Išči po točkah

Začetek: Vojkova koča na Nanosu

Konec: Bevkov vrh (kapelica)

Razdalja: 104.7 km Čas hoje: 33 ur 10 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 1240 m Vojkova koča na Nanosu
Planinska postojanka:

Koča stoji v zavetju tik pod Plešo (1262 m), enim od vrhov Nanosa, visoke kraške planote, ki se strmo dviga nad Zgornjo Vipavsko dolino. Začetki koče segajo v leto 1907, ko je Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD ustanovila sklad za gradnjo koče. Leta 1913 je sklad prevzela novoustanovljena Vipavska podružnica SPD, v katero so bili včlanjeni tudi planinci iz Postojne, kjer je bil tudi sedež sklada; to leto so kupili zemljišče, na katerem je zdaj Vojkova koča. Ko so ti kraji po 1. svetovni vojni prišli pod Italijo, je delo podružnic SPD na tem območju prenehalo. Po 2. svetovni vojni in po združitvi teh krajev z matično domovino je stare načrte uresničilo PD Postojna; kočo so slovesno odprli 7. avgusta 1949. Poimenovali so jo po narodnem heroju Janku Premrlu-Vojku (1920-1943), ki je bil rojen v Podnanosu; pred kočo stoji njegov doprsni kip. Leta 1976 so zgradili prizidek in kočo obnovili. Jeseni 1990 so kočo popolnoma prenovili znotraj in zunaj ter delno zamenjali opremo. Spomladi 1991 so vključili telefon.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra od 17. ure od srede do nedelje zvečer, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za najavljene skupine jo odprejo tudi v drugih dneh. V dveh gostinskih prostorih je 82 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 100 sedežev; v eni sobi so 4 postelje, na dveh skupnih ležiščih pa 48 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

NANOS, 900 m, 9 preb. Razloženo naselje leži na jz. robni uravnavi enako imenovane kraške planote. Sestavljajo ga samotne kmetije in prebivališča gozdarjev. Naseljeni sta le še dve domačiji; ljudje se ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Na območju naselja so majhne njive, največ je pašnikov, tudi te pa počasi zarašča grmovje. V okolici je precej kraških kotanj, brezen in ledenih jam, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je velik lovski dom Lovske družine Nanos.

Sredi aprila 1942 se je v bližini Abramove domačije nastanila Brkinska četa z več kot 50 borci. Nekaj dni pozneje, 18. aprila 1942, jo je obkolil in napadel polk italijanske vojske. Četa partizanov se je 8 ur bojevala z Italijani, zvečer pa se je večini borcev uspelo prebiti iz obroča. Padlo jih je pet, pokopani pa so v skupnem grobu ob cesti nasproti Abrama. Na spomeniku piše: »Tukaj počivajo junaki NOB, ki so padli na Nanosu v prvi veliki borbi na Primorskem, aprila 1942. leta. Slava padlim borcem.«

Od Abramove domačije gremo na cesto nad hišo in po njej proti Nanosu. Kmalu opazimo nekaj počitniških hišic in na desni veliko kmetijo. Cesta zložno leze navzgor po robu travnate planote, potem pa zavije v gozd. Po 10 min. smo na cestnem križišču. TV gre naravnost in nekoliko navkreber. Kmalu pridemo iz gozda na obširno travnato planoto nanoškega Ravnika, ki sega vse do Pleše. Pred nami in na levi se dviga vrsta vrhov, poraščenih z gozdom; najvišji je Suhi vrh (1313 m). Na j. strani se vleče rob planote, Rebernice, ki se strmo spušča proti magistralni cesti Razdrto–Nova Gorica, zato je iz doline videti kot gora. Na j. strani vidimo Senožeške hribe, Senožeče in Vremščico. Po 10 min. od križišča zapustimo cesto; po poti na levo se vzpnemo na rob nad cesto, potem pa gremo čez prostrane senožeti naravnost proti vrhovom, ki jih vidimo pred seboj. Pot se zložno dviga in spušča po valoviti planoti. Po 15 min. se planota zoži med grebenom na desni in travnatim hribom Hribač (1056 m) na levi. Pot pelje nad ozko dolinico, poraslo z leskovjem, potem po mešanem gozdičku in po nekaj minutah je pred nami drugi travnati Hribač (1086 m); zložno se vzpenjamo proti njemu. Kmalu pridemo na gozdno cesto med obema Hribačema; po njej gremo nekaj korakov desno navzdol do odcepa slabega kolovoza na levo, tam pa nas kažipot opozori, da moramo po njem proti Vojkovi koči. Od Abrama je 50 min.

Po nekaj korakih strmine po leskovju pride kolovoz na plano; po travnatem pobočju se zložno vzpenja proti sedlu med j. in s. robom in proti gozdu. Gremo naravnost v mešani gozd in po njem navzgor proti robu. Iz gozda pridemo na širok travnat preval Lanišče, od koder pred seboj zagledamo Grmado (1207 m); ta je na s. strani gozdnata, po njenem j. travnatem pobočju pa se vije cesta proti Vojkovi koči. Za Grmado se kaže Pleša z radiotelevizijskim stolpom. Od gozdne ceste smo hodili 30 min.

Po slabem kolovozu se po j. travnati strani spustimo do bližnje ceste proti Vojkovi koči. Proti z. se odpre zelo lep pogled na Vipavsko dolino, Vipavske hribe in Kras. Prečkamo cesto in nadaljujemo po poti čez dolinico proti gozdu in po njem do gozdne vlake, potem pa po njej zložno navzgor. Vlaka postane lepa gozdna pot, po kateri se spet vzpnemo do ceste. Z Lanišča je 20 min. Nadaljujemo po cesti, ki se zložno vzpenja po s. strani Grmade, vse do bližnjice na desno; po nekaj minutah pridemo na senožet, po kateri se spet vrnemo na cesto. Nekaj minut gremo po cesti, potem pa zavijemo levo po bukovem gozdu na planoto z Vojkovo kočo.

Planinska postojanka:

Zavetišče je v hiši kmeta Ježa v razloženem naselju Nanos na visoki kraški planoti enakega imena. Pri hiši se reče po domače pri Abramu. Prvo zavetišče v tem kraju so odprli 24. januarja 1954 pri 30 minut oddaljenem kmetu Blažonu. Leta 1961 so ga preselili na sedanjo lokacijo. Poimenovali so ga po zaslužnem vipavskem planincu Fricu Furlanu (1902-1952), ki se je smrtno ponesrečil v stenah Gradiške Ture na Nanosu nad Vipavo. Ježevi so zgradili poleg domačije poslopje za kmečki turizem, kjer so tudi prenočišča. Zavetišče je stalno odprto. V gostinskem prostoru (kmečki sobi) je 30 sedežev, pri mizah pred hišo pa 40; WC, voda kapnica, elektrika, telefon.


Nanos, 790 do 900 m, 8 preb., razloženo naselje na istoimenski kraški planoti. Samotne kmetije, prebivališča gozdarjev, pašniki, skromne njive, gozdovi. Kraška brezna, med njimi znane ledene jame, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je lovski dom lovske družine Nanos, zraven pa skupni grob petih borcev NOV, ki so tu padli aprila 1942 v boju z Italijani.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju za Blažonom nadaljujemo po desni cesti proti smrekovemu gozdu. Čez 10 min. smo na novem križišču; z desne pripelje asfaltirana cesta iz Vipave proti Abramu in po njej nadaljujemo našo pot. Precej ravna cesta po smrekovem gozdu pripelje na planoto in do domačije pri Abramu.

višina: 876 m Blažon (razpotje)

Ni opisa
8.2 km, 2 uri 20 minut Blažon (razpotje) - Podkraj

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

V Podkraju se TV spet združi s SPP; skupaj bosta šli do Vojkove koče na Nanosu. Pod cerkvijo gremo po vaški ulici do hiše št. 53, desno mimo nje in pod vrtom ter po stezi čez travnik do kolovoza. Mimo globače in po bukovem gozdu se vzpnemo na cesto Podkraj–Nanos; dosežemo jo v 20 min. S to bližnjico smo se izognili velikemu cestnemu ovinku. Zavijemo na desno po ravni cesti na sz. pobočju Prečnega vrha (887 m); čez 15 min. se na desno navzdol odcepi cesta v Belo in Sanabor. TV nadaljujemo 10 min. po levi cesti in mešanem gozdu do drugega razpotja. Leva gozdna cesta pelje v Bukovje pri Postojni, TV nadaljuje po desni. Cesta je sprva precej ravna, potem pa se zelo zložno vzpenja po s. pobočju hriba Soline (905 m), na katerem raste po večini smrekov gozd. Po 30 min. od drugega razpotja smo na tretjem; desna cesta pelje na Orlovše, kjer so pašniki in poslopja Kmetijske zadruge Vipava. TV zavije levo proti Nanosu.

Cesta se obrne proti j. in se zložno vzpenja; ponekod se na desni pokaže planota s poslopji na Orlovšah. Obdaja nas listnati gozd. Na desni se v bližini ceste dviga Orlovški hrib (867 m), na levi pa se vzpenjajo gozdnata pobočja Požganega hriba (1160 m). Po 30 min. od tretjega razpotja pridemo na planoto z njivami in travniki ter do Blažonove domačije, Nanos 2. Odpre se lep razgled po planoti nanoškega Ravnika ter na greben Gradiške Ture (793 m) in Podraške Ture (852 m) na njegovi j. strani. Kažipot pove, da je do Abrama še 30 min.

višina: 797 m Podkraj

PODKRAJ, 800 m, 437 preb. Strnjeno naselje leži na planoti pod strmimi j. pobočji gore Sv. Duha (1213 m) s cerkvico Svetega duha na vrhu in Srednje gore (1275 m). Tam se stikajo visoke kraške planote Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa. V Podkraj spadajo tudi zaselki Trševje, Sreboti in Hrušica ob cesti proti Logatcu. Skozi Hrušico je peljala pomembna rimska cesta, ki jo je varovala močno utrjena postojanka. Na Hrušici je bila od sredine 16. stol. do leta 1728 poštna postaja, na kateri so se ustavljali poštni vozovi. Ohranjeni in obnovljeni so ostanki rimske trdnjave, obnovljena je tudi stavba poštne postaje, v kateri je na ogled manjša arheološka zbirka najdb na tem območju. V središču Podkraja stoji župnijska cerkev sv. Marjete, tam so tudi podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Polja so skopa, ljudje se preživljajo po večini z živinorejo in gozdarstvom, precej pa je zaposlenih v Ajdovščini.

Na območju Podkraja je bila marca 1943 ustanovljena kurirska postaja P 4. Postaja se je večkrat selila; najprej se je zadrževala na Javorniku, potem v Hrušici in nazadnje na pobočju Nanosa nad Podkrajem. Prvi komandir postaje je bil Albin Plešnar - Medvedov, v njej pa je bilo šest kurirjev. Vzdrževala je zveze s P-5a pri Budanjah v Vipavski dolini, P-4a pri Šmihelu pod Nanosom in TV-2a na območju Grčarevca. Pri opravljanju nalog je 17. marca 1945 padel kurir Janez Trkman, doma iz Podkraja.

Na vaškem pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej je pokopanih 66 borcev NOV, padlih na tem območju.


5 km, 1 ura 50 minut Podkraj - Vodice (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po dobre pol ure od koče pridemo na senožet, kjer poleti cvetijo zdravilne šentjanževke. Na j. strani kotlinice zagledamo Streliški vrh (1265 m), najvišji vrh Idrijskega hribovja; pod vrhom ga obkroža skalni venec, ki se dviga nad gozdom. Kmalu pridemo na križišče gozdnih cest; po boljši cesti gremo navzdol proti Vodicam do bližnjega odcepa poti na levo, po kateri nadaljujemo SPP. Od koče do odcepa poti smo hodili 45 minut.

Gozdna pot po smrekovem gozdu je 5 min ravna, potem pa se 10 min precej strmo dvigamo po mešanem gozdu na s. strani Streliškega vrha. Pridemo na obširne senožeti na jv. in j. strani vrha. Po nekaj minutah hoje po lepi poti zavijemo na desno na komaj opazno stezo, ki nas precej vodoravno pelje po travnatem pobočju na j. stran Streliškega vrha. Pred seboj zagledamo Srednjo goro (1275 m) in na njeni j. strani dolino med Colom in Hrušico. Po ozki stezi ob robu gozda in po senožetih se spustimo v dno dolinice, ki se vleče izpod prevala (1133 m) med Streliškim vrhom in Srednjo goro. Po dolinici naj bi tekel potoček in niže od naše poti poniknil v globok skalnat udor; žal ne teče ob sušnem vremenu. Od odcepa poti nad Vodicami do dna dolinice smo potrebovali 40 minut.

V dolinici se razcepi več poti. SPP se rahlo vzpne po nasprotnem travnatem bregu na j. strani Srednje gore do roba, s katerega vidimo pred seboj vso rahlo nagnjeno planjavo proti Podkraju. Komaj vidna steza pelje čez senožeti naprej proti z., potem pa se pri kamnu z markacijo obrne na j. proti dolini do slabega kolovoza. Po kolovozu gremo navzdol po senožetih; na levi opazimo nekdanjo italijansko utrdbo. Na razpotju kolovozov gremo naravnost navzdol, kmalu pa se na desno odcepi čez senožet pešpot do kolovoza, ki nas po gozdičku pripelje na rob nad Podkrajem in do ceste Col - Kalce nad vasjo. Po vaški ulici zavijemo do središča vasi pri cerkvi. lz dolinice na j. strani med Streliškim vrhom in Srednjo goro v Podkraj je dobre pol ure hoje.

Opozarjamo na previdnost pri hoji po ozkih, komaj vidnih stezah na območju Streliškega vrha in Srednje gore, zlasti če je trava mokra; tudi markacije na senožetih so redke, ker je malo drevja, tiste na kamnih ob poti pa marsikje zakriva trava.

Od Pirnatovega doma na Javorniku v Podkraj je 2 h.

višina: 1060 m Vodice (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Pirnatovi koči stopimo na gozdno pot, po kateri pridemo do bližnje Medvedove domačije in do stare kamnite gozdne ceste. Precej ravna cesta pelje po z. gozdnatem pobočju Dednega vrha (1217 m) in kmalu pripelje na travnat preval, s katerega je lep pogled nazaj na Javornik z razglednim stolpom. Cesta zavije v bukov gozd in se po z. pobočju Špika (1189 m) spušča proti v. robu kotlinice z razloženim naseljem Vodice (930 m), ki ga vidimo na desni strani. Naselje je dobilo ime po močnih studencih; združijo se v kratek potoček, ki kmalu ponikne.

Planinska postojanka:

Koča stoji malo pod vrhom Javornika na sedlu, ki povezuje Javornik(1240m) in Dedni Vrh(1217m). Prvo leseno kočo so idrijski planinci zgradili malo niže od sedanje v bližini kmetije Medved in jo odprli 4. avgusta 1907; poimenovali so jo po profesorju Maksu Pirnatu (1875-1933), prvem predsedniku Idrijske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva na tem območju pred 1. svetovno vojno. Po 1. svetovni vojni so italijanske oblasti razpustile slovenska društva. Stara lesena koča je počasi razpadala. PD Idrija je leta 1949 začelo graditi novo kočo in jo slovesno odprlo 20. julija 1952. Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili leta 1982. Leta 1991 so prenovili pritlične prostore in obnovili elektro in vodovodne instalacije. Planinci in lovci so leta 1972 postavili na Javorniku lesen razgledni stolp.Zaradi dotrajanosti,ga je je novoustanovljeno društvo leta 2000 podrlo in postavilo novega. Koča je odprta ob sobotah,nedeljah in praznikih; ob drugih dnevih je transverzalni žig planincem na voljo ob vhodu v kočo.V gostinskem prostoru koče je 28 sedežev, točilni pult.V sanitarnem delu sta WC in umivalnica z mrzlo in toplo vodo.V 4 sobah je 22 postelj.Gostinski del in spalne prostore ogrevajo s pečmi.Objekt je priključen na električni tok. Kočo od leta 2001 dalje upravlja domače planinsko društvo Javornik Črni vrh, ki kočo, ki je bila v zelo slabem stanju postopoma obnavlja.


7.6 km, 1 ura 50 minut Pirnatova koča na Javorniku - Col

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Cola nadaljujemo SPP proti Javorniku po asfaltni lokalni cesti, ki se malo nad cerkvijo odcepi od regionalne ceste Ajdovščina—Črni Vrh—Godovič in pelje v Vodice, 7 km. Sprva so ob cesti hiše Cola in obrat tovarne čevljev Alpina. Kmalu za zadnjimi hišami se na levo odcepi stranska cesta v Malo Polje, mi pa nadaljujemo po desni, ki je sprva precej ravna, potem pa se začne vzpenjati. Obdaja nas bukov gozd. Precej je ovinkov, nekatere sekajo bližnjice. V dobri uri pridemo na široko jaso s senožetmi v bregu na levi strani ceste, na desni pa je domačija Lazar. Gremo naprej po cesti, spet smo v gozdu. Po približno 10 min je na levi hišica Malo Polje 27, kmalu pa smo na koti 951 m, odkoder se cesta zložno spušča. Se malo, pa smo pri znamenju, pritrjenemu na bukovo drevo na levi strani ceste; temu kraju pravijo »Pri Malem Školu«. S Cola l h 30. Na desni vidimo dva kopasta vrhova Križne gore (1073 m, 1168 m).

Pri znamenju zapustimo asfaltno cesto; po širokem kolovozu zavijemo na levo navzdol v Široko dolino, ki jo dosežemo v nekaj minutah. Na nasprotnem koncu doline vidimo nekaj samotnih domačij razloženega naselja Kanji Dol, na hribčku nad njimi pa se beli kapelica. Na začetku Široke doline skrenemo s kolovoza na desno gozdno pot, ki postane steza, ko se začnemo precej strmo vzpenjati. Po kakih 10 min vzpona se steza zravna in že smo iz gozda na spodnjem robu strme senožeti. Na desni vidimo malo vstran domačijo Jeler (985 m), nas pa markacija na jesenovem drevesu usmeri naravnost navzgor do bližnje gozdne ceste, ki jo prečkamo in se povzpnemo naravnost navzgor po bregu (steze ni opaziti) do 50 m višje ležeče lokalne ceste, ki pripelje od Cenca na Strmcu ob regionalni cesti Ajdovščina—Godovič. Od znamenja »Pri Malem Školu« smo hodili 30 min. SPP zavije na desno po lokalni cesti; pod nami je domačija Jeler. Po nekaj minutahpride cesta v bukov gozd, po katerem se zložno vzpenja. Kmalu smo na mali jasi, kjer zavijemo na desno in po poti navkreber sekamo levi cestni ovinek. Hojo nadaljujemo po cesti; kmalu je na levi opuščena domačija Rudolf. Malo naprej se odcepi na levo gozdna cesta proti nekaterim domačijam na Javorniku, mi pa gremo po lokalni cesti rahlo navzgor. Tabla ob cesti nas opozori, da je nad cesto »Slovenski ljudski astronomski observatorij«, ki ga slutimo skozi drevje. Ko se cesta zravna, ni več daleč do Medvedove domačije, Javornik 7, odkoder že zagledamo Pirnatovo kočo na Javorniku. Do nje je po kolovozu le še nekaj korakov. Od znamenja »Pri Malem Školu« smo hodili 1 h.

S Cola do Pirnatove koče na Javorniku je 2 h 30.

višina: 620 m Col

COL, 619 m, 498 preb. Središčno naselje z gručastim jedrom leži na j. robu Trnovskega gozda ob regionalni cesti Ajdovščina–Godovič. Na Colu je pomembno cestno križišče; proti z. se odcepi cesta na Predmejo in Lokve, proti v. v Podkraj ter proti Hrušici in Logatcu. Središče vasi z župnijsko cerkvijo sv. Lenarta je pri cestnem križišču. Zaradi strateške lege je bil kraj poseljen in močno utrjen že v antiki. Skozi Col je peljala rimska cesta iz Ajdovščine proti Hrušici. O tem obdobju pričajo izkopanine, ki so jih našli na pokopališču. Tudi utrdbe na Šancah, Šturmaniku in Rižemberku so iz rimskih časov. Nekoliko pod naseljem, ob cesti proti Ajdovščini, stoji obnovljen stolp gradu Trilek, sicer edini ostanek nekdanjega gradu, omenjenega v 16. stol. V njem so našli kamnit miljnik s posvetilom cesarju Juliju Apostati (vladal 361–363), ki ga zdaj hrani Narodni muzej v Ljubljani, in rimske novce iz 2. stol. Kraj se je najprej imenoval Podvelb po oboku v nekdanjem gradu, pod katerim je peljala cesta; obok so podrli leta 1840. Zdajšnje ime kraja je nastalo po mitnini (colnini), ki so jo pobirali do konca 19. stol.; mitnica je stala ob odcepu ceste v Podkraj. Zdaj je Col krajevno središče širšega območja. Nekaj ljudi je zaposlenih v manjših podjetjih v kraju, številni pa tudi v bližnji Ajdovščini. V kraju so osnovna šola, pošta, samopostrežna trgovina, dve gostilni in več obrtnih delavnic. Kraj je izpostavljen siloviti burji. Obdelovalne zemlje je malo.

Zaradi pomembne lege med Trnovskim gozdom in Nanosom ter med Vipavsko dolino in Črnovrško planoto je bil Col večkrat prizorišče bojev med partizanskimi in okupatorskimi enotami. Zlasti hudi so bili boji med veliko nemško ofenzivo jeseni 1943 ter med nemškima ofenzivama na Trnovsko planoto oktobra 1944 in v začetku leta 1945. Na pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej pa je pokopanih 14 borcev NOV.


0.7 km, 10 minut Col - Tratnik (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na asfaltirano cesto pridemo v zaselku Žagolič, kjer se obrnemo proti Colu; do tja je le še 10 min. S Kovka na Col smo hodili 60 min.

višina: 620 m Tratnik (razpotje)

Ni opisa
2.5 km, 1 ura 10 minut Tratnik (razpotje) - Kovk

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vrha Kovka gremo nekaj korakov po v. robu, nato pri meritvenem znamenju zavijemo po stezi levo navzdol v bukov gozd. Po 10 min. pridemo na travnik, po njem gremo desno proti gozdu. Lepa široka pot se počasi spušča po borovem gozdu na s. pobočju Velikega Grebena. Po 25 min. spusta z vrha pridemo na preval med Velikim in Malim Grebenom; lepo vidimo cesto Col-Predmeja. S prevala nas široka in precej ravna pot, ki se razširi v kolovoz, popelje po j. gozdnatem pobočju Malega Grebena. Kolovoz se kmalu prevali na s. stran in pride na travnik, od tam pa že zagledamo cesto in hiše proti Colu.

višina: 961 m Kovk
Vrh:

Kovk (961 m) je najvišji vrh na j. robu Trnovskega gozda med Predmejo in Colom. J. pobočje se strmo spušča proti cesti Ajdovščina–Col. V. rob se prek Velikega in Malega Grebena počasi znižuje proti Colu. S., položnejša in po večini gozdnata pobočja se širijo do ceste Col–Predmeja; tam je na z. strani proti Gozdu nekaj samotnih kmetij. Tudi s Kovka je lep razgled: če se ozremo nazaj, vidimo našo celotno pot po robu planote, proti v. seže pogled proti Javorniku in Nanosu, na j. je v bližini Zgornja Vipavska dolina, za njo pa Kras, Vremščica, Slavnik in Snežnik.


3.1 km, 50 minut Kovk - Pravi vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na j. pobočju vidimo skale in kamenje, ki so se v davnih časih odkrušili z gore. Spet imamo lep razgled na vse strani. Na Podrto goro pripelje markirana pot iz Ajdovščine, z nje pa gremo naprej po notranji strani roba proti plečatemu Kovku, ki ga vidimo pred seboj. J. pobočja planote, ki strmo padajo proti cesti Ajdovščina-Col, se imenujejo Reber. Po 30 min. pridemo na široko travnato planoto na z. strani Kovka. Pot se drži j. roba planote. Na s. strani opazimo domačijo Krog, ki sodi v naselje Gozd. Kmalu smo na razgledni točki Sončnica (867 m), kjer kurijo kresove in kjer je tudi urejen prostor za piknike. Odpre se lep pogled proti Nanosu. Po 10 min. pridemo do vznožja Kovka. Na vrh nas po z. travnatem pobočju usmerjajo markacije na redkih borovcih in kamnitih čokih. Tik pod vrhom so še vidni obrambni jarki tretje varovalne linije soške fronte iz 1. svetovne vojne. S Podrte gore na Kovk je 1 h.

višina: 829 m Pravi vrh

Ni opisa
1.4 km, 30 minut Pravi vrh - Majerija

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po nekaj minutah preide cesta nad hišo Mira Likarja, pri njej je prostor z dotrajanimi avtomobili, v travniški kolovoz, ki zavije nad kotlino po s. pobočju proti v. Kmalu smo pri domačiji Kovač, Kovk 40. Malo nad njo pridemo v lepo kotlinico z njivo in travnikom; če se obrnemo, je za nami Sinji vrh. S kotlinice se dvignemo na rob planote do kamnitega stebra s križem, kjer je pomembno križišče poti: od z. pride markirana pot s TV po Robu (od z. odcepa na Sinji vrh), navzdol se spušča nemarkirana pot v Ajdovščino, SPP pa gre po robu planote proti Podrti gori. Tod je držala stara pot, ki je povezovala domačije razloženega naselja Gozd na s. strani Podrte gore z Ajdovščino. Domačini pripovedujejo, da je steber s križem postavil Klatežev Lev, ki ga je v enem kosu prinesel s ceste v Gozdu. Od znamenja je čudovit razgled na Ajdovščino ter čez Kras do Slavnika in Tržaškega zaliva. S Sinjega vrha do znamenja je 50 minut. Od znamenja gremo ob robu planote proti Podrti gori malo po odprtem svetu, malo po nizkem bukovem gozdičku. Po 15 min smo na vrhu Podrte gore (827 m). Na j. pobočju vidimo skale in kamenje, ki se je v davnih časih odkrušilo z gore; od tod ime gore. Spet je lep pogled na vse strani. Na Podrto goro pripelje markirana pot iz Ajdovščine.

višina: 813 m Majerija

Ni opisa
0.9 km, 30 minut Majerija - Sinji vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od turistične kmetije se SPP povzpne na vrh, odkoder se spusti po s. pobočju do ceste Col?Predmeja, nanjo pridemo pri kapelici (833 m). Na drugi strani ceste spominja spomenik nad razpotjem na boje enot NOV z Nemci marca 1945. Lokalna cesta, ki se tu odcepi proti s., pelje čez Zadlog v Črni Vrh nad Idrijo. Nekaj korakov po cesti proti Colu zavije SPP pod domačijo Majerija po ozki asfaltni cesti, ki pa kmalu postane makadamska.

višina: 1001 m Sinji vrh
Vrh:

Sinji vrh (1002 m) je kopast vrh med j. robom Trnovske planote in regionalno cesto Col—Predmeja. Raztresene kmetije spadajo v razloženo naselje Kovk, ki ima središče pri šoli ob cesti. To je vrtačast kraški svet z malimi njivami, pašniki in skromnimi, pretežno bukovimi gozdovi. V okolici Sinjega vrha so baje Rimljani, ki so imeli močno utrjeno postojanko pri današnji Ajdovščini, kopali železovo rudo. Na vrhu so ostanki zbiralnika za vodo, ki so ga zgradili Italijani leta 1942, vanj so črpali vodo iz Hublja 800 m visoko; po vojni je bil opuščen.

Razgled s Sinjega vrha je izredno lep. Pogled objame širno planoto Trnovskega gozda od s. do j. roba; Poldanovec, Golaki, Ciganski vrh, Špičasti vrh in drugi vrhovi se dvigajo na s. robu planote, na j. pa Kucelj, Modrasovec, Parkljevec, Navrše, Podrta gora, Kovk in še veliko drugih vršičkov. Na s. se v bližini dviga Obli vrh (1109 m). Po sredi planote vidimo tu in tam cesto in hiše razloženih naselij od Cola do Predmeje. Na v. strani se za Colom dviga Javornik, na jv. pa Nanoška planota, kjer zlasti lepo vidimo j. strmi rob Breg in Rebrnice. Na j. je pod robom planote dolga Vipavska dolina, za njo Kras, v daljavi pa morje Tržaškega zaliva. Na s. obzorju vidimo Julijce s Triglavom, Karavanke in na sv. Kamniške Alpe.

Tik pod Sinjim vrhom je na j. strani turistična kmetija, Kovk 19 a, telefon 05 3649549. Kolikor bi bilo zaprto, poprašati pri Sinjevršniku, malo pod vrhom. Do turistične kmetije pripelje asfaltna cesta s Kovka 1,5 km. V hiši je zanimiva etnološka soba z zbirko starega kmečkega in gozdarskega orodja ter kuhinjskih predmetov. Turistična kmetija gosti vsako leto tudi priznane kiparje in slikarje.


2.1 km, 30 minut Sinji vrh - Rob (Sinji vrh)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP se za nekaj časa umakne v notranjost planote (TV nadaljuje naravnost proti Podrti gori). Kažipot pokaže na levo proti bližnji veliki domačiji Peterlini ob jz. vznožju Sinjega vrha, ki že spada v naselje Kovk. Pri domačiji pridemo na asfaltno cesto, ki pripelje s Kovka. Po njej gremo nekaj minut zložno navzgor do bližnjice na desni, po kateri se povzpnemo do asfaltne ceste Kovk—Sinji vrh. Odpre se lep pogled na bližnje kmetije na Kovku ter na vrhove v osrednjem in s. delu planote. Po cesti pridemo v nekaj minutah do velike kmetije Sinjevršnik, Kovk 10. Od kmetije gremo še malo naprej po cesti, potem pa po bližnjici nad cesto proti vrhu, ki ga že vidimo pred seboj. Z roba planote 30 minut.

višina: 828 m Rob (Sinji vrh)

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Rob (Sinji vrh) - Navrše

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Naravno okno na sz. strani vrha Navrše (857 m) je posledica geološkega delovanja. Na apnenčastem robu planote se je pojavila razpoka, ki jo je razjedala voda, tako da se je sčasoma razširila v približno 20 m visoko in 15 m široko okno, nad katerim je ostal skalni obok. Gora je torej votla, narečno "otla", in od tod izvira tudi ime kraja Otlica, v katerega sodi naravno okno. Skozi okno lepo vidimo Ajdovščino. Naravno okno je zavarovano kot naravni spomenik.

Od okna gremo naprej po travnatem robu na z. strani vrha Navrše, od koder je lep pogled na Lokavec, reko Hubelj in Ajdovščino ob vznožju Roba, strmega pobočja pod pragom Trnovske planote; Rob je ime za del gore med oknom in Podrto goro. Pot preide z z. na s. pobočje. V dolini na levi je domačija Zavrhovc, ki sodi še na Otlico, na v. strani doline pa že vidimo kopasti Sinji vrh (1002 m). Po travnatem pobočju nad dolino gremo proti gozdu na v. Lepa ravna gozdna pot pripelje na travnati rob planote, na katerem zagledamo električni daljnovod Ajdovščina-Trnovska planota. Z desne se priključi markirana planinska pot iz Ajdovščine. Od okna je 30 min. Na razpotju nas SPP začasno zapusti, saj mora čez Sinji vrh, na katerem je njena kontrolna točka; spet se nam bo pridružila na sz. strani Podrte gore.

višina: 853 m Navrše
Vrh:

Naravno okno, imenovano tudi Otliška jama, na sz. strani vrha Navrše (857 m) je posledica geološkega delovanja. Na apnenčastem robu planote se je pojavila razpoka, ki se je postopoma razširila v okoli 20 m visoko in 15 m široko okno, nad katerim je ostal skalni obok. Gora je torej votla, domačini pravijo »otla«; odtod ime Otlica. Skozi okno lepo vidimo Ajdovščino.


3.2 km, 1 ura Navrše - Dolski maj

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Do Kovka bomo hodili po zelo razgledni poti na j. strani Trnovskega gozda, imenovani Po robu, s katere vidimo Vipavsko dolino, Kras in morje. Pot vodi po zmerno valovitem zakraselem svetu, po travnikih, gozdovih, med nizkim grmovjem, po kamnitem robu in tudi mimo samotnih domačij. Čeprav je po večini speljana blizu roba, ni nevarna, nekoliko bolj je treba paziti le na gruščnatih delih poti. Paziti pa moramo na žice številnih električnih pastirjev. Hoja je prijetna zlasti spomladi in jeseni.

Steza se zložno dviga po travnatem pobočju hriba Štumbro in še naprej proti vrhu Parkljevec (889 m) pred nami. Nanj pa se ne povzpnemo, temveč ga zaobidemo po njegovi j. strani. V bližini opazimo nekaj hiš zaselka Kitajska, ki je sicer del razloženega naselja Otlica, 815 m, 319 preb., s središčem ob cesti Col?Predmeja. Tam so tudi osnovna šola, trgovina, gostilna in župnijska cerkev Angelov varuhov. Po jv. pobočju Parkljevca, poraslem z mešanim gozdom, se spustimo na travnike, ograjene s kamnito ograjo, in tam opazimo ostanke nekdanje domačije. Po nekaj minutah pridemo do ograjenih njivic in domačije Vidmar v bližini poti. Pot se nato nekoliko odmakne od roba Gore. Po travniku, poraslem z redkimi borovci, nizkem gozdičku in travnatem robu pridemo na široko travnato pobočje Otliškega maja (847 m) na j. strani poti; TV in SPP ne gresta na vrh, temveč po njegovem s. pobočju nad veliko Skručo dolino z domačijo, do katere pripelje cesta z Otlice. V dolini je še več hiš. Pot nadaljujemo proti jv. robu doline; ob poti je tabla št. 129 Geološke poti, ki nas je spremljala od našega priključka na SPP, tam pa se spusti v Ajdovščino. TV in SPP nadaljujeta naravnost do bližnjega naravnega okna. Od združitve s SPP do okna smo hodili 60 min.

višina: 856 m Dolski maj

Ni opisa
2 km, 50 minut Dolski maj - Na Hribu

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od ceste se desno odcepi pot »Po robu«, ki je razgledna in pelje ves čas po robu na j. strani planote Trnovskega gozda, s katerega vidimo Vipavsko dolino, Kras in vse do morja. Pot je speljana vse do Cola po zmerno valovitem kraškem svetu po travnikih, gozdovih, med nizkim grmovjem, po skalnatih grebenih in tudi mimo samotnih kmetij. Kljub temu, da je večinoma speljana blizu roba, hoja ni nevarna, le ponekod je treba malo popaziti na kraškem kamnitem svetu. Opozoriti pa je treba na številne žice električnih pastirjev, ki so speljane nizko nad potjo. Hojo po tej poti priporočamo zlasti spomladi in jeseni.

Z asfaltne ceste zavijemo na desno po robu planote, imenovanem Gore, ki je skupno ime za skalni rob na j. strani Predmeje in Otlice, saj se iz doline vidi kot prava gora. Pred seboj vidimo nekaj hiš naselja Predmeja, na desni pa Vipavsko dolino. Tik pod robom je znamenit Mačji kot, kjer »ima burja mlade«. Po 20 min pridemo na vrh Orlica (861 m) z navpično steno, ki pada proti dolini Lokavščka; na s. strani je v bližini nekaj hiš Predmeje. Z Orlice se rahlo spuščamo ob robu planote, potem pa se nekaj časa zložno dvigamo po travnatem pobočju vrha Štumbro (959 m) na s. strani poti (tu se pridruži TV s Predmeje).

višina: 887 m Na Hribu

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Na Hribu - Predmeja (V grapi)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z razpotja gremo po asfaltirani cesti zložno navkreber proti Predmeji. Ko se odpre razgled na južne strmine Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino, zagledamo na desni strani ceste visok kip matere Gorjanke, delo kiparja Zmaga Posege. Kip so odkrili leta 2001 ob 400-letnici naselitve Gore, planote nad Vipavsko dolino. Spomenik priča o težavnem življenju Gorjanov, ki kljub slabim življenjskim razmeram vztrajajo na planoti.

višina: 880 m Predmeja (V grapi)

Predmeja, 848 m, 363 preb., je razloženo naselje, razpotegnjeno 3 km v dolžino in 1 km v širino ob regionalni cesti Col—Lokve. Ime kraja je nastalo iz besede »meja«, kot domačini imenujejo gozd; Predmeja je torej kraj pred gozdom. Na Predmeji, ki stoji ob robu Trnovske planote, večkrat piha močna burja; zato so gradili hiše v zavetnih legah. Naselje ima kar devet zaselkov. V središču kraja je velika stavba, nekdanji hotel, v kateri sta trgovina in gostišče. Na bližnji vzepiti stoji nova cerkvica sv. Družine. Nad zaselkom Dolina, 10 min od gostilne proti Colu, je grobnica s spomenikom; v njej je pokopanih 367 borcev NOV, padlih na tem območju.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri Koči Antona Bavčerja se TV spet pridruži SPP, ki pride z Malega Golaka; z njo bomo šli z izjemo nekaterih krajših odsekov skupaj do Cola. Od koče gremo po precej ravni gozdni cesti proti v. Po 10 min. smo iz gozda na planem. Na desni strani ceste je razgledišče Na Veverici, od koder je prelep razgled na Zgornjo Vipavsko dolino z Ajdovščino in Vipavo, na strmi skalni rob Trnovskega gozda in na Javornik na v. strani ter na bližnjo planoto s Predmejo do vrhov na s. strani z Malim Golakom. Nadaljujemo po cesti, ki se obrne proti s. in zložno spušča po zakraselem svetu na v. strani Velikega Modrasovca. Po 10 min. od razgledišča nas kažipot opozori na bližnjico, ki nas popelje na desno precej strmo navzdol po bukovem in iglastem gozdu na s. strani Črnega školja, skalnega roba Trnovskega gozda nad zatrepom z izvirom potoka Lokavšček. Steza nas pripelje na cestno razpotje ob robu gozda (883 m). Od koče smo hodili 60 min. Desna asfaltirana cesta pelje navzdol v Ajdovščino, leva na Lokve, asfaltirana cesta naravnost pa na Predmejo in naprej na Col. Tik nad razpotjem stoji spomenik Jožefu Resslu (1793–1857), gozdarju, izumitelju ladijskega vijaka, načrtovalcu pogozditve Čavna in Gore ter graditelju cest po Trnovskem gozdu. Ob razpotju je tudi spominski vodnjak v spomin na graditelje vodovoda na Goro; na plošči piše, da so ga gradile Avstrija (leta 1916), Italija (1939), Jugoslavija (1989) in Slovenija (1992). Na s. strani razpotja so že prve hiše naselja Predmeja.

Planinska postojanka:

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Velikega Modrasovca cesta kmalu pripelje na nekdanjo vojaško cesto na Veliki Modrasovec. S križišča do ceste je 30 minut.

Po cesti gremo na levo; po 3 min se na desno odcepi steza, po kateri nadaljujemo našo pot. Po 10 min pridemo v sedlo med Velikim in Malim Modrasovcem (1305 m) s križiščem gozdnih kolovozov. SPP gre naravnost naprej in se po z. pobočju Malega Modrasovca spusti proti koči; ko pridemo po 10 min iz gozda, zagledamo kočo.

Od Iztokove koče pod Golaki do Koče Antona Bavčerja na Čavnu je 2 h 30 zmerne hoje.

višina: 1354 m Veliki Modrasovec

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti napravimo nekaj korakov navzdol proti Predmeji, potem pa zavijemo na desno po kolovozu proti bližnji vzpetini. Po nekaj metrih se s kolovoza odcepi na levo steza, ki nas po v. pobočju hriba, poraslega z nizkimi bukvami, popelje po kamnitem kraškem svetu (če je mokro, moramo biti previdni). Po 10 min pridemo do mladega smrekovega nasada, kjer postane steza traktorska vlaka. Zložno se vzpenjamo po v. pobočju Cingolce (1307 m). Naša pot se zvija okoli tega hriba, preide na jz. stran in se še naprej zložno dviga. Po kratki strmini se priključimo na gozdni kolovoz, po katerem zavijemo na levo. Kolovoz se po j. gozdnatem pobočju Cingolce zložno spušča; kmalu spremeni smer in za nekaj minut teče po ravnem. Tu postane steza, ki se vzpne na sedlo med Cingolco in Velikim Modrasovcem (1353 m) s križiščem gozdnih cest. S ceste Predmeja—Lokve do križišča je 45 minut.

Na križišču gremo naravnost na kolovoz, ki se zložno dviga po mladem bukovem gozdu na s. pobočju Velikega Modrasovca. Po 20 min vzpona je pri velikem votlem javorju kolovoza konec; od tod se steza po kraškem kamnitem svetu v ključih vzpne po gozdnatem s. pobočju Velikega Modrasovca. Po nekaj okljukih se steza bolj položno vzpne s s. na v. stran Velikega Modrasovca.

višina: 1100 m Bevške jame (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Dalje gremo po cesti, ki se zložno spušča proti j. Po 5 min se na levo odcepi steza po opuščenem kolovozu, ki se spušča po bukovem gozdu na v. strani Nemškega hriba (1278 m). Steza postane slab gozdni kolovoz, ki se za nekaj minut zravna, potem pa se po v. gozdnatem pobočju Petrovega hriba (1227 m) sprva zložno, potem pa bolj strmo spusti na gozdno cesto. Po cesti zavijemo na desno; slabih 10 min se vzpenjamo na preval, kjer nam kažipot pokaže na levo. Steza nas popelje po škrapljastem gozdu do ceste Predmeja—Lokve. Od koče do ceste smo hodili 35 minut.

višina: 1220 m Preval Strgarija

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Iztokove koče se po gozdni poti zložno spustimo do 5 min oddaljenega prevala Strgarija, kjer je križišče gozdnih cest. 

višina: 1274 m Iztokova koča pod Golaki
Planinska postojanka:

Koča stoji sredi gozda malo nad gozdno cesto čez preval Strgarija na jugozahodni strani Malega Golaka, najvišjega vrha Trnovskega gozda. Zgradilo jo je PD Ajdovščina; odprlo jo je 10. septembra 1950. Poimenovali so jo po Ivanu Turšiču-Iztoku (1922-1944), komandantu 30. divizije NOV Slovenije, ki je padel med nemško ofenzivo v bližini Lokev. Koča je odprta od četrtka do nedelje, če je dostopna. Postrežejo s hrano, toplimi napitki in pijačami. V gostinskem prostoru je 25 sedežev, na skupnem ležišču pa 15 ležišč, priporočajo spalne vreče; voda kapnica; gostinski prostor ogrevajo s pečjo.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tu se pot obrne proti j. Po jz. robu Malega Golaka, poraslem z bukovim gozdom, se precej strmo spuščamo. Ponekod se odpre pogled čez osrednji gozdnati predel planote na Čaven na nasprotni strani. Pot se zvija po čedalje bolj kamnitem kraškem svetu in preide z roba na strmo j. pobočje, poraslo s smrekovim gozdom. Ko se pot zravna, zagledamo med drevjem na desni Iztokovo kočo.

Z Malega Golaka do Iztokove koče je 30 minut.

višina: 1429 m Mali Golak (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Mali Golak (razpotje) - Veliki Golak

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vrha Malega Golaka se spustimo po z. grebenu med rušjem in nizkim bukovjem na bližnje malo travnato sedlo Senožetca, ki povezuje Mali Golak s sosednjim malo nižjim vrhom.

višina: 1493 m Veliki Golak
Vrh:

Mali Golak (1495 m) je najvišji vrh gorovja Golaki in Trnovskega gozda. Nenavadno je, da je 15 m višji od Velikega. Gozdna meja sega do višine okrog 1400 m, nad njo raste rušje, ki na kamnitem svetu daje vrhovom goli videz. Domačini so prepričani, da so bile nekdaj na Golakih planine. Ime Veliki in Mali Golak naj bi vrhova dobila po velikosti nekdanjih planin, zaradi tega lahko razumemo, da je Mali višji od Velikega. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani, zlasti na širno gozdnato Trnovsko planoto. Na s. se za bližnjim Idrijskim in Čerkljanskim hribovjem dvigajo Julijci s Spodnjimi Bohinjskimi gorami v ospredju in Triglavom. Proti v. se za Trnovsko planoto kažejo Hrušica, Javorniki, Krim ter v ozadju Kamniške Alpe in Posavsko hribovje. Na jv. strani vidimo v daljavi Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju. Na j. in jz. seže pogled od Vremščice in Slavnika prek Krasa do Furlanske nižine; za Krasom vidimo ob lepem vremenu tudi Tržaški zaliv. Na z. se za Banjšicami in Kambreškim pogorjem vidijo v daljavi Dolomiti.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo. Žig je pritrjen na kovinskem roču. PD Ajdovščina.


Mali Golak je najvišji od Golakov. Imena ni dobil zato, ker naj bi bil najmanjši ampak, ker je imel najmanjšo planino. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak. Sicer pa je z vrha lep razgled na vso Slovenijo. Lepo se vidi Triglav in velik del Julijskih Alp. Tudi Karavanke in Kamniške Alpe se vidijo. Pod nami pa Primorska s svojim morjem. Vrh ima vpisno knjigo in žig.


1 km, 20 minut Veliki Golak - Srednji Golak

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Srednjega Golaka se pot spusti po z. grebenu, poraščenem z nizkim bukovjem in vrbovjem, do velike vrtače ter po njeni levi strani do sedla med Srednjim in Malim Golakom. Precej strma pot po v. robu, sprva po gozdu, potem po kamnitem svetu, poraslem z ruševjem, pripelje na Mali Golak. S Srednjega na Mali Golak smo hodili 45 minut.

Od gozdne ceste v bližini razpotja, kjer SPP zapusti cesto, je do vrha Malega Golaka 2 h, z Mrzle Rupe pa 3 h 15.

višina: 1479 m Srednji Golak

Ni opisa
7.4 km, 1 ura 50 minut Srednji Golak - Mrzla Rupa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Ko smo mimo bližnje velike kmetije Omevnikar, je novo razpotje: zgornja gozdna cesta pelje na Krekovše, po spodnji lokalni nadaljujemo našo pot. Na desno se odpre pogled na globoko grapo Trebuščice z raztresenimi zaselki Gorenje Trebuše v grapi in po pobočjih na s. strani grape. Na j. strani grape se dviga obraščen skalnati greben Zelenega roba. Česta se rahlo spušča po smrekovem gozdu; po 15 min od Omevnikarja je na levi strani ceste kamnolom. Od tod naprej se cesta zložno dviga po jz. gozdnatem pobočju Slemena (1121 m) nad zatrepom grape z izvirom Trebuščice. Po tričetrt ure z Mrzle Rupe pridemo do Hudega Polja (1044 m), kjer se na levo odcepi gozdna cesta proti partizanski bolnici Pavli (do tja 1 h) in naprej na Krekovše. Spomenik ob razpotju spominja na bolnico, ki je delovala od leta 1943 do osvoboditve; v njej se je zdravilo nad 1000 ranjenih borcev. Ime je dobila po zdravnici dr. Pavli Jerina — Lah.

Od spomenika se cesta zložno dviga po hrbtu z bukovim gozdom med grapama Trebuščice na desni in Belce na levi. Večkrat se odpre lep pogled proti Gorenji Trebuši in naprej proti dolini Idrijce, Kaninskemu pogorju, Krnu, Spodnjim Bohinjskim goram in Triglavu. Česta se bliža skalnatemu grebenu pred nami. Po 30 min od spomenika pridemo do razpotja: desna lokalna cesta pelje skozi Smrekovo Drago na Lokve, leva gozdna cesta pa na Poslušanje, gozdni predel pod s. robom Trnovskega gozda. Kažipot pokaže pot na Golake.

Z razpotja napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa skrenemo po slabem gozdnem kolovozu proti j. Obdaja nas kamnit kraški svet z vrtačami, poraščen z redkimi smrekami in bukvami. Kolovoz sprva valovi, kmalu pa se precej strmo vzpne v s. gozdnato pobočje Golakov in postane pot. Ko pridemo po 20 min na rob, se lepa pot zvije proti bližnjemu sedlu pred nami. S sedla pelje pot po zakraselem svetu naravnost proti j. Po levi strani zaobide kraško kotanjo, na njeni j. strani pa se obrne proti z., kjer se nam pokaže gozdnati Veliki Golak (1480 m). Lepa pot se potem v ključih zvije po j. kamnitem gozdnatem pobočju hrbta na s. strani planote in pripelje na njegov rob. Nekaj minut gremo po valovitem robu, potem pa se spustimo na preval med Velikim Golakom na levi in Srednjim Golakom (1480 m) pred nami. Od gozdne ceste do prevala smo hodili 1 h. Po v. grebenu se v 15 min povzpnemo na Srednji Golak; čez kratek skalnati skok nad sedlom si pomagamo z rokami. Z vrha zagledamo na z. strani Mali Golak.

višina: 913 m Mrzla Rupa

Mrzla Rupa, 933 m, je zaselek samotnih kmetij na slemenu nad izvirom Idrijce na v. in gornjim delom doline Trebuščice na jz. Zaselek je del naselja Vojsko. Na Mrzli Rupi je pri kapelici razpotje cest v Idrijo, Gorenjo Trebušo in na Lokve. Tukaj so našli sledove strelnih jarkov in utrdb z benečanskim orožjem iz začetka 1o. stol., ko so se Benečani bojevali s Habsburžani za oblast nad idrijskim rudnikom. Pod Mrzlo Rupo izvira Idrijca; 3 km navzdol so že konec 16. stol. stale lesene klavže (visoke vodne pregrade), ki so jih leta 1772 nadomestili s kamnitimi. Po Idrijci so vse do leta 1926 plavili les v Idrijo. Ob Idrijci in njenih pritokih je bilo še več klavž; nekatere so v zadnjem času obnovili kot pomembne slovenske tehniške spomenike.


1 km, 20 minut Mrzla Rupa - Pustota

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Pustote nadaljujemo pot po ravni cesti proti 15 min oddaljenemu zaselku Mrzla Rupa. Z Vojskega do Mrzle Rupe je 1 h.

S cestnega razpotja pri kapelici gremo po cesti, ki pelje na Hudo Polje in na Lokve.

višina: 922 m Pustota

Ni opisa
1.3 km, 40 minut Pustota - Kotlar (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri transformatorju zapustimo cesto, ki naredi velik ovinek, in zavijemo levo po poti v gozd. To je nekdanja cesta, ki se zložno vzpenja na rob, od tam pa se po bukovem gozdu spusti na plano s počitniško hišico na desni. Pod njo pridemo spet na cesto in po njej na cestno križišče na Pustoti (924 m). Od cerkve na Vojskem je 45 min. Z leve pripelje cesta iz Idrije, naravnost gre na Mrzlo Rupo, TV pa zavije po cesti na desno.

Na Pustoti stoji spomenik padlim kurirjem kurirske postaje P-6, ki je imela sedež na območju Mrzle Rupe. Spomenik simbolično prikazuje kurirske zveze na tem območju, na bronasti plošči pa razberemo, da je bila P-6 ustanovljena 31. decembra 1942 in da je delovala do 9. septembra 1943. Vse do osvoboditve je bila potem na tem kraju javka med postajami P-5, P-7 in P-8. Na plošči je ohranjen spomin na kurirje Ivana Kokošarja, Miroslava Šuligoja in Oskarja Žižmonda, ki so padli pri opravljanju kurirskih nalog. Prvi komandir postaje je bil Viktor Carl - Jurko iz Gorenje Trebuše, zveze s P-5 na Brinovem griču in P-7 pri Gorenji Trebuši pa je vzdrževalo šest kurirjev.

višina: 1080 m Kotlar (razpotje)

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Kotlar (razpotje) - Vojsko

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od gostilne »Pri Medvedovih« gremo zložno po cesti proti cerkvi, pri kateri je cestno križišče; cesta naravnost pelje v Idrijo, levo v zaselek Rovtarjev Vrh, TV pa zavije po desni asfaltirani cesti mimo cerkve proti Mrzli Rupi. Cesta pelje po ravni planoti s travniki in njivami. Na prvem razpotju nadaljujemo po levi cesti, ki se zložno vzpenja na sleme; na njem je na desni domačija Kotlar ob vznožju Kotlovskega vrha (1168 m).

višina: 1071 m Vojsko

IDRIJSKO HRIBOVJE je sredogorsko hribovje med Cerkljanskim hribovjem na s., Škofjeloškim hribovjem na sv. in Trnovskim gozdom na j. Površje so izoblikovali reka Idrijca od izvira na robu Vojskarske planote do sotočja s Trebuščico pri Dolenji Trebuši, njena desna pritoka Belca in Zala ter levi pritoki Nikova, Kanomljica, Otuška in Sevnica, pa tudi desni pritoki Trebuščice. Reka in potoki so v apnenčeve in dolomitne kamnine vrezali globoke doline in grape s strmimi pobočji. Nad njimi se širijo večje in manjše planote; največja je Vojskarska planota s središčem na Vojskem. Na zakraselih planotah so gozdovi in travniki, v bližini samotnih kmetij pa tudi majhne njive. Prebivalci se preživljajo predvsem z gozdarstvom in živinorejo.

VOJSKO, 1077 m, 197 preb. Razloženo naselje leži na obsežni zakraseli Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice v z. delu Idrijskega hribovja. Sestavljajo ga majhni zaselki Mrzla Rupa, Ogalce in Rovtarjev Vrh. Jedro naselja je zaselek Planina pod hribom Školj (1129 m). Na Planini je župnijska cerkev sv. Jožefa, zgrajena v 17. stol., tam so tudi podružnična osnovna šola, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, trgovina, gostilna, okrepčevalnica in dve domačiji s kmečkim turizmom. Prebivalci se preživljajo z živinorejo, gozdarstvom in izdelavo čipk, nekaj pa jih dela v Idriji. Kraj ima zaradi lege, zdravega okolja, lepih izletniških točk in zgodovinskih znamenitosti dobre možnosti za razvoj turizma. Ob ugodnih snežnih razmerah na Školju obratuje smučarska vlečnica. V naselju je precej počitniških hišic. Iz Idrije na Vojsko vozi vsak dan več avtobusov.

Med NOB je bilo Vojsko eden od centrov narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na planoti so se dalj časa ali samo občasno zadrževale različne partizanske enote, prebivalci pa so jih sprejemali odprtih rok. V gozdovih ob potoku Belca pod Mrzlo Rupo je od leta 1943 do osvoboditve delovala partizanska bolnišnica Pavla, v kateri se je zdravilo več kot tisoč borcev. V bojih z okupatorjem so na planoti padli tudi številni borci NOV.

Na pokopališču pri cerkvi je partizansko grobišče, na spomeniku pa so zapisani verzi:

»Postoj in prikloni se vrstam grobov!
Tu spe naši borci, ki z zarjo v očeh
so umrli za svobodo naših domov,
za srečno prihodnost bodočih rodov,
da po naših zelenih doleh in bregeh
se živo razlegata radost in smeh.
Vse dokler bo sonce sijalo z višin,
na žrtve ne ugasne nam v srcih spomin!«

Tudi na pol ure oddaljeni Vojščici je na partizanskem pokopališču pokopanih 305 borcev NOV, padlih v nemški ofenzivi aprila 1945.

Na Vojsko lahko pridemo še po SPP iz Idrije mimo Koče na Hleviški planini (4 h 30); iz Idrije se lahko tudi pripeljemo po asfaltirani cesti (12 km).


7.6 km, 2 uri Vojsko - Blaškova planina

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod se spet povzpnemo na greben pod njegovim j. robom nad senožetmi. Imamo lep pogled na dolino Idrijce ter na strma pobočja in vrhove na obrobju Trnovskega gozda. Steza pelje zdaj po j. robu grebena, zdaj po grebenu, pa spet po s. strani tik pod grebenom. Na obe strani padajo strma pobočja, na naši levi nad Idrijco so tu pa tam travnata. Če je steza mokra, moramo paziti, da ne zdrsnemo po pobočju. Ves čas sledimo grebenu, po katerem se pot malo dviga, malo spušča. Obdaja nas večinoma bukov gozd, ponekod tudi smrekov. Po slabi uri je nad dolino Nikove poseka, prek katere vidimo kmetije nad cesto Idrija - Vojsko, v daljavi pa Porezen in Julijce. Ob stezi nad poseko sta miza in klop. Malo naprej od poseke preide steza v slab, s travo zaraščen gozdni kolovoz. Po nekaj minutah smo že pri drugi mizi s klopjo, odkoder se spustimo do malega sedla, nad katerim se dviga z drevjem poraščen skalnati vrh. Gozdni kolovoz nas popelje po s. strani vrha; po nekaj korakih zagledamo na levi samotno kmetijo, mimo katere pripelje iz doline Idrijce asfaltna cesta, ki se malo naprej priključi na cesto Idrija - Vojsko. Gozdna cesta, po kateri smo prišli, se spusti proti kmetiji, naša pot pa se povzpne po travniku nad kmetijo. Po nekaj minutah pridemo na prej omenjeno cesto iz doline Idrijce; po njej gremo na desno do 5 min oddaljenega priključka na lokalno asfaltno cesto Idrija - Vojsko v zaselku Kočevše, ki še spada v kraj Čekovnik. S Hleviške planine 1 h 45.

Proti Vojskemu gremo po asfaltni cesti, ki se ves čas zložno vzpenja nekaj časa po gozdu, pa spet čez senožeti. Smo na Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice, na kraškem svetu s samotnimi kmetijami in kratkimi ponikalnimi potoki. Po nekaj minutah pridemo na lepo in ravno travnato planoto; na začetku je ob robu gozda miza s klopmi, na desno pa se odcepi asfaltna cesta do kilometer oddaljene kmetije s kmečkim turizmom. Malo naprej, pri prenovljeni hiši na levi, opozori ličen kažipot Soškega gozdnega gospodarstva (SGG) na odcep gozdne ceste v Idrijske Klavže in v Idrijsko Belo. Hiše na tej planoti že spadajo v naselje Vojsko. Po 20 min pridemo na razgledno sleme s TV pretvornikom, z mizo in klopmi ter s spominsko tablo z zgodovinskimi podatki o NOB na tem območju. Na bližnji smreki je tablica »Slovenska geološka pot št. 117«. S slemena je zelo lep pogled proti Idrijskim Krnicam in Jelenku na s. in proti j. na vrhove Trnovskega gozda. SPP gre dalje po cesti proti Vojskemu in kmalu pripelje v gozd. Po nekaj minutah se na levo odcepi lokalna cesta v Gorenjo Trebušo, 11 km, kažipot SGG pa pove, da po njej pridemo tudi v Mrzlo Rupo in Hudo Polje. Nas pa desna cesta popelje iz gozda mimo nekaj hiš na obširno in ravno travnato planoto, z nje pa se povzpne po smrekovem gozdu proti Vojskemu, ki ga po 30 min od odcepa ceste v Gorenjo Trebušo zagledamo pred seboj. Od zaselka Kočevše na Vojsko je 1 h 15.

Z vrha Hleviške planine na Vojsko je 3 h.

višina: 867 m Blaškova planina

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vrha Hleviške planine se steza spusti po strmem z. grebenu s senožetmi na prisojni strani in gozdnatim pobočjem na s. proti dolini Nikove. Po nekaj minutah pridemo v malo sedlo.

višina: 905 m Hleviška planina
Vrh:

Hleviška planina, 908 m, je gora med globokima ozkima dolinama Idrijce na j. in v. ter Nikove na sz. in s. strani. Na z. prehaja v Vojskarsko planoto, proti s. pa se spušča proti Idriji. Prištevamo jo k Idrijskemu hribovju. Pobočja proti Nikovi in Idriji so gozdnata, na prisojni strani nad Idrijco pa so samotni razloženi zaselki Čekovnik, Hleviše in Osojni vrh vasi Čekovnik ter precej samotnih kmetij na malih terasah po pobočju. Razpotegnjen vrh je travnat.

Razgled je izredno lep. Proti jv. se nad globoko in ozko dolino Idrijce razprostira obsežna Črnovrška planota, nad njo se dviga Javornik, opazimo pa tudi Nanos in Snežnik; proti jz. in z. so na strmih prisojnih pobočjih Hleviške planine samotne kmetije vasi Čekovnik; v dolini vidimo stičišče dolin Idrijce in Belce, nad dolino Belce pa dolg s. venec vrhov Trnovskega gozda z Velikim in Malim Golakom. Proti s. zakriva pogled visoko drevje; skozi krošnje vidimo tu in tam bližnji hriboviti svet med Nikovo in Kanomljico s samotnimi kmetijami naselja Srednja Kanomlja, potem pa Jelenk, Bevkov vrh, Porezen, Ratitovec, Julijce s Triglavom, Karavanke in Kamniške Alpe.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Koče na Hleviški planini napravimo nekaj korakov po ravni stezi proti bližnjemu vznožju vrha Hleviške planine, potem pa se steza precej strmo vzpne po s. pobočju vrha, poraslem z bukovim gozdom. Po 10 min pridemo na travnato sleme; levo od poti je neizrazit vrh. Do vrha smo hodili 15 minut.

Planinska postojanka:

Koča stoji ob zgornjem robu velike jase malo pod vrhom Hleviške planine, enem izmed vrhov hribovitega območja med Idrijco in Nikovo. Prvo postojanko so idrijski planinci uredili v hiši, ki so jo odkupili od gozdarja Križiča in jo odprli 20. julija 1948. Hleviška planina je priljubljena izletniška točka Idrijčanov in točka na Slovenski planinski poti, zato je koča kmalu postala premajhna. Leta 1953 so poleg stare začeli graditi novo, večjo kočo; odprli so jo 19. junija 1955. V koči so pozneje marsikaj izboljšali: leta 1975 so napeljali vodovod, leta 1979 pa so jo temeljito obnovili. V letih 1985 do 1989 je PD Idrija kočo povečalo in posodobilo: zgradili so prizidek, posodobili notranje prostore in uredili zunanjost stavbe. Slovesna otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 18. junija 1989 ob praznovanju 85-letnice PD Idrija. Ponovna temeljita obnova je potekala v letih 2000 - 2005, ko je bila 50 letnica otvoritve koče. Urejena je tudi zimska soba. Koča je odprta od petka, od 16. ure, do nedelje, do 19. ure in ob praznikih. Štampiljka SPP je tudi nekaj metrov stran od koče proti vrhu Hleviške planine. V dveh gostinskih prostorih je 45 sedežev, točilni pult, nekaj sedežev postavijo tudi pred kočo; v treh sobah je 15 postelj, gostinski in spalni prostori so ogrevani s pečjo, oziroma centralno kurjavo; WC, tuš, umivalnica s tekočo vodo, elektrika.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Steza se lepo zvije navzgor po mešanem in nato smrekovem gozdu, kmalu postane precej raven gozdni kolovoz; pri mizi in klopi skrajšamo ovinek, potem pa se zmerno vzpenjamo po v. gozdnatem pobočju Hleviške planine. Z desnega strmega pobočja priteče skromen potoček. Ko smo na poti že 45 min, postane gozdni kolovoz steza, ki se precej strmo dviga po gostem gozdu proti razgledišču. Po uri vzpona iz Idrije pridemo do gozdne ceste in razgledišča z mizo in klopmi, odkoder vidimo v kotlini na s. Idrijo, gore nad Idrijco od Bevkovega vrha do Jeličnega Vrha, zadaj pa Porezen in Spodnje Bohinjske gore, z. nad Idrijo pa na levem bregu Idrijce Kobalove planine in Jelenk.

Od razgledišča gremo po precej ravni gozdni cesti; kmalu pridemo do lokalne ceste, ki pripelje iz doline Idrijce in Čekovnika; po njej gremo naravnost do kamnoloma, kjer nas kažipot usmeri s ceste na kolovoz, po katerem se vzpnemo do koče. Kadar je koča zaprta, lahko gremo pri kamnolomu po spodnjem ravnem kolovozu do bližnje domačije pri Čarju, kjer hranijo planinske žige.

Iz Idrije do Koče na Hleviški planini je l h 30.

višina: 471 m Kotli (razpotje)

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Kotli (razpotje) - Idrija

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od AP Idrija gremo po glavni mestni ulici in po Glavnem trgu do vznožja vzpetine z gradom, kjer zavijemo levo čez Nikovo; kmalu nas planinski kažipot usmeri na desno po Kajuhovi ulici navzgor. Pri hiši št. 41 se konča precej strma ulica in preide v položnejši gozdni kolovoz. lz Idrije smo v 20 min na ovinku gozdne ceste, nad katerim stoji kapelica. Kažipot »Lovska pot«, po kateri pelje SPP, nas usmeri z ovinka nekaj korakov po cesti na desno, potem pa na levo na stezo.

višina: 326 m Idrija

Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz. Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m), na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec (706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju. Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930 uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18. stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo uprizorilo prvo slovensko predstavo.

V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih, saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom. Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo. Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB.

Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge organizacije in društva.

Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo, najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja. (Informacije ++386 (0)5 3771142, http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm )

Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.


2.8 km, 1 ura 40 minut Idrija - Marutnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Malo pred vasjo nas kažipot "Idrija" na drevesu ob cesti opozori, da skrenemo s ceste na komaj vidno stezo po strmi senožeti proti gozdu; markacije so na redkih smrekah na desnem robu senožeti, nad katero poteka električni daljnovod. Ko steza, ki je po spodnjem delu senožeti vidnejša, pride v gozd, stopimo na kolovoz, po katerem nekaj časa sestopamo, ovinke pa krajšamo po bližnjicah. Pazimo na markacije, ker moramo po približno 15 min spusta na ozko stezo, ki pelje strmo navzdol po mešanem, potem po nizkem bukovem gozdu vse po jv. pobočju Cajnega vrha. Proti dolini, kjer že vidimo Idrijo, postane steza kamnita. Po slabi uri spusta smo pri prvi hiši nad Idrijo, odkoder se po Župančičevi ulici spustimo v mesto. Ob slabem vremenu, v megli ali ponoči je bolj varno iti v Idrijo po cesti skozi vas Gore, odkoder je še 8 km.

Z Ledinskega Razpotja v Idrijo je 2 h.

višina: 842 m Marutnik

Ni opisa
3 km, 50 minut Marutnik - Vrh Golice (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu pridemo na malo planoto z nekaj hišami na levi. Na razcepu ceste nadaljujemo po desni, ki se zložno vzpenja po gozdnatem s. pobočju Golice (845 m). Po približno pol ure se cesta prevali na j. pobočje Cajnega vrha (883 m); zagledamo dolino Idrijce in v njenem z. delu naselje Spodnjo Idrijo. Kmalu pridemo do odcepa stranske ceste proti dolini, po kateri pa ne smemo.

višina: 704 m Vrh Golice (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Ledinskega Razpotja nadaljujemo SPP po lokalni asfaltni cesti na Gore; ta se malo pod zaselkom odcepi od regionalne ceste v Spodnjo Idrijo.

višina: 711 m Ledinsko razpotje

Ledinsko Razpotje (705 m) je eden izmed treh zaselkov vasi Pečnik; leži ob regionalni cesti Žiri-Spodnja Idrija, ki se tu prevali iz Poljanske doline v dolino Idrijce. Na hiši Pečnik št. 2, kjer je bila nekdaj gostilna, je stara napisna plošča, ki jo je namestilo Slovensko planinsko društvo; na njej piše, da je tu razvodje med Črnim in Jadranskim morjem.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Spustimo se po stari, bližji cesti na Ledinsko Razpotje, kjer se priključi na regionalno cesto Žiri-Spodnja Idrija.

višina: 764 m Pečnik (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po nekaj minutah pridemo do velike hiše, pri kateri stoji nekdanja italijanska utrdba; tu skrene LPP na levo proti Vrsniku. Po 15 min smo na cestnem razpotju: desna zavije v vas Pečnik (785 m), naravnost gre na Ledinsko Razpotje.


Ni opisa
0.5 km, 10 minut Ledinske Krnice (razpotje) - Ledine

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz Ledin gremo po asfaltni cesti proti 30 min oddaljenemu Ledinskemu Razpotju. Cesta pelje po lepi planoti z njivami in travniki. Kmalu za vasjo se na levo odcepi cesta v Ledinske Krnice, ki jih vidimo v bližini. 

višina: 784 m Ledine

LEDINE, 790 m, 77 preb. Gručasto naselje leži na zakraseli planoti, ki se dviga med Spodnjo Idrijo in Žirmi. Na s. strani zapira planoto gozdnata Trepalova Sivka, na z. pa prav tako gozdnato Gradišče (998 m). Po ustnem izročilu naj bi na Gradišču nekdaj stal grad, vendar zdaj o njem ni nobenih sledov. V kroniki, ki jo hranijo v župnišču, piše, da se je kraj prvotno imenoval Linta. Župnijska cerkev sv. Jakoba je bila zgrajena leta 1540; v njej sta dragoceni sliki slikarja Jurija Šubica. V Ledinah je bil rojen pesnik in zbiratelj ljudskega pesništva Anton Žakelj - Ledinski (1811–1881); na rojstni hiši je spominska plošča. Med NOB so se v vasi zadrževale Vojkova, Gradnikova in Kosovelova brigada. Prebivalci se delno preživljajo s kmetijstvom, nekaj pa je zaposlenih v Spodnji Idriji in Žireh. V Ledinah je podružnična osnovna šola, okrepčamo pa se lahko v turistični kmetiji »Pr’ Jureč«, Ledine 19, telefon: 05/377 90 96.


2.7 km, 1 ura Ledine - Mrzli Vrh

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Vodic nadaljuje TV po lokalni cesti v Ledine. Po nekaj korakih smo pri silosu, pri katerem se na levo odcepi cesta v Žiri. Naša cesta se nekaj minut zložno vzpenja na preval, na katerem stoji kapelica, ob njej pa je v senci nekaj klopi za počitek. Tam se odcepi pot do 15 min. oddaljenega poslopja nekdanje italijanske vojašnice tik pod vrhom Sivke, TV pa gre naprej po cesti, ki je od prevala asfaltirana. Levo vidimo kmetiji na Mrzlem Vrhu. Pridemo v gozd, nekoliko niže pa se priključi gozdna cesta od nekdanje italijanske vojašnice. Cesta se zložno spušča po gozdnatem pobočju Trepalove Sivke (969 m) na levi. Po 30 min. pridemo do partizanskega grobišča ob ovinku ceste tik nad Ledinami, od tam pa se po cesti in bližnjici spustimo v vas.

višina: 950 m Mrzli Vrh

MRZLI VRH, 840 m, 50 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na valoviti planoti na s. in v. strani Sivke (1008 m). Del naselja je v občini Žiri, del pa v občini Idrija. Tam poteka razvodje med rekama Idrijca in Poljanska Sora. Na planoti so obsežni pašniki in košenice ter nekaj manjših njiv. Na kmetijah se povečini ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Med obema vojnama je bila v bližini italijansko-jugoslovanska državna meja.

Sivka je razgledni vrh na v. hrbtu Cerkljanskega hribovja nad dolino Idrijce. S travnatega vrha je lep razgled na Cerkljansko, Idrijsko in Škofjeloško hribovje, na Julijce s Triglavom in na Jelenk na drugi strani Idrijce. Tik pod vrhom stoji dolgo nizko poslopje nekdanje italijanske vojašnice, v kateri je bilo nekaj časa po 2. svetovni vojni planinsko zavetišče.


2.1 km, 30 minut Mrzli Vrh - Sivka (Likar)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Likarja nadaljuje TV po precej ravni gozdni cesti proti v. robu planote. Na s. strani v bližini lepo vidimo hribovje nad ozko dolino gornje Javorščice s samotnimi kmetijami razloženega naselja Koprivnik ter Novo Oselico in Porezen, če pa se ozremo nazaj, vidimo Bevkov vrh, ki je s te strani kar občudovanja vreden hrib. Po 15 min. od Likarja smo pri Tušarjevi domačiji, Mrzli Vrh 11. Pred domačijo zapustimo cesto in se po kolovozu nad kotlinico na desni povzpnemo ob telefonskem vodu na sleme z lokalno cesto Sovodenj-Ledine. Po cesti gremo desno do bližnje domačije Na Vodicah, v kateri hranijo žig TV. Od Tušarja je 15 min.

višina: 842 m Sivka (Likar)

Ni opisa
1.2 km, 10 minut Sivka (Likar) - Znojile

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu za naseljem zavijemo z gozdne ceste na levo na stari kolovoz, ki se vzpenja nad novo gozdno cesto in pripelje iz gozda na vzpetino z Ocvirkovo domačijo, Jazne 22; od Lanišarja je 25 min. Mimo domačije gremo dve minuti po cesti, potem pa zavijemo po stezi precej strmo po travniku v gozd. Steza se razširi v kolovoz in po njem pridemo v 20 min. do Likarjeve domačije, Mrzli Vrh 13.

višina: 674 m Znojile

Ni opisa
2.3 km, 50 minut Znojile - Rinkova ravan

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na razpotju pred Jaznami zavijemo po levi gozdni cesti zložno proti telefonskemu vodu in pod velikim hlevom v gozd. Naša pot se zložno spušča proti cesti Sovodenj-Jazne-dolina Idrijce. Zadnji del spusta skrajšamo po bližnji stari cesti ob telefonskem vodu. Na asfaltirano cesto stopimo na prevalu med porečjema Idrijce in Poljanske Sore. Na hribčku na levi je domačija Kanavc. Od Plečeve domačije do ceste je 30 min.

Po asfaltirani cesti se spustimo na levo v gornjo dolino potoka Javorščica do 15 min. oddaljene domačije Lanišar, Jazne 24. Nad vhodom je vklesana letnica 1841. Pri domačiji zapustimo asfaltirano cesto in zavijemo na desno po gozdni cesti mimo kozolca do 10 min. oddaljenega naselja počitniških hišic.

višina: 851 m Rinkova ravan

Ni opisa
1.6 km, 40 minut Rinkova ravan - Slabe

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Mimo domačije se spustimo do gozdne ceste, jo prečkamo in gremo po travniku proti smrekam in električnemu daljnovodu na bližnjem robu. Odpre se lep pogled na dolino Idrijce globoko pod nami, na vas Otalež, 550 m, 148 preb., nad dolino in na samotno domačijo Na Hmenici na slemenu pod našo potjo. Na j. strani doline se dviga strmo gozdnato pobočje Idrijskega hribovja z Jelenkom. Po ravnem gozdnem kolovozu v bližini Bevkovega vrha pridemo kmalu do poti in po njej pod daljnovodom na senožet. Na jv. strani vidimo hribovito območje Mrzlega Vrha in Sivko. Mimo stebra električnega daljnovoda gremo po stezi zložno navzdol do travniškega kolovoza, ki nas po levi strani daljnovoda pripelje na cesto in do domačije Pleč, Jazne 31. Z Bevkovega vrha je 30 min.

Jazne, 680 m, 114 preb., so razloženo naselje na pobočjih nad dolino Idrijce v j. delu Cerkljanskega hribovja. Naselje sestavljata dva gručasta zaselka Dolenje in Gorenje Jazne ter samotne kmetije. Pri domačiji Pleč gremo nekaj korakov do ostrega ovinka, tam pa se po cesti spustimo proti stebru električnega daljnovoda. Kmalu pod domačijo se levo odcepi planinska pot v Sovodenj. Lepo vidimo Gorenje Jazne s cerkvijo sv. Nikolaja, nekoliko niže Dolenje Jazne, v dolini pa Spodnjo Idrijo.

višina: 1010 m Slabe

Ni opisa
0.1 km, 0 minut Slabe - Bevkov vrh (kapelica)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od kapelice nadaljuje TV po slemenu zložno navzdol do bližnje Bevkove domačije, p. d. Pri Slabetu, Otalež 51, na sz. strani vrha.

višina: 1024 m Bevkov vrh (kapelica)

Ni opisa