Išči po točkah

Začetek: Poštarski dom pod Plešivcem

Konec: Koča pod Kremžarjevim vrhom

Razdalja: 13.1 km Čas hoje: 4 ure 30 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

Planinska postojanka:

Dom stoji na Selah, na sončni jasi ob robu gozda pod Ravnjakovim vrhom vzhodne rame Uršlje gore ali Plešivca. Prvo, manjšo kočo, so zgradili delavci takratne Okrajne pošte Slovenj Gradec pod vodstvom Martina Prevorčnika in jo odprli 12. junija 1955. Kočo je leta 1957 prevzelo novoustanovljeno PD PTT Maribor. Leta 1969 so h koči dozidali velik restavracijski prostor, nad katerim so leta 1986 zgradili še nadzidek in ga funkcionalno povezali s starim objektom. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli ob proslavljanju 30-letnice društva 28. junija 1987 in jo preimenovalli v Poštarski dom. Dom je stalno odprt. V treh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 40 sedežev; v 10 sobah je 30 postelj, na skupnem ležišču pa 8 ležišč; WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


2.2 km, 30 minut Poštarski dom pod Plešivcem - Sele

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od cerkve sv. Roka gremo po cesti mimo župnišča in gostilne Klančnik zložno navzgor do križišča cest v bližini zaselka Zgornja ves, ki je del naselja Sele. Na križišču zavijemo po levi cesti mimo Gostenčnikove domačije do bližnjega razpotja, na katerem gremo naprej po desni cesti zložno navzgor do električnega droga. Tam nas kažipot usmeri s ceste na levo proti bližnji domačiji Španžel, Sele 33. Mimo domačije in gospodarskih poslopij pridemo na travnik, po katerem vodi steza naravnost navzgor k Poštarskemu domu. Od cerkve sv. Roka je 30 min.

višina: 577 m Sele

Sele (610 m) so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Jedro naselja je Selška ves pri farni cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642; stavba je pozno gotska, v njej je baročna oprema. Pri cerkvi raste lipa z obsegom debla 400 cm. V Selah je od leta 1921 do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874 - 1964), ki je pokopan na pokopališču pri cerkvi. Nanj spominja tudi plošča na župnišču.


1.1 km, 10 minut Sele - Apačnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Apačniku zavijemo nekaj korakov po asfaltirani cesti na levo, potem pa na desno čez Selčnico in mimo žage po kolovozu strmo v gozdnat breg. Po 10 min. stopimo na obsežen travnik, od koder zagledamo pred seboj zvonik cerkve sv. Roka na Selah. Steza v to smer nas pripelje do asfaltirane ceste, po kateri se zložno povzpnemo na Sele. Od Apačnika je 30 min. Sele, 610 m, 262 preb., so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Središče naselja je Selška ves pri župnijski cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642. Cerkev je gotska stavba, v njej je baročna oprema. Na Selah je od leta 1921, ko je bil po plebiscitu na Koroškem od tam zaradi slovenske drže pregnan, do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874-1964), na pokopališču v bližini cerkve pa je tudi njegov grob. Nanj sicer spominja plošča na župnišču; v njem je tudi Meškova spominska soba.

višina: 435 m Apačnik

Ni opisa
2.7 km, 50 minut Apačnik - Grajski grič

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ob poti so nove hiše naselja Stari trg. Po 30 min. hoje iz Slovenj Gradca pridemo na slemenu na cesto, po kateri se spustimo navzdol do gostilne Na klancu in do regionalne ceste Slovenj Gradec-Kotlje-Ravne na Koroškem. S slemena je lep pogled na Uršljo goro pred nami in na z. del Pohorja za nami. Po cesti naredimo nekaj korakov na desno navzdol, potem pa zavijemo levo v gozd. Po 20 min. hoje po lepi, precej ravni poti po smrekovem gozdu se precej strmo spustimo v dolino potoka Selčnica do domačije Apačnik, Vrhe 9, in stare cerkvice sv. Miklavža ob njej. Iz Slovenj Gradca do tja je 1 h. Vrhe, 550 m, 295 preb., so zelo razloženo naselje po dolini Selčnice in hribovju v njenem povirju.

višina: 525 m Grajski grič

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri kapelici naproti gostilne in trgovine zavijemo s ceste na desno mimo nove hiše, prečkamo potoček in se povzpnemo mimo kapelice v hrib do kolovoza ter po njem desno v gozd. Po nekaj minutah smo na travniku, po katerem se zložno vzpnemo na sleme, ki se vleče od Grajskega griča proti zahodu.

Na hiši št. 3, kjer je preživel mlada leta kipar Franc Berneker (1874 - 1932), je spominska plošča. Župna cerkev sv. Radegunde na vzpetini nad naseljem se prvič omenja konec 14. stol.; sedanja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je župnišče, zgrajeno v italijanskem renesančnem slogu okoli leta 1600. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji zdaj poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z nad 3 m debelimi zidovi, katerega spodnji del je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Ob poti po pobočju Grajskega griča so kapelice križevega pota.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Slovenj Gradca na Uršljo goro teče TV skupaj s SPP. Z Glavnega trga gremo do križišča cest proti Velenju in Podgorju v bližini Name. S križišča naredimo nekaj korakov po Podgorski cesti do ozke kratke ulice na desno, prečkamo potok Suhadolnica in se po cesti čez polje usmerimo v bližnji Stari trg, 419 m, 627 preb. To je razloženo naselje na robu Slovenjgraške kotline z gručastim središčem ob vznožju vzpetine, kjer je tudi župnijska cerkev sv. Radegunde. Cerkev je bila prvič omenjena konec 14. stol.; zdajšnja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je mogočno župnišče, zgrajeno okoli leta 1600 v italijanskem renesančnem slogu. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z več kot 3 m debelimi zidovi, njegov spodnji del pa je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Na hiši Stari trg 3, v kateri je v mladosti živel kipar Franc Berneker, je spominska plošča. V Starem trgu je bil rojen borec in poveljnik več enot NOV Anton Plešnik - Murat (1919–1945), ki je 3. marca 1945 padel v boju z Nemci na Kolovratu (občina Zagorje ob Savi) kot poveljnik I. SNOUB Tone Tomšič.

višina: 408 m Slovenj Gradec

SLOVENJ GRADEC, 410 m, 7712 preb. Mesto leži na prodni terasi v kotu Slovenjgraške kotline, kjer se stikata Mislinjska in Podgorska dolina. Nove mestne četrti se širijo na višji vzhodni terasi Spodnji Legen, v spodnjem delu Podgorske doline ter ob cestnih vpadnicah iz velenjske in dravograjske smeri. Mestece med gorami, kot ga je ljubkovalno poimenoval pisatelj Franc Ksaver Meško, ima izjemno lepo lego med Uršljo goro in Pohorjem.

Območje Slovenj Gradca je bilo naseljeno že sredi prvega tisočletja pr. n. št.; o tem priča veliko ilirsko grobišče na Legnu. V zadnjem stoletju pr. n. št. je bila na Grajskem griču (526 m) keltska naselbina. Za časa Rimljanov je pod Grajskim gričem peljala pomembna cesta Celeia–Virunum na Koroškem. Ob njej se je na območju Starega trga razvilo naselje Colatio s poštno postajo. Leta 1091 je že bilo na Grajskem griču utrjeno bivališče z gradom, pod njim pa naselje, imenovano Gradec. Leta 1165 je bilo naselje že omenjeno kot Windisch Graz, da bi ga razlikovali od nemškega Gradca. Na Puščavi za Grajskim gričem so odkrili grobišče 136 grobov z nakitom in posodo; le-to dokazuje slovansko naselitev v 10. in 11. stol. Ker naselbina pod Grajskim gričem ni imela večjih razvojnih možnosti, so grofje Andechs-Meran, posestniki Mislinjske doline, na terasi med Mislinjo in Suhadolnico ustanovili novo naselje ter ga poimenovali po naselbini pod Grajskim gričem. Novo naselje se je začelo razvijati v letih od 1167 do 1180. Leta 1251 je kraj omenjen kot trg z župnijo, deželnim sodiščem, mitnico in kovnico denarja. Trg je Ulrih III. leta 1267 povzdignil v mesto. Zavarovali so ga z obzidjem, stolpi in jarki. V mestu sta cveteli trgovina in obrt. Leta 1407 je bil Slovenj Gradec z Mislinjsko dolino priključen Štajerski. S tem se je končala 200 let trajajoča oblast oglejskih patriarhov nad tem območjem. Špital (ubožnico) je mesto dobilo leta 1419, okoli 1450 pa tudi bolnišnico. Mestno pravo datira iz leta 1440. Upravo je vodil magistrat, načeloval mu je mestni sodnik; sprva mu je pomagalo pet svetnikov, od leta 1460 pa dvanajst. Mesto se je razvijalo kot trgovsko in obrtno središče.

Slovenj Gradec pa je doživljal tudi hude čase. V letih 1471, 1476, 1478 in 1480 so v mestu ropali in požigali Turki. Leta 1489 so mesto zavzeli Madžari, vendar so se morali že leto pozneje umakniti pred cesarjevo vojsko. Mesto je kar petkrat pogorelo, prvič leta 1509, zadnjič 1903. V njem so večkrat izbruhnile tudi kužne bolezni.

Slovensko ime mesta je leta 1577 prvič zapisal Primož Trubar: »... v Slovenskim Gradci«. Slovenj Gradec se je hitreje razvijal v novem veku. V 18. stol. je bilo v njem več kot 150 mojstrov in vajencev različnih obrtnih strok; nekaj delavnic je preraslo v tovarne. Razvoj mesta so pospešili leta 1829 zgrajena deželna cesta, leta 1849 sedež okrajnega glavarstva, zlasti pa leta 1899 zgrajena železnica, vendar je bila, žal, leta 1968 ukinjena. Hitrejši razvoj je Slovenj Gradec doživel v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je postal industrijsko, trgovsko in upravno središče, leta 1920 pa je dobil tudi meščansko šolo. V tem obdobju je bilo mesto cenjeno tudi kot letoviški kraj.

Po 2. svet. vojni, zlasti pa po osamosvojitvi Slovenije, se je Slovenj Gradec razvil kot gospodarsko, trgovsko, zdravstveno, šolsko, kulturno, denarno ter upravno središče Mislinjske doline in koroške krajine. Mesto se je razširilo iz starega mestnega jedra, zgrajeni so bili številni stanovanjski bloki in številne stanovanjske hiše. Meščanom in okoličanom dajejo delo družba Prevent, tovarna opreme Nieros Metal, tovarna pohištva Lesna Pameče, tovarna oblazinjenega pohištva Nova oprema, tovarna za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno industrijo Johnson-Controls, več velikih trgovskih centrov, več manjših podjetij in številne storitvene dejavnosti. V bolnišnici se zdravijo bolniki s Koroškega in tudi od drugod. V mestu ima sedež Koroška banka, tam je tudi več poslovalnic drugih bank. Otroci in mladina se izobražujejo v treh osnovnih šolah, glasbeni šoli, srednjih šolah različnih smeri, gimnaziji in v višji strokovni šoli. Kulturni utrip dajejo mestu Galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Sokličev muzej s spominsko sobo pisatelja Meška, knjižnica in številne kulturne prireditve. V mestu imajo sedež okrožno in okrajno sodišče, mestna občina, lekarna, zdravstveni dom, pošta, gozdno gospodarstvo, upravna enota in Gorsko turistični center Kope. V njem sta dva hotela in več gostinskih lokalov, več samopostrežnih in drugih trgovin, turistična poslovalnica itd. V začetku leta 1995 je občina Slovenj Gradec postala mestna občina

V mestu si kaže poleg galerije in muzejev ogledati tudi kulturnozgodovinske spomenike. Župnijska cerkev sv. Elizabete je bila posvečena leta 1251; prvotno romansko cerkev so okoli leta 1400 gotizirali, zdaj pa je v njej lepa baročna oprema iz 18. stol. Ob župnijski cerkvi stoji cerkev Svetega duha, ki je bila kot špitalska cerkev zgrajena v 15. stol.; v njej so dragocene slikarije in oprema, zlasti pasionske freske iz okoli leta 1455 na severni steni prezbiterija. Pomembna stavba je tudi obnovljeni grad Rotenturn, zgrajen leta 1493, zdajšnjo obliko pa je dobil v prvi polovici 18. stol. Mestna hiša (rotovž) iz 17. stol. je bila predelana leta 1885, v njej sta zdaj galerija in muzej.

V Slovenj Gradcu je bilo rojenih več znanih kulturnih ustvarjalcev, med njimi skladatelj Hugo Wolf (1860–1903) in slikar Franc Berneker (1874–1932). Tam sta živela znani slikar samouk Jože Tisnikar (1928–1998) in Jakob Soklič (1893–1972), župnik ter zbiralec različnih predmetov in umetnin od prazgodovine naprej. V Slovenj Gradcu živi in ustvarja akademski slikar Karel Pečko (roj.1920), ustanovitelj in dolgoletni vodja Galerije likovnih umetnosti, ki je leta 1966 pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov pripravil odmevno razstavo o miru, humanosti in sodelovanju med narodi. Mednarodna organizacija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je zaradi kulturnih prireditev mednarodnega pomena leta 1989 razglasila Slovenj Gradec za mesto glasnik miru.

Slovenj Gradec je bil pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja v Mislinjski dolini. Organizacijo odpora je vodil inž. Rado Iršič. Kmalu po okupaciji so Nemci zaprli veliko narodno zavednih ljudi, jih pregnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali internirali v taborišča. Že leta 1941 so v Mislinjski dolini delovale partizanske skupine, tudi slovenjgraška. 16. oktobra 1941 so Nemci to skupino razbili, tri borce pa ustrelili. Precej znanih Slovenjgradčanov so ustrelili kot talce, številni so sodelovali v NOB. V grobnici v parku za cerkvijo je pokopanih 323 padlih borcev NOV, talcev in žrtev fašizma, pa tudi borci patrulje Pohorskega bataljona, ki so jih Nemci ubili januarja 1943, ter borci XVII. divizije NOV, padli maja 1945 v bojih za osvoboditev Slovenj Gradca. V grobnici so pokopani tudi narodni heroji, sicer domačini Franjo Vrunč, Rado Iršič in Lado Mavsar. Njihovi doprsni kipi so postavljeni v spominskem parku ob grobnici. Pred gostiščem Pohorje stoji spomenik zmage v spomin na padle borce NOV in žrtve okupatorja iz Slovenj Gradca.

Na Brdih pri Slovenj Gradcu je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-31. Prvi komandir je bil Božo (priimek ni znan), na postaji pa so bili sprva trije kurirji, pozneje pa jih je bilo tudi več. Vzdrževali so zveze s postajami S 9 na območju Ribnice na Pohorju, S-34 nad Velunjskim grabnom in S 23 pri Radegundi na Golteh. Kurirska postaja S-31 se je zaradi pogostih nemških hajk petkrat selila na nove lokacije nad Mislinjsko dolino. Pri opravljanju kurirskih nalog je padel kurir Ferdo Hartman - Nanta.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu smo v središču mesta.

višina: 407 m Pohorska cesta (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po Legenski in Pohorski cesti se po novem naselju na terasi nad dolino spustimo do reke Mislinje.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri koči bomo šli navzdol po poti, ki jo kažipot napove kot »zmerno pot«. Po jz. gozdnatem pobočju Kremžarjevega vrha se spustimo do 15 min oddaljene kmetije Kernik, ki je najvišja kmetija na Kremžarjevem vrhu, do katere pripelje lokalna cesta iz Slovenj Gradca; tu je tudi spodnja postaja tovorne žičnice do koče. S poti imamo večkrat pogled na spodnji del Mislinjske doline in na slemena najbolj z. dela Pohorja, ki se znižuje proti Dravogradu; na enem vidimo cerkev sv. Ane. Mimo kmetije nadaljujemo pot po travniku in gozdu do traktorske ceste, po kateri pridemo do kmetije Podkržnik, ki prav tako kot prejšnja spada v naselje Gradišče. Od tod naprej pazimo na markacije, saj gre SPP nekaj časa po poteh, nekaj časa po cesti in seka po bližnjicah ovinke. Pod Podkržnikom najprej prečka cesto pri kmetiji Grešovnik, proti dolini pa je ob poti več novih hiš. Večkrat zaustavijo korak lepa razgledišča, od koder vidimo Mislinjsko dolino s Slovenj Gradcem ter Graško goro in Uršljo goro nad njo. Po dobri uri spusta smo v dolini Kremžarjevega potoka in središču raztresenega naselja Gradišče. Nad dolino je kopasto sleme, na katerem so sledovi prazgodovinsko gradišča. Pot nadaljujemo po cesti; na drugi strani mostu čez Kremžarjev potok smo v novem primestnem naselju na Legnu.

Planinska postojanka:

Koča stoji na jugozahodni strani Kremžarjevega vrha (1164 m). Je najbolj zahodna pohorska planinska postojanka. Prvo kočo je zgradila Mislinjska podružnica SPD v Slovenj Gradcu malo višje od sedanje na Kernikovem vrhu in jo odprla 8. decembra 1934. Kočo so 8. marca 1944 požgali borci Zidanškove brigade, da je ne bi uporabljal nemški okupator. Po osvoboditvi je PD Slovenj Gradec zgradilo novo kočo in jo odprlo 4. julija 1948. V letih 1981 in 1982 so kočo ob pomoči delovnih organizacij temeljito prenovili in posodobili ter napeljali elektriko in vodovod; otvoritev obnovljene koče je bila 28. novembra 1982. Leta 1989 so napeljali telefon.Koča je odprta od 1. maja do 30. septembra, razen ob torkih maja in septembra; sicer je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; v 9 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 22 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.