Išči po točkah

Začetek: Markovščina

Konec: Velika Vremščica

Razdalja: 27.5 km Čas hoje: 8 ur 40 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 563 m Markovščina

MARKOVŠČINA, 567 m, 115 preb. Gručasto naselje leži v osrednjem delu Matarskega podolja ob mednarodni cesti Trst–Reka. Markovščina je na poti TV iz Ilirske Bistrice na Slavnik edini kraj z gostinsko ponudbo; gostilna Baša je odprta od 12. do 22.ure, ob ponedeljkih in torkih je zaprta. V bližini je več kraških jam in brezen: Drsnica, Mačinovske jame in Jama pod Mavrovcem. V Markovščini so enote slovenske partizanske vojske po kapitulaciji Italije oz. od 12. do 15. septembra 1943 razorožile približno 20.000 italijanskih vojakov.

Markovščina je izhodišče za obisk dvojnega brezna Dimnice v smeri proti Slivju.

MATARSKO PODOLJE, imenovano tudi Podgrajsko, je suha kraška dolina, ki se razteza od Kozine na sz. do dolinskega prevala pri Starodu na jv.; na s. strani podolja se dviga Brkinsko hribovje, na jz. pa Slavniško pogorje. Podolje z nadmorsko višino od 500 do 700 m je dolgo približno 25 km in široko od 2 do 3 km. V celoti je zakraselo; na površju so veliki doli in vrtače, pod njim pa kraške jame in brezna. Na površju ni tekoče vode; vode z Brkinov ponikajo v slepih dolinah ob robu podolja, potem pa tečejo po podzemnih poteh proti izvirom Rižane in kraškim izvirom v Istri. Na podolju so kraški gozdovi, pašniki in gmajne. Poseljeno je le ob cesti Kozina–Reka.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Čez nekaj minut že zagledamo cerkveni zvonik in prve hiše v Markovščini. Mimo cerkve sv. Antona Padovanskega in levo skozi vas pridemo do mednarodne ceste Trst-Kozina-Reka.

višina: 577 m Jama Dimnice (razcep)

Ni opisa
4 km, 1 ura 20 minut Jama Dimnice (razcep) - Golačji hrib

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod se bolj strmo spustimo še 2 km do odcepa lokalne ceste proti Slivju in Markovščini. Vas Slivje smo imeli ves čas na svoji levi. SPP nadaljujemo po cesti na levo.

višina: 768 m Golačji hrib

Ni opisa
2.8 km, 50 minut Golačji hrib - Artviže

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z Artviž do Markovščine je SPP speljana ves čas po asfaltni cesti, ki se počasi spušča po slemenih brkinskih hribov v Motarsko podolje. S ceste je večkrat lep pogled na osrednji hrbet Brkinskega hribovja na naši levi proti Tatram in Pregarjam, na j. na Motarsko podolje ter na Slavnik in vrhove proti Učki. Bližnjic v dolino ni. Po dobre pol ure pridemo v malo vasico Mrše (729 m) na j. strani Golačjega hriba (768 m).

višina: 785 m Artviže

ARTVIŽE, 790 m, 54 preb., slemenska vas pod najvišjim vrhom Brkinov (817 m), na katerem stoji cerkvica sv. Socerba. Vrh nima imena, pravijo mu kar Socerb. Ljudsko ime kraja je Vrtviže. Med NOB je bila vas dvakrat požgana: 7. oktobra 1943 deloma, 21. julija 1944 pa popolnoma. Po vojni zgrajene hiše so v zadnjih letih večinoma obnovili, zgradili pa so tudi precej novih. Vas doživlja preporod, odkar je povezana s svetom z dobrimi asfaltnimi cestami (Materija 6 km, Markovščina 6 km, Vremski Britof 12 km)

in ko je bil zgrajen vodovod. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa jih je zaposlenih v dolini. Cerkvica sv. Socerba je iz 17. stol. Od cerkvice je prelep razgled na slemena Brkinov, na Motarsko podolje in Slavnik na j. strani, na Vremsko dolino, Vremščico, Nanos ter vse do Kamniških Alp, Karavank in Julijcev na s., prek Kraške planote na Tržaški zaliv na z., do Snežnika in Risnjaka na v. ter do Učke in Reškega zaliva na jv.; širši razgled imamo le, če je čisto ozračje.


2.4 km, 30 minut Artviže - Podgrad pri Vremah

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

lz Podgrada zavije SPP pri hiši št. 14 na kolovoz, ki pelje po pobočju nad dolino potoka Sušica. Pred seboj zagledamo nad prostranimi gozdovi zvonik cerkvice sv. Socerba nad Artvižami. Po bukovem in hrastovem gozdu pridemo do potoka, ga prekoračimo in krenemo po poti naravnost v hrib, poraščen z bukovim gozdom. Po 10 min vzpona stopimo na položnejši kolovoz, ki se vzpenja po slemenu proti Artvižam. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti na druge kolovoze in gozdna pota. Po 40 min hoje iz Podgrada zagledamo na slemenu nekaj hiš na Artvižah. Ob poti opazimo kostanjeva drevesa. Kmalu pridemo na asfaltno cesto, ki pripelje iz Materije in do prvih hiš na Artvižah.

lz Podgrada pri Vremah na Artviže je 1 h.

višina: 549 m Podgrad pri Vremah

Podgrad pri Vremah, 500 m, 28 preb., vas s središčem na strmem griču nad dolino potoka Sušica. Zaselek Potok, imenujejo ga tudi V Potoci, je stisnjen ob potoku Sušica v podnožju hriba. Na vrhu griča tik nad vasjo so razvaline srednjeveškega gradu Završnik, ki se prvič omenja proti koncu 11. stol., ko je bil v lasti oglejskih patriarhov. Pozneje so bili lastniki goriški grofje, Habsburžani in tržaška rodbina Petazzi. Cerkvica sv. Ivana je krita s skrlami, na pročelju je vklesana letnica 1o67; v njej je gotski prezbiterij. Na sz. je v bližini hrib Pristava (635 m), pod katerim je globlja kraška jama, imenovana V beli steni.


6.2 km, 1 ura 40 minut Podgrad pri Vremah - Škocjanske jame

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Tik za zadnjo hišo v Matavunu skrene SPP z regionalne ceste v Vremsko dolino na levo v borov gozdiček, po katerem pridemo v nekaj minutah v gručasto vas Naklo, visoko nad levim bregom Reke, ki tu prehaja iz Vremske doline v 2 km dolgi kanjon pred vstopom v Škocjanske jame. Najstarejša hiša, Bezkova, iz druge polovice 17. stol., je velika dvonadstropna stavba, ki je bila dolgo časa domačija družine Mahorčič; eden teh je bil naklovski župan, ki je sredi 19. stol. podpiral raziskovanje Škocjanskih jam; po njem se imenuje Mohorčičeva jama, kjer Reka vstopi iz kanjona v Škocjanske jame. Onkraj Naklo pridemo po kolovozu do ceste, ki smo jo zapustili v Matavunu in jo tik pred cerkvico sv. Mavricija prečkamo. V obnovljeni cerkvici so freske iz konca 15. stol.; notranjost lahko opazujemo skozi nizka okna.

Pri cerkvici zavijemo desno po kolovozu med leskovjem v dolino potoka Sušica, poraslo z listnatim gozdom. Struga je suha, le ob močnem deževju teče po njej potok. Kolovoz je sprva speljan po levem bregu, po 20 min od cerkvice pa preide na desni breg. Tu pridemo na velik podolgovat travnik, po katerem drži pot proti j. Na koncu travnika se približamo strugi; na levem bregu stoji velika lovska preža. Pot postane boljši kolovoz; na levi je velika drevesnica. Dolina se zoži, v njej so že njive in sadno drevje. V strugi že teče voda, ki malo nižje ponikne v požiralnik. Z leve pripelje asfaltna cesta, ki pelje v Podgrad pri Vremah; po njej gremo čez most in potem do bližnjega odcepa stranske ceste po dolini v zaselek Potok. SPP gre po asfaltni cesti po hribu navzgor; levo pod cesto vidimo v kotu med brkinskimi griči stisnjen zaselek Potok ob potoku Sušica. Po 10 min vzpona se na ostrem ovinku odcepi kolovoz, po katerem se vzpnemo naravnost do bližnje vasi Podgrad pri Vremah.

lz Matavuna v Podgrad pri Vremah je 1 h 30.

višina: 409 m Škocjanske jame

Matavun, 393 m, 54 preb., obcestno naselje ob asfaltni cesti Lokev—Vremska dolina—Ribnica. Od križišča z glavno cesto proti Kopru 3 km j. od Divače, je do Matavuna 2 km. Stare hiše so zgrajene v značilnem kraškem slogu, v kraju pa je tudi precej novih hiš, zgrajenih v zadnjih letih, ko se je hitreje začel razvijati turizem. Matavun je izhodišče za obisk Škocjanskih jam. Trgovina, več gostišč.

Škocjanske jame so poleg Postojnske najbolj znane jame v Sloveniji; uvrščajo jih med najlepše in najbolj zanimive jame na svetu. Leta 198o so bile vpisane v seznam svetovne naravne dediščine pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO).

Škocjanske jame je ustvarila reka Reka, ki pri vasici Škocjan zgine v podzemlje, na površje pa pride kot Timava pri Štivanu pod Devinom na Tržaškem. Prvi je raziskoval Škocjanske jame Jakob Svetina leta 1839, raziskovanje sta nadaljevala v letih 1851-1852 ob pomoči idrijskih rudarjev Adolf Schmidl in Ivan Rudolf, zaključili pa so ga v letih 1885-1893 ob sodelovanju domačinov tržaški jamarji Anton Hanke, Josip Marinič, Friderik Müller in Josip Novak. Leta 1885 so Škocjanske jame odprli za obisk, leta 1959 pa so jih elektrificirali.

Škocjanske jame so dolge dobrih 5 km. Za turistični ogled niso v celoti odprte, vendar so v enoinpolurni ogled vključeni najlepši predeli jam, kot so Tiha jama s tisočerimi kapniki najrazno-vrstnejših oblik, 1400 m dolg in 150 m globok kanjon Reke, v katerem buči voda v številnih brzicah in slapovih, Dvorana ponvic, ki so posebna zanimivost Škocjanskih jam, itd. Pozornost vzbujata tudi udorni kotlini Velika in Mala dolina; v davnini sta bili veliki podzemeljski jami, ki se jima je udrl strop; v obeh se Reka pokaže na površju. lz Velike doline so leta 1986 zgradili vzpenjačo, ki obiskovalcem olajša vrnitev iz jam.

Informacije http://www.park-skocjanske-jame.si/



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Lepa ravna pot po borovem gozdu pripelje v 15 min do razgledišča na 164 m globoki steni, odkoder se odpira pogled na vasico Škocjan in na udorno Veliko dolino, obdano z mogočnimi stenami; v dolini pride za kratek čas na plano reka Reka. Še 10 min počasnega spusta imamo do Matavuna. Pešpot iz Dolnjih Ležeč v Matavun so zgradili leta 1885, ko so Škocjanske jame odprli za turistični obisk.

višina: 437 m Gradišče pri Divači

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu pridemo do železniške proge Pivka—Divača, ki jo prekoračimo na nezavarovanem prehodu.

Kmalu stopimo na obširne travnike v široki dolini med železniško progo na s. in regionalno cesto Ribnica-Divača na j. strani, imenovane Ležeški Gabrk po kraju Dolnje Ležeče ob jz. robu. Kljub temu, da so markacije zelo redke, nas travniška vozna pot varno vodi proti j., kjer vidimo na robu doline vzpetino z dvojno vrsto električnih daljnovodov, pod katerimi pelje SPP. Sredi travnika opazimo na desni strani poti športno letališče, nekdaj vojaško letališče, ki so ga uporabljali Avstrijci med 1. svetovno vojno, pozneje pa tudi Italijani. Kmalu pridemo do lepšega kolovoza, po katerem gremo do bližnje asfaltne ceste Ribnica-Divača. Nekaj metrov po cesti desno proti Divači in že krenemo po kolovozu na levo na vzpetino Škale. Na desni vidimo bližnjo gručasto vas Dolnje Ležeče. Po 15 min od ceste pridemo do križišča asfaltnih lokalnih cest; s križišča gremo naravnost do bližnje gručaste vasi Gradišče pri Divači (475 m) na j. pobočju griča Škale v neposredni bližini Škocjanskih jam. Na Škalah stoji s skrlami krita cerkvica sv. Helene s freskami iz leta 1490, delo Janeza iz Kastva.

Tik pred vasjo Gradišče se SPP loči od asfaltne ceste in zavije na desno zložno navzdol do stičišča s potjo, ki pride z desne iz Doljnih Ležeč.

višina: 477 m Ležeški Gabrk

Ni opisa
5.6 km, 2 uri 10 minut Ležeški Gabrk - Mala Vremščica (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kažipot nas usmeri na levo pot po bukovem gozdičku; po nekaj minutah smo na obširnih planinskih pašnikih. Kmalu se odcepi na levo planinska pot na ŽP Vreme, SPP pa se drži slemena in z. smeri. Pazimo na markacije, da ne skrenemo s prave poti na kolovoze in pota, speljana po pašnikih. Pot, deloma kolovoz, se rahlo spušča po slemenu, večinoma po pašnikih, malo pa tudi po borovih gozdičkih. Po 50 min z vrha pridemo na lokalno cesto, ki pripelje z Gabrka; cesto že po nekaj korakih zapustimo, kažipot pokaže na levo proti Škocjanskim jamam.

Po strmem, travnatem j. pobočju Gabrške gore se pot naglo spušča naravnost proti Vremski dolini; sprva je slabo vidna, zato pazimo na markacije na redkih borovih drevesih. Po 30 min smo v gozdu ob vznožju Gabrške gore; prečkamo gozdno cesto in nadaljujemo po lepi ravni poti.


Ni opisa

Opis:

Tu stopimo na obširne planinske pašnike pod vrhom Vremščice. Po z. razglednem pobočju se po planinski poti povzpnemo na 15 min oddaljeni vrh.

višina: 1025 m Velika Vremščica
Vrh: Vremščica

(1027 m) je najvišja gora v prostranih Senožeških hribih, ki se razprostirajo med cestama Hruševje—Razdrto na s. in Prestranek—Pivka—Ribnica na v., Vremsko dolino na j. in še malo z. od ceste Divača—Senožeče—Razdrto, nekako do črte Divača—Vipavska dolina. Hribovje ni enotno pogorje, temveč ga sestavljajo trije nizi, za katere je značilna podolžna dinarska smer od sz. proti jv. Vremščica je v tretjem, najbolj južnem in najvišjem gorskem nizu, ki se vleče od Senadol na sz. do Košanske doline na jv. Med gorskimi nizi so izoblikovane zakrasele kotanje. Senožeški hribi po večini niso naseljeni. Obširni travniki ponujajo odlične pogoje za pašo. V zadnjem času se tod uveljavlja ovčereja. Vremščica in sosednja Gabrška gora sta grajeni iz eocenskih apnencev. Severna pobočja so pretežno porasla z bukovim gozdom, južna so v glavnem travnata. Vremščici pravijo domačini iz krajev na j. strani tudi Gora, vrhu pa Vrbanov vrh po cerkvici sv. Urbana, ki je nekoč stala na vrhu.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani. Orientacijska plošča na kamnitem stebru omogoča, da spoznamo bližnje in daljnje vrhove. Na s. se v bližini dviga Nanos, levo se kažejo Golaki v Trnovskem gozdu, zadaj pa Julijci. Na sv. vidimo Krim, Mokrec in Javornike, na v. pa seže pogled do Snežnika in Risnjaka. Na j. strani se spusti pogled prek travnatih pobočij v Vremsko dolino, na hribovite Brkine nad njo in se ustavi na Slavniku. Od jz. do sz. se za bližnro travnato planoto na slemenu Gabrške gore kažejo na kraški planoti vrhovi Veliko Gradišče, Veliki hrib, Sopada, Trstelj in Ter, ob dobri vidljivosti pa vidimo na obzorju tudi Dolomite.

Dostopi. Z ŽP Košana po v. hrbtu gore l h 45; z ŽP Gornje Ležeče po j. pobočju 1 h 30; z ŽP Vreme po j. pobočju in z. slemenu 1 h 45. V dolino med Vremščico in Slatno, kjer je planšarsko naselje s siramo, lokalna cesta z Gabrka 5 km; do vrha je še 30 minut.

Pri kamnitem stebru na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo, kovinski žig je vgrajen na steber. PD Sežana.