Išči po točkah

Začetek: Idrija

Konec: Iztokova koča pod Golaki

Razdalja: 27.3 km Čas hoje: 10 ur 5 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 326 m Idrija

Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz. Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m), na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec (706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju. Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930 uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18. stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo uprizorilo prvo slovensko predstavo.

V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih, saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom. Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo. Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB.

Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge organizacije in društva.

Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo, najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja. (Informacije ++386 (0)5 3771142, http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm )

Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.


1.4 km, 40 minut Idrija - Kotli (razpotje)

Opis:

Od AP Idrija gremo po glavni mestni ulici in po Glavnem trgu do vznožja vzpetine z gradom, kjer zavijemo levo čez Nikovo; kmalu nas planinski kažipot usmeri na desno po Kajuhovi ulici navzgor. Pri hiši št. 41 se konča precej strma ulica in preide v položnejši gozdni kolovoz. lz Idrije smo v 20 min na ovinku gozdne ceste, nad katerim stoji kapelica. Kažipot »Lovska pot«, po kateri pelje SPP, nas usmeri z ovinka nekaj korakov po cesti na desno, potem pa na levo na stezo.

višina: 471 m Kotli (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Steza se lepo zvije navzgor po mešanem in nato smrekovem gozdu, kmalu postane precej raven gozdni kolovoz; pri mizi in klopi skrajšamo ovinek, potem pa se zmerno vzpenjamo po v. gozdnatem pobočju Hleviške planine. Z desnega strmega pobočja priteče skromen potoček. Ko smo na poti že 45 min, postane gozdni kolovoz steza, ki se precej strmo dviga po gostem gozdu proti razgledišču. Po uri vzpona iz Idrije pridemo do gozdne ceste in razgledišča z mizo in klopmi, odkoder vidimo v kotlini na s. Idrijo, gore nad Idrijco od Bevkovega vrha do Jeličnega Vrha, zadaj pa Porezen in Spodnje Bohinjske gore, z. nad Idrijo pa na levem bregu Idrijce Kobalove planine in Jelenk.

Od razgledišča gremo po precej ravni gozdni cesti; kmalu pridemo do lokalne ceste, ki pripelje iz doline Idrijce in Čekovnika; po njej gremo naravnost do kamnoloma, kjer nas kažipot usmeri s ceste na kolovoz, po katerem se vzpnemo do koče. Kadar je koča zaprta, lahko gremo pri kamnolomu po spodnjem ravnem kolovozu do bližnje domačije pri Čarju, kjer hranijo planinske žige.

Iz Idrije do Koče na Hleviški planini je l h 30.

Planinska postojanka:

Koča stoji ob zgornjem robu velike jase malo pod vrhom Hleviške planine, enem izmed vrhov hribovitega območja med Idrijco in Nikovo. Prvo postojanko so idrijski planinci uredili v hiši, ki so jo odkupili od gozdarja Križiča in jo odprli 20. julija 1948. Hleviška planina je priljubljena izletniška točka Idrijčanov in točka na Slovenski planinski poti, zato je koča kmalu postala premajhna. Leta 1953 so poleg stare začeli graditi novo, večjo kočo; odprli so jo 19. junija 1955. V koči so pozneje marsikaj izboljšali: leta 1975 so napeljali vodovod, leta 1979 pa so jo temeljito obnovili. V letih 1985 do 1989 je PD Idrija kočo povečalo in posodobilo: zgradili so prizidek, posodobili notranje prostore in uredili zunanjost stavbe. Slovesna otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 18. junija 1989 ob praznovanju 85-letnice PD Idrija. Ponovna temeljita obnova je potekala v letih 2000 - 2005, ko je bila 50 letnica otvoritve koče. Urejena je tudi zimska soba. Koča je odprta od petka, od 16. ure, do nedelje, do 19. ure in ob praznikih. Štampiljka SPP je tudi nekaj metrov stran od koče proti vrhu Hleviške planine. V dveh gostinskih prostorih je 45 sedežev, točilni pult, nekaj sedežev postavijo tudi pred kočo; v treh sobah je 15 postelj, gostinski in spalni prostori so ogrevani s pečjo, oziroma centralno kurjavo; WC, tuš, umivalnica s tekočo vodo, elektrika.



Opis:

Od Koče na Hleviški planini napravimo nekaj korakov po ravni stezi proti bližnjemu vznožju vrha Hleviške planine, potem pa se steza precej strmo vzpne po s. pobočju vrha, poraslem z bukovim gozdom. Po 10 min pridemo na travnato sleme; levo od poti je neizrazit vrh. Do vrha smo hodili 15 minut.

višina: 905 m Hleviška planina
Vrh:

Hleviška planina, 908 m, je gora med globokima ozkima dolinama Idrijce na j. in v. ter Nikove na sz. in s. strani. Na z. prehaja v Vojskarsko planoto, proti s. pa se spušča proti Idriji. Prištevamo jo k Idrijskemu hribovju. Pobočja proti Nikovi in Idriji so gozdnata, na prisojni strani nad Idrijco pa so samotni razloženi zaselki Čekovnik, Hleviše in Osojni vrh vasi Čekovnik ter precej samotnih kmetij na malih terasah po pobočju. Razpotegnjen vrh je travnat.

Razgled je izredno lep. Proti jv. se nad globoko in ozko dolino Idrijce razprostira obsežna Črnovrška planota, nad njo se dviga Javornik, opazimo pa tudi Nanos in Snežnik; proti jz. in z. so na strmih prisojnih pobočjih Hleviške planine samotne kmetije vasi Čekovnik; v dolini vidimo stičišče dolin Idrijce in Belce, nad dolino Belce pa dolg s. venec vrhov Trnovskega gozda z Velikim in Malim Golakom. Proti s. zakriva pogled visoko drevje; skozi krošnje vidimo tu in tam bližnji hriboviti svet med Nikovo in Kanomljico s samotnimi kmetijami naselja Srednja Kanomlja, potem pa Jelenk, Bevkov vrh, Porezen, Ratitovec, Julijce s Triglavom, Karavanke in Kamniške Alpe.



Opis:

Z vrha Hleviške planine se steza spusti po strmem z. grebenu s senožetmi na prisojni strani in gozdnatim pobočjem na s. proti dolini Nikove. Po nekaj minutah pridemo v malo sedlo.

višina: 867 m Blaškova planina

Ni opisa
7.6 km, 2 uri 30 minut Blaškova planina - Vojsko

Opis:

Od tod se spet povzpnemo na greben pod njegovim j. robom nad senožetmi. Imamo lep pogled na dolino Idrijce ter na strma pobočja in vrhove na obrobju Trnovskega gozda. Steza pelje zdaj po j. robu grebena, zdaj po grebenu, pa spet po s. strani tik pod grebenom. Na obe strani padajo strma pobočja, na naši levi nad Idrijco so tu pa tam travnata. Če je steza mokra, moramo paziti, da ne zdrsnemo po pobočju. Ves čas sledimo grebenu, po katerem se pot malo dviga, malo spušča. Obdaja nas večinoma bukov gozd, ponekod tudi smrekov. Po slabi uri je nad dolino Nikove poseka, prek katere vidimo kmetije nad cesto Idrija - Vojsko, v daljavi pa Porezen in Julijce. Ob stezi nad poseko sta miza in klop. Malo naprej od poseke preide steza v slab, s travo zaraščen gozdni kolovoz. Po nekaj minutah smo že pri drugi mizi s klopjo, odkoder se spustimo do malega sedla, nad katerim se dviga z drevjem poraščen skalnati vrh. Gozdni kolovoz nas popelje po s. strani vrha; po nekaj korakih zagledamo na levi samotno kmetijo, mimo katere pripelje iz doline Idrijce asfaltna cesta, ki se malo naprej priključi na cesto Idrija - Vojsko. Gozdna cesta, po kateri smo prišli, se spusti proti kmetiji, naša pot pa se povzpne po travniku nad kmetijo. Po nekaj minutah pridemo na prej omenjeno cesto iz doline Idrijce; po njej gremo na desno do 5 min oddaljenega priključka na lokalno asfaltno cesto Idrija - Vojsko v zaselku Kočevše, ki še spada v kraj Čekovnik. S Hleviške planine 1 h 45.

Proti Vojskemu gremo po asfaltni cesti, ki se ves čas zložno vzpenja nekaj časa po gozdu, pa spet čez senožeti. Smo na Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice, na kraškem svetu s samotnimi kmetijami in kratkimi ponikalnimi potoki. Po nekaj minutah pridemo na lepo in ravno travnato planoto; na začetku je ob robu gozda miza s klopmi, na desno pa se odcepi asfaltna cesta do kilometer oddaljene kmetije s kmečkim turizmom. Malo naprej, pri prenovljeni hiši na levi, opozori ličen kažipot Soškega gozdnega gospodarstva (SGG) na odcep gozdne ceste v Idrijske Klavže in v Idrijsko Belo. Hiše na tej planoti že spadajo v naselje Vojsko. Po 20 min pridemo na razgledno sleme s TV pretvornikom, z mizo in klopmi ter s spominsko tablo z zgodovinskimi podatki o NOB na tem območju. Na bližnji smreki je tablica »Slovenska geološka pot št. 117«. S slemena je zelo lep pogled proti Idrijskim Krnicam in Jelenku na s. in proti j. na vrhove Trnovskega gozda. SPP gre dalje po cesti proti Vojskemu in kmalu pripelje v gozd. Po nekaj minutah se na levo odcepi lokalna cesta v Gorenjo Trebušo, 11 km, kažipot SGG pa pove, da po njej pridemo tudi v Mrzlo Rupo in Hudo Polje. Nas pa desna cesta popelje iz gozda mimo nekaj hiš na obširno in ravno travnato planoto, z nje pa se povzpne po smrekovem gozdu proti Vojskemu, ki ga po 30 min od odcepa ceste v Gorenjo Trebušo zagledamo pred seboj. Od zaselka Kočevše na Vojsko je 1 h 15.

Z vrha Hleviške planine na Vojsko je 3 h.

višina: 1071 m Vojsko

IDRIJSKO HRIBOVJE je sredogorsko hribovje med Cerkljanskim hribovjem na s., Škofjeloškim hribovjem na sv. in Trnovskim gozdom na j. Površje so izoblikovali reka Idrijca od izvira na robu Vojskarske planote do sotočja s Trebuščico pri Dolenji Trebuši, njena desna pritoka Belca in Zala ter levi pritoki Nikova, Kanomljica, Otuška in Sevnica, pa tudi desni pritoki Trebuščice. Reka in potoki so v apnenčeve in dolomitne kamnine vrezali globoke doline in grape s strmimi pobočji. Nad njimi se širijo večje in manjše planote; največja je Vojskarska planota s središčem na Vojskem. Na zakraselih planotah so gozdovi in travniki, v bližini samotnih kmetij pa tudi majhne njive. Prebivalci se preživljajo predvsem z gozdarstvom in živinorejo.

VOJSKO, 1077 m, 197 preb. Razloženo naselje leži na obsežni zakraseli Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice v z. delu Idrijskega hribovja. Sestavljajo ga majhni zaselki Mrzla Rupa, Ogalce in Rovtarjev Vrh. Jedro naselja je zaselek Planina pod hribom Školj (1129 m). Na Planini je župnijska cerkev sv. Jožefa, zgrajena v 17. stol., tam so tudi podružnična osnovna šola, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, trgovina, gostilna, okrepčevalnica in dve domačiji s kmečkim turizmom. Prebivalci se preživljajo z živinorejo, gozdarstvom in izdelavo čipk, nekaj pa jih dela v Idriji. Kraj ima zaradi lege, zdravega okolja, lepih izletniških točk in zgodovinskih znamenitosti dobre možnosti za razvoj turizma. Ob ugodnih snežnih razmerah na Školju obratuje smučarska vlečnica. V naselju je precej počitniških hišic. Iz Idrije na Vojsko vozi vsak dan več avtobusov.

Med NOB je bilo Vojsko eden od centrov narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na planoti so se dalj časa ali samo občasno zadrževale različne partizanske enote, prebivalci pa so jih sprejemali odprtih rok. V gozdovih ob potoku Belca pod Mrzlo Rupo je od leta 1943 do osvoboditve delovala partizanska bolnišnica Pavla, v kateri se je zdravilo več kot tisoč borcev. V bojih z okupatorjem so na planoti padli tudi številni borci NOV.

Na pokopališču pri cerkvi je partizansko grobišče, na spomeniku pa so zapisani verzi:

»Postoj in prikloni se vrstam grobov!
Tu spe naši borci, ki z zarjo v očeh
so umrli za svobodo naših domov,
za srečno prihodnost bodočih rodov,
da po naših zelenih doleh in bregeh
se živo razlegata radost in smeh.
Vse dokler bo sonce sijalo z višin,
na žrtve ne ugasne nam v srcih spomin!«

Tudi na pol ure oddaljeni Vojščici je na partizanskem pokopališču pokopanih 305 borcev NOV, padlih v nemški ofenzivi aprila 1945.

Na Vojsko lahko pridemo še po SPP iz Idrije mimo Koče na Hleviški planini (4 h 30); iz Idrije se lahko tudi pripeljemo po asfaltirani cesti (12 km).


1.6 km, 30 minut Vojsko - Kotlar (razpotje)

Opis:

Od gostilne »Pri Medvedovih« gremo zložno po cesti proti cerkvi, pri kateri je cestno križišče; cesta naravnost pelje v Idrijo, levo v zaselek Rovtarjev Vrh, TV pa zavije po desni asfaltirani cesti mimo cerkve proti Mrzli Rupi. Cesta pelje po ravni planoti s travniki in njivami. Na prvem razpotju nadaljujemo po levi cesti, ki se zložno vzpenja na sleme; na njem je na desni domačija Kotlar ob vznožju Kotlovskega vrha (1168 m).

višina: 1080 m Kotlar (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Kotlar (razpotje) - Pustota

Opis:

Pri transformatorju zapustimo cesto, ki naredi velik ovinek, in zavijemo levo po poti v gozd. To je nekdanja cesta, ki se zložno vzpenja na rob, od tam pa se po bukovem gozdu spusti na plano s počitniško hišico na desni. Pod njo pridemo spet na cesto in po njej na cestno križišče na Pustoti (924 m). Od cerkve na Vojskem je 45 min. Z leve pripelje cesta iz Idrije, naravnost gre na Mrzlo Rupo, TV pa zavije po cesti na desno.

Na Pustoti stoji spomenik padlim kurirjem kurirske postaje P-6, ki je imela sedež na območju Mrzle Rupe. Spomenik simbolično prikazuje kurirske zveze na tem območju, na bronasti plošči pa razberemo, da je bila P-6 ustanovljena 31. decembra 1942 in da je delovala do 9. septembra 1943. Vse do osvoboditve je bila potem na tem kraju javka med postajami P-5, P-7 in P-8. Na plošči je ohranjen spomin na kurirje Ivana Kokošarja, Miroslava Šuligoja in Oskarja Žižmonda, ki so padli pri opravljanju kurirskih nalog. Prvi komandir postaje je bil Viktor Carl - Jurko iz Gorenje Trebuše, zveze s P-5 na Brinovem griču in P-7 pri Gorenji Trebuši pa je vzdrževalo šest kurirjev.

višina: 922 m Pustota

Ni opisa
1 km, 20 minut Pustota - Mrzla Rupa

Opis:

S Pustote nadaljujemo pot po ravni cesti proti 15 min oddaljenemu zaselku Mrzla Rupa. Z Vojskega do Mrzle Rupe je 1 h.

S cestnega razpotja pri kapelici gremo po cesti, ki pelje na Hudo Polje in na Lokve.

višina: 913 m Mrzla Rupa

Mrzla Rupa, 933 m, je zaselek samotnih kmetij na slemenu nad izvirom Idrijce na v. in gornjim delom doline Trebuščice na jz. Zaselek je del naselja Vojsko. Na Mrzli Rupi je pri kapelici razpotje cest v Idrijo, Gorenjo Trebušo in na Lokve. Tukaj so našli sledove strelnih jarkov in utrdb z benečanskim orožjem iz začetka 1o. stol., ko so se Benečani bojevali s Habsburžani za oblast nad idrijskim rudnikom. Pod Mrzlo Rupo izvira Idrijca; 3 km navzdol so že konec 16. stol. stale lesene klavže (visoke vodne pregrade), ki so jih leta 1772 nadomestili s kamnitimi. Po Idrijci so vse do leta 1926 plavili les v Idrijo. Ob Idrijci in njenih pritokih je bilo še več klavž; nekatere so v zadnjem času obnovili kot pomembne slovenske tehniške spomenike.



Opis:

Ko smo mimo bližnje velike kmetije Omevnikar, je novo razpotje: zgornja gozdna cesta pelje na Krekovše, po spodnji lokalni nadaljujemo našo pot. Na desno se odpre pogled na globoko grapo Trebuščice z raztresenimi zaselki Gorenje Trebuše v grapi in po pobočjih na s. strani grape. Na j. strani grape se dviga obraščen skalnati greben Zelenega roba. Česta se rahlo spušča po smrekovem gozdu; po 15 min od Omevnikarja je na levi strani ceste kamnolom. Od tod naprej se cesta zložno dviga po jz. gozdnatem pobočju Slemena (1121 m) nad zatrepom grape z izvirom Trebuščice. Po tričetrt ure z Mrzle Rupe pridemo do Hudega Polja (1044 m), kjer se na levo odcepi gozdna cesta proti partizanski bolnici Pavli (do tja 1 h) in naprej na Krekovše. Spomenik ob razpotju spominja na bolnico, ki je delovala od leta 1943 do osvoboditve; v njej se je zdravilo nad 1000 ranjenih borcev. Ime je dobila po zdravnici dr. Pavli Jerina — Lah.

Od spomenika se cesta zložno dviga po hrbtu z bukovim gozdom med grapama Trebuščice na desni in Belce na levi. Večkrat se odpre lep pogled proti Gorenji Trebuši in naprej proti dolini Idrijce, Kaninskemu pogorju, Krnu, Spodnjim Bohinjskim goram in Triglavu. Česta se bliža skalnatemu grebenu pred nami. Po 30 min od spomenika pridemo do razpotja: desna lokalna cesta pelje skozi Smrekovo Drago na Lokve, leva gozdna cesta pa na Poslušanje, gozdni predel pod s. robom Trnovskega gozda. Kažipot pokaže pot na Golake.

Z razpotja napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa skrenemo po slabem gozdnem kolovozu proti j. Obdaja nas kamnit kraški svet z vrtačami, poraščen z redkimi smrekami in bukvami. Kolovoz sprva valovi, kmalu pa se precej strmo vzpne v s. gozdnato pobočje Golakov in postane pot. Ko pridemo po 20 min na rob, se lepa pot zvije proti bližnjemu sedlu pred nami. S sedla pelje pot po zakraselem svetu naravnost proti j. Po levi strani zaobide kraško kotanjo, na njeni j. strani pa se obrne proti z., kjer se nam pokaže gozdnati Veliki Golak (1480 m). Lepa pot se potem v ključih zvije po j. kamnitem gozdnatem pobočju hrbta na s. strani planote in pripelje na njegov rob. Nekaj minut gremo po valovitem robu, potem pa se spustimo na preval med Velikim Golakom na levi in Srednjim Golakom (1480 m) pred nami. Od gozdne ceste do prevala smo hodili 1 h. Po v. grebenu se v 15 min povzpnemo na Srednji Golak; čez kratek skalnati skok nad sedlom si pomagamo z rokami. Z vrha zagledamo na z. strani Mali Golak.

višina: 1479 m Srednji Golak

Ni opisa

Opis:

S Srednjega Golaka se pot spusti po z. grebenu, poraščenem z nizkim bukovjem in vrbovjem, do velike vrtače ter po njeni levi strani do sedla med Srednjim in Malim Golakom. Precej strma pot po v. robu, sprva po gozdu, potem po kamnitem svetu, poraslem z ruševjem, pripelje na Mali Golak. S Srednjega na Mali Golak smo hodili 45 minut.

Od gozdne ceste v bližini razpotja, kjer SPP zapusti cesto, je do vrha Malega Golaka 2 h, z Mrzle Rupe pa 3 h 15.

višina: 1493 m Veliki Golak
Vrh:

Mali Golak (1495 m) je najvišji vrh gorovja Golaki in Trnovskega gozda. Nenavadno je, da je 15 m višji od Velikega. Gozdna meja sega do višine okrog 1400 m, nad njo raste rušje, ki na kamnitem svetu daje vrhovom goli videz. Domačini so prepričani, da so bile nekdaj na Golakih planine. Ime Veliki in Mali Golak naj bi vrhova dobila po velikosti nekdanjih planin, zaradi tega lahko razumemo, da je Mali višji od Velikega. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani, zlasti na širno gozdnato Trnovsko planoto. Na s. se za bližnjim Idrijskim in Čerkljanskim hribovjem dvigajo Julijci s Spodnjimi Bohinjskimi gorami v ospredju in Triglavom. Proti v. se za Trnovsko planoto kažejo Hrušica, Javorniki, Krim ter v ozadju Kamniške Alpe in Posavsko hribovje. Na jv. strani vidimo v daljavi Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju. Na j. in jz. seže pogled od Vremščice in Slavnika prek Krasa do Furlanske nižine; za Krasom vidimo ob lepem vremenu tudi Tržaški zaliv. Na z. se za Banjšicami in Kambreškim pogorjem vidijo v daljavi Dolomiti.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo. Žig je pritrjen na kovinskem roču. PD Ajdovščina.


Mali Golak je najvišji od Golakov. Imena ni dobil zato, ker naj bi bil najmanjši ampak, ker je imel najmanjšo planino. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak. Sicer pa je z vrha lep razgled na vso Slovenijo. Lepo se vidi Triglav in velik del Julijskih Alp. Tudi Karavanke in Kamniške Alpe se vidijo. Pod nami pa Primorska s svojim morjem. Vrh ima vpisno knjigo in žig.



Opis:

Z vrha Malega Golaka se spustimo po z. grebenu med rušjem in nizkim bukovjem na bližnje malo travnato sedlo Senožetca, ki povezuje Mali Golak s sosednjim malo nižjim vrhom.

višina: 1429 m Mali Golak (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Tu se pot obrne proti j. Po jz. robu Malega Golaka, poraslem z bukovim gozdom, se precej strmo spuščamo. Ponekod se odpre pogled čez osrednji gozdnati predel planote na Čaven na nasprotni strani. Pot se zvija po čedalje bolj kamnitem kraškem svetu in preide z roba na strmo j. pobočje, poraslo s smrekovim gozdom. Ko se pot zravna, zagledamo med drevjem na desni Iztokovo kočo.

Z Malega Golaka do Iztokove koče je 30 minut.

višina: 1274 m Iztokova koča pod Golaki
Planinska postojanka:

Koča stoji sredi gozda malo nad gozdno cesto čez preval Strgarija na jugozahodni strani Malega Golaka, najvišjega vrha Trnovskega gozda. Zgradilo jo je PD Ajdovščina; odprlo jo je 10. septembra 1950. Poimenovali so jo po Ivanu Turšiču-Iztoku (1922-1944), komandantu 30. divizije NOV Slovenije, ki je padel med nemško ofenzivo v bližini Lokev. Koča je odprta od četrtka do nedelje, če je dostopna. Postrežejo s hrano, toplimi napitki in pijačami. V gostinskem prostoru je 25 sedežev, na skupnem ležišču pa 15 ležišč, priporočajo spalne vreče; voda kapnica; gostinski prostor ogrevajo s pečjo.