Išči po točkah

Začetek: Dom dr. Franca Goloba na Čemšeniški planini

Konec: Trška gora

Razdalja: 114.3 km Čas hoje: 33 ur 50 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

Planinska postojanka:

Dom stoji pod vrhom Čemšeniške ali Velike planine. Prvo zavetišče so leta 1932 postavili študenti-planinci, blizu njega pa leta 1936 delavci-planinci leseno kočo, ki so jo imenovali Tinetova koča po zaslužnem planincu Tinetu Čoparju (1913-1945). Med vojno sta bili obe postojanki požgani. Člani planinske sekcije Kotredež PD Zagorje ob Savi so postavili in 26. avgusta 1950 odprli leseno kočo, zraven nje pa leta 1954 še manjšo leseno depandanso. Zaradi dotrajanosti stare koče in vedno večjega obiska je PD Zagorje zgradilo in 24. junija 1973 odprlo nov dom in ga poimenovalo po dr. Francu Golobu (1913-1971), predsedniku PD Zagorje od leta 1945 do smrti. Leta 1983 so s prizidkom dom še povečali. Dom je odprt od 1. maja do 30. septembra, razen ob ponedeljkih, od 1. oktobra do 30. aprila pa le ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v 4 sobah je 16 postelj, na skupnem ležišču pa 16 ležišč; WC, umivalnica; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, voda kapnica, elektrika, telefon, tovorna žičnica.



Opis:

TV-pot proti Vrhem začnemo skupaj z ZPP na v. strani planinskega doma. Po nekaj korakih stopimo na rob planote nad strmimi j. pobočji. Po stezi tik ob robu, na notranji strani poraslem z redkim bukovim gozdom, pridemo v 15 min. do radioamaterske hišice in spominskega znamenja tik pod Črnim vrhom. Pomnik nas opomni, da je bila od 1934 do 1943 tam Tinetova koča, poimenovana po zaslužnem planincu Tinetu Čoparju (1913–1945). Nekaj korakov naprej je razpotje, na katerem se z leve priključi Savinjska pot z Vranskega. Na bukvi ob razpotju je skrinjica PD Vransko z žigom Savinjske poti.

višina: 1203 m Črni vrh

Ni opisa
1.8 km, 40 minut Črni vrh - Gunetova glava

Opis:

Steza gre naprej po robu, nekaj časa po gozdnati notranji strani, nekaj časa po zunanji, tik nad strmino. Večkrat se odpre lep pogled na hribe in ozke doline revirjev proti Savi in Kumu. Po ozkem robu moramo hoditi previdno, zlasti na zunanji strani nad strmim travnatim pobočjem. Po približno 15 min. od razpotja se pot z roba obrne na v. pobočje in se zelo strmo spusti po bukovem gozdu. Če je mokro, bodite previdni! Kmalu se obrne na greben, ki se vleče proti sv., in postane kamnita. To smer zapustimo po 5 min., pot se obrne proti jv. in jasi, ki jo opazimo skozi drevje. Po 50 min. od planinskega doma pridemo na gozdno cesto, ki se sprva zložno, potem pa precej strmo spusti proti jv. in Kumu, ki ga vidimo na obzorju. Po 10 min. smo na travniku; po stezi mimo lesenega križa se spustimo na preval med Savinjsko dolino na s. in Trboveljsko kotlino na j. strani. Na s. strani se v bližini dviga skalnata, kopasta Krvavica (909 m), desno ob njej Brložen (851 m), na s. pa se širi Savinjska dolina s Taborom, Polzelo in drugimi kraji.

Na prevalu stopimo na gozdno cesto; kažipot na smreki nam pokaže smer proti Vrhem in Sveti planini.

višina: 923 m Gunetova glava

Ni opisa
1.9 km, 40 minut Gunetova glava - Vrhe

Opis:

Po j. strani Gunove glave (926 m) pridemo po ravni cesti v 15 min. do križišča gozdnih cest v bližini Guna. Tam se Savinjska pot loči od naše poti in zavije levo proti Krvavici, TV pa gre naravnost do lepo obnovljene Gunove domačije, Vrhe 11. Mimo hiše in s cvetlicami zasajenega skalnjaka se vzpnemo na rob nad domačijo, potem pa po stezi ob zgornjem robu strmega travnatega pobočja, na katerem so pozimi smučišča, do lesene koče na vrhu. S poti pritegujejo pogled zelena Savinjska dolina, Dobrovlje, Golte, Uršlja gora, Paški Kozjak in Pohorje. Od koče zavijemo ob robu travnika proti gozdu. Lepa široka pot po bukovem gozdu na j. pobočju zahodnega hrbta Kisovca (1029 m) nas kmalu pripelje na sedlo med dvema nizkima vrhovoma, od koder preidemo najprej na s., potem pa na v. pobočje. Po lepi travnati poti pridemo prek majhne jase v gozd. Lepa ravna pot po slemenu proti Javorju, ki ga vidimo pred seboj, nas v nekaj minutah pripelje do gozdne ceste na j. pobočju Kisovca. Po njej se spuščamo nekaj minut in že zagledamo cerkvico sv. Lenarta na prevalu Vrhe. Še nekaj korakov in že smo na prevalu. Od Guna smo hodili 45 min.

višina: 909 m Vrhe
Planinska postojanka:

Na Vrheh so občinske organizacije ZZB iz Revirjev in Savinjske doline zgradile Dom revirskih in savinjskih borcev in na ta način počastile spomin na borce, ki so padli na tem območju. Dom je leta 1996 kupil Bojan Praprotnik in ga temeljito obnovil. Leta 2001 sta ga vzela v najem Martin in Antonija Močnik, s. p., ki se ukvarjata z gostinstvom in sirarstvom. Na domu je tabla Gostišče in ranč Viharni vrh, odprt pa je vse dni v tednu. V dvo- in triposteljnih sobah imajo 17 postelj. Telefon: 03/562 84 74.


VRHE, 885 m, 23 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na Šentlenartskem prevalu ter na bližnjem s. pobočju Javorja (1133 m) in v. pobočju Kisovca (1029 m). Kraj se je prej imenoval Sv. Lenart po cerkvi sv. Lenarta, ki stoji na prevalu. Tod je bil nekdaj pomemben prehod iz Zasavja v Savinjsko dolino. Na Vrheh je smučišče z vlečnico. Vrhe so dostopne po asfaltirani cesti, ki se pri gostilni Jager na Podmeji odcepi od ceste Trbovlje–Prebold.

Na območju Sv. Lenarta je delovala kurirska postaja S-26. Tja je bila premeščena septembra 1943, zaradi tajnosti pa se je večkrat selila. Njen komandir je bil Robert Vozel - Miško. Zveze je vzdrževala s kurirskimi postajami S-22 na Dobrovljah, S-24 v bližini Zabukovice in S-21 na Moravškem; prek zadnje je zveza segala na Dolenjsko.

Na Vrheh stoji lep graniten spomenik padlim borcem NOV; na eni od štirih kamnitih plošč so vklesani tudi verzi iz Prešernove Zdravljice:
Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi
prepir iz sveta bo pregnan.

Na Vrheh so občinske organizacije ZZB iz Revirjev in Savinjske doline zgradile Dom revirskih in savinjskih borcev in na ta način počastile spomin na borce, ki so padli na tem območju. Dom je leta 1996 kupil Bojan Praprotnik in ga temeljito obnovil. Leta 2001 sta ga vzela v najem Martin in Antonija Močnik, s. p., ki se ukvarjata z gostinstvom in sirarstvom. Na domu je tabla Gostišče in ranč Viharni vrh, odprt pa je vse dni v tednu. V dvo- in triposteljnih sobah imajo 17 postelj. Telefon: 03/562 84 74.


0.3 km, 10 minut Vrhe - Lovska koča

Opis:

Na Sveto planino bomo šli po lokalni cesti proti Čebinam in Trbovljam. Cesta, ki pri cerkvi zavije desno, pelje v Znojile in Zagorje ob Savi, leva pri spomeniku pa mimo smučišča na Podmejo do regionalne ceste Trbovlje–Prebold. Nad razpotjem je lovska koča.

višina: 886 m Lovska koča

Ni opisa

Opis:

Po lokalni cesti na z. pobočju Javorja, imenovanem Jelovica, poraslim s smrekovim in jelovim gozdom, pridemo v 15 min. na razpotje. Desna cesta pelje mimo Čebin, 25 min., v Trbovlje. V Barličevi hiši na Zgornjih Čebinah, v bližini ceste pod cerkvijo, je bil v noči s 17. na 18. april 1932 ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije. Zdaj je v Barličevi hiši spominski muzej.

višina: 902 m Javorje (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od razpotja nadaljujemo TV po zgornji, precej ravni cesti, ki se kmalu z z. obrne na j. pobočje Javorja. Ob cesti so počitniške hišice, od tam naprej pa pridemo na travnato pobočje Javorja, po katerem se zelo zložno vzpenja cesta. Pred nami je travnata Sveta planina, na desni pa se odpre lep pogled na Trbovlje in Kum. Še nekaj korakov po ravnem in že smo pri gostilni na Sveti planini.

Planinska postojanka:

Gostilna Planina na Sveti Planini stoji na čudoviti razgledni točki. Nekdanji počitniški dom rudarjev lahko sprejme v restavraciji 70 ljudi, dodatnih 30 pa še na poletnem vrtu. Ob objektu so urejena igrišča za balinanje, badminton in namizni tenis, okolica pa ponuja odlične možnosti za pohodništvo, blizu so smučišče Medvednica, kolesarska downhill proga Javor, vzletišče za jadralne padalce. Gostilna ponuja tudi 34 postelj za prenočitev.

Ponudba
Na njihovem jedilnem listu prevladujejo domače slovenske jedi, pripravljajo različne enolončnice, priljubljena so nedeljska kosila, v zimskem času ponudijo koline, vedno pa mešane narezke.

Odprto
vsak dan: 08-22
v četrtek zaprto


Gostilna Planina na Sveti Planini stoji na čudoviti razgledni točki. Nekdanji počitniški dom rudarjev lahko sprejme v restavraciji 70 ljudi, dodatnih 30 pa še na poletnem vrtu. Ob objektu so urejena igrišča za balinanje, badminton in namizni tenis, okolica pa ponuja odlične možnosti za pohodništvo, blizu so smučišče Medvednica, kolesarska downhill proga Javor, vzletišče za jadralne padalce. Gostilna ponuja tudi 34 postelj za prenočitev.

Ponudba
Na njihovem jedilnem listu prevladujejo domače slovenske jedi, pripravljajo različne enolončnice, priljubljena so nedeljska kosila, v zimskem času ponudijo koline, vedno pa mešane narezke.

Odprto
vsak dan: 08-22
v četrtek zaprto

www.v3krasne.si/gostilna-planina-133



Opis:

Od gostilne Planina gremo nekaj korakov nazaj po cesti, po kateri smo prišli z Vrhov, in zavijemo desno po kolovozu na preval med Sveto planino in Javorjem. S prevala nas traktorski kolovoz zložno vodi navzdol po bukovem gozdu na s. pobočju Svete planine. Po 10 min. je ob poti Lovska koča pod Javorjem, last Lovskega društva Trbovlje. Pod kočo zavijemo s kolovoza levo na stezo, ki se v 5 min. pri lovski preži strmo spusti na travnato Breclovo raven. Od preže gremo po skoraj nevidni stezi čez travnik v smeri proti s. na kolovoz, ki smo ga zapustili pod kočo. Gremo levo na rob z drugo prežo. Proti v. vidimo pobočja nad Trboveljščico z razloženim naseljem Knezdol, koničasto Golavo, vrh Gozdnika in naš cilj Mrzlico. Na s. strani se na obzorju kaže Paški Kozjak. Zložno sestopamo po travnatem kolovozu na Juharjevi planini na jv. strani hrbta Javorja. V zgornjem koncu Trboveljske doline vidimo trboveljsko pokopališče, s. del Trbovelj z industrijsko cono, vzhodno pa Kal in stožčasti Žrebljev hrib. Pridemo do nove hiše Knezdol 33 in nekaj korakov pod njo do razpotja. Z Breclove ravni je 15 min.

Z razpotja TV nadaljuje na levo po precej ravni gozdni cesti na j. gozdnatem pobočju podolgovatega hriba Štrbenkel (869 m). Po 20 min. od nove hiše se cesta zložno spusti mimo počitniške hišice na razgledni preval Jelenca (705 m), tam pa pridemo na asfaltirano cesto Podmeja–Vrhe. Spet lep razgled: na s. je v bližini Reška planina z naseljem Marija Reka in cerkvijo sv. Marije na jv. pobočju, na j. je Trboveljska dolina in Kum v ozadju, v. nad dolino Žrebljev hrib. Nekaj minut gremo po cesti proti Podmeji. Ob cesti je par hiš, zaselka se je oprijelo ime Pri Lizi; tam je bila nekdaj gostilna, gostilničarki pa je bilo ime Liza. Zaselek je del razloženega naselja Knezdol. Pred veliko novo hišo Knezdol 50, kjer je bila v stari hiši med NOB kurirska javka, nas kažipot usmeri s ceste na kolovoz mimo hiše in takoj za hišo navzgor v gozd. Do prevala Vrhe pelje pot v smeri zahod–vzhod. Po nekaj minutah preide kolovoz v lepo gozdno pot, ki se zložno vzpne na Mali vrh. Z vrha se pot zložno spušča, ko pa postane gozdni kolovoz, se bolj strmo spušča vse do prevala Vrhe (724 m) na regionalni cesti Trbovlje–Prebold. S ceste v zaselku Pri Lizi smo hodili 30 min.

višina: 722 m Preval Vrhe

Ni opisa

Opis:

Prečkamo cesto in gremo po dovozni cesti proti gostišču Lovski dom in počitniškim hišicam, nad katerimi se dviga Svinski vrh (763 m). Mimo gostišča pridemo po gozdu kmalu do lokalne, delno asfaltirane ceste, ki pelje s prevala Vrhe na Mrzlico; po njej bomo šli skoraj do planinskega doma, približno 4 km. Sprejme nas iglast gozd. Po 10 min. zložne hoje s prevala smo na križišču: leva cesta pelje k počitniškim hišicam in na smučišče Smrekar, desna v Potok (Sv. Katarina), TV pa nadaljujemo naravnost. Cesta se zelo zložno vzpenja po Smreškem vrhu, kjer je naselje počitniških hišic s hišnimi številkami naselja Marija Reka. Kmalu za naseljem je novo razpotje: naša je desna cesta, ki zložno vodi po s. pobočju hriba Krošnja (818 m). Po 15 min. od počitniških hišic se z desne priključi označena planinska pot iz Trbovelj.

višina: 822 m Vrhar (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Sprva zložni vzpon postane bolj strm, iz iglastega pa pridemo v bukov gozd. Kmalu po priključku poti iz Trbovelj zavijemo s ceste desno na bližnjico po grebenu nad cesto, že po 5 min. pa smo spet na cesti. Pred nami je strm travnat vrh Za vrhom (1034 m). Cesta začasno spremeni smer zahod-vzhod in zložneje zavije okoli travnatega vrha. Prelep pogled se odpre proti s. na Savinjsko dolino, na bližnje hribe Golavo, Reško planino z Marija Reko, Sveto planino in Čemšeniško planino ter od Uršlje gore prek Smrekovca do Kamniško-Savinjskih Alp z Raduho in Ojstrico. Ko premagamo strm klanec, pridemo iz gozda na Kriško planino, tam pa se nam pridruži označena planinska pot iz Prebolda.

višina: 976 m Za Vrhom (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko spet pridemo na začetno smer, je pred nami na levi Homič (1082 m). Cesta je skoraj ravna, pred nami je vrh Mrzlice z RTV-pretvornikom. Pod cesto so strma travnata pobočja z razloženim naseljem Čeče in dolina potoka Boben s Hrastnikom. Na robu nad cesto rastejo zanimiva, od vetrov skrivenčena bukova drevesa. Ko pridemo do pobočja vrha Mrzlice, nadaljujemo pot po cesti na s. gozdnati strani vrha. Kmalu nas kažipot usmeri na kratko strmo bližnjico do planinskega doma. Cesta pelje naokrog čez Štorovo raven. S prevala Vrhe je 1 h 30.

višina: 1092 m Planinski dom na Mrzlici
Vrh:

MRZLICA, 1122 m, je vrh v Mrzliškem pogorju, ki se razteza od Trojan prek Čemšeniške planine, Javorja, Svete planine, Mrzlice, Gozdnika in Maliča do Savinje med Celjem in Laškim; pogorje se na s. spušča v Spodnjo Savinjsko dolino, na j. strani pa v Zagorsko, Trboveljsko in Hrastniško kotlinico. Čeprav je Mrzlica šele tretji najvišji vrh pogorja, mu je dala ime zaradi svoje središčne lege, in ker je vidna daleč naokoli. Mrzliško pogorje je del dolge trojanske gorske gube (ime ima po Trojanah), ki se vleče od Domžal prek Mrzliškega pogorja in se onstran Savinje nadaljuje prek Tolstega vrha, Resevne in Rudnice do lvanščice na Hrvaškem. Vrhovi Mrzliškega pogorja so zgrajeni iz triasnih apnencev in dolomitov, nižji predeli pa iz skrilavcev, vanje so potoki zarezali globoke doline in grape. Mrzlica je v glavnem poraščena z bukovim gozdom, vmes se pojavljajo tudi iglavci. Na prisojnih pobočjih in zavetnih legah so raztresene kmetije z njivami, travniki in sadovnjaki, najvišje segajo kar do 800 m visoko. V gozdovih in na travnikih prevladuje srednjeevropska flora, na prisojnih in toplih legah pa najdemo tudi južnoevropsko in ilirsko rastlinstvo, npr. opojno zlatico ter navadni zlati koren in tržaški svišč, ki imata tod najsevernejše rastišče.
Mrzlica ima dva vrha, med katerima je travnato sedlo; na z. imajo radioamaterji svojo postojanko in antenski stolp za razne strokovne službe. Na Mrzlico so zahajali ljubitelji gora že v prejšnjem stoletju, med njimi tudi žalski župan in velik narodnjak Janez Hausenbichler (1838-1896). Posebno znana je postala, ko je Savinjska podružnica SPD odprla leta 1899 na sedlu med obema vrhovoma planinsko kočo, poimenovano po žalskem županu Hausenbichlerjeva koča. Idejo za postavitev je dal Fran Kocbek, načelnik Savinjske podružnice SPD, nekdanji žalski učitelj. Mrzlica pa je znana po praznovanjih delavskega praznika 1. maja in planinskih srečanjih, ki se jih v velikem številu udeležujejo prebivalci iz revirjev in Savinjske doline.


Planinska postojanka:

Prvo planinsko kočo je na sedlu med obema vrhovoma Mrzlice postavila in 28. septembra 1899 odprla Savinjska podružnica SPD; poimenovali so jo Hausenbichlerjeva koča po Janezu Hausenbichlerju (1838-1896), velikem narodnjaku in žalskem županu, ki je rad zahajal na Mrzlico. Leta 1930 je kočo prevzela Trboveljska podružnica SPD, ki je v bližini zgradila in 20. septembra 1931 odprla nov, večji planinski dom. Partizani so 6. julija 1942 obe postojanki požgali, da bi preprečili nastanitev okupacijskih enot. Na temeljih požganega doma so postavili leseno kočo in jo odprli 21. julija 1946; ob njej so leta 1949 odprli še depandanso. V letih 1961-1963 so zgradili nov, velik planinski dom, ki so ga odprli 8. septembra 1963. Na bližnji Štorovi ravni so leta 1965 odprli še Poldetovo kočo, ki ima ime po Leopoldu Majdiču (1891-1960), predvojnem in povojnem planinskem aktivistu v Trbovljah. Poldetova koča je depandansa planinskega doma. Dom so večkrat prenavljali in posodabljali. Leta 1991 so napeljali telefon in obnovili fasado, naslednje leto pa zgradili stanovanje za oskrbnika. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih so 104 sedeži, točilni pult, na terasi je 48 sedežev; v 20 sobah je 74 postelj; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. V Poldetovi koči je dnevni prostor, 5 sob z 11 posteljami in skupno ležišče z 18 ležišči.



Opis:

Pri planinskem domu nadaljujemo pot proti planinskemu domu na Kalu. Po petih minutah zapustimo to pot in zavijemo levo po stezi po travniku zložno navzdol proti gozdu. Stopimo na ilovnat kolovoz, ki se ovinkasto spušča.

višina: 915 m Ceperlin razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po 10 min. zavijemo po bližnjici navzdol na travnato pobočje in proti dolini med Mrzlico in Kalom. Kmalu smo na kolovozu, ki pripelje od kmetije Ceperlin; vidimo jo v bližini. Po kolovozu gremo zložno navzdol v smeri proti severovzhodu. Kmalu se nam z leve pridruži bolj strma planinska pot z Mrzlice.

višina: 848 m Špajzer (razpotje)

Ni opisa
3.3 km, 1 ura 20 minut Špajzer (razpotje) - Gozdnikar

Opis:

Po precej ravnem kolovozu smo po petih minutah na razpotju, od tod naprej pa nadaljujemo po desnem, ožjem kolovozu do bližnje gozdne ceste, ki jo prečkamo. Pot se spusti do razpotja, tam nadaljujemo po levi zložno navzdol do gozdne ceste, ki povezuje samotne kmetije pod Mrzlico s Savinjsko dolino na s. ter Hrastnikom in Trbovljami na j. strani. Po cesti naredimo nekaj korakov na desno, potem pa zavijemo desno na kolovoz po slemenu med globokima dolinama Dolgega potoka na s. in Rečice na j. Kmalu pridemo na majhno jaso s spomenikom sedmim borcem NOB, padlim 7. marca 1943 v boju z Nemci. Od spomenika lepo vidimo Mrzlico in kmetije pod njo, na s. pa v bližini Kamnik (856 m). Z Mrzlice do spomenika smo hodili 50 min.

Z jase gremo po kolovozu do bližnje gozdne ceste, kapelice in križišča cest: leva cesta pelje v Zabukovico, desna v Rečico in Laško. Za kapelico je kažipot "Šmohor", ki nas usmeri naravnost na sleme pred nami. Zložno se vzpenjamo po lepem kolovozu na z. slemenu Suhega hriba (812 m). Levo je dolina Artišnice proti Zabukovici, desno dolina Rečice. Obdaja nas mešan gozd. Kolovoz se s slemena kmalu obrne na s. pobočje Suhega hriba in se zložno vzpne na plano do smučišča na s. strani nad kmetijo Šergan. Od spomenika je 20 min. V bližini se na sv. dviga Gozdnik, severno Kamnik, zadaj pa je Savinjska dolina z Žalcem. Ob zgornjem robu jase gremo po kolovozu proti Gozdniku. Na bližnjem razpotju nadaljujemo po desnem kolovozu v iglasti gozd. Pot se zložno vzpenja po slemenu, vendar se kmalu spusti na majhen preval, od koder se po kratkem ozkem grebenu, ki povezuje Suhi hrib in Gozdnik, povzpne na vrh grebena, z njega pa kratko navzdol na drugi preval z razpotjem. Naša pot gre naravnost naprej. Takoj za razpotjem se na levo odcepi pot na Gozdnik (1090 m, 1 h), TV pa nadaljujemo naravnost po kolovozu na jz. pobočju Gozdnika. Od smučišča smo hodili 15 min.

višina: 816 m Gozdnikar

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah nas kažipot "Šmohor" usmeri s kolovoza na levo. Steza vijuga po j. pobočju Gozdnika nekaj časa po iglastem, nato bukovem in spet po iglastem gozdu. Steza se razširi v pot. Po 15 min. od z. poti na Gozdnik smo na novem razpotju na jv. pobočju. Leva pot vodi na vrh Gozdnika in na drugo stran do lovskega doma, z Gozdnika pa se nam priključi Savinjska pot. Nekaj korakov za razpotjem je ob poti spominska plošča borcu NOB Francu Koširju; na tem kraju je padel 19. marca 1945. Kolovoz nas popelje iz gozda na travnato pobočje in se po njem spusti do bližnje gozdne ceste iz doline Rečice. Po cesti gremo zložno, levo do bližnjega razpotja, tam pa zavijemo po spodnji poti zložno navzdol. Po 5 min. od razpotja je ob cesti studenček mrzle vode. Na razpotju pod studenčkom gremo po spodnji cesti navzdol. Na j. strani je dolina Rečice. Pridemo na preval (740 m) med dolino Rečice na j. in Bistrice na s., nad njo se dviga skalnati Kotečnik (772 m). Z leve pride pot iz Zabukovice, z desne pa cesta iz Rečice.

višina: 0 m Kapelica na prevalu

Ni opisa

Opis:

Od kapelice na prevalu nadaljujemo po gozdni cesti naravnost navzgor. Po kratkem zložnem vzponu se cesta zravna. Vodi nas po s. pobočju vrha Pernice (872 m). Po 15 min. od kapelice zagledamo skozi drevje cerkev na Šmohorju in Malič. Kmalu pridemo na širok preval na v. strani Pernic. Po travnatem prevalu gremo na grič s cerkvijo sv. Mohorja (787 m), Mimo cerkve, ob kateri rasteta dve zelo stari lipi, zavijemo proti vzhodu na cesto in po njej do kapelice. Pri njej zavijemo s ceste na levo. Po poti mimo počitniških hišic in po nekaj korakih po gozdu dospemo na široko travnato sleme in do planinskega doma. Od cerkve je 10 min.

višina: 781 m Dom na Šmohorju
Planinska postojanka:

Planinski dom stoji tik pod travnatim temenom na vzhodni strani vrha Šmohor (784 m); vrh ima enako ime kot razloženo naselje s cerkvico sv.Mohorja, ki se prvič omenja leta 1421. Na Šmohorju je tudi več starih lip, katerih poreklo sega v 15.stoletje, in tri so v neposredni bližini cerkvice. Ena lipa je JV od doma ob cesti, ki vodi iz Laškega k planinskemu domu. Prvo kočo so laški planinci, ki so bili vključeni, vse od ustanovitve, v zasavsko podružnico, postavili v bližini cerkvice in jo odprli 9.junija 1929. Temelje novega, velikega planinskega doma je laški odsek postavil leta 1940, PD Laško pa je po osvoboditvi nadaljevalo prekinjeno delo in slavnostna otvoritev novega doma je bila 17.avgusta 1952. Društvo je dom prenovilo in posodobilo ter 6.septembra 1987 spet slavnostno praznovalo 35-letnico doma. Planinski dom je stalno odprt, razen ob četrtkih. V dveh gostinskih prostorih je 110 sedežev, sedeži so tudi pri mizah pred domom; v 7 sobah je 27 postelj, v dveh skupnih ležiščih pa 11 postelj, dodatni jogiji; WC v podpritljičju, pritličju, nadstropju; umivalnici, prhi s toplo in mrzlo vodo v nadstropju; centralno ogrevanje, elektrika, telefon. Na robu planinskega travnika so ob gozdu 3 kamini, ki jih lahko proti plačilu najemnine oskrbnici koristijo obiskovalci doma.


6.3 km, 2 uri 30 minut Dom na Šmohorju - Laško

Opis:

Takoj za domom se spustimo na preval do ceste s Šmohorja v Laško; tam takoj zavijemo po zložnem kolovozu proti Maliču. Mimo ruševin nekdanje kmetije je le nekaj korakov do odcepa steze na desno, potem pa se ob zgornjem robu travnika spusti v bližnji gozd. Lepa široka pot se nekoliko nad cesto zvija po listnatem gozdu na jz. pobočju Maliča. Po 20 min. pridemo na cesto, a jo po dveh minutah spet zapustimo. Zavijemo levo na dokaj ravno pot po mešanem gozdu. Desno pod nami še vidimo cesto v Laško. Po 10 min. prijetne hoje se pot bolj strmo spusti na bližnjo gozdno cesto; po njej gremo proti vzhodu. V 5 min. smo na razpotju; nadaljujemo po spodnjem kolovozu in v nekaj minutah pridemo do domačije Pri Malič v zaselku Zamalič na jv. pobočju Maliča. Zaselek sodi v naselje Debro, 280 m, 158 preb., z jedrom na nizki terasi nad dolino Savinje ter manjšimi zaselki na pobočjih Maliča nad dolinama reke Savinje in potoka Rečica. Z odprtega sveta lepo vidimo Laško in stožčasti Hum nad njim, dolino Rečice in Šmihel nad njo, Posavsko hribovje z Velikim Kozjem, Lisco in Bohorjem na v. strani doline Savinje ter gorski hrbet na j. strani doline Rečice od Šmihela proti Kalu.

Med hišo in gospodarskim poslopjem stopimo na kolovoz, ki nas popelje po travniku navzdol v gozd. Kolovoz se zložno spušča po mešanem gozdu na jv. pobočju Maliča, se po 10 min. od domačije obrne okoli roba in še naprej zložno spušča. Po 5 min. se priključimo na gozdno cesto, ki pride s pobočja. Kmalu pridemo do domačije, potem pa se v 10 min. spustimo po cesti do razpotja, na katerem zavijemo na levo cesto. Le nekaj korakov naprej je novo razpotje; nadaljujemo po levi cesti, ki se zložno spušča po v. pobočju hriba nad nami. Lep pogled na Laško in Šmihel. Mimo hiše Debro 31 se po kolovozu spustimo proti gozdu, po njem pa le nekaj korakov do travnatega pobočja. Steza ob robu travnika pelje navzdol proti bližnjemu gozdu. Spet pridemo na kolovoz in se po bukovem gozdu sprva zložno, potem pa precej strmo spuščamo do prvih hiš naselja Debro. Po asfaltirani ulici Pot na Šmohor se v bližini velike samopostrežne trgovine spustimo v dolino Rečice. Od cestnega razpotja je 20 min., od Doma na Šmohorju pa 1 h 30.

Pri trgovini zavijemo po lokalni cesti in skozi podvoz pod železniško progo Zidani Most–Celje do magistralne ceste Celje–Zidani Most. Do mosta čez Savinjo se cesta imenuje Zdraviliška cesta. Mimo stavbe Zdravilišča Laško pridemo na Trg svobode na desnem bregu Savinje, kjer so ŽP in AP, hotel Hum in turistična poslovalnica.

višina: 222 m Laško

LAŠKO, 228 m, 3408 preb. Mesto leži v kotlinici ob reki Savinji med Celjem in Zidanim Mostom; obdajajo ga vzpetine Hum (583 m) na s., Lisca (580 m) na v., Strmca (455 m) na z. in Šmihel (442 m) na sz. Laško in bližnja okolica so bili naseljeni že okoli leta 800 pr. n. št., to pa potrjujejo tudi arheološke najdbe v grobovih na jv. pobočju Starega gradu. Na Rimljane spominja še nekaj kamnitih spomenikov, vzidanih v pročelja hiš in župnijske cerkve. Skozi Laško je peljala rimska cesta iz Celeie v Neviodunum, Rimljani pa so poznali tudi tamkajšnje tople vrelce. Na nekdanje rimsko obdobje prav tako spominja ime mesta. Od leta 1016 je bila laška pokrajina v lasti savinjskih mejnih grofov, ki so jih nasledili Bernard Spanheimski, grofje Traungau in Babenberžani. Laško je bilo prvič omenjeno leta 1147, leta 1227 pa že kot trg. Gospoščina je leta 1278 postala last Habsburžanov, leta 1336 celjskih grofov, in ko so ti izumrli, leta 1456 spet Habsburžanov. Leta 1620 so gospoščino kupili baroni Mosconi. Stari del Laškega je stisnjen med Savinjo in vznožjem Huma. Na pobočju nad njim stoji Stari grad, zgrajen v 11. ali 12. stol.; v 15. stol. so ga utrdili za obrambo pred Turki. Grad, imenovan Tabor, je zdaj prenovljen za kulturne, turistične in gostinske namene. Laško se je začelo hitreje razvijati v 19. stol. Leta 1816 so zgradili cesto Celje–Zidani Most in ta je kraj povezala s svetom. Leta 1825 je začela obratovati pivovarna, leta 1835 rudnik rjavega premoga, leta 1848 je Laško postalo sedež sodnega okraja, leta 1854 pa je bilo odprto zdravilišče. Ko so leta 1849 zgradili železnico Dunaj–Trst, se je Laško začelo širiti na desni breg Savinje.

Vse do leta 1918 so imeli gospodarsko premoč v kraju Nemci, čeprav je bila večina prebivalcev Slovencev. Leta 1869 je bila v Laškem ustanovljena čitalnica, leta 1891 Družba sv. Cirila in Metoda, leta 1892 Bralno društvo, leta 1899 pa še hranilnica in posojilnica. V društvih so spodbujali narodno zavest, s hranilnico in posojilnico pa so si želeli zagotoviti neodvisnost od nemških vplivov.

Na razvoj Laškega so vplivali industrija, zdravilišče, trgovina, gostinstvo, obrt, promet, turizem in sedež upravnih organov. Število prebivalcev se je od leta 1881 do leta 1991 povečalo za 276 odstotkov. Leta 1927 je Laško postalo mesto. Danes mu dajejo pečat Pivovarna Laško, Zdravilišče Laško, Kmetijska zadruga, Trgovsko podjetje Izbira, lesna industrija PARON, tovarna izolacijskega materiala TIM v Spodnji Rečici pri Laškem ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic. V Laškem je sedež občine,upravne enote, tam so banka, pošta, zdravstveni dom, osnovna šola, hotela Hum in Savinja, samopostrežne in druge trgovine, gostilne, turistične poslovalnice itd.

Med okupacijo so prebivalci Laškega doživljali hude čase. Že leta 1941 je okupator izgnal približno 300 zavednih Slovencev. V laških zaporih so bili zaprti tudi številni rudarji iz Hrastnika, Trbovelj in Zagorja ob Savi. V začetku maja 1941 je bil ustanovljen odbor OF. Zaradi zelo močne nemške postojanke so v mestu lahko delovale le manjše skupine in posamezniki. Precej prebivalcev je na skrivaj odšlo v partizane. Partizanske enote so večkrat napadle pomembne objekte. V noči z 2. na 3. julij 1942 je 1. štajerski bataljon napadel rudnik Laško. Šlandrova brigada je 10. avgusta 1944 napadla močno utrjeno nemško postojanko, vendar ji je ni uspelo zavzeti. Okupator je v mestu ustrelil dve skupini talcev; v vsaki je bilo po deset ljudi. Zavezniška letala so od novembra 1944 večkrat bombardirala Laško. Na padle borce in žrtve fašizma spominja lep spomenik v parku ob Savinji, na izgnance pa spominska plošča v zdraviliškem parku.

Iz Laškega je doma več pomembnih Slovencev, med njimi tudi strokovni pisatelj, geograf in zgodovinar ter prvi predsednik Slovenskega planinskega društva Fran Orožen (1853–1912).

V Laškem si moramo ogledati tamkajšnjo bogato kulturno dediščino. Najpomembnejši umetnostni spomenik je romanska župnijska cerkev sv. Martina iz 13. stol. s poznejšimi gotskimi in baročnimi dozidavami. V dvorcu Laško iz leta 1675 je zdaj muzej. Baročni dvorec Štok, prvič omenjen leta 1506, je ena najstarejših stavb v mestu; v njem je zdaj knjižnica. Na Aškerčevem trgu pred cerkvijo je Marijino znamenje iz leta 1735, na Orožnovem trgu pa znamenje Ecce homo iz začetka 19. stol.

Ob mostu čez Savinjo so leta 2000 postavili visok spomenik kralju piva, ki sedi na sodu z gamsovo glavo, zaščitnim znakom laškega piva.


6.1 km, 1 ura 45 minut Laško - Vrh nad Laškim

Opis:

Od ŽP in AP Laško zavijemo proti mostu čez Savinjo, onkraj mostu pa takoj desno po Trubarjevem nabrežju proti pivovarni. Za pivovarno se nam priključi glavna ulica skozi mesto. Kmalu smo pri podvozu pod železniško progo, na drugi strani pa se že približamo naselju Marija Gradec, 227 m, 268 preb. Po mostu čez potok Lahomnico, ki se v bližini izliva v Savinjo, pridemo na cestno križišče. Do sem smo hodili 20 min. Na vzpetini nad naseljem stoji cerkev Matere božje, zgrajena v poznogotskem slogu od 1503 do 1506. Leta 1526 so jo poslikali z gotskimi in renesančnimi freskami, te pa so zdaj veliko kulturno bogastvo. Okrog cerkve je bil utrjen tabor. V naselju stoji graščina Gradec, prvič omenjena leta 1428 kot dvorec celjskih grofov. Po cerkvi in graščini je kraj dobil tudi svoje ime.

Na križišču zavijemo levo po asfaltirani cesti nad Lahomnico in ob njej. Ob zložno se dvigajoči cesti so številne nove hiše. Po 20 min. pridemo na prvo razpotje, ki vodi v naselje Harje, po nekaj minutah pa pri hiši Lahomno 26 na drugo. Leva cesta po dolini vodi v Breze, od nje se odcepi nova, boljša cesta na Vrh nad Laškim. TV nadaljuje desno po stari cesti na Vrh. Ozka asfaltirana cesta se zložno vzpenja po planoti med Žimerkom (552 m) na j. in nižjim Špičjekom (388 m) na s. strani. Na planoti se izmenjujejo travniki in lepo obdelana polja. Po 20 min. smo že v gručastem naselju Stopce, 327 m, 47 preb. Skozi vas gremo zložno navzgor. Onkraj vasi postane cesta makadamska in se še naprej zložno dviga. Po 15 min. pridemo v listnati gozd in tam se cesta nekoliko zravna. Kmalu smo iz gozda. Pri lesenem križu jo uberemo po bližnjici naravnost navzgor po travniku in tako presekamo velik levi ovinek. Če se ozremo nazaj, se nam odpre lep pogled na Tovsti vrh, Malič, Gozdnik, Mrzlico in še naprej. Po nekaj minutah vzpona smo spet na cesti, ki je znova asfaltirana; po njej 10 min. zložno navzgor na sleme s kapelico in do prvih hiš naselja Vrh nad Laškim. Na j. strani slemena je kotlina z naseljem Žigon, ki jo obroblja gozdnato hribovje na s. strani doline Gračnice. Na jz. strani lepo vidimo Veliko Kozje nad dolino Savinje, na vzpetini v tej smeri pa se beli cerkev sv. Miklavža. Od kapelice naprej pelje cesta po slemenu proti vzhodu. Zagledamo vzpetino s cerkvijo sv. Lenarta in gručasto vas pod njo. Po 10 min. smo pri spomeniku žrtvam fašističnega nasilja, po nekaj korakih pa že na križišču v središču vasi, do katerega pripelje boljša cesta iz Laškega.

višina: 543 m Vrh nad Laškim

VRH NAD LAŠKIM, 540 m, 137 preb. Prijazna gručasta vas, nekdaj imenovana Sv. Lenart, leži na slemenu med potokom Lahomnico na s. in rečico Gračnica na j. strani. Vrhu pripada tudi zaselek Gora pod gozdnatim slemenom na z. strani. Skozi vas pelje lokalna cesta Laško–Jurklošter. Na hribčku nad vasjo je župnijska cerkev sv. Lenarta, prvič omenjena leta 1443, zdajšnjo stavbo pa so postavili v letih 1720–1738. Poleg cerkve je podružnična šola osnovne šole Primoža Trubarja iz Laškega. Zasilno šolo so v tem kraju odprli leta 1863, redni pouk v njej pa se je začel leta 1871. S hribčka je lep razgled po Posavskem hribovju. Kraj se ponaša tudi s končno avtomatsko telefonsko centralo. Vrh sodi na območje pošte Laško. V vasi sta trgovina in gostilna. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa je zaposlenih v Laškem in Celju. Polja se lepo obdelana, precej je sadovnjakov, na vršnem slemenu pa so tudi gozdovi.
V svojem znamenitem pohodu na Štajersko – februarja 1944 – je šel prek Vrha proti Svetini in Štoram del XIV. divizije. Na žrtve fašističnega nasilja 1941–1945 spominja lep spomenik ob cesti tik pred vasjo.



Opis:

Na v. razpotju v vasi nadaljujemo TV nekaj časa po desni asfaltirani cesti v Jurklošter; leva pelje v Grahovše. Najprej se zložno spuščamo po j. pobočju slemena. Za ostrim ovinkom je odcep stranske ceste v naselje Žigon, TV pa gre naravnost proti hribu Voluš, ki ga vidimo na jv. strani. Če se ozremo nazaj, lepo vidimo cerkev sv. Lenarta pa Vrhu. Kmalu smo pri prvi hiši razloženega naselja Gozdec, 452 m, 52 preb.; jedro naselja je desno pod cesto. Še naprej se držimo glavne ceste, po kateri pridemo v gručasto naselje Velike Gorelce, 479 m, 71 preb. Z Vrha smo hodili 30 min. K Velikim Gorelcam spadajo tudi vse samotne domačije nad dolino potoka Mišnica.

Pri zadnji hiši nasproti AP, Velike Gorelce 15, zavijemo z glavne ceste desno na staro cesto v dolino Gračnice. Po nekaj minutah je razpotje; od tod gremo po levi cesti navzdol mimo transformatorja do bližnjega novega razpotja, pri katerem se po levi cesti spustimo navzdol v gozd. Cesta je čedalje slabša. Spušča se po strmem v. pobočju klanca Babje koleno (623 m) nad ozko dolino Mišnice. Ob poti vidimo leseno kapelico z Marijinim kipom, nekaj korakov naprej pa še obcestni kamen, spomin na nekdanjo cesto. Po 10 min. smo iz gozda; zagledamo hiše v dolini Mišnice in asfaltirano cesto z Vrha, ki smo jo zapustili na Velikih Gorelcah. Na v. strani doline se vzpenja z. pobočje Voluša (786 m). Po 30 min. od AP smo pri treh hišah, ki so še del naselja Velike Gorelce. Nekaj korakov naprej čez stari most prečkamo Mišnico in se priključimo asfaltirani cesti, po kateri je le nekaj korakov do regionalne ceste Rimske Toplice–Jurklošter. Ob cestnem križišču je zaselek Mišji Dol, ki že sodi v naselje Jurklošter.

Na križišču zavijemo levo proti Jurkloštru. Cesta je ves čas speljana ob rečici Gračnica. Dolina je ponekod tako ozka, da je prostora le za cesto in rečico. Levo se nad dolino dvigajo strma j. pobočja Voluša, na levem bregu Gračnice pa s. pobočja Tajne (Sv. Trojica, 851 m). V dolini gremo mimo posamičnih hiš Jurkloštra. Po 45 min. hoje ob Gračnici zagledamo središče Jurkloštra. Tik pred njim se po dolini potoka Lahomščica odcepi cesta na Lisco (10 km) in na Breg (12 km).

višina: 355 m Jurklošter

JURKLOŠTER, 355 m, 71 preb. Razpotegnjeno naselje leži v ozki dolini rečice Gračnica med pobočji Voluša na s. in Šlosberka (727 m) na j. strani. Jurkloštru pripadata tudi gručasta zaselka Spodnji in Zgornji Voluš na jz. pobočju Voluša. Središče naselja je na Glažuti, ob sotočju Gračnice in potoka Lahomščica, ki priteče izpod Lisce. Tam je od leta 1802 do 1860 obratovala steklarna, ob njej je nastalo naselje Jurklošter. Ime kraja je sestavljenka imena prvega posestnika Jurja in besede klošter-samostan. Steklarno je nasledila papirnica, ki je obratovala do 1. svet. vojne. Na Glažuti je obrat Gozdnega gospodarstva Celje, tam so krajevni urad, pošta, bencinska črpalka, trgovina in gostilna. Podružnična šola osnovne šole Antona Aškerca iz Rimskih Toplic je pri nekdanjem samostanu. Pouk v šoli v tem kraju se je začel leta 1859. Prebivalci so zaposleni v gozdarstvu, nekaj pa se jih vozi na delo v Laško in Celje.

Skozi Jurklošter je vodila rimska cesta iz Celeie v Neviodunum v Posavju.

Posebna znamenitost Jurkloštra je nekdanji samostan in samostanska, zdaj župnijska cerkev. Kartuzijanski samostan je leta 1170 ustanovil krški škof Henrik. Samostansko cerkev so zidali do leta 1227. Kartuzijancem so bili zelo naklonjeni celjski grofje, zato so jim odstopili desetino, jih denarno podpirali, jim darovali nova posestva in jim potrjevali sodno imuniteto. V samostanski cerkvi je bila leta 1428 verjetno pokopana Veronika Deseniška. Leta 1471 so samostan izropali Turki. Po urbarju iz leta 1542 je imel samostan na svojih posestvih 450 podložnikov. Leta 1591 je cesar Ferdinand II. samostan odvzel kartuzijancem in ga dodelil jezuitom; ti so ga upravljali do leta 1773, ko je bil jezuitski red razpuščen. Samostan je postal državna last. Leta 1780 so ga porušili in k cerkvi prizidali graščino v poznobaročnem slogu. Ta je bila delno porušena med NOB, nepoškodovana pa sta ostala poznoromanska cerkev sv. Mavricija (od leta 1856 je župnijska cerkev) in obrambni stolp. Posebna zanimivost cerkve je kamnit gotski strešni stolpič iz 14. stol., na Slovenskem sicer nekaj posebnega.

Jurklošter je imel med NOB pomembno vlogo. Jeseni 1941 se je tam na svojem znamenitem brežiškem pohodu prebijal 1. štajerski bataljon, da bi z akcijami okupatorju preprečil preseljevanje Slovencev iz Posavja. Od jeseni 1942 je na širšem območju Jurkloštra deloval Kozjanski bataljon. Na bližnjem Volušu in v Lahovem Grabnu pod Lisco sta bili partizanski bolnišnici, ki nista bili nikdar izdani. Skozi Jurklošter in po dolini Gračnice se je 12. in 13. februarja 1944 po globokem snegu prebijal del XIV. divizije na svojem zgodovinskem pohodu na Štajersko. Poleti 1944 je Kozjanski odred zavzel in uničil orožniško postajo v Jurkloštru. Ko je bilo jeseni 1944 to območje osvobojeno, sta bila v Jurkloštru poveljstvo Kozjanskega odreda in poveljstvo območja. Decembra 1944 je nemška vojska zasedla Jurklošter, požgala hiše in izgnala prebivalce.

V Jurkloštru so 18. junija 1989 v spomin na partizansko saniteto in kmete, ki so veliko prispevali k zmagi nad okupatorjem, odkrili spomenik. Na njem piše: 

»Iz krhkosti mesečine in sanj,
vonja lipe in kruha,
je treba ljubiti svet in ljudi.
V spomin partizanski saniteti in kmetom
na Kozjanskem.«

V bližini Jurkloštra je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-25. Kurirji so najprej taborili pod šotori v gozdu, zadnjo zimo pa v podzemnem bunkerju, ki ga Nemci niso nikoli odkrili. Sprva so bili na postaji le štirje kurirji, potem pa se je njihovo število povečalo. Prvi komandir postaje je bil Milutin, ki je padel spomladi 1944, kurir Jože Ban - Jernej pa je padel 2. maja 1945. Postaja je vzdrževala zveze s S-24 na območju Zabukovice, S-27 na Bohorju, S-5 na območju Radeč pri Zidanem Mostu in S-6 pri Miklavžu nad Rimskimi Toplicami. Zelo tvegana in dolga je bila pot do postaje S-24, saj je prečkala zastražene ceste, reko Savinjo in železniško progo Zidani Most–Celje.


5.9 km, 2 uri Jurklošter - Sele

Opis:

Od gostilne v središču Jurkloštra nas pot pelje še naprej navzgor po dolini Gračnice. Do šole, cerkve in nekdanje graščine imamo petnajst minut hoje po ravnem. Pred cerkvijo zavijemo s ceste po poti mimo ruševin in obnovljenega gospodarskega poslopja, v katerem je bife »Kartuzija«, mimo »Samostanskega zeliščnega vrta« in obnovljenega obrambnega stolpa pa pridemo spet na cesto. Zložno se vzpenjajoča cesta nas vodi po ozki dolini ob Gračnici. Obdaja nas gozd, slišati je le žuborenje rečice. Kmalu se pri lični kapelici desno odcepi gozdna cesta. Po 30 min. od cerkve, preden se cesta bolj strmo vzpne na Marof, zagledamo na desni lep slap Gračnice; postojmo za hip in prisluhnimo melodiji vode! Le nekaj minut je po dokaj strmi cesti in že smo na ravnini in pri hišah razloženega obcestnega naselja Mrzlo Polje, 414 m, 61 preb. Iz Jurkloštra smo hodili nekoliko manj kot uro. Staro ljudsko ime naselja je Marof. Pridemo na asfalt: desno se odcepi cesta v Marijino vas. Na Marofu je več ribnikov, zanje pa skrbi Ribiška družina Laško. V njih so lovili ribe že menihi iz Jurkloštra in celjski grofje. Tudi ljudsko ime kraja je iz tega obdobja; tam je bila pristava (marof) jurkloštrskega samostana.

Za novo hišo pri ribniku zavijemo desno po prvem kolovozu proti bližnjemu slemenu. Takoj za odcepom je ob kolovozu velik čebelnjak, na desni vidimo ribnik. Kolovoz pelje sprva po j. delu dolinske kotline in prečka Gračnico, ki je tam še mirna ravninska rečica. Kmalu pridemo do gozdnatega pobočja, po katerem se zložno vzpnemo na travnik, nad katerim je napeljan električni daljnovod. Po 15 min. smo na prvem slemenu, od koder je na jz. strani zelo lepo vidna Lisca, na bližnjih pobočjih pa razložene domačije naselja Marijina vas. Kolovoz se po j. travnatem pobočju hriba Saduc (605 m) zvije proti zelo razloženi vasici Podpeč nad Marofom, 460 m, 31 preb. Z Marofa do prve domačije Podpeč 13 je pičle pol ure. Nemci so decembra 1944 požgali 14 domačij. Če se ozremo nazaj, lepo vidimo obširno pogorje Voluš na sv. strani doline Gračnice, na jz. strani pa hribovje Tajna s cerkvijo sv. Trojice.

Od Podpeči naprej pelje proti Planini asfaltirana cesta, po kateri gremo zložno navzgor proti skalnatemu hribu Pečine (670 m). Po 20 min. pridemo na sleme z zaselkom Sele, ki je del razloženega naselja Visoče, 549 m, 69 preb. Odpre se prelep pogled proti bližnji dolini potoka Sevnična, na hrib s cerkvijo sv. Križa na s. in na pogorje Bohorja na jv. strani doline.

višina: 569 m Sele

Ni opisa
1.4 km, 20 minut Sele - Planina pri Sevnici

Opis:

Na križišču zavijemo levo proti Planini; do cerkve hodimo le 20 min.

višina: 573 m Planina pri Sevnici

PLANINA PRI SEVNICI, 584 m, 413 preb. Gručasto naselje leži na razvodnem slemenu in prevalu med dolinama Gračnice in Sevnične. K Planini spadata tudi bližnja zaselka Dvor in Rožni Dol. Planina je krajevno središče širšega območja v z. delu Kozjanskega, tam pa je pomembno križišče cest proti Sevnici, Kozjemu, Šentjurju pri Celju in Jurkloštru.

Planina ima bogato zgodovino. V starem veku je čez preval peljala rimska cesta iz Celeie v Neviodunum; zaradi ugodnega položaja je bila na tem kraju rimska postojanka. Sredi 19. stol. so našli 150 bronastih rimskih novcev. Na kraju nekdanje rimske postojanke so na skali nad današnjo Planino v 12. stol. zgradili grad, ki je bil prvič omenjen leta 1190. Bil je last krške škofije na avstrijskem Koroškem. V njem so do sredine 13. stol. gospodarili gospodje Planinski. Ko so izumrli, so jih nasledili Ostrovrharji-Svibenski. Od 1345 do 1456 je bil grad v lasti celjskih grofov, ko pa so izumrli tudi ti, so bili njegovi lastniki različni rodovi deželnih knezov in njihovih najemnikov. Grad je bil zadnjič obnovljen leta 1865, po letu 1884 pa je začel propadati in je danes po večini v ruševinah. Ohranjen in obnovljen je vhodni arkadni del, v katerem sta zdaj gostišče in kapela. S terase se ponuja lep razgled na Planino ter proti Lisci in Bohorju. V grajskem parku pod gradom raste stara »turška« lipa, katere deblo obsega 460 cm.

Naselje Planina je začelo nastajati tik pod skalo z gradom. Prvič je bilo omenjeno leta 1190 in 1209 kot vinogradniška vas. Leta 1345 je postala trg; sprva so bili v njem trije letni sejmi, od leta 1793 pa jih je bilo šest. Župnijsko cerkev sv. Marjete so postavili v prvi polovici 15. stol., pozneje so jo večkrat dozidavali. Na stenah gotsko obokanega prezbiterija je opaziti sledove slikarij iz 15. stol. Na razglednem hribu Sv. Križ (730 m) nad Planino je cerkev sv. Križa, omenjena že leta 1414, zdajšnja cerkev pa je z začetka 18. stol. K cerkvi vodi križev pot z 12 kapelicami, pozidanimi leta 1801. Turki so trg izropali leta 1494; večkrat je pogorel, zadnjič leta 1862. Leta 1646 je morila kuga, nanjo pa spominja kamnito znamenje ob poti v Visoče. Prvo šolo je ustanovil graščak Jožef Protasi, ki je bil od 1769 do 1823 najemnik gradu. Šolsko stavbo so postavili leta 1822.
Planinski grad so v obdobju kmečkih uporov večkrat napadali uporni kmetje. Prvi večji upor je bil leta 1515. Leta 1573 je kmečka vojska pod vodstvom Ilije Gregoriča zavzela Planino, močno utrjenemu gradu pa ni bila kos. Množičen upor je bil tudi leta 1635 in tedaj so uporni kmetje zavzeli grad. Zadnji upor je bil leta 1790, vendar je bil zadušen že pod gradom.

Število prebivalcev se je v zadnjih sto letih povečalo za 100 odstotkov. Planina je postala pomembnejša tudi za širšo okolico. Tam so tovarna Tajfun – proizvodnja strojev, zdravstveni dom, pošta, bančna poslovalnica, lekarna, osnovna šola, otroški vrtec, kmetijska zadruga, kmetijsko podjetje MEJA, bencinski servis ter več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. Vsak dan vozi iz Celja na Planino več avtobusov.

Narodnoosvobodilno gibanje se je na Planini začelo kmalu po okupatorjevi zasedbi. Velik vpliv na ta razvoj so imele družine prvoborcev Doberšek, Luskar in Zdolšek. Že poleti 1941 je tam delovala 1. celjska četa. Na tem območju se je jeseni 1941 bojeval 1. štajerski bataljon ter prodiral proti Posavju, da bi preprečil preseljevanje Slovencev s tega območja. V okolici Planine je od ustanovitve 10. maja 1942 izvajala akcije Kozjanska četa; ta je leta 1943 prerasla v Kozjanski bataljon, leta 1944 pa v Kozjanski odred. Leta 1942 je imel v bližini Planine sedež okrožni odbor OF za Kozjansko. Med svojim zgodovinskim pohodom na Štajersko se je XIV. divizija 7. februarja 1944 v bližini Planine ostro spopadla z Nemci. Naselje je 17. avgusta 1944 osvobodila Tomšičeva brigada. V okolici Planine je nastalo osvobojeno kozjansko ozemlje. V vseh naseljih so izvolili vaške narodno-osvobodilne odbore. Planina je bila s kratkotrajnimi presledki ob nemških ofenzivah središče političnega in kulturnega življenja, tam je bilo tudi poveljstvo kozjanskega vojnega območja. Med zadnjo nemško ofenzivo za novo leto 1945 je bil trg skoraj v celoti požgan. Na NOB zdaj spominjajo na več hišah vzidane spominske plošče in spomenik 115 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma.

S Planine je doma nemška pisateljica Ana Wambrechtsammer (1897–1933); tam je tudi pokopana. Na njeni rojstni hiši ob glavni ulici je spominska plošča z njeno podobo in njenimi besedami: »Ne iz častihlepnosti, temveč samo iz ljubezni do naše Planine, naše ožje domovine, ki je meni najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu.« Na pisateljico spominja tudi njen doprsni kip v parku pod gradom. Njeno delo je tudi znani roman »Danes celjski grofje in nikdar več«, ki je bil preveden v slovenščino in je izšel že v več izdajah.



Opis:

S Planine nadaljujemo TV po asfaltirani cesti proti hribu s cerkvijo sv. Križa na v. strani Planine. Za naseljem je prvo razpotje: leva cesta gre v Šentjur pri Celju, desna je naša. Po nekaj minutah je novo razpotje: po levi cesti bi prišli v Lesično, po desni proti Sevnici pa nadaljujemo našo pot. Cesta se spušča po j. pobočju slemena v dolino potoka Sevnična. Ob cesti so hiše razloženega naselja Doropolje, 590 m, 153 preb. Na v. strani slemena vidimo gručasto vas Šentvid pri Planini s cerkvijo sv. Vida, na j. strani doline pa gozdnati Bohor. Preden pridemo v dolino, stoji ob cesti spomenik, na katerem piše: »XIV. divizija si utira pot na Štajersko 8. februarja 1944 – Tomšičeva brigada razbije nemško motorno kolono.« Kmalu pridemo v dolino, prečkamo Sevnično ob sotočju z Belim potokom in že smo na razpotju, na katerem se na levo odcepi gozdna cesta na Bohor. S Planine do razpotja je nekaj več kot pol ure hoje. Ob njem je zaselek Stara Žaga, ki sodi v Doropolje.

višina: 539 m Stara žaga

Ni opisa

Opis:

Na razpotju zapustimo regionalno cesto proti Sevnici in se obrnemo na gozdno cesto v dolino Belega potoka. Sprva je ob cesti še nekaj hiš zaselka Stara Žaga, kjer je nekdaj obratovala velika žaga, ki jo je poganjal Beli potok. Dolina se zelo zoži, obdaja nas samota bohorskih gozdov, slišimo le žuborenje potoka. Na levi strani doline se vzpenja j. pobočje Kamnega vrha (833 m), desno pa Vrha Možnice (926 m). Cesta počasi leze navzgor ob Belem potoku. Po 30 min. pri mostičku zapusti potok in se v zavojih vzpenja po pobočju proti gozdarski hiši Netopir. Nekdanja bližnjica od mostička do Netopirja nad grapo potoka je zaraščena. Od Stare Žage do Netopirja je po cesti dobro uro hoda. Domačini pravijo tej hiši "Federmaus".

Pri Netopirju je križišče več gozdnih cest. TV nadaljujemo po tisti, ki se nasproti hiše začne zložno vzpenjati navkreber. Vse do Koče na Bohorju bomo hodili po mešanem, po večini listnatem gozdu. Za prvim ovinkom zavijemo s ceste levo na bližnjico, ki nam skrajša velik cestni ovinek. Po 10 min. se bližnjica priključi gozdni cesti, ki po s. pobočju Velikega Javornika (1023 m) pelje proti vzhodu. Po nekaj več kot 10 min. naletimo na markacije ZPP, ki pride z Lisce čez Zabukovje in Veliki Javornik in gre skupaj s TV do Koče na Bohorju.


Ni opisa

Opis:

Kmalu po priključku ZPP z Velikega Javornika lahko napravimo kratek ovinek na levo po označeni planinski poti na bližnji Veliki Koprivnik (982 m), ki ponuja prelep razgled do Pohorja, Pece in Kamniško-Savinjskih Alp, zlasti pa na Kozjansko. Z vrha, na katerem je urejeno počivališče, se po drugi poti spustimo spet na cesto. Ko se začne zložno spuščati, se že bližamo planinski koči. Od Netopirja do koče smo hodili 45 min.

višina: 900 m Koča na Bohorju
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi pod vrhom Plešivca, 896 m visokega v pogorju Bohor. Na tem mestu je Lovsko društvo »Bohor« Senovo pri Rajhenburgu leta 1939 postavilo kočo na Bohorju - Lovsko-planinski dom. 24. junija 1942 so kočo požgali borci Kozjanske čete, da se vanjo ne bi naselil sovražnik. Na temeljih požgane koče so člani Planinskega društva »Bohor« Senovo v času od 01. maja 1956 do 23. avgusta 1959 zgradili planinsko kočo. V letu 1978 se je začela temeljita obnova in posodobitev koče ter gradnja prizidka. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je gradnja prizidka počasi napredovala tako, da je bila otvoritev  prizidka realizirana 24. septembra 1994.

Koča je stalno odprta, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pred kočo pa 13 miz s klopmi. V šestih spalnicah je 16 postelj, v dveh skupnih spalnicah pa 15 in 9, koča ima tudi skupna ležišča. V sanitarnih prostorih je na razpolago topla in mrzla voda. Vsi prostori v koči so ogrevani, v starem gostinskem prostoru je krušna peč.



Opis:

Od koče gremo najprej po cesti, ki pelje na Senovo, na prvem ostrem ovinku pa zavijemo desno navzdol po kolovozu v gozd. Kolovoz se precej strmo spušča po hrbtu nad globoko grapo Dobrovškega potoka na desni. Kmalu smo na križišču gozdnih kolovozov, od koder nadaljujemo naravnost navzdol. Po 5 min. od križišča pridemo iz gozda. Zagledamo domačijo, vendar že pred njo na ostrem ovinku zavijemo s kolovoza desno po poti v gozd. Po nekaj minutah prečkamo majhen travnik, potem pa nas široka pot po robu hrbta nad grapo Dobrovškega potoka pelje zložno navzdol po listnatem gozdu. Ko pridemo pri križu do gozdne ceste, se po njej spustimo do bližnje domačije. Pred njo zavijemo s ceste proti gospodarskemu poslopju in domačiji Cehte, Dobrova 42. Od koče je 25 min. Razloženo naselje Dobrova, 560 m, 200 preb., sestavljajo majhni zaselki in samotne kmetije na j. pobočju Bohorja med Dovškim potokom na v. in Dobrovskim potokom na z.

Ob gospodarskem poslopju se po stezi spustimo proti kozolcu dvojniku in mimo njega v gozd. Star kamnit kolovoz nas pelje navzdol po pobočju visoko nad ozko dolino Dovškega potoka. Po 10 min. pridemo s kolovoza na široko pot; nadaljujemo levo in pridemo na cesto, ki pelje v zaselek Jablance; ta je sicer del kraja Dobrova. Po cesti gremo 150 m desno, potem pa se spustimo po poljski poti desno od vinograda v gozd. Pazimo na markacije, ker je pobočje poraščeno z grmovjem. Strma steza se spusti do razdrapanega gozdnega kolovoza, po katerem odslej zložneje sestopamo v dolino. Po 10 min. od zaselka Jablance pridemo na plano pri zadnji domačiji naselja Dobrova (št. 28).

višina: 347 m Brilej (razpotje)

Ni opisa
2.3 km, 30 minut Brilej (razpotje) - Dovško

Opis:

Takoj za domačijo stopimo na asfaltirano cesto, že čez 5 min. pa smo v dolini z Dovškim potokom in na cesti Senovo-Bohor. Od planinske koče smo v dolino hodili 60 min.

TV nadaljujemo na Senovo po asfaltirani cesti ob Dovškem potoku. Kmalu se ozka dolina razširi, ob cesti pa se že pojavijo hiše. Po 30 min. je razpotje: desna cesta pelje v Gornji Leskovec, naša naprej po dolini. Takoj za razpotjem nas krajevna tabla opozori, da smo prišli na Dovško, 249 m, 236 preb., razloženo naselje s strnjenim obcestnim jedrom, ki se že stika s Senovim, ter s petimi zaselki na pobočjih nad dolino.

višina: 251 m Dovško

Ni opisa
1.5 km, 20 minut Dovško - Senovo

Opis:

Skozi prijazno naselje zvečine novih enodružinskih hiš z vrtovi pridemo v 15 min. do začetka naselja Senovo. Na desni vidimo novo pokopališče in športna igrišča, levo ob cesti pa je lepo stanovanjsko naselje. Kar hitro se naša cesta v središču Senovega priključi regionalni cesti Brestanica-Podsreda.

višina: 219 m Senovo

SENOVO, 220 m, 2448 preb. Urbanizirano naselje stoji sredi Senovskega podolja ob pomembni cesti Brestanica–Podsreda. Skozi s. dele naselja tečeta Dovški in Belski potok; v središču naselja se pri cerkvi združita v Senovski potok. V večje naselje se je Senovo razvilo šele po 1. svet. vojni, ko so tam začeli kopati večje količine premoga. Staro Senovo je imelo leta 1910 le 262 prebivalcev, leta 1931 pa že 977. Najstarejše jedro Senovega na levem bregu Senovskega potoka pod Armesom (445 m) se imenuje Vas in je ohranilo nekatere značilnosti nekdanje kmečke vasi. Novo Senovo je sodobno naselje s stanovanjskimi bloki in družinskimi hišami, zgrajenimi ob Dovškem in Belskem potoku v smeri proti Bohorju ter ob Senovskem potoku vse do Brestanice. Središče naselja je okoli razpotja cest proti Podsredi in na Dovško, kjer je tudi župnijska cerkev Vstalega Odrešenika, zgrajena po 2. svet. vojni. Tam je tudi upravno poslopje rudnika v zapiranju. Zaradi zmanjšanja zalog premoga so začeli po letu 1963, ko je bilo v rudniku zaposlenih do tisoč ljudi, izkop zmanjševati in rudnik postopno zapirati. Rudarji so se prekvalificirali in se zaposlili v tamkajšnjih obratih Metalne iz Maribora. Na Senovem imajo zdravstveni dom, osnovno šolo, pošto, poslovalnico Nove Ljubljanske banke, kmečko zadrugo Bohor, enoto Zavoda za gozdove R Slovenije, več trgovin in gostinskih lokalov ter nekaj manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Napredno gibanje se je na Senovem razvilo kmalu po 1. svet. vojni. Rudarji so že 4. novembra 1918 iz rudniške uprave pregnali nemške uradnike. Središče naprednega političnega in kulturnega življenja je postal leta 1925 zgrajen delavski dom, v katerem je imelo svoje prostore prosvetno društvo Svoboda. Na Senovem je bilo močno središče narodnoosvobodilnega gibanja v skrajnem jugovzhodnem delu nemškega zasedbenega ozemlja. V noči z 9. na 10. februar 1944 je na svojem pohodu na Štajersko prišla na Senovo XIV. divizija. Skupaj s Kozjanskim bataljonom je napadla orožniško postajo ter uničila rudniško separacijo, skladišče materiala in strojnico. O tem dogodku priča spomenik v parku pred zdravstvenim domom. Takrat se je partizanom pridružila avstrijska posadka približno 300 mož z vso opremo in se kot 5. bataljon vključila v Kozjanski odred. Sredi Senovega stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam okupatorja z območja Senovega.


3.9 km, 1 ura Senovo - Brestanica

Opis:

Z razpotja, na katerega smo prišli z Bohorja, zavijemo desno po glavni cesti proti Brestanici. To je Titova cesta, ki jo pri hiši št. 77 kmalu zapustimo. Zavijemo desno čez Senovski potok na Cesto bratov Zorko. Ob njej so lepe družinske hiše. Na koncu naselja zavije asfaltirana cesta v hrib, TV pa nadaljuje po kolovozu, ki se ob robu gozda zložno spušča v dolino ob Senovskem potoku. Na drugi strani potoka vidimo ob regionalni cesti veliko tovarniško poslopje Metalne, novo naselje med Senovim in Brestanico, kmalu pa tudi plinsko elektrarno in baziliko v Brestanici. Na hribu nad njo opazimo tudi cerkev sv. Mohorja. Ko po 10 min. pridemo na razpotje ob robu polja, nadaljujemo po kolovozu proti bližnji hiši na vzpetini nad dolino, Bohoričeva cesta 38. Ta še sodi k Senovemu. Od tam naprej gremo po asfaltirani cesti v Brestanico. Po nekaj minutah smo že na območju Brestanice v zaselku Jetrno selo. Ob cesti in nad njo so po večini nove hiše. Cesta se počasi spušča na ravnino; levo je letno kopališče, desno osnovna šola; tam se začne Šolska ulica. Na križišču nekaj korakov naprej od šole gremo naravnost, potem pa zavijemo levo čez mostiček prek Dovškega potoka in mimo Mercatorjeve trgovine na glavno cesto Senovo–Brestanica. Tam, na j. koncu Senovskega podolja, je zrasel novi del Brestanice s stanovanjskimi bloki, pošto in trgovinami. Za Petrolovim bencinskim servisom se dolina zoži, tam je sotočje Senovskega potoka in potoka Brestanice. Po ozki dolini potoka Brestanica, ob katerem se stiska naselje Brestanica, pridemo do spomenika slovenskim pregnancem, nato pa zavijemo po novi asfaltirani cesti navzgor do gradu Rajhenburg.

višina: 171 m Brestanica

BRESTANICA, 175 m, 973 preb. Urbanizirano naselje leži v ozki dolini potoka Brestanica, v zadnjih letih pa se je razširilo v j. del Senovskega podolja proti Senovemu, tako da se ga že dotika. Kraj se je do leta 1952 imenoval Rajhenburg, po gradu na pomolu nad Savo.

Po dolini Save je tekla rimska cesta Celeia–Neviodunum, na grajski planoti pa je stala rimska naselbina. Na rimsko dobo spominjajo sledovi rimske ceste in mostu čez Savo ter najdeni miljniki iz leta 238. Utrdba, predhodnica gradu, je bila prvič omenjena leta 895 kot Richenburch. Grad je v letih 1131 do 1147 pozidal salzburški nadškof Konrad za obrambo južne meje pred napadi Madžarov. Grad in gospoščino so nadškofje sprva dajali v najem, leta 1595 pa so ga prodali plemiški družini Moscon. Najznamenitejši so bili vitezi Rajhenburški, ki so tam gospodarili od leta 1290 do 1570, s presledkom od 1480 do 1491, ko so grad zasedli Madžari. Pozneje je imel grad več gospodarjev. V 17. stol. so ga takratni lastniki baroni Fallensteini prezidali in grad je dobil zdajšnjo podobo. Leta 1881 so grad in posestva kupili francoski trapisti in si v gradu uredili samostan. Menihi so vzorno obdelovali obsežno posestvo ter izdelovali sir, čokolado in liker. Takoj po okupaciji so Nemci trapiste izgnali, v gradu pa namestili preselitveno taborišče za Slovence, ki so jih pošiljali v izgnanstvo v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno in Šlezijo ter v koncentracijska taborišča. Iz taborišča so v izgnanstvo poslali približno 45.000 Slovencev, po večini iz Posavja in Obsotelja. Spomladi 1942 so taborišče zaprli, v gradu pa namestili različne nacistične urade in štab neke divizije. Zdaj je v gradu Muzej političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Slovenije (telefon: 07/497 15 68); odprt je ob delavnikih, razen ob ponedeljkih, od 9. do 15. ure, ob nedeljah od 11. do 15. ure, ob praznikih pa je zaprt.

Naselje Rajhenburg oziroma njegov najstarejši del tik pod gradom je nastalo v 13. stol. Tam stoji spodnji grad Turn, zgrajen v 15. stol. Naselje je leta 1432 dobilo trške pravice. Imelo je trškega sodnika, tedenski tržni dan in štiri letne sejme, to pa priča, da je bilo pomembno krajevno središče. Leta 1476 so trg izropali in požgali Turki. Med kmečkimi upori so grad v letih 1515, 1573 in 1583 oblegali uporni kmetje, a ga niso mogli zavzeti. V Brestanici so tri cerkve. Na vzpetini nad s. delom naselja je župnijska cerkev Lurške Matere božje v novoromanskem slogu z dvema zvonikoma, zgrajena leta 1914, leta 1929 pa razglašena za baziliko. Nekdanja župnijska cerkev sv. Petra in Pavla v poznogotskem slogu z glavnim oltarjem iz črnega marmorja in kamnito gotsko Pieta je iz začetka 15. stol. Sredi Brestanice je gotska cerkev sv. Boštjana z značilnim zvonikom. Šolo so ustanovili leta 1774. Ko je leta 1862 skozi kraj stekla železnica Zidani Most–Zagreb, je naselje postalo prometno izhodišče za kraje proti Senovemu in Podsredi ter trgovsko in obrtniško središče. Rudnik Senovo so z ozkotirno železnico povezali z železniško postajo Brestanica. Leta 1939 je začela obratovati termoelektrarna, okoli leta 1980 pa so jo predelali na plinski pogon. Zdaj so v Brestanici osnovna šola, pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, več trgovin in gostiln, tovarna embalaže Tespack ter več obrtnih delavnic.

Tudi v Brestanici je kljub močni nemški posadki in ustrahovanju prebivalstva takoj po okupaciji nastalo narodnoosvobodilno gibanje. Že 5. maja 1941 je bilo v Penku med Brestanico in Blanco pod vodstvom Slavka Šlandra partijsko posvetovanje za Posavje, na njem pa so sklenili takoj začeti boj proti okupatorju. Nekaj udeležencev sestanka se je 22. novembra 1941 pridružilo Brežiški četi. Nemci so precej ljudi odpeljali v izgnanstvo in taborišča. Spomladi 1943 je bil ustanovljen odbor OF, ki je sodeloval s kozjanskimi aktivisti.

Pri odcepu ceste na grad stoji spomenik slovenskim pregnancem, v skalo pa je vzidana plošča v spomin zavednim slovenskim duhovnikom, ki so jih Nemci zaprli v grad in izgnali. Društvo izgnancev Slovenije je 17. septembra 1995 ob 50. obletnici vrnitve slovenskih izgnancev 1941–1945 v domovino na grajsko obzidje vzidalo spominsko ploščo z besedami pesnika Otona Župančiča:

»V spomin na čas,
ko sen je naš
kot zimzelen pod snegom
se v tihi nadi
veselil pomladi.«

Ob vhodu v novo šolo je vzidan relief kiparja Vladimirja Stovička, ki ponazarja preseljevanje, NOB in vrnitev. Na padle borce NOV in žrtve fašizma tega kraja spominja spomenik pri vhodu na pokopališče.


8.1 km, 2 uri 15 minut Brestanica - Veliki Trn

Opis:

Z gradu Rajhenburg se vrnemo v dolino in zavijemo čez savski most na magistralno cesto Zidani Most–Krško–Drnovo. Z desnega brega Save imamo lep pogled na grad in j. del naselja. Pot previdno nadaljujemo ob robu ceste proti zahodu. Levo se dvigajo s. gozdnata pobočja Krškega gričevja, med cesto in Savo pa leži ozko Pijavško polje. Po 30 min. opazimo na terasi tik nad cesto gručasto naselje Spodnje Pijavško, 175 m, 36 preb. Nekaj korakov naprej priteče po ozki grapi potok Ledinski graben in se s. od ceste izliva v Savo, Na drugi strani potoka je na terasi tik nad cesto gručasto naselje Srednje Pijavško, 175 m, 15 preb.

Po 60 min. od mostu čez Savo zavijemo z magistralne ceste levo po asfaltirani cesti na Gornje Pijavško, 175 m, 91 preb., gručasto naselje na terasi tik nad magistralno cesto pod s. vznožjem Krškega gričevja. Skozi vas teče Pijavški potok. Na razpotju v središču vasi pri oglasnem kozolčku zavijemo najprej na levo, potem pa na desno vaško ulico proti novi hiši št. 17 tik pod gozdom. Nad hišo se začne stari gozdni kolovoz, ki nas v 15 min. precej strmo pripelje k lokalni asfaltirani cesti Gornje Pijavško–Veliki Trn; do ceste pridemo na ostrem ovinku. Cesta se zložno zvije okoli gozdnatega hriba na plano, potem pa se precej zravna. Ob cesti je nekaj hiš razloženih naselij Gorenje Dole, 320 m, 6 preb. in Srednje Arto, 340 m, 19 preb. Na vzpetini na j. strani kraške planote zagledamo šiljast zvonik cerkve v Velikem Trnu; če se obrnemo nazaj, imamo prostran razgled proti Bohorju in Lisci. Po 45 min. z Gornjega Pijavškega pridemo v gručasto obcestno vas Črešnjice nad Pijavškim, 340 m, 27 preb. Prebivalce te vasi in tudi sosednjih so Nemci novembra 1941 izselili v Nemčijo. Pri lipi na koncu vasi postane asfaltirana cesta makadamska in nas kmalu pripelje v listnati gozd. Pot po gozdu je kratka, po 15 min. smo spet na asfaltu tik pod Velikim Trnom. Zavijemo navzgor proti bližnji šoli in cerkvi v središču vasi.

višina: 446 m Veliki Trn

VELIKI TRN, 417 m, 50 preb. Gručasta vas stoji v sv. delu Krškega gričevja ob asfaltirani cesti Krško–Golek–Smečice. Spada v okoliš pošte Krško, 12 km. V vasi je krajevni urad upravne enote Krško, na katerega je vezanih kar 21 okoliških naselij. Veliki Trn je zaradi tega tudi krajevno središče širšega območja. Na najvišji vzpetini (470 m) stoji župnijska cerkev Svetega duha, psevdogotska stavba, zgrajena leta 1885 namesto prejšnje, v katero je leta 1872 udarila strela in je pogorela. Kraj je bil prvič omenjen že leta 1436 v celjski fevdalni knjigi. Župnija je bila ustanovljena leta 1793. Šolo so dobili leta 1892, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1907. Zdaj v njem ni več pouka, otroke pa vozijo v šolo v Leskovec pri Krškem. Središče kulturnega življenja je leta 1963 zgrajeni Prosvetni dom. V kraju in okolici je več izvirov, ki kmalu poniknejo. Iz enega je vas leta 1972 dobila vodovod. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom, čeprav na zakraselem vrtačastem svetu razmere zanj niso dobre. Predvsem mlajši prebivalci so se zaposlili v Krškem. Na Velikem Trnu sta trgovina Felicijan, d. o. o., in prijazno gostišče Zinke Lekše, telefon: 07/ 818 93 00.

Veliki Trn je aprila 1941 zasedla nemška okupacijska oblast. Novembra 1941 so Nemci vse prebivalce, razen ene družine, izselili, v kraju pa naselili Kočevarje.

Izpred cerkve se odpira lep razgled na vse strani. Proti j. se razprostira vinorodno Krško gričevje, naprej pa vidimo obširno Krško polje s Krakovskim gozdom in za njim Gorjance. Na s. strani se nad dolino Save vleče Posavsko hribovje z Bohorjem in Lisco, na sz. pa se dviga Kum. Ob jasnem vremenu vidimo desno od Kuma Kamniško-Savinjske Alpe. Na v. se nad Krško-Brežiško kotlino širi Sromeljsko in Pišečko gričevje, desno pa opazimo Medvednico nad Zagrebom. V smeri proti jz. valovi pred nami obširno Dolenjsko gričevje.


11.2 km, 3 ure Veliki Trn - Bučka

Opis:

Iz Velikega Trna proti Bučki gremo naprej po asfaltirani cesti skozi vas, na prvem razpotju pa zavijemo desno na razgledno cesto v smeri proti z. Po 15 min. hoje po počasi se spuščajoči se cesti nam krajevna tabla pove, da smo prišli na območje kraja Smečice, 339 m, 32 preb. Za tablo pridemo v gozdiček, potem pa zagledamo drugo asfaltirano cesto, ki pelje po dolini. Na cestnem križišču pri hiši Smečice 5 gremo naravnost po glavni cesti v smeri proti j. Precej ravna cesta pelje po slemenu med dolinama potoka Štagina na sz. in potoka Rastok na jv. strani. Če pogledamo nazaj, imamo prelep pogled na Veliki Trn. Kmalu smo v naselju Planina pri Raki, 340 m, 51 preb., pravzaprav v zaselku Velika Planina, na razglednem slemenu s sadovnjaki, vinogradi, njivami in travniki. Cesta se zelo zložno spusti do regionalne ceste Sevnica–Raka–Drnovo. Tam je zaselek Mala Planina. Iz Velikega Trna smo hodili 45 min.

Z razpotja nadaljujemo TV levo proti Raki. Po 15 min. smo v razloženem naselju Koritnica, 320 m, 25 preb., z domačijami in vinogradi na Jelenskem vrhu (360 m) na s. strani ceste. Nekaj hiš je tudi ob cesti, tik ob njej je baročna cerkev sv. Petra iz 17. stol. Naprej od cerkve so ob cesti že hiše razloženega naselja Podulce, 240 m, 85 preb. Večina hiš je zgrajenih na terasah po pobočju nad dolino potoka Račna, ki jo vidimo pod nami. Lep pogled se odpira na Krško polje in Gorjance. Kmalu za prometnim znakom »ovinki 3 km« zapustimo cesto in se po starem kolovozu spustimo po pobočju proti dolini potoka Račna. Mimo dveh počitniških hišic in kozolca pridemo v listnati gozd; po slabem kolovozu smo v 15 min. z regionalne ceste na travniku z zapuščeno domačijo, od koder vidimo na s. strani z vinogradi poraslo pobočje in cerkev sv. Petra na temenu. Pred domačijo zavijemo po kolovozu levo v gozd, iz katerega smo že po 5 min. pri preprosti romanski cerkvi sv. Marjete in domačiji Podulce 23. Pod kmetijo se po kolovozu spustimo do potoka Račna. Po gozdni cesti ob potoku pridemo v 5 min. na lokalno asfaltirano cesto Raka–Bučka.

Po ovinkasti cesti gremo zložno navkreber in po nekaj minutah smo v gručasti vasi Zabukovje pri Raki, 230 m, 53 preb., na terasi na j. strani Raškega vrha (291 m). Na križišču v vasi zavijemo po desni, precej ravni cesti med polji in sadovnjaki, s poti pa lepo vidimo Krško polje in Gorjance. Po 10 min. smo v Brezju pri Raki, 205 m, 51 preb., razloženem naselju na j. obronkih Krškega gričevja. Kmalu za vasjo postane cesta makadamska in se po listnatem gozdu spusti v dolino potoka Čolnišček, v katerega se tam izliva pritok Žignarica. Na v. robu doline je pomembno križišče, na katerem se naša cesta priključi na regionalno cesto Sevnica–Bučka–Škocjan. S križišča se na hribčku pred nami že lepo vidi Bučka. Iz Brezja je 20 min.

Pot nadaljujemo po asfaltirani cesti proti Škocjanu. Po 10 min. smo v obcestnem naselju Dolenje Radulje, 198 m, 79 preb., sredi doline potoka Čolnišček pod vinorodnimi goricami na sz. in gozdnatim hribom Bukovje (327 m) na sv. strani. V bližini zaselka Sela na s. strani so razvaline gradu Radelštajn, zgrajenega v 17. stol. Med okupacijo so imeli Nemci v njem velike hleve, v katere so prignali živino izseljenih Slovencev. Oktobra 1943 so partizani grad požgali. V vasi je cerkev sv. Mihaela s prezbiterijem iz 17. stol., na pročelju pa je opaziti ostanke baročne poslikave. Iz tega kraja je doma Josip Wester (1874–1960), literarni zgodovinar, kritik ter planinski in potopisni pisatelj. V vasi je več odcepov stranskih cest, naša pot pa gre po glavni cesti proti Bučki, ki jo čedalje lepše vidimo pred seboj. Po 10 min. se na levo odcepi cesta v naselje Dule, mi pa se zelo zložno vzpenjamo proti Bučki. Tik pod Bučko zavijemo na staro makadamsko cesto in po njej po nekaj minutah zložne hoje navzgor pridemo v središče Bučke. Iz Dolenje Radulje je 30 min.

Iz vseh vasi od Velikega Trna do Bučke so Nemci jeseni 1941 izselili Slovence in vanje naselili Kočevarje.

višina: 273 m Bučka

BUČKA, 290 m, 114 preb. Razložena vas stoji na slemenu hriba Bučka na jv. Krškega gričevja. Gručasto jedro je na vrhu hriba, na katerem stoji poznorenesančna župnijska cerkev sv. Matije iz okoli leta 1600. Velja si ogledati njeno notranjost, saj je bogat umetnostni spomenik. V triladijski dvorani je baročna oprema. Veliki zlati oltar je iz druge polovice 17. stol., stranska oltarja z bogatimi rezbarijami rastlinske ornamentike pa iz okoli leta 1700. V kraj Bučka sodi tudi vinogradniški zaselek Sleme na sz. strani. Skozi vas pelje regionalna asfaltirana cesta Sevnica–Škocjan. Bučka sodi v dostavni okoliš pošte Škocjan. V vasi je zadružni dom s trgovino in točilnico. Šola je bila ustanovljena leta 1858, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1896. Kraj vasi stoji stara, s skodlami krita cerkev sv. Martina. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom in vinogradništvom. J. pobočja Bučke so zasajena s trto in sadnim drevjem.

Tik pod Bučko proti Škocjanu je bila med okupacijo nemško-italijanska meja. Bučka je bila na nemški strani. Novembra 1941 so Nemci preselili prebivalce v Nemčijo in tam naselili Kočevarje. Borci Mokronoške in Novomeške čete so 1. novembra 1941 napadli nemško obmejno postojanko, vendar so se po hudem boju umaknili, ker so Nemcem prišle na pomoč močne enote. Aprila 1943 sta 13. proletarska brigada in Cankarjeva brigada napadli nemško postojanko na Bučki ter uničili poštno poslopje in kaplanijo. Po kapitulaciji Italije so enote 7. korpusa NOV s svobodnega ozemlja na Dolenjskem napadale nemško zasedbeno območje proti Savi. V eni od akcij je Železničarska brigada oktobra 1943 za nekaj dni zavzela Bučko. Na zadružnem domu je spominska plošča 13 padlim borcem NOV nekdanje občine Bučka. Ob cesti pri šoli pa stoji spomenik, na katerem piše:

»Pri prvi partizanski borbi proti fašističnim osvajalcem na Dolenjskem je padel 1. 11. 1941 Sašek Jožko iz Ljubljane.«


3.7 km, 1 ura Bučka - Škocjan

Opis:

Od poslopja s skrinjico nadaljujemo TV po regionalni cesti proti Škocjanu. Zložno se spuščamo skozi vas. Na prvem križišču pod vasjo gremo naprej po levi cesti, desna pelje na bližnje Stopno; na vrhu razglednega griča (353 m) je božjepotna Marijina cerkev iz 17. stol. Cesta teče precej ravno po v. pobočju Hriba z lepim razgledom na Krško polje in Gorjance. Po 15 min. smo v razloženem naselju Jerman Vrh, 270 m, 52 preb., ki so ga Nemci 11. oktobra 1943 delno požgali in prebivalce internirali. Po še vedno dokaj ravni cesti pridemo kmalu do posameznih hiš razloženega naselja Stara Bučka, 240 m, 101 preb. Gručasto središče vasi je ob stranski cesti na v. pobočju slemena, ki se vleče proti Hribu. Tam je še en odcep stranske ceste na Stopno, cesta proti Škocjanu pa se začne v blagih ovinkih spuščati proti Škocjanu. Po približno 10 min. od zadnjega odcepa na Stopno zapustimo regionalno cesto in zavijemo levo po gozdni cesti navzdol. Ko pridemo iz gozda, že zagledamo Škocjan. Hitro smo v Hrastuljah, 180 m, 162 preb., gručastem naselju na prisojnem pobočju nad dolino reke Radulje. Po asfaltirani cesti se med novimi hišami spustimo v Škocjan.

višina: 165 m Škocjan

ŠKOCJAN, 172 m, 233 preb. Središčno gručasto naselje leži v dolini reke Radulja v j. delu Krškega gričevja. Tam je pomembno cestno križišče regionalnih cest proti Sevnici, Mokronogu ter do avtomobilske ceste Ljubljana–Zagreb. Območje Škocjana je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi. Zahodno od naselja so odkrili gomile in gradišča iz tega obdobja ter rimske grobove. V fevdalni dobi je bilo območje Škocjana v posesti freisinških škofov. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1291, ko je štelo osem kmetij. Tudi pozneje se je počasi razvijalo: leta 1660 je imelo le 10 hiš in 64 prebivalcev, leta 1820 pa 30 hiš in 169 prebivalcev. Hitreje je napredovalo v drugi polovici 19. stol., ko je postalo središče širšega okoliša. Zelo razgibano je bilo društveno življenje. Leta 1897 so ustanovili hranilnico in posojilnico, leta 1900 gasilsko in leta 1903 izobraževalno društvo. Nedeljska šola je bila odprta leta 1821, redna pa 1852. Škocjan ima tudi zelo staro cerkveno zgodovino. Cerkev sv. Kancijana je bila že leta 1320 omenjena kot župnijska. Zdajšnjo obliko je dobila leta 1778; od srednjeveške cerkve je ostal le del s. stene. Na oboku so slike slikarja Mateja Sternena. V cerkvi je spominska plošča, posvečena misijonarju v Sudanu in potopiscu Ignaciju Knobleharju (1819–1858), rojenemu v Škocjanu. Tam je bil doma tudi jezikoslovec in pisec šolskih knjig Franc Metelko (1789–1860).

Škocjan je od začetka leta 1995 spet samostojna občina, kot je bil do leta 1955. Občina ima 3010 prebivalcev, ki živijo v 38 naseljih. V Škocjanu so osnovna šola, pošta, krajevni urad upravne enote Novo mesto, poslovalnica Dolenjske banke, zdravstvena postaja, lekarna, več trgovin in gostiln ter obrtnih delavnic. V gostilni Marinčič Janeza Leskovarja, Škocjan 37, telefon: 07/307 61 15, so tudi prenočišča.

Na širšem območju Škocjana se je najprej bojeval Dolenjski bataljon, pozneje pa 2. bataljon Dolenjskega odreda, ki je 23. maja 1942 iz Škocjana za nekaj časa pregnal Italijane. Septembra 1942 so Italijani v veliki ofenzivi napadli partizanske enote, tako da so se pred veliko močnejšimi enotami umaknile drugam. Po ofenzivi so se maščevali nad zavednimi Slovenci ter jih precej usmrtili ali poslali v internacijo. Jeseni 1943 je tam divjala velika nemška ofenziva, s katero so hoteli Nemci po kapitulaciji Italije širše slovensko ozemlje »očistiti« partizanskih enot. Kljub velikanski premoči jim to ni uspelo. V bližini osnovne šole je spomenik padlim borcem NOV.


2.7 km, 1 ura Škocjan - Mrzla gora

Opis:

Iz Škocjana gremo nekaj korakov po regionalni cesti proti Novemu mestu, pri prvi hiši pa nas kažipot usmeri desno navzgor po kolovozu. Kmalu pridemo v listnati gozd in po njem zložno nadaljujemo po pobočju nad regionalno cesto. Po 10 min. smo iz gozda pri samotni hiši Dolnja Stara vas 43, od tam pa gremo po spodnji poti proti gozdnati Mrzli gori, ki jo vidimo v bližini. Prek polj in travnikov ter skozi drevesnico pridemo v središče gručastega naselja Dolnja Stara vas, 200 m, 127 preb. Le-to leži na valoviti lapornati terasi nad dolino Radulje. Na z. strani naselja stoji cerkev Svete trojice. Iz Škocjana do razpotja pri kapeli sredi vasi smo hodili 25 min.

Pri kapeli izberemo levo cesto do zadnje velike nove hiše v vasi, od nje pa se po strmem kolovozu povzpnemo na hribček nad vasjo. Pot se zravna in kmalu pripelje mimo vinogradov do vznožja Mrzle gore (362 m). S poti se odpira prijazen pogled na Krško gričevje z Bučko in Velikim Trnom na sv. ter na gričevnat svet proti Mokronogu in Tržišču na z. strani. Na razpotju ob vznožju gore jo uberemo po kolovozu naravnost navzgor mimo stare hruške v listnati gozd. Kolovoz se kmalu konča, potem pa se po stezi zložno vzpnemo po v. pobočju Mrzle gore do drugega, slabega kolovoza in po njem na široko teme Mrzle gore.

višina: 359 m Mrzla gora

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Mrzla gora - Vinji vrh

Opis:

Po 15 min. od razpotja ob vznožju pridemo do asfaltirane ceste, po kateri se med vinogradi in mimo počitniških hiš in zidanic zložno spustimo po slemenu proti Malemu Vinjemu vrhu, ki ga vidimo v bližini. Na prvem razpotju se priključimo asfaltirani cesti iz doline in nadaljujemo pot po slemenu proti Malemu Vinjemu vrhu, na katerega se povzpne steza po travnatem v. pobočju proti cerkvi sv. Janeza Krstnika.

višina: 371 m Vinji vrh

VINJI VRH, 320 m, 161 preb. Razloženo naselje leži na j. pobočju in na slemenu hriba Vinji vrh, ki se dviga na s. strani nad dolino reke Krke. Vinogradi pokrivajo skoraj ves Vinji vrh, le na s. in sz. pobočju so listnati gozdovi. Med vinogradi so domačije in zidanice ter počitniške hišice, ki so zelo spremenile nekdanjo kmečko podobo kraja. K naselju Vinji Vrh sodi tudi zaselek Straža na v. strani hriba. Na najvišji točki slemena (392 m) je cerkev sv. Jožefa. Na tem kraju sta nekdaj stali dve cerkvi, vendar sta leta 1815 pogoreli, ker je vanju udarila strela. Obnovili so le eno. Na Malem Vinjem vrhu (369 m) na v. strani slemena se beli daleč vidna cerkev sv. Janeza Krstnika, obnovljena leta 1996.

Na Vinjem vrhu so odkrili pomembna zgodovinska najdišča. Okoli cerkve sv. Jožefa je halštatsko utrjeno gradišče, gomile iz te dobe pa so našli v gozdovih na z. pobočju Vinjega vrha. Znane so tudi izkopanine iz rimskih časov in zgodnjega srednjega veka; hrani jih Narodni muzej v Ljubljani. Vinji Vrh je bil prvič omenjen leta 1074, ko je freisinški škof prepustil oglejskim patriarhom deset kmetij.

Od cerkve sv. Janeza je razgled boljši kot od cerkve sv. Jožefa. Čudovit razgled se ponuja proti s. na dolino Radulje ter na Krško gričevje in Posavsko hribovje do Bohorja, Lisce in Kuma, proti v. na Krško polje in Brežiško kotlino, proti jv. in j. na dolino Krke in Gorjance ter proti z. do Roga. Na robu gričevja nad Krko je naselje Bela Cerkev, tik pod Gorjanci pa opazimo Šentjernej.



Opis:

Od cerkve sv. Janeza se po z. pobočju Malega Vinjega vrha po asfaltirani cesti strmo spustimo na sleme. Po njem gremo do cerkve sv. Jožefa. Po temenu slemena, med vinogradi z zidanicami in počitniškimi hišicami pelje asfaltirana cesta. Levo ob cesti je starejša zidanica, na kateri je pritrjena spominska plošča z napisom: »Septembra 1941 je bil tu na sestanku OF razdeljen Šentjernejski rajon na 7 terenov.« Cesta se nekoliko vzpne na Vršiček (389 m), srednjo vzpetino Vinjega vrha, potem pa se spusti na preval, kjer se na levo odcepi cesta v Belo Cerkev. S prevala se vzpnemo naravnost proti cerkvi sv. Jožefa na najvišji točki Vinjega vrha. Z Malega Vinjega vrha je 30 min.

Od cerkve sv. Jožefa nadaljujemo TV po asfaltirani cesti, ki se mimo počitniških hišic spušča po s. pobočju Vinjega vrha proti Šmarjeti. Po nekaj minutah zapustimo cesto in zavijemo levo na stezo v listnati gozd Boršt. Tam se naši poti pridruži Zdraviliška pot, ki jo spremlja do Šmarjeških Toplic. Steza je sprva ravna, potem pa zložno sestopimo do gozdne ceste. Od cerkve sv. Jožefa je 15 min. Gozdna cesta se spušča v smeri proti j. Kmalu gremo mimo počitniških hišic, po nekaj minutah pa se priključimo asfaltirani cesti, ob kateri stoji samotna domačija Strelac 11. Gručasto naselje Strelac, 215 m, 47 preb., leži z. od naše poti nad Šmarjeto, ob naši poti pa je zaselek Mlada Vina. Kraj je dobil ime po obmejni strelski postojanki, ki je tam stala v 12. stol. za obrambo pred Madžari. Asfaltirana cesta se počasi spušča v dolino potoka Toplica. Po 15 min. od samotne domačije se svet odpre, okoli nas so polja, pred nami pa zaselek Zgornja Družinska vas, imenovan tudi Požarnice, ki je del naselja Družinska vas, 160 m, 295 preb. Spodnji del naselja leži v dolini Toplice ob cesti Novo mesto–Šmarjeta. Na križišču pri AP v Zgornji Družinski vasi gremo naravnost mimo gostilne Pri Amerikancu do bližjega novega križišča, na katerem zavijemo desno proti Šmarješkim Toplicam. Ob cesti je veliko družinskih in počitniških hiš. Po 15 min. od zadnjega križišča pridemo na cesto Novo mesto–Šmarjeta; po njej zavijemo proti bližnjemu križišču, pred katerim prečkamo potok Prinovec. Na križišču zavijemo levo v Šmarješke Toplice, desna cesta pelje v Šmarjeto. Po nekaj minutah smo v središču novega naselja.

višina: 182 m Šmarješke Toplice

ŠMARJEŠKE TOPLICE, 169 m, 492 preb. Novo naselje je nastalo v dolini potoka Toplica ob Zdravilišču Šmarješke Toplice; tam je bil prej manjši zaselek Šmarješke Toplice, ki je bil del naselja Družinska vas. Staro naselje leži na jv. obronkih Raduljskega hribovja nad izvirom Toplice; sestavljata ga dva gručasta zaselka Gornje Toplice in Dolnje Toplice. V Gornjih Toplicah je cerkev sv. Štefana. Tam nas bo pot vodila proti Trški gori. V novem naselju so v bližini zdravilišča pošta, trgovina in gostilna. Prenočiti je mogoče v hotelu in pri zasebnikih.

Začetek Šmarjeških Toplic sega v leto 1790, ko je neki Špehek ogradil spodnji izvir z vejami in ob njem postavil leseno kolibo. V 2. polovici 19. stol. so grofje Margheri z bližnjega Starega gradu ogradili spodnji in zgornji izvir, pozneje pa so zgradili še preprosto leseno kopališče. Toplice je potem kupil častnik Zajec in sezidal dve kopališči. Od Zajca jih je kupila družina dr. Viktorja Gregoriča iz Novega mesta in uredila dva bazena, kabine in tujske sobe. Zdravilišče se je po 2. svet. vojni zelo razvilo, zlasti v zadnjih letih, odkar ga upravlja družba Krka Zdravilišča Novo mesto. Zdravilišče Šmarješke Toplice sodi med najpomembnejša slovenska zdravilišča. S termalno vodo s temperaturo 32°C, ki vsebuje predvsem kalcij, magnezij in ogljikov dioksid, zdravijo bolezni srca in ožilja, revmatska obolenja, psihosomatske bolezni in poškodbe lokomotornega sistema. Zdravilišče sestavljajo trije med seboj povezani hoteli: hotela kategorije B Toplice in Krka ter hotel Šmarjeta kategorije A. Zmogljivosti hotelov so 300 ležišč, 530 sedežev v dveh restavracijah, klubski saloni za seminarje in prireditve, savna, fitnes in drugo. V hotelu sta dva notranja bazena s termalno vodo, gostom in izletnikom so namenjeni trije zunanji bazeni, med njimi je tudi znameniti leseni bazen nad termalnim vrelcem, ter športni center. Prelepi so sprehodi na bližnje hribčke, ki obkrožajo dolino.


7.9 km, 2 uri 10 minut Šmarješke Toplice - Nova Gora

Opis:

TV nadaljujemo po asfaltirani cesti mimo Zdravilišča proti jz. in po gričevju pred nami. Tam se začenja Raduljsko hribovje, ki se razteza med dolinama reke Radulje na s. in reke Krke na jv., magistralno cesto Karteljevo–Otočec na jz. in j. ter dolino potoka Toplica na v. Po 10 min. zložne hoje smo na razpotju s kapelico: desna cesta pelje v Žaloviče, TV pa po levi, ki se položno spusti do potoka Toplica. Onstran potoka pridemo skozi gozd zložno navzgor v gručasti zaselek Dolnje Toplice, zaselek Gornje Toplice s cerkvijo sv. Štefana pa vidimo na slemenu nad spodnjim zaselkom. Oba sta najstarejša dela naselja Šmarješke Toplice, saj sta bila prvič omenjena že leta 1392. Od zdravilišča do Dolnjih Toplic je 25 min. Asfaltirana cesta pelje skozi zaselek, potem pa nas po precej ravni planoti s polji in travniki vodi proti slemenu pred nami. Kažipot nam je visok drog električnega daljnovoda na slemenu. Preden se cesta zložno vzpne na sleme, je na levi mlad smrekov gozd. Jz. del planote se imenuje Brezje in sodi k Herinji vasi. Po 25 min. iz Dolnjih Toplic smo na križišču v bližini električnega daljnovoda; ob njem je lična kapelica. Leva cesta pelje na Otočec, desna z našo potjo pa po slemenu na Paho. Kmalu za križiščem nam krajevna tabla pove, da smo na območju Herinje vasi, 313 m, 86 preb.; gručasto jedro vasi je nekaj metrov pod cesto na prisojni strani slemena, nekaj hiš pa je tudi ob naši poti. Naravnost na hrbtu nad dolino potoka Lešnica opazimo zvonik cerkve na Trški gori. Nekaj korakov za tablo Herinja vas se na levo odcepi planinska pot mimo Starega gradu na Trško goro. Naša pot se zložno vzpenja po jv. vinorodnem slemenu Grčevja. Ko se po 15 min. zravna, smo na Pahi, 370 m, 32 preb., v gručasti vasi na jv. pobočju Grčevja, ki se dviga na s. strani doline potoka Lešnica. Odpočijemo se lahko v bifeju »Na Pahi«. Od Zdravilišča Šmarješke Toplice smo hodili nekaj minut več kot uro.

Na križišču v bližini bifeja nadaljujemo pot proti temenu Grčevja naravnost navzgor po asfaltirani cesti med vinogradi, novimi hišami in zidanicami. Od Pahe do cerkve na Trški gori nas spremlja pohodna pot Cvičkova gaz. Po 10 min. je razpotje s kapelico, naša pot pa gre po desni cesti v hrib. Po nekaj minutah smo na drugem razpotju pri domu Lovske družine Otočec na desni. Mimo lovskega doma gremo še naprej po asfaltirani cesti navzgor. Kmalu pridemo na teme slemena; na prisojni strani Grčevja nad dolino Lešnice so obsežni vinogradi z zidanicami in razloženima naseljema Gorenje in Srednje Grčevje, na s. strani pa listnati gozdovi. Ko se cesta zravna, so ob njej hiše, počitniške hišice in zidanice naselja Srednje Grčevje, 430 m, 52 preb. Odpira se lep razgled proti Gorjancem, Novemu mestu, na dolino Lešnice ter na hrbet, ki veže Trško goro s Hmeljnikom. Po 30 min. od križišča na Pahi pridemo pri kapelici in hiši Srednje Grčevje 14 na križišče: desna cesta pelje na Sela pri Štavberku, leva s TV pa nadaljuje naravnost navzgor proti cerkvi sv. Jurija, ki je bila pozidana že v srednjem veku.

TV pelje mimo cerkve sv. Jurija zložno navzgor po slemenski asfaltirani cesti, ki se kmalu nad cerkvijo zravna. Prijetno hojo po temenu pobočja z vinogradi, zidanicami in domačijami popestrijo pogledi na Trško goro, Otočec ob Krki, Trdinov vrh na Gorjancih in na Novo mesto, pa tudi na Rog na obzorju. Držimo se slemenske ceste, stranske vodijo do razloženih domačij na j. pobočju. Po 30 min. od cerkve pridemo v zaselek Runčec z zidanicami; ta leži pod vrhom Pri turnu (605 m) in spada v Srednje Grčevje. Nekaj minut za zaselkom postane cesta makadamska. Kmalu smo tudi na križišču pri Novi Gori; nadaljujemo po levi cesti.

višina: 569 m Nova Gora

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo po levi cesti. Sprejme nas listnati gozd. Ravna cesta na pobočju Hmeljniškega Boršta nad povirjem potoka Lešnica nas po 30 min. prijetne hoje po gozdni tišini pripelje na razpotje. Desna cesta zavije proti gradu Hmeljnik, do katerega je le 200 m. Od tam se nam pridruži Trdinova pot, označena s Knafelčevimi markacijami in črko "T", ki nas bo spremljala do Tolstega vrha.

višina: 537 m Grad Hmeljnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od razpotja hodimo po hrbtu, ki se vleče od Hmeljnika do Trške gore na j. strani doline Lešnice. Vse do Trške gore je cesta asfaltirana. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti na stranske kolovoze in ceste. Naša cesta se precej spušča. Po 10 min. smo iz gozda. Na prisojnem pobočju so lepi vinogradi z zidanicami ter vasjo Gorenje Kamenje in cerkvijo Svetega duha na pobočju nad njo. Ko pridemo do razpotja pri križu, nadaljujemo po levi slemenski cesti. Hiše ob cesti so že v razloženem naselju Golušnik, 440 m, 12 preb. Na Železničarskem domu, Golušnik 84, je spominska plošča v NOB padlim železničarjem. Na njej piše:

"Zakaj v samoti dom stojiš,
očem, rodovom poznim govoriš,
v spomin trpljenju proletarcev,
spomin krvi železnih bratov."

Pot nadaljujemo po slemenski cesti proti Trški gori; spremljajo nas hiše naselja Golušnik. Na prisojnem pobočju pod nami opazimo gručasto Ždinjo vas s cerkvijo sv. Jakoba, do katere se spusti stranska cesta, v kotlini za njo pa Novo mesto. Če se ozremo na s. stran, vidimo na pobočju nad dolino Lešnice razložene domačije in zidanice Gorenjega in Srednjega Grčevja. Cesta se spusti na preval med Golušnikom in Trško goro z zaselkom Burjevci; ob poti je veliko novih zidanic. Na razpotju pri visokem kužnem znamenju gremo naravnost po asfaltirani cesti. Kmalu zagledamo cerkev na Trški gori, do katere je le še nekaj minut. Od razpotja v bližini gradu Hmeljnik smo hodili 60 min.

višina: 418 m Trška gora

TRŠKA GORA, 350 m, 124 preb. Razloženo naselje stoji na prisojnem pobočju Trške gore (428 m) v j. delu Raduljskega hribovja. Hiše, zidanice in počitniške hišice so raztresene med vinogradi. Jedro naselja je na vrhu gore pri romarski cerkvi Marijinega rojstva, zgrajeni leta 1620. Postaviti jo je dal stiški opat Jakob Reinprecht. Vinogradi so bili nekdaj v lasti stiškega samostana; leta 1135 mu jih je podaril oglejski patriarh. Pri cerkvi rastejo štiri več sto let stare lipe; najdebelejša obsega kar 830 cm. Nedaleč od cerkve je gostilna Krkin hram, last družbe Krka Zdravilišča Novo mesto. Ob vznožju Trške gore stojijo poslopja Srednje kmetijske šole Grm. Trška Gora sodi v dostavni okoliš pošte Otočec.

Na Trški gori so partizani 19. marca 1942 organizirali veliko zborovanje, na katerem so množici izletnikov predstavili svoj program. Na ta dogodek spominja pomnik pri cerkvi.

Od cerkve je prelep razgled. Na v. strani leži Krško polje, po katerem se vije reka Krka, nad njim se dvigajo Gorjanci s Trdinovim vrhom, ki ga prepoznamo po visokem radiotelevizijskem in telekomunikacijskem stolpu, v tej smeri pa ob vznožju Gorjancev opazimo Šentjernej. Na j. strani Trške gore leži Novomeška kotlina, lepo vidimo Novo mesto, za kotlino pa se dvigata Kočevski rog in Straška gora.

Na Trško goro lahko pridemo tudi po markirani poti iz Novega mesta (1 h 30).