečnik

MALEČNIK, 280 m, 535 preb. Razloženo naselje leži na j. pobočjih razglednega hriba Gorca (350 m), na njem je poznogotska Marijina cerkev, zgrajena leta 1517. V glavnem oltarju je gotski Marijin kip iz okoli 1600. Do leta 1820 jo je obdajalo taborsko obzidje. Ob poti do cerkve je 14 kapelic križevega pota. Staro jedro naselja je ob župnijski cerkvi sv. Petra, ki je bila prvič omenjena leta 1236. Prvotna romanska cerkev je bila leta 1730 prezidana v baročnem slogu; v cerkvi so bogati oltarji in slikarije mariborskih ter graških slikarjev in kiparjev iz prve polovice 18. stoletja. Šola deluje od leta 1760. Na jv. pobočjih nad dolino raste žlahtna trta. Večina prebivalcev je zaposlenih v Mariboru. V naselju je več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic.


6.9 km, 2 uri Malečnik - Zimica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V središču Zimice se po asfaltirani cesti odpravimo proti Zgornjemu Dupleku. Najprej je na levi Bar kafe Luna, ob cesti pa hodimo mimo po večini novih hiš.Po nekaj minutah smo pri novi hiši Zimica 56a, pri kateri z regionalne ceste zavijemo desno po asfaltirani dovozni cesti proti gozdu. Pred gozdom se na levo odcepi gozdni kolovoz, po katerem se zložno spustimo v dolinico manjšega pritoka Žitečkega potoka. Kmalu prečkamo potoček, od tam pa nas kolovoz popelje čez travnik v gozd. Kolovoz se razširi v gozdno cesto, po kateri pridemo do prvih hiš zaselka Pečice, ki je del naselja Zgornji Duplek. Pečice ležijo ob j. vznožju hriba Zimičniki (402 m) in blizu sotočja Žitečkega potoka in potočka, ob katerem smo prišli iz Zimice. Po lokalni cesti skozi zaselek gremo do asfaltirane ceste Zgornji Duplek-Metava-Trčova-Malečnik. Iz Zimice smo hodili 40 min. Hojo nadaljujemo po cesti ob Žitečkem potoku. Po 10 min. je novo razpotje: desna cesta vodi po dolini v bližnje središče razloženega naselja Metava, 281 m, 272 preb. TV se po cesti zložno vzpne po v. pobočju slemena, ki veže Kamenščak s Trčovskim vrhom. Ob cesti je veliko novih hiš naselja Metava. Po 15 min. smo na prevalu, od koder se v 10 min. precej strmo spustimo v dolino Drave in do lokalne ceste Malečnik-Zgornji Duplek. Odpre se nam prelep pogled na Dravsko polje, Pohorje in Maribor ter na Gorco in Malečnik v bližini.    

Na razpotju zavijemo po cesti proti Mariboru. Levo je stara struga Drave, glavni tok pa je speljan po prekopu hidroelektrarne Zlatoličje na zahodni strani stare struge. Table ob cesti nas opozarjajo, da se ob stari strugi Drave razteza krajinski park Drava. Ob cesti je ravninski del naselja Trčova, 280 m, 687 preb.; na pobočju nad dolino so razloženi zaselki Zgornja Trčova, Lisičnik in Globoko. Naselje Trčova preide v razloženo naselje Celestrina, 315 m, 280 preb., katerega večji del je na južnem pobočjih hriba Vavtošek (418 m) ob cesti Malečnik-Ruperče. Po 40 min. se naši cesti priključi cesta iz Pernice v Pesniški dolini. Do razpotja so ob cesti hiše naselja Celestrina, naprej pa naselja Malečnik.

višina: 318 m Zimica

Ni opisa
3.3 km, 1 ura Zimica - Zgornja Korena

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S križišča pred gostilno Dvoršak nadaljujemo TV proti sz. po asfaltirani cesti, ki pelje v Zimico in naprej v Zgornji Duplek. Ovinkasta cesta se precej strmo spušča (14 %) po sz. pobočju slemena v dolino Korenskega potoka, ki jo vidimo ob vznožju slemena. Po 15 min. smo na križišču s kapelico in AP. Leva cesta pelje skozi Spodnjo Koreno v Spodnji Duplek, desna do bližnjih domačij. TV gre naravnost (kažipot Hrastovec). Ovinkasta cesta se zložno zvije po slemenu Korenskega vrha (336 m) proti hišam enako imenovanega zaselka, ki sodi še v Zgornjo Koreno. Po nekaj manj kot 15 min. hoje pridemo do križišča z AP; desna cesta vodi v Hrastovec, leva v Spodnji Duplek. Na križišču zavijemo navzdol do nekaj minut oddaljenega razpotja v dolini Zimiškega potoka; TV nadaljujemo po levi cesti. Pozdravljajo nas sadov-njaki in vinogradi, ob poti so že prve hiše razloženega naselja Zimica, 323 m, 557 preb. Cesta nas pripelje v gručasto središče naselja s kapelo sv. Jakoba ob cestnem križišču. Tam je tudi samopostrežna trgovina. Desna cesta pelje v Jablance, leva v Zgornji Duplek. Tabla pri kapeli nas opozori, da smo prišli v krajinski park Kamenščak, po katerem bomo hodili do Metave. Iz Zgornje Korene smo hodili 60 minut.

višina: 364 m Zgornja Korena

ZGORNJA KORENA, 350 m, 376 preb. Razloženo središčno naselje leži v dolini Korenskega potoka in na zložnih pobočjih nad dolino. Središče kraja je strnjeno jedro pri župnijski cerkvi sv. Barbare na vrhu slemena (392 m). Cerkev je bila zgrajena leta 1787 namesto kapele, ta pa je bila prvič omenjena že leta 1639. Na cestnem križišču stoji znamenje v spomin na kugo, ki je v teh krajih morila v letih 1710 do 1712. Pri Ferkovem gradiču ob cesti čez hrib stoji kamnit kip sv. Riharda, ki so ga leta 1856 postavili takratni lastniki vinogradov iz Gradca. V bližnjem kamnolomu so apnenec lomili že Rimljani. Šolski pouk so začeli izvajati leta 1812, leto pozneje pa so zgradili tudi šolsko poslopje. V Zgornji Koreni je bil rojen dr. Joža Glonar (1885–1946), literarni zgodovinar, prevajalec, bibliotekar in leksikograf. Krajani so uglednemu rojaku pri cerkvi sv. Barbare postavili doprsni kip. Od cerkve, do katere je od gostilne Dvoršak le nekaj minut, je čudovit razgled na Slovenske gorice, Dravsko polje, Pohorje in Kozjak.

Narodnoosvobodilno gibanje se je v tem delu Slovenskih goric razmahnilo jeseni 1943, ko je bila tam ustanovljena organizacija OF. Od oktobra 1943 je na območju Korene delovala partizanska tehnika. V gozdu Boršt, j. od Zgornje Korene, je bila avgusta 1944 ustanovljena kurirska postaja S-17. Prvi komandir je bil Alfred Pirher - Ivo, pri tej postaji pa je delovalo 14 kurirjev. Bivali so v zemljanki, hrano pa so jim kuhali na Zelenkovi domačiji. Kurirji so vzdrževali zveze s S-13 v Planici nad Framom, S-16 na Tojzlovem vrhu na Kozjaku in s S-14 pri Moškanjcih. Najtežavnejša je bila zveza s        S-13, saj so se morali s čolnom prepeljati čez Dravo, prečkati odprto Dravsko polje, ki je bilo prepredeno s številnimi komunikacijami, in se prebiti čez močno zastraženo železniško progo in glavno cesto Maribor–Celje. Kurirji so izvajali tudi vojaške akcije; tako so npr. oktobra 1944 napadli orožniško postajo v Zgornji Koreni. Pri opravljanju kurirskih nalog sta padla kurirja Karel Žižek - Drago in Konrad Pušnik.

V Zgornji Koreni so zdaj osnovna šola, pošta, trgovina in gostilna ter več obrtnih delavnic. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom in vinogradništvom, številni pa so zaposleni v Mariboru.


4.3 km, 1 ura 10 minut Zgornja Korena - Zavrh (Slovenske gorice)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Našo pot do Zgornje Korene nadaljujemo po asfaltirani cesti, speljani ves čas po glavnem slemenu med povirjem pritokov Ruperškega potoka na s. ter Črmljenskega potoka in potoka Rogoznica na j. strani slemena. Podolgovato sleme je tudi razvodje med rekama Pesnica in Drava. Na obeh straneh ceste so hiše Zgornjega Zavrha. V dolini Ruperškega potoka vidimo Spodnjo Voličino, na gričevnatem svetu z. nad dolino pa razloženo naselje Zgornja Voličina. Cesta se zložno spušča; v 15 min. pridemo na razpotje, ob njem stoji kapelica. Desna cesta se spusti v Spodnjo Voličino in proti Lenartu, po levi pa se nadaljuje TV. Kmalu za razpotjem se odcepi stranska cesta do bližnjega Lovskega doma Voličina. Mimo kapelice smo v nekaj minutah na novem razpotju: leva cesta se spusti v Selce in proti Ptuju, po desni, slemenski, gremo proti Zgornji Koreni. Krajevna tabla nas opozori, da smo prišli v naselje Dolge Njive, 370 m, 121 preb., s strnjenim obcestnim delom ob slemenski cesti in razloženimi domačijami na j. in s. pobočjih. Kmalu za razpotjem je bife Fras. Sprva so nove in stare hiše na obeh straneh ceste, potem samo na levi. Desno pod cesto je precej strmo pobočje z bukovim gozdom proti povirju Ruperškega potoka. Po 20 min. od razpotja pred Dolgimi Njivami se z desne priključi cesta iz Spodnje Voličine, po nekaj korakih pa se levo odcepi prva cesta v Žikarce. Slemenska cesta preide na s. pobočje razglednega griča Novi vrh (405 m) in se po njem v 10 min. zložno spusti do novega razpotja, ob katerem stoji križ; tam je tudi AP. Zaselek Novi Vrh na z. pobočju griča sodi v razloženo naselje Žikarce, 350 m, 356 preb., ki leži na stranskih j. slemenih med pritoki potoka Rogoznica. Na razpotju zavije v Žikarce še druga cesta, TV pa nadaljujemo po slemenski cesti proti Zgornji Koreni, ki jo že vidimo pred seboj. V smeri proti jz. se na robu Slovenskih goric dvigata z gozdom poraščena vrhova Grmada in Kozjak. Kmalu za razpotjem sta ob cesti dve krajevni tabli: Žikarce in Zgornja Korena. Ob cesti so hiše naselja Žikarce, na slemenu pa se začenja Zgornja Korena. Po 10 min. od zadnjega razpotja pridemo do gostilne Dvoršak ob cestnem križišču v Zgornji Koreni.

višina: 369 m Zavrh (Slovenske gorice)

ZAVRH, 370 m, 320 preb. Obcestno naselje leži na razglednem slemenu med Pesniško dolino na s. in dolino Črmljenskega potoka na j. strani. Naselje ima tri dele: na vzdolžnem slemenu sta Zgornji Zavrh na z. in Srednji Zavrh na v. strani, na stranskem slemenu proti j. pa Spodnji Zavrh. Slemeni se stikata pri razglednem stolpu; tam je tudi razpotje cest in središče kraja s trgovino, gostiščem in AP. Kovinski, 17 m visok Maistrov razgledni stolp je leta 1982 postavilo Turistično društvo Zavrh namesto prejšnjega lesenega. Stolp so poimenovali po sloven¬skem generalu in pesniku Rudolfu Maistru - Vojanovu (1874–1934), ki je rad prihajal v ta kraj na počitnice. Temu lepemu kraju je posvetil tudi znano pesem Završki fantje. Na spominski plošči pri razglednem stolpu piše: »S tega kraja je občudoval lepoto Slovenskih goric in jo opeval.« Nasproti stolpa je vila Fekonja, v kateri je stanoval; v njej je zdaj Maistrova spominska soba s fotografijami in dokumenti iz njegovega življenja; ključ hranijo v baru Maistrova klet v isti hiši. Prebivalci Zavrha so po večini zaposleni v Lenartu in Mariboru, na manjših kmetijah pa se ukvarjajo s sadjarstvom, poljedelstvom in vinogradništvom. Razgledni stolp in lepota kraja privabljata številne izletnike. Ob cesti proti Gradenšaku je nedaleč od stolpa turistična kmetija Šuman.

Z Maistrovega stolpa je prelep razgled. Na v. je v bližini široka dolina reke Pesnice, za njo slemena Slovenskih goric proti Gomili in Negovi s Cerkvenjakom v ospredju. Na jv. vidimo za Haloškim gričevjem hrvaške hribe Ravno goro, Ivanščico in Kalnik. Na j. strani se širijo slemena Slovenskih goric proti Ptujskemu in Dravskemu polju, za ravnino se vzpenjajo gričevnate Haloze, nad katerimi se dvigajo Macelj, Donačka gora in Boč. Na z. strani se slemena Slovenskih goric najvišje dvignejo v vzpetinah Hum (424 m), Grmada (460 m) in Kozjak (406 m), naprej pa se pogled ustavi na Pohorju in Kozjaku. Na s. strani slemena je dolina Ruperškega potoka s Spodnjo Voličino, naprej pa Pesniška dolina z Lenartom; levo od mesta leži jezero Komarnik s Črnim lesom, desno od Lenarta vidimo najprej Jezero Radehova, potem Trojiško jezero in Sv. Trojico v Slovenskih goricah, naprej pa obširno gričevje Slovenskih goric proti Murskemu polju.


6.1 km, 1 ura 30 minut Zavrh (Slovenske gorice) - Velka (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Najprej gremo čez staro strugo reke Pesnice, kmalu pa tudi čez regulirano. Na drugi strani reke je ob cesti krajevna tabla naselja Gočova, 231 m, 279 preb., vendar naša pot ne gre skozenj. Po 25 min. od križišča zavijemo desno po slabi makadamski cesti na Gočovski vrh (313 m), na katerem med visokimi topoli vidimo hiše enako imenovanega zaselka. Ovinkasta cesta po sv. pobočju Gočovskega vrha, z lepim pogledom na Pesniško dolino in na gričevje s Cerkvenjakom, nas v 15 min. pripelje na ravno sleme z zaselkom Gočovski Vrh in hišnimi številkami Gočove. Od prve hiše naprej je cesta asfaltirana.

Po nekaj korakih je na desni vrtnarija. Slemenska cesta nas vodi skozi zaselek; najprej je ravna, ko pa se zložno vzpne, se nam na drugem slemenu pokaže razgledni stolp na Zavrhu. Kmalu se spustimo do razpotja. Tam zapustimo asfaltirano cesto, ki se spusti v Gočovo; od prve hiše na Gočovskem Vrhu je 10 min. Po asfaltirani cesti zavijemo desno mimo novih hiš in se ob robu gozda spustimo v dolinico potoka Črnec. Od tod se cesta zložno zvije po jv. pobočju slemena proti hišam naselja Nadbišec, 338 m, 93 preb. To je razloženo slemensko naselje v povirju potoka Črnec z jedrom na temenu slemena. Na domačiji Alojza Rojka je bil od decembra 1944 do osvoboditve sedež okrajnega odbora OF Lenart. Ko pridemo na teme slemena, se cesta obrne proti zahodu. Z leve se priključi asfaltirana cesta iz Biša v Pesniški dolini; po tem kraju je poimenovan Nadbišec, ki leži nad Bišem. Od razpotja na Gočovskem Vrhu je 30 min. hoje.

Slemenska cesta nas vodi skozi središčni del naselja Nadbišec; ob cesti je veliko novih hiš. Kmalu se začne zložno spuščati po slemenu; odpre se lep pogled proti s. na Jezero Radehova in Lenart v Slovenskih goricah. Po 20 min. zapustimo asfaltirano cesto na velikem ovinku proti Zavrhu. Zavijemo desno po kolovozu proti Marijini kapeli in hišam, ki sodijo v razloženo naselje Gradenšak, 260 m, 25 preb. V 10 min. se zložno vzpnemo na drugo sleme, ki se vleče od Pesniške doline v smeri proti jz., na njem je Zavrh. Na desni so vinogradi, na s. strani pa spet vidimo Pesniško dolino, Jezero Radehova in Lenart, bolj vzhodno pa Trojiško jezero in Sv. Trojico. Kmalu pridemo na asfaltirano cesto iz Pesniške doline proti Zavrhu. Po njej zavijemo levo in gremo zložno navzgor, najprej med hišami naselja Gradenšak, kmalu pa že naselja Zavrh. V dolini Ruperškega potoka zagledamo gručasto naselje Spodnja Voličina, na slemenu v bližini pa razgledni stolp v Zavrhu. Po nekaj minutah smo na razpotju, na katerem se z leve priključi cesta iz Nadbišca, ki smo jo zapustili pri Marijini kapeli. Po slemenski cesti gremo med hišami naselja Zavrh do 15 min. oddaljenega razglednega stolpa.

višina: 231 m Velka (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na križišču zavijemo levo proti Ptuju.

višina: 231 m Zgornja Senarska

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 285 m Negova

Ni opisa