Išči po točkah

Začetek: Peca (razpotje)

Konec: Bovški Gamsovec

Razdalja: 114 km Čas hoje: 42 ur 35 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 0 m Peca (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot se dvigne proti skalnemu robu (razgled na Koroško proti Pliberku) in po travnatem temenu strmo na vrh.

višina: 2121 m Kordeževa glava (Peca)
Vrh:

PECA je mogočna gora v severni verigi Karavank. S. pobočja se spuščajo v Podjuno, v. in j. proti Mežiški dolini, ozka dolina Bele pa na z. loči masiva Pece in Obirja. Peca je popolnoma koroška gora. Čez njo teče državna meja; ena tretjina gore je v naši državi, dve pa v Avstriji. Zgrajena je iz triasnih apnencev. Najvišji vrh je Kordeževa glava (2125 m), prek njega teče državna meja. J. stran vrha je skalnata in prepadna. Vrh ima ime po kmetiji Kordež v dolini Tople na j. strani gore. 

Od Kordeževe glave se proti zahodu vleče slemenski greben Pece. Prvi vrh je Končnikov vrh (2109 m), imenovan po kmetiji Končnik v Topli; tudi čezenj teče državna meja. Naprej je Bistriška špica ali Luška Kopa (2113m), ki je drugi najvišji vrh Pece; ta je že v Avstriji. Med Kordeževo glavo in Končnikovim vrhom je Knipsovo sedlo (2012 m), kjer je planinski mejni prehod do hotela Siebenhtte. Na vseh straneh se v goro zajedajo lepe gorske doline, poseljene s trdnimi kmetijami v dolinah in na prisojnih pobočjih; v naši državi so najbolj znane Topla, Koprivna in Helena. Kjer svet ni bil izkrčen za obdelovanje, so pretežno iglasti gozdovi, ki segajo do ok. 1800 m visoko. Na Peci, zlasti na planoti okrog Kordeževe glave, raste bogata alpska flora; tod najdemo tudi alpsko zlatico, najmanjši jeglič, alpsko azalejo, brezstebelno lepnico in pirenejski kamnokreč.

Notranjost Pece je prevrtana z rudniškimi rovi; precej jih je že opuščenih; dolžina rovov presega 700 km. V gori so bogata ležišča svinčeve rude. Prvo dovoljenje za odprtje rudnika v bližini Črne je leta 1665 dobil Hans Sigmund Ottenfels, potem pa se je okrog Mežice in Črne pojavilo več podjetnikov. Proizvodnja je začela naraščati v zač. 19. stoletja, največja pa je bila v prvih desetletjih po 2. svetovni vojni; leta 1971 so nakopali 363. 316 ton rude, rudnik pa je zaposloval 1725 ljudi. Rudo so topili v žerjavu; plini iz topilnice so v okolici uničili gozdove, grmovje in travnike, potem pa je erozija odplaknila rušo do skalne podlage. To se lepo vidi tudi s Pece. V zadnjih letih se po uvedbi čistilnih naprav in zmanjšanju proizvodnje stanje popravlja.
Pravljica pripoveduje, da v Peci spi priljubljeni Kralj Matjaž s svojo vojsko; ko se mu bo brada trikrat ovila okrog kamnite mize, se bo zbudil in prišel s svojo vojsko pomagat ljudem. V votlini, 10 min od postojanke, je bronast kip Kralja Matjaža, sedečega in spečega za mizo, delo akademskega kiparja Marjana Keršiča-Belača.

S Kordeževe glave je čudovit razgled. Na v. strani se za Mežiško dolino dvigajo Uršlja gora, Pohorje, Paški Kozjak in Boč. Na j. je pod nami dolina Tople, naprej pa vidimo Smrekovško pogorje, Raduho, Olševo in Savinjske Alpe, ob dobri vidljivosti pa na jz. tudi Julijske Alpe s Triglavom. Na z. se vleče veriga gora in vrhov v Karavankah z Obirjem in Košuto v ospredju. Na s. strani je lepa dolina Podjune s Pliberkom in drugimi koroškimi kraji, zadaj se dvigata Golica in Svinška planina ter širna veriga Visokih in Nizkih Tur.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1825 m Gladki vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Do Gladkega vrha 60 min.

višina: 1925 m Govca/Govešca (Olševa)
Vrh:

OLŠEVA, 1929 m, je najvzhodnejša visokogorska gora v j. vrsti Karavank. Ozek, 5 km dolg gorski hrbet se na s. strmo spušča v zgornje porečje reke Meže. Tudi j. pobočja nad teraso s kmetijami v Podolševi so strma, v spodnjem delu nad ozko dolino Savinje pa položnejša. Na v. loči Olševo širok preval Sleme (1254 m) od Raduhe. Na z. prištevamo k Olševi tudi gozdnati greben do Pavličevega sedla (1339 m), v ožjem pomenu pa na tej strani sega Olševa do Strevčevega vrha (1466 m), kjer je bil stari prehod v Železno Kaplo na Koroškem. Olševo sestavljajo zgornjetriasni apnenci in dolomiti, vznožni deli pa so pretežno iz paleozojskih in kristalastih skrilavcev s položnejšimi pobočji, ki so jih izkrčili za samotne kmetije. Z. del gore je precej skalnat in težje prehoden. Smrekov gozd sega skoraj do višine 1700 m. Skrajni z. konec Olševe pripada Avstriji, ves greben z najvišjim vrhom Govco (1929 m) je v naši državi. Pomembnejša vrhova sta še Gladki vrh (1849 m) v. od Govce in Obel kamen (1911 m) nad Potočko zijalko, ki ga prečka državna meja. Po grebenu teče deželna meja med Stajersko in Koroško.
Razgled z Olševe je izredno lep, zlasti na Savinjske Alpe od
Ojstrice do Storžiča ter na gore v Karavankah s Košuto in Obirjem v ospredju ter na Peco in Uršljo goro na s. strani. Med Olševo in Peco se razprostirajo gozdnata pobočja med dolinama Koprivne in Tople s Čofatijevim vrhom. Proti v. se v bližini dvigata Lanež in Raduha, zadaj pa vidimo Smrekovško pogorje. Na j. strani se pogled ustavi na široki terasi, ki se vleče na višini okrog 1200 m od z. proti v. robu gore, po kateri so posejene samotne kmetije in kjer na z. strani stoji cerkev sv. Duha; s terase se spusti pogled na ozko dolino Savinje in v Matkov kot, Logarsko dolino in Robanov kot ter na vrhove, ki jih obkrožajo.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Potočke zijalke naprej je pot uvrščena med zahtevne poti. Nad jamo se steza nekaj časa vzpenja po j. pobočju Obel Kamna, poraslem z ruševjem, kmalu pa se obrne proti v. in pripelje po razdrapanem svetu na greben in po njem proti v. na Govco.

Od Potočke zijalke 1 h 30, iz Podolševe 2 h 30.

višina: 1628 m Potočka zijalka

Olševa je postala znana po Potočki zijalki (1700 m) na j. pobočju nad gozdno mejo. To je 115 m dolga in 20 do 40 m široka kraška jama, v kateri je prof. Srečko Brodar skupaj z drugimi raziskovalci odkril leta 1928 starokamenodobno biva-lišče izpred kakih 35 tisoč let. Raziskovali so do leta 1935; po ostankih kosti so ugotovili 40 živalskih vrst tedanje dobe, med njimi jamskega medveda. Našli so tudi koščeno in kamnito orodje, ostanke ognjišč in oglja. Najdene izkopanine so v celjskem in ljubljanskem muzeju. Jamo pa so poznali že prej. Savinjska podružnica SPD je leta 1897 postavila pri vhodu napisno tablo in klop. Zijalka ima ime po kmetu Potočniku, nekdanjem lastniku tega dela Olševe.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Do Potoćke zijalke je še 15 minut.

višina: 1493 m Potočka zijalka (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1227 m Koča pod Olševo
Planinska postojanka:

Koča pod Olševo (1232 m) je v Strevčevi domačiji v bližini cerkve sv. Duha, kjer je tudi središče razložene hribovske vasi Podolševa, imenovane tudi Sv. Duh. Poprečna višina kmetij je 1108 m; najvišja je Bukovnikova (1327 m), ki je najvišja kmetija na Slovenskem. Planinsko postojanko je v zasebni domačiji odprlo PD Solčava leta 1954.

Koča je stalno odprta; prenočišč ni.


4.2 km, 1 ura 20 minut Koča pod Olševo - Klemenšek (razpotje)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po cesti gremo proti v. Po 30 min nas kažipot opozori, da je 30 m pod cesto studenec Kisla voda. Od studenca je še 5 km do Sv. Duha, ves čas zložno po cesti.

višina: 1163 m Klemenšek (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z AP pri gostišču Sestre Logar (734 m) čez potok Jezera na hribček s Podbrežnikovo domačijo, potem pa v ključih po strmem gozdnatem pobočju na greben hriba Rifel. Na grebenu se pot obrne proti sz. ter pride na piano pod domačijo Klemenšek in mimo nje na panoramsko cesto.

višina: 734 m Logarska dolina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 894 m Matkov kot

Ni opisa
3.7 km, 1 ura 30 minut Matkov kot - Škaf

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1548 m Škaf

Ni opisa
1.5 km, 2 uri 30 minut Škaf - Mrzla gora

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2196 m Mrzla gora

Ni opisa
0.9 km, 25 minut Mrzla gora - Mrzli dol

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Mrzla gora (2203 m) čez Jezersko in Savinjsko sedlo 3 h 30 min, pot je zelo zahtevna, čelada priporočena.

višina: 1829 m Mrzli dol

Ni opisa
0.6 km, 40 minut Mrzli dol - Savinjsko sedlo

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 2000 m Savinjsko sedlo

Ni opisa

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1928 m Jezersko sedlo (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1724 m Kranjska koča (razpotje)

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

višina: 1689 m Kranjska koča na Ledinah
Planinska postojanka:

Koča stoji na planoti Ledine tik ledenika pod Skuto. Na tem mestu je nekdaj stala ovčarska koliba, na Ledinah so namreč pasli ovce z Jezerskega. PD Kranj je začelo s pripravami za gradnjo leta 1973, leta 1975 so postavili tovorno žičnico, julija 1976 pa so začeli graditi. Kočo so odprli 31. julija 1977. Koča se po svoji arhitekturi razlikuje od drugih planinskih postojank, vendar se ujema s pokrajino, ki jo obdaja. Na strehi koče je ploščad za pristajanje helikopterjev. Leta 1992 so kočo temeljito obnovili in namestili fotovoltne celice za pridobivanje električne energije. Leta 2002 so kočo priključili na čistilno napravo in povečali fotovoltaični sistem. Koča je poleg planincev in alpinistov namenjena tudi smučarjem, saj je na ledeniku pod Skuto  visokogorsko smučišče, kjer je možno smučati tudi poleti.  Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 6 sobah je 60 postelj, skupnih ležišč ni; WC, dve umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, radijska zveza; tovorna žičnica.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1591 m Žrelo (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1296 m Štularjeva planina

Ni opisa

Opis:

SPP zavije nad Štularjevo planino po gozdu proti Makekovemu prevalu v gorskem hrbtu med dolinama Makekove Kočne na levi in Ravenske Kočne na desni. Z gozdom poraščeni gorski hrbet je podaljšek sv. grebena Kočne, ki se konča s Skubrovim vrhom (1276 m) na j. strani Planšarskega jezera. Smo na območju, kjer poteka geološka meja med Karavankami ter Kamniškimi in Savinjskimi Alpami. Na prevalu se še enkrat ozrimo nazaj na vrhove nad sklepom Ravenske Kočne: Malo in Veliko Babo, Križ, Skuto in Dolgi hrbet; na z. strani je pod nami prelepa dolina Makekove Kočne, ki ima ime po stari Makekovi domačiji na začetku doline. Z Makekovega prevala se pot spušča po gozdnatem pobočju na jz. strani Visokega vrha (1459 m) in Javornika (1399 m) v začetek doline Makekove Kočne. Pri Makekovem marofu napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa po poti skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo pri Mlinarju spet na cesto, ni več daleč do središča Zgornjega Jezersko pri Kazini.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko je 1 h 30.

višina: 884 m Zgornje Jezersko

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.



Opis:

Od hotela Kazina nadaljujemo proti Spodnjem Jezerskem.


Ni opisa

Opis:

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 760 m Spodnji kraj

Ni opisa

Opis:

Od hotela Kazina nadaljujemo po cesti proti Kranju.

višina: 749 m Spodnji kraj (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Spustimo se na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 714 m Spodnje Jezersko

Ni opisa

Opis:

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

višina: 727 m Reka (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.


Ni opisa

Opis:

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.

višina: 998 m Jekarica

Ni opisa
2.4 km, 1 ura 30 minut Jekarica - Javorniški preval

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1471 m Javorniški preval

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1121 m Dom pod Storžičem
Planinska postojanka:

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 819 m Slaparska vas

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Slaparska vas - Grahovše

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 808 m Grahovše

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Grahovše - Lom pod Storžičem

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 690 m Lom pod Storžičem

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Slap

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Slap - Tržič

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

lz Tržiča po Cankarjevi cesti ob Tržiški Bistrici skozi naselje Slap.

višina: 514 m Tržič

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.



Opis:

Pri AP v Tržiču gremo po mostu čez Tržiško Bistrico na Trg svobode, kjer takoj za poslopjem Gorenjske banke zavijemo po ozki Blejski ulici navzdol do potoka Mošenika. Po mostu na drugo stran, potem pa po klancu Kovrtnice navzgor ter skozi podvoz pod mednarodno cesto, ki pelje čez Ljubelj v Avstrijo, v naselje Bistrica. Po cesti skozi naselje pridemo do križišča pri velikem kostanju, kjer zavijemo desno navzgor po ulici Pot na Bistriško planino, ki se dokaj strmo vzpenja do kapelice na sedlu Pungart. Ves čas imamo pred seboj cerkev sv. Jurija na hribčku levo od sedla; na desni pa so še komaj vidne razvaline Hudega gradu.

višina: 0 m Bistrica pri Tržiču

Ni opisa

Opis:

Na Pungartu se odcepi na levo cesta k cerkvi sv. Jurija, na desno pa pot na Dobrčo čez Bistriško planino. SPP gre po cesti naravnost proti regionalni cesti Tržič-Begunje, ki jo kmalu zagledamo na pobočju pod nami. Po nekaj minutah stopimo na asfaltno cesto; po njej zložno navkreber do Brezij pri Tržiču.

višina: 677 m Brezje pri Tržiču

Brezje pri Tržiču, 680 m, 361 preb., je vas na prisojnem pobočju vzpetine Vaško (1046 m) ob regionalni cesti Tržič - Begunje na Gorenjskem, imenovani tudi »Podgorska cesta«, ker povezuje vasi pod goro Dobrča. Vaško je jv. del grebena Breške gore, ki se kot podaljšek Dobrče spušča proti Brezjam. AP, trgovina, gostilna. Zanimiva cerkvica sv. Neže.


1.5 km, 30 minut Brezje pri Tržiču - Hudi graben

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Hudi graben

Ni opisa
3 km, 50 minut Hudi graben - Slatna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 637 m Slatna

Ni opisa
2.4 km, 40 minut Slatna - Begunje na Gorenjskem

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 584 m Begunje na Gorenjskem

Ni opisa
2.6 km, 40 minut Begunje na Gorenjskem - Rodine

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 539 m Rodine

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Rodine - Moste

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 545 m Moste

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Moste - Ratibovec (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 566 m Ratibovec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 558 m Slovenski Javornik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 576 m Jesenice (gimnazija)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 593 m Hrušica pri Jesenicah

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 50 minut Hrušica pri Jesenicah - Mojstrana

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 650 m Mojstrana

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.



Opis:

lz Mojstrane gremo v Vrata po Triglavski cesti; hišne številke te ceste so na vseh hišah v dolini Vrat. Na desni strani ceste je samopostrežna trgovina, pri njej je AP Mojstrana-Vrata; malo naprej je velika osnovna šola. Na desni se pne strmo skalnato Grančiše. Kmalu pridemo do novega poslopja Slovenskega planinskega muzeja.

višina: 659 m Slovenski planinski muzej

V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roke preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva ter obsežna strokovna knjižnica nudijo obiskovalcu vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.



Opis:

Zraven poslopja Slovenskega planinskega muzeja je poslopje Triglavskega planinskega muzeja. Še malo naprej je razpotje; kažipot »Aljažev dom« pokaže na desno cesto, po kateri se nekaj časa zložno dvigamo. Ko se cesta zravna, nam velika tabla pove, da smo vstopili v Triglavski narodni park. Na levi strani doline se vleče dolga gozdnata Črna gara (1378 m), ki lači dolino Vrat od doline Kot, na desni pa se dviga poraščeno in skalnato Krasje (1446 m). Po odprtem svetu se približamo Bistrici, v daljavi pa se pokaže Stenar (2501 m) z značilnim, hiši podobnim vršičem. Ob cesti je nekaj hiš zaselka Pri Rasu ter most čez Bistrico. SPP gre še nekaj minut po cesti do mosta onstran vodovodne napeljave nad Bistrico. Tu zapustimo cesto in gremo na desni breg Bistrice. Po lepem senčnem kolovozu ob žuboreči Bistrici ob vznožju Črne gore je hoja izredno prijetna. Ko se svet malo odpre, zagledamo na desni strani doline pobočja Vrtaškega vrha (1898 m) in konglameratne stene pri Peričniku. Hitro je minila prijetna hoja. Pred zajetjem vode za jeseniški vodovod prekoračimo po kovinski brvi Bistrico in se povrnemo na cesto. Po nekaj minutah pridemo do Gostilne Peričnik (750 m). lz Mojstrane smo hodili 50 min.

višina: 746 m Koča pri Peričniku

Ni opisa

Opis:

Od Peričnika nadaljujemo pot po cesti, ki se strmo vzpne po klancu Kreda, izraziti čelni moreni nekdanjega ledenika; naklonina je kar 25 stopinj!

višina: 852 m Kreda

Ni opisa
1 km, 30 minut Kreda - Plaz

Opis:

Na levi je globoko pod nami korito Bistrice, večkrat pa se pokaže pred nami razdrapano ostenje Čmira (2393 m). Ko se klanec umiri, pridemo po 20 min od Peričnika do odcepa kolovoza na levo, na katerega nas usmeri kažipot "Vrata-Triglav pod Galerijami". Po lepem ravnem kolovozu mimo senika in zaraščenih senožetih smo po nekaj minutah na razpotju; leva slabša pot se spusti v grapo Bistrice, SPP pa nadaljuje na desno zložno navzgor.

višina: 878 m Plaz

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Plaz - Turkov Rovt

Opis:

Ko se pot zoži in zravna, pridemo pod zanimive konglomeratne Lope, imenovane tudi Galerije, ki se kot baldahin pnejo nad potjo. Na levi je strmo pobočje proti koritu Bistrice. Nekaj minut gremo pod Galerijami, potem pa se gozdna pot, pozneje kolovoz, odmakne od Bistrice in zavije proti cesti Mojstrana-Vrata. Od odcepa s ceste do vrnitve nanjo smo hodili okoli 30 minut.

višina: 939 m Turkov Rovt

Ni opisa

Opis:

Po dokaj ravni cesti gremo dalje proti Aljaževemu domu. Dolina se razširi, odpirajo se lepi pogledi na vrhove nad dolino. Na desni se pno vrhovi Dolkove špice (2591 m), Škrlatice (2740 m), Rokavov (264o m) in Dovškega Križa (2542 m). Na jz. strani je mogočni Stenar, naravnost vidimo prelaz Luknja (1758 m), levo pa se začne kazati mogočno ostenje Triglava, sam vrh pa se v celoti pokaže šele malo pred Aljaževim domom. Kmalu dosežemo planino Turkov rovt z obnovljeno planšarsko kočo, ki je bila nekdaj last znamenitega gorskega vodnika Janeza Lakote, p.d. Turka iz Mojstrane. Cesta nas kmalu pripelje do parkirnega prostora ob cesti in do prostrane jase, odkoder že zagledamo Aljažev dom.

višina: 993 m Šlajmarjev dom v Vratih
Planinska postojanka:

Novi Šlajmarjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmarjeva vila. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom, ki ima v 9 sobah 91 ležišč, predavalnico s 45 sedeži. WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo za moške in ženske so v pritličju in nadstropju.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 999 m Aljažev dom v Vratih
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), "Triglavskem župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora.

Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904.

Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila.

Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in skupnimi ležišči ter kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978.

Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 90 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 110 sedežev; v 8 sobah je 23 postelj, na 7 skupnih ležiščih pa 115 ležišč; v zimski sobi so 4 ležišča in štedilnik; WC in umivalnice v vseh objektih; gostinska prostora ogrevana s pečmi; tekoča voda, telefon. Od septembra 2003 dalje je Aljažev dom priklopljen na električno omrežje.



Opis:

Od Aljaževega doma gremo po gozdnati ravnici proti Triglavski severni steni. Po 5 min pridemo iz gozda do spomenika padlim partizanom gornikom: na prirodnem balvanu stoji velik plezalni klin z vtaknjeno vponko.

Od spomenika do Doma Valentina Staniča pod Triglavom lahko gremo po dveh poteh: po Tominškovi poti ali po poti čez Prag. Tominškova pot je malo krajša, a bolj izpostavljena in zlasti v zgodnjem poletju zaradi strmih, zasneženih grap nevarna za neizkušene in slabše opremljene planince. Pot čez Prag je pol ure daljša, je pa zložnejša in je predvsem za sestop primernejša.


Ni opisa

Opis:

Od spomenika nadaljujemo pot po dnu doline proti Triglavski severni steni. Pot nas najprej popelje skozi bukov gozd, kjer se na desno odcepi pot čez Sovatno k Pogačnikovemu domu na Kriških podih.

višina: 1045 m Vrata (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 1 ura Vrata (razpotje) - Sovatna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1422 m Sovatna

Ni opisa
2 km, 2 uri 10 minut Sovatna - Dovška vratca

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2182 m Dovška vratca

Ni opisa
0.7 km, 35 minut Dovška vratca - Bovški Gamsovec

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z vrha se vrnemo na stezo na v. strani vrha, po kateri smo prišli z Luknje. Tu gremo proti s. po grebenu, ki se spušča proti prevalu Dovška vratca med Bovškim Gamsovcem in Stenarjem. Kmalu se skozi ozek preduh spustimo na levo v z. steno grebena, ki strmo pada do melišča na v. robu Kriških podov. Po ozkih poličkah, zavarovanih s klini in žično vrvjo, se spustimo na melišče, ki ga vidimo pred seboj ves čas spusta z vrha. Pot po melišču se zložno spušča na preval Dovška vratca (2180 m), imenovanem tudi Vrata, kjer se pridružimo poti, ki pelje iz Vrat čez Sovatno in se nadaljuje proti Pogačnikovem domu.

višina: 2374 m Bovški Gamsovec
Vrh:

Bovški Gamsovec (2392 m) je izrazit vrh v grebenu, ki se vleče od Pihavca proti Stenarju. Proti Bukovlju v zgornjem koncu doline Vrat padajo strme stene in travnata pobočja, na drugi strani proti visokogorski kraški planoti Kriški podi pa kratko razbito pečevje. Na s. se z vrha znižuje greben proti prevalu Dovška vratca, na j. pa proti Luknji.

Z vrha je prelep razgled, zlasti na bližnjo okolico. Od tod je najlepši pogled na Triglav in na mogočno, prek 1000 m visoko njegovo sevemo steno, na nasprotno stran pa na prostrane razbrazdane Kriške pode s tremi jezerci in Pogačnikovim domom, četrto pa je vedno pod snegom. Okrog Kriških podov se od v. proti z. zvrstijo Stenar, Križ, Kriški rob, Razor, Planja, Kanceljni, Goličica, Glava pod Planjo in Šplevta na j. strani Spodnjega Kriškega jezera.