Išči po točkah

Začetek: Zgornje Jezersko (razpotje)

Konec: Dovje

Razdalja: 74.9 km Čas hoje: 34 ur 15 minut Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis


Ni opisa

Opis:

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 760 m Spodnji kraj

Ni opisa

Opis:

Od hotela Kazina nadaljujemo po cesti proti Kranju.

višina: 749 m Spodnji kraj (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Spustimo se na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 714 m Spodnje Jezersko

Ni opisa

Opis:

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

višina: 727 m Reka (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.


Ni opisa

Opis:

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.

višina: 998 m Jekarica

Ni opisa

Opis:

Steza je v lepih ključih speljana po smrekovem gozdu. Po 20 min pridemo na reber nad globeljo Reke, odkoder vidimo pred seboj z leve proti desni skalne strmine Licjanovca (1733 m), Malega Grintovca (1813 m) in Bašeljskega vrha (1744 m). Smrekov gozd preide v mešanega, ta pa v bukovega. Pot postane zložnejša. Na desni se začne odpirati pogled proti Storžiču. Po uri hoje smo pri Praprotnikovi lovski koči (1380 m), ki stoji sredi gozda. Četudi ne bi bila odprta, lahko počivamo na klopeh pri koči in se odžejamo s tekočo vodo pri koritu.


Ni opisa

Opis:

Od lovske koče gremo proti Bašeljskemu prevalu, ki ga zagledamo, ko pridemo nad gozdno mejo. Pot se najprej zvije skozi rušje z redkimi macesni; na desno se odcepi pot pod Škarjevim robom na Javorniški preval. Naša pot se dviga po precej strmem gruščnatem svetu na s. strani Bašeljskega prevala; po dobre pol ure smo na travnatem Bašeljskem prevalu (1630 m) med dolinama Reke na s. in Belice na j.; ime ima po vasi Bašelj ob j. vznožju Storžiča. Na v. prevala se dviga Bašeljski vrh, na nasprotni pa Storžič.

višina: 1631 m Bašeljski preval

Ni opisa
1.2 km, 1 ura 30 minut Bašeljski preval - Storžič

Opis:

Na prevalu je razpotje: desna pot pelje na Bašeljski vrh, naravnost navzdol proti Jezerskemu in na Javorniški preval, leva pa nas popelje na Storžič. Strma pot se najprej vzpenja med rušjem in skalami po s. strani grebena, odkoder preidemo po 30 min vzpona prek v. grebena na j. stran, vendar ne za dolgo. Pot se spet povzpne na v. greben, po nekaj minutah pa spet na j. travnato strmino, po kateri se enakomerno dvigamo do rame tik pod vrhom Storžiča na njegovi j. strani. Na rami se pridruži pot z Male Poljane čez Psico in pot od Doma pod Storžičem skozi Žrelo. Še nekaj korakov na desno in že smo na vrhu. Vsa pot je zelo razgledna proti severu, vzhodu in jugu. Pot po v. grebenu do rame je uvrščena med zahtevne poti. Kadar je pot mokra in zlasti pozimi moramo paziti, da ne zdrsnemo na travnati in poledeneli strmini.

Od Planinskega doma na Kališču do vrha Storžiča je 1 h 30.

višina: 2130 m Storžič
Vrh: Storžič

(2132 m) je najzahodnejši dvatisočak v Kamniških in Savinjskih Alp ter najvišji vrh Storžičeve skupine, ki jo od Grintovčeve loči ozka dolina Kokre. Ime je dobil po stožčasti obliki gore, ki je vidna od blizu in daleč. Storžičeva piramida je grajena iz trdnega rudistnega apnenca. Strma j. stran je porasla s travo, vmes so skalne čeri, spodnja polovica je gozdnata. Na s. in sv. strani so prepadne stene, zarezane s strmimi žreli. Proti z. se niža v ozkem in dolgem skalnem grebenu, imenovanem Psica, do Velike Poljane (1410 m), kjer je že gozd. Po v. skalnem grebenu, ki je krajši od zahodnega, se Storžič znižuje proti Bašeljskemu prevalu. Storžič ima raznovrstno alpsko floro, v skalnih razpokah opazimo tudi Zoisovo zvončico.

Prvi obiskovalci Storžiča so bili botaniki: leta 1758 J. A. Scopoli, 1762 F. K. Wulfen, 1793 pa grof Franz pl. Hohenwart z vrtnarjem Riedom in nekim Legatom, ki sta nabirala alpske rastline za botanika Karla Zoisa. Tudi dr. J. Frischauf se je leta 1876 z nekim lovcem povzpel na vrh.

Z vrha je obsežen razgled. Na v. se v bližini dvigajo Bašeljski vrh, Mali Grintovec, Srednji vrh in Zaplata, zadaj pa Kočna, Grintovec, Kalški greben in Krvavec. Na j. leži Ljubljanska kotlina, za njo po seže pogled do Gorjancev, Snežnika, Nanosa in Javornika; tik pod nami je gorenjska ravnina, ki jo obrobljajo Polhograjsko in Škofjeloško hribovje ter Jelovica. Na z. so Julijci s Triglavom, Karavanke z Begunjščico, Vrtačo in Stolom, v bližini pa se ustavi pogled na sosedu Tolstem vrhu in dolini Lomščice na desni. Proti s. se vleče od Storžiča do Košute prečni hrbet, v katerem se zvrstijo Škarjeva peč, Veliki in Mali Javornik, Stegovnik, Veliki vrh in Plešivec, ki se že povezuje z dolgim slemenom Košute; desno od nje sta Olševa in Peca, tik pod Storžičem pa planina Jesenje s planinskim domom.

Dostopi. Od Doma pod Storžičem po zahtevni poti skozi Žrelo 3 h; od Doma pod Storžičem čez Malo in Veliko Poljano ter po zahtevni poti po grebenu Psice 4 h; iz Trstenika čez planino Javornik 3 h 30.

V skrinjici na vrhu sta vpisna knjiga in žig! PD Tržič.


1.1 km, 20 minut Storžič - Škarjev rob

Opis:

SPP nadaljujemo proti Škarjevemu robu in Škarjevi peči, veznemu grebenu med Storžičem in Karavankami; greben je razvodje med Kokro in Tržiško Bistrico. Z vrha se spustimo po zgruščeni vršini do kratkega žleba, po katerem je pot zavaro-vana z žično vrvjo, potem pa po grapi do Roba, odkoder pelje steza na z. stran grebena Škarjevega roba. Po 30 min spusta smo premagali približno 200 višinskih metrov po sv. ostenju Storžiča. Od Roba naprej je pot čedalje lepša. Še naprej pa moramo biti previdni pri prečenju žrel in jarkov, ki se spuščajo s Storžiča in Škarjevega roba proti dolini Lomščice na levi, posebno v zgodnjem poletju, ko po grapah še leži sneg. Pot se zmerno spušča, deloma po travni ruši med pečevjem, meliščih in med rušjem z. pobočja Škarjevega roba, odkoder lepo vidimo globoko pod nami dolino Lomščice, levo nad njo Kriško goro, zahodno od nje Dobrčo in Begunjščico, sevemo nad dolino Konjščico z Belo pečjo, naravnost pa Veliki in Mali Javornik, Stegovnik in zadaj podolgovato Košuto; v zgornjem delu doline se sredi gozda beli streha Doma pod Storžičem. Kmalu pridemo do škrbine v grebenu Škarjevega roba, odkoder se odpre pogled tudi proti vzhodu. Pod nami se vleče ozka dolina Reke od Kanonirja do planine Podstoržič, nad katero se dvigajo vrhovi Malega Grintovca, Licjanovca in Srednjega vrha, za njimi pa se kažejo vrhovi osrednjega dela Kamniških Alp s Kočno v ospredju.

višina: 1801 m Škarjev rob

Ni opisa

Opis:

Z odprtega sveta pridemo v gozd in do razpotja na malem prevalu pod Škarjevo pečjo (1671 m). Naravnost se pride na Javorniški preval, SPP pa zavije proti dolini Lomščice na levi. Z vrha Storžiča do razpotja je 1 h 30.

višina: 1751 m Škarjev rob (razpotje)

Ni opisa

Opis:

S prevala pod Škarjevo pečjo se pot proti domu pod Storžičem enakomerno spušča najprej po bukovem, potem po mešanem in nazadnje po smrekovem gozdu. Tudi nekdanjo planino Staro plano, prek katere gremo, je zarasel gozd. S poti se le tu in tam pokaže na levi ostenje Storžiča. Po uri spusta se z leve pridruži zahtevna pot s Storžiča skozi Žrelo. Kmalu pridemo na planino Jesenje, kjer se pridruži pot z Male Poljane, do Doma pod Storžičem na njenem spodnjem robu je še 10 minut.

višina: 1137 m Planina Jesenje

Ni opisa

Opis:

Od planine Jesenje gre trasa po poti naravnost navzgor mimo počitniške hišice v gozd. Pot se zložno dviga po mokrotnem smrekovem gozdu prek obronkov in jarkov na sz. vznožju Storžiča. Po uri hoje smo v globoki zarezi med Tolstim vrhom in Storžičem s planino Mala ali Zaloška Poljana (1325 m). Tod je star prelaz med dolino Lomščice na s. in kraji na j. strani gorske skupine.


Ni opisa

Opis:

Paziti moramo na kažipote, ker gredo od tod označene poti na vse strani: čez Psico ali čez planino Javornik na Storžič, čez planino Javornik na Kališče, čez Grebea in skozi Zalog v Goriče ob cesti Golnik - Kranj ter čez j. pobočja Tolstega vrha in Kriške gore v vasico Gozd, kjer ima PD Križe Zavetišče v Gozdu (891 m). SPP zavije pri studencu naravnost vkreber na v. pobočje Tolstega vrha. Pot se sprva pne po mešanem gozdu do travnatega roba na j. pobočju Tolstega vrha, kjer se odcepi pot čez Štajnarico in j. pobočja Kriške gore v vasico Gozd. SPP se z roba strmo vzpenja po južnem pobočju, sprva poraslem z rušjem, na vrh Tolstega vrha, ki ga z Male Poljane dosežemo v 1 uri.

višina: 1712 m Tolsti vrh
Vrh:

Tolsti vrh (1715 m) ali Zaloška gora, kot ji pravijo v krajih na j. strani po vasi Zalog ob vznožju, je najvišji vrh Kriške gore, podolgovate slemenaste gore med Tržiško Bistrico na z., dolino Lomščice na s. in gorenjsko ravnino med Trstenikom in Križami na jugu. Kriški gori pravijo v vaseh na s. strani gore tudi Kokovnica (v nekaterih listinah Kukovnica) po besedah kok ali kuk, kar pomeni kamniti rog, ki se dviga iz travnatega pobočja. S. stran je gozdnata, ponekod do vršnega slemena, ki je precej skalnato in zarezano z grapami. Tudi j. pobočja v glavnem pokriva gozd, le zgornja strma pobočja so travnata. Travne površine so bogate z gorsko floro. Približno na sredi j. pobočja je obsežna terasa z vasico Gozd, njivami in travniki ter planinskim zavetiščem. S Tolstega vrha in slemena Kriške gore je zelo lep razgled na gorenjsko ravnino s Kranjem, Golnikom, Radovljico in drugimi kraji, dolino Lomščice, Košuto, Julijce in druga gorstva, najlepši pa je pogled na bližnji Storžič.



Opis:

S Tolstega vrha se SPP spusti po z. strmini skozi rušje v škrbino nad erozijskim jarkom na s. pobočju, odkoder se dvigne na drugi, malo nižji vrh, ki ga še prištevamo k Tolstemu vrhu. Tudi ta vrh je travnat in razgleden. Z vrha se pot precej strmo spusti skozi rušje do travnatega slemena Kriške gore, po katerem se zvije zložna pot tik pod vrhom slemena po prisojni strani. Pot je vseskozi razgledna, s škrbin so tudi lepi pogledi navzdol v dolino Lomščice na s. Največja je škrbina Vrata, ki se globoko spušča v gozdove Kokovnice na s. Na z. strani Vrat bukovem gozdu najvišja točka slemena, 1591 m. Še nekaj minut po zložni poti ob robu bukovega gozda nad potjo in že smo na razpotju.

višina: 1491 m Vrata (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Še minuta in že smo pri Koči na Kriški gori.

višina: 1472 m Koča na Kriški gori
Planinska postojanka:

Koča stoji vrh prisojne Mežnarjeve senožeti na zahodnem delu podolgovatega slemena Kriške gore. PD Križe jo je začelo graditi leta 1950; leta 1951 je bila že zasilno odprta ob sobotah in nedeljah. Popolnoma dograjeno kočo so slovesno odprli 28. junija 1953. Leta 1963 so dozidali prizidek z jedilnico in skupnim ležiščem. Leta 1975 so iz vasice Gozd zgradili tovorno žičnico. Leta 1981 so kočo povečali in obnovili. Ker je postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, se je PD Križe odločilo, da jo poveča in obnovi. Leta 1991 so podrli staro kočo in pozidali novo ter dokončali pritlične prostore. V letih 1992 in 1993 so nadaljevali z gradnjo in opremljanjem koče ter namestili sončne celice. Leta 1993 so postavili ekološko stranišče, vključili mobitel in kupili 1438m2 zemljišča. Leta 1994 so fasado obložili z lesom. Koča je vseskozi nemoteno poslovala. Koča je odprta od 15. junija do 15. septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V treh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; ob mizah na terasi pred kočo je 100 sedežev; v 10 sobah je 40 postelj, na skupnem ležišču pa 12 ležišč; WC in suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; voda kapnica, elektrika (sončne celice, agregat), mobitel; vzletišče za padalstvo; tovorna žičnica.



Opis:

Pot nadaljujemo po travnatem slemenu z. od koče, po katerem se spustimo proti gozdu.


Ni opisa

Opis:

Pot se zložno spušča ob j. robu slemena Kriške gore, deloma po gozdu, deloma čez senožeti. Pri hoji po ozki stezi čez senožeti moramo paziti, da ne zdrsnemo po strmini, zlasti če je pot mokra. Pot po gozdu je udobnejša. Po 20 min se na levo odcepi pot v Križe, SPP pa zavije na desno proti Tržiču. Po 15 min spusta smo no jasi, odkoder je izredno lep pogled na Križe in sosednje kraje ob j. vznožju Kriške gore, na Bistrico, novi del Tržiča, na gorenjsko ravnino z Brezjami in Radovljico, na bližnjo Dobrčo, Karavanke, Jelovico in Julijce. Kmalu se pot prevesi s prisojne na osojno gozdnato stran slemena, po kateri se strmo spušča. Prijetna gozdna pot preide v slabšo kamnito pot, ki pa ni predolga. Pot se potem v ključih spusti po mešanem gozdu, kjer že čutimo utrip Tržiča.

višina: 969 m Velika Mizica

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Velika Mizica - Mala Mizica

Opis:

Pot nadaljujemo po travnatem slemenu z. od koče, po katerem se spustimo proti gozdu. Pot se zložno spušča ob j. robu slemena Kriške gore, deloma po gozdu, deloma čez senožeti. Pri hoji po ozki stezi čez senožeti moramo paziti, da ne zdrsnemo po strmini, zlasti če je pot mokra. Pot po gozdu je udobnejša. Po 20 min se na levo odcepi pot v Križe, SPP pa zavije na desno proti Tržiču. Po 15 min spusta smo no jasi, odkoder je izredno lep pogled na Križe in sosednje kraje ob j. vznožju Kriške gore, na Bistrico, novi del Tržiča, na gorenjsko ravnino z Brezjami in Radovljico, na bližnjo Dobrčo, Karavanke, Jelovico in Julijce. Kmalu se pot prevesi s prisojne na osojno gozdnato stran slemena, po kateri se strmo spušča. Prijetna gozdna pot preide v slabšo kamnito pot, ki pa ni predolga. Pot se potem v ključih spusti po mešanem gozdu, kjer že čutimo utrip Tržiča. Kmalu smo na uravnanem majhnem prostoru na hribčku, imenovanem Mala mizica (764 m), odkoder je čudovit pogled na stari del Tržiča in na dolino Mošenika proti Ljubelju. Z Male mizice zavije pot na levo in se v ključih spusti po gozdu do gozdne ceste, po kateri gremo na desno do odcepa poti proti cerkvi sv. Jožefa. Mimo cerkve nas pot popelje do betonskih stopnic, po katerih se spustimo do avtobusne postaje v Tržiču. Od Male mizice 30 minut.

Od Koče na Kriški gori do Tržiča je 2 h.

višina: 760 m Mala Mizica

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Mala Mizica - Tržič

Opis:

Kmalu smo na uravnanem majhnem prostoru na hribčku, imenovanem Mala mizica (764 m), odkoder je čudovit pogled na stari del Tržiča in na dolino Mošenika proti Ljubelju. Z Male mizice zavije pot na levo in se v ključih spusti po gozdu do gozdne ceste, po kateri gremo na desno do odcepa poti proti cerkvi sv. Jožefa. Mimo cerkve nas pot popelje do betonskih stopnic, po katerih se spustimo do avtobusne postaje v Tržiču. Od Male mizice 30 minut.

Od Koče na Kriški gori do Tržiča je 2 h.

višina: 514 m Tržič

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.



Opis:

Pri AP v Tržiču gremo po mostu čez Tržiško Bistrico na Trg svobode, kjer takoj za poslopjem Gorenjske banke zavijemo po ozki Blejski ulici navzdol do potoka Mošenika. Po mostu na drugo stran, potem pa po klancu Kovrtnice navzgor ter skozi podvoz pod mednarodno cesto, ki pelje čez Ljubelj v Avstrijo, v naselje Bistrica. Po cesti skozi naselje pridemo do križišča pri velikem kostanju, kjer zavijemo desno navzgor po ulici Pot na Bistriško planino, ki se dokaj strmo vzpenja do kapelice na sedlu Pungart. Ves čas imamo pred seboj cerkev sv. Jurija na hribčku levo od sedla; na desni pa so še komaj vidne razvaline Hudega gradu.

višina: 0 m Bistrica pri Tržiču

Ni opisa

Opis:

Na Pungartu se odcepi na levo cesta k cerkvi sv. Jurija, na desno pa pot na Dobrčo čez Bistriško planino. SPP gre po cesti naravnost proti regionalni cesti Tržič-Begunje, ki jo kmalu zagledamo na pobočju pod nami. Po nekaj minutah stopimo na asfaltno cesto; po njej zložno navkreber do Brezij pri Tržiču.

višina: 677 m Brezje pri Tržiču

Brezje pri Tržiču, 680 m, 361 preb., je vas na prisojnem pobočju vzpetine Vaško (1046 m) ob regionalni cesti Tržič - Begunje na Gorenjskem, imenovani tudi »Podgorska cesta«, ker povezuje vasi pod goro Dobrča. Vaško je jv. del grebena Breške gore, ki se kot podaljšek Dobrče spušča proti Brezjam. AP, trgovina, gostilna. Zanimiva cerkvica sv. Neže.


1.5 km, 45 minut Brezje pri Tržiču - Vaško

Opis:

Na vrhu cestnega klanca malo nad cerkvico zapustimo regionalno cesto in gremo desno po makadamski cesti mimo velikega vodnega rezervoarja do razpotja. Tu zavijemo na levo na gozdni kolovoz ter po njem navzgor do bližnjega odcepa poti. Sprva gruščnata pot ob žični ograji se strmo dviga po j. gozdnatem pobočju Vaška. Po nekaj minutah se pot spremeni v lepo gozdno pot, se za nekaj korakov zravna, potem pa se spet strmo vzpne. Pot spremeni smer: od sz. se obrne proti sv. in postane steza, ki se strmo vzpenja najprej po z. grebenu, potem po j. pobočju Vaška, poraslem z borovim gozdom proti robu na v. strani. Mimo opuščenega betonskega korita gremo še navkreber po smrekovem gozdu do roba, kjer se pot za nekaj minut zravna, potem pa se spet vzpne do gozdne vlake, ki pride z desne in se tu konča. Z Brezij do sem 40 minut.

višina: 1044 m Vaško

Ni opisa
1.2 km, 40 minut Vaško - Breška gora

Opis:

Od gozdne vlake se pot precej strmo dviga po jv. gozdnatem grebenu Breške gore (1207 m) med globokima dolinama Blajšnice na v. in Lešanščice na z. strani. Po 20 min vzpona pridemo na razgledno sedlo z razpotjem: desna daljša pot do Koče na Dobrči pelje čez Lešansko planino.

višina: 1218 m Breška gora

Ni opisa
0.7 km, 40 minut Breška gora - Stine

Opis:

SPP krene naravnost v hrib. S sedla je lep pogled na vrhove Škofjeloškega hribovja, na Brezje, Radovljico, Jelovico in proti Triglavu. S sedla se po gozdni stezi zelo strmo vzpnemo po jv. grebenu Dobrče. Po 30 min vzpona pride z desne gozdna vlaka, ki se tu konča.

višina: 1482 m Stine

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Stine - Koča na Dobrči

Opis:

Naša pot gre še naprej navkreber po grebenu, vendar se kmalu obrne z grebena proti z. na razgledno j. pobočje "Na požigav", kjer je pred desetletji požar uničil gozd. Globoko pod nami vidimo podgorske vasi. Po planinskem pašniku se povzpnemo proti zasebni koči na Kobilici, ki jo vidimo pred seboj. Od gozdne vlake do sem 15 minut.

Pod zasebno kočo je razpotje s kažipotom: pot naravnost navzgor pelje na vrh Dobrče, SPP pa gre na levo proti zahodu. Po smrekovem gozdu nas lepa ravna pot pripelje na rob Podgorske planine s pastirsko kočo na z. robu, naravnost pa že opazimo med drevjem streho Koče na Dobrči. Z roba se spustimo v dno planine, odkoder je samo nekaj korakov do koče na z. robu nad planino. S Kobilice do koče je 15 minut.

višina: 1478 m Koča na Dobrči
Planinska postojanka:

Koča stoji nad robom strmega južnega pobočja Dobrče na kraju, imenovanem Kres, kjer so menda ob turških vpadih kurili kresove. Prvo kočo so po 1. svetovni vojni zgradili štirje zasebniki; leta 1952 jo je prevzelo PD Tržič in jo poimenovalo po tržiškem planincu Ladislavu Kostanjevcu (1906-1937), ki ga je pod Storžičem zasul snežni plaz. Požar je kočo 16. septembra 1974 povsem upepelil. Leta 1975 so na pogorišču začeli graditi novo kočo, ki so jo odprli 10. junija 1978 in se poslej imenuje Koča na Dobrči. Leta 1993 so montirali sončne celice.Koča je odprta od 15. junija do 15. septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 40 sedežev; v 6 sobah je 22 postelj; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, koča je priključena na električno omrežje,  radijska zveza.


1.6 km, 25 minut Koča na Dobrči - Sivora

Opis:

Na s. strani koče stopimo na gozdno vlako; po njej pridemo na bližnjo Podgorsko planino, kjer nas kažipot »Preval« usmeri proti s. na gozdni kolovoz. Tu se stika ravni del Podgorske planine s Staro planoto, kjer so bile včasih manjše planšarije. Zelo lep je pogled na Begunjščico in Stol. Po nekaj minutah nas kažipot na smreki usmeri levo na stezo. Nekaj korakov po ravnem, potem pa zložno navzdol po z. strmem pobočju Dobrče, poraslem z bukovim gozdom. Pod nami je zelo globoka grapa Črnega potoka in planina Ledena trata. Ko se pot z z. pobočja prevesi na s. stran, nas napis na drevesu opozori, da je na levi v bližini studenec. Pridemo na greben na s. strani Dobrče, kjer nas sprejme smrekov gozd. Po grebenu se precej strmo spustimo v malo sedlo pod vrhom Sivora (1310 m), tik pred nami.

višina: 1314 m Sivora

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Sivora - Vrh Luž

Opis:

Vrh zaobidemo po z. strani, potem pa nekaj časa po dokaj ravni stezi na z. strani grebena, ki na v. stran zelo strmo pada v globoko Tominčevo grapo. Pridemo do vrha v grebenu, 1310 m, ki ga ravna steza zaobide po v. strani. Sledi precej strm spust po mešanem gozdu na preval Vrh Luž (1202 m), imenovanem tudi Vrh Jame; na desni je globoka grapa Belega potoka, na levi pa grapa Črnega potoka proti Dragi. Od Koče na Dobrči 45 minut.

višina: 1250 m Vrh Luž

Ni opisa
1.2 km, 40 minut Vrh Luž - Čisovec

Opis:

Nad prevalom se po stezi precej strmo vzpnemo proti j. grebenu Čisovca, kjer nas na desni spremljajo Ukanov štruc in Šobrove čeri z odtrganimi skalami in melišči. Pot s prevala Vrh Luž mimo Ukanovega štruca proti Čisovcu je zahtevnejša (uradno ni uvrščena med zahtevne poti). Z razgledne točke ob Ukanovem štrucu lep pogled nazaj na prehojeno pot proti Dobrči, pa na Begunje, Bled in proti Julijcem in Triglavu ter na drugo stran na Kamniške Alpe. S prevala Vrh Luž 30 minut.

Steza pelje naprej proti s. po gozdnatem robu proti vrhu Čisovca (1418 m).

višina: 1416 m Čisovec

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Čisovec - Koča na Prevalu

Opis:

Pred vrhom zavije na njegovo jz. pobočje, po katerem se precej strmo spuščamo, potem pa se steza obrne proti s. in se skoraj neopazno dviga na sedlo med Čisovcem na j. in vrhom, 1356 m, na s. strani. S sedla zaobidemo vrh po v. pobočju in že smo na Prevalu. Z razgledne točke ob Ukanovem štrucu 45 minut.

Od Koče na Dobrči na Preval je 2 h.

višina: 1322 m Koča na Prevalu
Planinska postojanka:

Na križišču planinskih poti na planini Preval stoji planšarija, kjer lahko postrežejo z mlekom, mlečnimi izdelki in pijačo.

Preval (1311 m) je široko sedlo med Begunjščico na s. in prečnim hrbtom, ki se razteza do Dobrče na j. Sedlo je hkrati preval med Šentansko dolino na v. in dolino Draga na jz. Tu je tudi planina enakega imena; na njej stoji ob križišču planinskih poti planšarija, kjer lahko postrežejo z mlekom, mlečnimi izdelki in pijačo. Preval tudi loči na tem mestu Karavanke od Kamniških Alp. Lep pogled na Begunjščico, Košutico (Babo) in z. ostenje Košute proti Velikem vrhu ter na vrhove Kamniških Alp s Storžičem v ospredju. Na Preval lahko pridemo tudi iz Begunj skozi Drago in čez Medvodje 3 h, iz Podljubelja (1.5 km proti Ljubelju do opuščene kmetije Potočnik) po Potočnikovem grabnu 2 h. S Poljške planine (do sem iz Begunj) pripelje slaba gruščnata cesta, primerna le za terenska vozila, 5 km. Tudi iz Šentanske doline se malo pod sedlo vzpne po Potočnikovem grabnu gozdna cesta; od parkirnega prostora do planšarije 30 minut.



Opis:

Kažipot na robu nad cesto pokaže naravnost navzgor na Begunjščico. Steza se po travnatem pobočju nad sedlom in naprej nekaj časa po gozdu strmo vzpenja v ključih po j. pobočju Begunjske Vrtače (1991 m). Ko pridemo po uri vzpona na strmo nagnjene planinske pašnike, se odpre lep razgled proti jugu. Na travnati strmini moramo biti pri hoji zelo previdni, zlasti če je trava mokra. Strma travnata pobočja slovijo po alpskem cvetju, vendar ne zapuščajmo steze, ker je nevarno za zdrs! Pod vrhom Begunjske Vrtače spremeni steza dosedanjo smer j. - s. ter zavije po goličavi levo proti z. in grebenu, ki ga doseže na z. strani vrha Begunjske Vrtače. Od tod pripelje steza po grebenu ali tik pod njim po travnati vesini na Veliki vrh, najvišji vrh Begunjščice.

S Prevala na Veliki vrh je 2 h.

višina: 2056 m Begunjščica
Vrh:

Begunjščica je gora, ki se dviga nad dolino Drage s. od Begunj. Strma j. pobočja so do okoli 1500 m gozdnata, v zgornjem delu rušnata in travnata. V. skalni rob gore se dviga nad ozko Šentansko dolino, ki loči Begunjščico od Košute. Z. gozdnato pobočje pod Roblekovim domom se strmo spušča v ozko dolino Završnice. S. pobočja od Smokuške planine do Ljubelja so skalnata in prepadna, vmes pa so obširna melišča in žlebovi. lz vršnega grebena gore se dvigajo trije vrhovi: v. je Begunjska Vrtača (1991 m), srednji Veliki vrh (2060 m) je najvišji vrh gore, z. od njega pa je Srednji vrh (1979 m). Gora je sestavljena iz triasnih apnencev. Begunjščica je znana po bogati flari; tod rastejo tudi dolgocvetni jeglič, rogata vijolica, lepi čeveljc, dišeči volčin, rožnati gadjak, lasuljasti glavinec, rumeni svišč ali košutnik in druge rastline. Po skalovju in po travnih policah pa lahko opazimo tudi gamse in kozoroge.

Z vrha je zelo lep razgled. Na s. je pod prepadnimi stenami dolina Zelenica in nad njo grebeni Ljubeljščice, Na Možeh, Palca in Vrtače, na obzorju pa ob dobri vidljivosti vidimo Visoke Ture. Proti v. je širok razgled na Košuto, Kamniške in Savinjske Alpe in Peco. Na j. je ob vznožju dolina Draga, v. od nje se dviga Dobrča, z. pa Stolovo pogorje; naprej se širi gorenjska ravnina, za njo pa se dvigajo Škofjeloš'ko hribovje, Ratitovec, Jelovica, Pokljuka in Julijci.

Žig je v skrinjici na Velikem vrhu. PD Radovljica.


0.6 km, 10 minut Begunjščica - Srednji vrh

Opis:

Z Velikega vrha gremo proti Roblekovemu domu po stezi, ki se na j. strani grebena spušča proti z. Travnato pobočje je strmo; če je steza mokra in blatna, moramo pri hoji paziti. Po 15 min je nad stezo Srednji vrh, tretji najvišji vrh v grebenu Begunjščice.

višina: 1977 m Srednji vrh

Ni opisa

Opis:

15 min naprej se na desno odcepi v skalovje steza proti Zelenici, SPP pa se naprej bolj strmo spušča po j. strani grebena do Roblekovega doma. Z Velikega vrha 45 minut.

višina: 1849 m Begunjščica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po stezi se previdno spustimo po skalnatih s. strminah Begunjščice in deloma poraščenih kamnitih strmalih na z. strani Srednjega vrha v z. grebenu Begunjščice na obširno melišče Veliki plaz, ki se spušča izpod grebena med Srednjim in Velikim vrhom proti gozdnatem pobočju nad dolino Završnice. Steza prečka melišče skoraj vodoravno, potem pa se skozi rušje in med skalami malo dvigne na skalno reber, ki se spušča z Velikega vrha proti Smokuški planini. Na s. strani rebra se steza v lepih okljukih precej strmo spušča skozi rušje in čez melišče na Zelenico. Ko se svet zravna, ni več daleč do Planinskega doma na Zelenici.

Steza po vesinah pod grebenom Begunjščice in snežiščih na Velikem plazu spada med zahtevne poti. Poleti snežišč po navadi ni več.

višina: 1541 m Planinski dom na Zelenici
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali ravnici Zeleniškega sedla med severnim ostenjem Begunjščice in južnim pobočjem obmejnega grebena Na Možeh. Prvo kočo na Zelenici je leta 1929 zgradilo pet zasebnikov, vendar je niso hoteli dati v najem Tržiški podružnici SPD; koča je bila med okupacijo požgana. Leta 1950 so začeli graditi planinski dom delavci šole milice, ki je bila takrat v Begunjah; nedokončani dom je 15. decembra 1952 prevzelo v najem PD Tržič, ki ga je zasilno usposobilo in naslednje leto tudi odprlo. S pogodbo med RSNZ, ki je bil lastnik zgradbe, in PZS, je 24. julija 1962 dobilo PD Tržič objekt v trajno last. Postojanko so po prevzemu popolnoma dokončali in opremili ter jo slovesno odprli 19. januarja 1966. Leta 1992 so nadzidali vhodni prizidek in s tem pridobili učno sobo. Dom je decembra 1999 popolnoma pogorel in se sedaj postopoma obnavlja.



Opis:

Na s. strani doma pokaže kažipot našo pot proti Stolu; to je pot čez j. pobočje Vrtače. Na Stol pa pelje tudi spodnja pot čez sedlo Šija (1693 m), ki se V Kožnah združi s SPP in je 30 min daljša. SPP zavije takoj za domom vkreber ob smučarski vlečnici na vzpetino, poraslo z macesni, a se kmalu obrne s s. proti z. Čez travnato smučišče pridemo v iglast gozd ob j. vznožju grebena Na Možeh, po katerem teče državna meja. Pot se zložno dviga proti ustju krnice Suho ruševje, ki jo obdajajo Vrtača, Zelenjak, Palec in greben Na Možeh; po gruščnati krnici pelje nemarkirana steza na Palec (2026 m). lz krnice pridemo na razgledno j. pobočje Vrtače (2181 m). Pot se zelo zložno dviga po kamnitem in gruščnatem pobočju, deloma poraslem z rušjem in redkimi macesni. Poleti je ob poti veliko planinskega cvetja, zlasti lepo dišečih Sternbergovih klinčkov. Odpirajo se lepi pogledi na bližnji Srednji vrh (1796 m) na j. strani in na v. ostenja Srednje peči (1920 m) pred nami. Po 45 min hoje od doma se na desno odcepi pot na Vrtačo. 

višina: 1724 m Vrtača (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Naša pot se naprej zelo zložno dviga, preči manjše žlebove in po 30 min pripelje na rob krajšega strmega žleba. 

višina: 1733 m Šija (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 30 minut Šija (razpotje) - V kožnah

Opis:

Po skalnatem in zgruščenem žlebu se previdno spustimo po stezi (pazimo, če je steza mokra in blatna) do kamnitega roba doline V Kožnah.

višina: 1662 m V kožnah

Ni opisa
2 km, 1 ura 20 minut V kožnah - Sedlo Med stoli

Opis:

Med velikimi skalami pridemo v precej ravno, z rušjem poraslo dno doline, kjer se pridruži spodnja pot čez sedlo Šlja. Dolina V Kožnah priteka izpod sedla Belščica; na sv. jo oklepa Vrtača, na jz. pa Srednja peč.

Z dna doline se dokaj lepa pot zvijuga med rušjem zložno navzgor proti pobočju Belščice ali Orlice. Po 15 min pridemo do razpotja: leva pot pelje na Stol, desna čez sedlo Belščica s planinskim mejnim prehodom k Celovški koči (1664 m) na Mačenski planini. Na razpotju se srečamo z zeleno-rdeče-belimi markacijami, s katerimi so zaznamovana pota, ki peljejo prek državne meje; spremljale nas bodo vse do vrha Stola. Našo pot proti Stolu nadaljujemo v okljukih med kamnitimi balvani vkreber v prostrano visokogorsko krnico Mel med raztrganim grebenom Belščice z najvišjim vrhom Celovška špica (2105 m) na s. strani in pečevjem Stola na j. Steza po melišču se v okljukih precej strmo dviga; ker so jo večkrat poškodovala neurja, so jo pred kratkim v zadnjem delu prestavili na levo stran k vznožju skalnatega Orličja in ob njem na sedlo Med Stoli med Velikim in Malim Stolom.

višina: 2168 m Sedlo Med stoli

Ni opisa

Opis:

Sledi nekaj korakov navzgor na Mali Stol, potem pa nekaj minut po njegovem robu do male radioamaterske hišice, malo nad Prešernovo kočo.

višina: 2177 m Prešernova koča na Stolu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod vrhom Malega Stola (2198 m). Prvo kočo je leta 1909 zgradila Kranjska podružnica SPD, slovesno so jo odprli 31. julija 1910. Poimenovali so jo po največjem slovenskem pesniku dr. Francetu Prešernu (1800-1849), domačinu iz Vrbe pod Stolom. Leta 1927 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 15. julija 1928. Po znani bitki na Stolu, 20. februarja 1942, so partizani kočo zažgali, da v njej Nemci ne bi imeli oporišča. Na pobudo preživelih borcev bitke na Stolu je PD Javornik-Koroška Bela zgradilo na temeljih stare koče novo planinsko postojanko in jo odprlo 21. avgusta 1966. V letih 1981-1984 so kočo precej povečali in prenovili, slovesna otvoritev pa je bila 4. avgusta 1984. Koča je 13. julija 1992 dobila mobitel, leta 1993 pa so montirali sončne celice za pridobivanje električne energije. Sistem je bil povečan leta 2001. Poleg tega sistema pridobivajo električno energijo še s pomočjo vetrnice. Leta 1996 so zgradili suho stranišče izven koče. Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; v 7 sobah je 45 postelj; skupnih ležišč ni; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečjo; voda kapnica, sončne celice,vetrnica, suho stranišče, mobitel.



Opis:

Pot od Stola do Golice je med najlepšimi panoramskimi potmi v naših gorah.

Kažipot na z. strani Prešernove koče pokaže pot proti Golici. Lepo vidimo prvi del naše poti po j. pobočju Potoškega Stola in Belščice. Po strmem z. hrbtu Malega Stola se po gruščnati poti spustimo v travnato dolino med Velikim in Malim Stolom. Lepa pot postane kmalu kamnita in gruščnata. Po 15 min smo na razpotju pri skali, na kateri nas opozorilo »Medji dol, Pristava« usmeri na desno. Od tod naprej je pot po j. travnatem pobočju veznega grebena med Velikim in Potoškim Stolom deloma travnata, deloma peščena in kamnita ter preči nekaj kratkih melišč. Po 40 min od koče pridemo na sedlo na v. strani Potoškega Stola, kjer nas tabla »Državna meja« opozori, da smo tik državne meje; lep razgled na Koroško proti Dravi. Od tod nekaj minut zmerno navzgor: čez skalni rob se vzpnemo na j. travnato pobočje tik pod vrhom Potoškega Stola (2014 m).

višina: 2017 m Potoški Stol

Ni opisa

Opis:

S Potoškega Stola (2014 m) se po njegovem z. pobočju spustimo v Vajneževo sedlo (1972 m), ki deli Potoški Stol od Belščice. Na desni opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo. Od Prešernove koče do Vajneževega sedla je 60 minut.

višina: 1994 m Vajneževo sedlo

Ni opisa

Opis:

Nad Vajneževim sedlom se dviga Vajnež (2104 m), najbolj vzhodni in tudi najvišji vrh Belščice, najbolj z. gore Stolove gorske skupine; s sedla na vrh je 15 min. SPP se ne vzpne na vrh, temveč precej ravno prečka j. travnato pobočje Belščice proti zahodu. Lep pogled na Jesenice, Javorniški Rovt, Julijce ter na Golico in Kepo. Ob poti se najprej srečamo s spominsko ploščo dvema vojakoma nekdanje jugoslovanske vojske, ki ju je na tem mestu 25. marca 1954 doletela smrt pod snežnim plazom. Malo naprej je spominska plošča mladi jadralni letalki Vesni Žnidaršič, ki se je tu smrtno ponesrečila 15. junija 1975. Na jz. strani pobočja je obširna Hrašenska planina s pastirsko kočico. Pot se rahlo spušča proti Kamnitniku (1858 m) nad Hrašensko planino, kjer se obrne proti s. 

višina: 1804 m Kamnitnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po dolinici med dvema robovoma, poraslima z rušjem, se nekaj minut spuščamo proti velikemu kotlu Rida, ki ga obidemo pod z. stenami Belščice. Kratek, precej strm vzpon iz kotla in že smo na širokem sedlu Seča.

višina: 1678 m Sedlo Seča

Sedlo Seča (1698 m) ima več imen. Koroško ime je Medvedjak (nemško Barensattel), v Javorniškem Rovtu pa ga imenujejo tudi Na Seči. Sedlo leži med Belščico na jv. in Struško na sz.; loči Stolovo gorsko skupino od skupine Golice. Na sedlu je planiaa s pastirsko kočico, razpadajočo nekdanjo obmejno stražnico in studencem (vodovodom). Malo pred stražnico se na SPP priključi markirana pot od Doma Pristava na Javorniškem Rovtu, 2 h. Na s. robu sedla opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo; sem pripelje steza od Stouhtte (960 m) v Medvedjem dolu na Koroškem.



Opis:

Pri koritu zavijemo po travnatem pobočju Struške nekaj minut navkreber, potem pa se pot obrne po j. pobočju proti z. 

višina: 1702 m Medvedjak (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Struška je čokata gora med sedlom Seča na v. in sedlom Kočna na z. strani. V j. pobočje je zarezana grapa potoka Javornik z umetnim jezerom hidroelektrarne Javorniški Rovt, malo naprej pa se nam kaže razloženo naselje enakega imena. Struška ima več vzpetin, najvišja je Veliki vrh (1944 m). Široka pot pripelje deloma po travnatem pobočju, deloma po gozdnatem, na obširno Belska planino, kjer zavijemo navzdol proti pastirskemu stanu (1703 m). Lep pogled proti Golici in Kepi.

Planinski stan.



Opis:

Pri pastirskem stanu gremo malo navzdol, potem pa nekaj časa vodoravno med rušjem; pot je sprva slaba, ker po njej hodi živina. Po 15 min moramo prestopiti močno ograjo iz debelih debel. Ves čas hodimo po j. pobočju Struške. Od ograje po gozdičku malo navzdol, potem pa se nam odpre pogled na Golico s kočo, na sedlo Kočna ter na Koroško proti Dravi. Lepa pot se rahlo spusti na travnato reber z lepim pogledom na dolino Drave. Od tod po golem rebru precej navzdol na sedlo Kočna. Z Belske planine 50 minut.

višina: 1461 m Sedlo Kočna

Sedlo Kočna (1469 m) veže Struško na v. in Ptičji vrh (1550 m) na z. strani. Na j. strani sedla je obširna planina Pusti rovt, na katero pripelje slab kolovoz. S. stran je prepadna in razdrapana. Grozljiv je pogled na skalna sz. ostenja Struške, ki se dvigajo nad zatrepom Velike Suhe na avstrijski strani, veliko lepši pa na dolino Drave in daleč po Koroškem. Na s. robu teče državna meja. Priporočamo, da se ne približujete robu, če je slabo vreme ali megla.


1.4 km, 30 minut Sedlo Kočna - Sedlo Suha

Opis:

S sedla se povzpnemo po v. robu Ptičjega vrha; po nekaj min se pot obrne na j. pobočje v bukov gozd. Po lepi poti pridemo na travnati rob na z. strani Ptičjega vrha; na j. je globoka grapa Črnega potoka. Po travnatem robu smo kmalu v gozdičku, po katerem se spustimo v sedlo Suha (1438 m). S sedla Kočna smo hodili 30 min. Smo tik ob državni meji. Z j. pride na sedlo pot s Planine pod Golico čez Savske jame, kjer je do leta 1907 obratoval železov rudnik in kjer so še sledovi rovov in starega plavža. Na Savske jame pripelje gozdna cesta s Planine pod Golico.

višina: 1438 m Sedlo Suha

S Suhe lahko nadaljujemo pot na Golico ali pa do Koče na Golici.


1.3 km, 30 minut Sedlo Suha - Koča na Golici

Opis:

SPP pelje s sedla Suha proti Koči na Golici prek j. pobočij Golice. Kakšnih 15 min se pot zložno dviga po gozdnatem v. pobočju, potem pa se zravna in zasuče na j. stran. Po malih travnatih jasah, gozdičkih in nazadnje čez kratki kamniti prag pridemo po pol ure hoje s sedla na odprt rob, od koder zagledamo na vzpetini pred seboj Kočo na Golici. Kmalu se SPP združi s široko potjo s Planine pod Golico.

višina: 1497 m Koča na Golici (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot se vzpne mimo lovske koče do planinske koče.

višina: 1579 m Koča na Golici
Planinska postojanka:

Koča stoji na razglednem rebru južnega pobočja Golice, tik nad gozdno mejo. Na tem kraju je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred 1. svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zelo bolelo slovenske planince, zato se je podružnica SPD za kranjskogorski okraj takoj po ustanovitvi leta 1903 odločila, da zgradi na vrhu Golice slovensko kočo. Zgradili so jo leta 1904, slovesno pa odprli 18. junija 1905; poimenovali so jo po Francu Kadilniku (1825-1908), starosti slovenskih planincev, ki je za gradnjo koče prispeval 7000 kron, kar je bilo takrat pravo premoženje. Med obema vojnama je obe koči, Nemško so preimenovali v "Spodnjo, upravljala Jeseniška podružnica SPD. 13. junija 1943 so partizani obe koči požgali, da ne bi Nemcem služili za oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih nekdanje Spodnje koče zgradili novo planinsko postojanko; začeli so s pripravami in leta 1982 tudi z gradnjo, ki so jo dokončali leta 1984. Slovesna otvoritev nove koče je bila 3. junija 1984 ob 60-letnici PD jesenice. Koča je odprta od začetka maja do sredine oktobra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult, pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v 5 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem iz programa PHARE in agregat za elektriko, tovorna žičnica.



Opis:

Od Koče na Golici pridemo na Jekljevo sedlo po skoraj vodoravni poti po j. travnatem, v zadnjem delu poti pa tudi po gozdnatem pobočju. Od koče do sedla je 1 h.

višina: 1491 m Jekljevo sedlo

Jekljevo sedlo veže Golico s Klekom (1753 m), ki ga ponekod imenujejo tudi Petelin in Petelinjek. Na sedlu je precej travnate površine, kjer se poleti pase živina. Na jv. strani je med gozdnatima pobočjema Golice in Kleka v smeri proti Planini pod Golico glaboka grapa Belega potoka. Na mali jasi nad grapo stoji lovska koča. Na koroški strani vidimo najprej strma pobočja Golice in Kleka nad Medjim dolom, potem pa hribovit svet proti Podrožci ter koroško pokrajino proti Beljaku in Celovcu.



Opis:

Z Jekljevega sedla, kjer se združita poti z Golice in j. pot od koče, gremo dalje po precej ravni poti skozi gozd do sv. vznožja Kleka. Pot je precej grda, ker hodi po njej tudi živina. Z vznožja, kjer začasno zapustimo državno mejo, se vzpenjamo po strmem in grdem hudourniškem žlebu v sv. gozdnatem pobočju Kleka. Po 10 min grdega vzpona se pot začne zložno dvigati proti v. travnatem robu Kleka, ki ga kmalu dosežemo. Zelo lep pogled na Triglav. Nekaj minut se vzpenjamo po travniku proti vrhu Kleka, potem pa nas markacija na skali usmeri na stezo po j. travnatem pobočju Kleka proti z. S travnatega pobočja pridemo med rušje, pa ne za dolgo; pot se ob državni meji in ob ograji za živino spusti na široko sedlo Rožca (1587 m). Z Jekljevega sedla do sedla Rožca smo hodili 60 minut.

višina: 1557 m Koča na planini Rožca

Rožca se imenuje sedlo in obsežna planina med Klekom in Hruškim vrhom (1776 m). Tik pod sedlom je lovska koča, mala niže pa Hruška planina z lepim pastirskim stanom. Tudi na koroški strani je med Hruškim vrhom in Koprivnikom (1754 m) na s. strani obširna planina, na katero pripelje cesta iz Podrožce. Globoko v notranjosti Karavank je prav pod Rožco železniški predor med Hrušico (Jesenicami) na naši in Podrožco na avstrijski strani. Z Rožce je lep razgled na Jesenice, Mežaklo, Spodnje Bohinjske gore, zlasti pa na Triglav, Stenar in proti Škrlatici. Na planini je lovska koča.



Opis:

Grebenska pot.

Z Rožce se pot vzpne po v. strmem travnatem grebenu ob mejnih kamnih na Hruški vrh, toda ne na sam vrh.

višina: 1749 m Hruški vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Grebenska pot.

Globoko pod Hruškim vrhom je v nedrjih Karavank novi Karavanški cestni predor. Malo pod vrhom zapustimo greben in vrh zaobidemo po j. strani. Kmalu pridemo na sedlo med Hruškim vrhom in Baba (Dovško Rožco) (1891 m) ter spet do državne meje. Z Rožce 30 min.

višina: 1738 m Baba (razpotje)

Ni opisa

Opis:

SPP ne gre na Babo, temveč zavije s sedla na levo prek j. pobočij Babe na planino Dovška Rožca z novo planšarsko stavbo, ki jo že vidimo na robu planine. Na sedlu se dokončno odmaknemo od slovensko-avstrijske državne meje. Planina Dovška Rožca pa ni tako blizu kot je videti; kar 45 min bomo potrebovali s sedla do planšarije. Na planino pripelje gozdna cesta z Dovjega.


Opis:

Pri pastirskem stanu zavijemo po robu pašnika naravnost navzdol proti gozdu. Na smreki je večja markacija s puščico, ki nas usmeri na desno v gozd. Po strmem j. gozdnatem pobočju pod Dovško Rožco se po dokaj lepi gozdni poti naglo spuščamo do razglednega pomola, kjer pot spremeni smer in se obrne proti jv., hkrati pa postane zagruščena. Ko pridemo do ostrega ovinka, kjer se pot obrne proti jz. in bližnji planini, je 20 m levo dober studenec s koritom, imenovan Starka. Še malo spusta po z. razglednem robu planine ter po gozdu in že smo na gozdni cesti s planine Dovška Rožca na Dovje. Do sem smo hodili 30 minut.

Po cesti napravimo nekaj korakov navzdol do lese na Lahovem prevalu (1370 m), takoj za njo pa jo zapustimo in zavijemo na desno na stezo, kažipot "Dovje". Po precej ravni stezi po gozdu na v. strani Bele peči (1459 m) pridemo do melišč na j. skalnatem pobočju. Po meliščih se precej strmo spustimo do gozda na z. strani, kjer strmina malo popusti, ter po njem do slabe gozdne ceste, ki pripelje na planino Goreljše pod Belo pečjo. Od odcepa steze s ceste nad Belo pečjo do planine Goreljše je 30 minut.

višina: 1355 m Bela peč (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pod cesto prekoračimo pri košati bukvi z markacijo leso. Mimo opuščene staje pridemo takoj do slabega kolovoza; po njem gremo proti z. do druge planine, s katere zagledamo na j. strani Mojstrano in dolino Vrat. Krenemo po planini navzdol proti stari pastirski koči in stajam. Na koči je obledel napis "TR PDM SPD 1931" (Triglavska podružnica Dovje-Mojstrana Slovenskega planinskega društva); v Planinskem vestniku je zapisano, da so to leto obnovili pot z Dovjega na Babo. Pri spodnji staji zavijemo na desno, skozi vrata v lesi in mimo studenčka v gozd, po katerem se steza strmo spušča do travnatega roba, od koder lepo vidimo Mojstrano. Z roba malo po gozdu, malo po senožetih z opuščenimi in ohranjenimi seniki spet strmo navzdol k potoku Mlinca, kjer pridemo na lokalno cesto. Tu sta hidrocentrala in počitniška hišica. S planine Goreljše do sem smo hodili 60 minut.

višina: 753 m Dovje (razpotje)

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Dovje - izhodišče - Dovje

Opis:

Pot nadaljujemo po mostu čez Mlinco in po cesti, ki pelje na Dovje. Kmalu smo pri prvih hišah novega naselja na Dovjem. Gremo skozi naselje v stari del Dovjega, od koder se spustimo do AP pri Aljaževem spomeniku ob glavni cesti Jesenice-Kranjska Gora. Z Mlince 20 minut.

višina: 711 m Dovje

Dovje, 704 m, 640 preb., strnjena dolinska vas na nizki vzpetini nad glavno cesto Jesenice—Kranjska Gora ob j. pobočju Kepe. Vas se prvič omenja leta 980. Leta 1033 jo je cesar podaril brižinskim škofom. Čerkev sv. Mihaela so v začetku 14. stol. zgradili nemški kolonisti Ortenburžanov; leta 1829 so jo prenovili. Z Dovjega je lep pogled na Triglav, ki je navduševal tudi Jakoba Aljaža (1845-1927), župnika na Dovjem od leta 1889 do smrti, velikega pobudnika planinstva, graditelja planinskih postojank, skladatelja, planinskega pisca, zlasti pa še velikega borca proti potujčevanju naših gora; pokopan je na dovškem pokopališču, na katerem so pokopani tudi alpinist in filozof Klement Jug (1898-1924) ter mnogi planinci, ki so se ponesrečili na Triglavu. Ob glavni cesti so 27. avgusta 1989 slovesno odkrili spomenik Jakobu Aljažu, »ki ga je izdelal zgornjesavski srbski umetnik Nebojša Mitrič kot darilo svojemu prijateljevanju s slovenskimi hribovci in s slovensko kulturo« (Planinski vestnik, št. 10/1989). Ob spomeniku so 22. avgusta 1997 odkrili bronasti panoramski relief kranjskogorske občine, v katero sodijo tudi Dovje in vsa severna plat Triglava.