Išči po točkah

Začetek: Beltinci

Konec: Mala Nedelja

Razdalja: 30 km Čas hoje: 8 ur Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 178 m Beltinci

BELTINCI, 178 m, 2280 preb. Veliko gručasto naselje leži ob magistralni cesti Murska Sobota–Lendava ter ob stranskih ulicah levo in desno od ceste. Je gospodarsko, kulturno, politično in prometno središče Dolinskega. Od tam vodijo ceste proti Dobrovniku, Gomilici, Ižakovcem in Dokležovju. K Beltincem spadata tudi zaselka Konjšček in Hrenovice, nastala iz nekdanjih graščinskih pristav. Skozi naselje teče potok Črnec.

Sredi parka stoji Beltinska graščina, omenjena že v 13. stol. kot lastnina rodbine Jure. Že leta 1265 je pripadla lendavskim plemičem Banffyjem. Prvotno stavbo so pred Turki zavarovali z obzidjem, s štirimi stolpi in z jarkom. Zdajšnja graščina z okroglimi ogelnimi stolpi je iz 17. stol. Okoli graščine je park, v njem pa tudi nekaj eksotičnega drevja. Cerkev sv. Ladislava je bila še leta 1669 omenjena kot lesena kapela, že leta 1688 pa jo je zamenjala zidana. Zdajšnja župnijska cerkev je bila zgrajena leta 1742. Leta 1910 so jo po italijanskem vzoru predelali v neobaročnem slogu in ji prizidali grobno kapelo plemiške družine Zichy, zadnje lastnice graščinske veleposesti. V kapeli je renesančni relief Madone z otrokom, obok cerkvene ladje pa krasijo poznobaročne freske iz leta 1798. Na trgu pred cerkvijo sta kopija beneškega stebra sv. Panteleona in vodnjak.

Že nekdaj je bila v kraju razvita obrt; o tem pričajo ohranjena pravila čevljarskega in kovaškega ceha, ki jih je potrdila cesarica Marija Terezija. Šola je bila ustanovljena leta 1777, prvo šolsko poslopje pa je bilo zgrajeno leta 1865. V Beltincih so ob prelomu stoletja živeli številni učitelji, duhovniki in drugi izobraženci, ki so budili in utrjevali narodno zavest Slovencev.

Beltinci so od 1. januarja 1995 spet samostojna občina, v kateri živi 8256 prebivalcev. V kraju so poslovalnica Nove Ljubljanske banke, pošta, zdravstvena postaja, lekarna, osnovna šola, blagovnica Mercator, več trgovin in gostišč ter številni obrtniki. Precej prebivalcev je zaposlenih v manjših podjetjih, vzrejališču divjadi Fazan in Kmetijskem gospodarstvu Rakičan, številni pa tudi v Murski Soboti. Zlasti mladi se radi ukvarjajo s kulturnimi in športnimi dejavnostmi, predvsem s folkloro in nogometom.

V Beltincih je več spominskih znamenj borcem NOV in aktivistom iz tega kraja. Na pokopališču je nagrobni spomenik narodnemu heroju Jakobu Molku - Mohorju, ki je padel 7. marca 1945. Ob cesti proti Murski Soboti stoji spomenik Jožetu Čehu - Poldetu, ki so ga 14. januarja 1945 iz zasede ubili Madžari. Na hiši v Panonski ulici št. 11 je pritrjena spominska plošča aktivistu Martinu Brumnu, ki je umrl 7. junija 1945 za posledicami štiriletne internacije v taborišču Dachau.



Opis:

Iz središča Beltincev pri gostilni Zvezda in blagovnici Mercator začnemo pot proti Veržeju po pločniku za pešce in kolesarje ob magistralni cesti proti Murski Soboti. Sprva nas še spremljajo hiše naselja Beltinci; velika stavba ob cesti, imenovana Granar, je stara shramba za žito.

višina: 178 m Beltinci (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 179 m Beltinci (Krč)

Ni opisa
4.1 km, 1 ura Beltinci (Krč) - Dokležovje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 183 m Dokležovje

Poznobaročna župnijska cerkev sv. Štefana je bila zgrajena leta 1844, kraj sam pa je bil prvič omenjen že leta 1322.


2.8 km, 50 minut Dokležovje - Veržej

Opis:

Na cestnem križišču, na katerem se na desno odcepi cesta v Bakovce, na levo pa v Ižakovce in Melince, gremo naravnost proti reki Muri. Takoj za vasjo pridemo do stare struge Mure, zdaj njen rokav Šanec, potem pa do mrtvice Mlaka, mrtvega rokava Mure. Pred mostom čez Muro so levo velike gramoznice, ki jih je zalila voda. Čez most prečkamo Muro, ki je tam že široka ravninska reka. Zapustili smo Prekmurje in prišli v Prlekijo. Od Mure proti Veržeju se na obeh straneh ceste širi listnati, po večini topolov gozd, značilen za mokrotni svet. Kadar Mura zelo naraste, je to območje poplavljeno. Med Muro in Veržejem pelje cesta čez tri mrtve rokave Mure: Mostiščarji, Stara Mura in Veržej. Mrtvice so domovanje številnih rastlinskih in živalskih vrst. Ko po približno 15 min. od mostu pridemo iz gozda, zagledamo Veržej. Z regionalne ceste gremo na desno skozi naselje. Pri gostilni Bobnar je odcep stranske ceste proti Babičevemu mlinu na Muri, TV pa zavije levo, na Trg Slavka Osterca v središču Veržeja.

višina: 183 m Veržej

VERŽEJ, 183 m, 956 preb. Gručasto ravninsko naselje leži na obeh straneh regionalne ceste Ljutomer–Murska Sobota. Novejši del naselja se je na s. razširil proti reki Muri. Kraj je bil naseljen že v prazgodovinski dobi, o čemer pričajo sledovi naselbine iz tega obdobja in najdeni predmeti. Našli so tudi ostanek rimskega poslopja in več staroslovanskih obsenčnikov. Veržej je imel ob prehodu čez Muro strateški položaj. Zaradi bližnje meje z Ogrsko so morali Veržejci stražiti brod čez Muro in ga braniti pred sovražniki. Leta 1342 je naselje postalo trg, tržani pa so lahko brez carine in mitnine prodajali svoje blago po takratnih avstrijskih deželah. Kot obmejni kraj je bil Veržej izpostavljen napadom Madžarov in Turkov, zato so okoli leta 1550 v trgu naselili strelce in ti so imeli vse do leta 1711 pomembno vlogo pri obrambi pred vpadi krucev oz. plenilcev. Na robu trga je stal strelski dvorec, ki so ga pozneje razširili v grad. Leta 1555 je cesar Ferdinand grad in posestvo podaril srbskemu uskoku Ivanu Margetiču in ta je za boj proti Turkom v gradu naselil svoje rojake. Kljub temu so Turki leta 1605 požgali tako grad kot trg. Gradu niso obnovili, zato je povsem razpadel. Uskoki so se sčasoma poslovenili, nanje pa dandanes še spominjajo nekateri priimki.

Cerkev sv. Mihaela je bila prvič omenjena leta 1545; leta 1605 so jo Turki požgali. Leta 1726 je bila zgrajena zdajšnja župnijska cerkev. Nad vhodnimi vrati je vzidan trški grb z ribo. V obdobju narodnega preporoda je postal Veržej izrazito slovenski trg. Šola je bila omenjena že leta 1729. Leta 1912 so salezijanci zgradili samostan in ustanovili Salezijanski zavod; v bližnjem poslopju je zdaj vzgojnoizobraževalni zavod.

Veržej je od leta 1998 samostojna občina. V naselju so pošta, več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. Ljudje se preživljajo s poljedelstvom in živinorejo ter z obrtnimi dejavnostmi, precej pa je zaposlenih tudi v Križevcih in Ljutomeru. Daleč naokoli slovi Babičev mlin na Muri z edinim še delujočim plavajočim mlinskim kolesom na reki. Na Trgu Slavka Osterca se bomo pri rojstni hiši in spomeniku spomnili domačina skladatelja Slavka Osterca (1895–1941). Ob robu trga v bližini cerkve stoji spomenik rojaka dr. Frana Kovačiča (1867–1939), zgodovinarja in borca za severno mejo. Na osnovni šoli je spominska plošča 26 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma iz tega kraja.


1.4 km, 20 minut Veržej - Banovci

Opis:

Iz Veržeja nadaljujemo TV skupaj s Pomursko potjo po manj prometnih lokalnih cestah skozi strnjena naselja na Murskem polju do Ljutomera. S Trga Slavka Osterca zavijemo levo do regionalne ceste Murska Sobota–Ljutomer, jo prečkamo in se po asfaltirani cesti napotimo proti Banovcem, ki jih že vidimo pred seboj. Na desni vidimo vzgojnoizobraževalni zavod in novo osnovno šolo v Veržeju. Po 20 min. pridemo v gručasto naselje Banovci, 182 m, 192 preb. Vzhodno od vasi je termalno kopališče Banovci; tam je tudi turistični kamp. Skozi vas teče Murin rokav Murica. Kraj je bil prvič omenjen kot Wanitzen v deželnoknežjem urbarju iz let 1265–1267. Pot po glavni vaški cesti nas vodi skozi vas. Na prvem razpotju se na levo odcepi cesta do kopališča.

višina: 181 m Banovci

Ni opisa
7.3 km, 1 ura 50 minut Banovci - Ljutomer

Opis:

Na naslednjem razpotju pri gasilskem domu in kapeli zavijemo levo; desno bi prišli v Križevce pri Ljutomeru.

Ko pridemo do konca Banovcev, zagledamo krajevno tablo, ki nam pove, da prihajamo v obcestno naselje Grlava, 181 m, 111 preb. Pred vasjo spet opazimo Murico. Tudi ta kraj je bil prvič omenjen v deželnoknežjem urbarju iz let 1265–1267. Tedaj se je imenoval Gyrlavesdorf in je štel 10 kmetij. Na Grlavi so se 5. januarja 1945 spopadli partizanski kurirji in vlasovci; v boju je padel Janez Viher - Oskar s Kajžarja pri Kogu, prvi komandir kurirske postaje S-15 na Kogu. Na Grlavi je 9. marca 1945 padel tudi Vinko Puklavec -Srečko, doma s Koga, drugi komandir postaje S-15. TV nas popelje skozi vas mimo kapele, gasilskega doma in gostišča do železniške proge Ljutomer–Murska Sobota. Cestni prehod je zavarovan z zapornicami. Takoj za progo smo že v obcestnem naselju Krištanci, 180 m, 76 preb. Iz Veržeja smo hodili eno uro. Tudi Krištanci so bili kot strelski dvorec Cristram prvič omenjeni v deželnoknežjem urbarju iz let 1265–1267. Pot nas vodi skozi vas mimo kapele do razpotja, ob katerem raste velik kostanj. Zavijemo levo, prečkamo Murin rokav Sirotka, potem pa nadaljujemo mimo gasilskega doma Krištanci-Šalinci do razpotja s kapelo. Na razpotju zavijemo po glavni lokalni cesti na desno, že po nekaj minutah pa se obrnemo levo na makadamsko vaško cesto v Babince. Ob cesti na desni je mrtev rokav Murice. Kmalu zagledamo električni daljnovod in naselje. Na razpotju pred vasjo nadaljujemo pot po desni proti vasi Babinci; na začetku vasi stopimo na asfaltirano cesto. Iz središča Krištancev smo hodili 45 min.

Babinci, 178 m, 292 preb. Gručasto naselje leži na mokrotnem svetu ob Murici. Prvič je bilo omenjeno kot Wahendorf v deželnoknežjem urbarju iz let 1265–1267. Tam je takrat stalo več strelskih dvorcev za obrambo pred Madžari. Na prvem razpotju zavijemo levo do bližnje Marijine kapele, pri kateri je drugo razpotje. Na električnem drogu pri kapeli gnezdijo štorklje. Na razpotju gremo desno po asfaltirani cesti proti Ljutomeru. Za vasjo prečkamo Murico in kmalu se nam pogled ustavi na dolgem slemenu Kamenščaka nad Ščavniško dolino. Kmalu pridemo v industrijsko predmestje Ljutomera in do regionalne ceste Murska Sobota–Ljutomer, ki jo dosežemo pri železniški postaji in novi bencinski črpalki. Po Kolodvorski ulici, kot se imenuje regionalna cesta na s. začetku mesta, se odpravimo proti središču Ljutomera. Prečkamo železniško progo, pridemo do kanala reke Ščavnice, kjer dobi Kolodvorska ulica ime Prešernova ulica. Po njej se odpravimo mimo spomenika NOB čez reko Ščavnico in naprej na Glavni trg v središču mesta. Iz Babincev do tja je 45 minut.

višina: 178 m Ljutomer

LJUTOMER, 179 m, 3413 preb. Mestno naselje leži ob vznožju Ljutomersko¬-Ormoških goric in na prehodu Ščavniške doline v ravnino Murskega polja. Ljutomer je središče Prlekije, pa tudi gospodarsko, kulturno, upravno in pro¬metno središče Murskega polja in njegovega gričevnatega obrobja. V Ljutomeru se od regionalne ceste Ormož–Murska Sobota odcepijo ceste proti Ptuju, Vidmu ob Ščavnici in Razkrižju. Skozi Ljutomer je speljana tudi železniška proga Ormož–Hodoš, od katere se v bližnjih Lukavcih odcepi proga v Gornjo Radgono. Najstarejši del mesta je Stari trg ob vznožju Kamenščaka (272 m), od koder se je naselje širilo na območje zdajšnjega Glavnega trga in sosednjih ulic. Po 2. svet. vojni so z regulacijo reke Ščavnice preprečili njeno poplavljanje, s tem pa so pridobili tudi prostor za razširitev mesta proti s. in v.; tam so nastala predvsem večja podjetja in trgovine. V zadnjem času so zgradili večje stanovanjsko naselje na obronkih nad dolino potoka Kostanjevica na j. strani mesta.

V bližini Ljutomera je potekala rimska cesta s Ptuja v provinco Panonijo. Ob njej je stala rimska naselbina: našli so bronaste izdelke, rimski denar in različne predmete. Ljutomer je bil prvič omenjen leta 1211 kot »Luotenwerde« in je bil v lasti deželnih knezov. Trške pravice in svoje sodišče je dobil leta 1265, ko je bilo v trgu 152 domačij. Nad naseljem je stal stolpast grad, ki je nastal iz strelskega dvorca; leta 1365 je bil omenjen kot Lutenberg, leta 1447 pa je pogorel. Tedaj je trg že imel svoj grb; v njem je bil upodobljen enorogi konj s tremi rdečimi križci na srebrnem ščitu, pozneje so mu dodali še zmaja. Tržani so bili po večini obrtniki, organizirani v cehih. Kraj je bil od 13. stol. tudi tržišče za poljedelske pridelke, zlasti pšenico ter vino iz Ljutomerskih goric. Ljutomer so od 1479 do 1605 kar sedemkrat napadli in izropali Turki, leta 1704 pa so ga požgali kruci. V 17. stol. je v kraju štirikrat morila kuga. Požari so trg upepelili desetkrat, prvič leta 1477 in zadnjič 1858. V drugi polovici 17. stol. je bilo tam tudi več čarovniških procesov.

V obdobju narodnega preporoda je imel Ljutomer pomembno narodnopolitično vlogo. Okoli slovenskih rodoljubov, predvsem župnika Mihaela Jaklina in gospodarstvenika Ivana Gottweisa, so se že pred marčno revolucijo 1848 zbirali narodno zavedni Slovenci. Njuno buditeljsko delo so nadaljevali D. Trstenjak, B. Raič, A. Klemen¬čič in številni drugi rodoljubi. Nasprotja med slovensko in nemško usmerjenimi tržani so se poglobila, zato so oboji začeli ustanavljati svoja društva. Slovenski rodoljubi so 6. septembra 1863 v spomin na 1000. obletnico prihoda sv. Cirila in Metoda priredili prvo narodno besedo na prostem. Slovensko pevsko društvo so imeli vsaj že leta 1867, v začetku leta 1868 pa so ustanovili še narodno čitalnico. Najpomembnejši dogodek v tem obdobju je bil prvi slovenski narodni tabor (9. avgusta 1868), na katerem je več kot 7000 ljudi zahtevalo zedinjeno Slovenijo. Na slovesnosti ob 100. obletnici tabora so v spomin na prvi slovenski narodni tabor v parku odkrili spomenik. Leta 1872 je začela poslovati slovenska posojilnica, ki je reševala kmete iz rok nemškega kapitala. Ljutomerski konjerejci so leta 1875 ustanovili prvo društvo za konjski šport; to je bilo tedaj drugo takšno društvo v Evropi.

Po 1. svet. vojni se je v Ljutomeru razvilo delavsko, viničarsko in kmečko gibanje za večje socialne pravice. Organizirali so več manifestacij, med njimi leta 1928 prvi viničarski kongres, leta 1931 kmečki praznik in leta 1938 viničarski tabor. Demonstracije delavcev, viničarjev in kmetov, ki so bile 1. septembra 1935, pa so se končale tragično. Orožniki so namreč demonstrante razgnali ter pri tem ubili Alojza Mavriča iz Bolfenka, dva protestnika pa ranili.

Aprila 1941 so Ljutomer zasedli Nemci in v njem vzpostavili svojo politično in policijsko oblast. Že 15. aprila 1941 so zaprli več zavednih Slovencev, jih zasramovali in junija 1941 izgnali v Srbijo. Prvi sestanek organizatorjev odpora je bil 1. junija 1941 pri Babičevih na Cvenu, vodil pa ga je profesor Jože Kerenčič. Ta je 12. julija 1941 sklical tudi prvi sestanek organizatorjev OF za ljutomersko območje in tedaj je bil ustanovljen mestni odbor OF. Aktivisti OF so prvo akcijo izvedli 30. avgusta 1941. Tedaj so na progi Ormož–Ljutomer iztirili vlak in za 48 ur ustavili promet. Oktobra 1941 so Nemci aretirali več aktivistov OF iz Ljutomera in okolice ter jih v zaporih mučili. 16. oktobra 1941 so pred nekdanjo mežnarijo ustrelili sekretarja OF za Ljutomer Jakoba Babiča (spominska plošča na Trgu Jakoba Babiča 2). Gestapovci so 17. novembra 1941 aretirali tudi Jožeta Kerenčiča, organizatorja narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenskih goricah, in ga 27. decembra 1941 ustrelili na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru. Nemci so nadaljevali zastraševanje in 15. januarja 1942 ustrelili še pet talcev. Po spopadu med partizani in vlasovci 3. februarja 1945 so vlasovci ujeli hudo ranjenega okrajnega sekretarja ZMS Cirila Jureša - Maksa ter ga po grozljivem mučenju 4. februarja obesili na Glavnem trgu; tam zdaj stoji spomenik v njegov spomin. Na NOB in žrtve okupatorja opozarja spomenik v podobi Triglava ob Prešernovi ulici nasproti sodišča. V muzejski zbirki v nekdanji mestni hiši na Glavnem trgu 2 sta postavljeni stalni razstavi gradiva o taborskem gibanju na Slovenskem ter o novejši zgodovini Ljutomera in NOB na tem območju.

Šolstvo ima v Ljutomeru dolgotrajno tradicijo. Pouk se je začel že pred letom 1545. Leta 1861 je bila ustanovljena obrtna šola s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Jeseni 1919 ustanovljena meščanska šola je obstajala do okupacije. Glasbena šola Slavka Osterca je začela delovati leta 1927. Od leta 1963 je v mestu tudi gimnazija, imenovana po rojaku in jezikoslovcu Franu Miklošiču.

Ljutomer je dobil mestne pravice leta 1927. Središče mesta je Glavni trg, na katerem sta rotovž, zgrajen leta 1833 v klasicističnem slogu, in stebrasto Marijino znamenje s kipi iz leta 1729. Na trgu sta tudi hotel Jeruzalem in blagovnica Mercator. Najpomembnejši kulturni spomenik je župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, zgrajena v začetku 15. stoletja. Prvotno romansko stavbo so večkrat dozidali in prezidali. Zdajšnjo podobo je dobila med leti 1688 in 1690. Pred turškimi vpadi so jo obdali s taborskim obzidjem. V cerkvi je nagrobnik iz leta 1449, znana pa je tudi po bogati baročni rezbarski opremi. Ohranjena sta dva baročno oblikovana dohoda pred cerkvijo, med katerima je kapela sv. Florijana. Pred kapelo so leta 1926 postavili spomenik jezikoslovcu dr. Franu Miklošiču (1813–1891), domačinu iz bližnjega Radomerščaka.

Do druge svetovne vojne je bil Ljutomer podeželsko mestece s slabo razvito industrijo. V mestu sta bili dve usnjarni, dva večja mlina in opekarna. Mestu so dajale utrip upravne funkcije (okraj, občina, sodišče itd.), trgovina in obrt, zaradi katerih so prihajali v Ljutomer tudi okoličani. Po vojni so se razvile kovinska, tekstilna, lesna, živilska, gradbena in farmacevtska industrija. Po osamosvojitvi Slovenije so v mestu nastala številna nova podjetja, kot so npr. industrija montažnih gradbenih materialov Imgrad, tovarna masivnega pohištva Murales, tovarna kmetijskih strojev Tehnostroj, montaža in servis hidravličnih dvigal Arko, izdelava specialnih nadgradenj Natral, rudarstvo, proizvodnja in gradbeništvo Segrap, kmetijstvo in predelava Ljutomerčan ter še nekaj manjših podjetij. V Ljutomeru je sedež občine, upravne enote, okrajnega sodišča, poslovalnice Nove Ljubljanske banke in pošte, pa tudi več samopostrežnih in klasičnih trgovin, lekarna, hotel Jeruzalem ter precej gostinskih lokalov in različnih obrtnih delavnic. Za razvoj vinogradništva, kakovost priznanega ljutomerskega vina in njegovo prodajo skrbi delniška družba Ljutomerčan.

Iz Ljutomera je doma več pomembnih Slovencev, med njimi pedagog, peda-goški pisatelj in ustanovitelj Slovenske šolske matice Henrik Schreiner (1850–1920). V tem mestu je od leta 1901 do smrti živel in služboval odvetnik Karel Grossman (1864–1929), pionir slovenskega filma; leta 1905 je posnel dva kratka dokumentarna filma, leto pozneje pa še enega. Od leta 1924 do smrti je tam živel tudi pesnik in dramatik Cvetko Golar (1879–1965).


3.5 km, 1 ura Ljutomer - Kamenščak

Opis:

Z Glavnega trga v Ljutomeru nadaljujemo TV po Kerenčičevi ulici do župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika; tam stopimo na Ptujsko cesto, ki se začne levo ob cerkvi. Po Ptujski cesti s 14 % vzponom pridemo mimo hiš in po mešanem gozdu na približno 6 km dolgo podolgovato sleme med reko Ščavnica na s. in potokom Kostanjevica na j. strani. Najvišja vzpetina Kamenščak (272 m) je v vzhodnem delu slemena, levo od naše poti; lep je razgled proti Razkrižju in Jeruzalemu. S. stran slemena je porasla z listnatim gozdom, na j. pobočjih so sadovnjaki, njive in travniki. Iz Ljutomera smo se na teme slemena vzpenjali 15 minut. Precej ravna asfaltirana cesta nas popelje skozi razloženo naselje Spodnji Kamenščak, 250 m, 418 preb. Del naselja proti Ljutomeru se imenuje Pogorišče, ker je nekdaj pogorelo. Kmalu se nam ponudi prijazen pogled na Ščavniško dolino z Gajševskim jezerom in na Mursko polje proti Veržeju. Po 45 min. iz Ljutomera pridemo na križišče (242 m): cesta naravnost vodi na Zgornji Kamenščak, leva v Žerovince in Ormož, desna v Cezanjevce. Na križišču se stikata naselji Spodnji in Zgornji Kamenščak.

višina: 241 m Kamenščak

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Kamenščak - Cezanjevci

Opis:

Spustimo se mimo pokopališča po severnem pobočju slemena in kmalu zagledamo Cezanjevce. Na križišču pri kapelici zavijemo levo (desna cesta pelje po dolini Ščavnice v Ljutomer) v središče naselja pri cerkvi in šoli.

višina: 183 m Cezanjevci

CEZANJEVCI, 183 m, 228 preb. Strnjeno obcestno naselje leži ob vznožju Kamenščaka na j. robu Ščavniške doline, ki tam prehaja v Mursko polje. S. od naselja teče reka Ščavnica; ker je zdaj meliorirana, ne poplavlja več. Po izkopaninah številnih predmetov s. od naselja domnevajo, da je bila tam rimska postaja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1319 kot Zesan. Župnijska cerkev sv. Roka in Sebastjana v renesančnem slogu je bila zgrajena leta 1676; v glavnem oltarju je slika H. A. Weissenkircherja iz leta 1682, znana kot največja slikarska umetnina na tem območju. Šola je bila ustanovljena leta 1827; prvo šolsko poslopje so zgradili leta 1900, novo šolo pa leta 1963. V vasi je tudi trgovina. Prebivalci se ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo, precej je zaposlenih v Ljutomeru.


8.9 km, 2 uri 30 minut Cezanjevci - Mala Nedelja

Opis:

Ob lokalni cesti iz Cezanjevcev v Križevce pri Ljutomeru stoji na drugi strani Ščavnice Ribičev mlin. Predvojni lastnik mlina, oljarne in žage Ivan Ribič se je takoj po okupaciji pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Prvi sekretar OF za Ljutomer Jakob Babič, ki so ga Nemci ustrelili 16. oktobra 1941, je bil Ribičev svak. Drugi Ribičev svak Franček Babič je skupaj s 15-letnim Ribičevim sinom Jankom (1928–1944) organiziral narodnoosvobodilno gibanje po vsej okolici. V Babičevem mlinu sta bila v začetku aprila 1944 nastanjena partizana Danijel Hojs - Ljubo in Franc Belšak - Maks, vendar so ju izdali. Tako je 6. aprila mlin obkolilo 60 nemških orožnikov in gestapovcev. Partizana sta sprejela neenak boj in se skušala prebiti iz obroča. Okupator je imel pet mrtvih, pri preboju pa je padel partizan Belšak. Partizan Hojs in gospodar mlina sta se prebila iz obroča, Nemci pa so aretirali vso Ribičevo družino. Pozneje so se za svoje izgube tudi maščevali: 25. aprila so iz ptujskih zaporov pripeljali 25 talcev in jih pri mlinu ustrelili. O tem priča spomenik v njegovi bližini. Na Ribičevi hiši je zdaj spominska plošča v spomin na sina Janka, ki je padel 6. aprila 1944 v bližnjih Vogričevcih. Na gasilskem domu je vzidana plošča 21 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma iz Cezanjevcev.

S cestnega razpotja v bližini šole nadaljujemo TV po levi asfaltirani cesti proti Branoslavcem; desna pelje k Ribičevemu mlinu in v Križevce pri Ljutomeru. Precej časa so ob cesti še hiše naselja Cezanjevci. Levo se dviga gozdnato sleme Kamenščaka, desno se širijo polja in travniki in na samoti zagledamo Ribičev mlin. Ravna cesta ob j. robu Ščavniške doline nas v pol ure pripelje na razpotje tik pred naseljem Branoslavci. Leva cesta se vzpne na Zgornji Kamenščak, po desni pa takoj pridemo v Branoslavce, 183 m, 163 preb., strnjeno obcestno naselje ob izteku doline potoka Turje v Ščavniško dolino. Na obeh straneh ceste opazimo velike rastlinjake. Naselje je bilo prvič omenjeno v deželnoknežjem urbarju iz 1265–1267. Na razpotju pri kapelici na začetku vasi nas kažipot Mala Nedelja usmeri na levo asfaltirano cesto. Levo in desno se razprostirajo polja in travniki, pred seboj pa zagledamo v. pobočje Radoslavskega brega in na slemenu Malo Nedeljo. Po 10 min. od razpotja v Branoslavcih stoji ob cesti samotna hiša Vogričevci 5. Na spominski plošči je zapisano: »V tej Filipičevi hiši je bila postojanka OF, kjer je 6. aprila 1944 padel v borbi član SKOJ-a Ribič Janko.« Ob cesti naprej je nekaj hiš razloženega naselja Vogričevci, 195 m, 163 preb. Na naslednjem razpotju se stranska cesta odcepi v središče Vogričevcev, TV pa zavije po desni cesti proti Radoslavskemu bregu do bližnjega križišča. Cestni kažipoti povedo, da pelje leva cesta v Moravce, desna k Mali Nedelji in v Videm ob Ščavnici. Iz Cezanjevcev smo do razpotja hodili eno uro.

TV zavije po cesti proti Moravcem. Po 300 m nas kažipota »Lovski dom« in »TV« usmerita desno na asfaltirano cesto, ki se položno vije med nasadi jablan po v. pobočju Radoslavskega brega. Po nekaj minutah pridemo na ravnico in na desni opazimo lovski dom. Pot nadaljujemo po 4 km dolgem slemenu Radoslavskega brega med dolino potoka Turja na s. in dolino potoka Bukovnica na j. strani slemena. Sleme se dviga od vzhoda proti zahodu; višina pri lovskem domu je 227 m, pri Mali Nedelji 280 m. V dolini potoka Turja leži naselje Radoslavci, 195 m, 307 preb., in po njem je sleme dobilo ime. V Radoslavcih je bil rojen pesnik in narodni buditelj dr. Radoslav Razlag (1826–1880). Od lovskega doma naprej hodimo po slabi makadamski cesti, ves čas po temenu slemena, tu pa tam mimo raztresenih hiš zaselka Radoslavski Breg, ki je del naselja Radoslavci. Levo so nasadi jablan, potem pa pridemo v mešani gozd. Z razpotja pred hišo Radoslavci 65 gremo naravnost po slemenu. Kmalu smo pri samotni hiši Sitarovci 4; od lovskega doma smo hodili 30 min. Za hišo pridemo v mešani gozd. Cesta kmalu postane slab kolovoz. Hoja po gozdu je prijetna, najprej po ravnem, potem pa zložno navzgor po slemenu Kuršenščaka (261 m), ki povezuje Radoslavski breg in vzpetino z Malo Nedeljo. Po 20 min. pridemo iz gozda do razloženega slemenskega naselja Kuršinci, 260 m, 178 preb. Pri tamkajšnjem križu se naša pot priključi lokalni cesti iz doline Bukovnice k Mali Nedelji. Po asfaltirani cesti se zložno vzpenjamo proti Mali Nedelji, ki jo vidimo pred seboj. Z desne se priključi cesta iz doline potoka Turja. Na razpotju, tik pod vzpetino s cerkvijo, na katerem se z leve priključi druga lokalna cesta iz doline Bukovnice, zapustimo cesto in se po stopnicah povzpnemo k cerkvi, od nje pa se spustimo v središče naselja.

višina: 276 m Mala Nedelja

MALA NEDELJA, 280 m, 117 preb. Razloženo naselje z gručastim jedrom je na slemenu med potokoma Turja in Bukovnica. H kraju sodijo tudi zaselki Čreta, Kolmenščak in del Cerkvenjaka. Po 2. svet. vojni se je kraj do leta 1992 imenoval Bučkovci. Mala Nedelja je bila prvič omenjena leta 1441, in sicer župnijska cerkev Svete trojice. Med leti 1521 in 1547 so cerkev povečali in dozidali zvonik. Stranski oltar sodi med »zlate« oltarje druge polovice 17. stol., takšni oltarji pa so v tem delu Slovenije zelo redki. Cerkev so v obdobju turških vpadov obdali s taborskim obzidjem, vendar so ga leta 1785 podrli. Leta 1707 so vas oropali kruci. Šola je bila ustanovljena leta 1783, prvo leseno šolsko stavbo pa so postavili dve leti pozneje. Iz pisnih virov je razvidno, da je že leta 1650 otroke poučeval organist in cerkovnik Janez Raisperger. V dobi narodnega preporoda so se prebivalci odlikovali po narodni zavednosti. K temu je veliko pripomogel narodni buditelj in zgodovinar Anton Krempl (1790–1844), sicer tamkajšnji župnik od 1836 do smrti. V njegov spomin so pri Mali Nedelji 15. septembra 1867 organizirali »besedo« predhodnico slovenskih narodnih taborov; na njej se je zbralo več tisoč ljudi in zahtevalo narodne pravice. Leta 1895 so Kremplu pri cerkvi odkrili lep spomenik, na njem pa so vklesani verzi:
»Počivaj mirno narodnjak
v gomili častni svoji davni,
saj zemlja je slovenska tu,
kjer spavaš ti, Anton naš slavni.
A narod le, učiš nas ti,
ki zemljo svojo ljubi, brani,
ki dela, trudi se za njo,
zasluži, da si jo ohrani.«

Pri stari šoli so ob 100. obletnici rojstva leta 1926 odkrili bronasti doprsni kip pesnika Radoslava Razlaga, ki je pri Mali Nedelji preživel mladost. Na godbenem domu je vzidana spominska plošča kapelniku in glasbeniku Janku Prelogu (1900–1965).

Nemci so 8. marca 1945 v Senčarjevem sadovnjaku blizu pokopališča ustrelili 19 talcev, ki so jih pripeljali iz ptujskih zaporov. S tem so se maščevali za smrt nacista in okupatorskega župana pri Mali Nedelji Ferda Lupše, ki so ga ubili partizani. Na kraju, na katerem so ustrelili talce, je zdaj spomenik. Ob glavni cesti v bližini stare šole je spomenik 17 padlim borcem in žrtvam fašizma iz tega kraja.

Pri Mali Nedelji so osnovna šola, pošta, samopostrežna trgovina, zdravstvena postaja, nekaj gostiln in nekaj obrtnih delavnic.