Išči po točkah

Začetek: Žiri

Konec: Ankaran

Razdalja: 103.2 km Čas hoje: 28 ur Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 482 m Žiri

Žiri so trg sedaj občina med Soro in Račevo, ki se tod stekata. Onstran Račeve se ob cesti v Škofjo Loko vrstijo naselja Stara vas, Dobračeva in Selo, ob Račevi pa Nova vas; te sestavljajo Žiri v širšem pomenu. Pred vojno je veliko moških delalo v zasebnih in zadružnih čevljarskih delavnicah, ženske pa so klekljale čipke. Po vojni so ustanovili tovarno čevljev, ta se je razvila v veliko podjetje Alpina, ki slovi po izdelavi planinske in smučarske obutve. Čevljarstvo in čipkarstvo prikazuje lokalna muzejska zbirka, nameščena v južnem delu Žirov v Stari šoli ob cesti proti Idriji. Gostilna Katrnik-Kavčič v Žireh; Alpina, nova osnovna šola in obsežen zadružni dom v Stari vasi, pred šolo spomenik NOB; cerkev z bogatimi baročnimi oltarji na Dobračevi; avtobusna zveza s Škofjo Loko in Logatcem, cesta čez Razpotje 704 m v Idrijo.


0.8 km, 10 minut Žiri - Stare Žiri

Opis:

Od gostišča na Goropekah se skozi vas spušča cesta v Žiri. LPP pa v vasi zapusti cesto, preide na stezo, ki gre po slemenu sprva po senožeti nato po gozdu, se spusti navzdol in doseže cesto pri postaji Policije. Hoje je pol ure, navzgor nekaj več. Ob cesti je spomenik NOB, kjer so Nemci septembra 1944 ustrelili ujete partizane in podpornike NOB.

Iz Žirov gremo po glavni cesti čez Soro.

višina: 482 m Stare Žiri

Ni opisa
3.9 km, 1 ura 30 minut Stare Žiri - Gorenji Vrsnik

Opis:

Od mostu levo čez travnik do ceste proti Logatcu kakih 200 m po njej, nato po kolovozu v breg; mimo kmetije "Plesk" zavijemo na desno strmo v breg na gozdno pot; ob kamnih bivše jugoslovansko-italijanske meje od kamna, na katerem kaže puščica desno v breg in po gozdnatem, delno travnatem hribu do gostišča pri Vidicu na Vrsniku, ki je v bivši italijanski kasarni. Žig!

Naprej od gostišča pod hribom Vrsnikom 703 m na planotasti travnik, kjer stojita naselji Gorenji in Spodnji Vrsnik, na griču med njima pa cerkev sv. Tomaža, ob njej partizansko grobišče s spomenikom. Med obema vojnama je bil Vrsnik pod Italijo.

višina: 718 m Gorenji Vrsnik

Ni opisa

Opis:

Z Vrsnika po cesti proti zahodu v vas Govejek 750 m, ki je razložena ob cesti Žiri-Idrija, od tam po stranski poti proti severozahodu, kjer se priključimo SPP.


Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah pridemo do velike hiše, pri kateri stoji nekdanja italijanska utrdba; tu skrene LPP na levo proti Vrsniku. Po 15 min smo na cestnem razpotju: desna zavije v vas Pečnik (785 m), naravnost gre na Ledinsko Razpotje.

višina: 764 m Pečnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Spustimo se po stari, bližji cesti na Ledinsko Razpotje, kjer se priključi na regionalno cesto Žiri-Spodnja Idrija.

višina: 711 m Ledinsko razpotje

Ledinsko Razpotje (705 m) je eden izmed treh zaselkov vasi Pečnik; leži ob regionalni cesti Žiri-Spodnja Idrija, ki se tu prevali iz Poljanske doline v dolino Idrijce. Na hiši Pečnik št. 2, kjer je bila nekdaj gostilna, je stara napisna plošča, ki jo je namestilo Slovensko planinsko društvo; na njej piše, da je tu razvodje med Črnim in Jadranskim morjem.



Opis:

Z Ledinskega Razpotja nadaljujemo SPP po lokalni asfaltni cesti na Gore; ta se malo pod zaselkom odcepi od regionalne ceste v Spodnjo Idrijo.

višina: 704 m Vrh Golice (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Kmalu pridemo na malo planoto z nekaj hišami na levi. Na razcepu ceste nadaljujemo po desni, ki se zložno vzpenja po gozdnatem s. pobočju Golice (845 m). Po približno pol ure se cesta prevali na j. pobočje Cajnega vrha (883 m); zagledamo dolino Idrijce in v njenem z. delu naselje Spodnjo Idrijo. Kmalu pridemo do odcepa stranske ceste proti dolini, po kateri pa ne smemo.

višina: 842 m Marutnik

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Marutnik - Idrija

Opis:

Malo pred vasjo nas kažipot "Idrija" na drevesu ob cesti opozori, da skrenemo s ceste na komaj vidno stezo po strmi senožeti proti gozdu; markacije so na redkih smrekah na desnem robu senožeti, nad katero poteka električni daljnovod. Ko steza, ki je po spodnjem delu senožeti vidnejša, pride v gozd, stopimo na kolovoz, po katerem nekaj časa sestopamo, ovinke pa krajšamo po bližnjicah. Pazimo na markacije, ker moramo po približno 15 min spusta na ozko stezo, ki pelje strmo navzdol po mešanem, potem po nizkem bukovem gozdu vse po jv. pobočju Cajnega vrha. Proti dolini, kjer že vidimo Idrijo, postane steza kamnita. Po slabi uri spusta smo pri prvi hiši nad Idrijo, odkoder se po Župančičevi ulici spustimo v mesto. Ob slabem vremenu, v megli ali ponoči je bolj varno iti v Idrijo po cesti skozi vas Gore, odkoder je še 8 km.

Z Ledinskega Razpotja v Idrijo je 2 h.

višina: 326 m Idrija

Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz. Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m), na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec (706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju. Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930 uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18. stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo uprizorilo prvo slovensko predstavo.

V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih, saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom. Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo. Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB.

Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge organizacije in društva.

Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo, najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja. (Informacije ++386 (0)5 3771142, http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm )

Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.


2.3 km, 40 minut Idrija - Podroteja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 335 m Podroteja

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Podroteja - Divje jezero

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 340 m Divje jezero

Ni opisa
2.2 km, 1 ura 10 minut Divje jezero - Pevc

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 725 m Pevc

Ni opisa
1.5 km, 20 minut Pevc - Koševnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 650 m Koševnik

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Koševnik - Idrijski Log

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 659 m Idrijski Log

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 20 minut Idrijski Log - Črni vrh (Idrija)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 686 m Črni vrh (Idrija)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 726 m Črni vrh (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 939 m Šajsna Ravan

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 972 m Šajsna ravan (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji malo pod vrhom Javornika na sedlu, ki povezuje Javornik(1240m) in Dedni Vrh(1217m). Prvo leseno kočo so idrijski planinci zgradili malo niže od sedanje v bližini kmetije Medved in jo odprli 4. avgusta 1907; poimenovali so jo po profesorju Maksu Pirnatu (1875-1933), prvem predsedniku Idrijske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva na tem območju pred 1. svetovno vojno. Po 1. svetovni vojni so italijanske oblasti razpustile slovenska društva. Stara lesena koča je počasi razpadala. PD Idrija je leta 1949 začelo graditi novo kočo in jo slovesno odprlo 20. julija 1952. Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili leta 1982. Leta 1991 so prenovili pritlične prostore in obnovili elektro in vodovodne instalacije. Planinci in lovci so leta 1972 postavili na Javorniku lesen razgledni stolp.Zaradi dotrajanosti,ga je je novoustanovljeno društvo leta 2000 podrlo in postavilo novega. Koča je odprta ob sobotah,nedeljah in praznikih; ob drugih dnevih je transverzalni žig planincem na voljo ob vhodu v kočo.V gostinskem prostoru koče je 28 sedežev, točilni pult.V sanitarnem delu sta WC in umivalnica z mrzlo in toplo vodo.V 4 sobah je 22 postelj.Gostinski del in spalne prostore ogrevajo s pečmi.Objekt je priključen na električni tok. Kočo od leta 2001 dalje upravlja domače planinsko društvo Javornik Črni vrh, ki kočo, ki je bila v zelo slabem stanju postopoma obnavlja.



Opis:

Pri Pirnatovi koči stopimo na gozdno pot, po kateri pridemo do bližnje Medvedove domačije in do stare kamnite gozdne ceste. Precej ravna cesta pelje po z. gozdnatem pobočju Dednega vrha (1217 m) in kmalu pripelje na travnat preval, s katerega je lep pogled nazaj na Javornik z razglednim stolpom. Cesta zavije v bukov gozd in se po z. pobočju Špika (1189 m) spušča proti v. robu kotlinice z razloženim naseljem Vodice (930 m), ki ga vidimo na desni strani. Naselje je dobilo ime po močnih studencih; združijo se v kratek potoček, ki kmalu ponikne.

višina: 1060 m Vodice (razpotje)

Ni opisa
6.1 km, 1 ura 30 minut Vodice (razpotje) - Janezov grič (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 793 m Janezov grič (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 630 m Hrastje (razpotje)

Ni opisa
6.6 km, 1 ura 50 minut Hrastje (razpotje) - Strane

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 658 m Strane

STRANE, 656 m, 72 preb. Gručasto naselje leži na jv. pobočju Nanosa v z. delu Spodnje Pivke. Dostop je s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Nad naseljem se dviga skalni rob Nanosa, imenovan Rujava stena, nad njo pa se vzpenja Maj. Sredi vasi stoji cerkev Svetega križa. Pri cerkvi raste navadna tisa, ki je zavarovana kot naravni spomenik. Ob njej je Gozdno gospodarstvo Postojna namestilo tablo s podatki o tem drevesu. Tisa je dvodomno drevo, iglice, lubje in seme so strupeni. Po ustnem izročilu je bila posajena leta 350. Njen premer je 122 cm, obseg 384 cm, visoka pa je 12 m. Legenda pravi, da sta pod tiso pridigala sv. Ciril in Metod, ki sta tod potovala v Rim. V bližini raste mlajša tisa, a je tudi ta stara že skoraj 200 let. Strane slovijo po odlični pitni vodi, ki privre na dan v osmih izvirih; iz nekaterih črpa vodo tudi postojnski vodovod. Odžejamo se lahko pri urejenem izviru ob cesti pod cerkvijo.

Od jeseni 1943 do jeseni 1944 je bil v Stranah sedež poveljstva mesta Postojna, tam je bila tudi partizanska krojaška in čevljarska delavnica. Pod Rujavo steno je leta 1944 delovala tehnika Nanos. Jeseni 1943 in aprila 1944 so Nemci vas poškodovali s topovskimi izstrelki, jeseni 1944 pa so zažgali štiri hiše skupaj z gospodarskimi poslopji. Sredi vasi je spomenik devetim padlim borcem in aktivistom domačinom.


2.6 km, 40 minut Strane - Veliko Ubeljsko

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 588 m Veliko Ubeljsko

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Veliko Ubeljsko - Razdrto

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 574 m Razdrto

Razdrto, 575 m, 168 preb., strnjeno naselje pod Nanosom na s. in Golim vrhom na j. Tu je preval med Postojnsko kotlino na v. in Vipavsko dolino na z. Na s. strani vasi pelje pomembna avtomobilska cesta Ljubljana—Postojna—Razdrto, od katere se na z. naselja odcepi en krak proti Novi Gorici in Gorici, drugi pa proti Kopru in Trstu. V. in j. od naselja teče stara magistralna cesta Ljubljana—Koper. Izredno pomembna prometna lega je dala kraju veljavo že v davni preteklosti. Na Gradišču pod Nanosom in na Golem vrhu so ostanki predzgodovinskega gradišča. Tod je šla rimska cesta proti Postojni. Na bližnjih Ravnah so izkopali antične predmete. Staro naselje se je imenovalo Preval, omenja se že okoli leta 1200; stalo je ob pomembni prometni poti od morja v notranjost dežele. Ko so po letu 1720 zgradili novo cesto, je bilo Razdrto poštna postaja na poštni zvezi Dunaj—Trst; bila je v Garzarollijevem dvorcu, v katerem je zdaj sedež vodstva kmetijskega posestva. Na križišču cest proti Vipavski dolini in Trstu je stala mitnica. V kraju so se ustavljali in tudi prenočevali vozniki in trgovci, zato so imeli gostilničarji velik promet. Leta 1936 so zgra-dili zunaj naselja novo cesto proti Senožečam, Kopru in Trstu; skozi Razdrto je ostala le še cesta v Vipavsko dolino, ki pa je zdaj po izgradnji avtoceste samo še krajevnega pomena. Po hitrem razvoju avtomobilskega prometa in po gradnji cest mimo naselja, je Razdrto začelo izgubljati svoj pomen. Leta 1869 je štelo 379 prebi-valcev, leta 1961 le še 184, zdaj pa še nekaj manj. Po 2. svetovni vojni so zaprli šolo, leta 1964 pa ukinili pošto. V zadnjih letih se stanje popravlja; kmetijsko posestvo, kamnolom in mizarstvo dajejo delo domačinom, precej pa se jih vozi na delo tudi v druge kraje. V Razdrtem sta dve gostilni in trgovina.


6.7 km, 2 uri 15 minut Razdrto - Senožeče

Opis:

V središču Razdrtega zavije SPP po stari cesti proti Senožečam, ki je zdaj na začetku vaška ulica. Mimo velikega obrata Splošno mizarstvo in novih hiš se približamo magistralni cesti proti Kopru, nad katero vidimo velik kamnolom. Ko smo mimo velike kraške skale, zapustimo cesto in gremo na desno po kolovozu, odkoder se odpre proti s. pogled na bližnjo avtocesto, Razdrto in Nanos. Kmalu skrene s kolovoza na levo steza čez travnik proti bukovemu gozdu na j. strani; približali smo se magistralni cesti in kamnolomu na levi. Po gozdnem kolovozu se zložno dvignemo v sedlo med Golima vrhovoma; z. je visok 710 m, v. pa 724 m, oba pa sta poraščena z gozdom. Do sedla smo hodili 30 min. S sedla napravimo nekaj korakov proti v. vrhu, potem pa se po komaj vidni stezi spustimo po j. gozdnatem pobočju v ozko dolinico Volčjega potoka. Na desni opazimo v dolini veliko deponijo, kamor so odlagali apnenčaste in humusne gmote iz usekov nove avtoceste med Razdrtim in Divačo. S sedla do potoka je okoli 15 min spusta.

Prekoračimo Volčji potok in stopimo na cesto, ki pripelje od asfaltne baze ob cesti Razdrto—Senožeče in nadaljuje proti deponiji. Po njej napravimo nekaj korakov navzgor do odcepa gozdne ceste na levo v ozko dolinico, po kateri nadaljujemo našo pot. Gozdna cesta se počasi vzpenja nad malim pritokom Volčjega potoka, ki pa je večinoma suh. Po 30 min pridemo na sedlo, sz. od Maznega vrha, kjer je križišče več kolovozov. Če napravimo nekaj korakov na desno, pridemo do roba, odkoder vidimo v bližini nad dolino potoka Bazovica novo avtocesto proti Kopru in Sežani. Na sedlu pa se SPP obrne proti j. Gozdni kolovoz pelje sprva precej ravno po v. pobočju Maznega vrha (719 m), potem pa se zložno spušča po slemenu, imenovanem Hribi, do kote 675 m nad Senožeškim podoljem. Od tod se po kolovozu spustimo po travnatem v. pobočju Stražice (636 m), odkoder je lep pogled na Senožeče, Gabrško goro in Vremščico. Kmalu smo pri farni cerkvi v Senožečah in v središču kraja. S sedla pod Maznim vrhom do Senožeč je 1 h.

Z Razdrtega v Senožeče je 2 h 15.

višina: 569 m Senožeče

Senožeče, 560 m, 610 preb., so največji kraj in gospodarsko središče Senožeškega podolja. Kraj je verjetno dobil ime po obsežnih senožetih na podolju in okoliških hribih. Senožeče stojijo ob vznožju Starega gradu (675 m). Središče kraja je ob magistralni cesti Razdrto—Koper, od katere se na z. robu kraja odcepi mednarodna cesta proti Sežani in Trstu. Starejši del kraja, imenovan Guranjski konec, je na pobočju na j. strani ceste; tu sta dva trga s po štirimi kamnitimi koriti za napajanje živine. Prvi posestniki starega gradu so bili oglejski patriarhi, zatem Devinski grofje, Frankopani, Lambergi in plemiška rodbina Porcia, ki si je niže v kraju postavila leta 1660 novo, spodnjo graščino; tudi ta je po letu 1920 v razvalinah. Zunaj naselja je stala mala cerkev sv. Jerneja v Polju; leta 1613 so jo povečali; to je sedanja župnijska cerkev sv. Jerneja na robu naselja, mimo katere smo prišli z Razdrtega. Sredi 16. stol. so dobile Senožeče na pobudo Benetk trške pravice; pod Avstrijo so v Senožečah ustanovili sodišče, ki je delovalo do konca 2. svetovne vojne. Kraj je znan po velikih živinskih in lesnih sejmih ter po pivovarni Adria, ki je obratovala od leta 1820 do 1926. Leta 1868 je bila ustanovljena čitalnica. Zdaj so v kraju tovarna avtomobilov Cimos, tekstilna tovarna, pošta, splošna zdravstvena ambulanta, restavracija Adria, več gostišč, trgovin in obrtnih delavnic. Na hiši malo nad spodnjim vodnjakom so junija 1991 odkrili spominsko ploščo, na kateri piše »V Senožečah je bil rojen Danilo Zelen, eden od voditeljev narodno-revolucionarne organizacije TIGR. Rojen 9. julija 1907, padel v boju z italijanskim okupatorjem 13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico.«


4.1 km, 1 ura 10 minut Senožeče - Gabrk (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 540 m Gabrk

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 475 m Krajni dol

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Krajni dol - Divača

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 428 m Divača

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 20 minut Divača - Britof

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 452 m Britof

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Britof - Lokev

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 435 m Lokev

Ni opisa
2.7 km, 40 minut Lokev - Škibini

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 414 m Škibini

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Škibini - MMP Lipica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 406 m MMP Lipica

Ni opisa
2.1 km, 40 minut MMP Lipica - Rabujez

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 6 m Rabujez

Ni opisa
3.9 km, 1 ura 20 minut Rabujez - Jelarji (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 207 m Jelarji (razpotje)

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Jelarji (razpotje) - Hrvatini

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 163 m Hrvatini

HRVATINI, 120 do 160 m, 1126 preb., slemensko naselje v osrčju Miljskega polotoka med Miljskim zalivom na s. in Koprskim zalivom na j. Sestavlja ga šest zaselkov. Prebivalci so v glavnem zaposleni v Ankaranu, Kopru in Dekanih, nekaj pa jih dela tudi v Miljah in Trstu. Na j. gričevnatih pobočjih so obsežni vinogradi; najbolj znani sorti sta malvazija in refošk. Gojijo tudi oljke, na s. strani slemena pa so večinoma njive in sadovnjaki. Na območju Hrvatinov je več opuščenih kamnolomov; v drugi polovici 19. stol. so v njih lomili kamenje za gradnjo tržaškega pristanišča.

S slemena se odpira prelep pogled na Miljski zaliv, Milje in Trst v neposredni bližini, ki smo jih že zagledali, ko smo v Božičih prišli na regionalno cesto. Še lepši je razgled z vzpetin Gradišče ali Kaštelir (244 m) na desni, kjer je bila nekdaj ilirska naselbina, in z Vrha sv. Mihela (198 m) na levi. Prek obeh vzpetin teče državna meja, ki je med njima potegnjena v ravni črti. Pred nami je na tej strani zaliva mesto Milje, na drugi strani pa industrijsko pristanišče v Škednju, levo ladjedelnica sv. Marka in j. del Trsta. Na v. strani zaliva se bleščijo velike cisterne ob robu naselja Žavlje, daleč zadaj pa se v tej smeri kaže Nanos, pred njim vidimo na kraški planoti znano vas Bazovico. Če je ozračje čisto, se nad Trstom in za planoto Krasa in Trnovskega gozda vidijo Julijske Alpe s Triglavom.


2.2 km, 45 minut Hrvatini - Ankaran

Opis:

Po regionalni cesti, na katero smo prišli pri gostilni Tri pinije, zavijemo na levo proti z. Miljskega polotoka. Na prvem odcepu se po asfaltni ulici spustimo na levo v središče naselja Hrvatini. Skozi naselje pridemo na regionalno cesto iz Hrvatinov (in iz Milj) proti Kopru. Po cesti se zložno spuščamo do bližnjega odcepa ožje asfaltne ceste v Ankaran; kažipot na odcepu. Smo v zaselku Norbedi, hišne številke Hrvatini. Skozi lep zaselek pridemo v nekaj minutah do nove ceste, ki pripelje z desne po pobočju. Po cesti se spustimo do bližnjega kovinskega električnega droga, kjer se na desno odcepi gozdni kolovoz »Ivančičeva cesta« (dvojezična ulična tabla). Na to cesto nas usmeri planinska markacija. Po kakšnih 250 m hoje po kolovozu se odcepi na desno široka planinska pot, ki je tudi trim steza in se spusti skozi goščavo ha z. strani slemena. Po 15 min pridemo na plano do nove ankaranske cerkve. Od cerkve gremo okoli 100 m po cesti, potem pa zavijemo v desno in po 10 min smo že pri zadnji točki Slovenske planinske poti, pri bifeju »Bistro« pri ankaranski pošti. S Hrvatinov 45 minut.

S Spodnjih Škofij do Ankarana je 1 h 30.

višina: 28 m Ankaran

ANKARAN, 18 m, 2984 preb., zdraviliško turistično naselje na j. obali Miljskega polotoka; k Ankaranu spada še devet zaselkov. Razpotegnjeno naselje leži ob cesti, ki se odcepi na križišču cest Koper - Trst - Ljubljana in pelje na mejni prehod Lazaret. Središče naselja je v novem stanovanjskem predelu s. od ceste, kjer so AP, pošta in trgovski center, na j. strani pa turistični kompleks z morskim kopališčem, hotelom Adria in počitniškimi domovi. V naselje Ankaran spadata tudi Ortopedska bolnišnica s posebno osnovno šolo v Valdoltri in Mladinsko zdravilišče Rdečega križa Slovenije na Debelem Rtiču. Precej prebivalcev je zaposlenih v obeh zdravstvenih zavodih in turizmu, ki se je močno razvil po letu 1960, drugi pa delajo v Kopru in Dekanih. Sredozemsko podnebje in zavetna lega dajeta odlične pogoje za rast subtropske flore, pridelovanje zgodnjega sadja, poljščin in vrtnin ter za vinogradništvo.

Območje Ankarana je bilo naseljeno že v rimski dobi. Najbrž se je imenovalo Ultra, kar je za takratne prebivalce Kopra pomenilo kraj onstran morja. Predhodnica današnje cerkve sv. Nikolaja je bila zgrajena okoli leta 900. Leta 1072 jo je tržaški škof podelil benediktinskemu samostanu v Benetkah, ki je tu postavil samostan sv. Nikolaja. Po ukinitvi samostana je leta 1775 kupil stavbo koprski plemenitaš Madonizza; leta 1922 je bila preurejena v hotel Adria, ki je bil po 2. svetovni vojni popolnoma obnovljen. Nekdanja samostanska cerkev je v novejšem času prav tako namenjena za gostinsko ponudbo. Leta 1984 je bila posvečena nova sodobna cerkev sv. Nikolaja, ki je bila zgrajena v razvijajočem se novem naselju; s slikami jo je opremila akademska slikarka Mira Ličen iz Pirana in si jo velja ogledati. Mimo nje smo prišli na naš cilj - v Ankaran.

Žig je v bifeju »Bistro«, Regentova ulica 1 (stanovanjsko-poslovni blok, v bližini je tudi pošta Ankaran). Za žig skrbi OPD Koper.