Išči po točkah

Začetek: Novo mesto (Glavni trg)

Konec: Izola

Razdalja: 227.1 km Čas hoje: 63 ur 25 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 179 m Novo mesto (Glavni trg)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 171 m Vavta vas

Ni opisa
4.2 km, 1 ura 10 minut Vavta vas - Dolenjske Toplice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 180 m Dolenjske Toplice

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 451 m Gornje Laze

Ni opisa
5.3 km, 1 ura 40 minut Gornje Laze - Sv. Lovrenc

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 545 m Sv. Lovrenc

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Sv. Lovrenc - Turn (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 512 m Turn (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 443 m Gaber pri Semiču

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Gaber pri Semiču - Vrčice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 484 m Vrčice

Ni opisa
2.4 km, 1 ura 10 minut Vrčice - Bele stene (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 743 m Bele stene (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 845 m Škrilj

Ni opisa
3.4 km, 1 ura Škrilj - Gače

Opis:

Gozdna cesta pelje po lepi ravni planoti s košenicami. Na drevesu opazimo lovsko prežo, nad cesto pa senik. Na s. strani planote se dviga podolgovat hrbet gore Škrilje (1012 m). Kmalu pridemo v nizek listnat gozd. Po 20 min. zapustimo cesto. Levo se odcepi gozdni kolovoz, po katerem pridemo na jaso, z nje pa zložno do gozdne ceste, ki jo prečkamo. Po bukovem gozdu se vzpnemo na obširno travnato planoto. Na njenem začetku je v bližini poti okrogel kamnit pomnik, postavljen leta 1930 ob praznovanju 600-letnice kočevarske vasi Pogorelec, 594 m, ki je zdaj ni več. Leta 1931 je bilo v vasi pet hiš in 34 prebivalcev; med roško ofenzivo poleti 1942 so hiše požgali Italijani. Od odcepa z gozdne ceste smo hodili približno 15 min.

Travniški kolovoz se vzpne na sleme nad pomnikom, potem pa se zložno spusti proti bližnji lovski preži ob visokem drevesu in desno od nje v bukov gozd. Po dokaj ravnem kolovozu, ki se zvije okoli najvišjega vrha Gač (1029 m), poraščenega s smrekami, pridemo na prvo smučišče na jz. strani vrha Male Gače (955 m). Na sz. strani se nad prostranstvom roških gozdov najviše dviga Veliki rog (1099 m). Na jz. obzorju so že gore nad Kočevjem in Ribnico, na sz. pa Frata in Straška gora nad dolino Krke. Po stezi, ki prečka smučišče, pridemo na drugi strani gozdička na obširno travnato pobočje s smučarskimi vlečnicami. Usmerimo se proti veliki samotni lipi in proti robu, nato pa pred njim pri dveh smrekah zavijemo navzdol proti kapelici in ruševinam nekdanje kočevarske hiše. Od pomnika na Pogorelcu je 20 min.

višina: 908 m Gače

GAČE, 942 m. Naselje kočevarskih Nemcev na pobočju Malih Gač je bilo opuščeno že pred 1. svet. vojno. Na nekdanjo vas spominjajo ostanki zidov kočevarske domačije. Društvo Kočevarjev je začelo na Gačah urejati kočevarski spominski park. Na hektar velikem zemljišču bo stala v značilnem kočevarskem slogu obnovljena hiša, poleg nje pa kapela Matere božje. Leta 1994 so na ostanku zidov kočevarske domačije odkrili spominsko ploščo, na njej pa v nemškem in slovenskem jeziku piše: »Spominski park Kočevarjev z Marijino kapelo. Gače 1994.« Na bližnji visoki zidani kapelici, obnovljeni leta 1992, je spominska plošča, ki so jo odkrili 10. avgusta 1930 ob praznovanju 600. obletnice naselitve Kočevarjev v te kraje. S plošče zvemo, da so na Gačah stale štiri domačije. Spominski park bo vključen v smučarski center Gače.

Na območju Gač je zdaj znani smučarski center Rog-Črmošnjice, domačini pa mu pravijo tudi smučarski center Gače. Smučišča so na nadmorski višini od 700 do 1000 m in obsegajo 65 ha. Na njih deluje pet vlečnic in sedežnica, skupaj dolgih 4200 m, urejena je tudi tekaška proga. Ob spodnji postaji smučarskih vlečnic nad Črmošnjicami je veliko naselje počitniških domov in hišic, imenovano Gričice.


2.4 km, 30 minut Gače - Komarna vas

Opis:

Od ostankov kočevarske hiše se po slabo vidni stezi ob robu gozda spustimo po pobočju s smučišči do gozdne ceste na Gače. Po cesti gremo nekaj korakov navzdol do gozdnega kolovoza, ki se odcepi na desno. Sprejme nas bukov gozd, ko pa se začne kolovoz zložno spuščati proti severu, gozd preide v smrekovega. Hodimo po izjemno lepem gozdu z visokimi in debelimi smrekami, vendar ta kmalu spet preide v mešanega, s prav tako lepimi visokimi bukvami. Po 20 min. od Gač zapustimo kolovoz in se v 5 min. po stezi spustimo do gozdne ceste Planina–Komarna vas. Prečkamo cesto in se po lepi široki poti v nekaj minutah spustimo na jaso s smučarsko tekaško progo. Po jasi gremo proti mlademu gozdu, v katerem vidimo izsek s široko tekaško progo. Čez nekaj minut pridemo iz mladega gozda. Pod nami so košenice, nad kolovozom, po katerem se bližamo Komarni vasi, pa zelo gost mlad smrekov gozd. Če se ozremo nazaj, vidimo vrh Malih Gač, na s. strani pa se nad dolino Črmošnjičice vleče strm hrbet z najvišjo vzpetino Nad Mašljem (678 m) tik nad Črmošnjicami. Na obzorju opazimo Kum in Trdinov vrh na Gorjancih. Pri lovski koči pridemo na cesto, ki pelje v naselje Gričice na desni, mi pa zavijemo levo in takoj s ceste po sadovnjaku do edine hiše v Komarni vasi, 679 m, 4 preb. Z Gač v Komarno vas smo hodili 50 min. Na hiši s številko 1 je spominska plošča s sporočilom: »V tej hiši je bil sedež uprave Slovenske centralne vojne partizanske bolnice od decembra 1943 do aprila 1945. V njenih bolnicah v Rogu se je v letih NOV zdravilo približno 5000 ranjencev in bolnikov.« Pet minut od hiše je v kraški vrtači grobišče s spomenikom 76 partizanom, ki so umrli v bližnji partizanski bolnišnici Spodnji Hrastnik. Pred 2. svet. vojno je imela Komarna vas 27 hiš, v katerih so živeli Kočevarji, vendar so se decembra 1941 izselili. V roški ofenzivi 1942 so vas požgali Italijani.

Na križišču nasproti hiše se poslovimo od Trdinove poti, ki pelje naravnost v Bazo 20, nas pa kažipot usmeri navzdol po cesti v Črmošnjice. Cesta se v zavojih spušča po gozdu v dolino; nekdanje bližnjice so zaraščene. Po 25 min. se na desno odcepi cesta v naselje Gričice in do smučišča. V bližini velikega ovinka, nekaj metrov naprej od razpotja, so ruševine cerkve Svetih treh kraljev, od katere stoji le še zvonik. Tam je bila kočevarska vas Topli Vrh, 540 m, ki je štela 25 hiš; tudi to vas so med roško ofenzivo požgali Italijani. Kmalu pridemo po cesti na košenice pod Toplim vrhom (624 m) in naprej do novega razpotja: desna cesta se spusti v Črmošnjice, leva pelje pod Topli vrh. S tega razpotja si po kolovozu skrajšamo pot v dolino. Ko pridemo v dolino, smo že v Črmošnjicah. Prečkamo partizansko magistralo in zavijemo v vas. Iz Komarne vasi smo hodili 60 min.

višina: 680 m Komarna vas

Ni opisa
5.5 km, 1 ura 30 minut Komarna vas - Lukov dom

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 593 m Lukov dom

Ni opisa

Opis:

Od Lukovega doma do Podstenic gre TV skupaj s Trdinovo potjo. Najprej gremo proti Bazi 20, po 5 min. pa se naša pot odcepi na levo pot proti bolnišnici Jelendol. Po jz. pobočju Sokolskega vrha je sprva precej ravna, potem pa se nekoliko spušča, ves čas po mešanem gozdu. Po 30 min. je ob poti tabla, nameščena leta 1992, z napisom: »Smrekov nasad, star 116 let, zaloga 870 m3 na ha, letni prirastek 4,5 m3 na ha.« Po dveh minutah smo na parkirnem prostoru nad kotanjo, v kateri je bolnišnica Jelendol. Na levo zavije pot do bližnjega partizanskega grobišča, na desno pa do bolnišnice.

PARTIZANSKA BOLNIŠNICA JELENDOL, 559 m, leži v ozki dolinici pod Daleč hribom. Med roško ofenzivo avgusta 1942, je dr. Pavel Lunaček ranjence iz bolnišnice na Daleč hribu skril v to dolinico. Ker je med ofenzivo niso odkrili, je dr. Lunaček odločil, da bo tam nova bolnišnica. Graditi so jo začeli spomladi 1943. V devetih barakah so bili prostori za ranjence, za zdravniško in strežno osebje ter kuhinja. Jeseni 1944 so postavili novo operacijsko barako. Delovala je do osvoboditve, okupator pa je ni nikoli odkril. Vodil jo je dr. Pavel Lunaček. Sprva je bil tam sedež uprave Slovenske centralne vojne partizanske bolnišnice (SCVPB), v njem pa so organizirali strokovna posvetovanja zdravnikov roških bolnišnic. V tej in drugih partizanskih bolnišnicah v Rogu je bilo konec leta 1944 že približno 700 ležišč. Objekte v Jelendolu so večkrat obnovili, zadnjič leta 2001. Leta 2004 je med poletnim neurjem na barake padlo nekaj dreves in jih zelo poškodovalo. Zato je ogled bolnišnice do sanacije objektov otežen. Za bolnišnico skrbi Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto.

V bližini parkirnega prostora nad bolnišnico je v kraški vrtači sredi gozdov preprosto grobišče 53 partizanov, umrlih v bolnišnicah Jelendol in na bližnjem Jelenbregu. Ob poti h grobišču je spomenik z verzi pesnice Lili Novy:

»Na trdo pot ste šli,
za nas izkrvaveli,
zato naš rod živi,
in boste vi živeli.
Spomin na vas žari,
za vas gori ljubezen,
vaš grob je hram časti
in slava sije čezenj.«



Opis:

Od bolnišnice se vrnemo na parkirni prostor, potem pa gremo po ozki, dokaj ravni gozdni cesti, po kateri v 15 min. pridemo do širše gozdne ceste. Po njej nadaljujemo na desno do 10 min. oddaljene Roške ceste Podturn–Kočevje. Na razpotju zavijemo levo proti Podstenicam. Gozdnato kraško območje se imenuje Podsteniška Koliševka. Kmalu nas kažipot ob cesti opozori, da je na desni 5 min. oddaljena udorna jama. Globoka kraška vrtača je do dna poraščena z visokimi smrekami in vsekakor si jo velja ogledati. Po nekaj minutah pridemo do krajevne table »Podstenice«; na vzpetini nad cesto je gozdarska koča. Na desno je odcep gozdne ceste na Frato. Še nekaj korakov in že smo pri veliki gozdarski hiši ob cestnem križišču. Po Roški cesti smo hodili približno 25 min.

višina: 604 m Podstenice

PODSTENICE, 602 m, 7 preb., so bile pred 2. svetovno vojno večje naselje s šolo, parno žago in gostilno ter z več zaselki v okolici. Zdaj so tam le velika gozdarska hiša, logarska hiša in lovska koča. V gozdarski hiši so leta 2003 uredili čebelarski muzej. Skupine si ga lahko ogledajo po dogovoru z Darjo Pečaver, Srednja vas, 8333 Semič, telefon: 031/794 449. V muzeju je tudi maketa predvojnih Podstenic. Naselje leži v kraški dolinici v bližini Roga (1099 m), najvišjega vrha pogorja Kočevski rog. Ime je dobilo po skalnati steni Roga. Do decembra 1941 so tam živeli Kočevarji. Naselje in zaselki so bili porušeni in požgani med roško ofenzivo avgusta 1942.

Podstenice sredi roških gozdov so imele med NOB pomembno vlogo. V gozdarski koči Jelenica je bilo januarja in februarja 1942 prvo taborišče Novomeške partizanske čete. Na z. strani Roga se je 12. junija 1942 nastanilo vrhovno politično in vojaško vodstvo; tam je ostalo do roške ofenzive avgusta 1942. V bližini sta bili tedaj nameščeni tudi partizanska bolnišnica in partizanska tehnika Urška. Maja 1942 je v parni žagi na Podstenicah začela obratovati orožarska delavnica. Pozneje so jo preselili na bližnjo Podrto goro; tam so postavili barake za orožarsko, krojaško, čevljarsko in mizarsko delavnico s skupnim nazivom »Delavnice 5. grupe odredov«. Na Podstenicah je bil 17. maja 1943 ustanovljen iniciativni odbor Zveze mladine Slovenije. Pod Babjo gorico je od 24. julija 1944 do 17. aprila 1945 delala partizanska tiskarna, v katero so namestili stroje iz prejšnje Kočevske tiskarne.


10.5 km, 3 ure 30 minut Podstenice - Pugled pri Starem Logu

Opis:

S Podstenic gremo po Roški cesti proti Kočevju do 20 min. oddaljenega Cinkovega križa (652 m). Tam zapustimo Trdinovo pot, ki gre naprej po Roški cesti na Veliki rog, TV pa nadaljujemo na desno po gozdni cesti v Stari Log, ves čas po mešanem gozdu. Precej ravna cesta vijuga po ozki kraški planoti med pobočji Tabora (770 m) in Babje gorice (801 m) na s. ter Malega roga (981 m) na j. strani. Po 45 min. od Cinkovega križa se na desno odcepi gozdna cesta do bližnje logarnice Cink (694 m), v kateri je bil sedež poveljstva 5. grupe odredov. Nadaljujemo po levi cesti. Kmalu se nam z leve pridruži Roška pešpot, katere znak je rdeča medvedova šapa, že na naslednjem odcepu pa nas zapusti in zavije na desno. TV pelje naravnost do bližnjega novega odcepa pod Kraljevim Kamnom (833 m) tik nad njim. TV gre še naprej naravnost; kmalu pridemo do lepe gozdarske koče na levi strani ceste. S Podstenic do tja je dve uri zmerne hoje; na cesti ni pomembnejših višinskih razlik.

Takoj za gozdarsko kočo zapustimo gozdno cesto in zavijemo levo na gozdno pot, po kateri se v 10 min. spustimo do gozdne ceste, ob kateri spet opazimo oznake Roške pešpoti. Prečkamo cesto in po lepi gozdni poti v 10 min. pridemo do gozdne ceste, ki pelje na desno v Stari Log, na levo pa mimo Pugleda do Roške ceste. Zavijemo po cesti na levo. Po 10 min. se na desno odcepi gozdna cesta do zaselka Cesta in naprej do regionalne ceste Kočevje–Stari Log, TV pa nadaljuje po levi, ki se zložno vzpenja do 30 min. oddaljenega odcepa na Pugled na desni strani. Po gozdnem kolovozu smo kmalu na obširni travnati planoti; po sredi travnika se zložno spustimo proti gozdu na levi do gozdnega kolovoza, po katerem pridemo do spomenika. Od gozdne ceste do spomenika na Žibnu je 15 min.

višina: 649 m Pugled pri Starem Logu

PUGLED PRI STAREM LOGU, 640 m, je bil do okupacije leta 1941 naselje s 17 hišami in cerkvijo na razglednem z. robu Kočevskega roga nad Starim Logom. V njem so živeli Kočevarji, dokler jih novembra 1941 Nemci niso preselili v zasedene kraje v Posavju. Med roško ofenzivo v drugi polovici avgusta 1942 so Italijani naselje požgali. Razvaline je potem preraslo grmovje. Zdaj gozdarji, lovci in krajani okoliških vasi obnavljajo ruševine nekaterih hiš in cerkve, sadovnjake in travnike pa vzdržujejo lovci. Informativna tabla seznanja obiskovalce z zgodovino kraja in značilnostmi gozdnega rezervata Pugled–Žiben. Nastaja spominski park. Na Pugled pridemo v 10 min., če gremo na koncu travnika, še preden zavijemo proti spomeniku na Žibnu, desno po poti, označeni s planinskimi markacijami, in se po ogledu vrnemo nazaj.

Območje Pugleda je imelo med NOB pomembno vlogo. Na gozdnem pobočju proti Staremu Logu sta bili Baza Pugled in Baza 14. Na Kamenjaku, vzhodno od Pugleda, sta se 12. junija 1942 začasno naselili vrhovno politično vodstvo osvobodilnega gibanja in glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Pri Pugledu je 24. avgusta 1942 padel pesnik in pisatelj Miran Jarc, rojen leta 1900. Aprila 1943 se je na Pugled preselila partizanska tehnika Urška 14, v kateri so tiskali Slovenskega poročevalca, Ljudsko pravico, Delavsko enotnost in Kmečki glas. Za grafično opremo časopisov sta skrbela slikarja Dore Klemenčič - Maj in Ive Šubic. Januarja 1944 so Urško 14 preimenovali v »Grafika 13 A«.

V bližini požgane vasice Pugled je bila decembra 1942 ustanovljena kurirska postaja TV-14. Sprva je bilo v njej pet kurirjev, pozneje pa se je njihovo število povečalo, predvsem zaradi vse obsežnejše dejavnosti bližnje tehnike. Največ gradiva so prenesli do glavne kurirske postaje TV-15 v Občicah. Postaja je vzdrževala zvezo tudi s TV-11 na Veliki gori nad Ribnico in TV-13 v bližini vasi Bilpa nad Kolpo. Kurirji so bivali v baraki, skriti v kotanji, obrasli z drevjem, okupator pa je ni nikoli odkril.

V nekdanji kočevarski vasi Žiben, 650 m, j. od Pugleda, je bil od 28. do 30. aprila 1943 zbor aktivistov OF; udeležilo se ga je približno sto ljudi. Na zboru so sprejeli »Dolomitsko izjavo«. Na kraju zborovanja, kjer zdaj ni nobene hiše več, stoji spomenik z napisom: »Od 28. do 30. aprila 1943 je na tem mestu zbor aktivistov OF iz vse Slovenije s potrditvijo Dolomitske izjave za vedno utrdil enotnost Osvobodilne fronte pod vodstvom Komunistične partije.« Pri spomeniku je grob treh partizanov, ki so se zdravili v bolnišnici Stari breg, med jesensko ofenzivo leta 1943 pa so jih ubili Nemci.


12.9 km, 3 ure 30 minut Pugled pri Starem Logu - Željne

Opis:

Od spomenika nadaljujemo pot proti jugu po zelo zaraščenem nekdanjem travniku ob robu gozda. Kmalu smo v gozdu, po katerem se zložno spustimo do gozdne ceste, ki povezuje regionalno cesto Kočevje–Stari Log z Roško cesto. Od spomenika do ceste je 20 min. Po cesti gremo levo, najprej zložno navzdol, potem po ravnem. Po 15 min. smo na veliki jasi, še po 5 min. pa na razcepu cest. Nadaljujemo po desni široki gozdni cesti, ki se zložno dviga. Po 15 min. zavijemo s ceste na desno. Po gozdnem kolovozu se v nekaj minutah povzpnemo na travnato jaso; ob njenem desnem robu, potem prek travnika v levo pridemo spet v gozd. Po 10 min. smo iz gozda; levo nad potjo zagledamo med drevjem razvaline nekdanje cerkve v Trnovcu (599 m). Okrog nje je bilo gručasto kočevarsko naselje s 17 hišami, ki so jih avgusta 1942 požgali Italijani. Po kapitulaciji Italije je bilo pod vasico skladišče streliva, iz katerega so vse do osvoboditve oskrbovali partizanske enote. Po široki poti mimo čebelnjaka pridemo v 10 min. do gozdne ceste in jo prečkamo. Široka gozdna pot se zložno vzpenja, pride na jaso, gre mimo čebelnjaka do gozdne ceste, po kateri se zložno vzpnemo do lovske hiše na Trnovcu. S Pugleda do lovske hiše smo hodili 1 h 30 min.

Pod lovsko hišo se spustimo do bližnje Roške ceste, po kateri je do Kočevja 12 km. TV gre ves čas po cesti. Do vasi Željne nas obdajajo gozdovi. Cesta se le počasi zložno spušča, ponekod je celo precej ravna; s številnimi ovinki zaobide kraške vrtače in jame. Po 25 min. je na desni Križmanova koča, na levo pa se odcepi gozdna cesta v Koprivnik in po 10 min. še druga v Medvedji gozd. Še 10 min. in na levi zagledamo velik lesen križ, ob njem pa kažipot »Grobišče pod Krenom«; Kren (616 m) je poraščen vrh na desni strani ceste. Nasproti križa se odcepi gozdna cesta v Trnovec. Po koncu 2. svetovne vojne je takratna revolucionarna oblast v nekaterih kraških jamah v Kočevskem rogu usmrtila nekaj tisoč slovenskih domobrancev in pripadnikov drugih narodov nekdanje Jugoslavije, ki so jih britanske vojaške oblasti v drugi polovici maja 1945 izročile jugoslovanskim oblastem. Med najbolj znanimi množičnimi grobišči je Jama pod Krenom; tam je bila 8. julija 1990 tudi spravna slovesnost z mašo zadušnico. Republika Slovenija je leta 2004 pri tej jami postavila spominsko kapelo in jo izročila v upravljanje kočevski župniji.

TV nadaljujemo po Roški cesti. Ob cesti proti Željnam stoji 14 hrastovih skulptur Križevega pota Slovencev, delo kiparja Staneta Jarma. Postavili so jih leta 1998 v spomin na domobrance, pobite po 2. svetovni vojni v breznih kočevskih gozdov. Od Krena do Željn smo na območju Kočevske Male gore. Po dobrih 20 min. smo na razcepu. Desna cesta pelje v Stari Breg, leva v Kočevje. Po 15 min. se na desno odcepi gozdna cesta, ki vodi do regionalne ceste Kočevje–Stari Log. Nadaljujemo po levi, ki se ovinkasto spušča med pobočji vrha Konjsko (596 m) na desni in Skrajnik (636 m) na levi. Proti Skrajniku in naprej proti Medvedjemu gozdu se odcepi gozdna cesta. Kmalu pridemo do zadnjega odcepa na desno proti regionalni cesti Kočevje–Stari Log. Po Roški cesti na levo je le še 20 min. do vasi Željne; zagledamo jo, ko pridemo na plano. Med gozdom in vasjo je romsko naselje.
Od lovske hiše v Trnovcu do Željn smo hodili 2 h.

višina: 470 m Željne

ŽELJNE, 470 m, 498 preb., so strnjena vas ob cesti iz Kočevja v Rog in cesti, ki se tam odcepi proti Klinji vasi in Stari Cerkvi. Cerkev sv. Lovrenca je iz 16. stoletja. V bližini so več kot kilometer dolge Željnske jame z vodnim pretokom; tamkajšnji prebivalci so se v njih skrivali pred Turki. Značilno za te jame je, da so zelo plitko pod površjem, saj so jamski stropovi debeli le 2–5 m. Do decembra 1941 so živeli v vasi zvečine Kočevarji, po letu 1945 pa so se v njej naselili priseljenci iz različnih krajev Slovenije.


1.6 km, 30 minut Željne - Šalka vas

Opis:

Iz Željn pridemo v 25 min. po asfaltirani cesti v Šalko vas, in to do središča pri cerkvi. Ves čas so ob cesti nove hiše. Odpira se lep pogled na vrhove in gore na j. strani Kočevskega polja, na Livoldski vrh, Mestni vrh in na dolgi hrbet Stojne.

višina: 491 m Šalka vas

ŠALKA VAS, 492 m, 674 preb., je strnjeno naselje na položnem gričku ob cesti iz Kočevja v Rog; v zadnjih letih je zaradi strnjene pozidave postalo predmestje Kočevja. V središču je cerkev sv. Roka. Na z. strani vasi je bilo ležišče rjavega premoga, vendar so premogovnik pred dvema desetletjema zaprli. V nekdanjem rudniškem kopu je nastalo Kočevsko jezero, veliko približno 400 krat 400 m in globoko do 40 m. Ob jezeru je rekreacijsko-turistični center z motelom Jezero. Na hiši, v kateri je kinodvorana, je spominska plošča prvoborcu Albinu Videniču (1920–1944), organizatorju OF na Kočevskem.


1.8 km, 30 minut Šalka vas - Kočevje

Opis:

Iz središča Šalke vasi do hotela Valentin v središču Kočevja je po Roški cesti, zdaj mestni ulici, 40 min.

višina: 463 m Kočevje

KOČEVJE, 464 m, 9027 preb., je mesto na kraškem Kočevskem polju ob ponikalnici Rinži. Na jz. strani polja se dviga Stojna (Mestni vrh, 1034 m), na v. Kočevski rog (Veliki rog, 1099 m) in na s. Mala gora (Črni vrh, 963 m). Kočevje je bilo prvič omenjeno leta 1339. Na prostoru med zdajšnjim mestom in Šalko vasjo je nastalo v zgodnjem obdobju kolonizacije Kočevskega z nemškimi naseljenci. Od leta 1247 so tam gospodarili Ortenburžani. Kraj se je razvijal kot gospodarsko središče tega območja; leta 1377 je bil že omenjen kot trg. Leta 1469 so ga požgali Turki. Novo naselje so zgradili na desnem bregu Rinže in ga najprej utrdili z jarkom, v 16. stol. pa tudi z obzidjem. Cesar Friderik III. je leta 1471 trg povzdignil v mesto. Leta 1491 so mesto spet razdejali Turki, od leta 1528 do 1598 pa so ga napadli kar devetkrat. Mesto je trikrat zgorelo, petkrat je v njem morila kuga. Meščani so se največ preživljali s trgovino. Skozi mesto je potekal živahen promet iz Trsta in Ljubljane proti Gorskemu Kotarju. Kočevje z gospostvom je leta 1418 pripadlo Celjanom, leta 1456 pa Habsburžanom. Po letu 1507 se je menjalo več gospodarjev, leta 1641 pa je postal lastnik kočevskega gospostva grof Engelbert Auersperg; v mestu je leta 1650 sezidal mogočen grad. V 18. stol. so zasuli jarek in porušili obzidje. Leta 1735 se je začel pouk v zasilni šoli, leta 1818 pa v redni. Nemška nižja gimnazija je bila ustanovljena leta 1872, leta 1911 pa še višja. V šolskem letu 1919/20 je postala slovenska. Leta 1881 je bila ustanovljena organizacija Schulverein, ki je vse do izselitve kočevskih Nemcev decembra 1941 skrbela za utrjevanje nemštva v Kočevju in drugih krajih, naseljenih z Nemci. Kočevje je bilo žarišče nemško-slovenskih narodnih bojev, zlasti v tridesetih letih 20. stol., ko je bilo pri Nemcih vse bolj čutiti vpliv nemškega nacizma. Kočevje se je začelo hitreje razvijati zlasti po letu 1893, ko je bila zgrajena železnica.

Kočevje je gospodarsko in upravno središče Kočevskega. V mestu je sedež občine ter različnih občinskih ustanov in organizacij. V njem so gimnazija ter srednja kovinarska in oblačilna šola, Gozdarstvo Grča, lesna industrija LIK, tiskarna Kočevski tisk, industrija transportnih sredstev in opreme ITAS, kemična tovarna Melamin, transportno podjetje Avto Kočevje in še več drugih podjetij. V mestu so sodišče, banka, pošta, lekarna, več trgovin in gostinskih lokalov, hotel Valentin ter več obrtnih delavnic.

Kočevje je imelo pomembno vlogo med NOB. Maja 1941, mesec dni po italijanski zasedbi mesta, je bil ustanovljen okrajni odbor OF. Narodno zavedni slovenski rudarji in delavci, s katerimi je sodeloval prof. Jože Šeško, so marca 1942 množično odšli v partizane. Italijani so 28. aprila 1942 po izdaji v Konca vasi ujeli več članov okrožnega komiteja KPS, med njimi tudi Jožeta Šeška. Ustrelili so ga 11. maja 1942 v Gramozni jami v Ljubljani. Po kapitulaciji Italije sta 9. septembra 1943 prišla v Kočevje okrožni odbor OF in Zapadno-dolenjski odred, Kočevje pa je postalo središče obsežnega osvobojenega ozemlja v tem delu Slovenije. 12. septembra 1943 je bila v Kočevju ustanovljena 9. slovenska narodnoosvobodilna brigada.

Od 1. do 3. oktobra 1943 je v nekdanjem Sokolskem domu, zdaj Šeškovem domu, zasedal zbor odposlancev slovenskega naroda. Sprejel je vrsto pomembnih sklepov in izvolil 120-članski slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) ali vrhovni plenum OF. Kot SNOO je bil najvišje oblastno, kot vrhovni plenum pa najvišje politično telo. Dvorano, v kateri je bil zbor, so leta 1993 obnovili; ohranjen je napis nad odrom: »Narod si bo pisal sodbo sam.« V kinodvorani je bila 9. in 10. oktobra 1943 sodna obravnava proti ujetim voditeljem bele in plave garde, ki so jih zajeli na Turjaku in v Grčaricah po kapitulaciji Italije; 16 obtožencev je bilo obsojenih na smrtno kazen, štirje na prisilno delo, eden pa je bil oproščen.

Mesto je bilo svobodno do 28. oktobra 1943, ko so ga v veliki ofenzivi zavzeli Nemci. Enote NOV so se pravočasno umaknile pred premočnim sovražnikom. Nemci so nadaljevali nasilje, ki so ga nad prebivalstvom izvajali že Italijani. 8. decembra 1943 je XIV. divizija napadla Kočevje. V tridnevnih bojih je zasedla celotno mesto, razen Auerspergovega gradu, v katerega so se umaknili Nemci. Obkoljeni sovražnik je po radijski zvezi priklical pomoč. Močne oklepne enote so jih ob podpori bombnikov rešile zadnji hip. V bojih je padlo 60 borcev NOV, med njimi tudi komandant XIV. divizije Mirko Bračič. Ker je bilo Kočevje pomembna strateška točka v nemški operacijski coni »Jadransko primorje«, so ga zasedli z močnimi enotami. Novembra 1944 so skoraj vse enote 7. korpusa ob podpori zavezniškega letalstva napadle mesto, vendar ga niso mogle zavzeti. Med NOB je bilo Kočevje 22-krat bombardirano, 80 odstotkov hiš pa je bilo požganih in porušenih. Mesto je 4. maja 1945 osvobodila Gubčeva brigada.

Spomin na NOB ohranja več spomenikov in spominskih znamenj. Na Trgu, kjer je nekdaj stal grad, stoji spomenik osvoboditve, delo kiparjev Lojzeta Lavriča, Boga Pengova, Staneta in Marjana Keršiča ter arhitekta Zorana Didka. V bližini je tudi spomenik narodnemu heroju Mirku Bračiču. Na pokopališču je grobnica 73 padlih borcev s spomenikom. Spominska plošča v avli Šeškovega doma priča o zasedanju zbora odposlancev slovenskega naroda. V parku so doprsni kipi narodnih herojev, domačinov Jožeta Šeška, Evgena Matejke - Pemca, Ivana Omerze - Johana, Dušana Remiha - Duška in Antona Marinclja - Janka.

Okolica Kočevja je bogata z gozdovi, v njih so obsežna lovišča. Planince in izletnike vabijo med drugim Koča pri Jelenovem studencu (876 m, 1 h 30), Mestni vrh (1034 m, 1 h 30) in razvaline gradu Fridrihštajn (971 m), ki ga je leta 1422 sezidal celjski grof Friderik (1 h 30).

Kočevje ima redne avtobusne zveze z Ljubljano.


9.2 km, 2 uri 30 minut Kočevje - Jasnica

Opis:

Iz Kočevja do 17 km oddaljene Ribnice pelje TV po magistralni asfaltirani cesti, ki se le neznatno vzpne pri Jasnici. Da se izognemo hoji po prometni cesti, raje sedemo na avtobus, ki na progi Kočevje–Ljubljana vozi vsako uro.

Iz središča Kočevja pri spomeniku NOB gremo mimo cerkve, čez Rinžo in po Ljubljanski cesti skozi mesto. Ko pridemo iz mesta, se na desno odcepi regionalna cesta proti Dvoru pri Žužemberku v dolini Krke. Odpre se lep pogled po obširnem kraškem Kočevskem polju do Stojne in Velike gore na j. ter do Male gore na s. robu. Dva km od Kočevja je vas Breg, 478 m, 336 preb., s središčem na levi strani ceste. Še dva km naprej je na desni gručasto naselje Stara Cerkev, 480 m, 285 preb., ki je dobilo ime po Marijini cerkvi, zgrajeni že pred letom 1339, sicer najstarejši cerkvi na Kočevskem. Zdajšnja cerkev Marijinega vnebovzetja je iz leta 1853. Iz te vasi je bil doma Jože Šeško (1908-1942), narodni heroj in organizator NOB na Kočevskem. V Stari Cerkvi so osnovna šola, pošta ter več trgovin in gostišč. Nasproti Stare Cerkve je na levi strani ceste gručasto naselje Slovenska vas, 472 m, 234 preb.; v bližini vasi so hlevi in obširni pašniki. Vas je bila prvič omenjena leta 1436 in je med najstarejšimi naselji na Kočevskem. Prvi naseljenci so bili Slovenci; po priselitvi Nemcev na Kočevsko je bilo v vasi večinsko prebivalstvo slovensko in po njem je naselje dobilo tudi ime. V bližini teče Rinža, nad njo pa se v pogorju Stojne dviga Slovenski vrh (1040 m).

Četrt ure za Staro Cerkvijo je ob cesti novo naselje Mrtvice, 470 m, 40 preb. Zahodno od vasi je svet proti Stojni močvirnat; tam je izvir Rinže, imenovan Reberski studenec. Dva km iz Stare Cerkve je na desni strani ceste gručasto naselje Nove Ložine, 469 m, 48 preb., ki ga obdaja travnat svet z vrtačami. Kilometer naprej je na desni gručasto naselje Dolnje Ložine, 475 m, 52 preb. V bližnji požiralnik vteka Prednja Rinža, kljub temu pa ob nalivih poplavlja niže ležeča polja. Še kilometer naprej je na obsežnih travnikih na desni strani ceste razloženo naselje Gornje Ložine, 475 m, 119 preb., s cerkvijo sv. Petra in Pavla iz 17. stoletja. Cesta se potem zložno vzpne na bližnji gozdnat preval med Kočevskim poljem in Ribniško dolino. Na prevalu je Rekreativno-turistični center Jasnica z motelom, v katerem so na voljo tudi prenočišča. Ime je dobil po hribu Jasnica (577 m) na s. strani. Avstrijci so leta 1797 tam zgradili pet utrdb v obrambo pred Francozi, kljub temu pa te niso preprečile zasedbe Kočevske. Ob cesti je spomenik prvim štirim žrtvam, ki so jih leta 1942 tam pobili Italijani.

V vseh naseljih med Kočevjem in Jasnico so grofje Ortenburški v 14. stoletju naselili nemške koloniste iz zgornje Koroške in Tirolske. Na tem območju so živeli do decembra 1941, ko so jih Nemci preselili v Posavje.

višina: 486 m Jasnica

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Jasnica - Jasnica (razpotje)

Opis:

Z Jasnice se cesta spusti v Ribniško dolino, zagledamo pa jo takoj, ko pridemo iz gozda. Na z. strani doline se vleče Velika gora z najvišjim vrhom Turn (1254 m), na v. jo obdaja Mala gora z najvišjima vrhovoma Črni vrh in Stene sv. Ane (963 m), na sz. pa se dvigajo gričevnata Slémena. Pod vrhom Velike gore opazimo 50 do 60 m visoke skale, imenovane "Okameneli svatje". Pripoved pravi, da so čez goro šli svati z nevesto. Ker ji je postalo vroče, je preklela sonce, svati pa so okamneli. Na obeh straneh ceste je poplavno travnato območje Log. Po dveh km od Jasnice se na levo odcepi cesta v Grčarice in Kočevsko Reko.

višina: 482 m Jasnica (razpotje)

Ni opisa
6.5 km, 1 ura 40 minut Jasnica (razpotje) - Ribnica

Opis:

Pred nami je na levi strani ceste Dolenja vas, 483 m, 794 preb., večje gručasto naselje na desnem bregu potoka Ribnica, ki ponikne pri cerkvici sv. Marjete, km od desne strani magistralne ceste. Po legendi naj bi jo sezidali kot obrambo proti zmaju, ki je prihajal iz požiralnika in umoril vsakogar, ki se je tam zadrževal po večernem zvonjenju. V naselju so pošta, osnovna šola, samopostrežna trgovina in več gostiln. Nad vasjo je vzpetina Hrib (532 m) z romarsko cerkvijo sv. Roka, zgrajeno leta 1818. Prebivalci so se v preteklosti ukvarjali z lončarstvom, zdaj pa se preživljajo s kmetijstvom in z obrtjo ali pa so zaposleni v Ribnici in Prigorici. TV ne gre v naselje, temveč po magistralni cesti proti Ribnici.

Ko prečkamo potok Ribnica, smo že v strnjeni obcestni vasi Prigorica, 483 m, 456 preb. Tudi prebivalci tega kraja so se nekdaj ukvarjali z lončarstvom, zdaj je precej zaposlenih, preživljajo pa se tudi s kmetijstvom in obrtjo. Sredi vasi je baročna cerkev sv. Petra; ob njej je pokopališče, na katerem je tudi grobišče padlih borcev NOV.

Po ravni cesti je od cerkve sv. Petra v Prigorici do Nemške vasi, 486 m, 268 preb., nekaj manj kot dva km. To je strnjeno obcestno naselje. V 14. stoletju so se tam naselili Nemci. Ker je bila vsa okolica slovenska, se je kraja prijelo ime, ki ga ima še dandanes. Iz Nemške vasi je doma zdravnica dr. Franja Bojc - Bidovec (1913-1985), ki je vodila znano partizansko bolnišnico Franja v soteski Pasica pri Cerknem.

Kmalu prispemo v Goričo vas, 488 m, 437 preb. V njej je veliko novih hiš in je že predmestje Ribnice. Večina strnjenega naselja je na v. strani ceste, na kateri je tudi barokizirana cerkev Imena Marijinega; zdajšnjo podobo je dobila leta 1898. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1241. Še nekaj minut po cesti in že nas krajevna tabla opozori, da smo v Ribnici. Po glavni ulici pridemo v središče mesta.

višina: 493 m Ribnica

RIBNICA, 489 m, 3480 preb., je upravno, gospodarsko in kulturno središče Ribniške doline. Zgodovina Ribnice sega daleč nazaj v preteklost. Že Rimljani so ob robu doline zgradili cesto proti Kočevskemu. Po letu 811 je ribniška prafara obsegala območje od Ljubljanskega barja do Kolpe. Ribniški grad so v 10. stoletju pozidali gospodje Žovneški, leta 1082 so ga prevzeli Turjačani, leta 1263 Ortenburžani, leta 1456 Habsburžani, leta 1810 pa ga je kupila družina Rudež, vendar ga je leta 1937 prodala državi. Turki niso nikoli zavzeli gradu, naselje pa so od leta 1469 do leta 1564 kar 27-krat oropali in požgali. Suha roba je bila omenjena že v 14. stol.; izdelovali so jo po vseh vaseh Ribniške doline; izdelovanje lesenih predmetov za domačo rabo je ohranjeno še zdaj. Cesar Friderik III. je leta 1492 podelil Ribničanom pravico do prodaje živine, platna in suhe robe; trgovali so doma in v tujini, celo v Afriki in Indiji. Že okoli leta 1400 je bila v Ribnici latinska šola, v 17. stol. pa so otroci obiskovali dvorazredno normalko. Njen dijak je bil od leta 1810 do 1812 tudi pesnik France Prešeren, o tem pa nam priča vpis v zlati knjigi odličnjakov. Leta 1874 je šola postala štirirazredna. Ribnica se je hitreje razvijala po zgraditvi železnice leta 1893, zlasti pa po 2. svet. vojni, ko so odprli nova podjetja in ko so tam zaživeli trgovina, obrt in zasebno podjetništvo.

V Ribnici je sedež občine ter različnih občinskih ustanov in organizacij. Tam so pošta, banka, osnovna šola, zdravstveni dom, lekarna, več samopostrežnih in drugih trgovin, gostinskih lokalov, obrtnih delavnic, proizvodnja stavbnega pohištva INLES in več manjših podjetij.

Ribnico so 14. aprila 1941 zasedli Italijani. V začetku maja 1941 je bil ustanovljen terenski odbor OF. Italijani so 12. julija 1941 začeli zapirati člane KPS in njihove somišljenike. Po večini so bili pravočasno obveščeni in so se umaknili na Travno goro, tako da je bila tam 13. julija 1941 ustanovljena Ribniška partizanska četa. V Ribnici so imeli Italijani močno posadko, ki je na širšem območju napadala partizanske enote. Po kapitulaciji Italije je bila Ribnica svobodna do 1. novembra 1943, ko so jo zasedli Nemci. Do tedaj je bila v ribniškem gradu partizanska bolnišnica, pred nemško ofenzivo pa so jo pravočasno umaknili na Goteniški Snežnik. Ribnica je bila med NOB precej porušena, požgana in zbombardirana. Osvobojena je bila 6. maja 1945. Na NOB opozarja več spomenikov in spominskih plošč. Na Gorenjski cesti pred staro občino je spomenik »Preplah« kiparja Lojzeta Dolinarja, pred gradom pa spomenik »Ribniška partizanska družina« kiparja Janeza Boljke. Na Škrabčevem trgu v bližini cerkve so spominske plošče domačinu Jožetu Petku (1912–1945), fotoreporterju XIV. divizije NOV, narodnemu heroju Jožetu Šešku in učitelju Antonu Majniku. V gradu je muzejska zbirka iz NOB.

V Ribnici si velja ogledati obnovljen Ribniški grad, v katerem je etnološki muzej s suhorobarsko in lončarsko zbirko. V parku kulturnikov pri gradu so kipi pomembnih mož, rojenih ali delujočih v Ribnici, med njimi kip skladatelja Jakoba Petelina - Gallusa (1550–1591), jezikoslovca Stanislava Škrabca (1844–1918) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819), ki je bil od 1788 do 1793 kaplan v Ribnici. Zanimiva je tudi župnijska cerkev sv. Štefana. Prvič je bila omenjena leta 1353, zdajšnja stavba pa je bila zgrajena v letih 1865–1868 namesto prejšnje, ki jo je uničil požar. V njej so slike znanih slovenskih slikarjev, podoba sv. Štefana v glavnem oltarju pa je delo Ivana Groharja. Med 2. svet. vojno požgana zvonika so zgradili na novo po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika.

V okolici Ribnice je več lepih izletniških točk, npr. Planinska koča pri Sv. Ani na Mali gori (910 m, 1 h 30) in Jamarski dom pri Francetovi jami (594 m, 30 min.).


3.9 km, 1 ura 10 minut Ribnica - Jurjevica

Opis:

S Škrabčevega trga v središču Ribnice, kjer je pred cerkvijo osrednja AP, gremo po kamnitem mostu prek Bistrice, mimo parka in gradu na levi do križišča pri gostilni Uršnjak, na katerem zavijemo po Opekarski cesti proti Novi Štifti. Ob cesti je veliko novih hiš. Kmalu je na desni nogometno igrišče, od tam pa že vidimo Novo Štifto z veliko cerkvijo na hribčku pod Travno goro. Levo nas spremlja s. gozdnato pobočje Velike gore. Asfaltirana cesta nas v 30 min. iz središča Ribnice pripelje do gručaste vasi Sajevec, 502 m, 151 preb., na desni strani ceste. Levo od ceste je vzpetina z baročno cerkvijo sv. Frančiška, zgrajeno okoli leta 1730. V bližini vzpetine izvira potok Sajevec, ki se pri Prigorici izliva v Ribnico. Ne gremo v vas, temveč naprej po cesti do 20 min. oddaljene Jurjevice, ki jo vidimo pred seboj.

višina: 542 m Jurjevica

JURJEVICA, 540 m, 227 preb., je razpotegnjena obcestna vas na položnem hrbtu med Ribniško dolino na v. in dolino Bistrice na sz. Iz vasi je lep razgled na vso Ribniško dolino, na Malo goro in Kočevski rog v ozadju ter na Veliko goro. V vasi so trgovina, gostilna in nekaj manjših podjetij. Kraj je bil prvič omenjen leta 1405. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa je zaposlenih v Ribnici.


2.5 km, 50 minut Jurjevica - Nova Štifta

Opis:

V središču vasi Jurjevica je razpotje. Stranska cesta na desno gre v v. del vasi Na Hribu, kjer stoji baročna cerkev sv. Križa, zgrajena leta 1659, glavna cesta pa na levo v z. del Na Brinju, kamor pelje tudi TV. Kmalu smo pri nekdanji tovarni, na kateri je spominska plošča desetim borcem NOV in 16 žrtvam fašizma. Jurjevica je bila med NOB delno požgana. Še nekaj korakov naprej je nasproti hiše Jurjevica 51 novo razpotje: desna cesta se zvije navzdol do regionalne ceste Žlebič-Sodražica, TV pa nadaljuje po levi, ki pelje v Kot pri Ribnici. Asfaltirana cesta se zložno vzpenja mimo po večini novih hiš Na Brinju, kjer je tudi trgovina Brinje. Prva hiša za trgovino ima že tablico Kot pri Ribnici 1. Za hišo Kot 4 zavijemo z asfaltirane ceste po gozdni cesti do bližnje kapele sv. Antona, od koder se po kolovozu spustimo v dolino potoka Ravnodolščica. Ves čas imamo pred seboj cerkev pri Novi Štifti. Prečkamo potok in gremo do križa pri bližnji hiši Ravni Dol 1 ob asfaltirani cesti v Ravni Dol. Pri križu stopimo na stezo, po kateri gremo 15 min. precej strmo po travniku, potem po gozdni poti do cerkve in samostana. Od razpotja v središču Jurjevice je 45 minut.

višina: 621 m Nova Štifta

NOVA ŠTIFTA, 622 m, 6 preb., je majhna vasica s frančiškanskim samostanom in veliko cerkvijo na planem hribu pod strmim gozdnatim pobočjem Travne gore. Vasica je znana po mogočni baročni cerkvi Marijinega vnebovzetja, ki je bila zgrajena od leta 1641 do 1671. Zunaj jo obdaja pokrit arkadni hodnik, znotraj pa se boči 20 m visoka kupola. V cerkvi so trije zlati oltarji, okrašena prižnica, v glavnem oltarju pa je veličastna podoba Marijinega vnebovzetja. Tik pod cerkvijo je kapela sv. Jožefa, ki jo je poslikal Matej Langus, ob njej pa partizanski grob. Ob samostanu rasteta velikanski lipi, stari več kot 350 let. Večja je visoka 25 m in obsega 815 cm; v njeni krošnji je utica, do katere vodijo stopnice. Pod lipo je miza s klopmi, na katerih lahko počivamo. Ob bližnjem razpotju je spomenik padlim borcem NOV.


4.1 km, 1 ura 10 minut Nova Štifta - Sodražica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 536 m Sodražica

Ni opisa
6.2 km, 1 ura 50 minut Sodražica - Mateti

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 612 m Mateti

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Mateti - Zgornji Mateti

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 662 m Zgornji Mateti

Ni opisa
1.4 km, 30 minut Zgornji Mateti - Mateča voda

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 743 m Mateča voda

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Mateča voda - Nova vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 720 m Nova vas

Ni opisa
4.2 km, 1 ura 10 minut Nova vas - Radlek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 779 m Radlek

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Radlek - Radlek (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Cesta se zložno dviga po j. pobočju Pogorelca (807 m). Ko pridemo na plano, se odpre prelep pogled na Bloško planoto ter na Križno goro in Snežnik na j. strani. Cesta se zravna in nas v 20 min. od zadnjega razpotja pripelje v gručasto vas Radlek, 780 m, 34 preb., na prevalu med Liscem (872 m) na v. in Hribom (805 m) na j. strani. Tik pred vasjo je ob cesti plošča v spomin na Ivana Furlana - Draga, drugega komandanta Notranjskega odreda, ki je 14. junija 1944 padel v tem kraju v boju z okupatorjem, star komaj 24 let. Sredi vasi je razpotje, nad njim pa nova kapela sv. Križa.

višina: 778 m Radlek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 643 m Strmec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 632 m Platovi (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 617 m Špan dolina (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 566 m Martinjak

Ni opisa
1 km, 20 minut Martinjak - Marof

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 573 m Marof

Ni opisa
2.7 km, 40 minut Marof - Cerknica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 563 m Cerknica

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Cerknica - Dolenja vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 554 m Dolenja vas

Ni opisa
2 km, 30 minut Dolenja vas - Cvinger

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 585 m Cvinger

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Cvinger - Velika Karlovica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 549 m Velika Karlovica

Ni opisa
2.6 km, 1 ura 10 minut Velika Karlovica - Reber (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 792 m Reber (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1265 m Veliki Javornik
Vrh:

VELIKI JAVORNIK, 1268 m, je tretji najvišji vrh Javorniškega višavja ali Javornikov, ki so del Snežniške planote. Po dolžini se raztezajo več kot 20 km daleč, in to od Postojnskih vrat na z. do Mašuna na v., po širini pa od 5 do 15 km med dolino Pivke na j. ter Cerkniškim poljem, Cerkniškim jezerom in Loško dolino na s. Javorniki so po večini zgrajeni iz krednih apnencev. So del Dinarskega krasa z vrtačami, brezni, doli, ledenimi jamami, kopastimi vzpetinami in manjšimi ravninami. Porasli so s smrekovimi in mešanimi gozdovi, na j. strani pa po večini rastejo bukovi gozdovi. V gozdovih živi divjad, po večini srne, jeleni, divji prašiči in tudi medvedi. Nekdanje planinske pašnike zaraščata grmovje in drevje. Na Javornikih ni stalnih naselij, precej pa je lovskih in gozdarskih postojank. Celotno območje je prepredeno z gozdnimi cestami. Najviše se dvigajo Dedna gora (1293 m), Debeli vrh (1273 m) in Veliki Javornik.

Z vrha ni razgleda, razen proti Snežniku. Na vrhu je geodetski kamen; iz besedila na njem je razbrati, da so ga leta 1823 postavili avstro-ogrski zemljemerci. V bližini je nova radioamaterska hišica z visoko radioamatersko anteno. Na s. strani vrha je skrinjica z žigom Cerkniške planinske poti.


1.6 km, 20 minut Veliki Javornik - Jurcova koča

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po 15 min. hoje po cesti zavije TV levo po gozdni vlaki in se najprej vzpne na majhno jaso z mlakami, v katerih se napaja divjad.

Po levi strani jase pridemo do z. grebenastega pobočja Velikega Javornika in se po njem strmo vzpnemo na vrh. S ceste na vrh je 30 min. Namesto po bližnji poti je našo pot mogoče nadaljevati tudi po cesti do ostankov nekdanje italijanske vojašnice Fortin in od tam na vrh, vendar je hoja po tej poti za 20 min daljša.

višina: 1086 m Jurcova koča

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Že po desetih metrih se na desno odcepi gozdni kolovoz, ki po petih minutah preide v gozdno stezo. Na desni opazimo skromno leseno hišico. Steza se sprva zložno, potem pa precej strmo vzpne do "zgornje" Javorniške ceste, ki pripelje od Postojnskih vrat na magistralni cesti Postojna-Ljubljana. Po stezi smo se vzpenjali približno 30 min. Zavijemo desno po cesti na j. strani Malega Javornika (1219 m). Kmalu je pod cesto počitniška hišica "Jurcova koča".


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo po Javorniški cesti. Čez nekaj minut se na desno odcepi cesta na Sv. Trojico, TV pa gre naprej po zložno se vzpenjajoči cesti po mešanem gozdu na j. pobočjih Skrajnega vrha (810 m) in Volčjega vrha (1014 m). Po nekaj manj kot uri hoje po Javorniški cesti jo zapustimo in zavijemo levo na gozdno cesto, ki Javorniško cesto povezuje z "zgornjo" Javorniško cesto.

višina: 675 m Pečna reber (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Pečna reber (razpotje) - Jerišice

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Takoj za nadvozom zavijemo desno na stezo ob žični ograji; po gozdu pridemo v 10 min. do gozdne ceste, jo prečkamo in po kratkem kolovozu smo že na asfaltirani cesti. Po 5 min. se od asfaltirane ceste, ki pelje h Koči Mladika (0,7 km), na desno odcepi makadamska Javorniška cesta; na kažipotu piše »Sv. Trojica«. Pri odcepu je spominska plošča, ki pove, da so na tem kraju 28. in 29. septembra 1943 nacisti ustrelili 19 talcev iz Primorske. Iz Postojne do tja je 30 min.

višina: 602 m Jerišice

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Jerišice - Postojna

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz središča Postojne pri hotelu Kras gremo najprej po Ljubljanski cesti do odcepa Kalištrove ulice, po njej desno do Kolodvorske ceste, na kateri opazimo kažipot »Koča Mladika 30 min., Sv. Trojica 2 h 30«. Sledimo markacijam na levo po cesti Jeršice do podvoza pod železniško progo pri Komunalnem podjetju, potem gremo prek bližnjega nadvoza čez avtocesto in od tam že zagledamo Kočo Mladika na Pečni rebri (733 m).

višina: 548 m Postojna

POSTOJNA, 540 m, 8548 preb. Mesto leži na skrajnem v. robu Pivške kotline na j. strani Postojnskih vrat (612 m), naravnim prehodom iz Srednje Evrope do Jadrana. Postojna je bila prvič omenjena leta 1226. Na hribu Sovič (677 m) je bil grad oglejskih patriarhov, pozneje goriških grofov, v njem je bil sedež obsežnega gospostva. Leta 1371 je postal last Habsburžanov. Po letu 1403 sta grad in naselje, ki se je razvilo pod Sovičem, prehajala v roke zdaj enega, zdaj drugega mogočnika. Leta 1498 je bila Postojna že omenjena kot trg. V 16. stol. so Turki trg kar petkrat napadli, vendar gradu niso mogli zavzeti. Ker je grad leta 1689 uničila strela, so leta 1700 ob vznožju Soviča zgradili spodnjo graščino. V njej je zdaj Inštitut za raziskovanje Krasa. Za časa Marije Terezije je Postojna postala središče Notranjske z okrožnim uradom. Leta 1770 je bila ustanovljena župnija in takrat je bila zgrajena tudi župnijska cerkev sv. Štefana. V obdobju Ilirskih provinc je bila v Postojni ustanovljena gimnazija; znova so jo odprli šele leta 1945. Slovenska meščanska šola je bila ustanovljena leta 1906. Leta 1909 je Postojna postala mesto. Med obema vojnama je pripadala Italiji, v mestu pa je bila nameščena močna vojaška posadka.

Na razvoj Postojne sta občutno vplivala Postojnska jama in odlična prometna lega. Ko so leta 1857 zgradili železniško progo Dunaj–Trst, se je začel bolj razvijati turizem. Leta 1874 so odprli prvi »Grand hotel« na Krasu. V Postojni je bilo leta 1883 ustanovljeno tudi prvo turistično in olepševalno društvo na Slovenskem, šest let pozneje pa je bilo tam ustanovljeno tudi prvo Jamarsko društvo Antron. Turistični razcvet je doživela Postojna zlasti po 2. svetovni vojni.

Postojna je zdaj gospodarsko, kulturno, zdravstveno in trgovsko središče Notranjske. Pomembne ustanove so Speleološki inštitut, srednješolski center, Notranjski muzej, bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo, zdravstveni dom, občina in več upravnih enot regijskega pomena. Za razvoj turizma skrbijo družba Hoteli Turizem, hotel Kras, hotel Jama, več gostinskih objektov in turistično društvo. V mestu je tudi več gospodarskih organizacij, npr. Gozdno gospodarstvo, kovinska industrija LIV, trgovska družba Mercator in še več drugih podjetij, trgovin in obrtnih delavnic, poleg teh pa tudi poslovna enota Banke Koper, pošta, lekarna in več turističnih agencij.

V Postojni je bilo rojenih več pomembnih Slovencev, med njimi pisatelj Alojz Kraigher (1877–1959), skladatelja Vilko Ukmar (1905–1991) in Alojz Srebotnjak (1931) ter kipar Frančišek Smerdu (1908–1964).

V obdobju med obema vojnama so Italijani izvajali zelo hud pritisk na Slovence, da bi zatrli slovensko besedo. V Postojni je bil leta 1942 ustanovljen odbor OF (spominska plošča na Ljubljanski cesti 42), ki je v mestu in okolici organiziral narodnoosvobodilno gibanje. Zaradi zelo pomembne prometne lege so Italijani, pozneje pa tudi Nemci, zavarovali prometne poti, ki peljejo skozi Postojno proti Trstu in naprej v Italijo. Zato so jih večkrat napadale partizanske enote. Pomembne boje je septembra 1943, ko se je iz osvobojene Notranjske prebijala na Nanos, z Nemci bila Gradnikova brigada. Nemci so se maščevali in 28. septembra 1943 na Javorniški cesti ustrelili 19 talcev (spomenik pod Pečno rebrijo ob Javorniški cesti). Marca 1945 so zavezniki bombardirali mesto in poškodovali več hiš. Zadnje dni aprila 1945 je v bojih za osvoboditev Postojne padlo 156 borcev Hercegovske divizije, ki so pokopani v grobnici na vojaškem pokopališču na z. strani mesta. Na Trgu padlih borcev je spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja, delo domačina kiparja Frančiška Smerduja. V Notranjskem muzeju je poleg arheološkega gradiva in etnografske zbirke tudi oddelek NOB.


4.8 km, 1 ura 20 minut Postojna - Rakitnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 523 m Rakitnik

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Rakitnik - Prestranek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 530 m Prestranek

Ni opisa
6.7 km, 2 uri 20 minut Prestranek - Osojnica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 818 m Osojnica

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Osojnica - Osojnica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 707 m Osojnica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1025 m Velika Vremščica
Vrh: Vremščica

(1027 m) je najvišja gora v prostranih Senožeških hribih, ki se razprostirajo med cestama Hruševje—Razdrto na s. in Prestranek—Pivka—Ribnica na v., Vremsko dolino na j. in še malo z. od ceste Divača—Senožeče—Razdrto, nekako do črte Divača—Vipavska dolina. Hribovje ni enotno pogorje, temveč ga sestavljajo trije nizi, za katere je značilna podolžna dinarska smer od sz. proti jv. Vremščica je v tretjem, najbolj južnem in najvišjem gorskem nizu, ki se vleče od Senadol na sz. do Košanske doline na jv. Med gorskimi nizi so izoblikovane zakrasele kotanje. Senožeški hribi po večini niso naseljeni. Obširni travniki ponujajo odlične pogoje za pašo. V zadnjem času se tod uveljavlja ovčereja. Vremščica in sosednja Gabrška gora sta grajeni iz eocenskih apnencev. Severna pobočja so pretežno porasla z bukovim gozdom, južna so v glavnem travnata. Vremščici pravijo domačini iz krajev na j. strani tudi Gora, vrhu pa Vrbanov vrh po cerkvici sv. Urbana, ki je nekoč stala na vrhu.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani. Orientacijska plošča na kamnitem stebru omogoča, da spoznamo bližnje in daljnje vrhove. Na s. se v bližini dviga Nanos, levo se kažejo Golaki v Trnovskem gozdu, zadaj pa Julijci. Na sv. vidimo Krim, Mokrec in Javornike, na v. pa seže pogled do Snežnika in Risnjaka. Na j. strani se spusti pogled prek travnatih pobočij v Vremsko dolino, na hribovite Brkine nad njo in se ustavi na Slavniku. Od jz. do sz. se za bližnro travnato planoto na slemenu Gabrške gore kažejo na kraški planoti vrhovi Veliko Gradišče, Veliki hrib, Sopada, Trstelj in Ter, ob dobri vidljivosti pa vidimo na obzorju tudi Dolomite.

Dostopi. Z ŽP Košana po v. hrbtu gore l h 45; z ŽP Gornje Ležeče po j. pobočju 1 h 30; z ŽP Vreme po j. pobočju in z. slemenu 1 h 45. V dolino med Vremščico in Slatno, kjer je planšarsko naselje s siramo, lokalna cesta z Gabrka 5 km; do vrha je še 30 minut.

Pri kamnitem stebru na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo, kovinski žig je vgrajen na steber. PD Sežana.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tu stopimo na obširne planinske pašnike pod vrhom Vremščice. Po z. razglednem pobočju se po planinski poti povzpnemo na 15 min oddaljeni vrh.


Ni opisa

Opis:

Kažipot nas usmeri na levo pot po bukovem gozdičku; po nekaj minutah smo na obširnih planinskih pašnikih. Kmalu se odcepi na levo planinska pot na ŽP Vreme, SPP pa se drži slemena in z. smeri. Pazimo na markacije, da ne skrenemo s prave poti na kolovoze in pota, speljana po pašnikih. Pot, deloma kolovoz, se rahlo spušča po slemenu, večinoma po pašnikih, malo pa tudi po borovih gozdičkih. Po 50 min z vrha pridemo na lokalno cesto, ki pripelje z Gabrka; cesto že po nekaj korakih zapustimo, kažipot pokaže na levo proti Škocjanskim jamam.

Po strmem, travnatem j. pobočju Gabrške gore se pot naglo spušča naravnost proti Vremski dolini; sprva je slabo vidna, zato pazimo na markacije na redkih borovih drevesih. Po 30 min smo v gozdu ob vznožju Gabrške gore; prečkamo gozdno cesto in nadaljujemo po lepi ravni poti.

višina: 477 m Ležeški Gabrk

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Ležeški Gabrk - Krajni dol

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 475 m Krajni dol

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Krajni dol - Divača

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 428 m Divača

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 20 minut Divača - Britof

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 452 m Britof

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Britof - Lokev

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 435 m Lokev

Ni opisa
2.7 km, 40 minut Lokev - Škibini

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 414 m Škibini

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Škibini - MMP Lipica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 406 m MMP Lipica

Ni opisa
2.1 km, 40 minut MMP Lipica - Rabujez

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 6 m Rabujez

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Rabujez - Obmejni prehod Plavje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 41 m Obmejni prehod Plavje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 92 m Plavje

Ni opisa
1 km, 20 minut Plavje - Spodnje Škofije

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 81 m Spodnje Škofije

SPODNJE ŠKOFIJE, 75 m, 1221 preb., naselje ob mednarodni cesti Koper—Trst na prevalu med Tinjanskim hribom (374 m) na v. in Miljskimi hribi (Kaštelir, 244 m) na z. K naselju spada tudi šest bližnjih zaselkov. Na s. strani prevala je 2 km oddaljeni mejni prehod. Še pred dobrim stoletjem so bile Škofije čisto kmečka vas. Vpliv Trsta, pozneje pa pomembna prometna in obmejna lega, so povsem spremenili značaj kraja, ki se je razvil v malo mestece. Prebivalci so zaposleni v Kopru in Dekanih, nekaj tudi v Trstu in Miljah, v domačem kraju pa se ukvarjajo s turizmom, gostinstvom, trgovino in obrtjo, nekaj pa jih dela v obmejnih službah.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 6 m Bertoki (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Bertoki (razpotje) - Bertoki

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Bertoki

Ni opisa
2.9 km, 50 minut Bertoki - Škocjan

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 4 m Škocjan

Ni opisa
6 km, 1 ura 30 minut Škocjan - Izola (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 3 m Izola (razpotje)

Ni opisa
1.5 km, 20 minut Izola (razpotje) - Izola

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1 m Izola

Ni opisa