Išči po točkah

Začetek: Tržič

Konec: Dovje

Razdalja: 50.9 km Čas hoje: 24 ur Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 514 m Tržič

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.


0.4 km, 10 minut Tržič - Tržič (razpotje)

Opis:

lz starega mestnega jedra po Koroški cesti.

višina: 0 m Tržič (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1057 m Koča na Bistriški planini

Pastirska koča.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1482 m Stine

Ni opisa
0.4 km, 20 minut Stine - Podgorska planina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1581 m Podgorska planina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1478 m Koča na Dobrči
Planinska postojanka:

Koča stoji nad robom strmega južnega pobočja Dobrče na kraju, imenovanem Kres, kjer so menda ob turških vpadih kurili kresove. Prvo kočo so po 1. svetovni vojni zgradili štirje zasebniki; leta 1952 jo je prevzelo PD Tržič in jo poimenovalo po tržiškem planincu Ladislavu Kostanjevcu (1906-1937), ki ga je pod Storžičem zasul snežni plaz. Požar je kočo 16. septembra 1974 povsem upepelil. Leta 1975 so na pogorišču začeli graditi novo kočo, ki so jo odprli 10. junija 1978 in se poslej imenuje Koča na Dobrči. Leta 1993 so montirali sončne celice.Koča je odprta od 15. junija do 15. septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 40 sedežev; v 6 sobah je 22 postelj; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, koča je priključena na električno omrežje,  radijska zveza.


1.6 km, 25 minut Koča na Dobrči - Sivora

Opis:

Na s. strani koče stopimo na gozdno vlako; po njej pridemo na bližnjo Podgorsko planino, kjer nas kažipot »Preval« usmeri proti s. na gozdni kolovoz. Tu se stika ravni del Podgorske planine s Staro planoto, kjer so bile včasih manjše planšarije. Zelo lep je pogled na Begunjščico in Stol. Po nekaj minutah nas kažipot na smreki usmeri levo na stezo. Nekaj korakov po ravnem, potem pa zložno navzdol po z. strmem pobočju Dobrče, poraslem z bukovim gozdom. Pod nami je zelo globoka grapa Črnega potoka in planina Ledena trata. Ko se pot z z. pobočja prevesi na s. stran, nas napis na drevesu opozori, da je na levi v bližini studenec. Pridemo na greben na s. strani Dobrče, kjer nas sprejme smrekov gozd. Po grebenu se precej strmo spustimo v malo sedlo pod vrhom Sivora (1310 m), tik pred nami.

višina: 1314 m Sivora

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Sivora - Vrh Luž

Opis:

Vrh zaobidemo po z. strani, potem pa nekaj časa po dokaj ravni stezi na z. strani grebena, ki na v. stran zelo strmo pada v globoko Tominčevo grapo. Pridemo do vrha v grebenu, 1310 m, ki ga ravna steza zaobide po v. strani. Sledi precej strm spust po mešanem gozdu na preval Vrh Luž (1202 m), imenovanem tudi Vrh Jame; na desni je globoka grapa Belega potoka, na levi pa grapa Črnega potoka proti Dragi. Od Koče na Dobrči 45 minut.

višina: 1250 m Vrh Luž

Ni opisa
1.2 km, 40 minut Vrh Luž - Čisovec

Opis:

Nad prevalom se po stezi precej strmo vzpnemo proti j. grebenu Čisovca, kjer nas na desni spremljajo Ukanov štruc in Šobrove čeri z odtrganimi skalami in melišči. Pot s prevala Vrh Luž mimo Ukanovega štruca proti Čisovcu je zahtevnejša (uradno ni uvrščena med zahtevne poti). Z razgledne točke ob Ukanovem štrucu lep pogled nazaj na prehojeno pot proti Dobrči, pa na Begunje, Bled in proti Julijcem in Triglavu ter na drugo stran na Kamniške Alpe. S prevala Vrh Luž 30 minut.

Steza pelje naprej proti s. po gozdnatem robu proti vrhu Čisovca (1418 m).

višina: 1416 m Čisovec

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Čisovec - Koča na Prevalu

Opis:

Pred vrhom zavije na njegovo jz. pobočje, po katerem se precej strmo spuščamo, potem pa se steza obrne proti s. in se skoraj neopazno dviga na sedlo med Čisovcem na j. in vrhom, 1356 m, na s. strani. S sedla zaobidemo vrh po v. pobočju in že smo na Prevalu. Z razgledne točke ob Ukanovem štrucu 45 minut.

Od Koče na Dobrči na Preval je 2 h.

višina: 1322 m Koča na Prevalu
Planinska postojanka:

Na križišču planinskih poti na planini Preval stoji planšarija, kjer lahko postrežejo z mlekom, mlečnimi izdelki in pijačo.

Preval (1311 m) je široko sedlo med Begunjščico na s. in prečnim hrbtom, ki se razteza do Dobrče na j. Sedlo je hkrati preval med Šentansko dolino na v. in dolino Draga na jz. Tu je tudi planina enakega imena; na njej stoji ob križišču planinskih poti planšarija, kjer lahko postrežejo z mlekom, mlečnimi izdelki in pijačo. Preval tudi loči na tem mestu Karavanke od Kamniških Alp. Lep pogled na Begunjščico, Košutico (Babo) in z. ostenje Košute proti Velikem vrhu ter na vrhove Kamniških Alp s Storžičem v ospredju. Na Preval lahko pridemo tudi iz Begunj skozi Drago in čez Medvodje 3 h, iz Podljubelja (1.5 km proti Ljubelju do opuščene kmetije Potočnik) po Potočnikovem grabnu 2 h. S Poljške planine (do sem iz Begunj) pripelje slaba gruščnata cesta, primerna le za terenska vozila, 5 km. Tudi iz Šentanske doline se malo pod sedlo vzpne po Potočnikovem grabnu gozdna cesta; od parkirnega prostora do planšarije 30 minut.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1593 m Kopišča (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Dom stoji na razgledni rami na zahodnem grebenu Begunjščice. Prvo kočo, ki je stala nižje od sedanjega doma, je zgradila Radovljiška podružnica SPD in jo odprla 25. julija 1909; poimenovali so jo po dr. Janku Vilfanu, odvetniku iz Radovljice in takratnem predsedniku podružnice. Leta 1933 je Radovljiška podružnica SPD zgradila na sedanjem mestu večji dom in ga odprla 30. julija 1933; poimenovali so ga po Hugonu Robleku (1871-1920), pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je tragično umrl pri požigu Narodnega doma v Trstu. Partizani so 30. aprila 1943 dom požgali. Radovljiški planinci so po osvoboditvi zgradili nov dom, ki so ga odprli 15. septembra 1946. Leta 1975 so dom obnovili in posodobili in ga ob praznovanju 80-letnice društva slovesno odprli 31. avgusta 1975. Večjo obnovo so opravili leta 1987. Brunarico, v kateri je bilo skladišče, so leta 1991 preuredili za zimsko sobo. Leta 1993 so začeli s temeljito obnovo doma; zamenjali so streho in prenovili vodovod. Kasneje so dom opremili še s fotovoltaičnim sistemom za pridobivanje električne energije in zgradili zunanja suha stranišča. Leta 2005 so obnovili celotno ostrešje in dom prekrili z novo kritino, povečali in uredili so sodobno jedilnico in namestili nova okna, povečali moč solarnega sistema ter obnovili kuhinjo.  Dom je odprt od  17. junija do zadnje nedelje v septembru, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, če je lepo vreme. V gostinskem prostoru je 50 sedežev in točilni pult; pri mizah na terasi pred domom je 40 sedežev; v 5 sobah je 18 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; zimska soba ima 8 ležišč; gostinski prostor se ogreva s pečjo; voda je kapnica, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, suha stranišča, mobitel in radijska zveza.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1183 m Tinčkova koča (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1431 m Dom pri izviru Završnice
Planinska postojanka:

Dom stoji na zgornji Smokuški planini pod Pungartom na Zelenici, tik ob izviru potoka Završnica, pod mogočnima Begunjščico in Vrtačo. Objekt je bil zgrajen leta 1952, gre za nekdanjo karavlo JLA. Delno je bil obnovljen leta 1970 in je bil kot planinska koča znan s poznejšim imenom Dom Janeza Rezarja oziroma Planinski dom Iskra. PD Žirovnica, ki je bilo ustanovljeno leta 1996, je dom v istem letu z najemno pogodbo prevzelo od lastnika — ministrstva za obrambo RS — za dobo 25 let. Objekt ima svoje lastno vodno zajetje ter električni prildjuček prek kabelske povezave od Doma na Zelenici. PD Žirovnica je stavbo povsem prenovilo.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1694 m Šija

Ni opisa
1.3 km, 30 minut Šija - V kožnah

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1662 m V kožnah

Ni opisa
2 km, 1 ura 20 minut V kožnah - Sedlo Med stoli

Opis:

Med velikimi skalami pridemo v precej ravno, z rušjem poraslo dno doline, kjer se pridruži spodnja pot čez sedlo Šlja. Dolina V Kožnah priteka izpod sedla Belščica; na sv. jo oklepa Vrtača, na jz. pa Srednja peč.

Z dna doline se dokaj lepa pot zvijuga med rušjem zložno navzgor proti pobočju Belščice ali Orlice. Po 15 min pridemo do razpotja: leva pot pelje na Stol, desna čez sedlo Belščica s planinskim mejnim prehodom k Celovški koči (1664 m) na Mačenski planini. Na razpotju se srečamo z zeleno-rdeče-belimi markacijami, s katerimi so zaznamovana pota, ki peljejo prek državne meje; spremljale nas bodo vse do vrha Stola. Našo pot proti Stolu nadaljujemo v okljukih med kamnitimi balvani vkreber v prostrano visokogorsko krnico Mel med raztrganim grebenom Belščice z najvišjim vrhom Celovška špica (2105 m) na s. strani in pečevjem Stola na j. Steza po melišču se v okljukih precej strmo dviga; ker so jo večkrat poškodovala neurja, so jo pred kratkim v zadnjem delu prestavili na levo stran k vznožju skalnatega Orličja in ob njem na sedlo Med Stoli med Velikim in Malim Stolom.

višina: 2168 m Sedlo Med stoli

Ni opisa

Opis:

Sledi nekaj korakov navzgor na Mali Stol, potem pa nekaj minut po njegovem robu do male radioamaterske hišice, malo nad Prešernovo kočo.

višina: 2177 m Prešernova koča na Stolu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod vrhom Malega Stola (2198 m). Prvo kočo je leta 1909 zgradila Kranjska podružnica SPD, slovesno so jo odprli 31. julija 1910. Poimenovali so jo po največjem slovenskem pesniku dr. Francetu Prešernu (1800-1849), domačinu iz Vrbe pod Stolom. Leta 1927 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 15. julija 1928. Po znani bitki na Stolu, 20. februarja 1942, so partizani kočo zažgali, da v njej Nemci ne bi imeli oporišča. Na pobudo preživelih borcev bitke na Stolu je PD Javornik-Koroška Bela zgradilo na temeljih stare koče novo planinsko postojanko in jo odprlo 21. avgusta 1966. V letih 1981-1984 so kočo precej povečali in prenovili, slovesna otvoritev pa je bila 4. avgusta 1984. Koča je 13. julija 1992 dobila mobitel, leta 1993 pa so montirali sončne celice za pridobivanje električne energije. Sistem je bil povečan leta 2001. Poleg tega sistema pridobivajo električno energijo še s pomočjo vetrnice. Leta 1996 so zgradili suho stranišče izven koče. Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; v 7 sobah je 45 postelj; skupnih ležišč ni; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečjo; voda kapnica, sončne celice,vetrnica, suho stranišče, mobitel.



Opis:

Pot od Stola do Golice je med najlepšimi panoramskimi potmi v naših gorah.

Kažipot na z. strani Prešernove koče pokaže pot proti Golici. Lepo vidimo prvi del naše poti po j. pobočju Potoškega Stola in Belščice. Po strmem z. hrbtu Malega Stola se po gruščnati poti spustimo v travnato dolino med Velikim in Malim Stolom. Lepa pot postane kmalu kamnita in gruščnata. Po 15 min smo na razpotju pri skali, na kateri nas opozorilo »Medji dol, Pristava« usmeri na desno. Od tod naprej je pot po j. travnatem pobočju veznega grebena med Velikim in Potoškim Stolom deloma travnata, deloma peščena in kamnita ter preči nekaj kratkih melišč. Po 40 min od koče pridemo na sedlo na v. strani Potoškega Stola, kjer nas tabla »Državna meja« opozori, da smo tik državne meje; lep razgled na Koroško proti Dravi. Od tod nekaj minut zmerno navzgor: čez skalni rob se vzpnemo na j. travnato pobočje tik pod vrhom Potoškega Stola (2014 m).

višina: 2017 m Potoški Stol

Ni opisa

Opis:

S Potoškega Stola (2014 m) se po njegovem z. pobočju spustimo v Vajneževo sedlo (1972 m), ki deli Potoški Stol od Belščice. Na desni opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo. Od Prešernove koče do Vajneževega sedla je 60 minut.

višina: 1994 m Vajneževo sedlo

Ni opisa

Opis:

Nad Vajneževim sedlom se dviga Vajnež (2104 m), najbolj vzhodni in tudi najvišji vrh Belščice, najbolj z. gore Stolove gorske skupine; s sedla na vrh je 15 min. SPP se ne vzpne na vrh, temveč precej ravno prečka j. travnato pobočje Belščice proti zahodu. Lep pogled na Jesenice, Javorniški Rovt, Julijce ter na Golico in Kepo. Ob poti se najprej srečamo s spominsko ploščo dvema vojakoma nekdanje jugoslovanske vojske, ki ju je na tem mestu 25. marca 1954 doletela smrt pod snežnim plazom. Malo naprej je spominska plošča mladi jadralni letalki Vesni Žnidaršič, ki se je tu smrtno ponesrečila 15. junija 1975. Na jz. strani pobočja je obširna Hrašenska planina s pastirsko kočico. Pot se rahlo spušča proti Kamnitniku (1858 m) nad Hrašensko planino, kjer se obrne proti s. 

višina: 1804 m Kamnitnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po dolinici med dvema robovoma, poraslima z rušjem, se nekaj minut spuščamo proti velikemu kotlu Rida, ki ga obidemo pod z. stenami Belščice. Kratek, precej strm vzpon iz kotla in že smo na širokem sedlu Seča.

višina: 1678 m Sedlo Seča

Sedlo Seča (1698 m) ima več imen. Koroško ime je Medvedjak (nemško Barensattel), v Javorniškem Rovtu pa ga imenujejo tudi Na Seči. Sedlo leži med Belščico na jv. in Struško na sz.; loči Stolovo gorsko skupino od skupine Golice. Na sedlu je planiaa s pastirsko kočico, razpadajočo nekdanjo obmejno stražnico in studencem (vodovodom). Malo pred stražnico se na SPP priključi markirana pot od Doma Pristava na Javorniškem Rovtu, 2 h. Na s. robu sedla opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo; sem pripelje steza od Stouhtte (960 m) v Medvedjem dolu na Koroškem.



Opis:

Pri koritu zavijemo po travnatem pobočju Struške nekaj minut navkreber, potem pa se pot obrne po j. pobočju proti z. 

višina: 1702 m Medvedjak (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Struška je čokata gora med sedlom Seča na v. in sedlom Kočna na z. strani. V j. pobočje je zarezana grapa potoka Javornik z umetnim jezerom hidroelektrarne Javorniški Rovt, malo naprej pa se nam kaže razloženo naselje enakega imena. Struška ima več vzpetin, najvišja je Veliki vrh (1944 m). Široka pot pripelje deloma po travnatem pobočju, deloma po gozdnatem, na obširno Belska planino, kjer zavijemo navzdol proti pastirskemu stanu (1703 m). Lep pogled proti Golici in Kepi.

Planinski stan.



Opis:

Pri pastirskem stanu gremo malo navzdol, potem pa nekaj časa vodoravno med rušjem; pot je sprva slaba, ker po njej hodi živina. Po 15 min moramo prestopiti močno ograjo iz debelih debel. Ves čas hodimo po j. pobočju Struške. Od ograje po gozdičku malo navzdol, potem pa se nam odpre pogled na Golico s kočo, na sedlo Kočna ter na Koroško proti Dravi. Lepa pot se rahlo spusti na travnato reber z lepim pogledom na dolino Drave. Od tod po golem rebru precej navzdol na sedlo Kočna. Z Belske planine 50 minut.

višina: 1461 m Sedlo Kočna

Sedlo Kočna (1469 m) veže Struško na v. in Ptičji vrh (1550 m) na z. strani. Na j. strani sedla je obširna planina Pusti rovt, na katero pripelje slab kolovoz. S. stran je prepadna in razdrapana. Grozljiv je pogled na skalna sz. ostenja Struške, ki se dvigajo nad zatrepom Velike Suhe na avstrijski strani, veliko lepši pa na dolino Drave in daleč po Koroškem. Na s. robu teče državna meja. Priporočamo, da se ne približujete robu, če je slabo vreme ali megla.


1.4 km, 30 minut Sedlo Kočna - Sedlo Suha

Opis:

S sedla se povzpnemo po v. robu Ptičjega vrha; po nekaj min se pot obrne na j. pobočje v bukov gozd. Po lepi poti pridemo na travnati rob na z. strani Ptičjega vrha; na j. je globoka grapa Črnega potoka. Po travnatem robu smo kmalu v gozdičku, po katerem se spustimo v sedlo Suha (1438 m). S sedla Kočna smo hodili 30 min. Smo tik ob državni meji. Z j. pride na sedlo pot s Planine pod Golico čez Savske jame, kjer je do leta 1907 obratoval železov rudnik in kjer so še sledovi rovov in starega plavža. Na Savske jame pripelje gozdna cesta s Planine pod Golico.

višina: 1438 m Sedlo Suha

S Suhe lahko nadaljujemo pot na Golico ali pa do Koče na Golici.


1.3 km, 30 minut Sedlo Suha - Koča na Golici

Opis:

SPP pelje s sedla Suha proti Koči na Golici prek j. pobočij Golice. Kakšnih 15 min se pot zložno dviga po gozdnatem v. pobočju, potem pa se zravna in zasuče na j. stran. Po malih travnatih jasah, gozdičkih in nazadnje čez kratki kamniti prag pridemo po pol ure hoje s sedla na odprt rob, od koder zagledamo na vzpetini pred seboj Kočo na Golici. Kmalu se SPP združi s široko potjo s Planine pod Golico.

višina: 1497 m Koča na Golici (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot se vzpne mimo lovske koče do planinske koče.

višina: 1579 m Koča na Golici
Planinska postojanka:

Koča stoji na razglednem rebru južnega pobočja Golice, tik nad gozdno mejo. Na tem kraju je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred 1. svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zelo bolelo slovenske planince, zato se je podružnica SPD za kranjskogorski okraj takoj po ustanovitvi leta 1903 odločila, da zgradi na vrhu Golice slovensko kočo. Zgradili so jo leta 1904, slovesno pa odprli 18. junija 1905; poimenovali so jo po Francu Kadilniku (1825-1908), starosti slovenskih planincev, ki je za gradnjo koče prispeval 7000 kron, kar je bilo takrat pravo premoženje. Med obema vojnama je obe koči, Nemško so preimenovali v "Spodnjo, upravljala Jeseniška podružnica SPD. 13. junija 1943 so partizani obe koči požgali, da ne bi Nemcem služili za oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih nekdanje Spodnje koče zgradili novo planinsko postojanko; začeli so s pripravami in leta 1982 tudi z gradnjo, ki so jo dokončali leta 1984. Slovesna otvoritev nove koče je bila 3. junija 1984 ob 60-letnici PD jesenice. Koča je odprta od začetka maja do sredine oktobra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult, pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v 5 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem iz programa PHARE in agregat za elektriko, tovorna žičnica.



Opis:

Od koče krenemo na Golico po dobro vidni poti. Po 5 min smo na razpotju. Kažipot pove, da je leva pot manj zahtevna, pot naravnost po gruščasti dolinici med Krvavko (1784 m) in Veliko Golico pa zahtevnejša; obe se na travnatem j. pobočju Velike Golice združita. Če je trava mokra, je boljša »zahtevnejša« pot, ki pa uradno ne spada v kategorijo zahtevnih poti. Po eni ali drugi poti pridemo po 30 min na greben, ki veže oba vrhova, od koder se že odpre pogled tudi na Koroško.

višina: 1759 m Velika Golica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Tik pod robom grebena in po v. vršini se povzpnemo na vrh.

višina: 1832 m Velika Golica
Vrh:

Golica (1835 m) je mogočna gora v z. Karavankah; čeprav ni najvišja, se zaradi njene osrednje lege po njej imenuje gorska skupina, ki se razteza med sedlom Mlinca na z. in sedlom Medvedjak na v. Nad 1500 m je j. pobočje Golice travnato in od daleč je videti gola; od tod njeno ime. Golica sega na z. do Jekljevega sedla (1488 m), na v. do sedla Suha (1438 m). J. pobočje je nad gozdno mejo zelo strmo, navzdol proti naseljem je strmina znosnejša. S. pobočje je nad gozdno mejo zelo strmo in razdrapano. Vršni greben se proti sedlu Suha znižuje prek dveh vzpetin, Krvavke (1784 m) in Adamčeve Golice (1o47 m), zato vrh gore tudi imenujejo Velika Golica. Vršni del je grajen iz triasnega apnenca in dolomita. Golica je znana po zaščitenih narcisah, domačini jim pravijo ključavnice, ker so kljukaste. Spomladi privabljajo na Golico ter na travnike in gozdne jase okrog vasi Planina pod Golico veliko občudovalcev. Na Golici pa najdemo tudi precej drugega alpskega rastlinstva, med drugim alpsko možino, ki ima tod edino rastišče v Karavankah ter redki rastlini gorski dimek in alpski lisičjak.

Na vrhu Golice je Kranjskogorska podružnica SPD leta 1904 postavila Kadilnikovo kočo, poimenovano po Francu Kadilniku (1825 - 1908), starosti slovenskih planincev in velikem dobrotniku pri gradnji slovenskih planinskih koč, ki je za Kočo na Golici prispeval kar 7000 Kron, kar je bilo takrat pravo premoženje! Kadilnikova koča je bila protiutež slovenskih planincev v boju proti ponemčevanju slovenskih gora in nemški koči, ki je stala tam, kjer je sedanja koča. Junija 1943 so jo požgali partizani, da ne bi služila okupatorju za oporišče. Še danes so vidni njeni temelji.

Z vrha je zelo lep razgled. Proti v. vidimo dolgi hrbet Karavank s Struško, Belščico, Stolom in Košuto, desno pa se kažejo vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp. Proti jv. seže pogled čez gorenjsko ravnino in Škofjeloško hribovje do Snežnika na obzorju. Na j. vidimo v bližini dolino potoka Jesenica z vasjo Planina pod Golico ter Črni in Španov vrh na levi ter Mežaklo nad Savsko dolino. Proti jz. in z. se dvigajo Julijci: lepo vidimo osrednji del s Triglavom, Stenarjem in Škrlatico, na s. robu Martuljkovo skupino s Špikom in daleč zadaj Mangrt. Proti z. se vleče hrbet Karavank s Klekom, Hruškim vrhom in Kepo. Zelo lep pogled je na Koroško na s.: dolina Rož z Dravo, Celovška kotlina s Čelovcem in Vrbskim jezerom, Baško jezero in Beljak, daleč na obzorju pa Nizke in Visoke Ture z Grossglocknerjem.

Žig je vzidan pri skrinjici, nameščeni na temelju nekdanje Kadilnikove koče. PD Jesenice.



Opis:

Grebenska pot.

višina: 1491 m Jekljevo sedlo

Jekljevo sedlo veže Golico s Klekom (1753 m), ki ga ponekod imenujejo tudi Petelin in Petelinjek. Na sedlu je precej travnate površine, kjer se poleti pase živina. Na jv. strani je med gozdnatima pobočjema Golice in Kleka v smeri proti Planini pod Golico glaboka grapa Belega potoka. Na mali jasi nad grapo stoji lovska koča. Na koroški strani vidimo najprej strma pobočja Golice in Kleka nad Medjim dolom, potem pa hribovit svet proti Podrožci ter koroško pokrajino proti Beljaku in Celovcu.



Opis:

Z Jekljevega sedla, kjer se združita poti z Golice in j. pot od koče, gremo dalje po precej ravni poti skozi gozd do sv. vznožja Kleka. Pot je precej grda, ker hodi po njej tudi živina. Z vznožja, kjer začasno zapustimo državno mejo, se vzpenjamo po strmem in grdem hudourniškem žlebu v sv. gozdnatem pobočju Kleka. Po 10 min grdega vzpona se pot začne zložno dvigati proti v. travnatem robu Kleka, ki ga kmalu dosežemo. Zelo lep pogled na Triglav. Nekaj minut se vzpenjamo po travniku proti vrhu Kleka, potem pa nas markacija na skali usmeri na stezo po j. travnatem pobočju Kleka proti z. S travnatega pobočja pridemo med rušje, pa ne za dolgo; pot se ob državni meji in ob ograji za živino spusti na široko sedlo Rožca (1587 m). Z Jekljevega sedla do sedla Rožca smo hodili 60 minut.

višina: 1557 m Koča na planini Rožca

Rožca se imenuje sedlo in obsežna planina med Klekom in Hruškim vrhom (1776 m). Tik pod sedlom je lovska koča, mala niže pa Hruška planina z lepim pastirskim stanom. Tudi na koroški strani je med Hruškim vrhom in Koprivnikom (1754 m) na s. strani obširna planina, na katero pripelje cesta iz Podrožce. Globoko v notranjosti Karavank je prav pod Rožco železniški predor med Hrušico (Jesenicami) na naši in Podrožco na avstrijski strani. Z Rožce je lep razgled na Jesenice, Mežaklo, Spodnje Bohinjske gore, zlasti pa na Triglav, Stenar in proti Škrlatici. Na planini je lovska koča.



Opis:

Grebenska pot.

Z Rožce se pot vzpne po v. strmem travnatem grebenu ob mejnih kamnih na Hruški vrh, toda ne na sam vrh.

višina: 1749 m Hruški vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Grebenska pot.

Globoko pod Hruškim vrhom je v nedrjih Karavank novi Karavanški cestni predor. Malo pod vrhom zapustimo greben in vrh zaobidemo po j. strani. Kmalu pridemo na sedlo med Hruškim vrhom in Baba (Dovško Rožco) (1891 m) ter spet do državne meje. Z Rožce 30 min.

višina: 1738 m Baba (razpotje)

Ni opisa

Opis:

SPP ne gre na Babo, temveč zavije s sedla na levo prek j. pobočij Babe na planino Dovška Rožca z novo planšarsko stavbo, ki jo že vidimo na robu planine. Na sedlu se dokončno odmaknemo od slovensko-avstrijske državne meje. Planina Dovška Rožca pa ni tako blizu kot je videti; kar 45 min bomo potrebovali s sedla do planšarije. Na planino pripelje gozdna cesta z Dovjega.


Opis:

Pri pastirskem stanu zavijemo po robu pašnika naravnost navzdol proti gozdu. Na smreki je večja markacija s puščico, ki nas usmeri na desno v gozd. Po strmem j. gozdnatem pobočju pod Dovško Rožco se po dokaj lepi gozdni poti naglo spuščamo do razglednega pomola, kjer pot spremeni smer in se obrne proti jv., hkrati pa postane zagruščena. Ko pridemo do ostrega ovinka, kjer se pot obrne proti jz. in bližnji planini, je 20 m levo dober studenec s koritom, imenovan Starka. Še malo spusta po z. razglednem robu planine ter po gozdu in že smo na gozdni cesti s planine Dovška Rožca na Dovje. Do sem smo hodili 30 minut.

Po cesti napravimo nekaj korakov navzdol do lese na Lahovem prevalu (1370 m), takoj za njo pa jo zapustimo in zavijemo na desno na stezo, kažipot "Dovje". Po precej ravni stezi po gozdu na v. strani Bele peči (1459 m) pridemo do melišč na j. skalnatem pobočju. Po meliščih se precej strmo spustimo do gozda na z. strani, kjer strmina malo popusti, ter po njem do slabe gozdne ceste, ki pripelje na planino Goreljše pod Belo pečjo. Od odcepa steze s ceste nad Belo pečjo do planine Goreljše je 30 minut.

višina: 1355 m Bela peč (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pod cesto prekoračimo pri košati bukvi z markacijo leso. Mimo opuščene staje pridemo takoj do slabega kolovoza; po njem gremo proti z. do druge planine, s katere zagledamo na j. strani Mojstrano in dolino Vrat. Krenemo po planini navzdol proti stari pastirski koči in stajam. Na koči je obledel napis "TR PDM SPD 1931" (Triglavska podružnica Dovje-Mojstrana Slovenskega planinskega društva); v Planinskem vestniku je zapisano, da so to leto obnovili pot z Dovjega na Babo. Pri spodnji staji zavijemo na desno, skozi vrata v lesi in mimo studenčka v gozd, po katerem se steza strmo spušča do travnatega roba, od koder lepo vidimo Mojstrano. Z roba malo po gozdu, malo po senožetih z opuščenimi in ohranjenimi seniki spet strmo navzdol k potoku Mlinca, kjer pridemo na lokalno cesto. Tu sta hidrocentrala in počitniška hišica. S planine Goreljše do sem smo hodili 60 minut.

višina: 753 m Dovje (razpotje)

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Dovje - izhodišče - Dovje

Opis:

Pot nadaljujemo po mostu čez Mlinco in po cesti, ki pelje na Dovje. Kmalu smo pri prvih hišah novega naselja na Dovjem. Gremo skozi naselje v stari del Dovjega, od koder se spustimo do AP pri Aljaževem spomeniku ob glavni cesti Jesenice-Kranjska Gora. Z Mlince 20 minut.

višina: 711 m Dovje

Dovje, 704 m, 640 preb., strnjena dolinska vas na nizki vzpetini nad glavno cesto Jesenice—Kranjska Gora ob j. pobočju Kepe. Vas se prvič omenja leta 980. Leta 1033 jo je cesar podaril brižinskim škofom. Čerkev sv. Mihaela so v začetku 14. stol. zgradili nemški kolonisti Ortenburžanov; leta 1829 so jo prenovili. Z Dovjega je lep pogled na Triglav, ki je navduševal tudi Jakoba Aljaža (1845-1927), župnika na Dovjem od leta 1889 do smrti, velikega pobudnika planinstva, graditelja planinskih postojank, skladatelja, planinskega pisca, zlasti pa še velikega borca proti potujčevanju naših gora; pokopan je na dovškem pokopališču, na katerem so pokopani tudi alpinist in filozof Klement Jug (1898-1924) ter mnogi planinci, ki so se ponesrečili na Triglavu. Ob glavni cesti so 27. avgusta 1989 slovesno odkrili spomenik Jakobu Aljažu, »ki ga je izdelal zgornjesavski srbski umetnik Nebojša Mitrič kot darilo svojemu prijateljevanju s slovenskimi hribovci in s slovensko kulturo« (Planinski vestnik, št. 10/1989). Ob spomeniku so 22. avgusta 1997 odkrili bronasti panoramski relief kranjskogorske občine, v katero sodijo tudi Dovje in vsa severna plat Triglava.