Išči po točkah

Začetek: Gradišče pri Divači

Konec: Ankaran

Razdalja: 55 km Čas hoje: 15 ur 35 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 437 m Gradišče pri Divači

Ni opisa

Opis:

Lepa ravna pot po borovem gozdu pripelje v 15 min do razgledišča na 164 m globoki steni, odkoder se odpira pogled na vasico Škocjan in na udorno Veliko dolino, obdano z mogočnimi stenami; v dolini pride za kratek čas na plano reka Reka. Še 10 min počasnega spusta imamo do Matavuna. Pešpot iz Dolnjih Ležeč v Matavun so zgradili leta 1885, ko so Škocjanske jame odprli za turistični obisk.

višina: 409 m Škocjanske jame

Matavun, 393 m, 54 preb., obcestno naselje ob asfaltni cesti Lokev—Vremska dolina—Ribnica. Od križišča z glavno cesto proti Kopru 3 km j. od Divače, je do Matavuna 2 km. Stare hiše so zgrajene v značilnem kraškem slogu, v kraju pa je tudi precej novih hiš, zgrajenih v zadnjih letih, ko se je hitreje začel razvijati turizem. Matavun je izhodišče za obisk Škocjanskih jam. Trgovina, več gostišč.

Škocjanske jame so poleg Postojnske najbolj znane jame v Sloveniji; uvrščajo jih med najlepše in najbolj zanimive jame na svetu. Leta 198o so bile vpisane v seznam svetovne naravne dediščine pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO).

Škocjanske jame je ustvarila reka Reka, ki pri vasici Škocjan zgine v podzemlje, na površje pa pride kot Timava pri Štivanu pod Devinom na Tržaškem. Prvi je raziskoval Škocjanske jame Jakob Svetina leta 1839, raziskovanje sta nadaljevala v letih 1851-1852 ob pomoči idrijskih rudarjev Adolf Schmidl in Ivan Rudolf, zaključili pa so ga v letih 1885-1893 ob sodelovanju domačinov tržaški jamarji Anton Hanke, Josip Marinič, Friderik Müller in Josip Novak. Leta 1885 so Škocjanske jame odprli za obisk, leta 1959 pa so jih elektrificirali.

Škocjanske jame so dolge dobrih 5 km. Za turistični ogled niso v celoti odprte, vendar so v enoinpolurni ogled vključeni najlepši predeli jam, kot so Tiha jama s tisočerimi kapniki najrazno-vrstnejših oblik, 1400 m dolg in 150 m globok kanjon Reke, v katerem buči voda v številnih brzicah in slapovih, Dvorana ponvic, ki so posebna zanimivost Škocjanskih jam, itd. Pozornost vzbujata tudi udorni kotlini Velika in Mala dolina; v davnini sta bili veliki podzemeljski jami, ki se jima je udrl strop; v obeh se Reka pokaže na površju. lz Velike doline so leta 1986 zgradili vzpenjačo, ki obiskovalcem olajša vrnitev iz jam.

Informacije http://www.park-skocjanske-jame.si/


6.2 km, 1 ura 30 minut Škocjanske jame - Podgrad pri Vremah

Opis:

Tik za zadnjo hišo v Matavunu skrene SPP z regionalne ceste v Vremsko dolino na levo v borov gozdiček, po katerem pridemo v nekaj minutah v gručasto vas Naklo, visoko nad levim bregom Reke, ki tu prehaja iz Vremske doline v 2 km dolgi kanjon pred vstopom v Škocjanske jame. Najstarejša hiša, Bezkova, iz druge polovice 17. stol., je velika dvonadstropna stavba, ki je bila dolgo časa domačija družine Mahorčič; eden teh je bil naklovski župan, ki je sredi 19. stol. podpiral raziskovanje Škocjanskih jam; po njem se imenuje Mohorčičeva jama, kjer Reka vstopi iz kanjona v Škocjanske jame. Onkraj Naklo pridemo po kolovozu do ceste, ki smo jo zapustili v Matavunu in jo tik pred cerkvico sv. Mavricija prečkamo. V obnovljeni cerkvici so freske iz konca 15. stol.; notranjost lahko opazujemo skozi nizka okna.

Pri cerkvici zavijemo desno po kolovozu med leskovjem v dolino potoka Sušica, poraslo z listnatim gozdom. Struga je suha, le ob močnem deževju teče po njej potok. Kolovoz je sprva speljan po levem bregu, po 20 min od cerkvice pa preide na desni breg. Tu pridemo na velik podolgovat travnik, po katerem drži pot proti j. Na koncu travnika se približamo strugi; na levem bregu stoji velika lovska preža. Pot postane boljši kolovoz; na levi je velika drevesnica. Dolina se zoži, v njej so že njive in sadno drevje. V strugi že teče voda, ki malo nižje ponikne v požiralnik. Z leve pripelje asfaltna cesta, ki pelje v Podgrad pri Vremah; po njej gremo čez most in potem do bližnjega odcepa stranske ceste po dolini v zaselek Potok. SPP gre po asfaltni cesti po hribu navzgor; levo pod cesto vidimo v kotu med brkinskimi griči stisnjen zaselek Potok ob potoku Sušica. Po 10 min vzpona se na ostrem ovinku odcepi kolovoz, po katerem se vzpnemo naravnost do bližnje vasi Podgrad pri Vremah.

lz Matavuna v Podgrad pri Vremah je 1 h 30.

višina: 549 m Podgrad pri Vremah

Podgrad pri Vremah, 500 m, 28 preb., vas s središčem na strmem griču nad dolino potoka Sušica. Zaselek Potok, imenujejo ga tudi V Potoci, je stisnjen ob potoku Sušica v podnožju hriba. Na vrhu griča tik nad vasjo so razvaline srednjeveškega gradu Završnik, ki se prvič omenja proti koncu 11. stol., ko je bil v lasti oglejskih patriarhov. Pozneje so bili lastniki goriški grofje, Habsburžani in tržaška rodbina Petazzi. Cerkvica sv. Ivana je krita s skrlami, na pročelju je vklesana letnica 1o67; v njej je gotski prezbiterij. Na sz. je v bližini hrib Pristava (635 m), pod katerim je globlja kraška jama, imenovana V beli steni.



Opis:

lz Podgrada zavije SPP pri hiši št. 14 na kolovoz, ki pelje po pobočju nad dolino potoka Sušica. Pred seboj zagledamo nad prostranimi gozdovi zvonik cerkvice sv. Socerba nad Artvižami. Po bukovem in hrastovem gozdu pridemo do potoka, ga prekoračimo in krenemo po poti naravnost v hrib, poraščen z bukovim gozdom. Po 10 min vzpona stopimo na položnejši kolovoz, ki se vzpenja po slemenu proti Artvižam. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti na druge kolovoze in gozdna pota. Po 40 min hoje iz Podgrada zagledamo na slemenu nekaj hiš na Artvižah. Ob poti opazimo kostanjeva drevesa. Kmalu pridemo na asfaltno cesto, ki pripelje iz Materije in do prvih hiš na Artvižah.

lz Podgrada pri Vremah na Artviže je 1 h.

višina: 785 m Artviže

ARTVIŽE, 790 m, 54 preb., slemenska vas pod najvišjim vrhom Brkinov (817 m), na katerem stoji cerkvica sv. Socerba. Vrh nima imena, pravijo mu kar Socerb. Ljudsko ime kraja je Vrtviže. Med NOB je bila vas dvakrat požgana: 7. oktobra 1943 deloma, 21. julija 1944 pa popolnoma. Po vojni zgrajene hiše so v zadnjih letih večinoma obnovili, zgradili pa so tudi precej novih. Vas doživlja preporod, odkar je povezana s svetom z dobrimi asfaltnimi cestami (Materija 6 km, Markovščina 6 km, Vremski Britof 12 km)

in ko je bil zgrajen vodovod. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa jih je zaposlenih v dolini. Cerkvica sv. Socerba je iz 17. stol. Od cerkvice je prelep razgled na slemena Brkinov, na Motarsko podolje in Slavnik na j. strani, na Vremsko dolino, Vremščico, Nanos ter vse do Kamniških Alp, Karavank in Julijcev na s., prek Kraške planote na Tržaški zaliv na z., do Snežnika in Risnjaka na v. ter do Učke in Reškega zaliva na jv.; širši razgled imamo le, če je čisto ozračje.


2.8 km, 50 minut Artviže - Golačji hrib

Opis:

Z Artviž do Markovščine je SPP speljana ves čas po asfaltni cesti, ki se počasi spušča po slemenih brkinskih hribov v Motarsko podolje. S ceste je večkrat lep pogled na osrednji hrbet Brkinskega hribovja na naši levi proti Tatram in Pregarjam, na j. na Motarsko podolje ter na Slavnik in vrhove proti Učki. Bližnjic v dolino ni. Po dobre pol ure pridemo v malo vasico Mrše (729 m) na j. strani Golačjega hriba (768 m).

višina: 768 m Golačji hrib

Ni opisa

Opis:

Od tod se bolj strmo spustimo še 2 km do odcepa lokalne ceste proti Slivju in Markovščini. Vas Slivje smo imeli ves čas na svoji levi. SPP nadaljujemo po cesti na levo.

višina: 577 m Jama Dimnice (razcep)

Ni opisa

Opis:

Čez nekaj minut že zagledamo cerkveni zvonik in prve hiše v Markovščini. Mimo cerkve sv. Antona Padovanskega in levo skozi vas pridemo do mednarodne ceste Trst-Kozina-Reka.

višina: 563 m Markovščina

MARKOVŠČINA, 567 m, 115 preb. Gručasto naselje leži v osrednjem delu Matarskega podolja ob mednarodni cesti Trst–Reka. Markovščina je na poti TV iz Ilirske Bistrice na Slavnik edini kraj z gostinsko ponudbo; gostilna Baša je odprta od 12. do 22.ure, ob ponedeljkih in torkih je zaprta. V bližini je več kraških jam in brezen: Drsnica, Mačinovske jame in Jama pod Mavrovcem. V Markovščini so enote slovenske partizanske vojske po kapitulaciji Italije oz. od 12. do 15. septembra 1943 razorožile približno 20.000 italijanskih vojakov.

Markovščina je izhodišče za obisk dvojnega brezna Dimnice v smeri proti Slivju.

MATARSKO PODOLJE, imenovano tudi Podgrajsko, je suha kraška dolina, ki se razteza od Kozine na sz. do dolinskega prevala pri Starodu na jv.; na s. strani podolja se dviga Brkinsko hribovje, na jz. pa Slavniško pogorje. Podolje z nadmorsko višino od 500 do 700 m je dolgo približno 25 km in široko od 2 do 3 km. V celoti je zakraselo; na površju so veliki doli in vrtače, pod njim pa kraške jame in brezna. Na površju ni tekoče vode; vode z Brkinov ponikajo v slepih dolinah ob robu podolja, potem pa tečejo po podzemnih poteh proti izvirom Rižane in kraškim izvirom v Istri. Na podolju so kraški gozdovi, pašniki in gmajne. Poseljeno je le ob cesti Kozina–Reka.



Opis:

Nasproti ceste, po kateri smo prišli iz Slivja, gremo mimo opuščenega vodnjaka na kolovoz, ki nas prek planote, porasle z brinjem in grmičevjem ter delno pogozdene z borovci, v 30 min. pripelje do asfaltirane ceste Markovščina–Skadanščina. Po njej gremo nekaj minut levo navzgor, potem pa se na desno odcepi steza, ki nas ob telefonski napeljavi popelje na hrib Rožce do cerkvice sv. Roka in mimo nje v gručasto naselje Skadanščina, 575 m, 45 preb. Iz Markovščine je 45 min. Od cerkvice je lep razgled na kraški svet Matarskega podolja in na Brkine nad njim, na drugi strani pa na Slavnik in vrhove v Čičariji. Pred vasjo je ob cesti lep spomenik v obliki kamnitega stebra, ki so ga postavili v spomin na vaščane, padle med NOB. Na hiši ob cesti v središču vasi sta dve plošči: na zgornji piše, da je bil 15. novembra 1943 tam ustanovljen 2. bataljon Istrskega odreda NOV, na spodnji pa so imena štirih borcev Istrskega odreda, ki so 15. in 16. junija 1944 v tej vasi padli v boju z Nemci.

višina: 567 m Skadanščina

Skadanščina, 580 m, 45 preb., je gručasta vasica v zavetni legi na j. pobočju hriba Rožce, na katerem stoji cerkvica sv. Roka. Izpred cerkvice je lep razgled na kraški svet Motarskega podolja in na Brkine ter vrhove v hrbtu Čičarije od Slavnika do Učke.



Opis:

Iz Skadanščine nadaljuje TV po kamnitem vaškem kolovozu proti Slavniku, ki ga vidimo pred seboj. Nekaj časa je pot precej ravna, na obeh straneh je kraški svet z njivami in travniki, potem pa se zložno vzpenja med leskovjem in brinjem ter po mešanem gozdu. Čez pol ure pridemo na precej ravno, z grmovjem poraslo planoto; ob poti je vodnjak s kapnico, vendar voda ni pitna. Kolovoz se začne kmalu vzpenjati po lepem bukovem gozdu. Ko po 15 min. prečkamo gozdno cesto, nadaljujemo po kolovozu precej navkreber po jv. pobočju Slavnika, poraslem z bukovim gozdom. Ob robu gozda se kolovoz konča in naprej gremo čez planinske travnike po ozki stezi proti vrhu Slavnika z radiotelevizijskim stolpom in Tumovo kočo pod njim. Iz Skadanščine je 2 h.

višina: 1017 m Tumova koča na Slavniku
Vrh:

Slavnik (1028 m) je najvišji vrh v slovenskem delu Čičarije, kraške pokrajine v sv. delu Istre. To je hribovit svet, ki meji na s. na Motarsko podolje, na j. na Rdečo Istro, na z. sega do Kozine in kraškega roba nad Črnim Kalom, na v. do Brgudskega podolja nad Reškim zalivom. Rdeča Istra je dobila ime po značilni rdeči zemlji, medtem ko spada Čičarija v Belo Istro, ki ima ime po golih in svetlih apniških površinah. Staro goropisno ime Slavnik ne velja samo za vrh, temveč za ves gorski svet slovenske Čičarije, ki ga imenujemo tudi Slavniško pogorje, skrajšano Slavnik. Ves hrbet je sestavljen iz apnenca in dolomita. Do višine 850 m je poraslo z grmovjem in gozdovi, vrhove pa pokrivajo pašniki. Znamenit je rastlinski svet: bledorumeni ušivec, ki ga je tu prvič našel Muzio Tommasini, najboljši poznavalec kraške flore, in ga leta 1839 opisal v strokovnem glasilu; kraški kosmatinec, tržaški svišč, narcise, potonike, zlati koren, navadni jesenček, ilirska perunika, brstična in kranjska lilija in še več drugih. Na jz. gozdnatih pobočjih raste drevje, značilno za submediteranski gozd: črni gaber s travo ojstrico v podrasti, trokrpi javor, puhasti hrast in mali jesen, na s. strani pa prevladuje bukov gozd. Z odlokom o razglasitvi naravnih in kulturnih spomenikov na območju občine Sežana, je bil Slavnik leta 1992 zavarovan kot naravni spomenik. S Slavnika je obširen razgled. Proti sv. seže pogled prek Matarskega podolja, Brkinov, Vremščice in Nanosa do Kamniških Alp; proti v. vidimo Javornike, Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju s Snježnikom; od v. proti j. je najprej obširen hribovit svet s Kojnikom, Žbevnico in Učko, na obzorju pa Kvarnerski zaliv; na j. je ob vznožju planota Podgorskega Krasa, naprej Šavrinsko gričevje, vidimo pa tudi skoraj vso Istro in obmorska mesta med Koprom in Umagom; proti z. je tik pod nami Grmada ali Mali Slavnik (1001 m), za njo in z. delom Slavnika proti Kozini in Prešnici pa zdrsi pogled prek Petrinjsko-Socerbskega Krasa do Tržaškega zaliva s Trstom in ob dobri vidljivosti še naprej do Benetk; od z. proti s. se za Senožeškimi in Vipavskimi hribi zvrstijo hribi na Krasu s Trsteljem, Trnovski gozd, Julijci s Triglavom, Karavanke, ob ugodnem vremenu pa v daljavi zazremo Dolomite ter Karnijske in Ziljske Alpe. Kaj vse vidimo, nam pomaga ugotoviti razgledna plošča na vrhu, ki jo je leta 1995 postavilo Obalno PD Koper.


Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod vrhom Slavnika (1082 m), ki je zadnji severni tisočak Čičarije, ki se proti jugozahodu spusti v Podgorski Kras, proti severu pa v Matarsko podolje. Zamisel o gradnji koče na Slavniku so sprejeli na ustanovnem občnem zboru PD Koper leta 1949. Z gradnjo so začeli leta 1955 in 24. junija 1956 so v kletnih prostorih že odprli zasilno oskrbovano planinsko postojanko. Kočo so v celoti dogradili in jo svečano odprli 7. julija 1957. Poimenovali so jo po dr. Henriku Tumi (1858-1935), znanem slovenskem alpinistu, planinskem ideologu, botaniku, politiku in narodnem buditelju. Med leti 1988 in 1994 so kočo temeljito prenovili. Zgradili so prizidek za sanitarije in večji vhodni predprostor, zaščitili fasado s kovinsko oblogo, obnovili vse notranje instalacije, prostore in opremo ter povečali jedilnico.Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine pa tudi med tednom po poprejšnjem dogovoru z z najemnico Angelco Ban. V gostinskem prostoru je 70 sedežev; v sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; voda kapnica, elektrika.



Opis:

Od Tumove koče se SPP spusti po sz. travnatem pobočju do ceste pod vznožjem Grmade ali Malega Slavnika, na katerem imajo zavetišče radioamaterji.

višina: 970 m Cigan (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj korakih zapustimo cesto, ki zavije levo od Grmade, SPP pa pelje po kolovozu na desno ter po s. pobočju navzdol po nizkem gozdu in po travnikih, poraščenih z leskovjem in brinjem.

višina: 902 m Grmada (razpotje)

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Grmada (razpotje) - Skleda

Opis:

Prečkamo gozdno cesto, naša pot pa se spusti do niže ležeče jase Skleda na j. strani Velike Gobovice (912 m), kjer prečka cesto Hrpelje—Slavnik. S Slavnika 30 min.

višina: 827 m Skleda

Ni opisa
3.3 km, 40 minut Skleda - Prešnica

Opis:

Po travniku se spustimo proti borovemu gozdu na j. pobočju Gabrovega vrha (837 m), ki niže preide v listnat gozd, v katerem prevladujeta bukev in gaber. Desno nad potjo se dviga skalnat čok, domačini ga imenujejo Stena, s katerega je lep razgled na Podgorski Kras in Šavrinsko gričevje za njim. Po lepi široki poti se zložno spuščamo v dolino, odkoder večkrat slišimo drdranje vlaka. Po 30 min od razglednega čoka prečkamo železniško progo Divača—Pulj, od katere se pri ŽP Prešnica odcepi železniška proga proti Kopru. Po vaški ulici vzporedno s progo pridemo v nekaj minutah v središče Prešnice pri cerkvi.

S Slavnika do Prešnice je 1 h 30 zmerne hoje.

višina: 463 m Prešnica
Prešnica,

480 m, 133 preb., strnjena vas ob stranski cesti Kozina—Podgorje ob vznožju Gabrovega vrha. V središču vasi je stara kamnita cerkvica sv. Jederti, zgrajena leta 1668, z značilnim kraškim prostostoječim zvonikom, ki pa je bil zgrajen leta 1867. Po pobočju nad vasjo pelje železniška proga Divača—Pulj. Vaščanom, ki imajo hiše na ravnem, pravijo Zdulanjci, onim na pobočju pa Zguranjci. Z roba nad vasjo je lep razgled po Podgorskem Krasu, planoti na višini okoli 500 m, ki se vleče od Socerba in Črnega Kala na z. do Lanišča na jv. na Hrvaškem. Čeprav stoji Prešnica na kraškem svetu, je v vasi tik pod nekdanjim šolskim poslopjem neusahljiv studenec. V okolici je več kraških jam, med njimi tudi Skednjič, v kateri so se skrivali vaščani ob vpadih Turkov.


3.3 km, 45 minut Prešnica - Petrinje

Opis:

Od cerkve gremo skozi vas po cesti proti Kozini. Po nekaj minutah pridemo do odcepa stranske asfaltne ceste na levo v bližini nekdanje velike šole na vzpetini nad cesto. Po cesti, ki kmalu postane vaški kolovoz, se spustimo v rodovitno flišno dolino V dolu. Lep pogled na Prešnico in Slavnik v ozadju. Sprva pelje kolovoz po desni strani doline, po 10 min hoje pa se odcepi na levo slabši kolovoz, po katerem pridemo na levo stran doline. Po levem robu doline pod Zajčjim hribom (499 m) gremo še naprej v isti smeri proti z. V dolini, ki je čedalje širša, so lepe njive in travniki. Od daleč že slišimo hrup z magistralne ceste. Okolica poti ob robu doline dobiva čedalje bolj kraški značaj: kamnite ograje ob kolovozu, brinje, ruj, bori. Po 30 min iz Prešnice pridemo do magistralne ceste Kozina—Koper. Prekoračimo asfaltno cesto do vzporedne makadamske lokalne ceste, po kateri krenemo na levo zložno po nizki vzpetini. Ko se cesta zravna, zagledamo prve hiše v Petrinjah. Kmalu smo v središču vasi. Pri prehodu čez sedanjo magistralno cesto in pri dostopu v Petrinje bodo morda po izgradnji avtoceste nastale na SPP manjše spremembe, zato se ravnajte po markacijah.

lz Prešnice v Petrinje je 45 minut.

višina: 417 m Petrinje

PETRINJE, 418 m, 47 preb., značilna kraška vasica ob Vznožju griča Brgodca (447 m), ki jo varuje pred burjo. Mimo pelje magistralna cesta Kozina—Koper. Na j. strani ceste je rodovitna dolinica Petrinjska vala, kjer je najbližji izvir žive vode; na hribčku Soligrad (472 m) nad j. robom dolinice naj bi nekdaj stalo gradišče. Na drugi strani ceste je ob vznožju griča Gavje (465 m) cerkvica sv. Boštjana iz leta 1672. V središču vasi je zanimiva kamnita kapelica Matere Božje, ki so jo postavili leta 18o3, nasproti nje pa je kamniti vaški vodnjak.



Opis:

V središču vasi nas markacija usmeri na levo na travniški kolovoz, ki pelje malo nad magistralno cesto proti z. Po kakih 300 m od vasi zavije na desno proti s. Kolovoz se tu in tam spremeni v pot, ki pelje po ravni kraški planoti, redko porasli z nizkimi hrasti, bori in brinjem. Na s. strani vidimo na bližnjem griču Priloge, ki se neznatno dviga nad planoto, gručasto vas Ocizlo (445 m) s cerkvijo sv. Magdalene, levo od nje vas Beka (419 m) nad dolino potoka Grižnik, zadaj pa se že kažejo zgornje strmine znamenite doline Glinščice. Po 40 min pridemo na boljši kolovoz na s. strani slemena Škrklovice (461 m), ki se obrne proti jz. Po nekaj minutah smo v borovem gozdu; po kratki prijetni hoji pridemo na piano do lokalne ceste Kastelec - Beka.

višina: 414 m Klančič (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Gremo proti borovemu gozdu in Socerbu do asfaltne ceste, ki pripelje iz vasi Socerb do parkirišča pri gradu. Od tam gremo dalje po gozdni poti mimo razpotja, kjer se pot odcepi proti Sveti jami.

višina: 429 m Sveta jama (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do bližnjega gradu Socerb.

višina: 435 m Socerb

SOCERB, 389 m, se imenujeta grad in vasica na kraškem bregu, odkoder se odpira čudovit razgled na Istro, Tržaški zaliv od Savudrije do Gradeža, Trst in njegovo okolico. Ob dobri vidljivosti vidimo tudi Dolomite ter Karnijske in Julijske Alpe. Staro ljudsko ime vasice je Strmec, s katerim so povedali, da leži v strmini 300 m nad dolino. Tik pod gradom in po kraškem robu proti s. poteka državna meja. V dolini pod gradom so znani slovenski kraji Dolina, Mačkovlje in Boljunec, v. od Boljunca pa vidimo spodnji konec kanjona reke Glinščice, kjer se v stenah urijo tržaški alpinisti.

Grad Socerb stoji na 40 m visoki pečini. To pomembno strateško lego so poznali že Iliri, ki so tu zgradili gradišče. V starem veku je bilo obrambna postojanka. V srednjem veku so postavili grad z obzidjem. V začetku 13. stol. so ga imeli v lasti Benečani, ki so leta 1413 okrepili njegove utrdbe. Leta 1511 sta Socerb zavzela Nikolaj Ravbar in Krištof Frankopan; leta 1535 so se ga spet polastili Benečani, ki so ga obdržali do leta 1576. Potem je postal sedež zemljiške posesti in je večkrat menjal lastnike. Leta 1780 je strela povzročila požar, ki je grad onesposobil za prebivanje. Šele v letih 1924 in 1925 so ga delno obnovili. Zdaj je v gradu restavracija.

V bližini gradu je Sveta jama, v kateri je prebival leta 284 umrli tržaški mučenik sv. Socerb. Kraška jama je dolga 150 in globoka 50 m; v njej so ogromni kapniški stebri. Že od nekdaj je bilo v prvem prostoru romarsko svetišče, ki so ga pred leti ponovno uredili.


4 km, 50 minut Socerb - Breg (razpotje)

Opis:

Z gradu sestopimo po kamnitih stopnicah v vasico, stisnjeno pod gradom in po lokalni cesti mimo cerkve sv. Socerba do ceste Črni Kal—obmejni prehod Socerb—Trst; po njej gremo na levo proti 2 km oddaljeni vasi Kastelec (324 m). Cesta se počasi spušča po kraški planoti, imenovani Spodnji Kras. Vas naj bi dobila ime po predzgodovinskem gradišču; sledove so našli na hribčku nad vasjo. Pri cestni tabli na začetku vasi Kastelec zavijemo po vaški cesti na desno, z nje pa kmalu na pot prek travnikov, ponekod ograjenih za živino, do roba Spodnjega Krasa, odkoder zagledamo Osapsko dolino od Črnega kala na jv. do Žaveljskega zaliva na sz. in Tinjan, ki se dviga na j. strani doline. Po strmem j. pobočju kraške planote, imenovanem Breg, se pot v ključih spušča proti dolini, najprej med nizkimi hrasti in grmičevjem, proti dolini pa že po gozdu, kjer preide v gozdni kolovoz.

višina: 110 m Breg (razpotje)

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Breg (razpotje) - Osp

Opis:

Pred seboj zagledamo mogočne stene nad Ospom in že smo v vasi.

višina: 59 m Osp

OSP, 53 m, 166 preb., gručasta vas v Osapski dolini, stisnjena pod strmo pobočje Brega. Podoba zgornjega dela vasi pod steno kaže vse značilnosti istrsko-kraškega kamnitega stavbarstva. V vasi stoji cerkev sv. Tomaža, zgrajena v 17. stoletju; njena predhodnica je stala v dolini. V dolini so polja, travniki, sadovnjaki in brajde vinske trte; v njej je čutiti vpliv bližnjega morja. Največja znamenitost kraja je mogočni skalni amfiteater nad vasjo, kjer po navpičnih in previsnih stenah plezajo alpinisti in prosti plezalci. V najglobjem delu amfiteatra je mogočen spodmol, kjer je bila nekoč kraška jama, a se je njen strop udrl; tu je vhod v jamo Grad ali Osapsko jamo. Pod spodmolom so ostanki gradu; pred jamo je ohranjen obrambni zid, za katerim so imeli vaščani zatočišče pred turškimi napadi. lz Osapske jame, dolge l km, priteka Osapska Reka, ki teče po dolini in ponikne malo pred izlivom v morje. V stenah raste Tommasinijeva popkoresa, ki so jo prvič odkrili ob koncu prejšnjega stoletja prav v teh stenah; v gozdičku nad spodmolom je edino samoniklo lovorovo rastišče v Sloveniji, v njem pa raste tudi zimzeleni hrast ali črnika. V stenah gnezdijo poleg kavk in skalnih golobov tudi zelo redke vrste ptic: velika uharica, planinski hudournik in modri drozg. V drugem, nekoliko južnejšem udoru, je manjša jama, imenovana Mišja luknja.



Opis:

SPP nadaljujemo po vaški cesti, po kateri smo prišli v Osp, do lokalne ceste Črni Kal—državna meja—Žavlje, jo prekoračimo in gremo po vaški cesti proti vznožju Tinjanskega hriba. Na desni je lepo urejen kamp »Pr' stari cerkvi«, potem pa po mostičku prekoračimo Osapsko reko.

višina: 31 m Osapska reka (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min se s ceste odcepi na desno pot, po kateri se zmerno vzpenjamo na obširno travnato pobočje Golega brda, redko poraslo z brini in nizkimi bori.

višina: 119 m Golo brdo

Ni opisa
1.1 km, 30 minut Golo brdo - Podgorci

Opis:

Pot pelje naravnost navzgor; če se ozremo nazaj, imamo lep razgled na Osapsko dolino, kraško planoto nad njo in na Zaveljski zaliv. S travnika popelje pot v borov gozd in postane gozdni kolovoz. Kmalu pridemo do gozdne ceste Rižana-Tinjan; po njej gremo desno.

višina: 270 m Podgorci

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do bližnje lokalne ceste Plavje-Tinjan. Smo tik pod vrhom Tinjanskega hriba z RTV pretvornikom.

višina: 0 m Podgorci (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo do bližnje lokalne ceste Plavje-Tinjan. Smo tik pod vrhom Tinjanskega hriba z RTV pretvornikom.


Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah skrenemo s ceste na široko gozdno pot, ki po s. strani zaobide vrh in pripelje naravnost v vas.

višina: 361 m Tinjan
Vrh:

Tinjanski hrib je najlepše razgledišče Slovenske Istre. Na z. je za Miljskimi griči Tržaški zaliv z manjšima Koprskim in Miljskim zalivom; lepo vidimo Trst in grad Miramar, ob zelo dobri vidljivosti pa se vidijo tudi Benetke. Na s. strani je Osapska dolina in nad njo strmi Breg, kjer Spodnji Kras strmo pada v dolino, pogled pa seže prek Nanosa in Trnovskega gozda do Dolomitov in Julijcev. Proti v. vidimo skalni rob Podgorskega Krasa nad Črnim Kalom, zadaj pa Slavnik in Kojnik ter vrhove v Čičariji proti Učki. Pogled na j. se najprej ustavi na Šavrinskem gričevju v zaledju slovenske obale, naprej proti j. pa se pokaže velik del Istre. Lepo vidimo Koper, Izolo in Beli Križ nad Piranom.


TINJAN, 374 m, 151 preb., gručasta vas vrh razglednega Tinjanskega hriba. Na vrhu je bilo prazgodovinsko gradišče, pozneje rimska in srednjeveška trdnjava; ostanki obzidij se še vidijo pri cerkvici sv. Mihaela, ki je dobila sedanjo obliko leta 1704. Preproste kamnite hiše stojijo tesno druga ob drugi, tako da napravi kraj vtis trdnjave. Nemci so oktobra 1943 požgali 7 hiš. Največ, kar 479 prebivalcev, je štela vas leta 1910, močno pa se je zmanjšalo po 2. svetovni vojni, ko so zaradi skope zemlje odšli za zaslužkom v mesta. Uspeva sadno drevje, njive so niže na planoti Ravni, pašniki pa na pobočju proti Ospu in Gabrovici.



Opis:

S Tinjana do 4 km oddaljenih Spodnjih Škofij pelje SPP ves čas po lokalni asfaltni cesti, speljani po odprtem slemenu Tinjanskega hriba, ki se polagoma spušča proti z. Odpirajo se lepi razgledi na gričevnat svet z vasjo Plavje, na Tržaški zaliv in Trst na s. strani, na Zgornje in Spodnje Škofije ter na Miljski polotok proti z., na Koprski zaliv in Koper na jz. ter na Savrinsko gričevje na j. Najprej pridemo v naselje Zgornje Škofije; veliko novih hiš so zgradili v zadnjih letih. Trije nekdanji mali zaselki Četrta, Tretja in Druga Škofija (Prva Škofija so Spodnje Škofije) so že združeni v skupno naselje Zgornje Škofije. Kraj je dobil ime po kolonih, ki so jih tod imeli koprski škofje. Tu se že srečamo z oljkami in figovci, ki opominjajo, da se bližamo morju. Kar hitro bomo prišli do mednarodne ceste Koper—Trst in v naselje Spodnje Škofije.

S Tinjana na Spodnje Škofije je 1 h.

višina: 81 m Spodnje Škofije

SPODNJE ŠKOFIJE, 75 m, 1221 preb., naselje ob mednarodni cesti Koper—Trst na prevalu med Tinjanskim hribom (374 m) na v. in Miljskimi hribi (Kaštelir, 244 m) na z. K naselju spada tudi šest bližnjih zaselkov. Na s. strani prevala je 2 km oddaljeni mejni prehod. Še pred dobrim stoletjem so bile Škofije čisto kmečka vas. Vpliv Trsta, pozneje pa pomembna prometna in obmejna lega, so povsem spremenili značaj kraja, ki se je razvil v malo mestece. Prebivalci so zaposleni v Kopru in Dekanih, nekaj tudi v Trstu in Miljah, v domačem kraju pa se ukvarjajo s turizmom, gostinstvom, trgovino in obrtjo, nekaj pa jih dela v obmejnih službah.


3.3 km, 45 minut Spodnje Škofije - Hrvatini

Opis:

Na priključku lokalne ceste s Tinjana na mednarodno cesto Koper—Trst gremo desno proti cerkvi do bližnje bencinske črpalke, kjer na nasprotni strani pri mesnici zavijemo na asfaltno krajevno ulico. Po njej se zložno vzpenjamo v smeri proti z. Ko pridemo do zadnjih hiš, smo na klancu Čuk, odkoder vidimo tik pred seboj na slemenu Miljskega polotoka naselje Jelarji (165 m). Na vrhu klanca se za zadnjo hišo odcepi na levo kolovoz, po katerem bomo nadaljevali pot; asfaltna cesta pa se vzpne v Jelarje. S Čuka se spustimo v dolinico pod Jelarji, kjer se kolovoz obrne proti z. Hodimo po pobočju tik nad dolino. Okrog nas so oljčni nasadi. Na levi lepo vidimo pristanišče in mesto Koper ter Koprski zaliv. Nad cesto je nekaj samotnih hiš. Kmalu zagledamo na širokem pobočju proti morju lepo urejene vinograde. Ko smo že pol ure na poti pridemo do poslopja »Starega gradu«, Spodnje Škofije 127. Tu se kolovoz konča, mi pa preidemo po obokanem prehodu na drugo stran poslopja. Naprej gremo po spodnji poti, ki se komaj opazno dviga po z grmovjem in nizkimi hrasti poraslem pobočju. Po 15 min se pot zložno vzpne proti zaselku Božiči, ki ga zagledamo pred seboj. Pri prvih hišah zaselka Božiči s hišnimi številkami Hrvatini zavijemo po vaški ulici levo, po nekaj korakih pa na desno do regionalne ceste Škofije—Kolomban, na katero pridemo pri gostilni »Tri pinije«.

S Spodnjih Škofij 45 minut.

višina: 163 m Hrvatini

HRVATINI, 120 do 160 m, 1126 preb., slemensko naselje v osrčju Miljskega polotoka med Miljskim zalivom na s. in Koprskim zalivom na j. Sestavlja ga šest zaselkov. Prebivalci so v glavnem zaposleni v Ankaranu, Kopru in Dekanih, nekaj pa jih dela tudi v Miljah in Trstu. Na j. gričevnatih pobočjih so obsežni vinogradi; najbolj znani sorti sta malvazija in refošk. Gojijo tudi oljke, na s. strani slemena pa so večinoma njive in sadovnjaki. Na območju Hrvatinov je več opuščenih kamnolomov; v drugi polovici 19. stol. so v njih lomili kamenje za gradnjo tržaškega pristanišča.

S slemena se odpira prelep pogled na Miljski zaliv, Milje in Trst v neposredni bližini, ki smo jih že zagledali, ko smo v Božičih prišli na regionalno cesto. Še lepši je razgled z vzpetin Gradišče ali Kaštelir (244 m) na desni, kjer je bila nekdaj ilirska naselbina, in z Vrha sv. Mihela (198 m) na levi. Prek obeh vzpetin teče državna meja, ki je med njima potegnjena v ravni črti. Pred nami je na tej strani zaliva mesto Milje, na drugi strani pa industrijsko pristanišče v Škednju, levo ladjedelnica sv. Marka in j. del Trsta. Na v. strani zaliva se bleščijo velike cisterne ob robu naselja Žavlje, daleč zadaj pa se v tej smeri kaže Nanos, pred njim vidimo na kraški planoti znano vas Bazovico. Če je ozračje čisto, se nad Trstom in za planoto Krasa in Trnovskega gozda vidijo Julijske Alpe s Triglavom.


2.2 km, 45 minut Hrvatini - Ankaran

Opis:

Po regionalni cesti, na katero smo prišli pri gostilni Tri pinije, zavijemo na levo proti z. Miljskega polotoka. Na prvem odcepu se po asfaltni ulici spustimo na levo v središče naselja Hrvatini. Skozi naselje pridemo na regionalno cesto iz Hrvatinov (in iz Milj) proti Kopru. Po cesti se zložno spuščamo do bližnjega odcepa ožje asfaltne ceste v Ankaran; kažipot na odcepu. Smo v zaselku Norbedi, hišne številke Hrvatini. Skozi lep zaselek pridemo v nekaj minutah do nove ceste, ki pripelje z desne po pobočju. Po cesti se spustimo do bližnjega kovinskega električnega droga, kjer se na desno odcepi gozdni kolovoz »Ivančičeva cesta« (dvojezična ulična tabla). Na to cesto nas usmeri planinska markacija. Po kakšnih 250 m hoje po kolovozu se odcepi na desno široka planinska pot, ki je tudi trim steza in se spusti skozi goščavo ha z. strani slemena. Po 15 min pridemo na plano do nove ankaranske cerkve. Od cerkve gremo okoli 100 m po cesti, potem pa zavijemo v desno in po 10 min smo že pri zadnji točki Slovenske planinske poti, pri bifeju »Bistro« pri ankaranski pošti. S Hrvatinov 45 minut.

S Spodnjih Škofij do Ankarana je 1 h 30.

višina: 28 m Ankaran

ANKARAN, 18 m, 2984 preb., zdraviliško turistično naselje na j. obali Miljskega polotoka; k Ankaranu spada še devet zaselkov. Razpotegnjeno naselje leži ob cesti, ki se odcepi na križišču cest Koper - Trst - Ljubljana in pelje na mejni prehod Lazaret. Središče naselja je v novem stanovanjskem predelu s. od ceste, kjer so AP, pošta in trgovski center, na j. strani pa turistični kompleks z morskim kopališčem, hotelom Adria in počitniškimi domovi. V naselje Ankaran spadata tudi Ortopedska bolnišnica s posebno osnovno šolo v Valdoltri in Mladinsko zdravilišče Rdečega križa Slovenije na Debelem Rtiču. Precej prebivalcev je zaposlenih v obeh zdravstvenih zavodih in turizmu, ki se je močno razvil po letu 1960, drugi pa delajo v Kopru in Dekanih. Sredozemsko podnebje in zavetna lega dajeta odlične pogoje za rast subtropske flore, pridelovanje zgodnjega sadja, poljščin in vrtnin ter za vinogradništvo.

Območje Ankarana je bilo naseljeno že v rimski dobi. Najbrž se je imenovalo Ultra, kar je za takratne prebivalce Kopra pomenilo kraj onstran morja. Predhodnica današnje cerkve sv. Nikolaja je bila zgrajena okoli leta 900. Leta 1072 jo je tržaški škof podelil benediktinskemu samostanu v Benetkah, ki je tu postavil samostan sv. Nikolaja. Po ukinitvi samostana je leta 1775 kupil stavbo koprski plemenitaš Madonizza; leta 1922 je bila preurejena v hotel Adria, ki je bil po 2. svetovni vojni popolnoma obnovljen. Nekdanja samostanska cerkev je v novejšem času prav tako namenjena za gostinsko ponudbo. Leta 1984 je bila posvečena nova sodobna cerkev sv. Nikolaja, ki je bila zgrajena v razvijajočem se novem naselju; s slikami jo je opremila akademska slikarka Mira Ličen iz Pirana in si jo velja ogledati. Mimo nje smo prišli na naš cilj - v Ankaran.

Žig je v bifeju »Bistro«, Regentova ulica 1 (stanovanjsko-poslovni blok, v bližini je tudi pošta Ankaran). Za žig skrbi OPD Koper.