Išči po točkah

Začetek: Krvava Peč

Konec: Sviščaki (razpotje)

Razdalja: 66.1 km Čas hoje: 20 ur 45 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 731 m Krvava Peč

KRVAVA PEČ, 726 m, 26 preb. Gručasto naselje leži na prevalu med Sv. Lenartom in Repičnikom (920 m) nad sotesko reke Iška. V Krvavo Peč pripelje asfaltirana cesta iz Roba (7 km), gozdne ceste pa jo povezujejo s Kureščkom, Selom pri Robu in Blokami. Kraj, ki je bil prvič omenjen leta 1425, se je najprej imenoval Rožna vas, zdajšnje ime pa je dobil po nekem vpadu Turkov, ki so po izročilu z bližnje skale v Iško vrgli dve deklici, njuna kri pa je pordečila skalo. Na hribčku Sv. Lenarta stoji podružnična cerkev sv. Lenarta, poleg nje pa je na robu nad sotesko naselje počitniških hišic. Globoko pod nami lepo vidimo sotesko Iške. Pri cerkvi je bilo prazgodovinsko gradišče. Celotno območje je kraški svet, njive in travniki so v zakraseli dolini Polje na v. strani naselja. V vasi je veliko šolsko poslopje, vendar v njem ni več pouka. Število prebivalcev se je zelo zmanjšalo: leta 1890 jih je bilo 154, leta 1931 še 134, leta 1961 pa le 61. Tudi v zadnjih tridesetih letih se število prebivalcev še naprej zmanjšuje: vzroka sta predvsem slaba zemlja, ki ne omogoča sodobnega kmetovanja, ter oddaljenost od večjih središč, s katerimi ni avtobusnih zvez. V vasi ni trgovine in tudi ne gostilne.

Gozdovi okoli vasi, globoka in težko prehodna soteska Iške ter na drugi strani obsežna gozdnata prostranstva Krima so bili zaradi bližine Ljubljane pomembna območja NOB. Že leta 1941 je tam delovala Krimska četa. V soteski Iške je bila od leta 1941 naprej partizanska bolnišnica Krvavica, ki je okupator ni nikoli odkril. Spomladi 1942 je na tem območju divjala velika italijanska ofenziva, med njo pa so Italijani požgali več vasi, 22. marca tudi Krvavo Peč. Poleti 1942 so v teh krajih potekali hudi boji, saj so hoteli Italijani z dobro pripravljeno ofenzivo streti NOB. Zasilno obnovljeno Krvavo Peč so 8. avgusta 1942 znova požgali, vse moške pa izgnali v internacijo. Hude boje je 24. januarja 1943 v Krvavi Peči bojevala Šercerjeva brigada in premagala Italijane, ki so oblegali Mokrec. Na območju Krvave Peči in Mokreca so Tomšičeva, Šercerjeva in Gradnikova brigada od 25. do 27. avgusta 1943 razbile zadnjo italijansko ofenzivo. V spomin na te boje so na poslopje šole vzidali spominsko ploščo. Na padle borce in žrtve okupatorja pa spominja pomnik na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta.


0.7 km, 10 minut Krvava Peč - Podkraj (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Leva cesta pelje v 2 km oddaljeno vas Bukovec, naša pa se po v. pobočju Sv. Lenarta spusti v Krvavo Peč.

višina: 777 m Podkraj (razpotje)

Ni opisa
3.7 km, 1 ura 10 minut Podkraj (razpotje) - Predgozd (Mačkovec)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V Predgozdu nas E-7 zapusti, do Krvave Peči pa se nam pridruži E-6. Pri kmetiji odprtih vrat nas kažipot usmeri po gozdni cesti proti Krvavi Peči. Takoj na začetku obširnih gozdov na Mačkovcu je ob cesti gozdarska hiša. Po 10 min. smo na prvem razpotju: desna gozdna cesta pelje v gozdove Tolstega vrha, po levi pa nadaljujemo našo pot v Krvavo Peč (4 km). Na razpotju je obvestilo, da smo na območju medvedov. Cesta je precej ravna, ob njej raste zavarovana mogočna jelka. Po 20 min. smo na drugem razpotju; pot nadaljujemo po desni, "glavni" cesti, ki se zelo zložno spušča do tretjega razpotja, na katerem nas kažipot "Krvava Peč 2,5 km", usmeri v levo. V nekaj minutah pridemo na obširno planoto Laze; na s. strani zagledamo Mokrec. Cesta po planoti je precej ravna, potem pa se strmo spusti. Ko se spet zravna, pridemo na razpotje na jv. strani vzpetine Sv. Lenart (805 m).

višina: 831 m Predgozd (Mačkovec)

Ni opisa

Opis:

Markacij ni veliko, a tudi niso potrebne, saj pot vodi po cesti po slemenu skozi Rute: od vasi Selo, Rupe, Mohorje, Beštetje. In kot piše v knjižici, je treba ob hišicah (weekendih) na levi strani ceste zaviti desno v gozd, da bi presekali ovinek, ki ga dela cesta skozi vas Naredi. Ko prideš iz gozda, kreneš zopet po cesti na desno proti Lužarjem. Na koncu vasi je simpatično znamenje.

Ampak potem se v knjižici opis neha! Dejansko je treba na križišču zaviti v smeri Nova vas in po približno 500 metrih hoje po cesti kreniti v smeri, kamor kaže cestna tabla Strmca, Mramorovo.

višina: 795 m Naredi

Ni opisa
3.5 km, 1 ura Naredi - Rogovila

Opis:

Markacij ni veliko, a tudi niso potrebne, saj pot vodi po cesti po slemenu skozi Rute: od vasi Selo, Rupe, Mohorje, Beštetje. In kot piše v knjižici, je treba ob hišicah (weekendih) na levi strani ceste zaviti desno v gozd, da bi presekali ovinek, ki ga dela cesta skozi vas Naredi. Ko prideš iz gozda, kreneš zopet po cesti na desno proti Lužarjem. Na koncu vasi je simpatično znamenje.

Ampak potem se v knjižici opis neha! Dejansko je treba na križišču zaviti v smeri Nova vas in po približno 500 metrih hoje po cesti kreniti v smeri, kamor kaže cestna tabla Strmca, Mramorovo.

višina: 794 m Rogovila

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Rogovila - Kramplje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 751 m Kramplje

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Kramplje - Volčje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 758 m Volčje

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Volčje - Nova vas

Opis:

Na križišču (recimo center Nove vasi) je zadnja hiša na levi strani pred križiščem omenjena hišna številka “Nova vas 52″ in žig imajo.

Na nasprotni strani križišca imajo Informacijski center, možakar v njem je prijazen! Edino imajo “uradniški delovni čas”. Hrano imajo na nasprotni strani Informacijskega centra (pri Dominu). Možnosti za prenočišča pa nisem preverjal. Zanesel sem se na prospekt iz Informacijske centra.

višina: 720 m Nova vas

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 30 minut Nova vas - Vrh gozda

Opis:

Opis v knjižici je korekten vse do vrha grape (potem ko si se pričel dvigati iz vasi Metulje po gozdu) in ko se povpneš na makadamsko cesto in kreneš desno. Markacije so redke!

višina: 878 m Vrh gozda

Ni opisa
3.6 km, 50 minut Vrh gozda - Knežja Njiva

Opis:

Treba je paziti na odcep poti v desno proti Knežji Njivi.

višina: 701 m Knežja Njiva

Ni opisa
1.1 km, 10 minut Knežja Njiva - Markovec

Opis:

Tam sem moral kreniti po asfaltni cesti levo v Markovec. Prenočišca v Starem trgu namreč ni! In sem lepo večerjal in prespal v gostišcu Mlakar.

Zvečer so mi ob pivu v gostišču Mlakar povedali, da je razlog, da ni prenočišč v Starem trgu v tem, da lesna tovarna v Starem trgu zaposluje cel kup "gastarbajterjev", ki so ti zasedli vse možne sobe.

Na gostišču je ob vhodu tabla, ki izvira iz časa, ko je oče lastnika imel gostilno v Kozarišču (to je ob gradu Snežnik). In ko je zgradil novo gostišče, je pač tablo vzel s sabo. Ko sem v Starem trgu preverjal glede žiga, so vsi gledali z začudenjem, ker se tudi starejši ljudje ne spomnijo hotela Turist (ki je omenjen v knjižici).

višina: 582 m Markovec

Ni opisa

Opis:

Iz Vrhnike v Stari trg pri Ložu je 3 km po asfaltirani cesti. Po 15 min. pridemo v obcestno naselje Markovec, 585 m, 205 preb., na j. strani Markovega hriba (776 m).

višina: 581 m Stari trg pri Ložu

STARI TRG PRI LOŽU, 580 m, 838 preb., je prometno, gospodarsko in kulturno središče Loške doline, najvišjega kraškega polja v porečju vzhodnega kraka Ljubljanice. Nad gručastim naseljem se dviga vzpetina Ulaka (683 m), na kateri je stalo prazgodovinsko gradišče, našli pa so tudi sledove poselitve iz rimske dobe. Skozi naselje teče potok Brežiček, ki se jv. od naselja izliva v Veliki Obrh. Kraj je bil prvič omenjen kot trg leta 1237, leta 1348 pa so trške pravice prenesli v sosednji Lož. Stari trg je s tem izgubil pomen. Zelo se je razvil po 2. svet. vojni, ko je spet postal središčno naselje v dolini. Z novim stanovanjskim naseljem ob cesti proti Ložu se je že skoraj spojil s tem krajem. Le majhno število prebivalcev se še ukvarja s kmetijstvom, večina je zaposlenih v domačem kraju ter v Ložu in Cerknici. Od 1. januarja 1995 je v Starem trgu spet sedež samostojne občine Loška dolina. To je bila sicer tudi do leta 1961, tedaj pa so jo priključili občini Cerknica. Pomembna industrijska obrata sta SVEA lesna industrija in Kovinoplastika Lož. V Starem trgu imajo zdravstveni dom, lekarno, pošto, poslovalnico Nove Ljubljanske banke, osnovno šolo, gozdni obrat Snežnik, samopostrežno in več drugih trgovin, nekaj gostinskih lokalov ter manjših podjetij in obrtnih delavnic. Župnijska cerkev sv. Jurija je bila zgrajena sredi 12. stol. v romanskem slogu; pozneje so jo obokali in večkrat prezidali. Zdajšnja stavba je barokizirana triladijska bazilika s samostojnim zvonikom.

Aprila 1941 so Loško dolino zasedli Italijani. Zavedni Slovenci so se kmalu po zasedbi vključili v narodnoosvobodilno gibanje. Ustanovili so Loško četo in ta je že jeseni 1941 izvajala akcije na območju Loške doline. V začetku maja 1942 so borci Notranjskega odreda skupaj z narodno zaščito izvedli obsežno akcijo za osvoboditev Loške doline. Italijanska posadka se je 11. maja iz Starega trga umaknila v Cerknico. Italijani so ob podpori tankov 16. maja vdrli v Stari trg, pobili 11 pripadnikov narodne zaščite in požgali več hiš. Naslednji dan so se umaknili iz Loške doline, tako da je bila potem več kot dva meseca svobodna. Oblast so prevzeli odbori OF in jo zadržali do konca julija. Med mesec dni trajajočo ofenzivo so Italijani konec julija 1942 zasedli Loško dolino; tedaj so požgali večino vasi, veliko ljudi pa pobili ali odgnali v internacijo. Na Ulaki so 1. avgusta ustrelili 30 mož in fantov iz Starega trga in Loža. Po italijanski kapitulaciji so želeli jeseni 1943 z veliko ofenzivo na Notranjskem uničiti partizanske enote tudi Nemci. Zasedli so Loško dolino, vendar se je narodnoosvobodilno gibanje še naprej krepilo. Enote 7. korpusa NOV so poleti 1944 izvedle ofenzivo proti nemškemu okupatorju in njegovim domačim sodelavcem ter osvobodile celotno Loško dolino. V šolskem letu 1944/45 je v Starem trgu delovala partizanska gimnazija z dvema razredoma, v katerih je bilo 56 dijakov. Na NOB spominja veličasten spomenik na Ulaki – to je pravzaprav grobnica 419 borcev NOV in žrtev fašizma iz Loške doline.

Tudi kurirska postaja TV-18 s sedežem na območju pošte Stari trg pri Ložu ima svoj pomnik. Delavci Ptt-podjetja Ljubljana so 4. julija 1984 v Starem trgu odprli novo poštno poslopje, na njegovem pročelju pa so v spomin na kurirsko postajo in na padle kurirje namestili oznako postaje TV-18 in spominsko ploščo padlim kurirjem. Spominska plošča je tudi v notranjosti pošte, v prostoru za stranke, ob njej pa je pod umetniško sliko kurirja tudi stalna razstava o delu kurirjev na TV-18 in o zvezah te postaje z drugimi postajami.

Stari trg pri Ložu ima vsak dan več avtobusnih zvez z ŽP na Rakeku (24 km) in Ljubljano (64 km).

Iz Starega trga sta doma slikar Lojze Perko (1909–1980) in pesnica Marička Žnideršič (roj. 1914).


4.6 km, 1 ura 10 minut Stari trg pri Ložu - Šmarata

Opis:

Zbudil sem se v oblačno jutro in pogled na Veliki Snežnik skozi okno sobe ni bil prav nič vzpodbuden, a sem se vseeno odločil za nadaljevanje poti!

Na koncu vasi Markovec se približno 2 km daleč vidi Stari trg. V centru mesta je treba zaviti najprej v smeri Pudob, takoj za pošto pa na desno po asfaltni cesti v smeri Nadleska.

Sredi vasi Nadlesk je na desni ogledalo in tam zaviješ desno gor do cerkve, ki jo omenjajo v knjižici.

Markacije, kje zaviješ v Nadlesku s ceste proti Obrhu, so korektne. Po gladini vode v  Obrhu sem z mostu videl plavati labode.

Ampak potem markacije izginejo! Če greš naravnost do novega špornega centra jih ne vidiš. In sem se vrnil do mosta in krenil levo dobesedno takoj z mostu. Makadamska pot vodi po travnikih v dolgem desnem ovinku do vasi Šmarata. Prav na koncu vasi (a moraš vprašati vaščane, sicer ne najdeš poti med hišami) je cerkvica in tam sem ponovno videl markacijo E6.

višina: 584 m Šmarata

Ni opisa
1 km, 20 minut Šmarata - Grad Snežnik

Opis:

Nadaljevanje poti do Kozarišča oziroma gradu Snežnik je potem dobro označeno. Grad je lepo obnovljen a v sosednjih poslopjih, kjer je Informacijski center (tako piše na vratih!), v soboto ob 9. uri ni bilo žive duše. In seveda ne duha ne sluha o žigu.

višina: 578 m Grad Snežnik

Ni opisa
5 km, 1 ura 50 minut Grad Snežnik - Martinčev laz

Opis:

Od gradu Snežnik (581 m) po E-6 naravnost navzgor po v. pobočju Vrtače (822 m) in Gabrovega vrha (934 m) na Martinčev laz na z. strani Leskovega vrha (950 m). Do sem 2 h.

višina: 910 m Martinčev laz

Ni opisa
10.4 km, 3 ure 10 minut Martinčev laz - Mašun

Opis:

Ker je bilo oblačno, sem se odločil za pot po makadamski gozdni cesti proti Mašunu in ne po poti, ki jo knjižica omenja in naj bi bila markirana. V primeru, če bi deževalo, bi namreč po makadamski cesti še vedno lahko hodil z dežnikom, medtem ko bi bilo po gozdnih poteh težje (in morda celo nevarno).

Na gozdni cesti so na vsakem križišču oznake, ki kažejo smer proti Mašunu.

In da ne pozabim, občina Loški potok te na začetku lepo pozdravi in te pozdravi, ko jo zapustiš.

Po 21 km hoje po nepreglednih gozdovih prideš od gradu Snežnik do Mašuna. In tam sem moral vedriti, ker je začelo močno deževati, a po približno eni uri se je umirilo in sklenil sem nadaljevati pot.

višina: 1028 m Mašun

MAŠUN, 1022 m, je naselje gozdarjev in lovcev na obsežni Snežniški planoti ob križišču javnih in gozdnih cest. Na Mašunu je pred 2. svetovno vojno stal lovski gradič družine Schönburg-Waldenburg, takratne lastnice snežniških gozdov; leta 1943 je pogorel, obnovljena sta dva stolpa. Zdaj je na Mašunu več poslopij za gozdarske potrebe, tam sta tudi lovska koča in gostilna Mašun Gozdnega gospodarstva Postojna, ki jo ima v najemu Erika Bolčina, Mašun 2, 6253 Knežak. Gostilna je odprta vsak dan, postrežejo tudi s toplo hrano; v sobah je na voljo 33 ležišč. Telefon: 050/331 611.

V nekdanji gozdarski hiši so jeseni 2005 odprli informacijsko-izobraževalno središče, imenovano Gozdna hiša Mašun. V njem s fotografijami in filmom prikazujejo življenje medveda, najznamenitejše zveri snežniških gozdov. Uredili so tudi 4 km dolgo krožno gozdno učno pot, na kateri pohodnike na desetih točkah seznanjajo z živalstvom in rastlinstvom gozdov tega območja.

Med NOB je imel Mašun pomembno vlogo. V obsežnih gozdovih so se večkrat zadrževale enote NOV in se bojevale z okupatorjem. Septembra 1943 je na Mašun prispela brigada slovenskih internirancev, ustanovljena po italijanski kapitulaciji 12. septembra na Rabu. Z otoka Rab do Bakra so se prepeljali z ladjo, od tam pa so prišli na Mašun, kjer so jih vključili v XIV. divizijo. Oktobra 1943 se je Tomšičeva brigada 10 dni bojevala z elitno nemško oklepno divizijo; takrat je bil požgan tudi gradič. Na te boje spominja plošča na hiši v bližini gostišča. Po nastanku velikih osvobojenih ozemelj je bila v začetku leta 1944 v NOV in POS organizirana transportna služba. Ena takih prog je potekala z Mašuna, kjer je bil sedež poveljstva istrskega vojnega območja, čez Loško dolino, Čabar, Osilnico, Kuželj, Stari trg ob Kolpi do Črnomlja in Črmošnjic. Severno od Mašuna, nad Sladkimi vodami, je bila prehodna bolnišnica za prvo pomoč hujšim bolnikom. Za končno osvoboditev naše domovine so enote NOV tudi na tem območju bojevale srdite boje, da bi obkolile 97. nemški armadni korpus.

Na Jesenovcu v bližini Mašuna je bila marca 1943 ustanovljena kurirska postaja P-1, ki je vzdrževala zveze s kurirskimi postajami TV-18 na Racni gori, P-2 na Slavniku (po kapitulaciji Italije s P-2a na vzhodnih Brkinih) in P-3 v Lažah pri Senožečah. Pred italijansko kapitulacijo je bilo na P-1 od pet do osem kurirjev, po njej pa zaradi izjemnega povečanja količine pošte celo do 20. Prvi komandir je bil Anton Princ - Dušan iz Jasena pri Ilirski Bistrici. Na stavbi, v kateri je gostišče, je spominska plošča z napisom: »Na območju Mašuna je v času NOV delovala relejna kurirska postaja P-1. Padli kurirji Janez Gregorič 1924–1944, Vincenc Hace 1920–1944, Pavel Smrdelj 1915–1945. Vaša kri je v zarji svobode zalila temelje našega življenja. Avgust 1982. Hvaležni soborci in mladi rod.«

Na Mašun se lahko pripeljemo po asfaltirani cesti iz Knežaka (13,5 km), po gozdni cesti s Sviščakov (12 km) in lokalni cesti iz Starega trga pri Ložu mimo gradu Snežnik in skozi Leskovo dolino (26 km).


8.5 km, 3 ure 20 minut Mašun - Mali Snežnik (razpotje)

Opis:

Na Mašunu se nam pridruži E-6; spremljala nas bo do Kozleka. Vse do Malega Snežnika bomo hodili po gozdovih. Najprej gremo po precej ravni cesti, ki pelje v Stari trg pri Ložu. Po 15 min. zavijemo s ceste desno po kolovozu, ki se mimo lesene počitniške hišice vzpenja po s. pobočju Javorja (1323 m). Po 30 min. se pot prevali na j. stran do bližnje slabše gozdne ceste, po kateri se zložno spustimo po j. strani vrha Puščetek (1189 m) do 20 min. oddaljene gozdne ceste Mašun–Sviščaki (ta se po 2 km odcepi od ceste Mašun–Stari trg). Pot nadaljujemo po cesti na desno proti Sviščakom. Cesta se zložno dviga do 10 min. oddaljenega razpotja Škrli (1105 m), pred katerim je na levi »Koča Škrli«. Desna cesta pelje na Sviščake (7 km), leva na Vrh Pekla. Nadaljujemo po levi cesti. Po 10 min. zavijemo s ceste na desno po gozdni vlaki strmo v breg, poraščen z bukovim gozdom; s tem si skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo do gozdne ceste, naredimo nekaj korakov na levo, potem pa se po stezi na desno vzpnemo do bližnje ceste na Vrh Pekla, ki smo jo zapustili kmalu za razpotjem Škrli. Po cesti gremo na levo; že čez nekaj minut smo pri gozdarski hiši (1301 m) in križišču na j. strani Vrh Pekla (1372 m). Z Mašuna smo hodili približno 2 h.

S križišča pri gozdarski hiši gremo po gozdni cesti desno do bližnjega razpotja, na katerem zavijemo levo po slabši gozdni cesti proti globoki kotlini z mraziščem Pekel (1186 m); v njem rastejo visoke smreke. Skozi bukovje se nam odpre pogled na Snežnik. Po 15 min. spusta pridemo do ostrega ovinka (1260 m) na jz. robu mrazišča in z njega zavijemo desno na gozdno vlako. Po nekaj korakih po ravnem se vlaka precej strmo dviga po pobočju nad Peklom do 15 min. oddaljene gozdne ceste, ki obkroža Pekel. Po cesti gremo 10 min. desno do odcepa steze na levo proti Snežniku. Če bi šli po cesti naprej, bi v dveh urah prišli na Sviščake.

višina: 1565 m Mali Snežnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Steza se precej strmo dviga po sz. pobočju Malega Snežnika. Bukova drevesa preidejo v nizko bukovje, ki se vse bolj redči, in pojavljajo se že nizki borovci in trava. Pod vrhom se pot s težavo prebija skozi nizko ruševje. Tam je največji pas ruševja zunaj Alp in edini primer prehoda bukovih dreves v ruševje v Sloveniji. Po uri in pol z Vrha Pekla stopimo na vrh Malega Snežnika (1694 m), na katerem je kamnit geodetski stebriček.

višina: 1692 m Mali Snežnik

Ni opisa

Opis:

Z Malega Snežnika do koče na Velikem Snežniku je 30 min.

Vrh:

VELIKI SNEŽNIK, 1796 m, je najvišji vrh v visoki Snežniški planoti, ki se vzpenja nad Cerkniškim, Loškim in Babnim poljem na sv. ter nad Reško dolino in dolino Zgornje Pivke na jz. Planota se na sz. spušča v Postojnska vrata, ki jo ločijo od Hrušice, na jv. pa jo zareza Gomanjškega prečnega dola loči od Snježnika, Risnjaka in drugih gora Gorskega Kotarja. Snežniška planota spada v Dinarski gorski sistem; povečini sestoji iz krednega apnenca in dolomita. Na njenem zakraselem površju se vrstijo nešteti kotliči, vrtače in brezna, drage in doli, med njimi se dvigajo številni čoki, roglji ter nižji in višji oblasti vrhovi in gore. Po vsej planoti rastejo do višine okrog 1500 m nepregledni smrekovi in bukovi gozdovi, prepreženi z gosto mrežo gozdnih cest, v njih pa je tudi več gozdarskih in lovskih postojank. Snežnik je le 28 km oddaljen od morja, zato ima obilo padavin, pozimi snega, ki leži dolgo v pomlad; kljub temu tu ni potokov, ker voda sproti izginja v kraški svet in pod površjem odteka v pritoke Pivke, Unca, Reke, Rečine in Kolpe. V ledeni dobi je bila okolica Snežnika pokrita z ledom. V snežniških gozdovih, tudi v bližini vrha, je mnogo kotlin-mrazišč, kjer je temperatura stalno nižja in pade pozimi do —32° C.
Snežnik ima dva vrha: Veliki Snežnik, na katerem je planinsko zavetišče, in sosednji Mali Snežnik (1688 m), ki ga od Velikega loči le sedlo. Ponekod dodajajo imenu Snežnik še oznako Notranjski, da bi ga ločili od Goteniškega Snežnika. Zaradi redke planinske flore je bilo območje nad 1450 m okoli Malega in Velikega Snežnika leta 1964 razglašeno z republiško odredbo za naravno znamenitost. Tod rastejo travnolistna vrčica, Scopolijev repnjak, Justinova zvončica, kobulnica, dlakavi sleč, kraška vrsta planike, rdeča murka, Clusijev svišč, panonski svišč in druge cvetice.
Valvasor je o Snežniku zapisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske:
»Ta gora, ki se na splošno Snežnik imenuje, je s svojim 124 koničastim vrhom pravi prebijač oblakov. Dvigne se tako visoko, da se z njegovega vrha lahko tvoje oko sprehaja po vsej deželi daleč naokrog in da lahko tvoji vidni žarki poletijo tudi preko morja v Italijo, v Dalmacijo, Hrvaško, v Turčijo in vsepovsod naokoli. « K Valvasorjevemu razgledu ni kaj dodati, le Bosna ni več turška.


Planinska postojanka:

Zavetišče stoji tik pod vrhom Velikega Snežnika (1796 m), najvišjega vrha Snežniškega pogorja, ki je obenem tudi najvišji izvenalpski vrh. Ilirskobistriška podružnica SPD je nameravala postaviti kočo v sedlu pod vrhom, vendar ji tega niso dovolili. Zato so postavili kočo v Črnem dolu, zahodno od Sviščakov; odprli so jo 5. julija 1914 in jo poimenovali po narodnem buditelju in pesniku Miroslavu Vilharju (1818-1871). Kočo je po 2. svetovni vojni prevzelo gozdno gospodarstvo, leta 1972 pa taborniška organizacija. PD Ilirska Bistrica je leta 1958 prevzelo nekdanjo vojaško opazovalnico na vrhu Snežnika in iz ostankov sezidalo planinsko zavetišče, ki ga je odprlo leta 1961. Pozneje so dogradili dodatne prostore. Leta 1977 so začeli s povečavo in obnovo zavetišča, vsa dela pa so zaključili leta 1994. V malem poslopju pri zavetišču bodo uredili še bivak z zimsko sobo. Leta 1993 je zavetišče dobilo mobitel. Zavetišče je odprto od 1. maja do 15. oktobra ob sobotah, nedeljah in praznikih; če je vreme ugodno, je odprto tudi v preostalem delu leta, med drugim tudi pozimi v lepšem vremenu, a ni odveč prej poklicati. Avgusta (morda letos že julija) je odprto vse dni. V dveh dnevnih prostorih je 80 sedežev; v dveh sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; dve stranišči; dnevna prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Na podstrešju funkcionalni prostori Radio kluba Snežnik Ilirska Bistrica.



Opis:

Od zavetišča se spustimo približno 200 m po stezi, po kateri smo prišli na Snežnik, potem pa zavijemo navzdol med rušjem na travnato planoto med obema vrhovoma Snežnika. Kamnita steza zavije na v. pobočje Malega Snežnika, po katerem sestopamo proti veliki skali nad potjo. Po gruščnati stezi moramo hoditi previdno. Kmalu pridemo v gosto rušje in po njem na majhno ravninico, do katere pripelje slaba gozdna cesta s Sviščakov. Do tja je 30 min. Opozorilna tabla »Botanični rezervat« pove, da je območje od tam do vrha zavarovano. Zelo lep je pogled na Veliki Snežnik in na skalovje Malega Snežnika.

Z ravninice (1564 m) se zložno spuščamo po gozdni cesti na z. pobočju Gornjega Loma (1582 m). Na jz. strani zagledamo poseke s smučišči na hribu Udnik pri Sviščakih in zeleno dolino Grda draga z lovsko kočo. Po 10 min. po kratki bližnjici skrajšamo cestni ovinek. Prečkamo cesto in nadaljujemo naravnost po lepem bukovem gozdu, sprva po ravnem, potem pa se po gruščnatem kolovozu precej strmo spustimo po kraškem pobočju. Po 15 min. od ceste stoji levo ob kolovozu na kamnitem podstavku velik kovinski križ. Kolovoz se precej ravno zvije okoli hrbta Dolnjega Loma (1483 m), potem pa se zložno spušča v smeri proti j. Pod strmim pobočjem opazimo globoko pod nami Grdo drago. Deset minut od križa prečkamo gozdno cesto v Lomovo dolino in se zelo zložno vzpnemo po bukovem gozdu proti bližnjemu robu. Po kolovozu gremo zložno navzdol po pobočju nad gozdno cesto Sviščaki–Snežnik; vse bolj se ji približujemo. Po 15 min. pridemo na ravninico s kapelico sv. Gabrijela in na gozdno cesto Sviščaki–Snežnik.

Ravna cesta nas v 5 min. pripelje na razpotje; naravnost gre na Sviščake (1 km). Takoj za razpotjem zavije TV s ceste desno navzdol. Po 10 min. pridemo v naselje počitniških hišic in skozenj na rob nad travnato dolino, tam pa nas kažipot usmeri po bližnjici v dolino. Na robu doline je vodnjak, pri katerem je Planinsko društvo Snežnik Ilirska Bistrica pritrdilo prisrčno obvestilo: »Kdor pil snežniško bo vodico, zdrav um imel bo in glavico.«

Planinska postojanka:

Dom stoji na robu gozdne jase pod vznožjem Snežnika v bližini turistično-rekreacijskega centra z manjšim smučiščem in naseljem počitniških hišic. Na Sviščakih je italijanska planinska organizacija (CAI) odprla leta 1924 napol vojaško planinsko postojanko, ki je ob koncu vojne pogorela. PD Ilirska Bistrica je po 2. svetovni vojni prevzelo hlev ob razpadajočem planinskem domu, ga temeljito popravilo in opremilo ter ob otvoritvi, 12. avgusta 1951, poimenovalo v Cankarjevo kočo. Po letu 1963 so kočo povečali in obnovili v lep planinski dom, ki je bil svečano odprt 21. julija 1968. Še bolj so ga posodobili leta 1983, ko je dom dobil vodovodno napeljavo, elektriko in sanitarije v prizidku. Leta 1993 je bil dom vključen v mobitelsko omrežje. Dom je stalno odprt, razen ob torkih. V gostinskem prostoru je 38 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 80 do 100 sedežev; na skupnem ležišču pa 11 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s centralno kurjavo; tekoča voda, elektrika, mobitel. 



Opis:

S Sviščakov nadaljuje TV skupaj z E-6 po cesti v Ilirsko Bistrico do 3 km oddaljene Okrogline. Cesta se zložno spušča po bukovem gozdu. Po 15 min. se na desno odcepi gozdna cesta v Črni dol, kjer so ilirskobistriški planinci leta 1912 postavili prvo kočo na območju Snežnika.

višina: 1197 m Sviščaki (razpotje)

Ni opisa