Išči po točkah

Začetek: Koča Antona Bavčerja na Čavnu

Konec: Koča pod Kremžarjevim vrhom

Razdalja: 189.6 km Čas hoje: 60 ur 20 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

Planinska postojanka:

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Velikega Modrasovca cesta kmalu pripelje na nekdanjo vojaško cesto na Veliki Modrasovec. S križišča do ceste je 30 minut.

Po cesti gremo na levo; po 3 min se na desno odcepi steza, po kateri nadaljujemo našo pot. Po 10 min pridemo v sedlo med Velikim in Malim Modrasovcem (1305 m) s križiščem gozdnih kolovozov. SPP gre naravnost naprej in se po z. pobočju Malega Modrasovca spusti proti koči; ko pridemo po 10 min iz gozda, zagledamo kočo.

Od Iztokove koče pod Golaki do Koče Antona Bavčerja na Čavnu je 2 h 30 zmerne hoje.

višina: 1354 m Veliki Modrasovec

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti napravimo nekaj korakov navzdol proti Predmeji, potem pa zavijemo na desno po kolovozu proti bližnji vzpetini. Po nekaj metrih se s kolovoza odcepi na levo steza, ki nas po v. pobočju hriba, poraslega z nizkimi bukvami, popelje po kamnitem kraškem svetu (če je mokro, moramo biti previdni). Po 10 min pridemo do mladega smrekovega nasada, kjer postane steza traktorska vlaka. Zložno se vzpenjamo po v. pobočju Cingolce (1307 m). Naša pot se zvija okoli tega hriba, preide na jz. stran in se še naprej zložno dviga. Po kratki strmini se priključimo na gozdni kolovoz, po katerem zavijemo na levo. Kolovoz se po j. gozdnatem pobočju Cingolce zložno spušča; kmalu spremeni smer in za nekaj minut teče po ravnem. Tu postane steza, ki se vzpne na sedlo med Cingolco in Velikim Modrasovcem (1353 m) s križiščem gozdnih cest. S ceste Predmeja—Lokve do križišča je 45 minut.

Na križišču gremo naravnost na kolovoz, ki se zložno dviga po mladem bukovem gozdu na s. pobočju Velikega Modrasovca. Po 20 min vzpona je pri velikem votlem javorju kolovoza konec; od tod se steza po kraškem kamnitem svetu v ključih vzpne po gozdnatem s. pobočju Velikega Modrasovca. Po nekaj okljukih se steza bolj položno vzpne s s. na v. stran Velikega Modrasovca.

višina: 1100 m Bevške jame (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Dalje gremo po cesti, ki se zložno spušča proti j. Po 5 min se na levo odcepi steza po opuščenem kolovozu, ki se spušča po bukovem gozdu na v. strani Nemškega hriba (1278 m). Steza postane slab gozdni kolovoz, ki se za nekaj minut zravna, potem pa se po v. gozdnatem pobočju Petrovega hriba (1227 m) sprva zložno, potem pa bolj strmo spusti na gozdno cesto. Po cesti zavijemo na desno; slabih 10 min se vzpenjamo na preval, kjer nam kažipot pokaže na levo. Steza nas popelje po škrapljastem gozdu do ceste Predmeja—Lokve. Od koče do ceste smo hodili 35 minut.

višina: 1220 m Preval Strgarija

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Iztokove koče se po gozdni poti zložno spustimo do 5 min oddaljenega prevala Strgarija, kjer je križišče gozdnih cest. 

višina: 1274 m Iztokova koča pod Golaki
Planinska postojanka:

Koča stoji sredi gozda malo nad gozdno cesto čez preval Strgarija na jugozahodni strani Malega Golaka, najvišjega vrha Trnovskega gozda. Zgradilo jo je PD Ajdovščina; odprlo jo je 10. septembra 1950. Poimenovali so jo po Ivanu Turšiču-Iztoku (1922-1944), komandantu 30. divizije NOV Slovenije, ki je padel med nemško ofenzivo v bližini Lokev. Koča je odprta od četrtka do nedelje, če je dostopna. Postrežejo s hrano, toplimi napitki in pijačami. V gostinskem prostoru je 25 sedežev, na skupnem ležišču pa 15 ležišč, priporočajo spalne vreče; voda kapnica; gostinski prostor ogrevajo s pečjo.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tu se pot obrne proti j. Po jz. robu Malega Golaka, poraslem z bukovim gozdom, se precej strmo spuščamo. Ponekod se odpre pogled čez osrednji gozdnati predel planote na Čaven na nasprotni strani. Pot se zvija po čedalje bolj kamnitem kraškem svetu in preide z roba na strmo j. pobočje, poraslo s smrekovim gozdom. Ko se pot zravna, zagledamo med drevjem na desni Iztokovo kočo.

Z Malega Golaka do Iztokove koče je 30 minut.

višina: 1429 m Mali Golak (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Mali Golak (razpotje) - Veliki Golak

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vrha Malega Golaka se spustimo po z. grebenu med rušjem in nizkim bukovjem na bližnje malo travnato sedlo Senožetca, ki povezuje Mali Golak s sosednjim malo nižjim vrhom.

višina: 1493 m Veliki Golak
Vrh:

Mali Golak (1495 m) je najvišji vrh gorovja Golaki in Trnovskega gozda. Nenavadno je, da je 15 m višji od Velikega. Gozdna meja sega do višine okrog 1400 m, nad njo raste rušje, ki na kamnitem svetu daje vrhovom goli videz. Domačini so prepričani, da so bile nekdaj na Golakih planine. Ime Veliki in Mali Golak naj bi vrhova dobila po velikosti nekdanjih planin, zaradi tega lahko razumemo, da je Mali višji od Velikega. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani, zlasti na širno gozdnato Trnovsko planoto. Na s. se za bližnjim Idrijskim in Čerkljanskim hribovjem dvigajo Julijci s Spodnjimi Bohinjskimi gorami v ospredju in Triglavom. Proti v. se za Trnovsko planoto kažejo Hrušica, Javorniki, Krim ter v ozadju Kamniške Alpe in Posavsko hribovje. Na jv. strani vidimo v daljavi Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju. Na j. in jz. seže pogled od Vremščice in Slavnika prek Krasa do Furlanske nižine; za Krasom vidimo ob lepem vremenu tudi Tržaški zaliv. Na z. se za Banjšicami in Kambreškim pogorjem vidijo v daljavi Dolomiti.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo. Žig je pritrjen na kovinskem roču. PD Ajdovščina.


Mali Golak je najvišji od Golakov. Imena ni dobil zato, ker naj bi bil najmanjši ampak, ker je imel najmanjšo planino. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak. Sicer pa je z vrha lep razgled na vso Slovenijo. Lepo se vidi Triglav in velik del Julijskih Alp. Tudi Karavanke in Kamniške Alpe se vidijo. Pod nami pa Primorska s svojim morjem. Vrh ima vpisno knjigo in žig.


1 km, 20 minut Veliki Golak - Srednji Golak

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Srednjega Golaka se pot spusti po z. grebenu, poraščenem z nizkim bukovjem in vrbovjem, do velike vrtače ter po njeni levi strani do sedla med Srednjim in Malim Golakom. Precej strma pot po v. robu, sprva po gozdu, potem po kamnitem svetu, poraslem z ruševjem, pripelje na Mali Golak. S Srednjega na Mali Golak smo hodili 45 minut.

Od gozdne ceste v bližini razpotja, kjer SPP zapusti cesto, je do vrha Malega Golaka 2 h, z Mrzle Rupe pa 3 h 15.

višina: 1479 m Srednji Golak

Ni opisa
7.4 km, 1 ura 50 minut Srednji Golak - Mrzla Rupa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ko smo mimo bližnje velike kmetije Omevnikar, je novo razpotje: zgornja gozdna cesta pelje na Krekovše, po spodnji lokalni nadaljujemo našo pot. Na desno se odpre pogled na globoko grapo Trebuščice z raztresenimi zaselki Gorenje Trebuše v grapi in po pobočjih na s. strani grape. Na j. strani grape se dviga obraščen skalnati greben Zelenega roba. Česta se rahlo spušča po smrekovem gozdu; po 15 min od Omevnikarja je na levi strani ceste kamnolom. Od tod naprej se cesta zložno dviga po jz. gozdnatem pobočju Slemena (1121 m) nad zatrepom grape z izvirom Trebuščice. Po tričetrt ure z Mrzle Rupe pridemo do Hudega Polja (1044 m), kjer se na levo odcepi gozdna cesta proti partizanski bolnici Pavli (do tja 1 h) in naprej na Krekovše. Spomenik ob razpotju spominja na bolnico, ki je delovala od leta 1943 do osvoboditve; v njej se je zdravilo nad 1000 ranjenih borcev. Ime je dobila po zdravnici dr. Pavli Jerina — Lah.

Od spomenika se cesta zložno dviga po hrbtu z bukovim gozdom med grapama Trebuščice na desni in Belce na levi. Večkrat se odpre lep pogled proti Gorenji Trebuši in naprej proti dolini Idrijce, Kaninskemu pogorju, Krnu, Spodnjim Bohinjskim goram in Triglavu. Česta se bliža skalnatemu grebenu pred nami. Po 30 min od spomenika pridemo do razpotja: desna lokalna cesta pelje skozi Smrekovo Drago na Lokve, leva gozdna cesta pa na Poslušanje, gozdni predel pod s. robom Trnovskega gozda. Kažipot pokaže pot na Golake.

Z razpotja napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa skrenemo po slabem gozdnem kolovozu proti j. Obdaja nas kamnit kraški svet z vrtačami, poraščen z redkimi smrekami in bukvami. Kolovoz sprva valovi, kmalu pa se precej strmo vzpne v s. gozdnato pobočje Golakov in postane pot. Ko pridemo po 20 min na rob, se lepa pot zvije proti bližnjemu sedlu pred nami. S sedla pelje pot po zakraselem svetu naravnost proti j. Po levi strani zaobide kraško kotanjo, na njeni j. strani pa se obrne proti z., kjer se nam pokaže gozdnati Veliki Golak (1480 m). Lepa pot se potem v ključih zvije po j. kamnitem gozdnatem pobočju hrbta na s. strani planote in pripelje na njegov rob. Nekaj minut gremo po valovitem robu, potem pa se spustimo na preval med Velikim Golakom na levi in Srednjim Golakom (1480 m) pred nami. Od gozdne ceste do prevala smo hodili 1 h. Po v. grebenu se v 15 min povzpnemo na Srednji Golak; čez kratek skalnati skok nad sedlom si pomagamo z rokami. Z vrha zagledamo na z. strani Mali Golak.

višina: 913 m Mrzla Rupa

Mrzla Rupa, 933 m, je zaselek samotnih kmetij na slemenu nad izvirom Idrijce na v. in gornjim delom doline Trebuščice na jz. Zaselek je del naselja Vojsko. Na Mrzli Rupi je pri kapelici razpotje cest v Idrijo, Gorenjo Trebušo in na Lokve. Tukaj so našli sledove strelnih jarkov in utrdb z benečanskim orožjem iz začetka 1o. stol., ko so se Benečani bojevali s Habsburžani za oblast nad idrijskim rudnikom. Pod Mrzlo Rupo izvira Idrijca; 3 km navzdol so že konec 16. stol. stale lesene klavže (visoke vodne pregrade), ki so jih leta 1772 nadomestili s kamnitimi. Po Idrijci so vse do leta 1926 plavili les v Idrijo. Ob Idrijci in njenih pritokih je bilo še več klavž; nekatere so v zadnjem času obnovili kot pomembne slovenske tehniške spomenike.


1 km, 20 minut Mrzla Rupa - Pustota

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Pustote nadaljujemo pot po ravni cesti proti 15 min oddaljenemu zaselku Mrzla Rupa. Z Vojskega do Mrzle Rupe je 1 h.

S cestnega razpotja pri kapelici gremo po cesti, ki pelje na Hudo Polje in na Lokve.

višina: 922 m Pustota

Ni opisa
1.3 km, 40 minut Pustota - Kotlar (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri transformatorju zapustimo cesto, ki naredi velik ovinek, in zavijemo levo po poti v gozd. To je nekdanja cesta, ki se zložno vzpenja na rob, od tam pa se po bukovem gozdu spusti na plano s počitniško hišico na desni. Pod njo pridemo spet na cesto in po njej na cestno križišče na Pustoti (924 m). Od cerkve na Vojskem je 45 min. Z leve pripelje cesta iz Idrije, naravnost gre na Mrzlo Rupo, TV pa zavije po cesti na desno.

Na Pustoti stoji spomenik padlim kurirjem kurirske postaje P-6, ki je imela sedež na območju Mrzle Rupe. Spomenik simbolično prikazuje kurirske zveze na tem območju, na bronasti plošči pa razberemo, da je bila P-6 ustanovljena 31. decembra 1942 in da je delovala do 9. septembra 1943. Vse do osvoboditve je bila potem na tem kraju javka med postajami P-5, P-7 in P-8. Na plošči je ohranjen spomin na kurirje Ivana Kokošarja, Miroslava Šuligoja in Oskarja Žižmonda, ki so padli pri opravljanju kurirskih nalog. Prvi komandir postaje je bil Viktor Carl - Jurko iz Gorenje Trebuše, zveze s P-5 na Brinovem griču in P-7 pri Gorenji Trebuši pa je vzdrževalo šest kurirjev.

višina: 1080 m Kotlar (razpotje)

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Kotlar (razpotje) - Vojsko

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od gostilne »Pri Medvedovih« gremo zložno po cesti proti cerkvi, pri kateri je cestno križišče; cesta naravnost pelje v Idrijo, levo v zaselek Rovtarjev Vrh, TV pa zavije po desni asfaltirani cesti mimo cerkve proti Mrzli Rupi. Cesta pelje po ravni planoti s travniki in njivami. Na prvem razpotju nadaljujemo po levi cesti, ki se zložno vzpenja na sleme; na njem je na desni domačija Kotlar ob vznožju Kotlovskega vrha (1168 m).

višina: 1071 m Vojsko

IDRIJSKO HRIBOVJE je sredogorsko hribovje med Cerkljanskim hribovjem na s., Škofjeloškim hribovjem na sv. in Trnovskim gozdom na j. Površje so izoblikovali reka Idrijca od izvira na robu Vojskarske planote do sotočja s Trebuščico pri Dolenji Trebuši, njena desna pritoka Belca in Zala ter levi pritoki Nikova, Kanomljica, Otuška in Sevnica, pa tudi desni pritoki Trebuščice. Reka in potoki so v apnenčeve in dolomitne kamnine vrezali globoke doline in grape s strmimi pobočji. Nad njimi se širijo večje in manjše planote; največja je Vojskarska planota s središčem na Vojskem. Na zakraselih planotah so gozdovi in travniki, v bližini samotnih kmetij pa tudi majhne njive. Prebivalci se preživljajo predvsem z gozdarstvom in živinorejo.

VOJSKO, 1077 m, 197 preb. Razloženo naselje leži na obsežni zakraseli Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice v z. delu Idrijskega hribovja. Sestavljajo ga majhni zaselki Mrzla Rupa, Ogalce in Rovtarjev Vrh. Jedro naselja je zaselek Planina pod hribom Školj (1129 m). Na Planini je župnijska cerkev sv. Jožefa, zgrajena v 17. stol., tam so tudi podružnična osnovna šola, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, trgovina, gostilna, okrepčevalnica in dve domačiji s kmečkim turizmom. Prebivalci se preživljajo z živinorejo, gozdarstvom in izdelavo čipk, nekaj pa jih dela v Idriji. Kraj ima zaradi lege, zdravega okolja, lepih izletniških točk in zgodovinskih znamenitosti dobre možnosti za razvoj turizma. Ob ugodnih snežnih razmerah na Školju obratuje smučarska vlečnica. V naselju je precej počitniških hišic. Iz Idrije na Vojsko vozi vsak dan več avtobusov.

Med NOB je bilo Vojsko eden od centrov narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na planoti so se dalj časa ali samo občasno zadrževale različne partizanske enote, prebivalci pa so jih sprejemali odprtih rok. V gozdovih ob potoku Belca pod Mrzlo Rupo je od leta 1943 do osvoboditve delovala partizanska bolnišnica Pavla, v kateri se je zdravilo več kot tisoč borcev. V bojih z okupatorjem so na planoti padli tudi številni borci NOV.

Na pokopališču pri cerkvi je partizansko grobišče, na spomeniku pa so zapisani verzi:

»Postoj in prikloni se vrstam grobov!
Tu spe naši borci, ki z zarjo v očeh
so umrli za svobodo naših domov,
za srečno prihodnost bodočih rodov,
da po naših zelenih doleh in bregeh
se živo razlegata radost in smeh.
Vse dokler bo sonce sijalo z višin,
na žrtve ne ugasne nam v srcih spomin!«

Tudi na pol ure oddaljeni Vojščici je na partizanskem pokopališču pokopanih 305 borcev NOV, padlih v nemški ofenzivi aprila 1945.

Na Vojsko lahko pridemo še po SPP iz Idrije mimo Koče na Hleviški planini (4 h 30); iz Idrije se lahko tudi pripeljemo po asfaltirani cesti (12 km).


3.9 km, 50 minut Vojsko - Šturmovec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 663 m Šturmovec

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Šturmovec - Zaklavžar (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 460 m Zaklavžar (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V bližini ribogojnice prečkamo Kanomljico; po strmi grapi tam priteče tudi Beli potok. Za ribogojnico se asfaltirana cesta konča in kmalu pridemo do velike obnovljene Ovčjakove domačije, Srednja Kanomlja 35. Cesta se začne zložno vzpenjati po pobočju na j. strani doline, vzporedno s cesto po dolini. Kmalu za domačijo priteče izpod Vojskarske planote potok Klavžarica. Na razpotju na ostrem ovinku nekaj korakov naprej nadaljujemo po desni, položnejši cesti.

višina: 361 m Šinkovec (razpotje)

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Šinkovec (razpotje) - Fanton

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nekaj korakov naprej je pri šoli in kapeli središče naselja, nad cesto pa je domačija Mirka Petriča s kmečkim turizmom. Naša pot gre naprej po dolini. Ob cesti nas spremljajo številne nove hiše. V 20 min. pridemo na razpotje: kažipota »Vojsko« in »Tiskarna Slovenija« nas usmerita levo na lokalno cesto.

višina: 344 m Fanton

Ni opisa
3.4 km, 50 minut Fanton - Spodnja Idrija

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po magistralni cesti, na katero smo na poti iz Ledin prišli v Spodnji Idriji, gremo proti Idriji do bližnjega razpotja onkraj mostu čez Idrijco. Tam zavijemo desno po stari cesti ob Idrijci pod vzpetino s cerkvijo Marije na Skalci in ob vznožju Cerkovnega vrha v dolino potoka Kanomljica. Po 10 min. se pridružimo novi cesti iz Spodnje Idrije po dolini Kanomljice in čez Oblakov Vrh v Dolenjo Trebušo. Kmalu smo čez Kanomljico v industrijski coni s tovarno Rotomatika, lesno industrijo ILES in carinsko cono, te pa so že v Spodnji Kanomlji tik pred izlivom Kanomljice v Idrijco. Spodnja Kanomlja, 320 m, 253 preb., je razloženo naselje ob cesti v dnu doline Kanomljice in na strmih pobočjih nad dolino. TV pelje po regionalni cesti na levem bregu potoka zelo zložno navzgor. Ob cesti je veliko novih družinskih hiš. Po 5 min. od carinske cone se desno navzgor odcepi lokalna asfaltirana cesta na Idrijske Krnice. Kmalu zagledamo s. gozdnati rob Vojskarske planote na j. strani doline, pod njim je skrita Partizanska tiskarna Slovenija, naš cilj. Po 45 min. od mosta pridemo v Srednjo Kanomljo, 350 m, 280 preb., zelo razloženo naselje v srednjem delu doline. Na levo se odcepi bližnja cesta, ki čez preval z zaselkom Kanomeljsko Razpotje (585 m) vodi v Idrijo; pri odcepu se v Kanomljico izliva potok iz Bratuševe grape.

višina: 307 m Spodnja Idrija

SPODNJA IDRIJA, 305 m, 1860 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v dolini ob sotočju potoka Kanomljica in reke Idrijca. Novi del naselja s poslovnim centrom in stanovanjskimi bloki je na desnem bregu Idrijce ob magistralni cesti Idrija–Tolmin, ki vodi skozi naselje kot Slovenska ulica, ter na zložnem pobočju nad njo. Ob cesti proti Idriji sta zaselka Mokraška vas z manjšo hidroelektrarno in Marof z Domom upokojencev. Dolino obkrožajo strma pobočja vrhov Cerkljanskega in Idrijskega hribovja Gradišče (998 m) na sv., Kendov vrh (1078 m) na sz. in Cerkovni vrh (804 m) na j. strani. Pred najdbo živega srebra je bila Spodnja Idrija najpomembnejše naselje in cerkveno središče širše okolice, tudi za tedanjo Idrijo. Na začetku naselja z idrijske strani stoji na vzpetini na levem bregu Idrijce župnijska cerkev Marija na Skalci, ki je bila prvič omenjena leta 1132, v 17. stol. pa je bila obnovljena v baročnem slogu. Ko so leta 1965 cerkev znova obnavljali, so pod beležem odkrili freske slikarja Jožefa Mraka iz Idrije, nastale leta 1762. Pod cerkvijo se ob Idrijci stiska staro jedro naselja. Na levem bregu Kanomljice so v 16. stol. v bližini zdajšnjega mosta stale fužine, v katerih so iz železove rude, ki so jo kopali na bližnjih ležiščih, pridobivali lito železo. Prodajali so ga v Benetke, tam pa so iz njega izdelovali topovske krogle. Temu delu naselja še zdaj pravijo Fužina.

Živahen utrip dajeta Spodnji Idriji industrija rotacijskih sistemov Rotomatika v Spodnji Kanomlji v bližini Spodnje Idrije, in lesna industrija ILES. V naselju so poslovalnica banke, pošta, osnovna šola, samopostrežba in nekaj drugih trgovin, več gostinskih lokalov, manjših podjetij in precej obrtnih delavnic. Na Griču nad naseljem stoji znani hotel Kendov dvorec.


4.4 km, 2 uri 10 minut Spodnja Idrija - Mikš (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri bližnjem električnem daljnovodm v bližini nove hiše nas kažipot usmeri levo na makadamsko cesto, z nje pa takoj po odcepu na pot navzdol ob električnem daljnovodu proti gozdičku. Kmalu smo na travniku, levo na hribčku je domačija. Steza čez travnik nas naravnost ob daljnovodu pripelje do kolovoza, ki se z roba travnika precej strmo spusti med leskovim grmovjem po pobočju nad globoko grapo potoka Pečnik na levi. Kolovoz se zvija navzdol po pobočju z bukovim gozdom proti hiši, ki jo opazimo skozi drevje. Pokaže se tudi Vojskarska planota, za njo pa s. rob Trnovskega gozda. Prečkamo potoček, nad kolovozom je zbiralnik vode, ob kolovozu pa ostanki starega mlina. Tam je bil do 2. svetovne vojne zaselek Pečniški Mlini, sicer del naselja Pečnik, 705 m, 63 preb., na j. robu zakrasele planote j. od Ledin. Ob potoku so obratovali trije mlini. Nekaj korakov naprej je ob kolovozu obnovljena stara hiša, ki ni stalno naseljena. Po nekaj minutah pridemo iz gozda na travnato pobočje in pod električni daljnovod visoke napetosti. Tam stoji naseljena samotna hiša Pot v Trnje 42. Iz Ledin do tja je 45 min.

Od hiše gremo navzdol proti bližnjemu stebru električnega daljnovoda, pri stebru pa po stezi levo na strmo travnato pobočje. V dolini Idrijce lepo vidimo Spodnjo Idrijo. Slaba steza se v zavojih spusti po travniku naravnost navzdol do gozda. Električni daljnovod ostane v bližini na desni strani. Lepša steza se po grebenu med dvema grapama, poraslem z redkim gozdom, zvija proti dolini. Po 15 min. od hiše pridemo na plano in do naslednjega stebra daljnovoda. Nad stebrom se začne kolovoz, po katerem zavijemo desno proti grapi. Spet lep pogled na Spodnjo Idrijo ter na Cerkovni in Kendov vrh nad dolino. Raven kolovoz pelje do hudourniške grape in na drugi strani do hiše Pot v Trnje 38, Spodnja Idrija; od daljnovoda je 15 min. Od hiše nadaljujemo spust po kolovozu desno pod hišo v smrekov gozd. Na bližnjem ostrem ovinku se kolovoz razširi v ozko gozdno cesto. Ta se sprva po gozdnatem, pozneje pa po travnatem pobočju precej strmo v zavojih spušča proti dolini. Na v. strani ozke doline potoka Pečnik vidimo cesto Idrija–Žiri, ki se vijuga nad dolino proti Ledinskemu Razpotju. Ob naši cesti stoji mogočna stara domačija z letnico 1798 na kamnitem portalu, Pot v Trnje 37. Pod hišo je cesta asfaltirana in po njej se spustimo v dolino potoka Pečnik in od tam v Spodnjo Idrijo. Ob cesti so hiše ulice Pot v Trnje, po kateri pridemo do magistralne ceste Kalce–Idrija–Tolmin v središču Spodnje Idrije. Od hiše Pot v Trnje 38 smo hodili 40 min.

višina: 823 m Mikš (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Mikš (razpotje) - Ledine

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V Ledinah se TV začasno poslovi od SPP, ki nadaljuje proti Ledinskemu Razpotju in Idriji, ter od LPP, ki tam zavije proti Žirem. Z njo se poslej ne bomo več srečali.

Nekaj korakov od turistične kmetije zavijemo po ozki asfaltirani cesti desno proti j. robu planote do 5 min. oddaljenega razpotja, nadaljujemo po desni asfaltirani cesti zložno navzgor.

višina: 784 m Ledine

LEDINE, 790 m, 77 preb. Gručasto naselje leži na zakraseli planoti, ki se dviga med Spodnjo Idrijo in Žirmi. Na s. strani zapira planoto gozdnata Trepalova Sivka, na z. pa prav tako gozdnato Gradišče (998 m). Po ustnem izročilu naj bi na Gradišču nekdaj stal grad, vendar zdaj o njem ni nobenih sledov. V kroniki, ki jo hranijo v župnišču, piše, da se je kraj prvotno imenoval Linta. Župnijska cerkev sv. Jakoba je bila zgrajena leta 1540; v njej sta dragoceni sliki slikarja Jurija Šubica. V Ledinah je bil rojen pesnik in zbiratelj ljudskega pesništva Anton Žakelj - Ledinski (1811–1881); na rojstni hiši je spominska plošča. Med NOB so se v vasi zadrževale Vojkova, Gradnikova in Kosovelova brigada. Prebivalci se delno preživljajo s kmetijstvom, nekaj pa je zaposlenih v Spodnji Idriji in Žireh. V Ledinah je podružnična osnovna šola, okrepčamo pa se lahko v turistični kmetiji »Pr’ Jureč«, Ledine 19, telefon: 05/377 90 96.


2.7 km, 1 ura Ledine - Mrzli Vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Vodic nadaljuje TV po lokalni cesti v Ledine. Po nekaj korakih smo pri silosu, pri katerem se na levo odcepi cesta v Žiri. Naša cesta se nekaj minut zložno vzpenja na preval, na katerem stoji kapelica, ob njej pa je v senci nekaj klopi za počitek. Tam se odcepi pot do 15 min. oddaljenega poslopja nekdanje italijanske vojašnice tik pod vrhom Sivke, TV pa gre naprej po cesti, ki je od prevala asfaltirana. Levo vidimo kmetiji na Mrzlem Vrhu. Pridemo v gozd, nekoliko niže pa se priključi gozdna cesta od nekdanje italijanske vojašnice. Cesta se zložno spušča po gozdnatem pobočju Trepalove Sivke (969 m) na levi. Po 30 min. pridemo do partizanskega grobišča ob ovinku ceste tik nad Ledinami, od tam pa se po cesti in bližnjici spustimo v vas.

višina: 950 m Mrzli Vrh

MRZLI VRH, 840 m, 50 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na valoviti planoti na s. in v. strani Sivke (1008 m). Del naselja je v občini Žiri, del pa v občini Idrija. Tam poteka razvodje med rekama Idrijca in Poljanska Sora. Na planoti so obsežni pašniki in košenice ter nekaj manjših njiv. Na kmetijah se povečini ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Med obema vojnama je bila v bližini italijansko-jugoslovanska državna meja.

Sivka je razgledni vrh na v. hrbtu Cerkljanskega hribovja nad dolino Idrijce. S travnatega vrha je lep razgled na Cerkljansko, Idrijsko in Škofjeloško hribovje, na Julijce s Triglavom in na Jelenk na drugi strani Idrijce. Tik pod vrhom stoji dolgo nizko poslopje nekdanje italijanske vojašnice, v kateri je bilo nekaj časa po 2. svetovni vojni planinsko zavetišče.


1.4 km, 20 minut Mrzli Vrh - Ledinski grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 892 m Ledinski grič

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 566 m Ledinica (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Ledinica (razpotje) - Sveta Ana

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 502 m Sveta Ana

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Sveta Ana - Žiri

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 482 m Žiri

Žiri so trg sedaj občina med Soro in Račevo, ki se tod stekata. Onstran Račeve se ob cesti v Škofjo Loko vrstijo naselja Stara vas, Dobračeva in Selo, ob Račevi pa Nova vas; te sestavljajo Žiri v širšem pomenu. Pred vojno je veliko moških delalo v zasebnih in zadružnih čevljarskih delavnicah, ženske pa so klekljale čipke. Po vojni so ustanovili tovarno čevljev, ta se je razvila v veliko podjetje Alpina, ki slovi po izdelavi planinske in smučarske obutve. Čevljarstvo in čipkarstvo prikazuje lokalna muzejska zbirka, nameščena v južnem delu Žirov v Stari šoli ob cesti proti Idriji. Gostilna Katrnik-Kavčič v Žireh; Alpina, nova osnovna šola in obsežen zadružni dom v Stari vasi, pred šolo spomenik NOB; cerkev z bogatimi baročnimi oltarji na Dobračevi; avtobusna zveza s Škofjo Loko in Logatcem, cesta čez Razpotje 704 m v Idrijo.


3.4 km, 1 ura 20 minut Žiri - Kucljev vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 758 m Kucljev vrh

Ni opisa
3 km, 1 ura 10 minut Kucljev vrh - Goli vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 962 m Goli vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 884 m Jesenko (razpotje)

Ni opisa
2.3 km, 30 minut Jesenko (razpotje) - Suhi dol

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V Suhem dolu se od ceste Gorenja vas - Polhov Gradec odcepi 4,5 km dolga cesta v Smrečje, vendar je za LPP markirana daljša pot, ki gre po višjem svetu, prečka takoj od bivše gostilne Justin (št. 28) cesto in gre po kolovozu v gozd, pride na cesto in po njej na Goli vrh 861 m.

višina: 696 m Suhi dol

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Suhi dol - Suhi dol (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo navzdol v Suhi dol, zaselek, kjer se stikajo vasi Planina, Šentjošt in Goli vrh.

višina: 727 m Suhi dol (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 794 m Planina nad Horjulom

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 682 m Butajnova

Ni opisa
3.2 km, 50 minut Butajnova - Žul (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 627 m Žul (razpotje)

Ni opisa
3.1 km, 1 ura 10 minut Žul (razpotje) - Veliki vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 707 m Veliki vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 471 m Rogel (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 396 m Polhov Gradec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 378 m Polhov Gradec (grad)

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Polhov Gradec (grad) - Pri Pratkarju

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

lz Polhovega Gradca (365 m) po cesti proti Črnemu Vrhu, mimo znamenite graščine z Neptunovim vodnjakom.

višina: 366 m Pri Pratkarju

Ni opisa
2.2 km, 1 ura 10 minut Pri Pratkarju - Ravnek (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 697 m Ravnek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 720 m Mala Grmada (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 852 m Mala Grmada

Ni opisa

Opis:

S Setnice po poti, ki se drži jz. grebena, na vrh. lz Polhovega Gradca 1 h 30.

višina: 882 m Polhograjska Grmada
Vrh:

GRMADA, 898 m, je lep razgledni vrh v jv. delu Polhograjskega hribovja, ki se razteza med Poljansko dolino na sz. in Gradaško dolino na j. Prištevamo ga k predgorju Julijskih Alp. Hribovje je dobilo ime po Polhovem Gradcu, najpomembnejšem kraju tega območja. Ljubljančani in planinci ga imenujejo tudi Polhograjski Dolomiti, ker so višji deli zgrajeni iz dolomita; tu prevladujejo strma in visoka slemena, na katerih se marsikje pokaže tudi gola skala. Tudi Grmada ima kljub skromni višini zaradi razdrapanega dolomitskega vrha že kar visokogorsko podobo. Nižje hribovje je iz starih skrilavcev in peščenjakov, kjer prevladujejo široko razpotegnjene kope. Najvišji vrh hirbovja je Pasja ravan (1029 m) v z. delu, drugi je najbližji sosed Grmade Tošč (1021 m), tretja pa je Grmada. Od v. roba pri Šentvidu se čez Toško Čelo, Topol, Grmado, Tošč in Pasjo ravan vleče razvodni hrbet med Gradaščico na j. ter Savo in Poljansko Soro na s. in sz. Z njega se spuščajo proti Savi in Sori stranski hrbti, ki jih ločijo globoke grape in dolinice, po katerih tečejo pritoki obeh rek. V Gradaščico tečejo le kratki potoki, zato so med njimi manjši strmi gorski pomoli. Razgibano hribovje lepo vidimo tudi z Grmade. Hribovje je skromno poseljeno, največ je samotnih kmetij; v zadnjem času so zgradili veliko počitniških hišic. Precej je iglastih in mešanih gozdov.
V hribovju raste tudi nekaj vrst redkih in zaščitenih rastlin: dišeči volčin, Clusijev svišč, kranjska bunika, zlati klobuk, kranjska lilija in lepi čeveljc. Najpomembnejša rastlina je Blagajev volčin, ki so jo odkrili leta 1837 na Polhograjski gori. Domačin jo je prinesel pokazat grofu Blagayu, graščaku v Polhovem Gradcu, ki se je zanimal za rastlinstvo; ta jo je poslal muzejskemu kustosu H. Freyerju v Ljubljano, ki je spoznal, da gre za še nepoznano vrsto volčina in ga imenoval na čast graščaku »Daphne blagayana« — po naše Blagajev volčin. Odkritje je vzbudilo veliko pozornost in že maja naslednje leto jo je prišel pogledat saksonski kralj Friderik Avgust. Blagajev volčin je pri nas zavarovan že od leta 1898. Raste tudi na Grmadi in drugje po Polhograjskem hribovju.
Z Grmade je čudovit razgled na vse strani. Proti v. sega pogled preko Topola-Katarine na Ljubljansko kotlino, Posavsko hribovje in Menino planino. Na j. strani se nad Barjem dvigata Krimsko hribovje s Krimom in Planina nad Vrhniko, zadaj pa se vleče venec gora od Trnovskega gozda, Nanosa, Javornikov do Snežnika. Na z. vidimo za Polhograjskim hribovjem Škofjeloško pogorje z Blegošem, Porezen, Ratitovec in Julijce s Triglavom. Na s. se za Sorškim poljem in Gorenjsko ravnino dvigajo Karavanke in Kamniške Alpe.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Vzpon na Grmado priporočamo zlasti ob lepem vremenu, predvsem zaradi zelo lepega razgleda, saj se z vrha Grmade vidi veliko dlje kot s Tošča. Z razpotja na vrh je samo 15 min., z vrha pa nas označena pot po sz. pobočju v 15 min. pripelje na Gonte.

višina: 775 m Grmada (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Gozdni kolovoz pripelje na nizek preval na jz. strani Goljeka, potem pa pridemo na greben, po katerem je speljana steza tik pod robom. S. pobočje Veliki les se spušča proti ozki dolini Kopačnice, po kateri pelje cesta iz Trnovca na Gonte, j. strmo pobočje Lipje pa proti dolini Gradaščice. Steza se nekoliko vzpenja in spušča. Na skalnatem pobočju nad potjo je spominska plošča narodnemu heroju Ladu Dolničarju - Rudiju in 22 borcem 1. bataljona Dolomitskega odreda, padlim 19. 3. 1943 v boju z Italijani. Mimo skal smo kmalu na planem z lepim pogledom na Grmado tik pred nami in na Tošč. Po nekaj manj kot uri iz Topola smo na razpotju ob vznožju Grmade: leva pot se spusti v dolino Gradaščice, srednja zavije naravnost navzgor na Grmado, desna s TV pa čez Gonte na Tošč.

višina: 736 m Kobilja dolina (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju se leva cesta se spusti v dolino Gradaščice, nas pa kažipot »Grmada 1 h 10, Tošč 2 h 10« usmeri na desno cesto, ki pelje na Belo. Lepa cesta se zelo zložno vzpenja po hrbtu Silovci, poraslem z mešanim gozdom. Po 15 min. od gostilne smo na razpotju pri peskokopu; cesta zavije proti j. na Belo, TV pa naravnost po s. gozdnatem pobočju Goljeka.

višina: 662 m Topol pri Medvodah

TOPOL PRI MEDVODAH, 657 m, 151 preb. Razloženo naselje leži na prisojnih pobočjih dolomitnega Roga (798 m) in Jeterbenka. Kraj se je pred 2. svet. vojno imenoval Sv. Katarina; to ime še vedno uporabljajo domačini in številni drugi. Starejši del naselja je pri cerkvi sv. Katarine, novejši pa okoli šole in nad cesto, ki pripelje s Toškega Čela. V Topol spadajo tudi zaselki Grabci na slemenu med Topolom in Goljekom (809 m), Ilovk na jv. in Kozomer na s. strani. V kraju je veliko počitniških hišic. Topol in njegova okolica so priljubljena izletniška točka. Cerkev sv. Katarine je stala že v 16. stol., v 18. stol. pa je bila prezidana v baročnem slogu. Osnovna šola je bila ustanovljena leta 1877. Zdajšnje šolsko poslopje so zgradili leta 1955. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ljubljani in Medvodah. Hrano in pijačo lahko dobite v gostilni Pri Setnikar v bližini cerkve in v gostilni Dobnikar v bližini šole in cestnega križišča; v tej hranijo tudi planinske žige.

V bližini Topola je med okupacijo potekala nemško-italijanska meja. Na tem območju so kurirji vzdrževali zveze med Ljubljano in Notranjsko na eni ter z Gorenjsko na drugi strani.

V Topol lahko pridemo po več poteh: iz Medvod skozi Studenčice in mimo Sv. Jakoba (3 h 30); od končne AP mestnega prometa v Šentvidu mimo Slavkovega doma na Golem Brdu (3 h); od Žerovnika ob cesti Ljubljana–Polhov Gradec (1 h 30); lahko se tudi pripeljemo po lokalnih cestah iz Medvod (10 km), iz Podutika (10 km) ali od Žerovnika (5 km). 



Opis:

Kratek vzpon, potem pa pridemo po ravnem med domačijami in počitniškimi hišicami do znane gostilne Dobnikar.

višina: 725 m Sv. Katarina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 701 m Jeterbenk (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Leva pot po v. strani Jeterbenka na Topol-Katarino, 1 h 45, desna pot mimo cerkve sv. Jakoba na Petelincu in čez razgledni Jeterbenk (774 m) na Topol-Katarino, 2 h;

višina: 391 m Slavkov dom na Golem brdu
Planinska postojanka:

Dom stoji na griču Polani v vzhodnem delu širokega hrbta Golo brdo nad dolino Babnega dola. PD Medvode je v planinsko postojanko preuredilo vojaško stražnico, ki so jo leta 1942 zgradili Nemci v bližini okupacijske meje med Nemčijo in Italijo. Dom so odprli 22. decembra 1950 in ga poimenovali po Slavku Čarmanu (1920-1942), alpinistu in revolucionarju, ki so ga kot talca ustrelili Nemci v Begunjah na Gorenjskem. Leta 1956 so iz doline do doma zgradili cesto, leta 1960 pa so napeljali telefon. V letih 1959 in 1960 so dom adaptirali in povečali, pozneje pa so ga večkrat obnavljali in posodabljali. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih in torkih. Delovni čas ob delavnikih od 12. do 22. ure, ob nedeljah od 10. do 21. ure. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev; točilnica; prenočišč ni; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, tekoča voda, elektrika, telefon. Letni vrt s 40 sedeži.


1.4 km, 30 minut Slavkov dom na Golem brdu - Zavaše

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 382 m Zavaše

Ni opisa
3.1 km, 50 minut Zavaše - Medno

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z AP Medno (322 m) po cesti mimo Motela Kompas in skozi naselje Seničica do Slavkovega doma na Golem Brdu (396 m); 1 h. 

višina: 316 m Medno

Ni opisa
1 km, 20 minut Medno - Vikrče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 324 m Vikrče

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 482 m Turnc

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Turkovo znamenje

Ni opisa
0.3 km, 0 minut Turkovo znamenje - Bukovje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 459 m Bukovje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 348 m Debeli hrib (razpotje)

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Debeli hrib (razpotje) - Skaručna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 326 m Skaručna

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 20 minut Skaručna - Vodice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 342 m Vodice

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Vodice - Moste pri Komendi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 331 m Moste pri Komendi

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Moste pri Komendi - Križ

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 349 m Križ

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 20 minut Križ - Kamnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 377 m Kamnik

Ni opisa
5.3 km, 1 ura 30 minut Kamnik - Stahovica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 434 m Kregarjevo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 440 m Spodnja Stahovica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 460 m Hudo polje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 551 m Kraljev hrib (razpotje)

Ni opisa
3.1 km, 2 uri 10 minut Kraljev hrib (razpotje) - Planina Dol

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1312 m Planina Dol

Ni opisa
1.7 km, 1 ura 30 minut Planina Dol - Konj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1772 m Konj

Ni opisa
0.9 km, 45 minut Konj - Presedljaj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1610 m Presedljaj

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1897 m Lučki Dedec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1809 m Kocbekov dom na Korošici
Planinska postojanka:

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

višina: 1896 m Mala Ojstrica (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.

višina: 1754 m Molička planina

Prva planinska koča.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

višina: 892 m Robanova planina

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.


2.8 km, 40 minut Robanova planina - Roban (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

višina: 703 m Roban (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 606 m Tratičnek (razpotje)

Ni opisa
4.5 km, 2 uri 20 minut Tratičnek (razpotje) - Atelsko sedlo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Atelsko sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1375 m Dom na Smrekovcu
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu planine Roma na južnem pobočju Smrekovca. Prvo kočo je zgradila Šaleška podružnica SPD v Šoštanju in jo odprla 3. septembra 1933. Partizani so jo 12. avgusta 1942 požgali. Leta 1949 je prevzelo pogorišče PD Črna na Koroškem, ki je zgradilo in 30. septembra 1951 odprlo novo postojanko. V letih 1958 do 1962 so postavili 3 počitniške hišice. Leta 1976 so kočo povečali in obnovili; ob otvoritvi 26. junija 1977, so jo preimenovali v Dom na Smrekovcu. Leta 1983 so dom priključili na električni daljnovod iz Šoštanja.Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za večje skupine ga po dogovoru odprejo tudi ob drugih dnevih.V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 8 sobah je 36 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; v počitniških hišicah je 13 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.


0.9 km, 20 minut Dom na Smrekovcu - Roma

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1359 m Roma

Ni opisa
1 km, 20 minut Roma - Smrekovec (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1169 m Smrekovec (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S križišča gremo po cesti proti Domu na Smrekovcu. Kmalu nad križiščem se s ceste odcepi proti domu bližnjica, ki je sprva zelo strma (kažipot: do doma 45 min).

višina: 1156 m Kramarica (razpotje)

Ni opisa
0.3 km, 0 minut Kramarica (razpotje) - Kramarica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S prevala pridemo po široki gozdni poti do bližnjega križišča gozdnih cest: proti v. v Bele Vode in Šoštanj, proti z. na Ludranski Vrh in v Črno, naravnost pa do Doma na Smrekovcu, na Golte in na Ljubno ob Savinji.

višina: 1125 m Kramarica

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 20 minut Kramarica - Tolsti vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ko pridemo na malo jaso na j. strani vrha, se pot zravna in pelje naprej po hrbtu, poraslem s smrekovim gozdom. Na levi ob poti so ruševine nekdanje kapelice, še malo naprej pa kažipot PD Črna pove, da gremo proti Smrekovcu. Od tod se pot zmerno dvigne na precej ravno sleme in po njegovi j. strani preide na z. stran. S poti se večkrat med drevjem pokaže na levi Smrekovec, pred njim pa globoka soteska potoka Štajerska Kramarica proti Belim Vodam. Lepa pot se drži glavnega hrbta; malo je ravna, malo se vzpenja, pa spet spušča. Po dobri uri od Andrejevega doma pridemo na rob s starimi čokatimi bukvami, ki predstavljajo lastniško mejo med kmetijami na Koroški in Štajerski strani. Pot se kmalu prevesi na j. stran hrbta, potem pa se spusti po smrekovem gozdu na j. pobočju Staknetovega vrha (1257 m) mimo studenca ob poti in postane slab kolovoz, po katerem se še naprej spuščamo do prevala Kramarica (1124 m). Od Andrejevega doma 1 h 30. Čez preval je v dobi tovorništva tekla pomembna pot iz Šaleške in Spodnje Savinjske doline na Koroško. Na prevalu stoji stara kapelica, ob njej je grob štirih borcev NOV, ob robu gozda pa je počivališče z mizami in klopmi.

višina: 1185 m Tolsti vrh

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Tolsti vrh - Tolsti vrh (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po nekaj minutah se na levo odcepi vkreber širša gozdna pot po s. pobočju Tolstega vrha (1185 m).

višina: 1082 m Tolsti vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tik za Andrejevim domom na z. strani, kjer smo prišli z Uršlje gore, nas kažipot usmeri po gozdni cesti navzgor na gozdni hrbet, kjer se priključimo na gozdno cesto Sleme - Bele Vode. Po 25 min hoje po skoraj ravni cesti smo na razcepu cest: leva, boljša pelje v Bele Vode 4 km, po kolovozu na desno pa nadaljuje SPP.

višina: 1089 m Andrejev dom na Slemenu
Planinska postojanka:

Dom stoji na prisojni jasi na severovzhodni strani vrha Sleme (1167 m) v slemenu, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem.

Sleme se imenuje tudi bližnji preval, kjer se regionalna cesta Šoštanj-Črna prevesi s Štajerskega na Koroško. Dom so v letih 1951/52 zgradili na pobudo PD Šoštanj s prostovoljnim delom ljubiteljev gora in predvsem takratnih delavcev Tovarne usnja Šoštanj; slovesno so ga odprli 21. septembra 1952. Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981), pobudniku gradnje doma, takratnem predsedniku PD Šoštanj in direktorju Tovarne usnja Šoštanj. Leta 1960 so začeli graditi depandanso, ki so jo odprli 16. julija 1961. Do leta 1975 je dom upravljalo PD Šoštanj, potem pa ga je prevzela Tovarna usnja, ki je dom obnovila in sodobno opremila, pozneje pa so uredili centralno ogrevanje, napeljali telefon in uredili okolico.

Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 84 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 52 sedežev; v 15 sobah je 31 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 52 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


test



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po nekaj korakih po ravnem nas kažipot usmeri na desno po stranski cesti proti bližnjemu Andrejevemu domu.

višina: 1084 m Spodnje Sleme

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Spodnje Sleme - Ciganija

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S planote zavije precej ravna cesta v gozd proti Slemenu; odpre se pogled na globoko dolino potoka Velunja, na samotne kmetije v Zgornjem Razborju in na Šaleško dolino. Kmalu smo pri počitniškem domu termoelektrarne Šoštanj, tam pa zavijemo na zgornjo cesto (spodnja pelje v Črno) in po njej proti Slemenu. Nad cesto stoji nova cerkvica sv. Vida, zgrajena leta 1991. Smo že na območju hribovskega naselja Šentvid pri Zavodnju (800 - 1100 m). Ob tej cesti je stala cerkev sv. Vida, pri njej pa nekaj hiš; v boju Šercerjeve brigade z nemško vojsko, ki je bila utrjena na tem pomembnem prehodu iz Saleške v Mežiško dolino, so bile aprila 1945 porušene cerkev in okoliške hiše, ki jih po vojni niso obnovili. Kmalu stopimo na regionalno cesto Šoštanj - Črna na Koroškem. Ob cesti je tabla "Sleme 1080 m", ki označuje prelaz med Šaleško in Mežiško dolino.

višina: 1112 m Ciganija

Ni opisa
2.8 km, 50 minut Ciganija - Verjanščica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot se vzpne po pobočju Kotnikovega vrha (1220 m). Obdaja nas smrekov gozd. Po 30 min smo na mali jasi, kjer stoji počitniška hišica; tu nakladajo les na tovornjake. Od tod naprej je gozdna cesta, ki preide z z. na v. stran hrbta, širša in bolje vzdrževana. Kmalu je ob cesti studenček, po nekaj minutah pa pridemo iz gozda na travnato planoto in do cestnega križišča: cesta na desno pelje v Javorje, na levo navzdol v Zgornji Razbor (po njej pride E-6, s katero gremo skupaj do Adrejevega doma), naravnost pa na Sleme. Kraj s križiščem cest se imenuje Ciganija. 

višina: 1121 m Verjanščica

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Verjanščica - Križan

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Cesta proti v. pelje v Podgorje in Slovenj Gradec, proti z. na Naravske ledine in Ravne na Koroškem ter v Žerjav, naravnost pa v Šentvid pri Zavodnju. Ob križišču stoji značilna koroška kapelica. Pri Križanu se začenja slemenski hrbet, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem; domačini mu pravijo Slemene. Na obeh straneh hrbta so zaobljena slemena s samotnimi kmetijami, vmes pa so zarezane globoke in ozke doline potokov, ki tečejo v Mežo, Mislinjo, Pako in Savinjo. Po vršini hrbta poteka nekdanja deželna meja med Štajersko in Koroško.

Od Križana nadaljujemo hojo po gozdni cesti proti Šentvidu, oz. Slemenu. Ravna cesta pelje na z. strani hrbta pod vrhom Verjanščica (1127 m).

višina: 1046 m Križan

Ni opisa
0.8 km, 30 minut Križan - Šisernik (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Dvakrat prečkamo cesto na Uršljo goro, gremo mimo kapelice, ostankov kmetije in korita z izvirom vode ter se ob v. robu travnika spustimo do gozda. Še kratek spust po gozdu in že pridemo do križišča gozdnih cest in ruševin nekdanje gostilne Križan (1040 m) na prelazu iz doline Suhadolnice na v. v dolino Jazbinskega potoka na z. strani.

višina: 1258 m Šisernik (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Leva pot gre proti Poštarskemu domu, mi pa gremo naravnost in potem na desno proti Slemenu, oz. proti j. Po kamniti poti se spustimo do ceste, po njej nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo na desno v smrekov gozd. Po gozdni poti se strmo spuščamo po j. pobočju Uršlje gore. Po 45 min pridemo do gozdne ceste in na velike travnike med vojno požgane in zdaj opuščene kmetije Šisernik (1250 m).

višina: 1586 m Sv. Uršula (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1498 m Uršlja gora (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

TV se desno od križa precej strmo dvigne na gozdno cesto, po kateri gremo navkreber do ostrega ovinka, ki ga dosežemo v 20 min. Če smo utrujeni, gremo lahko naprej po cesti, ki se v zavojih vzpne do Doma na Uršlji gori.

višina: 1382 m Mali vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po nekaj minutah zmernega vzpona smo pri drugem križu, pri katerem se z leve priključi daljša pot od Poštarskega doma čez Kal. V bližini zagledamo gozdno cesto, ki pelje na Uršljo goro.

višina: 1294 m Kozarnica (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Strmi gozdni kolovoz nas popelje po v. pobočju Ravnjakovega vrha (1081 m), imenovanem po kmetiji Ravnjak na s. strani. Pot se obrne okoli vrha na z. stran. Po 20 min. strmina popusti, pot se nekoliko zravna in kmalu doseže gozdno cesto, po kateri gremo nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo s ceste na levo v breg. Po 10 min. vzpona pridemo spet na gozdno cesto. Smo že na s. pobočju Plešivčke Kope (1414 m), vzhodne rame Uršlje gore. Smrekov gozd preide v bukovega. Po gozdni cesti, s katere se večkrat odpre pogled proti severu na Kotlje in Ravne na Koroškem, se 25 min. zložno vzpenjamo do odcepa steze na levo, kamor nas usmerijo dobro vidne markacije. Steza se sprva dviguje precej strmo, potem pa bolj zložno zavije po s. pobočju Kozarnice. Kadar je steza mokra, moramo biti previdni. Po 30 min. smo pri spomeniku Francu Eiletzu, upravniku pošte Slovenj Gradec in odborniku Mislinjske podružnice SPD; 27. januarja 1935 ga je ob vračanju z Uršlje gore na tem kraju zasul snežni plaz. Od spomenika se strmo vzpnemo na bližnji preval med Črnim vrhom (1335 m) na s. in Malim vrhom (1445 m) na j. strani. Spet pridemo v iglasti gozd. Po nekaj minutah smo pri križu in z desne se naši poti priključi pot z Raven na Koroškem.

višina: 898 m Lesnik (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Takoj za Poštarskim domom gremo nekaj korakov po gozdni cesti navzgor v smrekov gozd do dveh kažipotov. Prvi pokaže našo pot desno navzgor, drugi pa staro pot na Uršljo goro čez Kal, imenovano tudi »romarska pot«; po tej bi sicer hodili 30 min. dlje.

Planinska postojanka:

Dom stoji na Selah, na sončni jasi ob robu gozda pod Ravnjakovim vrhom vzhodne rame Uršlje gore ali Plešivca. Prvo, manjšo kočo, so zgradili delavci takratne Okrajne pošte Slovenj Gradec pod vodstvom Martina Prevorčnika in jo odprli 12. junija 1955. Kočo je leta 1957 prevzelo novoustanovljeno PD PTT Maribor. Leta 1969 so h koči dozidali velik restavracijski prostor, nad katerim so leta 1986 zgradili še nadzidek in ga funkcionalno povezali s starim objektom. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli ob proslavljanju 30-letnice društva 28. junija 1987 in jo preimenovalli v Poštarski dom. Dom je stalno odprt. V treh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 40 sedežev; v 10 sobah je 30 postelj, na skupnem ležišču pa 8 ležišč; WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


2.2 km, 30 minut Poštarski dom pod Plešivcem - Sele

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od cerkve sv. Roka gremo po cesti mimo župnišča in gostilne Klančnik zložno navzgor do križišča cest v bližini zaselka Zgornja ves, ki je del naselja Sele. Na križišču zavijemo po levi cesti mimo Gostenčnikove domačije do bližnjega razpotja, na katerem gremo naprej po desni cesti zložno navzgor do električnega droga. Tam nas kažipot usmeri s ceste na levo proti bližnji domačiji Španžel, Sele 33. Mimo domačije in gospodarskih poslopij pridemo na travnik, po katerem vodi steza naravnost navzgor k Poštarskemu domu. Od cerkve sv. Roka je 30 min.

višina: 577 m Sele

Sele (610 m) so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Jedro naselja je Selška ves pri farni cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642; stavba je pozno gotska, v njej je baročna oprema. Pri cerkvi raste lipa z obsegom debla 400 cm. V Selah je od leta 1921 do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874 - 1964), ki je pokopan na pokopališču pri cerkvi. Nanj spominja tudi plošča na župnišču.


1.1 km, 10 minut Sele - Apačnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Apačniku zavijemo nekaj korakov po asfaltirani cesti na levo, potem pa na desno čez Selčnico in mimo žage po kolovozu strmo v gozdnat breg. Po 10 min. stopimo na obsežen travnik, od koder zagledamo pred seboj zvonik cerkve sv. Roka na Selah. Steza v to smer nas pripelje do asfaltirane ceste, po kateri se zložno povzpnemo na Sele. Od Apačnika je 30 min. Sele, 610 m, 262 preb., so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Središče naselja je Selška ves pri župnijski cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642. Cerkev je gotska stavba, v njej je baročna oprema. Na Selah je od leta 1921, ko je bil po plebiscitu na Koroškem od tam zaradi slovenske drže pregnan, do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874-1964), na pokopališču v bližini cerkve pa je tudi njegov grob. Nanj sicer spominja plošča na župnišču; v njem je tudi Meškova spominska soba.

višina: 435 m Apačnik

Ni opisa
2.7 km, 50 minut Apačnik - Grajski grič

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ob poti so nove hiše naselja Stari trg. Po 30 min. hoje iz Slovenj Gradca pridemo na slemenu na cesto, po kateri se spustimo navzdol do gostilne Na klancu in do regionalne ceste Slovenj Gradec-Kotlje-Ravne na Koroškem. S slemena je lep pogled na Uršljo goro pred nami in na z. del Pohorja za nami. Po cesti naredimo nekaj korakov na desno navzdol, potem pa zavijemo levo v gozd. Po 20 min. hoje po lepi, precej ravni poti po smrekovem gozdu se precej strmo spustimo v dolino potoka Selčnica do domačije Apačnik, Vrhe 9, in stare cerkvice sv. Miklavža ob njej. Iz Slovenj Gradca do tja je 1 h. Vrhe, 550 m, 295 preb., so zelo razloženo naselje po dolini Selčnice in hribovju v njenem povirju.

višina: 525 m Grajski grič

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri kapelici naproti gostilne in trgovine zavijemo s ceste na desno mimo nove hiše, prečkamo potoček in se povzpnemo mimo kapelice v hrib do kolovoza ter po njem desno v gozd. Po nekaj minutah smo na travniku, po katerem se zložno vzpnemo na sleme, ki se vleče od Grajskega griča proti zahodu.

Na hiši št. 3, kjer je preživel mlada leta kipar Franc Berneker (1874 - 1932), je spominska plošča. Župna cerkev sv. Radegunde na vzpetini nad naseljem se prvič omenja konec 14. stol.; sedanja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je župnišče, zgrajeno v italijanskem renesančnem slogu okoli leta 1600. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji zdaj poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z nad 3 m debelimi zidovi, katerega spodnji del je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Ob poti po pobočju Grajskega griča so kapelice križevega pota.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Slovenj Gradca na Uršljo goro teče TV skupaj s SPP. Z Glavnega trga gremo do križišča cest proti Velenju in Podgorju v bližini Name. S križišča naredimo nekaj korakov po Podgorski cesti do ozke kratke ulice na desno, prečkamo potok Suhadolnica in se po cesti čez polje usmerimo v bližnji Stari trg, 419 m, 627 preb. To je razloženo naselje na robu Slovenjgraške kotline z gručastim središčem ob vznožju vzpetine, kjer je tudi župnijska cerkev sv. Radegunde. Cerkev je bila prvič omenjena konec 14. stol.; zdajšnja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je mogočno župnišče, zgrajeno okoli leta 1600 v italijanskem renesančnem slogu. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z več kot 3 m debelimi zidovi, njegov spodnji del pa je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Na hiši Stari trg 3, v kateri je v mladosti živel kipar Franc Berneker, je spominska plošča. V Starem trgu je bil rojen borec in poveljnik več enot NOV Anton Plešnik - Murat (1919–1945), ki je 3. marca 1945 padel v boju z Nemci na Kolovratu (občina Zagorje ob Savi) kot poveljnik I. SNOUB Tone Tomšič.

višina: 408 m Slovenj Gradec

SLOVENJ GRADEC, 410 m, 7712 preb. Mesto leži na prodni terasi v kotu Slovenjgraške kotline, kjer se stikata Mislinjska in Podgorska dolina. Nove mestne četrti se širijo na višji vzhodni terasi Spodnji Legen, v spodnjem delu Podgorske doline ter ob cestnih vpadnicah iz velenjske in dravograjske smeri. Mestece med gorami, kot ga je ljubkovalno poimenoval pisatelj Franc Ksaver Meško, ima izjemno lepo lego med Uršljo goro in Pohorjem.

Območje Slovenj Gradca je bilo naseljeno že sredi prvega tisočletja pr. n. št.; o tem priča veliko ilirsko grobišče na Legnu. V zadnjem stoletju pr. n. št. je bila na Grajskem griču (526 m) keltska naselbina. Za časa Rimljanov je pod Grajskim gričem peljala pomembna cesta Celeia–Virunum na Koroškem. Ob njej se je na območju Starega trga razvilo naselje Colatio s poštno postajo. Leta 1091 je že bilo na Grajskem griču utrjeno bivališče z gradom, pod njim pa naselje, imenovano Gradec. Leta 1165 je bilo naselje že omenjeno kot Windisch Graz, da bi ga razlikovali od nemškega Gradca. Na Puščavi za Grajskim gričem so odkrili grobišče 136 grobov z nakitom in posodo; le-to dokazuje slovansko naselitev v 10. in 11. stol. Ker naselbina pod Grajskim gričem ni imela večjih razvojnih možnosti, so grofje Andechs-Meran, posestniki Mislinjske doline, na terasi med Mislinjo in Suhadolnico ustanovili novo naselje ter ga poimenovali po naselbini pod Grajskim gričem. Novo naselje se je začelo razvijati v letih od 1167 do 1180. Leta 1251 je kraj omenjen kot trg z župnijo, deželnim sodiščem, mitnico in kovnico denarja. Trg je Ulrih III. leta 1267 povzdignil v mesto. Zavarovali so ga z obzidjem, stolpi in jarki. V mestu sta cveteli trgovina in obrt. Leta 1407 je bil Slovenj Gradec z Mislinjsko dolino priključen Štajerski. S tem se je končala 200 let trajajoča oblast oglejskih patriarhov nad tem območjem. Špital (ubožnico) je mesto dobilo leta 1419, okoli 1450 pa tudi bolnišnico. Mestno pravo datira iz leta 1440. Upravo je vodil magistrat, načeloval mu je mestni sodnik; sprva mu je pomagalo pet svetnikov, od leta 1460 pa dvanajst. Mesto se je razvijalo kot trgovsko in obrtno središče.

Slovenj Gradec pa je doživljal tudi hude čase. V letih 1471, 1476, 1478 in 1480 so v mestu ropali in požigali Turki. Leta 1489 so mesto zavzeli Madžari, vendar so se morali že leto pozneje umakniti pred cesarjevo vojsko. Mesto je kar petkrat pogorelo, prvič leta 1509, zadnjič 1903. V njem so večkrat izbruhnile tudi kužne bolezni.

Slovensko ime mesta je leta 1577 prvič zapisal Primož Trubar: »... v Slovenskim Gradci«. Slovenj Gradec se je hitreje razvijal v novem veku. V 18. stol. je bilo v njem več kot 150 mojstrov in vajencev različnih obrtnih strok; nekaj delavnic je preraslo v tovarne. Razvoj mesta so pospešili leta 1829 zgrajena deželna cesta, leta 1849 sedež okrajnega glavarstva, zlasti pa leta 1899 zgrajena železnica, vendar je bila, žal, leta 1968 ukinjena. Hitrejši razvoj je Slovenj Gradec doživel v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je postal industrijsko, trgovsko in upravno središče, leta 1920 pa je dobil tudi meščansko šolo. V tem obdobju je bilo mesto cenjeno tudi kot letoviški kraj.

Po 2. svet. vojni, zlasti pa po osamosvojitvi Slovenije, se je Slovenj Gradec razvil kot gospodarsko, trgovsko, zdravstveno, šolsko, kulturno, denarno ter upravno središče Mislinjske doline in koroške krajine. Mesto se je razširilo iz starega mestnega jedra, zgrajeni so bili številni stanovanjski bloki in številne stanovanjske hiše. Meščanom in okoličanom dajejo delo družba Prevent, tovarna opreme Nieros Metal, tovarna pohištva Lesna Pameče, tovarna oblazinjenega pohištva Nova oprema, tovarna za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno industrijo Johnson-Controls, več velikih trgovskih centrov, več manjših podjetij in številne storitvene dejavnosti. V bolnišnici se zdravijo bolniki s Koroškega in tudi od drugod. V mestu ima sedež Koroška banka, tam je tudi več poslovalnic drugih bank. Otroci in mladina se izobražujejo v treh osnovnih šolah, glasbeni šoli, srednjih šolah različnih smeri, gimnaziji in v višji strokovni šoli. Kulturni utrip dajejo mestu Galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Sokličev muzej s spominsko sobo pisatelja Meška, knjižnica in številne kulturne prireditve. V mestu imajo sedež okrožno in okrajno sodišče, mestna občina, lekarna, zdravstveni dom, pošta, gozdno gospodarstvo, upravna enota in Gorsko turistični center Kope. V njem sta dva hotela in več gostinskih lokalov, več samopostrežnih in drugih trgovin, turistična poslovalnica itd. V začetku leta 1995 je občina Slovenj Gradec postala mestna občina

V mestu si kaže poleg galerije in muzejev ogledati tudi kulturnozgodovinske spomenike. Župnijska cerkev sv. Elizabete je bila posvečena leta 1251; prvotno romansko cerkev so okoli leta 1400 gotizirali, zdaj pa je v njej lepa baročna oprema iz 18. stol. Ob župnijski cerkvi stoji cerkev Svetega duha, ki je bila kot špitalska cerkev zgrajena v 15. stol.; v njej so dragocene slikarije in oprema, zlasti pasionske freske iz okoli leta 1455 na severni steni prezbiterija. Pomembna stavba je tudi obnovljeni grad Rotenturn, zgrajen leta 1493, zdajšnjo obliko pa je dobil v prvi polovici 18. stol. Mestna hiša (rotovž) iz 17. stol. je bila predelana leta 1885, v njej sta zdaj galerija in muzej.

V Slovenj Gradcu je bilo rojenih več znanih kulturnih ustvarjalcev, med njimi skladatelj Hugo Wolf (1860–1903) in slikar Franc Berneker (1874–1932). Tam sta živela znani slikar samouk Jože Tisnikar (1928–1998) in Jakob Soklič (1893–1972), župnik ter zbiralec različnih predmetov in umetnin od prazgodovine naprej. V Slovenj Gradcu živi in ustvarja akademski slikar Karel Pečko (roj.1920), ustanovitelj in dolgoletni vodja Galerije likovnih umetnosti, ki je leta 1966 pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov pripravil odmevno razstavo o miru, humanosti in sodelovanju med narodi. Mednarodna organizacija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je zaradi kulturnih prireditev mednarodnega pomena leta 1989 razglasila Slovenj Gradec za mesto glasnik miru.

Slovenj Gradec je bil pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja v Mislinjski dolini. Organizacijo odpora je vodil inž. Rado Iršič. Kmalu po okupaciji so Nemci zaprli veliko narodno zavednih ljudi, jih pregnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali internirali v taborišča. Že leta 1941 so v Mislinjski dolini delovale partizanske skupine, tudi slovenjgraška. 16. oktobra 1941 so Nemci to skupino razbili, tri borce pa ustrelili. Precej znanih Slovenjgradčanov so ustrelili kot talce, številni so sodelovali v NOB. V grobnici v parku za cerkvijo je pokopanih 323 padlih borcev NOV, talcev in žrtev fašizma, pa tudi borci patrulje Pohorskega bataljona, ki so jih Nemci ubili januarja 1943, ter borci XVII. divizije NOV, padli maja 1945 v bojih za osvoboditev Slovenj Gradca. V grobnici so pokopani tudi narodni heroji, sicer domačini Franjo Vrunč, Rado Iršič in Lado Mavsar. Njihovi doprsni kipi so postavljeni v spominskem parku ob grobnici. Pred gostiščem Pohorje stoji spomenik zmage v spomin na padle borce NOV in žrtve okupatorja iz Slovenj Gradca.

Na Brdih pri Slovenj Gradcu je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-31. Prvi komandir je bil Božo (priimek ni znan), na postaji pa so bili sprva trije kurirji, pozneje pa jih je bilo tudi več. Vzdrževali so zveze s postajami S 9 na območju Ribnice na Pohorju, S-34 nad Velunjskim grabnom in S 23 pri Radegundi na Golteh. Kurirska postaja S-31 se je zaradi pogostih nemških hajk petkrat selila na nove lokacije nad Mislinjsko dolino. Pri opravljanju kurirskih nalog je padel kurir Ferdo Hartman - Nanta.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu smo v središču mesta.

višina: 407 m Pohorska cesta (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po Legenski in Pohorski cesti se po novem naselju na terasi nad dolino spustimo do reke Mislinje.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri koči bomo šli navzdol po poti, ki jo kažipot napove kot »zmerno pot«. Po jz. gozdnatem pobočju Kremžarjevega vrha se spustimo do 15 min oddaljene kmetije Kernik, ki je najvišja kmetija na Kremžarjevem vrhu, do katere pripelje lokalna cesta iz Slovenj Gradca; tu je tudi spodnja postaja tovorne žičnice do koče. S poti imamo večkrat pogled na spodnji del Mislinjske doline in na slemena najbolj z. dela Pohorja, ki se znižuje proti Dravogradu; na enem vidimo cerkev sv. Ane. Mimo kmetije nadaljujemo pot po travniku in gozdu do traktorske ceste, po kateri pridemo do kmetije Podkržnik, ki prav tako kot prejšnja spada v naselje Gradišče. Od tod naprej pazimo na markacije, saj gre SPP nekaj časa po poteh, nekaj časa po cesti in seka po bližnjicah ovinke. Pod Podkržnikom najprej prečka cesto pri kmetiji Grešovnik, proti dolini pa je ob poti več novih hiš. Večkrat zaustavijo korak lepa razgledišča, od koder vidimo Mislinjsko dolino s Slovenj Gradcem ter Graško goro in Uršljo goro nad njo. Po dobri uri spusta smo v dolini Kremžarjevega potoka in središču raztresenega naselja Gradišče. Nad dolino je kopasto sleme, na katerem so sledovi prazgodovinsko gradišča. Pot nadaljujemo po cesti; na drugi strani mostu čez Kremžarjev potok smo v novem primestnem naselju na Legnu.

Planinska postojanka:

Koča stoji na jugozahodni strani Kremžarjevega vrha (1164 m). Je najbolj zahodna pohorska planinska postojanka. Prvo kočo je zgradila Mislinjska podružnica SPD v Slovenj Gradcu malo višje od sedanje na Kernikovem vrhu in jo odprla 8. decembra 1934. Kočo so 8. marca 1944 požgali borci Zidanškove brigade, da je ne bi uporabljal nemški okupator. Po osvoboditvi je PD Slovenj Gradec zgradilo novo kočo in jo odprlo 4. julija 1948. V letih 1981 in 1982 so kočo ob pomoči delovnih organizacij temeljito prenovili in posodobili ter napeljali elektriko in vodovod; otvoritev obnovljene koče je bila 28. novembra 1982. Leta 1989 so napeljali telefon.Koča je odprta od 1. maja do 30. septembra, razen ob torkih maja in septembra; sicer je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; v 9 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 22 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.