Išči po točkah

Začetek: Sevnica

Konec: Tončkov dom na Lisci

Razdalja: 8.3 km Čas hoje: 3 ure 20 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 181 m Sevnica

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 20 minut Sevnica - Krakovo

Opis:

lz Sevnice (181 m) prek Krakovega. Po cesti iz Sevnice na Planino pri Sevnici do zaselka Krakovo, ki je del razložene vasi Orešje nad Sevnico; do sem 60 min.

višina: 249 m Krakovo

Ni opisa

Opis:

V Krakovem zavijemo na levo in se po stranski cesti povzpnemo v zaselek Hudo Brezje. Od tod po bližnjici do ceste v Podgorici, kjer se priključi pot prek Zajčje gore.

višina: 447 m Volarič (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po cesti gremo do vznožja strme vršine Lisce. Nad cestnim križiščem gremo na levo pot, ki se po kolovozu vzpne v zaselek Polje, potem pa se strmo dvigne po j. rebri do cerkve sv. Jošta, kjer se pridruži poti z Razborja.

višina: 786 m Sv. Jošt

Ni opisa
0.5 km, 20 minut Sv. Jošt - Planina Lisca

Opis:

Od tod je pot po bukovem gozdu zložnejša. Po 20 min od cerkve smo na velikem travniku na Lisci in kmalu tudi v domu.

višina: 939 m Planina Lisca
Planinska postojanka:

Prvo kočo na Lisci je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj in pionir planinstva na tem območju; otvoritev je bila 21. avgusta 1902. V zahvalo graditelju so jo poimenovali Jurkova koča. Bila je majhna in po 1. svetovni vojni ni več zadoščala za naraščajoči obisk Lisce. Zato je Posavska podružnica SPD zgradila zraven Jurkove koče večji planinski dom in ga odprla 19. junija 1932. Jurkovo kočo in planinski dom so partizani požgali 28. junija 1944, da bi preprečili nemškim enotam bivanje v domu. PD Lisca Sevnica je leta 1948 Jurkovo kočo na novo zgradilo. Leta 1970 so namesto dotrajane koče začeli graditi novo, sodobnejšo Jurkovo kočo, ki so jo odprli 19. avgusta 1972 ob proslavljanju 70-letnice te koče.Koča je odprta po dogovoru ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine tudi med tednom. V koči praviloma ne strežejo, hrana in pijača je na voljo v sosednjem Tončkovem domu. Po dogovoru s PD Lisca pa je v koči možno prenočiti. V gostinskem prostoru je 20 sedežev; na skupnem ležišču je 27 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.


LISCA, 948 m, je vrh Posavskega hribovja, in sicer v veliki litijski gubi, ki se vleče od Ljubljanske kotline prek Slivne, Zasavske Svete gore, Kuma, Velikega Kozja, Lisce proti Bohorju. Skupaj z Velikim Kozjem, s katerim ga veže sleme Sv. Lovrenca, tvori pogorje, ki se razteza med dolinami Savinje na z. , Gračnice na s. , Sevnične na v. in Save na j. Pogorje je zgrajeno iz triasnih apnencev in dolomitov. Na severu je razrezano z mnogimi ozkimi dolinami in grapami pritokov reke Gračnice; najpomembnejša je Lahovnica, ki izvira pod Lisco in teče po dolini skozi Lahov Graben ter se v Jurkloštru izliva v Gračnico. Južna stran ni tako razčlenjena kot severna, dokaj široka slemena loči le nekaj potokov. Severna strma pobočja so večinoma gozdnata, prevladujejo listavci, precej je tudi iglavcev, zlasti smrek. J. položnejša pobočja so deloma gozdnata, precej pa je po slemenih okrog naselij in zaselkov obdelovalnih površin, pa tudi samotnih kmetij. Največje naselje je Razbor (479 m) na razglednem slemenu Razborskega hriba med Podvinskim in Liškim potokom. Na nižjih prisojnih legah so tudi vinogradi. Lisca, Lovrenc in Veliko Kozje se ponašajo s pestro floro. Zanimiva so zlasti rastišča alpskih vrst; tod uspevajo Clusijev svišč, dlakavi sleč, skalna špajka, rumeno milje, alpska mastnica, dvocvetna vijolica. Med mnogimi srednjeevropskimi vrstami velja omeniti zlati klobuk, brstično lilijo in šopasto zvončico. Znan je podatek, da je ugledni botanik Henrik Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, obiskal 24. julija 1834 Lisco in nabral razne rastline, zlasti razne vrste travniške zlatice.
Lisca ima dolgo zgodovino, na njenem območju pa je tudi veliko naravnih, kulturnih in drugih zanimivosti. Poznali so jo že Rimljani. Čez prelaz na z. strani vrha je peljala rimska cesta iz Celja v Posavje. Na Lisci je rimski vojaški oddelek Tavriskov (s sedanjega Salzburškega, Koroškega in Štajerskega) postavil spomenik svojemu poveljniku in rimskemu vojskovodju Marcusu Ulpiusu Rutilianusu, ki je umrl v Celju leta 237 n. š. Pod Lisco je sredi gozdov nad Lahovim grabnom postavil leta 1785 sevniški graščak Josip Wintershofer steklarno, ki so jo leta 1802 premestili v Jurklošter; tam, kjer je stala prvotna steklarna, je zdaj kmetija Glažuta. Ob poti z Razbora na Lisco stoji 20 min pod vrhom cerkev sv. Jošta iz konca 17. stoletja z obokano notranjostjo. Na Rudi, zaselku v bližini Razborja, so razvaline srednjeveškega gradu. Na slemenu proti Velikemu Kozju stoji cerkev sv. Lovrenca iz 17. stoletja; pravokotna ladja je sklenjena z osmerokotnim prezbiterijem, v katerem je glavni oltar iz leta 1695. Lisca je že ob koncu prejšnjega stoletja privabljala planince; leta 1899 jo je v Planinskem vestniku opisal Fran Orožen, takratni načelnik SPD. Posebno zaslužen za razvoj planinstva na Lisci pa je Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj na Razborju, ki je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil na Lisci prvo kočo.

Z vrha Lisce, na katerem stoji operativni center za obrambo pred točo, je izredno lep razgled. Od s. proti v. vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč. Donačko goro, lvanščico. Od v. proti j. seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega Roga, Kleka in Snežnika. Od j. proti z. vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd in Julijce s Triglavom. Od z. proti s. so v ozadju Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro in Golico. S ploščadi pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in na Dolenjsko gričevje na j. strani doline.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 922 m Tončkov dom na Lisci
Planinska postojanka:

Dom stoji na razgledni ploščadi na južni strani tik pod vrhom Lisce (948 m). Na tem mestu je Posavska podružnica SPD postavila in 19. junija 1932 odprla planinski dom; partizani so ga 28. junija 1944 požgali, da bi v njem preprečili bivanje nemškim enotam. Na temeljih požganega doma je PD Lisca Sevnica zgradilo in 9. novembra 1952 odprlo nov planinski dom, ki so ga poimenovali po Tončku Čebularju (roj. 1913), nekdanjem predsedniku PD Lisca, pod čigar vodstom je bil po vojni zgrajen. Leta 1954 so napeljali elektriko, leta 1964 pa zgradili vodovod. PD Lisca je leta 1968 dalo Tončkov dom v zakup Konfekciji Lisca iz Sevnice, ki ga je povečala in posodobila, poleg doma pa zgradila depandanso; moderno urejeno postojanko so odprli 4. julija 1970. Zakupnik je pozneje opremil smučišče z dvema vlečnicama in zgradil rokometno igrišče. Od 1. julija 1993 je najemnik doma Gostinsko podjetje Sevnica. Dom je stalno odprt. V treh gostinskih prostorih je 90 sedežev, točilnica, pri mizah pred domom pa je 50 sedežev; v 24 sobah je 47 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 32 ležišč; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo v nekaterih sobah, za vse druge po nadstropjih in v depandansi; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. Člani PD imajo pri prenočevanju običajne planinske popuste.