Išči po točkah

Začetek: Mejni prehod Hodoš

Konec: Rt Madona (Piran)

Razdalja: 396.1 km Čas hoje: 105 ur 10 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 230 m Mejni prehod Hodoš

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Gavge (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Gavge (razpotje) - Kermendin

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 347 m Kermendin

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo v gozd.

višina: 221 m Mezuv (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Mezuv (razpotje) - Mezuv

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti proti gozdu.

višina: 212 m Mezuv

Ni opisa
8.5 km, 2 uri 10 minut Mezuv - Trg Zmage

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Mimo gradu in rekreacijskega centra nadaljujemo do mosta na Ledavi in naravnost v vas Markišavci. Od tod do glavne ceste Murska Sobota—Hodoš, po njej nekaj minut proti s. , potem po kolovozu mimo Lapovskega mlina in čez polje do lokalne ceste Martjanci—Sebeborci. Prečkamo cesto, zavijemo proti j. do bližnjega kanala in ob njem na cesto proti Prosenjakovcem.

višina: 189 m Trg Zmage

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Trg Zmage - Murska Sobota

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

lz središča mesta gremo do Trga Zmage.

višina: 189 m Murska Sobota

Ni opisa
6.5 km, 1 ura 40 minut Murska Sobota - Tišina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 195 m Tišina

Ni opisa
6.7 km, 1 ura Tišina - Radenci

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 201 m Radenci

Ni opisa
6.1 km, 1 ura 40 minut Radenci - Gornja Radgona

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 210 m Gornja Radgona

Ni opisa
11.2 km, 2 uri Gornja Radgona - Apače

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 218 m Apače

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 260 m Spodnja Kungota

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 40 minut Spodnja Kungota - Melje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 264 m Melje

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Melje - Maribor

Opis:

Pod nadvozom hitre ceste pridemo na pomembno cestno križišče proti Ljubljani in Zagrebu. Hojo nadaljujemo po Meljski cesti in na desni vidimo velike Intesove silose, nato pa gremo pod železniškim nadvozom do Partizanske ceste. Na levi strani je ob križišču Mlinske, Meljske in Partizanske ceste glavna avtobusna postaja, ena najlepših v Sloveniji. S križišča gremo po Partizanski cesti proti franči?škanski Marijini cerkvi, po Slovenski in Gosposki ulici ter Ulici 10. oktobra na Slomškov trg. Tam bomo pri vratarju poštne palače dobili žig TV.

višina: 266 m Maribor

MARIBOR, 270 m, 112.833 preb. Drugo največje slovensko mesto leži na prodnem nanosu, ki ga je v davni preteklosti naplavila reka Drava in izoblikovala 5 km široko Mariborsko ravnino. Z njo se stikajo Pohorje, Dravska dolina, Kozjak, Slovenske gorice in Dravsko polje. Globoka struga Drave, ki si je utrla pot skozi prodni nanos, deli mesto na dva dela.

Najstarejše sledi bivališč na območju zdajšnjega mesta so iz mlajše kamene dobe: to dokazujejo kamnite sekire, kopače in drugo orodje, ki so ga našli na različnih krajih. Naselitev v pozni bronasti dobi potrjujejo najdbe glinaste posode in bronastega nakita v žarnih grobiščih, odkritih ob današnji Mladinski ulici. Po 8. stol. pr. n. št. so se prebivalci zaradi vdora tujih ljudstev umaknili na obronke Pohorja. V rimski dobi je bilo v bližini Drave križišče dveh pomembnejših cest iz Celeie proti severu in iz Poetovia na Koroško. Dravo so prečkali z brodom, v okolici zdajšnjega Vojašniškega trga pa je bil brodarski zaselek. Temelje Mari¬bora je postavil Bernard Spanheimski (1096–1147), ki je na griču Piramida za obrambo pred Madžari zgradil grad Marchpurch (grad v marki), prvič omenjen leta 1164. Ob vznožju griča je nastala nova naselbina in se poimenovala po gradu. Postala je upravno središče z deželnosodnim uradom in leta 1189 sedež župnije. Kot trg je bila prvič omenjena leta 1209, kot mesto pa leta 1254. V drugi polovici 13. stol. so mesto zavarovali z obzidjem in mu v 14. stol. dodali še vogalne obrambne stolpe. Zaradi ugodne prometne lege se je mesto hitro razvijalo, zlasti pa so se v njem razvijali trgovina, vinarstvo, oljarstvo in usnjarstvo. Leta 1450 je imelo približno 185 hiš in nekaj več kot 1000 prebivalcev. V drugi polovici 15. stol. je mesto zaradi gospodarske krize, pustošenja Turkov v okolici, požarov in kuge začelo stagnirati; razvoj je zastal vse do 18. stol. Turki so ga dvakrat oblegali, a ga niso mogli zavzeti. Med leti 1362 in 1797 so mesto kar enajstkrat skoraj popolnoma ali le delno uničili požari. Kuga je morila petkrat, prvič 1348, zadnjič 1681.

Šolstvo je bilo omenjeno že leta 1224. Prvo gimnazijo, ki je bila najprej pet-razredna, od leta 1848 pa osemrazredna, so leta 1758 ustanovili jezuiti. Tudi zdravstvo je bilo omenjeno že leta 1243, prva bolnišnica za onemogle pa je bila ustanovljena leta 1348.

Leta 1729 je bila zgrajena pomembna trgovska cesta z Dunaja skozi Maribor v Trst, sočasno pa sta bili obnovljeni cesti iz Maribora na Koroško ter skozi Ptuj na Hrvaško. Maribor je postal prometno križišče, v njem pa so se razmahnile trgovina ter mlinarska, usnjarska in pivovarska obrt. Od leta 1752 je tudi upravno središče območja med Dravo in Muro. Gledališče je bilo ustanovljeno leta 1785, leta 1795 prva tiskarna in leta 1799 mestna bolnišnica. Po letu 1810 so začele obratovati prve živilske tovarne. Leta 1850 je bilo v mestu skupaj s predmestji 516 hiš, v njem pa je živelo 4168 prebivalcev.

Hitrejši razvoj je mestu omogočila južna železnica Dunaj–Trst, ki je skozi Maribor stekla leta 1846. Leta 1863 je bila zgrajena železniška proga od Maribora po Dravski dolini na Koroško do Celovca. Leta 1860 so začele delati velike železniške delavnice, s tem pa se je začela industrializacija Maribora. Obrtne delavnice so preraščale v tovarne, zgradili so tudi nove, zlasti tekstilne. Zaradi industrije in trgovine je postalo mesto privlačno za nemške podjetnike in uslužbence, ti pa so z gospodarsko močjo, šolstvom in državno upravo mesto načrtno germanizirali. Tamkajšnji zavedni Slovenci so začeli odločen narodnostni boj z Nemci in nemškutarji. V tem obdobju se je poleg nemškega imena Marburg vse bolj uveljav¬ljavljalo tudi slovensko ime Maribor. Pomembna spodbuda za krepitev narodne zavesti je bila premestitev sedeža lavantinske škofije leta 1859 iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. Škof Anton Martin Slomšek je hkrati prenesel v Maribor tudi bogoslovje, to pa je bila prva visoka šola v mestu. Vzgajala in izobraževala je slovenske duhovnike, ki so imeli velike zasluge za ohranjanje slovenstva na Spodnjem Štajerskem. Leta 1861 so Slovenci v Mariboru ustanovili čitalnico in se v njej začeli navduševati za »zedinjeno« Slovenijo. Leta 1867 je začel izhajati tednik Slovenski gospodar, leta 1868 pa v uredništvu pisatelja Josipa Jurčiča tudi prvi slovenski dnevnik Slovenski narod, vendar se je že leta 1872 preselil v Ljubljano. Leta 1871 so v Mariboru odprli prvo slovensko tiskarno. Da bi se slovenski kmetje otresli gospodarske odvisnosti od nemških denarnih zavodov, je bila 1882 ustanovljena Slovenska posojilnica. Leta 1899 je bil zgrajen velik Narodni dom, ki je postal središče Slovencev iz mesta in okolice. Konec 19. in v začetku 20. stol. je bilo ustanovljenih več slovenskih kulturnih, športnih in delavskih društev. Pred 1. svet. vojno pa so se v mestu zelo zaostrila nasprotja med Nemci in Slovenci.

Ob koncu 1. svet. vojne se je nemška mestna oblast izrekla za priključitev Maribora k Avstriji. Temu se je 1. novembra 1918 uprl general Rudolf Maister ter skupaj s prostovoljci v mestu prevzel vojaško oblast in zasedel območje do slovenske narodnostne meje. Njegov odločen boj je bil potrjen z mirovno pogodbo v Saint Germainu 10. septembra 1919; prav na podlagi te pogodbe sta bili namreč Spodnja Štajerska in Mežiška dolina priključeni k Jugoslaviji.

V obdobju med obema svetovnima vojnama se je v Mariboru zelo razvila industrija. V mestu je bilo 15 tekstilnih ter več kovinskih, kemičnih in živilsko-predelovalnih tovarn. Po 1. svet. vojni so bili ustanovljeni Slovensko narodno gledališče, Študijska knjižnica, Pokrajinski muzej, izhajali so slovenski časopisi, organizirano je bilo slovensko šolstvo, delovali sta dve založbi itd. V tem obdobju pa so se zelo zaostrila socialna vprašanja. Delavci so s številnimi stavkami zahtevali izboljšanje slabih življenjskih razmer. Po 1. svet. vojni se je delež nemškega prebivalstva v mestu zelo zmanjšal. Po popisu prebivalstva je leta 1931 živelo v mestu 8,3 odstotka Nemcev, vendar so imeli pomemben kapitalski delež v industriji, bančništvu in trgovini. Protislovensko delovanje nemške manjšine se je okrepilo zlasti v zadnjih letih pred 2. svet. vojno, saj je načrtno pripravljala nemško zasedbo Spodnje Štajerske.

Obdobje okupacije je med najbolj žalostnimi poglavji v zgodovini Maribora. 8. aprila 1941 so v mesto vkorakali nemški okupatorji in na Spodnjem Štajer¬skem vzpostavili nemško oblast. Nacisti so takoj začeli izvajati ukrepe, s katerimi naj bi ponemčili Maribor in vse okupirano ozemlje. Tudi Adolf Hitler je 26. aprila 1941 na velikem zborovanju v Mariboru zahteval: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Toda že v noči z 28. na 29. april so trije skojevci v mestu izvedli prvo sabotažno akcijo: v Volkmerjevem prehodu sredi Maribora so zažgali dva avtomobila nemških oficirjev. Akcija je imela velik odmev tako v Mariboru kot v okolici. Nemci so že pred Hitlerjevim obiskom začeli zapirati zavedne Slovence, zlasti izobražence. Zbirno taborišče za slovenske izgnance je postala meljska vojašnica. Poleti 1941 so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izgnali 4434 Mariborčanov, 127 pa so jih izgnali v Nemčijo. Slovenska beseda je bila pregnana iz šol, uradov, trgovin in cerkva, zaprli so vse slovenske kulturne ustanove in razpustili vsa slovenska društva. Slovenske knjige in tiste v slovan¬skih jezikih so zaplenili in jih odpeljali v tovarne papirja. V koncentracijskih taboriščih je umrlo 137 Mariborčanov. Na dvorišču sodnih zaporov so ustrelili 661 talcev iz vse Spodnje Štajerske, med njimi 204 iz Maribora. Številne žrtve in veliko gmotno škodo je povzročilo tudi zavezniško bombardiranje Maribora leta 1944 in v začetku 1945: življenje je izgubilo 482 ljudi, porušenih ali poškodovanih pa je bilo 47 odstotkov vseh hiš. Maribor je bil osvobojen 9. maja 1945.

Kljub temu da je bil v Mariboru nameščen nemški okupacijski aparat za Spodnjo Štajersko skupaj z močno vojaško posadko ter kljub strahovitemu nemškemu nasilju nad zavednimi Slovenci – ali pa morda prav zato – se je v mestu in njegovi okolici razmahnilo narodnoosvobodilno gibanje. V Mariboru so ilegalno delovale slovenske politične organizacije, ki so hrabrile prebivalstvo, organizirale akcije proti okupatorju in pomagale pri oskrbi partizanskih enot na Pohorju. Med ustreljenimi talci je bilo tudi veliko vidnejših organizatorjev vstaje, ki so bili bodisi izdani ali ujeti, med njimi Slavko Šlander, Slava Klavora, Rado Iršič, Bojan Ilich, Jože Hermanko, Franc Vrunč, Jože Kerenčič in Leon Novak. Nemci so sodelavce osvobodilnega gibanja streljali še neposredno pred osvoboditvijo. Aprila 1945 so ob bombnih lijakih v Spodnjem Radvanju ustrelili približno 200 političnih zapornikov iz mariborskih zaporov.

Podrobnejši opis narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru bi bil preobširen, zato priporočam ogled Muzeja narodne osvoboditve v Ulici heroja Tomšiča 5. Na narodnoosvobodilni boj in žrtve nemške okupacije spominja več spomenikov in spominskih plošč, med drugimi osrednji spomenik osvoboditvi na Trgu svobode, delo kiparja Slavka Tihca, spomenik v Volkmerjevem prehodu, ki spominja na prvo akcijo proti okupatorju, in spomenik ustreljenim talcem na zidu sodnih zaporov v Ulici talcev 11, kjer je tudi nekaj žar s pepelom nekaterih talcev.

Prva naloga po vojni je bila obnova tega najbolj porušenega slovenskega mesta. Po obnovi se je Maribor naglo razvijal in postal gospodarsko, kulturno, izobraže¬valno, zdravstveno, oskrbovalno, turistično in prometno središče severovzhodne Slovenije. Leta 1991 je bilo v industriji zaposlenega 40 odstotkov aktivnega prebivalstva. Najpomembnejša podjetja so bila Metalna, Tovarna vozil in toplotne tehnike, tekstilne tovarne, Henkel-Zlatorog, Marles, Elektrokovina, Hidromontaža in še nekatera druga. Mariborska industrija, zlasti največja podjetja, je v zadnjem desetletju zašla v velike težave, tako da je nekaj industrijskih velikanov prenehalo obratovati. Iz nekdanjih velikih tovarn je nastalo več manjših podjetij.

Kulturni utrip mestu dajejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mariborska filharmonija, Lutkovno gleda¬lišče, Umetnostna galerija, Pokrajinski muzej, Pokrajinski arhiv, več knjižnic ter številna kulturna društva, zbori in skupine, med njimi svetovno znani Mladinski pevski zbor Carmina Slovenica ter kakovostni pihalni orkester Kulturno-umetniškega društva Pošta. Leta 1975 ustanovljena Univerza s številnimi fakultetami in sodobno knjižnico je najpomembnejša izobraževalna in znanstveno-raziskovalna usta¬nova na Štajerskem. K mladostni živahnosti mesta prispevajo številne srednje, strokovne in osnovne šole.

Bolnišnica je prerasla regijski pomen in postaja drugi klinični center v Sloveniji. V mestu je tudi sodoben zdravstveni dom in več lekarn. Trgovska podjetja s številnimi velikimi in manjšimi trgovinami oskrbujejo mestno in okoliško prebivalstvo. Na obrobju mesta je bilo zgrajenih več velikih trgovskih centrov. Svoje storitve ponuja gostom več hotelov, za lačne in žejne pa skrbi precejšnje število restavracij in gostiln. Maribor je postal tudi živahno turistično središče. Svetovno znana prireditev je postalo smučarsko tekmovanje za zlato lisico, to pa v mesto pod Pohorjem privabi številne domače in tuje obiskovalce. Tudi poletni festival na Lentu, športna tekmovanja, kulturne prireditve, trgovine, Pohorje in druge znamenitosti privabljajo v Maribor vse več obiskovalcev iz domovine in tujine.

Maribor je pomembno cestno in železniško križišče, v bližini je tudi letališče. Razvit je mestni, primestni in medkrajevni avtobusni promet. V tem mestu ima sedež tudi družba Pošta Slovenije, tam je tudi sedež poslovnih enot Telekoma Slovenije. V mestu lahko poštne storitve opravimo na 16 poštah. V poštnem centru je 20. oktobra 1996 začel delati prvi avtomatski pisemski usmerjevalnik v Sloveniji, leta 2003 pa so odprli tudi sodobni poštni logistični center. V Mariboru imajo sedež Nova kreditna banka Maribor, Poštna banka Slovenije in Krekova banka, v mestu pa je tudi več poslovalnic drugih bank. Meščanom in okoličanom ponujajo svoje storitve tudi številne obrtne, proizvodne in storitvene delavnice.

Zanimiva je tudi zgodovina pošte, telegrafa in telefona. Poštna zveza med Gradcem in Ljubljano je bila vzpostavljena že leta 1522. Poštna postaja je bila tudi v Mariboru; prvič je bila omenjena leta 1528. Pošto so sprva peš prenašali poštni sli, od leta 1578 tudi sli jezdeci. Leta 1670 so prvič prepeljali pošto in potnike s poštnim vozom. Prvega pismonošo je Maribor dobil leta 1728, imenoval pa ga je mestni svet. Prva poštna kočija na progi Gradec–Maribor–Celje–Ljublja¬na–Trst je peljala leta 1750. Leta 1784 je bila poštna postaja povišana v prometno pošto, leta 1837 pa je postala državni poštni urad. Po zgraditvi železnice so začeli pošto prevažati z vlaki. Leta 1847 je začela poslovati kolodvorska pošta. Velik pomen za razvoj poštne dejavnosti je imela nova poštna palača na Slomškovem trgu, slovesno odprta 4. novembra 1894. V palači ima zdaj sedež družba Pošta Slovenije, v njej pa je tudi nekdaj glavna mariborska pošta. Telegraf je začel delovati leta 1847, za javnost pa so ga odprli 15. februarja 1850. Prva javna ročna telefonska centrala je bila vključena v promet 16. decembra 1897. Leto pozneje je bilo vanjo vključenih 51 naročnikov. Prva krajevna avtomatska tele¬fonska centrala je začela delovati 8. septembra 1929 in je imela približno 300 naročnikov. V medkrajevno avtomatsko telefonsko omrežje je bil Maribor vklju¬čen 9. marca 1968, ko je bila zgrajena medkrajevna avtomatska telefonska centrala. Obširen prikaz razvoja pošte, telegrafa in telefona je v zanimivi knjigi Vladimirja Klinarja »Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti v Koroški in Podravski regiji«, ki jo je leta 1991 založilo Ptt podjetje Maribor in jo toplo priporočam.

V Mariboru si velja ogledati vsaj najpomembnejše zgodovinske in kulturne spomenike. Lepo sta obnovljena stari del mesta Lent ob Dravi z obrambnimi stolpi ter Glavni trg z rotovžem iz leta 1515, kužnim znamenjem iz leta 1743 ter nekdanjim jezuitskim kompleksom z Alojzijevo cerkvijo iz leta 1769. Predhodnica mogočne stolne cerkve sv. Janeza Krstnika na Slomškovem trgu je prvotna enoladijska romanska cerkev iz prve polovice 12. stol. V 13. stol. so jo prezidali v triladijsko baziliko, pozneje pa večkrat dozidavali in obnavljali. Zdaj kaže po večini gotsko podobo. V kripti cerkve je pokopan škof Anton Martin Slomšek (1800–1862), njegov spomenik pa stoji ob parku pred cerkvijo. Pri cerkvi je svetilni steber iz leta 1517. Na Slomškovem trgu je tudi lepa palača nekdanje Mestne hranilnice z neorenesančnim pročeljem, zgrajena leta 1890; v njej je zdaj rektorat Univerze v Mariboru. Na tem trgu je tudi stavba gledališča v klasicističnem slogu, zgrajena v prvi polovici 19. stol. Poleg starega poslopja je sodobno gledališko poslopje, odprto leta 1994. Na Grajskem trgu je mestni grad iz 15. stol. z loretansko kapelo iz let 1655 do 1661, viteško dvorano iz okoli 1680 in s poznobaročnim stopniščem; v gradu je zdaj Pokrajinski muzej. Na s. strani gradu stoji kip pisatelja Josipa Jurčiča, na Trgu generala Maistra pa kip generala in pesnika Rudolfa Maistra. Zelo lep je Mestni park, ki so ga zasadili leta 1872 ter med leti 1889 in 1896; sega do vznožja z vinogradi zasajenega Mestnega vrha. Na j. robu parka je spomenik borcem za severno mejo, na v. robu parka pa Mestni akvarij; v parku je tudi več sodobnih skulptur. Prijeten je tudi sprehod do Treh ribnikov, iz katerih se je v preteklosti napajal mestni obrambni jarek. V Mariboru je še veliko drugih znamenitosti; literaturo za ogled nam bodo svetovali in ponudili v Mariborskem turistično-informacijskem centru, Partizanska cesta 47, telefon: 02/234 66 11.



Opis:

Od poštne palače na Slomškovem trgu gremo po Poštni ulici na Glavni trg in čez stari most čez Dravo na Trg revolucije, odtod po Dvoržakovi in Gorkega ulici do dvorane Tabor, potem pa po Radvanjski cesti do Streliške ceste onkraj Pekrskega potoka. Po Streliški cesti zavijemo proti vzhodu do bližnje Poti na okope. Na odcepu je opozorilna tabla, ki nam pove, da se tam začenja Slovenska planinska pot (SPP). Do zadnje AP tik pred priključkom Radvanjske ceste na Streliško cesto se lahko prepeljemo z avtobusom mestnega potniškega prometa št. 6, ki vozi od ŽP do Pohorske vzpenjače.

višina: 280 m Maribor (Radvanje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 296 m Zgornje Radvanje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 319 m Rožna Dolina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1026 m Cerkev sv. Bolfenka

Cerkev sv. Bolfenka iz začetka 16. stol. je pomemben kulturni spomenik; leta 1952 je pogorela; Zavod za spomeniško varstvo Maribor jo je obnovil.



Opis:

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa.

višina: 1084 m Anžejev križ (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa, pri katerem zavijemo desno na bližnje Cigelnice (1147 m). Na vrhu je 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.

višina: 1143 m Mariborski razglednik
Vrh: Mariborski razglednik Cigelnica

(1147 m), 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.


Razgledni stolp je leta 1990 obnovilo podjetje Pohorska vzpenjača. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, Ivanščico in druge vrhove v Hrvaškem Zagorju; zlasti lep je pogled na Maribor.



Opis:

Vrnemo se do razpotja poti.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1128 m Cigelnica

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Cigelnica - Pri bukvi (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1083 m Pri bukvi (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1025 m Dom na Glažuti

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1248 m Ruška koča pri Arehu
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi ob cerkvi sv. Areha vzhodno od Žigartovega vrha. Je najstarejša pohorska planinska postojanka, ki jo je zgradila in 8. septembra 1907 odprla Podravska podružnica SPD iz Ruš. Ob njej so postavili še dve koči: leta 1912 Planinko in leta 1922 Čandrovo kočo. Vse tri postojanke so v noči od 11. na 12. november 1943 požgali partizani, da sovražnik ne bi imel v njih zatočišča. Že 20. oktobra 1946 je PD Ruše odprlo novo Ruško kočo, ki so jo zgradili na temeljih požgane Planinke. V bližini koče so 31. julija 1955 odprli pionirsko planinsko kočo, ki pa so jo že leta 1958 preuredili za skupna ležišča. Leta 1957 so iz doline napeljali elektriko. Kočo so leta 1977 popolnoma obnovili ter uredili centralno ogrevanje. Zaradi vse večjega obiska so na starih temeljih zgradili še novo Čandrovo kočo, ki so jo odprli septembra 1987. Ime ima po stari pohorski rodbini Robnik-Čander, ki je podarila zemljišče za vse planinske postojanke pri Arehu. Leta 1990 so postavili sončne kolektorje za ogrevanje sanitarne vode.Koča je stalno odprta. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, kopalnica, v sobah umivalniki, topla in mrzla voda. V Čandrovi koči je 9 sob apartmajskega tipa s po 4 posteljami, WC in prho, predprostorom in omaro za smučarsko opremo; gosti Čandrove koče si lahko sami kuhajo v skupni kuhinji. Vsi prostori v obeh kočah so centralno ogrevani; elektrika, telefon.

Foto: Andrejj



Opis:

TV nadaljujemo po lokalni cesti proti Šumiku. Za hotelom Areh pridemo v mešan gozd.

višina: 0 m Kopišče (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min. nas kažipot usmeri na levo na široko gozdno pot po jv. pobočju Žigartovega vrha (1346 m). Na tem vrhu je Podravska podružnica SPD postavila in 6. septembra 1903 odprla 37 m visok razgledni stolp, prvi slovenski planinski objekt na Pohorju; novembra 1904 ga je porušil močan vihar. Po dokaj ravni poti kmalu pridemo na razpotje, na katerem zavijemo po desni poti nekoliko navzgor.

višina: 1283 m Žigartov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Potem pridemo na veliko gozdno jaso, ki jo že zarašča mlad smrekov gozd. Proti j. se odpre pogled na obširne gozdove in na Veliki vrh (1344 m). Po razritem kolovozu, ki se spušča po mladem gozdu, pridemo do gozdne ceste in jo prečkamo. Takoj pod cesto je na desni velika jasa s tabornim prostorom tabornikov Rodu črnega mrava. Po slabšem kolovozu se zložno spuščamo po s. strani Peršetovega vrha (1242 m). Iz smrekovega pridemo najprej v bukov, potem pa v mešani gozd. Kolovoz postaja kamnit in se vse strmeje spušča. Ko se svet zravna, je ob poti tonalitni spomenik, na katerem piše: »Neznanemu partizanu in partizanki, ki sta dala življenje, da mi živimo, zato naj vama pohorski gozdovi slavo donijo.« Od Ruške koče do spomenika smo hodili eno uro.

Nekaj korakov od spomenika je razpotje več gozdnih poti. Zavijemo desno proti zahodu. Široka pot nas pripelje na jaso pri Tinčevi bajti, ki jo zarašča mladi gozd.

višina: 1104 m Tinčeva bajta (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tu na levi vidimo streho lovske koče. Pot nas po 10 min. od spomenika pripelje do lokalne ceste Šumik–Sveti Trije Kralji–Slovenska Bistrica. Kažipot ob cesti nas opozori, da ta cesta vodi mimo partizanske bolnišnice »Jesen«. Prečkamo cesto in nadaljujemo po slabši gozdni cesti, ki je zaprta za motorna vozila.

višina: 1107 m Bajgotov vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah smo na majhni jasi, s katere se po kamniti poti zložno vzpnemo na zaraščeno nekdanjo jaso. Pot se zložno dviga med gostim drevjem na preval nekaj pod Bajgotovim vrhom (1161 m) na levi. Sledi precej strm spust. Na desni že opazimo globino ob Lobnici s pragozdom, slišimo pa tudi šumenje vode. Po 10 min. spusta prečkamo lokalno cesto Šumik–Osankarica in po nekaj korakih smo že na cesti Areh–Šumik–Klopni vrh.

višina: 1055 m Bajgot (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do majhne ravnice Pri Bajgotu ali na Šumiku.

višina: 1036 m Pri Bajgotu, Šumik

PRI BAJGOTU ali na ŠUMIKU, 1030 m, je urejena izletniška točka ob sotočju Lobnice in Črnave. Tam je križišče več planinskih poti. Na Lobnici je ohranjen del leta 1837 zgrajene 11 km dolge drče, po kateri so spravljali debla do žag v dolini. Pri mostu se začne pot v Pohorski pragozd, do obeh slapov in naprej v Ruše. Do 24 m visokega slapa Veliki Šumik, kjer pada Lobnica čez visok tonalitni prag, je 20 min., do 9 m visokega Malega Šumika, kjer pada Lobnica po ozkem kamnitem žlebu v tolmun, pa 35 min. Zadnji del poti do Velikega Šumika sodi med zahtevne poti. Ob Malem Šumiku so tonalitne Ravbarske peči. Po ljudski pripovedki so se tam skrivali rokovnjači, po katerih je pečina dobila ime. Pohorski pragozd obsega 58 ha in je zavarovan kot naravni rezervat. Je zadnji ostanek pohorskega naravnega pragozda. Zaradi nedostopnih strmin ob Lobnici v njem doslej še niso sekali. V pragozdu rastejo bukve, smreke in jelke, pa tudi veliko redkih rastlin, med njimi rjasti sleč, alpski srobot, nenavadni kamnokreč in omejelistna zlatica. Pohodnikom priporočamo ogled pragozda in slapov. Pot so leta 1991 obnovili in zavarovali.

Avgusta 1941 je na Šumiku taborila Pohorska četa in od tod 11. avgusta odšla v napad na Ribnico na Pohorju. Takrat še ni bilo gozdnih cest. Na širšem območju Šumika so se partizanske enote večkrat bojevale z Nemci, iz oporišč na Pohorju pa so napadale pomembne točke v dolini, npr. železniško progo Maribor–Dravo¬grad, elektrarno Fala, Lovrenc na Pohorju in druge kraje, v katerih so imeli Nemci svoje postojanke. Enote XIV. divizije so se 29. junija 1944 na Šumiku spopadle z Nemci in jih pregnale. Tedaj je padlo 6 borcev NOV, med njimi narodni heroj Dušan Remih - Duško. Na ta boj nas spominja preprost spomenik ob cesti proti bližnjemu Gozdarskemu domu.



Opis:

SPP gre od Šumika nekaj korakov navzgor po cesti proti Gozdarskemu domu nad Šumikom in Klopnemu vrhu; ko prekoračimo Lobnico, gremo s ceste po bližnjici na levo proti razpotju.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1094 m Matevž (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1210 m Radovna (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1248 m Trije žeblji

Nekdaj je bila tu meja med falsko, konjiško in slovenskobistriško gospoščino, označevali pa so jo v drevo zabiti trije žeblji z grbi gospoščin. Ime Trije žeblji se je ohranilo.



Opis:

Od Treh žebljev nas vodi lepa ravna pot po gozdnati planoti z ozkimi jasami. Po 10 min. se z desne priključi pot s Klopnega vrha.

višina: 1281 m Kladje (razpotje)

Ni opisa

Opis:

TV gre levo proti Pesku. Približno 10 min. hodimo do gozdne poseke na j. strani, od koder se pokaže Rogla. TV se ne spusti po kolovozu, temveč gre po poti desno v gozd in po 5 min. doseže gozdno cesto na Kladju. Po cesti gremo desno proti zahodu. Po nekaj minutah hoje skrajšamo ovinek po bližnjici na levo. Le nekaj korakov po cesti in spet nas markacije popeljejo na pot desno, tako da skrajšamo velik cestni ovinek. Ko znova pridemo na cesto, smo že blizu potoka Črnava, ki priteče iz Skrbinskega borovja na j. strani Klopnega vrha. Od Treh žebljev je 30 min.

Prečkamo Črnavo in se onkraj mostu zložno vzpnemo po stezi na levo prek majhnega travnika do gozda. Pot se zravna ter nas po gozdu in čez jase v 10 min. spet pripelje na cesto, ki smo jo zapustili pri mostu. Po cesti gremo levo; že po nekaj minutah nas opozorilo na skali usmeri s ceste desno na široko pot, ki poteka vzporedno s cesto. Po 5 min. se naša TV pridruži SPP, ki pride s Klopnega vrha.

višina: 0 m Brvni vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Kmalu spet pridemo na gozdno cesto, vendar že po nekaj korakih zavijemo desno na pot, ki prečka potoček izpod bližnjega Brvnega vrha (1332 m). Po slabem kolovozu se zložno vzpnemo na širok hrbet na j. strani Brvnega vrha, od tam pa se spustimo do drugega potočka. Kmalu smo na Zgornji brvi, kjer pridemo na regionalno cesto Oplotnica-Pesek-Lovrenc na Pohorju. Tam se ji priključi gozdna cesta s Klopnega vrha, nekoliko naprej pa še pot iz Lovrenca na Pohorju. Od razpotja, na katerem se je TV združila s SPP, je 30 min.

višina: 1269 m Zgornja brv

Ni opisa
2.4 km, 45 minut Zgornja brv - Koča na Pesku

Opis:

Na Zgornji brvi zavijemo po regionalni cesti na desno. Do 45 min. oddaljenega Doma na Pesku se cesta ves čas zložno dviga. Obdaja nas gozd, le sem in tja se odpre pogled na Roglo.

višina: 1389 m Koča na Pesku
Planinska postojanka:

Koča na Pesku (1386 m) stoji na prevalu med Oplotnico in Radoljno, kjer se na regionalno cesto Oplotnica—Lovrenc na Pohorju priključi lokalna cesta Zreče—Rogla—Pesek. Prvo kočo je leta 1929 postavila Dravinjska podružnica SPD iz Slovenskih Konjic; septembra 1941 so jo požgali partizani. Leta 1951 je novo kočo zgradilo PD Oplotnica.

S kočo upravlja hotel Planja na Rogli. Oskrbovana je vse leto; imajo 40 postelj in restavracijo za 70 oseb. Njihova kuhinja slovi predvsem po divjačinskih specialitetah in po domači hrani. Od tam vodijo številne poti, ki jih lahko spoznate peš ali s konjskega sedla v poletnih mesecih.


1.3 km, 30 minut Koča na Pesku - Rogla

Opis:

Do Doma na Pesku lahko pridemo tudi iz Lovrenca na Pohorju (3 h) in iz Oplotnice (5 h). Pripeljemo se lahko iz Oplotnice (19 km), Lovrenca na Pohorju (12 km) in iz Zreč čez Roglo (asfalt, 20 km).

Na Pesku se spet začasno poslovimo od SPP, saj ta mimo »Mašinžage« zavije k Lovrenškim jezerom. TV proti Rogli začnemo po asfaltirani cesti na Roglo. Na koncu jase se na desno odcepi markirana pot, po kateri bomo nadaljevali našo pot. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti. Po 10 min. prečkamo potoček, potem pa se vzpnemo po kratkem, strmejšem pobočju. Ko pridemo na položnejši svet, gremo čez majhno barje. Po 30 min. od Peska pridemo na majhno, delno poraslo jaso in pred seboj zagledamo razgledni stolp na Rogli. Še nekaj korakov, pa smo pri stolpu. Ker je z njega zelo lep razgled, se povzpnimo še sami; gotovo nam ne bo  žal.

višina: 1516 m Rogla
Vrh:

Južno od Peska se dviga Rogla (1517 m), najvišji vrh v osrednjem delu Pohorja; na njem stoji 30 m visok kovinski razgledni stolp, ki ga je postavilo PD Slovenske Konjice. S stolpa seže pogled do lvanščice, Medvednice, Gorjancev, Snežnika, Julijcev, Kamniških in Savinjskih Alp, Pece, Golice, Kozjaka in Slovenskih goric, ob čistem ozračju tudi do Visokih in Nizkih Tur, Štajerskih Alp in Panonske nižine. Malo naprej od stolpa je RTČ Rogla s hotelom Planja. S Peska do razglednega stolpa je 30, do hotela Planja pa 45 min. Če želimo ob SPP obiskati še Roglo, napravimo ovinek mimo razglednega stolpa in hotela Planja do sedla Komisija na s. strani Ostruščice, kjer se znova pridružimo SPP s Peska. Pot je označena, je pa uro daljša od direktne smeri.


1 km, 15 minut Rogla - Rogla (naselje)

Opis:

Od stolpa nadaljujemo po planoti, porasli s smrekami, proti hotelu Planja na jz. strani. Kmalu je ob poti zgornja postaja prvega smučišča, nekoliko naprej pa že pridemo na asfaltirano cesto s Peska. Po njej gremo mimo športnih igrišč in naselij do hotela Planja, v katerem je središče Klimatsko-zdraviliškega in smučarskega centra Rogla.

višina: 1477 m Rogla (naselje)

ROGLA je eden od treh velikih turistično-rekreacijskih središč na Pohorju. Smu-čišča se razprostirajo na 100 ha. V centru so športna dvorana, teniška igrišča, igrišča za nogomet, rokomet, košarko in odbojko, pokrit bazen in različna orodja za izboljšanje kondicije. Prenočišča so v hotelu Planja, v depandansi Brinje in v bungalovih. Na Rogli je tudi trgovina in več manjših gostišč. Pred zgraditvijo hotela je na tem kraju stala Koča na Rogli, last PD Zreče, zdaj pa je delno vgrajena v gostinski del hotela Planja.

Območje Rogle je imelo pomembno vlogo med NOB, saj so čezenj vodile partizanske poti z j. na s. stran Pohorja. Po prihodu XIV. divizije na Štajersko se je v partizanske enote vključevalo vedno več borcev. Na Rogli je bil 27. junija 1944 ustanovljen 2. pohorski odred. Poleti 1944 je na Rogli delovala baza za sprejem pomoči, ki so jo odmetavala zahodna zavezniška letala. Na Skrivnem vrhu, z. od Rogle, je bila skrita partizanska tehnika »Sova«. Pod Javoričem, v bližini poti TV proti Ribniški koči, je leta 1944 delovala partizanska bolnišnica Tihi dol. Na Rogli je tudi več spomenikov padlim borcem NOV. Od razglednega stolpa proti hotelu je grob petih borcev 4. operativne cone s spomenikom, ob poti proti Ribniški koči grob s spomenikom šestim padlim borcem, na j. pobočju pod razglednim stolpom pa spomenik in grob dvanajstih padlih borcev. Vsi so padli na Rogli, to pa priča, da so se enote NOV tam večkrat spopadle z Nemci.

Na Roglo se lahko pripeljemo po regionalnih cestah iz Zreč (14 km), Oplotnice (22 km) in iz Lovrenca na Pohorju (15 km). Dostopi so po označenih planinskih poteh, in sicer iz Zreč skozi Resnik (3 h 30) ali skozi Gorenje (3 h), iz Mislinje čez Tolsti vrh (4 h) in iz Vitanja po Konjiški spominski poti (4 h) ali čez Ovčarjev vrh (3 h 30).



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1427 m Petrova koča (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1454 m Kraguljišče

Ni opisa
11.3 km, 2 uri 30 minut Kraguljišče - Mislinja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 592 m Mislinja

Ni opisa
3.3 km, 50 minut Mislinja - Dovže

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 522 m Dovže

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Dovže - Mislinjska Dobrava

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 502 m Mislinjska Dobrava

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Mislinjska Dobrava - Turiška vas

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 482 m Turiška vas

Ni opisa
4.5 km, 1 ura 20 minut Turiška vas - Grad Vodriž

Opis:

Ampak ko prideš do bivšega odpada si pred gradbiščem! In moraš ob znaku na kovinskem stebričku kar naravnost čez kupe zemlje do gozda (cca 300 m) in tam poiskati markacijo in nadaljevati skozi gozd.

Je pa na asfaltni cesti, kjer je znak da greš levo na Vodriž, mala past. Na drogu je znak, ki na hitro pomeni, da bi moral desno čez most! Pa moraš na levo!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

višina: 603 m Grad Vodriž

Ni opisa

Opis:

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

Kmetijo Strgar so obnovili. Prekopali so cel hrib in seveda ko prideš iz gozda,  si izgubljen. A moraš hrabro mimo psa na dvorišču nove hiše in potem desno dol do križišča asfaltiranih cest kjer vidiš smerokaz.

Potem se pot vije (delno asfaltirana, delno makadamska) cca 7 km do Razborja. Pogled je res "lep", najprej skozi drevje vidiš samo obrise termoelektrarne Šoštanj, kmalu pa se v vsej veličini pokaže dolina s termoelektrarno, ki bruha dim. Pa čeprav je skoraj samo para, ni idilično, ampak socrealistično.

Preden prideš v Razbor je lepo označeno, kje moraš v gostlino Pečolar in po žig. A pozor: ob ponedeljkih je gostilna zaprta!

višina: 715 m Spodnji Razbor

Ni opisa

Opis:

Z letališča se je treba vrniti ob letališki stezi na asfaltno cesto in nato desno. Ampak ko prideš do bivšega odpada si pred gradbiščem! In moraš ob znaku na kovinskem stebričku kar naravnost čez kupe zemlje do gozda (cca 300 m) in tam poiskati markacijo in nadaljevati skozi gozd.

Je pa na asfaltni cesti, kjer je znak da greš levo na Vodriž, mala past. Na drogu je znak, ki na hitro pomeni, da bi moral desno čez most! Pa moraš na levo!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

Kmetijo Strgar so obnovili. Prekopali so cel hrib in seveda ko prideš iz gozda,  si izgubljen. A moraš hrabro mimo psa na dvorišču nove hiše in potem desno dol do križišča asfaltiranih cest kjer vidiš smerokaz.

Potem se pot vije (delno asfaltirana, delno makadamska) cca 7 km do Razborja. Pogled je res "lep", najprej skozi drevje vidiš samo obrise termoelektrarne Šoštanj, kmalu pa se v vsej veličini pokaže dolina s termoelektrarno, ki bruha dim. Pa čeprav je skoraj samo para, ni idilično, ampak socrealistično.

Preden prideš v Razbor je lepo označeno, kje moraš v gostlino Pečolar in po žig. A pozor: ob ponedeljkih je gostilna zaprta!

višina: 882 m Sv. Danijel

Ni opisa
2.6 km, 40 minut Sv. Danijel - Ocvirkov vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 730 m Ocvirkov vrh

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Ocvirkov vrh - Sedlar

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 758 m Sedlar

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Sedlar - Vidmar (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 829 m Vidmar (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1046 m Kreže

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Kreže - Orlov vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Strmo pobočje pada proti potoku Slanica. Sprejme nas smrekov gozd. Ko pridemo na plano, zavije kolovoz levo proti bližnji Orlovi domačiji.

višina: 1110 m Orlov vrh

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Orlov vrh - Andrejev dom na Slemenu

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V dolini potoka Slanice se naši TV pridruži E-6. Od doma jo uberemo po ravnem kolovozu, vendar se začne kmalu spuščati po jv. pobočju Orlovega vrha (1109 m).

višina: 1089 m Andrejev dom na Slemenu
Planinska postojanka:

Dom stoji na prisojni jasi na severovzhodni strani vrha Sleme (1167 m) v slemenu, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem.

Sleme se imenuje tudi bližnji preval, kjer se regionalna cesta Šoštanj-Črna prevesi s Štajerskega na Koroško. Dom so v letih 1951/52 zgradili na pobudo PD Šoštanj s prostovoljnim delom ljubiteljev gora in predvsem takratnih delavcev Tovarne usnja Šoštanj; slovesno so ga odprli 21. septembra 1952. Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981), pobudniku gradnje doma, takratnem predsedniku PD Šoštanj in direktorju Tovarne usnja Šoštanj. Leta 1960 so začeli graditi depandanso, ki so jo odprli 16. julija 1961. Do leta 1975 je dom upravljalo PD Šoštanj, potem pa ga je prevzela Tovarna usnja, ki je dom obnovila in sodobno opremila, pozneje pa so uredili centralno ogrevanje, napeljali telefon in uredili okolico.

Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 84 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 52 sedežev; v 15 sobah je 31 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 52 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


test



Opis:

Tik za Andrejevim domom na z. strani, kjer smo prišli z Uršlje gore, nas kažipot usmeri po gozdni cesti navzgor na gozdni hrbet, kjer se priključimo na gozdno cesto Sleme - Bele Vode. Po 25 min hoje po skoraj ravni cesti smo na razcepu cest: leva, boljša pelje v Bele Vode 4 km, po kolovozu na desno pa nadaljuje SPP.

višina: 1082 m Tolsti vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah se na levo odcepi vkreber širša gozdna pot po s. pobočju Tolstega vrha (1185 m).

višina: 1185 m Tolsti vrh

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 20 minut Tolsti vrh - Kramarica (razpotje)

Opis:

Ko pridemo na malo jaso na j. strani vrha, se pot zravna in pelje naprej po hrbtu, poraslem s smrekovim gozdom. Na levi ob poti so ruševine nekdanje kapelice, še malo naprej pa kažipot PD Črna pove, da gremo proti Smrekovcu. Od tod se pot zmerno dvigne na precej ravno sleme in po njegovi j. strani preide na z. stran. S poti se večkrat med drevjem pokaže na levi Smrekovec, pred njim pa globoka soteska potoka Štajerska Kramarica proti Belim Vodam. Lepa pot se drži glavnega hrbta; malo je ravna, malo se vzpenja, pa spet spušča. Po dobri uri od Andrejevega doma pridemo na rob s starimi čokatimi bukvami, ki predstavljajo lastniško mejo med kmetijami na Koroški in Štajerski strani. Pot se kmalu prevesi na j. stran hrbta, potem pa se spusti po smrekovem gozdu na j. pobočju Staknetovega vrha (1257 m) mimo studenca ob poti in postane slab kolovoz, po katerem se še naprej spuščamo do prevala Kramarica (1124 m). Od Andrejevega doma 1 h 30. Čez preval je v dobi tovorništva tekla pomembna pot iz Šaleške in Spodnje Savinjske doline na Koroško. Na prevalu stoji stara kapelica, ob njej je grob štirih borcev NOV, ob robu gozda pa je počivališče z mizami in klopmi.

višina: 1125 m Kramarica

Ni opisa

Opis:

S prevala pridemo po široki gozdni poti do bližnjega križišča gozdnih cest: proti v. v Bele Vode in Šoštanj, proti z. na Ludranski Vrh in v Črno, naravnost pa do Doma na Smrekovcu, na Golte in na Ljubno ob Savinji.

višina: 1156 m Kramarica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

S križišča gremo po cesti proti Domu na Smrekovcu. Kmalu nad križiščem se s ceste odcepi proti domu bližnjica, ki je sprva zelo strma (kažipot: do doma 45 min).

višina: 1169 m Smrekovec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1359 m Roma

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Roma - Dom na Smrekovcu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1375 m Dom na Smrekovcu
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu planine Roma na južnem pobočju Smrekovca. Prvo kočo je zgradila Šaleška podružnica SPD v Šoštanju in jo odprla 3. septembra 1933. Partizani so jo 12. avgusta 1942 požgali. Leta 1949 je prevzelo pogorišče PD Črna na Koroškem, ki je zgradilo in 30. septembra 1951 odprlo novo postojanko. V letih 1958 do 1962 so postavili 3 počitniške hišice. Leta 1976 so kočo povečali in obnovili; ob otvoritvi 26. junija 1977, so jo preimenovali v Dom na Smrekovcu. Leta 1983 so dom priključili na električni daljnovod iz Šoštanja.Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za večje skupine ga po dogovoru odprejo tudi ob drugih dnevih.V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 8 sobah je 36 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; v počitniških hišicah je 13 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.


1.5 km, 20 minut Dom na Smrekovcu - Atelsko sedlo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Atelsko sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 606 m Tratičnek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 703 m Roban (razpotje)

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Roban (razpotje) - Robanov kot

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Rogovilcu zavijemo po brvi čez Savinjo in po bližnjici navzgor po klancu čelne groblje do gozdne ceste v Robanov kot. Po precej ravni cesti gremo mimo Pečovnikove in Govčeve kmetije do Robanove domačije. Malo pred Govcem se na desno odcepi pot mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na Strelovec. Pred seboj imamo značilni pogled na Ojstrico in Krofičko z Robanovo domačijo v ospredju. Po 20 min pridemo do Robana. 

višina: 604 m Robanov kot

Robanov Kot, 590 do 1220 m, 139 preb., je naselje samotnih in hribovskih kmetij v istoimenski dolini ter v dolini Savinje med Solčavo in Iglo. Naravno središče naselja je pri gostilni Rogovilec, kjer se odcepi gozdna cesta v Robanov kot in kjer je tudi AP. V dolini Savinje je poleg kmečkih tudi več drugih hiš. Dolina in naselje imata ime po Robanovi kmetiji, ki je največja v kotu. Tu je bil doma Jože Vršnik - Robanov (1900 - 1973), zbiratelj ljudskega blaga in imenoslovja na Solčavskem ter ljudski pesnik; veliko njegovih prispevkov je objavil tudi Planinski vestnik. Glavni vir dohodkov kmetov dajejo gozdovi in živinoreja. Bevškova kmetija ob Savinji ter Pečovnikova in Govčeva v spodnjem delu Robanovega kota se ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom.


6.6 km, 1 ura 50 minut Robanov kot - Luče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 516 m Luče

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Luče - Lučnica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 523 m Lučnica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 556 m Podvolovljek (Riher)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 587 m Podvolovljek (Podpečnik)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 657 m Podvolovljek (Sv. Anton)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1294 m Gojška planina (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1416 m Gojška planina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1504 m Jarški dom (Mala planina)
Planinska postojanka:

Dom je odprt vse dni v letu, svojim gostom pa nudijo hladne jedi, jedi na žlico ter kosila za organizirane skupine. Prenočevanje je možno v 5 sobah, kjer skupno nudijo 18 ležišč.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1281 m Gamsova streža

Ni opisa
5.2 km, 1 ura 30 minut Gamsova streža - Spomenik (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 440 m Spomenik (razpotje)

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Spomenik (razpotje) - Kregarjevo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 434 m Kregarjevo

Ni opisa
5.3 km, 1 ura 20 minut Kregarjevo - Kamnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 377 m Kamnik

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 10 minut Kamnik - Križ

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 349 m Križ

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Križ - Moste pri Komendi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 331 m Moste pri Komendi

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Moste pri Komendi - Vodice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 342 m Vodice

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 10 minut Vodice - Skaručna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 326 m Skaručna

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 348 m Debeli hrib (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 309 m Tacen (cerkev)

Ni opisa

Opis:

Ob j. robu Šmartna nadaljujemo TV po Ulici Cirila Kosmača do bližnje Ceste vstaje. Takoj za Šmartnim je na desni nad Cesto vstaje spomenik, ki opozarja na kraj, na katerem so 22. julija 1941 sprožili prve partizanske strele. Na spomeniku piše:

"Partizanski strel je tukaj zadonel
in pretrgal žalostno tišino.
Plamen vstaje se povsod je razžarel
nad slovensko domovino."

Pridemo v nekdaj samostojno, zdaj mestno naselje Tacen ob j. vznožju Šmarne gore. Sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija, ki je bila prvič omenjena leta 1526.

višina: 302 m Tacen (parkirišče)

Ni opisa

Opis:

Tacenska cesta nas pripelje do Save; tam je po reki navzgor urejena umetna kajakaška proga. Iz Tacna pelje več poti na Šmarno goro. Onkraj mostu gremo po Tacenski cesti vse do podhoda pod železniško progo Ljubljana-Jesenice v Vižmarjih, od tam naprej pa po Kosmačevi ulici na Celovško cesto. Ko smo čez Savo, pridemo v naselje Brod; ime spominja na nekdanji brod, s katerim so se prevažali prek Save, ko še ni bilo mostu. Most so leta 1844 zgradili smledniški graščaki, za prečkanje pa so pobirali tudi mostnino. Potem pridemo v Vižmarje, ki se raztezajo ob gorenjski železnici. Tam je več tovarn in skladišč, staro tradicijo v naselju pa ima mizarska obrt. V Vižmarjih je bil 17. maja 1869 znani vižmarski tabor, največja slovenska prireditev v obdobju narodnega prebujanja. TV vodi skozi podhod pod železniško progo do Celovške ceste. Tako smo že v Šentvidu.

Iz Srednjih Gameljn v Šentvid je 1 h 30.

višina: 317 m Šentvid

ŠENTVID, 316 m, je obsežno mestno naselje s starim jedrom ob osrednji Prušnikovi ulici. Tam so pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, zdravstveni dom, osnovna šola, gimnazija, škofijska klasična gimnazija ter trgovski, gostinski in obrtni lokali. Tam stoji tudi cerkev sv. Vida, zgrajena leta 1796; po potresu leta 1895 so jo precej povečali. Šentvid z okolico je bil do leta 1961 samostojna občina, takrat pa se je združil z občino Ljubljana-Šiška in postal del mesta Ljubljane.

Na hribu Velika Trata (518 m) na jz. strani naselja so še sledovi prazgodovinskega gradišča; tam so našli tudi rimske novce. V okolici Šentvida so našli sulico iz obdobja žarnih grobišč, halštatsko puščico in keltski srebrnik.

Šentvid so aprila 1941 zasedli Nemci. Nemško-italijanska meja je bila takoj za Šentvidom proti Ljubljani. Po zasedbi Gorenjske so Nemci v Šentvidu ustanovili preseljevalno taborišče, v katerem so zbirali za izgon »do Nemcev sovražno razpoložene Slovence«, kot so imenovali zavedne Slovence. Od 5. do 10. julija 1941 je iz Šentvida v Srbijo odpeljalo pet transportov s približno 2300 izgnanci. Julija 1941, ko so se v bližini Ljubljane že pojavile prve partizanske enote, so Nemci v Šentvidu namestili orožniško motorizirano četo, avgusta pa so ji pridružili še policijsko četo, z njima pa so nameravali zatreti narodnoosvobodilno gibanje. Nemške enote so napadale partizane zlasti na območju Polhograjskega hribovja. Na NOB spominja Kip zmage ob Celovški cesti, delo kiparja Boža Pengova.

Iz Šentvida je doma znani planinski delavec in duhovnik Ivan Žvan (1829–1920), ki je leta 1871 ustanovil prvo slovensko planinsko društvo »Triglavski prijatelji«. Le-to je še istega leta na planoti Ledine zgradilo prvo planinsko postojanko v naših gorah, imenovano »Triglavski tempelj«.


5.2 km, 1 ura 30 minut Šentvid - Podutik

Opis:

Iz Šentvida nadaljujemo TV po pločniku ob Celovški cesti proti Ljubljani. Na križišču, na katerem pride z leve Prušnikova ulica, se na desni začne Cesta Andreja Bitenca, po kateri bomo šli vse do Podutiške ceste nad Podutikom, približno 4 km. Cesta je ves čas speljana po nekoliko dvignjenem svetu nad Ljubljanskim poljem ob vznožju Polhograjskega hribovja. Imamo lep pogled na Ljubljano, zlasti še na nove mestne četrti v Dravljah, Šiški in Kosezah. Kmalu za Celovško cesto pridemo v naselje Pržan, potem pa v Dolnice, nekdanjo kmečko vas, zdaj pa je to veliko prijazno naselje družinskih hiš in številnih obrtnikov različnih strok. Naprej ob cesti je le še nekaj kmečkih domačij. Na hribčku na desni kmalu opazimo cerkev sv. Antona Puščavnika, omenjeno že leta 1526. Okoli nje je naselje Glince. Tam se Cesta Andreja Bitenca obrne z jz. smeri proti jugu. Prečimo potok Glinščica, potem pa nam opozorilna tabla pove, da sta v bližnjem gozdu Veliko in Malo Brezarjevo brezno. Cesta zavije v gozd in kmalu smo na križišču nad naseljem Podutik, od koder pripelje mimo zadnje AP mestne proge št. 5 Podutiška cesta. Iz Šentvida smo hodili 60 min.

S križišča gremo po Podutiški cesti mimo kamnoloma.

višina: 379 m Podutik

Ni opisa
7.3 km, 1 ura 50 minut Podutik - Mejlond

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 297 m Mejlond

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 10 minut Mejlond - Dragomer

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 300 m Dragomer

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Dragomer - Log pri Brezovici

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Log pri Brezovici

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Vrhnika (Avtomontaža)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Breg

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Sv. Trojica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Vrhnika

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Vrhnika - Vrhnika (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Vrhnika (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 308 m Močilnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 351 m Grogarjev dol

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 413 m Štampetov most

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 461 m Stara cesta

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 10 minut Stara cesta - Logatec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 478 m Logatec

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Logatec - Gorenji Logatec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 485 m Gorenji Logatec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 488 m Volčji hrib (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 493 m Kalce (Gorenji Logaec)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 634 m Laniše

Ni opisa
2.1 km, 50 minut Laniše - Orlov grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 766 m Orlov grič

Ni opisa
6.5 km, 1 ura 40 minut Orlov grič - Gorenje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 624 m Gorenje

Ni opisa
1 km, 20 minut Gorenje - Bukovje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 585 m Bukovje

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Bukovje - Pristava

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 544 m Pristava

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Pristava - Predjama

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od cerkve v Predjami nadaljujemo TV po asfaltirani cesti, ki pelje v Bukovje in Postojno. Po nekaj korakih zagledamo na slemenu pred seboj zaselek Pristava, ki je del naselja Predjama. Po 10 min. zelo zložnega vzpona pridemo do zaselka.

višina: 505 m Predjama

PREDJAMA, 520 m, 85 preb. Gručasto naselje stoji nad zatrepom doline potoka Lokva, ki pod 123 m visoko steno ponikne v kraško podzemlje. Najpomembnejši znamenitosti kraja sta Predjamski grad in Jama pod njim. Kraj je bil z imenom Jama prvič omenjen leta 1274, zdajšnje ime pa je dobil ob koncu 18. stol. Cerkev Marije Sedem žalosti je bila posvečena leta 1449. Pri cerkvi raste stara lipa, pod njo pa je, kot pravi legenda, pokopan vitez Erazem Predjamski. Na spominski plošči pri bližnjem parkirnem prostoru preberemo, da je bil v Predjami 30. avgusta 1944 ustanovljen Jeseniško-bohinjski odred. Pred Predjamskim gradom je gostilna Požar, v kateri so tudi prenočišča. AP je v kilometer oddaljenem Bukovju, poleti pa v Predjami; redne avtobusne zveze so z 10 km oddaljeno Postojno.


2.4 km, 50 minut Predjama - Šmihel pod Nanosom

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na križišču cest pod cerkvijo nas pri hiši Šmihel 38 kažipot "Predjama" usmeri na gozdni kolovoz za hišo. Kmalu smo iz gozda, pot se zravna. Na razpotju se odločimo za spodnji kolovoz. Odpre se pogled na Pivško kotlino proti Postojni in na Javornike nad njo. Kolovoz se počasi spušča ob robu travnika na desni in gozdnega pobočja na levi. Na novem razpotju nadaljujemo po zgornjem kolovozu; ta se razširi v razmeroma dobro gozdno cesto, ki se kmalu spusti v smrekov gozd. Na razpotju v gozdu zavijemo na zgornji kolovoz; po njem smo kmalu na planem, od tam pa zagledamo vrhove na s. strani Predjame. Čez nekaj minut spet pridemo v gozd in na novo razpotje, s katerega gremo naprej po desnem, precej ravnem kolovozu. Ko smo kmalu iz gozda, gremo po levem, slabšem kolovozu navzdol. Ob robu gozda, čez majhno jaso in po kratkem gozdičku pridemo na travnik, s katerega že zagledamo Predjamski grad in naselje Predjama. Kolovoz se spusti po travniku proti gozdu in dolini. S kolovoza se v dolino odcepi steza, ki nas po mešanem gozdu pripelje do ceste in potoka Lokva. Po cesti gremo desno do potoka Lokva, čez most in po asfaltirani cesti v središče Predjame pri cerkvi in gostilni.

Iz Šmihela pod Nanosom do Predjame je 45 min.

višina: 585 m Šmihel pod Nanosom

ŠMIHEL POD NANOSOM, 590 m, 171 preb. Gručasto naselje stoji na klancu pod Gradom, ki se na s. strani konča z vzpetino Kaculj (648 m). Na Gradu in Kaculju je bilo prazgodovinsko gradišče, na katerem so našli bronaste predmete, keltski denar in orožje ter ostanke talilnice železove rude. Vas se imenuje po cerkvi sv. Mihaela, ki stoji na okopih prazgodovinskega gradišča in je bila obnovljena v 17. stol. Južno pod vasjo stoji cerkev sv. Jurija, v bližini pa so še vidni sledovi rimske ceste. Šmihel je dostopen s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo, nekateri pa so zaposleni v Postojni. Tudi v tem kraju je več vodnih izvirov, zato jih nekaj izkorišča postojnski vodovod.

V gozdu nad Šmihelom je bila 19. septembra 1944 ustanovljena kurirska postaja P-4a. Prvi komandir je bil Alojz Krašna - Zmago, v njej pa je bilo povprečno po osem kurirjev. Postaja je olajšala zveze med kurirskimi postajami na širšem območju Postojne in Nanosa. Vzdrževala je zveze s P-3 v Lažah pri Senožečah, P-4 na Javorniku in TV-2a na območju Grčarevca. Nekaj mesecev pred kapitulacijo Italije in do ustanovitve P-4a je bila v mlinu Ivana Šantelja javka, prek katere je potekala kurirska zveza med P-4 in P 1 v bližini Mašuna. Med nemško ofenzivo septembra 1943 je bilo v vasi požganih 14 hiš skupaj z gospodarskimi poslopji.


3.1 km, 1 ura Šmihel pod Nanosom - Strane

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz središča Stran pri cerkvi nadaljujemo pot po asfaltirani vaški cesti do konca vasi. Pri zadnji hiši pridemo na kolovoz, s katerega zagledamo na vzpetini pred nami Šmihel pod Nanosom, zadaj pa travnata pobočja Otavnika, Sajevke in Sv. Lovrenca. Čez travnike gremo v smeri proti Šmihelu. Na razpotju zavijemo po zgornjem kolovozu do majhnega gozdička, potem pa se po stezi levo čez travnik spustimo do gozda. Po poti med gostim drevjem se spuščamo še naprej. Prečkamo potoček, steza po mešanem gozdu postane boljša pot, ki nas pripelje na planoto, s katere lepo vidimo Šmihel. Na zaraščenih nekdanjih travnikih pridemo spet na kolovoz, ki se zložno spušča v dolino Loke, po kateri teče Šmihelski potok. Kolovoz se kmalu priključi na gozdno cesto, po kateri nadaljujemo pot v dolino. Iz doline se po cesti povzpnemo v bližnji Šmihel.

Iz Stran v Šmihel je 45 min.

višina: 658 m Strane

STRANE, 656 m, 72 preb. Gručasto naselje leži na jv. pobočju Nanosa v z. delu Spodnje Pivke. Dostop je s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Nad naseljem se dviga skalni rob Nanosa, imenovan Rujava stena, nad njo pa se vzpenja Maj. Sredi vasi stoji cerkev Svetega križa. Pri cerkvi raste navadna tisa, ki je zavarovana kot naravni spomenik. Ob njej je Gozdno gospodarstvo Postojna namestilo tablo s podatki o tem drevesu. Tisa je dvodomno drevo, iglice, lubje in seme so strupeni. Po ustnem izročilu je bila posajena leta 350. Njen premer je 122 cm, obseg 384 cm, visoka pa je 12 m. Legenda pravi, da sta pod tiso pridigala sv. Ciril in Metod, ki sta tod potovala v Rim. V bližini raste mlajša tisa, a je tudi ta stara že skoraj 200 let. Strane slovijo po odlični pitni vodi, ki privre na dan v osmih izvirih; iz nekaterih črpa vodo tudi postojnski vodovod. Odžejamo se lahko pri urejenem izviru ob cesti pod cerkvijo.

Od jeseni 1943 do jeseni 1944 je bil v Stranah sedež poveljstva mesta Postojna, tam je bila tudi partizanska krojaška in čevljarska delavnica. Pod Rujavo steno je leta 1944 delovala tehnika Nanos. Jeseni 1943 in aprila 1944 so Nemci vas poškodovali s topovskimi izstrelki, jeseni 1944 pa so zažgali štiri hiše skupaj z gospodarskimi poslopji. Sredi vasi je spomenik devetim padlim borcem in aktivistom domačinom.


2.6 km, 40 minut Strane - Veliko Ubeljsko

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 588 m Veliko Ubeljsko

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Veliko Ubeljsko - Razdrto

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 574 m Razdrto

Razdrto, 575 m, 168 preb., strnjeno naselje pod Nanosom na s. in Golim vrhom na j. Tu je preval med Postojnsko kotlino na v. in Vipavsko dolino na z. Na s. strani vasi pelje pomembna avtomobilska cesta Ljubljana—Postojna—Razdrto, od katere se na z. naselja odcepi en krak proti Novi Gorici in Gorici, drugi pa proti Kopru in Trstu. V. in j. od naselja teče stara magistralna cesta Ljubljana—Koper. Izredno pomembna prometna lega je dala kraju veljavo že v davni preteklosti. Na Gradišču pod Nanosom in na Golem vrhu so ostanki predzgodovinskega gradišča. Tod je šla rimska cesta proti Postojni. Na bližnjih Ravnah so izkopali antične predmete. Staro naselje se je imenovalo Preval, omenja se že okoli leta 1200; stalo je ob pomembni prometni poti od morja v notranjost dežele. Ko so po letu 1720 zgradili novo cesto, je bilo Razdrto poštna postaja na poštni zvezi Dunaj—Trst; bila je v Garzarollijevem dvorcu, v katerem je zdaj sedež vodstva kmetijskega posestva. Na križišču cest proti Vipavski dolini in Trstu je stala mitnica. V kraju so se ustavljali in tudi prenočevali vozniki in trgovci, zato so imeli gostilničarji velik promet. Leta 1936 so zgra-dili zunaj naselja novo cesto proti Senožečam, Kopru in Trstu; skozi Razdrto je ostala le še cesta v Vipavsko dolino, ki pa je zdaj po izgradnji avtoceste samo še krajevnega pomena. Po hitrem razvoju avtomobilskega prometa in po gradnji cest mimo naselja, je Razdrto začelo izgubljati svoj pomen. Leta 1869 je štelo 379 prebi-valcev, leta 1961 le še 184, zdaj pa še nekaj manj. Po 2. svetovni vojni so zaprli šolo, leta 1964 pa ukinili pošto. V zadnjih letih se stanje popravlja; kmetijsko posestvo, kamnolom in mizarstvo dajejo delo domačinom, precej pa se jih vozi na delo tudi v druge kraje. V Razdrtem sta dve gostilni in trgovina.


6.7 km, 2 uri 15 minut Razdrto - Senožeče

Opis:

V središču Razdrtega zavije SPP po stari cesti proti Senožečam, ki je zdaj na začetku vaška ulica. Mimo velikega obrata Splošno mizarstvo in novih hiš se približamo magistralni cesti proti Kopru, nad katero vidimo velik kamnolom. Ko smo mimo velike kraške skale, zapustimo cesto in gremo na desno po kolovozu, odkoder se odpre proti s. pogled na bližnjo avtocesto, Razdrto in Nanos. Kmalu skrene s kolovoza na levo steza čez travnik proti bukovemu gozdu na j. strani; približali smo se magistralni cesti in kamnolomu na levi. Po gozdnem kolovozu se zložno dvignemo v sedlo med Golima vrhovoma; z. je visok 710 m, v. pa 724 m, oba pa sta poraščena z gozdom. Do sedla smo hodili 30 min. S sedla napravimo nekaj korakov proti v. vrhu, potem pa se po komaj vidni stezi spustimo po j. gozdnatem pobočju v ozko dolinico Volčjega potoka. Na desni opazimo v dolini veliko deponijo, kamor so odlagali apnenčaste in humusne gmote iz usekov nove avtoceste med Razdrtim in Divačo. S sedla do potoka je okoli 15 min spusta.

Prekoračimo Volčji potok in stopimo na cesto, ki pripelje od asfaltne baze ob cesti Razdrto—Senožeče in nadaljuje proti deponiji. Po njej napravimo nekaj korakov navzgor do odcepa gozdne ceste na levo v ozko dolinico, po kateri nadaljujemo našo pot. Gozdna cesta se počasi vzpenja nad malim pritokom Volčjega potoka, ki pa je večinoma suh. Po 30 min pridemo na sedlo, sz. od Maznega vrha, kjer je križišče več kolovozov. Če napravimo nekaj korakov na desno, pridemo do roba, odkoder vidimo v bližini nad dolino potoka Bazovica novo avtocesto proti Kopru in Sežani. Na sedlu pa se SPP obrne proti j. Gozdni kolovoz pelje sprva precej ravno po v. pobočju Maznega vrha (719 m), potem pa se zložno spušča po slemenu, imenovanem Hribi, do kote 675 m nad Senožeškim podoljem. Od tod se po kolovozu spustimo po travnatem v. pobočju Stražice (636 m), odkoder je lep pogled na Senožeče, Gabrško goro in Vremščico. Kmalu smo pri farni cerkvi v Senožečah in v središču kraja. S sedla pod Maznim vrhom do Senožeč je 1 h.

Z Razdrtega v Senožeče je 2 h 15.

višina: 569 m Senožeče

Senožeče, 560 m, 610 preb., so največji kraj in gospodarsko središče Senožeškega podolja. Kraj je verjetno dobil ime po obsežnih senožetih na podolju in okoliških hribih. Senožeče stojijo ob vznožju Starega gradu (675 m). Središče kraja je ob magistralni cesti Razdrto—Koper, od katere se na z. robu kraja odcepi mednarodna cesta proti Sežani in Trstu. Starejši del kraja, imenovan Guranjski konec, je na pobočju na j. strani ceste; tu sta dva trga s po štirimi kamnitimi koriti za napajanje živine. Prvi posestniki starega gradu so bili oglejski patriarhi, zatem Devinski grofje, Frankopani, Lambergi in plemiška rodbina Porcia, ki si je niže v kraju postavila leta 1660 novo, spodnjo graščino; tudi ta je po letu 1920 v razvalinah. Zunaj naselja je stala mala cerkev sv. Jerneja v Polju; leta 1613 so jo povečali; to je sedanja župnijska cerkev sv. Jerneja na robu naselja, mimo katere smo prišli z Razdrtega. Sredi 16. stol. so dobile Senožeče na pobudo Benetk trške pravice; pod Avstrijo so v Senožečah ustanovili sodišče, ki je delovalo do konca 2. svetovne vojne. Kraj je znan po velikih živinskih in lesnih sejmih ter po pivovarni Adria, ki je obratovala od leta 1820 do 1926. Leta 1868 je bila ustanovljena čitalnica. Zdaj so v kraju tovarna avtomobilov Cimos, tekstilna tovarna, pošta, splošna zdravstvena ambulanta, restavracija Adria, več gostišč, trgovin in obrtnih delavnic. Na hiši malo nad spodnjim vodnjakom so junija 1991 odkrili spominsko ploščo, na kateri piše »V Senožečah je bil rojen Danilo Zelen, eden od voditeljev narodno-revolucionarne organizacije TIGR. Rojen 9. julija 1907, padel v boju z italijanskim okupatorjem 13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico.«


4.1 km, 1 ura 10 minut Senožeče - Gabrk (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 540 m Gabrk

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 475 m Krajni dol

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Krajni dol - Divača

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 428 m Divača

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 20 minut Divača - Britof

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 452 m Britof

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Britof - Lokev

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 435 m Lokev

Ni opisa
2.7 km, 40 minut Lokev - Škibini

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 414 m Škibini

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Škibini - MMP Lipica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 406 m MMP Lipica

Ni opisa
2.1 km, 40 minut MMP Lipica - Rabujez

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 6 m Rabujez

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Rabujez - Obmejni prehod Plavje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 41 m Obmejni prehod Plavje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 92 m Plavje

Ni opisa
1 km, 20 minut Plavje - Spodnje Škofije

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 81 m Spodnje Škofije

SPODNJE ŠKOFIJE, 75 m, 1221 preb., naselje ob mednarodni cesti Koper—Trst na prevalu med Tinjanskim hribom (374 m) na v. in Miljskimi hribi (Kaštelir, 244 m) na z. K naselju spada tudi šest bližnjih zaselkov. Na s. strani prevala je 2 km oddaljeni mejni prehod. Še pred dobrim stoletjem so bile Škofije čisto kmečka vas. Vpliv Trsta, pozneje pa pomembna prometna in obmejna lega, so povsem spremenili značaj kraja, ki se je razvil v malo mestece. Prebivalci so zaposleni v Kopru in Dekanih, nekaj tudi v Trstu in Miljah, v domačem kraju pa se ukvarjajo s turizmom, gostinstvom, trgovino in obrtjo, nekaj pa jih dela v obmejnih službah.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 6 m Bertoki (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Bertoki (razpotje) - Bertoki

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Bertoki

Ni opisa
2.9 km, 50 minut Bertoki - Škocjan

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 4 m Škocjan

Ni opisa
6 km, 1 ura 30 minut Škocjan - Izola (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 3 m Izola (razpotje)

Ni opisa
1.5 km, 20 minut Izola (razpotje) - Izola

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1 m Izola

Ni opisa
2.5 km, 50 minut Izola - Jagodje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 83 m Jagodje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 3 m Strunjan (razpotje)

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 50 minut Strunjan (razcep) - Rt Madona

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Rt Madona (Piran)

Ni opisa