Išči po točkah

Začetek: Dom na Lubniku

Konec: Škofja Loka (Mestni trg)

Razdalja: 4.8 km Čas hoje: 1 ura 20 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 1019 m Dom na Lubniku
Vrh:

LUBNIK, 1025 m, je med najvišjimi vrhovi Škofjeloškega pogorja; dviga se nad Škofjo Loko in Sorškim poljem. Škofjeloško pogorje, pisatelj Ivan Tavčar mu je dal ime Loško pogorje, ponekod ga imenujejo tudi Škofjeloško hribovje, se razteza med Poljansko in Selško dolino; na s. se spušča na Sorško polje, na z. pa meji na Cerkljansko hribovje. Nemški cesar Oton II. je leta 973 podelil takratno Loko z vsem zaledjem v fevd freisinškim škofom, ki so za svoje upravno središče zgradili mesto v rogovili Poljanske in Selške Sore; dobilo je ime Skofja Loka. Gospostvo freisinških škofov je trajalo 830 let — do leta 1803; ves ta čas so gospodarili tudi nad Škofjeloškim pogorjem.
Lubnik je naveden že v darilni listini iz leta 973 kot »mons Lubnic«. Domnevajo, da je dobil ime po kopastem, lobanji podobnem vrhu (Lobnik-Lubnik). Vrh Lubnika je zgrajen iz sivega apnenca, ki ponekod vsebuje precej zdrobljenih školjčnih lupin in polžjih hišic, ponekod pa lahko v apnencu opazimo različne preseke okamenelih školjk in polžev. Nižje predele Lubnika sestavljajo glineni skrilavci, sljudni kremenovi pešče¬njaki in konglomerati. Na Lubniku je več jam in brezen. Najbolj znani jami sta Kevderc in Lubniška jama, blizu poti Skofja Loka—Gabrovo—Lubnik, pol ure hoda pod vrhom. Glavni rov Kevderca je dolg 232 m, stranski prostori pa še 171 m; globoka je 36 m. Kevderc je geološko zanimiv po ostankih prodnikov, ki dokazujejo, da je bila jama nekoč ponor vodnega toka, odkoder je voda skozi podzemeljski apnenčev masiv odtekala na s. in v. stran Lubnika. Zdaj je Kevderc suha jama. V bližini Kevderca je 40 m dolga in 4 m globoka Lubniška jama, ki je bila nekoč povezana s Kevdercem, danes pa je prehod zatrpan. Obe jami sta znani najdišči jamskih hroščev, polžev, pajkovcev, metuljev in drugih žuželk. Sta tudi znani arheološki najdišči iz časa med mlajšo kameno in bronasto dobo.
Lubnik je v glavnem poraščen z bukovim, smrekovim in mešanim gozdom, le na prisojni strani, kjer ležita vasici Gabrovo in Breznica, je precej polj in travnikov, pa tudi nekaj samotnih kmetij. Rastlinstvo Lubnika pripada pretežno srednjeevropski flori, na skalnatem vrhu pa najdemo tudi nekaj visokogorskih rastlin, kot alpski repnjak in nekaj vrst kamnokrečev. Na sz. strani pod vrhom raste tudi lepi jeglič.


Planinska postojanka:

Dom stoji na vrhu gore Lubnik, ki se strmo dviga nad Škofjo Loko in spada v skupino Škofjeloškega pogorja. Prvo kočo je zgradila Škofjeloška podružnica SPD in jo slovesno odprla 26. junija 1932. Partizani so 1. maja 1943 kočo požgali, da se ne bi v njej utrdili Nemci. Po osvoboditvi so člani PD Škofja Loka pospravili ruševine in pripravili teren za novo, večjo stavbo. Leta 1949 so začeli graditi, delo pa so dokončali 29. novembra 1952. Dom so slovesno odprli 24. maja 1953. Pozneje so napeljali elektriko in telefon, izboljšali opremljenost ter v gospodarskem poslopju malo pod domom uredili zavetišče Lubnikar.Dom je odprt od 15. marca do konca novoletnih praznikov; v drugem času je ob sobotah in nedeljah odprto zavetišče Lubnikar, ki ga upravlja sekcija PD, imenovana Lubnikarji.V dveh gostinskih prostorih je 56 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 7 sobah je 21 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, elektrika, telefon.


1.3 km, 30 minut Dom na Lubniku - Mali Lubnik

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Po grebenu Malega Lubnika se vzpnemo na vrh, z njega pa po grebenu na Lubnik.

višina: 830 m Mali Lubnik

Ni opisa
2.5 km, 40 minut Mali Lubnik - Vincarje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo ob reki do odcepa poti, ki se zagrize v strmo, gozdnato v. pobočje Malega Lubnika.

višina: 354 m Vincarje

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

lz Škofje Loke po "strmi" poti. Po cesti ob Selščici v bližnjo vas Vincarje.

Podrobnjejši opis Škofje Loke in njenih znamenitosti.



Opis:

Kažipotna tablica na avtobusni postaji v Škofji Loki nas usmerja po mostu za pešce čez Selško Soro in mimo tržnice na Mestni trg.

višina: 355 m Škofja Loka (Mestni trg)

Škofja Loka je eno najbolj ohranjenih srednjeveških mest v Sloveniji. Leta 973 je podelil nemški cesar Loko s širšim zaledjem škofom iz bavarskega Freisinga. Tedanja Loka je bila sedanja Stara Loka. Skofje so za svoje upravno središče kmalu po daritvi začeli graditi mesto nad sovodnjem Poljanske in Selške Sore. Naselje se je naglo razvijalo, listina iz 1. 1274 ga že imenuje mesto. V 14. stoletju so ga obdali z obzidjem, skozi katero je vodilo petero vrat. Znotraj obzidja sta se razvila Mestni trg in Lontrg ali Spodnji trg z več ozkimi ulicami. Nad mestom je gospodoval grad. L. 1511 je mesto poškodoval potres. Podjetni škof Filip ga je daj takoj obnoviti. Kakor kažejo letnice na nekaterih stavbah, je sedanje mesto še iz tistega časa ohranilo razpored in obliko hiš. Tudi po požarih, ki so mesto nekajkrat prizadeli, so meščani obnovili hiše v glavnem tako, kakor so bile prej. Gospostvo freisinških škofov je trajalo 830 let, do leta 1803, ko je Avstrija to ozemlje razglasila za državno last. Zelo razvita obrt je do prve svetovne vojne odganjala močnejšo industrijo. Po zadnji vojni pa je industrializacija hitro napredovala, hkrati z njo so se okoli starega dela mesta razvili novi mestni deli, staro jedro pa je kot zgodovinska znamenitost prišlo pod spomeniško varstvo. Med obema vojnama je bilo loško ozemlje upravno razdeljeno na več občin, v mestu je bil nekaj časa sedež okraja. Sedaj spada skoraj vse ozemlje nekdanjega gospostva pod upravno enoto Škofja Loka, ki jo sestavljajo občine Gorenja vas Poljane, Železniki, Žiri in Škofja Loka.

Homanova hiša na levi kaže z letnico 1529 in zdaj odkritimi freskami ter obnovljenim okrasjem svojo starost in nekdanjo veljavo. Nekatere hiše imajo preprosta gotska vrata in okna, druge baročna pročelja. Na Mestnem trgu št. 38 je vzidana renesančna plošča meščana Schwarza, ki je dal 1513 zgraditi tam kapelo. Na starem rotovžu (št. 35) je viden mestni grb. Restavracija Krona je staro gostišče. Marijino znamenje nasproti je dalo mesto postaviti 1751 v zahvalo za odvrnitev kuge in ognja. Nekdanji Dom Partizana (št. 17) ima ohranjeno staro pročelje, v notranjosti je dvorana za kino. Na j. koncu trga so 1972 odkrita Poljanska vrata, vidi se ohranjeno mestno obzidje, ob njem Graben, na stavbi občinske skupščine je plošča o rešitvi zapornikov 1941. Na Kopališki ulici na št. 8 je stara Firbarjeva hiša (nekdaj barvarska delavnica z leso za sušenje blaga).