Išči po točkah

Začetek: Žiri

Konec: Podčetrtek

Razdalja: 177.1 km Čas hoje: 55 ur 15 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 482 m Žiri

Žiri so trg sedaj občina med Soro in Račevo, ki se tod stekata. Onstran Račeve se ob cesti v Škofjo Loko vrstijo naselja Stara vas, Dobračeva in Selo, ob Račevi pa Nova vas; te sestavljajo Žiri v širšem pomenu. Pred vojno je veliko moških delalo v zasebnih in zadružnih čevljarskih delavnicah, ženske pa so klekljale čipke. Po vojni so ustanovili tovarno čevljev, ta se je razvila v veliko podjetje Alpina, ki slovi po izdelavi planinske in smučarske obutve. Čevljarstvo in čipkarstvo prikazuje lokalna muzejska zbirka, nameščena v južnem delu Žirov v Stari šoli ob cesti proti Idriji. Gostilna Katrnik-Kavčič v Žireh; Alpina, nova osnovna šola in obsežen zadružni dom v Stari vasi, pred šolo spomenik NOB; cerkev z bogatimi baročnimi oltarji na Dobračevi; avtobusna zveza s Škofjo Loko in Logatcem, cesta čez Razpotje 704 m v Idrijo.


3.4 km, 1 ura 20 minut Žiri - Kucljev vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 758 m Kucljev vrh

Ni opisa
3 km, 1 ura 10 minut Kucljev vrh - Goli vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 962 m Goli vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 884 m Jesenko (razpotje)

Ni opisa
2.3 km, 30 minut Jesenko (razpotje) - Suhi dol

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V Suhem dolu se od ceste Gorenja vas - Polhov Gradec odcepi 4,5 km dolga cesta v Smrečje, vendar je za LPP markirana daljša pot, ki gre po višjem svetu, prečka takoj od bivše gostilne Justin (št. 28) cesto in gre po kolovozu v gozd, pride na cesto in po njej na Goli vrh 861 m.

višina: 696 m Suhi dol

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Suhi dol - Suhi dol (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo navzdol v Suhi dol, zaselek, kjer se stikajo vasi Planina, Šentjošt in Goli vrh.

višina: 727 m Suhi dol (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 794 m Planina nad Horjulom

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 682 m Butajnova

Ni opisa
3.2 km, 50 minut Butajnova - Žul (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 627 m Žul (razpotje)

Ni opisa
3.1 km, 1 ura 10 minut Žul (razpotje) - Veliki vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 707 m Veliki vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 471 m Rogel (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 396 m Polhov Gradec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 378 m Polhov Gradec (grad)

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Polhov Gradec (grad) - Pri Pratkarju

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

lz Polhovega Gradca (365 m) po cesti proti Črnemu Vrhu, mimo znamenite graščine z Neptunovim vodnjakom.

višina: 366 m Pri Pratkarju

Ni opisa
2.2 km, 1 ura 10 minut Pri Pratkarju - Ravnek (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 697 m Ravnek (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 720 m Mala Grmada (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 852 m Mala Grmada

Ni opisa

Opis:

S Setnice po poti, ki se drži jz. grebena, na vrh. lz Polhovega Gradca 1 h 30.

višina: 882 m Polhograjska Grmada
Vrh:

GRMADA, 898 m, je lep razgledni vrh v jv. delu Polhograjskega hribovja, ki se razteza med Poljansko dolino na sz. in Gradaško dolino na j. Prištevamo ga k predgorju Julijskih Alp. Hribovje je dobilo ime po Polhovem Gradcu, najpomembnejšem kraju tega območja. Ljubljančani in planinci ga imenujejo tudi Polhograjski Dolomiti, ker so višji deli zgrajeni iz dolomita; tu prevladujejo strma in visoka slemena, na katerih se marsikje pokaže tudi gola skala. Tudi Grmada ima kljub skromni višini zaradi razdrapanega dolomitskega vrha že kar visokogorsko podobo. Nižje hribovje je iz starih skrilavcev in peščenjakov, kjer prevladujejo široko razpotegnjene kope. Najvišji vrh hirbovja je Pasja ravan (1029 m) v z. delu, drugi je najbližji sosed Grmade Tošč (1021 m), tretja pa je Grmada. Od v. roba pri Šentvidu se čez Toško Čelo, Topol, Grmado, Tošč in Pasjo ravan vleče razvodni hrbet med Gradaščico na j. ter Savo in Poljansko Soro na s. in sz. Z njega se spuščajo proti Savi in Sori stranski hrbti, ki jih ločijo globoke grape in dolinice, po katerih tečejo pritoki obeh rek. V Gradaščico tečejo le kratki potoki, zato so med njimi manjši strmi gorski pomoli. Razgibano hribovje lepo vidimo tudi z Grmade. Hribovje je skromno poseljeno, največ je samotnih kmetij; v zadnjem času so zgradili veliko počitniških hišic. Precej je iglastih in mešanih gozdov.
V hribovju raste tudi nekaj vrst redkih in zaščitenih rastlin: dišeči volčin, Clusijev svišč, kranjska bunika, zlati klobuk, kranjska lilija in lepi čeveljc. Najpomembnejša rastlina je Blagajev volčin, ki so jo odkrili leta 1837 na Polhograjski gori. Domačin jo je prinesel pokazat grofu Blagayu, graščaku v Polhovem Gradcu, ki se je zanimal za rastlinstvo; ta jo je poslal muzejskemu kustosu H. Freyerju v Ljubljano, ki je spoznal, da gre za še nepoznano vrsto volčina in ga imenoval na čast graščaku »Daphne blagayana« — po naše Blagajev volčin. Odkritje je vzbudilo veliko pozornost in že maja naslednje leto jo je prišel pogledat saksonski kralj Friderik Avgust. Blagajev volčin je pri nas zavarovan že od leta 1898. Raste tudi na Grmadi in drugje po Polhograjskem hribovju.
Z Grmade je čudovit razgled na vse strani. Proti v. sega pogled preko Topola-Katarine na Ljubljansko kotlino, Posavsko hribovje in Menino planino. Na j. strani se nad Barjem dvigata Krimsko hribovje s Krimom in Planina nad Vrhniko, zadaj pa se vleče venec gora od Trnovskega gozda, Nanosa, Javornikov do Snežnika. Na z. vidimo za Polhograjskim hribovjem Škofjeloško pogorje z Blegošem, Porezen, Ratitovec in Julijce s Triglavom. Na s. se za Sorškim poljem in Gorenjsko ravnino dvigajo Karavanke in Kamniške Alpe.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Vzpon na Grmado priporočamo zlasti ob lepem vremenu, predvsem zaradi zelo lepega razgleda, saj se z vrha Grmade vidi veliko dlje kot s Tošča. Z razpotja na vrh je samo 15 min., z vrha pa nas označena pot po sz. pobočju v 15 min. pripelje na Gonte.

višina: 775 m Grmada (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Gozdni kolovoz pripelje na nizek preval na jz. strani Goljeka, potem pa pridemo na greben, po katerem je speljana steza tik pod robom. S. pobočje Veliki les se spušča proti ozki dolini Kopačnice, po kateri pelje cesta iz Trnovca na Gonte, j. strmo pobočje Lipje pa proti dolini Gradaščice. Steza se nekoliko vzpenja in spušča. Na skalnatem pobočju nad potjo je spominska plošča narodnemu heroju Ladu Dolničarju - Rudiju in 22 borcem 1. bataljona Dolomitskega odreda, padlim 19. 3. 1943 v boju z Italijani. Mimo skal smo kmalu na planem z lepim pogledom na Grmado tik pred nami in na Tošč. Po nekaj manj kot uri iz Topola smo na razpotju ob vznožju Grmade: leva pot se spusti v dolino Gradaščice, srednja zavije naravnost navzgor na Grmado, desna s TV pa čez Gonte na Tošč.

višina: 736 m Kobilja dolina (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju se leva cesta se spusti v dolino Gradaščice, nas pa kažipot »Grmada 1 h 10, Tošč 2 h 10« usmeri na desno cesto, ki pelje na Belo. Lepa cesta se zelo zložno vzpenja po hrbtu Silovci, poraslem z mešanim gozdom. Po 15 min. od gostilne smo na razpotju pri peskokopu; cesta zavije proti j. na Belo, TV pa naravnost po s. gozdnatem pobočju Goljeka.

višina: 662 m Topol pri Medvodah

TOPOL PRI MEDVODAH, 657 m, 151 preb. Razloženo naselje leži na prisojnih pobočjih dolomitnega Roga (798 m) in Jeterbenka. Kraj se je pred 2. svet. vojno imenoval Sv. Katarina; to ime še vedno uporabljajo domačini in številni drugi. Starejši del naselja je pri cerkvi sv. Katarine, novejši pa okoli šole in nad cesto, ki pripelje s Toškega Čela. V Topol spadajo tudi zaselki Grabci na slemenu med Topolom in Goljekom (809 m), Ilovk na jv. in Kozomer na s. strani. V kraju je veliko počitniških hišic. Topol in njegova okolica so priljubljena izletniška točka. Cerkev sv. Katarine je stala že v 16. stol., v 18. stol. pa je bila prezidana v baročnem slogu. Osnovna šola je bila ustanovljena leta 1877. Zdajšnje šolsko poslopje so zgradili leta 1955. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ljubljani in Medvodah. Hrano in pijačo lahko dobite v gostilni Pri Setnikar v bližini cerkve in v gostilni Dobnikar v bližini šole in cestnega križišča; v tej hranijo tudi planinske žige.

V bližini Topola je med okupacijo potekala nemško-italijanska meja. Na tem območju so kurirji vzdrževali zveze med Ljubljano in Notranjsko na eni ter z Gorenjsko na drugi strani.

V Topol lahko pridemo po več poteh: iz Medvod skozi Studenčice in mimo Sv. Jakoba (3 h 30); od končne AP mestnega prometa v Šentvidu mimo Slavkovega doma na Golem Brdu (3 h); od Žerovnika ob cesti Ljubljana–Polhov Gradec (1 h 30); lahko se tudi pripeljemo po lokalnih cestah iz Medvod (10 km), iz Podutika (10 km) ali od Žerovnika (5 km). 



Opis:

Kratek vzpon, potem pa pridemo po ravnem med domačijami in počitniškimi hišicami do znane gostilne Dobnikar.

višina: 725 m Sv. Katarina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 701 m Jeterbenk (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Leva pot po v. strani Jeterbenka na Topol-Katarino, 1 h 45, desna pot mimo cerkve sv. Jakoba na Petelincu in čez razgledni Jeterbenk (774 m) na Topol-Katarino, 2 h;

višina: 391 m Slavkov dom na Golem brdu
Planinska postojanka:

Dom stoji na griču Polani v vzhodnem delu širokega hrbta Golo brdo nad dolino Babnega dola. PD Medvode je v planinsko postojanko preuredilo vojaško stražnico, ki so jo leta 1942 zgradili Nemci v bližini okupacijske meje med Nemčijo in Italijo. Dom so odprli 22. decembra 1950 in ga poimenovali po Slavku Čarmanu (1920-1942), alpinistu in revolucionarju, ki so ga kot talca ustrelili Nemci v Begunjah na Gorenjskem. Leta 1956 so iz doline do doma zgradili cesto, leta 1960 pa so napeljali telefon. V letih 1959 in 1960 so dom adaptirali in povečali, pozneje pa so ga večkrat obnavljali in posodabljali. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih in torkih. Delovni čas ob delavnikih od 12. do 22. ure, ob nedeljah od 10. do 21. ure. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev; točilnica; prenočišč ni; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, tekoča voda, elektrika, telefon. Letni vrt s 40 sedeži.


4.1 km, 1 ura 10 minut Slavkov dom na Golem brdu - Šentvid

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 317 m Šentvid

ŠENTVID, 316 m, je obsežno mestno naselje s starim jedrom ob osrednji Prušnikovi ulici. Tam so pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, zdravstveni dom, osnovna šola, gimnazija, škofijska klasična gimnazija ter trgovski, gostinski in obrtni lokali. Tam stoji tudi cerkev sv. Vida, zgrajena leta 1796; po potresu leta 1895 so jo precej povečali. Šentvid z okolico je bil do leta 1961 samostojna občina, takrat pa se je združil z občino Ljubljana-Šiška in postal del mesta Ljubljane.

Na hribu Velika Trata (518 m) na jz. strani naselja so še sledovi prazgodovinskega gradišča; tam so našli tudi rimske novce. V okolici Šentvida so našli sulico iz obdobja žarnih grobišč, halštatsko puščico in keltski srebrnik.

Šentvid so aprila 1941 zasedli Nemci. Nemško-italijanska meja je bila takoj za Šentvidom proti Ljubljani. Po zasedbi Gorenjske so Nemci v Šentvidu ustanovili preseljevalno taborišče, v katerem so zbirali za izgon »do Nemcev sovražno razpoložene Slovence«, kot so imenovali zavedne Slovence. Od 5. do 10. julija 1941 je iz Šentvida v Srbijo odpeljalo pet transportov s približno 2300 izgnanci. Julija 1941, ko so se v bližini Ljubljane že pojavile prve partizanske enote, so Nemci v Šentvidu namestili orožniško motorizirano četo, avgusta pa so ji pridružili še policijsko četo, z njima pa so nameravali zatreti narodnoosvobodilno gibanje. Nemške enote so napadale partizane zlasti na območju Polhograjskega hribovja. Na NOB spominja Kip zmage ob Celovški cesti, delo kiparja Boža Pengova.

Iz Šentvida je doma znani planinski delavec in duhovnik Ivan Žvan (1829–1920), ki je leta 1871 ustanovil prvo slovensko planinsko društvo »Triglavski prijatelji«. Le-to je še istega leta na planoti Ledine zgradilo prvo planinsko postojanko v naših gorah, imenovano »Triglavski tempelj«.


2.1 km, 30 minut Šentvid - Tacen (parkirišče)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tacenska cesta nas pripelje do Save; tam je po reki navzgor urejena umetna kajakaška proga. Iz Tacna pelje več poti na Šmarno goro. Onkraj mostu gremo po Tacenski cesti vse do podhoda pod železniško progo Ljubljana-Jesenice v Vižmarjih, od tam naprej pa po Kosmačevi ulici na Celovško cesto. Ko smo čez Savo, pridemo v naselje Brod; ime spominja na nekdanji brod, s katerim so se prevažali prek Save, ko še ni bilo mostu. Most so leta 1844 zgradili smledniški graščaki, za prečkanje pa so pobirali tudi mostnino. Potem pridemo v Vižmarje, ki se raztezajo ob gorenjski železnici. Tam je več tovarn in skladišč, staro tradicijo v naselju pa ima mizarska obrt. V Vižmarjih je bil 17. maja 1869 znani vižmarski tabor, največja slovenska prireditev v obdobju narodnega prebujanja. TV vodi skozi podhod pod železniško progo do Celovške ceste. Tako smo že v Šentvidu.

Iz Srednjih Gameljn v Šentvid je 1 h 30.

višina: 302 m Tacen (parkirišče)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ob j. robu Šmartna nadaljujemo TV po Ulici Cirila Kosmača do bližnje Ceste vstaje. Takoj za Šmartnim je na desni nad Cesto vstaje spomenik, ki opozarja na kraj, na katerem so 22. julija 1941 sprožili prve partizanske strele. Na spomeniku piše:

"Partizanski strel je tukaj zadonel
in pretrgal žalostno tišino.
Plamen vstaje se povsod je razžarel
nad slovensko domovino."

Pridemo v nekdaj samostojno, zdaj mestno naselje Tacen ob j. vznožju Šmarne gore. Sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija, ki je bila prvič omenjena leta 1526.

višina: 309 m Tacen (cerkev)

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Tacen (cerkev) - Šmartno

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nad naseljem se dviga osamelec Šmarna gora, ki ima dva vrha: Šmarno goro (669 m) in nekoliko višjo Grmado (676 m). Na Šmarni gori je bila prazgodovinska naselbina, pozneje grad, leta 1314 pa viri že omenjajo kapelo. Leta 1432 so tam sezidali gotsko cerkev, zdajšnja baročna cerkev Matere božje pa je bila zgrajena leta 1729 po načrtih ljubljanskega arhitekta Gregorja Mačka. Na zvoniku je vzidana plošča velikemu planincu Jakobu Aljažu (1845-1927), ki je bil rojen ob s. vznožju Šmarne gore. Na Grmadi so ob turških vpadih kurili kresove in z njimi opozarjali prebivalce na nevarnost.

višina: 313 m Šmartno

Ni opisa
3.7 km, 1 ura 10 minut Šmartno - Rašica

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot nadaljujemo po asfaltirani cesti skozi središče Rašice do cerkve Svetega križa, kjer zavijemo levo zložno navzdol mimo spomenika na prvo požgano vas do zadnjih hiš na Rašici. Cesta pripelje v gozd, po njej gremo do širokega ovinka, kjer zavijemo po bližnjici navzdol po gozdu v novi del naselja Srednje Gameljne. Skozi naselje smo kmalu pri potoku Gameljščica, onkraj potoka pa pri samopostrežni trgovini in AP proge mestnega avtobusnega prometa št.16 Ljubljana–Gameljne. Z Rašice je 30 min. Srednje Gameljne, 310 m, 610 preb., so gručasto naselje pod jz. obronki Rašice, ob cesti Črnuče–Šmartno pod Šmarno goro. Jedro naselja je ob odcepu ceste na Rašico, tam pa stoji tudi podružnična cerkev sv. Andreja.

Iz Srednjih Gameljn do vznožja pod Toškim čelom bomo približno 10 km hodili po asfaltiranih cestah in ulicah. Hoji se lahko izognemo, če se z mestnim avtobusom št. 16 peljemo do AP na Celovški cesti pri odcepu Šišenske ceste. Na začetku le-te je AP postaja proge št. 5, s katero se lahko peljemo do končne postaje v Podutiku. Od tam gremo navzgor po Podutiški cesti do bližnjega križišča, na katerem pride z desne po Cesti Andreja Bitenca TV.

Po cesti se obrnemo proti Šmarni gori. Po nekaj minutah smo v gručastem naselju Zgornje Gameljne, 314 m, 488 preb., skozi katero teče Gameljščica. Kraj je bil prvič omenjen leta 1260, zdaj pa je znan po tovarni pletenin Rašica, odprti po 2. svet. vojni. Pot nadaljujemo skozi naselje proti nadvozu prek avtomobilske ceste Ljubljana–Kranj. Na drugi strani smo že na območju mesta Ljubljana, v nekdanjem samostojnem naselju Šmartno pod Šmarno goro. Na v. robu naselja stoji velika cerkev sv. Martina, zgrajena sredi 19. stol.

višina: 422 m Rašica

RAŠICA, 430 m, 133 preb. Gručasta vas leži na prisojnem pobočju enako imenovanega hriba na s. robu Ljubljanskega polja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1260, cerkev Svetega križa pa leta 1526. Prvotna cerkev v gotskem slogu je bila v 17. in 18. stol. predelana in barokizirana. Med 2. svet. vojno so jo Nemci požgali hkrati z vasjo, po vojni pa je bila obnovljena.

Rašico so leta 1941 zasedli Nemci. Prebivalci so se kmalu pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju. Že 24. julija 1941 je bila v rašiških gozdovih ustanovljena Rašiška četa, ki je delovala vse do Domžal, Kamnika in Kranja. Partizansko gibanje se je tako razmahnilo, da je bil 17. avgusta 1941 na vrhu Rašice ustanovljen Kamniški bataljon. Ker so Rašičani podpirali NOB, so Nemci 20. septembra 1941 vas do tal požgali, prebivalce pa izselili. Rašica je bila prva slovenska vas, ki jo je okupator požgal. Spomenik na hribčku nad cesto v začetku vasi priča o tem žalostnem dogodku.

Vas je bila po vojni obnovljena, v zadnjih letih pa je bilo zgrajenih tudi precej novih hiš. Večina prebivalcev je zaposlenih v Ljubljani, kmetov je le še nekaj. Kraj in vrh Rašice sta priljubljena izletniška točka Ljubljančanov. Rašica sodi v dostavni okoliš pošte Ljubljana-Šmartno.



Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Dom stoji na južni strani tik pod vrhom Rašice (641 m), osamelca na severnem robu Ljubljanske kotline. Na vrhu, ki ima ime po narodnem heroju Stanetu Koscu (1913-1941), domačinu iz Rašice, je 20m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1957 postavila organizacija zveze borcev v spomin na ustanovitev Kamniškega bataljona na tem vrhu, zdaj pa ga upravlja PD Rašica. Prvo skromno planinsko postojanko je PD Rašica postavilo leta 1965. Zaradi vse večjega obiska po nekaj letih ni več ustrezala, zato so se leta 1970 odločili, da bodo zgradili večji, sodobnejši planinski dom. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev so ga gradili več let, tako da so ga slovesno odprli 21. maja 1978. Dom so poimenovali po Rašiški četi, ki je bila ustanovljena 24. julija 1941 v rašiških gozdovih.Dom je odprt stalno, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 86 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v treh sobah je 22 ležišč (za prenočevanje se je treba poprej dogovoriti); WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; v večjem gostinskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 298 m Domžale

Ni opisa
3.9 km, 1 ura 20 minut Domžale - Veliki vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 418 m Veliki vrh

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Veliki vrh - Tabor

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 375 m Tabor

Ni opisa
8.7 km, 3 ure 10 minut Tabor - Murovica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 736 m Murovica

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Murovica - Murovica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 712 m Murovica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 710 m Cicelj (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Cicelj (razpotje) - Cicelj

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 817 m Cicelj

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Cicelj - Miklavž

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 696 m Miklavž

Ni opisa
1.5 km, 20 minut Miklavž - Grmače

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ko prideš že proti koncu vasi (a se pot dolgo vleče po asfaltni cesti in ves čas po slemenu!) se vidi cerkev sv. Miklavža. Žig je v zadnji hiši na levi!

Potem greš naprej po cesti prideš do zadnje hiše na desni (ampak to je že tik pod cerkvijo na koncu asfaltne poti), kjer je na steni žig.

Z vrha zidu pri cerkvi se vidi GEOSS (ker je bilo oblačno se malo slabše vidi stolp med obema smrekama). V dolini Save je bila zjutraj ob 7.30 še megla, vidijo se Janče na vrhu hribov v daljavi.

višina: 573 m Grmače

Ni opisa
3.2 km, 40 minut Grmače - Spodnje Ribče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Spodnje Ribče

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Spodnje Ribče - Droček (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 254 m Droček (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Droček (razpotje) - Vernek

Opis:

Po cesti proti Litiji do bližnjega naselja Vernek (255 m). Tu je nad cesto in reko Savo tovorna žičnica, s katero prevažajo iz Zapodja v tovarno apna v Kresnicah apnenec, ki ga lomijo nad zaselkoma Dešen in Ušenišče visoko na pobočju ]z. dela Slivne.

višina: 253 m Vernek

Ni opisa
11 km, 3 ure Vernek - Sava

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 234 m Sava

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Sava - Smrtnica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 232 m Smrtnica (razpotje)

Ni opisa
3.6 km, 1 ura Smrtnica (razpotje) - Renke

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 233 m Renke

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 50 minut Renke - Zagorje ob Savi (Prusnik)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 220 m Zagorje ob Savi (Prusnik)

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 30 minut Zagorje ob Savi (Prusnik) - Završje

Opis:

Z ŽP Zagorje ob Savi (224 m) čez most prek Save in po cesti Ljubljana—Hrastnik proti Trbovljam, mimo odcepa ceste v Podkum, do ostankov nekdanje graščine Prusnik na travniku nad cesto. Tu zavije pot na desno v breg; po strmi gozdnati zasavski debri pridemo pri cerkvi sv. Mihaela v Završje. Po cesti proti v. do cestnega križišča, kjer se priključimo poti iz Trbovelj. lz Zagorja 1 h 30, iz Zagorja na Kum 3 h 30.

višina: 816 m Završje

Ni opisa
3.3 km, 1 ura 30 minut Završje - Kum (razpotje)

Opis:

Na cestnem križišču v Završju, kjer se združita poti iz Zagorja in Trbovelj, zavijemo proti j. v dolgo Čebulovo dolino med Lontovžem na v. in Kozlovo goro (1027 m) na z. Po cesti, potem po kolovozu, pridemo na preval Počivalnice (911 m), kjer se kolovoz prevesi v Gorenjo vas in Mali Kum; iz Završja 1 h. S prevala pot na levo in po z. gozdnatem pobočju Kuma navkreber proti vrhu; po 45 min se priključimo poti z Dobovca.

višina: 1160 m Kum (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Do vrha je še 10 minut.

višina: 1210 m Planinski dom na Kumu
Vrh:

KUM, 1220 m, je najvišji vrh Posavskega hribovja; imenujejo ga tudi zasavski in dolenjski Triglav. Dviga se v litijski gorski gubi na desnem bregu Save. Tako kot vsa guba je zgrajen v nizkih legah iz skrilavcev, peščenjakov in konglomeratov, v višjih legah pa najprej iz temnejših dolomitov, potem iz triasnih apnencev. Precejšen del Kuma je pokrit s smrekovim in meša-nim gozdom, do višine okrog 800 m pa so večje in manjše terase z naselji, travniki in polji; najbolj znana naselja so Dobovec (674 m) in Župa (760 m) na s. , Ključevica (850 m) na v. ter Podkum (744 m) in Mali Kum (813 m) na j. strani. Malo pod vrhom je na s. strani obsežna travnata planota Lontovž s smučišči in smučarsko kočo. Na Kumu in njegovi okolici prevladuje srednjeevropska flora, na toplih legah pa najdemo tudi južnoevropsko in ilirsko rastlinstvo, npr. Hladnikov grintavec, ki raste le v sredogorju osrednje Slovenije in opojno zlatico, ki je značilna za pobočje Kuma nad Dobovcem. Na tem območju dobimo tudi nekatere alpske rastline, kakor nežni kamnokreč, dlakavi sleč in soško smiljko, kar je za to nadmorsko višino presenetljivo.
Kum ima dva neizrazita vrhova, ločena z malim sedlom. Na v. vrhu je stala cerkev sv. Jošta, ki so jo zgradili konec srednjega veka; leta 1961 so jo porušili in tam zgradili visok RTV in telekomunikacijski stolp ter upravno poslopje. Na z. vrhu stoji cerkev sv. Neže, ki je bila prav tako zgrajena konec srednjega veka; po požaru okoli leta 1600 so jo obnovili. Zanimivost cerkve je samostojno stoječi zvonik. Kum je bil vse od izgradnje obeh cerkva znana božja pot, še zdaj pa je znana »kumska nedelja«, t. j. zadnja nedelja v avgustu.


Planinska postojanka:

Planinski dom stoji tik pod zahodnim vrhom Kuma (1220 m), na južni strani cerkve sv. Neže, ki je bila zgrajena v srednjem veku, obnovljena pa po požaru okoli leta 1600. Na vzhodnem vrhu je stolp RTV s poslovnimi prostori. Začetki planinskega gospodarstva na Kumu segajo v leto 1928, ko je Posavska podružnica SPD opremila v mežnariji sobo za izletnike in planince. Po osvoboditvi je PD Trbovlje dobilo v last mežnarijo in njeno depandanso; obe zgradbi je obnovilo; 24. avgusta 1947 je neuradno, 5. septembra 1948 pa uradno odprlo Kočo na Kumu. Leta 1950 jo je prevzelo novoustanovljeno PD Kum Trbovlje, ki jo je v letih 1953 do 1958 adaptiralo in razširilo, v letih 1972/73 pa posodobilo in uredilo tudi depandanso. Leta 1952 so na Kum napeljali elektriko. V letih 1985 in 1986 so dom in depandanso popolnoma obnovili zunaj in znotraj, na novo opremili in napeljali telefon. Dom je stalno odprt, razen ob četrtkih.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; na terasi je 30 sedežev; v 14 sobah je 35 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC in umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Še naprej strmo navzgor do cerkve in doma.

višina: 1093 m Podlečnik (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti gremo še 10 min do Bušča razloženem naselju Ključevica, kjer skrenemo levo na jv. pobočje Kuma. Nad potjo se dviguje vrh Ključevica (1026 m) s cerkvijo sv. Marije. Po strmini se pot zasuče proti j. , kjer se priključi poti iz Podkuma.

višina: 802 m Kovaček (razpotje)

Ni opisa
5.7 km, 1 ura 10 minut Kovaček (razpotje) - Zidani most

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 199 m Zidani most

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji v zatrepu ob vznožju Velikega Kozja nad spodnjo Savinjo, ki ga na vzhodni in južni strani obdajajo skalne čeri te gore. Leta 1964 so planinci iz Zidanega Mosta in PD Radeče prevzeli v najem nekdanjo kočarijo, jo obnovili in uredili kot planinsko postojanko. Leta 1967 so nadzidali nadstropje in kočo prenovili; otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 27. aprila 1968. Koča ima ime po nekdanjem lastniku zemljišča. Pozneje so popravili kolovoz do koče, zgradili vodovod, uredili okolico in napeljali elektriko. Koča je 7. junija 1988 pogorela. PD Radeče in Planinska skupina Zidani Most sta takoj začela obnavljati pogorišče; koča, ki je večja do stare, je bila jeseni 1988 že pod streho, spomladi 1989 pa že delno urejena in oskrbovana. Glede na finančne možnosti so že opremili gostinske prostore, spalnico in sanitarije. Koča je odprta ob nedeljah in praznikih od 27. aprila do 30. septembra; za skupine jo odpro po dogovoru tudi ob drugih dneh in mesecih. V točilnici in dveh gostinskih prostorih je 85 sedežev in točilni pult; pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v skupni spalnici je 12 ležišč; WC in umivalnica; tekoča voda, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 984 m Veliko Kozje

Ni opisa
2.1 km, 30 minut Veliko Kozje - Sv. Lovrenc

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 611 m Dežan (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 713 m Sv. Lovrenc

Ni opisa
2 km, 50 minut Sv. Lovrenc - Njivce

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 797 m Njivce

Ni opisa
2 km, 40 minut Njivce - Sv. Jošt

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 786 m Sv. Jošt

Ni opisa
0.5 km, 20 minut Sv. Jošt - Planina Lisca

Opis:

Od tod je pot po bukovem gozdu zložnejša. Po 20 min od cerkve smo na velikem travniku na Lisci in kmalu tudi v domu.

višina: 939 m Planina Lisca
Planinska postojanka:

Prvo kočo na Lisci je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj in pionir planinstva na tem območju; otvoritev je bila 21. avgusta 1902. V zahvalo graditelju so jo poimenovali Jurkova koča. Bila je majhna in po 1. svetovni vojni ni več zadoščala za naraščajoči obisk Lisce. Zato je Posavska podružnica SPD zgradila zraven Jurkove koče večji planinski dom in ga odprla 19. junija 1932. Jurkovo kočo in planinski dom so partizani požgali 28. junija 1944, da bi preprečili nemškim enotam bivanje v domu. PD Lisca Sevnica je leta 1948 Jurkovo kočo na novo zgradilo. Leta 1970 so namesto dotrajane koče začeli graditi novo, sodobnejšo Jurkovo kočo, ki so jo odprli 19. avgusta 1972 ob proslavljanju 70-letnice te koče.Koča je odprta po dogovoru ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine tudi med tednom. V koči praviloma ne strežejo, hrana in pijača je na voljo v sosednjem Tončkovem domu. Po dogovoru s PD Lisca pa je v koči možno prenočiti. V gostinskem prostoru je 20 sedežev; na skupnem ležišču je 27 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.


LISCA, 948 m, je vrh Posavskega hribovja, in sicer v veliki litijski gubi, ki se vleče od Ljubljanske kotline prek Slivne, Zasavske Svete gore, Kuma, Velikega Kozja, Lisce proti Bohorju. Skupaj z Velikim Kozjem, s katerim ga veže sleme Sv. Lovrenca, tvori pogorje, ki se razteza med dolinami Savinje na z. , Gračnice na s. , Sevnične na v. in Save na j. Pogorje je zgrajeno iz triasnih apnencev in dolomitov. Na severu je razrezano z mnogimi ozkimi dolinami in grapami pritokov reke Gračnice; najpomembnejša je Lahovnica, ki izvira pod Lisco in teče po dolini skozi Lahov Graben ter se v Jurkloštru izliva v Gračnico. Južna stran ni tako razčlenjena kot severna, dokaj široka slemena loči le nekaj potokov. Severna strma pobočja so večinoma gozdnata, prevladujejo listavci, precej je tudi iglavcev, zlasti smrek. J. položnejša pobočja so deloma gozdnata, precej pa je po slemenih okrog naselij in zaselkov obdelovalnih površin, pa tudi samotnih kmetij. Največje naselje je Razbor (479 m) na razglednem slemenu Razborskega hriba med Podvinskim in Liškim potokom. Na nižjih prisojnih legah so tudi vinogradi. Lisca, Lovrenc in Veliko Kozje se ponašajo s pestro floro. Zanimiva so zlasti rastišča alpskih vrst; tod uspevajo Clusijev svišč, dlakavi sleč, skalna špajka, rumeno milje, alpska mastnica, dvocvetna vijolica. Med mnogimi srednjeevropskimi vrstami velja omeniti zlati klobuk, brstično lilijo in šopasto zvončico. Znan je podatek, da je ugledni botanik Henrik Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, obiskal 24. julija 1834 Lisco in nabral razne rastline, zlasti razne vrste travniške zlatice.
Lisca ima dolgo zgodovino, na njenem območju pa je tudi veliko naravnih, kulturnih in drugih zanimivosti. Poznali so jo že Rimljani. Čez prelaz na z. strani vrha je peljala rimska cesta iz Celja v Posavje. Na Lisci je rimski vojaški oddelek Tavriskov (s sedanjega Salzburškega, Koroškega in Štajerskega) postavil spomenik svojemu poveljniku in rimskemu vojskovodju Marcusu Ulpiusu Rutilianusu, ki je umrl v Celju leta 237 n. š. Pod Lisco je sredi gozdov nad Lahovim grabnom postavil leta 1785 sevniški graščak Josip Wintershofer steklarno, ki so jo leta 1802 premestili v Jurklošter; tam, kjer je stala prvotna steklarna, je zdaj kmetija Glažuta. Ob poti z Razbora na Lisco stoji 20 min pod vrhom cerkev sv. Jošta iz konca 17. stoletja z obokano notranjostjo. Na Rudi, zaselku v bližini Razborja, so razvaline srednjeveškega gradu. Na slemenu proti Velikemu Kozju stoji cerkev sv. Lovrenca iz 17. stoletja; pravokotna ladja je sklenjena z osmerokotnim prezbiterijem, v katerem je glavni oltar iz leta 1695. Lisca je že ob koncu prejšnjega stoletja privabljala planince; leta 1899 jo je v Planinskem vestniku opisal Fran Orožen, takratni načelnik SPD. Posebno zaslužen za razvoj planinstva na Lisci pa je Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj na Razborju, ki je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil na Lisci prvo kočo.

Z vrha Lisce, na katerem stoji operativni center za obrambo pred točo, je izredno lep razgled. Od s. proti v. vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč. Donačko goro, lvanščico. Od v. proti j. seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega Roga, Kleka in Snežnika. Od j. proti z. vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd in Julijce s Triglavom. Od z. proti s. so v ozadju Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro in Golico. S ploščadi pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in na Dolenjsko gričevje na j. strani doline.


1.7 km, 20 minut Planina Lisca - Lisca sedlo

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S sedla proti Lisci do ceste in po njej proti domu.

višina: 806 m Lisca sedlo

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Lisca sedlo - Ješovec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 932 m Ješovec

Ni opisa
2.1 km, 30 minut Ješovec - Sedlo (Ivc)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 776 m Sedlo (Ivc)

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 40 minut Sedlo (Ivc) - Zabukovje nad Sevnico

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 552 m Zabukovje nad Sevnico

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 40 minut Zabukovje nad Sevnico - Zaloška gora

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 928 m Zaloška gora

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1023 m Veliki Javornik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis:

Kmalu po priključku ZPP z Velikega Javornika lahko napravimo kratek ovinek na levo po označeni planinski poti na bližnji Veliki Koprivnik (982 m), ki ponuja prelep razgled do Pohorja, Pece in Kamniško-Savinjskih Alp, zlasti pa na Kozjansko. Z vrha, na katerem je urejeno počivališče, se po drugi poti spustimo spet na cesto. Ko se začne zložno spuščati, se že bližamo planinski koči. Od Netopirja do koče smo hodili 45 min.

višina: 900 m Koča na Bohorju
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi pod vrhom Plešivca, 896 m visokega v pogorju Bohor. Na tem mestu je Lovsko društvo »Bohor« Senovo pri Rajhenburgu leta 1939 postavilo kočo na Bohorju - Lovsko-planinski dom. 24. junija 1942 so kočo požgali borci Kozjanske čete, da se vanjo ne bi naselil sovražnik. Na temeljih požgane koče so člani Planinskega društva »Bohor« Senovo v času od 01. maja 1956 do 23. avgusta 1959 zgradili planinsko kočo. V letu 1978 se je začela temeljita obnova in posodobitev koče ter gradnja prizidka. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je gradnja prizidka počasi napredovala tako, da je bila otvoritev  prizidka realizirana 24. septembra 1994.

Koča je stalno odprta, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pred kočo pa 13 miz s klopmi. V šestih spalnicah je 16 postelj, v dveh skupnih spalnicah pa 15 in 9, koča ima tudi skupna ležišča. V sanitarnih prostorih je na razpolago topla in mrzla voda. Vsi prostori v koči so ogrevani, v starem gostinskem prostoru je krušna peč.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 921 m Debeli vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 842 m Debeli vrh (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Debeli vrh (razpotje) - Brest

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 807 m Brest

Ni opisa
9.3 km, 2 uri 30 minut Brest - Klake

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 403 m Klake

Ni opisa
4.5 km, 1 ura 10 minut Klake - Buče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 222 m Buče

Ni opisa
3.2 km, 50 minut Buče - Golobinjek ob Sotli

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 190 m Golobinjek ob Sotli

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 20 minut Golobinjek ob Sotli - Podčetrtek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 202 m Podčetrtek

Ni opisa