Išči po točkah

Začetek: Cerknica

Konec: Triglav

Razdalja: 113.5 km Čas hoje: 39 ur 35 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 563 m Cerknica

Ni opisa
5.4 km, 1 ura 20 minut Cerknica - Rakek

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 544 m Rakek

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 40 minut Rakek - Dolnja Planina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 460 m Dolnja Planina

Ni opisa
5.6 km, 1 ura 40 minut Dolnja Planina - Grčarevec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 476 m Grčarevec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 493 m Kalce (Gorenji Logaec)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 497 m Andrej (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 504 m Urbanovc (razpotje)

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Urbanovc (razpotje) - Log

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 537 m Log

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Log - Hotedrščica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 545 m Hotedrščica

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 20 minut Hotedrščica - Godovič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 596 m Godovič

Ni opisa
9 km, 2 uri 20 minut Godovič - Podroteja

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 335 m Podroteja

Ni opisa
2.3 km, 30 minut Podroteja - Idrija

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 326 m Idrija

Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz. Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m), na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec (706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju. Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930 uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18. stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo uprizorilo prvo slovensko predstavo.

V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih, saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom. Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo. Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB.

Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge organizacije in društva.

Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo, najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja. (Informacije ++386 (0)5 3771142, http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm )

Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.


2.4 km, 40 minut Idrija - HE Marof

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 317 m HE Marof

Ni opisa
2.1 km, 30 minut HE Marof - Spodnja Idrija

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 307 m Spodnja Idrija

SPODNJA IDRIJA, 305 m, 1860 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v dolini ob sotočju potoka Kanomljica in reke Idrijca. Novi del naselja s poslovnim centrom in stanovanjskimi bloki je na desnem bregu Idrijce ob magistralni cesti Idrija–Tolmin, ki vodi skozi naselje kot Slovenska ulica, ter na zložnem pobočju nad njo. Ob cesti proti Idriji sta zaselka Mokraška vas z manjšo hidroelektrarno in Marof z Domom upokojencev. Dolino obkrožajo strma pobočja vrhov Cerkljanskega in Idrijskega hribovja Gradišče (998 m) na sv., Kendov vrh (1078 m) na sz. in Cerkovni vrh (804 m) na j. strani. Pred najdbo živega srebra je bila Spodnja Idrija najpomembnejše naselje in cerkveno središče širše okolice, tudi za tedanjo Idrijo. Na začetku naselja z idrijske strani stoji na vzpetini na levem bregu Idrijce župnijska cerkev Marija na Skalci, ki je bila prvič omenjena leta 1132, v 17. stol. pa je bila obnovljena v baročnem slogu. Ko so leta 1965 cerkev znova obnavljali, so pod beležem odkrili freske slikarja Jožefa Mraka iz Idrije, nastale leta 1762. Pod cerkvijo se ob Idrijci stiska staro jedro naselja. Na levem bregu Kanomljice so v 16. stol. v bližini zdajšnjega mosta stale fužine, v katerih so iz železove rude, ki so jo kopali na bližnjih ležiščih, pridobivali lito železo. Prodajali so ga v Benetke, tam pa so iz njega izdelovali topovske krogle. Temu delu naselja še zdaj pravijo Fužina.

Živahen utrip dajeta Spodnji Idriji industrija rotacijskih sistemov Rotomatika v Spodnji Kanomlji v bližini Spodnje Idrije, in lesna industrija ILES. V naselju so poslovalnica banke, pošta, osnovna šola, samopostrežba in nekaj drugih trgovin, več gostinskih lokalov, manjših podjetij in precej obrtnih delavnic. Na Griču nad naseljem stoji znani hotel Kendov dvorec.


5.8 km, 1 ura 30 minut Spodnja Idrija - Travnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 277 m Travnik

Ni opisa
4.1 km, 1 ura 10 minut Travnik - Luknjica (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 284 m Luknjica (razpotje)

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Luknjica (razpotje) - Želin

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 260 m Želin

Ni opisa
2.6 km, 50 minut Želin - Reka

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 253 m Reka

Ni opisa
3.3 km, 1 ura 40 minut Reka - Rodne

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 695 m Rodne

Ni opisa
5 km, 2 uri 10 minut Rodne - Kojca (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1172 m Kojca (razpotje)

Ni opisa
2.2 km, 30 minut Kojca (razpotje) - Zakojca

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 710 m Zakojca

Ni opisa
1.7 km, 20 minut Zakojca - Rore

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 481 m Rore

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Rore - Hudajužna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 388 m Hudajužna

Ni opisa
6.2 km, 2 uri Hudajužna - Grapa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 500 m Grapa

Ni opisa
2.4 km, 1 ura 30 minut Grapa - Kalarsko brdo (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 988 m Kalarsko brdo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1345 m Babji zob

Ni opisa
1.7 km, 1 ura 10 minut Babji zob - Preval Čez Suho

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1760 m Preval Čez Suho

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

SPP začne tik pod domom in pelje po travnatem j. pobočju na bližnji preval Čez Suho (1760 m).

Vrh:

Črna prst (1844 m) je najvzhodnejši »visoki« vrh Spodnjih Bohinjskih gora: ime je dobila po temnem jurskem skrilavcu, ki ga vidimo sredi belega skalovja na s. strani vrha kot črno liso. s pobočje gore sprva strmo, potem pa položno pada v Bohinjsko. dolino; oklepata ga dva grebena, z. končuje Lisec (1o53 m), v. po Črna gora (160o m). Med obema grebenoma leži Planina za Liscem (1350 m), kjer je SPD leta 1894 zgradilo svojo prvo planinsko kočo in jo poimenovalo po tedanjem predsedniku SPD Franu Orožnu »Orožnova koča na Črni prsti«. J. travnata pobočja Črne prsti se strmo spuščajo v Baško grapo. Črna prst je bogata z alpsko floro; poleg sleča, planik, murk, košutnika in drugih cvetic raste tod srebrna krvomočnica (v Sloveniji le še v Krnskem pogorju); v stenah Črne gore raste kratkodlakava popkoresa, ki je ni najti nikjer drugje na svetu.

Črna prst je imenitno razgledišče. Proti v. se vleče greben Spodnjih Bohinjskih gora s Kontnim vrhom, Koblo, Možicem in Slatnikom, za njimi pa so Ratitovec ter vrhovi Karavank in Kamniških Alp; od v. proti j. drsi pogled od Škofjeloškega hribovja z Blegošem do Porezna, Kojce, Trnovskega gozda, Idrijskega hribovja, Nanosa, Javornikov in Snežnika, tik pod nami pa je zgornji del Baške grape s Podbrdom; proti z. lepo vidimo greben Spodnjih Bohinjskih gora z vsemi vrhovi, s katerimi smo se srečali na dolgi poti s Krna, ki ga vidimo v daljavi, levo od njega pa Matajur in ob dobri vidljivosti tudi Furlansko nižino in Jadransko morje pri Gradežu; proti s. se pogled najprej ustavi na Bohinjski dolini z jezerom, na Komni, Fužinskih planinah in Pokljuki, potem pa na veličastni skupini vrhov osrednjega dela Julijcev s Triglavom v sredini.


Planinska postojanka:

Dom stoji na južni strani tik pod vrhom Črne prsti (1844 m). Prvo kočo je na Planini za Liscem na bohinjski strani Črne prsti začelo že leta 1893 graditi SPD; to je bila prva slovenska planinska koča; slovesno so jo odprli 15. julija 1894 in poimenovali po Franu Orožnu (1853-1912), tedanjem predsedniku SPD. V 1. svetovni vojni je bila opustošena: SPD jo je leta 1921 popravilo in jo 9. julija 1922 ponovno odprlo. Leta 1934 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 14. julija 1935. Decembra 1944 je bila požgana. PD Most na Soči je v planinsko postojanko preuredilo nekdanjo italijansko stražnico pod vrhom; kočo so odprli 20. avgusta 1954. Leta 1959 je kočo prevzelo PD Podbrdo, ki jo je naslednje leto obnovilo. Leta 1965 so dogradili nadstropje ter postavili bivak z zimsko sobo. Otvoritev povečanega in obnovljenega doma je bila 7. avgusta 1966, ko so ga tudi poimenovali po Zorku Jelinčiču (1900-1965), zaslužnem primorskem borcu in planincu.Dom je odprt od konca junija do sredine septembra.V gostinskem prostoru je 56 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 10 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 40 ležišč; v zimski sobi sta dve ležišči in štedilnik (gorivo je treba prinesti s seboj); WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat in fotovoltne celice za električno razsvetljavo, radijska zveza.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po vedno širšem slemenu, na katerem se priključi markirana pot s Polja v Bohinjski dolini, se počasi dvigamo na teraso tik pod vrhom Črne prsti, kjer stoji planinska postojanka. lz škrbine Vrata 30 minut.

višina: 1792 m Črna prst (razpotje)

Ni opisa
6.1 km, 1 ura 40 minut Črna prst (razpotje) - Polje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot čez Osredke.

višina: 520 m Polje

Ni opisa
2.4 km, 40 minut Polje - Ribčev Laz

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 531 m Ribčev Laz

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Ribčev Laz - Mostnica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 533 m Mostnica

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Mostnica - Kapelica ob mostu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 543 m Kapelica ob mostu

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Kapelica ob mostu - Stara Fužina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 550 m Stara Fužina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 577 m Hudičev most

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Hudičev most - Obla gorica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 637 m Obla gorica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 692 m Planinska koča na Vojah
Planinska postojanka:

Koča stoji ob robu gozda na začetku ledeniške doline Voje, po kateri teče rečica Mostnica. Tu se začenjajo travniki, kjer pasejo živino, na njih so vse do zatrepa pod pobočjem Tosca stanovi, nekatere so preuredili v počitniške hišice. Kočo je zgradilo PD Bohinj-Srednja vas ob pomoči delovnih organizacij iz Bohinja, Kranja, Ljubljane in od drugod. Slovesno so jo odprli 22. julija 1982 in jo v spomin na Bohinjske prvoborce, ki so v drugi polovici leta 1941 dvignili vstajo v Bohinjskem kotu, poimenovali v Planinsko kočo Bohinjskih prvoborcev. Spomladi 1994 so koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ter ob prvomajskih praznikih. V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 16 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 24 ležišč; 2 WC, umivalnici in prhi z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, agregat za elektriko.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 677 m Voje

Ni opisa
6.6 km, 4 ure Voje - Na Zagonu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1822 m Na Zagonu

Ni opisa

Opis:

Orientacijsko zahtevna tura.

višina: 1822 m Vodnikov dom na Velem polju
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD; v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika (1758-1819) na Mali Triglav, 20. avgusta 1795, so jo poimenovali Vodnikova koča; slovesna otvoritev je bila 19. avgusta 1895, kočo pa je upravljalo SPD. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili na današnje mesto, povečali in obili z lesom. Kočo so večkrat popravljali, vendar je počasi propadala. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Bohinj-Srednja vas. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko. Gradili so jo v letih 1954 do 1958, slovesno pa odprli 31. avgusta 1958; ob otvoritvi so jo preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986, ko so tudi kamnito fasado obložili s skodlami. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev; v 8 sobah je 22 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2020 m Konjsko sedlo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2399 m Dom Planika pod Triglavom
Planinska postojanka:

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2638 m Triglavska škrbina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2863 m Triglav
Vrh:

Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz. strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki jih je po naravi narisal Vilko Mazi.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD Ljubljana-Matica.


Planinska postojanka:

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.