Išči po točkah

Začetek: Jalovec

Konec: Mangart

Razdalja: 6.1 km Čas hoje: 5 ur 10 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 2639 m Jalovec
Vrh:

Jalovec (2645 m) je med najlepše oblikovanimi vrhovi v Julijskih Alpah. S s. strani je videti s svojimi skoraj navpičnimi stenami ter ostrimi in pravilnimi robovi kot strm stožec. lz sklepa doline Planice kaže strmo sv. in s. steno. Na Kotovo sedlo (2134 m) na sz. strani se strmo spušča sz. greben; tu se navezuje na verigo Ponc. Od grebena Travnika na v. ga loči globoko zasekani Jalovčev ozebnik. V dolino Koritnice na j. strani pada razdrapana jz. stena. Od koderkoli gledamo v to smer, takoj spoznamo njegov značilni vrh. Jalovčeva skladna lepota pa nas prevzame zlasti s Slemena, iz doline Planice in od Kugyjevega spomenika v Zgornji Trenti. Čeprav je Triglav naša najvišja gora in narodni simbol, je Planinska zveza Slovenije vzela podobo Jalovca za svoj znak.

O Jalovcu so pisali in še pišejo mnogi planinski pisatelji. Najbolj ubrane besede pa mu je namenil Evgen Lovšin, ki pravi: »Če je Triglav očak, potem je Jalovec fant od fare med Julijskimi vrhovi. V veličastni osamljenosti kraljuje med štirimi prelepimi dolinami: Planico, Trento, Bavščico in Koritnico. Nasmejan in vesel v soncu, mrk v viharjih in meglah, živi Jalovec že tisočletja svoje čudovito življenje naše najbolj žive gore. Modrina južnega neba, v daljavi sinje Jadransko morje, planinski orel v višavah. Nad divjimi prepadi vlada mir, tišina, ki jo zmoti žvižg kamna ali bobnenje plazov.«

Prvi obiskovalci Jalavca so bili trentarski lovci. Miha Črnut, gonjač iz Loga v Trenti, je pri gonji gamsov odkril dostop iz Koritnice. lz te doline je Črnut 2. avgusta 1875 pripeljal čez jz. steno na vrh prvega turista ing. Karla Wurmbra iz Beljaka, ki ga je spremljal gorski vodnik Andrej Strgulc. Črnut je po tej poti pripeljal leta 1877 tudi mladega Kugyja z vodnikom Kendo, pozneje pa še druge turiste. lz Planice sta prva dosegla njegov vrh skozi ozebnik dr. Kugy in gorski vodnik Andrej Komac — Mota septembra 1884.

V stenah Jalovca so plezali mnogi znani alpinisti; Pavla Jesihova, Joža Čop in Miha Potočnik so leta 1927 preplezali severno steno. Tudi zdaj so stene Jalavca priljubljeni cilji mnogih alpinistov.

Z Jalovca je prelep razgled na vse strani, zlasti na skalne strmine bližnjih vrhov Mangrta, Poliškega Špika, Viša, Ponc, Šit, Travnika, Velikega Ozebnika, Pelcev in Bavškega Grintavca ter na doline Planice, Trente in Koritnice v bližini. Z Jalovca vidimo tudi vse pomembne vrhove Vzhodnih Julijskih Alp s Triglavom v sredini, Kaninsko pogorje na j., Karnijske in Ziljske Alpe na sz. ter Dobrač na s. Ob dobri vidljivosti pa seže pogled do Dolomitov ter Visokih in Nizkih Tur.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu Jalovca. PD Jesenice.


0.8 km, 25 minut Jalovec - Jalovec (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2251 m Jalovec (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 25 minut Jalovec (razpotje) - V koncu

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1498 m V koncu

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1873 m Kotova špica (razpotje)

Ni opisa
3 km, 3 ure 15 minut Kotova špica (razpotje) - Mangart

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2675 m Mangart
Vrh:

MANGRT ali MANGART, 2679 m, je najvišja gora v Jalovčevi gorski skupini, ki se razteza od Vršiča na vzhodu do Rabeljske doline na zahodu ter med prelazom Predel, dolino Koritnice in Soško dolino na jugu do Doline ob zgornji Savi in doline reke Bele na severu. Mangrt je v tej gorski skupini pravzaprav pogorje z več vrhovi, ki tvori pregrado med Mangrtsko dolino na s. in dolino Koritnice na j. Na v. prehaja ob Vevnici (2343 m) v gorski sklop Jalovca. V škrbini Čez Jezik (2055 m) na z. strani glav¬nega vrha, končuje osrednji masiv; od tod se pogorje v loku znižuje proti jz. do Predelske glave (1618 m) nad prelazom Predel (1156 m), kjer prehaja v Kaninske gore. Pogorje je zgrajeno večinoma iz triasnih in jurskih apnencev. Po glavnem grebenu od Vevnice do Predela teče slovensko-italijanska državna meja. Poleg Mangrta so pomembnejši vrhovi še: na v. strani Koritniški Mali Mangrt (2333 m) s strmo in gladko steno, Rateški Mali Mangrt (2259 m) in Strmi nos (2197 m) na s. strani, Rdeča skala (2094 m) j. od vrha ter Skala (2133 m), Grintavec (1943 m) in Skutnik (1865 m) v loku proti Predelu. S slovenske strani državne meje pelje markirana pot le na Mangrt.
Najlepši pogled na masiv Mangrta je iz Mangrtske doline, kamor padajo strme stene Mangrta in bližnjih sosedov. V dolini sta dve čudovito lepi Mangrtski (Belopeški) jezeri, v katerih se zrcali podoba Mangrta; do jezer pripelje cesta iz Fužin (Fusine), 4 km. J. pobočja Mangrta, ki strmo padajo v dolino Koritnice, so v zgornjih delih skalnata in gruščnata, nižje nad dolino pa travnata in razbrazdana z globokimi grapami; tod izvira reka Koritnica. Nad Koritniško dolino je leta 1909 Akademski krožek Češke podružnice SPD iz Prage odprl Češko kočo v Koritnici, ki pa je med obema vojnama propadla.
Mangrt je bogat z alpsko floro. Na njem raste plazeča sretena, ki ima tod edino rastišče v Sloveniji. Med redkimi in ogroženimi rastlinami rastejo na Mangrtu islandska potočarka, klasnati ovsenec, živorodna bilnica in črni pelin. Na območju Mangrta je tudi eno redkih gnezdišč planinskega hudournika.
Ostenja Mangrta, zlasti na njegovi s. strani, so privlačni cilj alpinistov. Prvi se je na Mangrt povzpel leta 1794 grof Franz Hohenwart, med prvimi pristopniki pa je bil tudi Valentin Stanič.
Razgled z Mangrta je med najlepšimi v Julijskih Alpah. Proti v. se v bližini dvigajo Mali Mangrt, Kotova špica, Travnik in Mojstrovke, potem pa seže pogled prek Prisojnika, Razorja in Pihavca vse do Triglava. Na jv. se pogled najprej ustavi na Jalovcu, ki se pne nad Kotovim sedlom, potem pa zdrsi do Kanjavca in Velikega Špičja. Na j. je globoko pod nami dolina Koritnice z Logom pod Mangrtom, nad njo pa se vleče dolgi gorski greben s skupnim imenom Loška stena, ki ločuje Koritnico od doline Bavšice. V tej smeri vidimo Krn in morje v Tržaškem zalivu. Proti zahodu se nad razgibano Beneško Slovenijo in ravno Furlanijo dvigajo Kaninske gore. Na z. strani vrha je Mangrtsko sedlo (2072 m) in obširna planota pod njim, kamor pripelje najvišja cesta v Sloveniji; od sedla do Predela pa se počasi niža jz. lok Mangrtskega pogorja. V z. smeri imamo čudovit pogled na Zahodne Julijce z Višem in Poliškim Špikom ali Špikom nad Policami (Montažem) ter ob dobri vidljivosti proti Dolomitom. Na s. je globoko pod nami gozdnata planota z Mangrtsko dolino in Mangrtskima jezeroma, ki jo na v. strani ločuje greben Ponc od Planice, naprej pa se dviguje mogočni Dobrač, če je čisto ozračje pa vidimo na obzorju Visoke in Nizke Ture.